99 Glasnik SED 61|1 2021 * Gašper Raušl, študent 3. letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; gapirausl@gmail.com. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel Knjižne ocene in poročila Gašper Raušl* Prvo poglavje je namenjeno vojaške- mu pesnjenju, od fragmenta pesmi o slovenskem kmečkem uporu leta 1515, ki velja za prvi slovenski zapis upor- niške pesmi, do začetka prve svetovne vojne, tretje pa je zgovorno naslovlje- no Porazen konec. V prvem poglavju imajo pomembno mesto pesmi o bojih s Turki. Ker so bile v vseh časih vojaške pesmi močno pro- pagandno sredstvo, so sem uvrščene tu- di doslej prezrte pesmi urednika prvega pesniškega zbornika Pisanice Janeza Demascena Deva in V alentina V odnika. Dev se je obračal na ljubljanske žolnir- je in dezerterstvo razglašal za veliko sramoto, Vodnik pa je priredil nemške Pesmi za brambovce. Sledita tudi be- neški pesmi o navdušenju nad Italijo in razočaranju nad njo, o meksikajnarjih in avstrijski zasedbi Bosne, posebnost pa je ilustrirani rokopisni zvezek pesmi z naslovom Petkovsek kmalu padlega mladega Jerneja Petkovška, ki jih je na- pisal kot nabornik v Celovcu. V osrednjem in najobsežnejšem delu monografije je zbrano gradivo najprej obravnavano z geografskega in kro- nološkega vidika. Tu so najštevilnej- še pesmi s prve fronte v Galiciji, po napadu Italije pa s tirolske in soške, kronološko pa so razvrščene po letih. Svoja poglavja imajo tudi vojaki brez orožja, kot so nezanesljivi, ranjenci, uporniki, recimo v Judenburgu, pesmi iz zaledja in bojnih položajev. Avtorica ocenjuje tudi estetsko vrednost pesmi, od kod so jemali motive, jih razvršča v posamezne žanre in ugotavlja njiho- vo poetiko. Največ motivov je iz slov- stvene folklore, slovenske literature, kjer prednjačita Prešeren in Gregorčič, Svetega pisma in cerkvenih pesmi. Po žanrih jih razvršča v reprezentativne, kjer je bistven nagovor v obliki slav- ljenja, čaščenja, hvale ali kritike, to so budnice, satira, himna, posmrtnice, na- grobnice ali pisma, in v publicistične, kot so kronika, reportažnica, balada in še nekatere. V to poglavje uvršča še iz- biro motivov in poetiko. Z naslovom tretjega poglavja Porazen konec je mišljen propad avstro-ogrske monarhije, prinaša pa pesmi, ki so na- stale že v Jugoslaviji. Med avtorji so tudi znana imena, kot sta Rudolf Mai- ster V ojanov in Josip Stritar, predvsem pa Vid Ambrožič, avtor največ pesmi iz časa vojne, saj je v vojaški suknji pre- živel kar sedem let in je eden glavnih virov pričujoče monografije. Druga dva pomembna vira ob številni strokovni li- teraturi, dnevnikih, ustnih virih, arhivih in redkih zbirkah iz tistega časa sta bila časopisa Domoljub in Štajerc. Mariji Stanonik je treba priznati, da je opravila ogromno in zahtevno delo. Na enem mestu je zbrala pesnjenje v voja- ški suknji v obdobju dolgih petsto let. Zlasti čas prve svetovne vojne zanika stereotip o Slovencih kot nevojaškem narodu, saj se skoraj v vsaki pesmi ka- žeta korajža in pripravljenost za boj, zlasti za cesarja. Takole se je glasilo sporočilo cesarja poveljstvu 17. peš- polka, ki so ga sestavljali večinoma slovenski vojaki: Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega ime- jitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime 'Cesarje- vič'. Na Dunaju, dne 24. novembra 1916. Karel s. r. ALEKSEJ KALC, MIRJAM MILHARČIČ HLADNIK, JANJA ŽITNIK SERAFIN: Doba velikih migracij na Slovenskem. Založba ZRC (Zbirka Migracije), Ljubljana 2020, 5 14 str. Migracije so bile in ostajajo del vsak- dana. Od srede 19. stoletja so močno zaznamovale tudi slovenski prostor. Obdobje, znano