Sodobna   slovenska   poezija
Rade Krstič
Smrt seje nasmehnila
i.
Ne vem, kako naj izvedem samomor.
Prizadet sem.
Že toliko ljudi
me je razočaralo.
Iščem rešitev. Dogajajo se mi nenavadne stvari.
Nekje je skrit dragiđj, pri katerem ne opazim življenjskega smisla.
Na koncu
se bom poslovil
od te nevzdržne napetosti.
Priklenil se bom
in veriga bo tista,
ki me bo pokončala za vedno.
Sodobnost 2003 I 1007
Rade  Krstič:  Smrt se je  nasmehnila
2.
Ovrednoteno je vse, kar me boli.
Veliko trpljenja je izrisanega v moji duši.
Pričakujem odrešitev. A je ni nikjer.
Človeštvo izrisuje svoje poslanstvo skozi
didaskalije vzrokov presežnosti smisla.
Obrazi smrti so vsepovsod.
Skrivnosti neizrečenega podajajo težave neenakomerno.
Srce me boli. Duša me boli. telo me boli.
Bolečine se množijo.
Pripravljam se na konec sveta.
Pripravljam se na konec življenja.
Sodobnost 2003 I 1008
Rade  Krstič:  Smrt  se je  nasmehnila
Ne vem, kako bom vzdržal. Ne vem, kam me bo popeljala naslednja izkušnja.
Nekje v svetlobi je izrisana
nedoslednost komaj izrekljivega.
Ljudje
počasi oblikujejo
vrednote življenja.
Tudi o tem bi se dalo
na dolgo in široko razpravljati.
4.
To je konec.
To je zadnje dejanje.
Predstava se je končala. Zastor se je spustil. Igralci
so zapustili svoje prostore.
Obiskovalci so odšli.
Rje so tu cvetovi smisla?
Nekoč se zgodi, da nekdo umre.
Pričakujemo, da se bo vrnil na drugačen način.
Sodobnost 2003 I 1009
Rade  Krstič:  Smrt se je  nasmehnila
A žalost
je tako globoka
da si solze žalujočih
ne morejo izbrati
zadovoljivih
presledkov oči,
v katerih bi napojile
najgloblje tolmune prizadetih duš.
5.
Obelisk
ob vznožju sveta.
Ljubezen je zamolčana.
Pritiski življenja so neznosni.
Drevesa rastejo in se ne zmenijo za višine vesolja.
Mesta so zapuščena Ljudje so odtujeni. Stvari pešajo.
Kaj bo? Kje bo? Zakaj bo?
Trenutki tišine uprizarjajo
izpovedi molčečnosti.
i
Sodobnost 2003 I 1010
Rade  Krstič:  Smrt se je nasmehnila
Vse se dogaja po skrivnostnem nacrtu mišljenja.
Bog
je izpodrinil
stvarstvo
na sam začetek bolečine.
6.
Tišina
je prišla
tako nenadoma.
Zrak se je ustavil.
Iz dreves so pognale krošnje. Neki starec se je zgrudil. Nikogar ni bilo zraven, da bi mu pomagal.
Smrt se je nasmehnila. Toda to je kruto. Ni pošteno.
Prižgal sem svečo. Morda se bo        f
v nekem naslednjem življenju zaiskrila svetloba pradavne pomladi.
Morda bodo bogovi s težavo odgovorili
na najtežja vprašanja življenja.
Sodobnost 2003 I 1011