260
Zgubljena zvezda.
Otrok z nočjo sem hodil v travo
Sedet in gledat na zvezde, Ki šle so na neba širjavo.
Kot čeda ovc na pašo gre.
Prijazno vsaka je sijala;
Pa ene le sem bil vesel, Le ena mi je tak migljala.
Da za njo sem se ves unel.
Zamaknjen v njene žarke mile
Prečul sem marsiktero noč, Ji tožil serca britke sile,
In zvedil nje hladivno moč.
Al en večer so mi oblaki
Prevlekli višnjevo neb6, In več noči po zvezdi vsaki
In tudi moji je  bilo.
Nebo se je sicer vjasnilo,
Sijale zopet so zvezde 5 Le moje viditi ni bilo,
Ce še tak gledal sem po nje.
Serca britkost utolažiti
Me v ptuje kraje gnalo je; Pa želj zgubljeno  zaslediti
Mi dano ni znebiti se.
Prehodil sem kaj polj širocih.
Samotnih dolov, mest, vasi, Planin zelenih, gor visocih;
Nikjer je zaslediti ni.
Al so oči mi oslabele?
Al ona je ugasnila? Povejte zvezde mi vesele,
Da mine me britkost serca.
Fr. Svetličič.