kot »doba velikih mi- gracij«, sta pod drobnogled vzela zgo- dovinar Aleksej Kalc in sociologinja Mirjam Milharčič Hladnik, ki delujeta na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. Poleg njiju se je kot avtorica podpisala upokoje- na literarna zgodovinarka Janja Žitnik Serafin. Svoje raziskovalno delo so združili v knjigi z naslovom Doba veli- kih migracij na Slovenskem. Rdeča nit knjige je celovito in poglobljeno razu- mevanje migracijskih pojavov s pomoč- jo treh med seboj povezanih vidikov: zgodovinskega, kulturnozgodovinske- ga in biografskega. V prvem, hkrati tudi najobsežnejšem delu knjige Aleksej Kalc analizira mi- gracije skozi prizmo zgodovine in jih postavlja v kontekst gospodarskega, družbenega in političnega dogajanja od 100 Glasnik SED 61|1 2021 Knjižne ocene in poročila Gašper Raušl srede 19. stoletja do začetka druge sve- tovne vojne. Migracije so v virih iz 19. in 20. stoletja dobro zabeležene, kar je bilo avtorju v pomoč, saj je s pomočjo razpoložljivih podatkov lahko nazorno predstavil obseg in smer migracij, ki so na Slovenskem od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne zaradi družbenih in ekonomskih sprememb zajemale vse večje število posamezni- kov. Migracije so, kot pravi avtor, v splošnih predstavah in pogosto tudi v strokovni literaturi povezane predvsem z Ameriko, ki je bila najpogostejši cilj mednarodnih in čezmorskih migra- cijskih gibanj. Poleg preseljevanja v Ameriko, ki ga avtor najpodrobneje analizira, predstavi migracije tudi v druge čezoceanske destinacije. Na pri- mer v Kanado, Argentino, Brazilijo, Egipt in druge države, ki so bile del verige čezoceanskega priseljevanja, vendar pa, kot zapiše, »teh skromnih tokov ne moremo primerjati z ameri- škimi, nemškimi in tistimi v drugih de- želah Avstro-Ogrske« (str. 59). V nadaljevanju usmeri avtor svojo po- zornost v mobilnost, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja bodisi nadalje- vanje že utečenih migracijskih tokov bodisi je pridobila povsem nove geo- grafske usmeritve, razdalje in časovne nastavke. Med novejše pojave mobil- nosti iz srede 19. stoletja spadajo krož- ne migracije, ki so temeljile na kratko- trajnem odhajanju in vračanju. Kot jih avtor opisuje v poglavju Migracijske oblike: Kontinuitete in prelomi, so bile »značilne za predindustrijsko družbo« (str. 61). Zapiše še, da »so predstavljale tradicionalen način premagovanja ne- ravnovesij med številom in potrebami kmečkega prebivalstva ter nezadostni- mi gospodarskimi viri v krajih bivanja« (str. 61). Podrobno je raziskal posamez- ne obrti in specializacije, ki so bile po- vezane s trgovino in sezonsko migra- cijo delavcev, tako znotraj kot zunaj takratne nacionalne države, ter ponazo- ril težave in prednosti, s katerimi so se srečevali tovrstni migranti. V nadaljevanju nameni Kalc pozornost transportu in mobilnosti v predvoj- nem obdobju. »Prometna revolucija je bila z razvojem železnice in plovbe na parni pogon ena od predpostavk množične moderne mobilnosti« (str. 107). Poleg tega so bile migrantom v pomoč tudi posamezne organizacije in socialne mreže, katerih namen je bilo usklajevanje želja historičnih akterjev z območja izseljevanja in priseljeva- nja. Na »družbenih networkih«, kot jih poimenuje avtor, so temeljile vse oblike migracij. Povezava z Ameriko, predvsem ZDA, je v tem smislu naj- bolj nazorno predstavljena. Na obseg in množičnost te povezave je na primer v 20. stoletju ključno vplivala izme- njava informacij med sorodniki in pri- jatelji, ki so delili svoje izkušnje (str. 115). Avtor v nadaljevanju predstavi še raznolikost migracijskih oblik ter spol- na razhajanja, saj so bili v migracijske tokove vključeni predvsem moški. Ko so se migranti odločili za spremembo v svojem življenju, so se pogosto srečali z migracijskimi pravili in režimi v dr- žavi prihoda oziroma odhoda. Številni so se selili nezakonito, brez ustreznih dovoljenj, mnogi tudi, da bi se izogni- li služenju obveznega vojaškega roka. Selitve so tudi zato v desetletjih inten- zivne gradnje naroda in s tem uveljav- ljanja narodne ideologije postale trn v peti mnogih Slovencev. To je privedlo do vročih javnih razprav. »Pod vtisom izstopajočih dogodkov, ki so vznemir- jali javnost, in v zanosu razprave so se širile zahteve, naj se izseljevanje preki- ne ali celo prepove« (str. 152). Prva svetovna vojna je v večji meri prekinila čezoceanske selitve. Kalc po- udarja predvsem težave pri sprejemu in odhodu ljudi z določenega etnične- ga ozemlja. Te so se pojavile predvsem zato, ker so z razpadom cesarstev zače- le nastajati nove državne tvorbe. Prva svetovna vojna je bila potemtakem za- četek povsem novega poglavja. Vpli- vala je na obseg in smer migracij kot tudi na migracijske režime in politike. S pomočjo grafikonov avtor nazorno pokaže demografski okvir ter geograf- sko podobo migracijskih procesov na Slovenskem med obema vojnama, ko so se migracijska gibanja usmerjala predvsem v jugoslovanski prostor. Pomembno vlogo v procesu migracij in krepitvi kolektivne zavesti so igrale tu- di posamezne organizacije in kulturno- umetniška dejavnost, ki jih je pod drob- nogled v drugem delu te obsežne knjige vzela Janja Žitnik Serafin. Avtorica se v tem sklopu osredotoča predvsem na organiziranost slovenskih izseljencev v državah priselitve in na posamezne dejavnosti, stalnice njihovega vsakda- na. Slovenci so se v novih domovinah povezovali v skupnosti, »v katerih so kmalu ustanovili različne oblike soci- alne vzajemnosti in solidarnosti« (str. 255). Žitnik Serafin podrobno pred- stavi glavne organizacije, ki so skrbele za povezanost rojakov v tujejezičnem in povsem novem kulturnem okolju. Med najvplivnejšimi društvi v življe- nju Slovencev v ZDA sta bili Slovenska narodna podporna jednota in Kranjsko- -slovenska katoliška jednota kot tudi društvi Jugoslovanska katoliška jedno- ta in Slovenska dobrodelna zveza. Po- membne pri povezovanju ljudi so bile tudi slovenske župnije, duhovščina in slovenski narodni domovi. Slednji so bili »glavna središča vsakršnega do- gajanja znotraj slovenskih skupnosti v ZDA« (str. 265). Poleg kulturnega in društvenega delovanja v ZDA so v knjigi omenjeni tudi primeri iz Argen- tine, Brazilije, Urugvaja, ki pa niso predstavljeni v tolikšni meri kot v ZDA. Celotna knjiga je opremljena z boga- tim slikovnim gradivom, ki pripomore k jasnejšemu razumevanju ter boljši predstavitvi dogodkov, ki jih ponazarja knjiga. Pomembno vlogo pri ohranjanju povezanosti med ljudmi je imelo tudi izseljensko časopisje, ki ga avtorica na 40 straneh podrobno analizira in pred- stavi s pomočjo slikovnega gradiva. V knjigi zapiše: »Slovensko izseljensko časopisje je še danes eden najpomemb- nejših virov v okviru splošno in kultur- nozgodovinskih raziskav slovenskega izseljenstva« (str. 310). Na koncu dru- gega dela usmeri Žitnik Serafin pozor- nost tudi v literarno ustvarjanje sloven- skih izseljencev, ki je snovno, tematsko in slogovno zelo raznovrstno. V zadnjem, tretjem delu knjige, ki je precej bolj oseben, je Mirjam Milhar- 101 Glasnik SED 61|1 2021 * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. – Besedilo je bilo 15. februarja 2021 predvajano na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Knjižne ocene in poročila Gašper Raušl Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* čič Hladnik predstavila šest življenj- skih zgodb prostovoljnih in prisilnih migrantk in migrantov. Ena izmed njih je na primer zgodba Marije Černe ozi- roma Marie Prisland. Kot mlado, pet- najstletno dekle se je iz Štajerske na pot v Ameriko odpravila z namenom, da zasluži dovolj denarja, s katerim bi si doma lahko plačala šolanje. Kot iz- vemo iz knjige, načrtovane vrnitve ni nikoli uresničila, saj se je popolnoma posvetila delu v slovenski izseljenski skupnosti in pustila močan pečat v obeh domovinah. Leta 1926 je usta- novila prvo organizacijo slovenskih izseljenk in bila 20 let njena predsedni- ca. »Biografska in avtobiografska be- sedila, objavljena v časopisih, revijah in knjigah, spravljena v arhivih; pri- čevanja, pripovedi in osebni spomini ali spomini potomcev; ter osebni do- kumenti, kot so fotografije, dnevniki, pisma in razglednice« (str. 367), do- dajo oseben in čustven naboj knjigi o migracijah, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora. Mil- harčič Hladnik poudari, da je ključne- ga pomena pri tem »razumevanje, da resničnost, v kateri živijo ljudje, ki so vedno obenem izseljenci in priseljenci, ni enoznačna in je zato tudi ne moremo znanstveno ugotavljati« (str. 367). Knjiga je zelo sistematično, podrobno zasnovana in je dragocen prispevek k poznavanju migracijskih tokov v pre- teklosti. Skozi zgodovinski okvir pred- stavi vsa ključna dogajanja v povezavi z migracijo na Slovenskem ter organi- zacijske in kulturno-umetniške dosež- ke slovenskih migrantov. Verjamem, da bodo to estetsko lepo oblikovano knjigo z bogatim slikovnim in foto- grafskim gradivom ter s podrobnimi opisi v roke radi vzeli vsi, ki jih zani- majo migracijska gibanja na Sloven- skem. Navsezadnje je bilo zame delo zanimivo tudi zaradi dejstva, da sem potomec ekonomskega migranta, ki je leta 1928 »s trebuhom za kruhom« od- šel iz rodnih Trbovelj v majhno franco- sko mesto Aumetz, kjer se je zaposlil v rudniku. IZAR LUNAČEK: Sveto & smešno: Stripovski esej o hecni plati religije. Založba ZRC in Zavod Stripolis, Ljubljana 2020, 240 str. Medtem ko strip kot »hitro branje za počasne glave« dolga desetletja – z redkimi izjemami – kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, je prevlada digitalnih tehnologij v po- sredovanju knjižnih vsebin prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu. To- rej še pred nedavnim zaradi akadem- ske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uvelja- vil risoroman – strip, ki z množico iz- peljav zgodbo pripoveduje kot roman. Nakar je Izar Lunaček na preseku stro- kovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Ko se je smehu v religiji ne- koč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil še v lahkoten strip. Avtor – akademski slikar, komparati- vist in doktor filozofije – bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne po- goje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal posta- viti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasni v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komedi- ji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervi- rani smeh poleže!« Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upošte- valo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smešno nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemelje- val na karnevalu in njegovih poveza- vah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska do- polnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar Cerkev in kralj iz- ključujeta, tudi parodije njunih praks.