Gomila.
s
,va hrasta tam nad senožetjo stojita jln veje med veje si križem molita In rasteta, rlrugi na drugem sloneč, Orjaški mejnik košenini In koscem za senco v vročini, Dve celi stoletji in morda še več.
Na bratskih drevesih pa čudno gibanje, Je tožno ihtenje in milo ječanje, Naj miren je, ali naj giblje se zrak; Ko noč se čez -zemljo razlije, Na hrastih ti nekdo upije, Da jadno razlega na daleč se v mrak.
Tu koscev petero noč nekdaj zaloti; Reko si med sabo: »Tema bo po poti. Saj imamo ogenj in vino in kruh: Pri ognju večerjo povžijmo. Pod hrastoma mirno zaspimo. Le naj se repenči in straši nas duh.«
Zasveti se ogenj in možtvo poleže. Vsak vreže si kruha, po sodčeku seže, In glasno smejanje v temo se gubi. Nad kosci pa dih zašepeče, In čuj, čuj glasove ječeče: Pravice, pravice — med svetom več ni!
Vsa družba umolkne, jej sapa zastaja, A klic se ponavlja in zopet prihaja; Pod hrastoma koscem postaja tesno, Nihče se ne upa dahniti, Domu se bojijo oditi, Pa glas ne poneha, razgraja celo.
Glej, mož se najmlajši vjunači in pravi: »He, kosci, možje, ne bodimo metljavi: Nekdo je prisegel — ljudje govore — Po krivem za hrasta mejnika, Zato se tod duša potika; Gemu bi se bali, bodimo možje!«
Že pozna je noč, in še bolj duh upije, Da votlo razlega se v gorske samije: »Pravica, pravica, ki v svetu je ni!« In jadno odmeva lesovje, In drage, čeri in hribovje: »Pravice dandanes med svetom res ni!«
Ko zopet in zopet kriči jokajoče, Da groza pretresa možake čujoče, Pa glej ga, kaj pravi najmlajši možak: »Zakaj bi zadiral se gori? Le tiho! Molče se pokori! Zakaj pa prisegaš po krivem, dušak!«
Oj groza, oj groza, kaj žvižga, rujove, In znaša sem listje, seno in mahove . . .? Možaki beže, kar je možno, domü. Le eden razsrjen se ruje, Usiplje se nadenj zmir huje Za kupom kup listja, sena in mahü . . .
In danes je tukaj orjaška gomila, Ki kosca predrznega je udušila, Zdaj ljud senožeti »Gomila« veli, Kjer dvojen zdaj glas se razlega: »Gorje mu, kdor krivo prisega«, In drugi: »Pravice med svetom več ni!«
Črnošolec.
(Spisal Krasjanin.) (Konec.)
* Vsä
VI.
Sa»J5
hudi vročini so se vračali avstrijski vojaki leta 1866 z laških " ravnin. Pri Custozzi so bili zadali laškemu kralju izdaten udarec. Med vojaki je bil tudi lep častnik oholega vedenja, skoro vedno pijan. Komaj dospe vši do nabrežinske postaje, tekel je v Rebulo vo hišo — Matej ček Rebula sam — deset let po svojem odhodu. Kolika prememba v desetih letih! Precej, ko jim je ubežal sin v Padovo v visoke šole, začelo je gospodarstvo iti rakovo pot. Oče in mati sta izgubila veselje do dela. Dobre letine so se kakor vidoma ogibale njihovih vinogradov. Jeli so si izposojati, zabijali so klin za klinom, in upniki so potem zahtevali svoje. Počeli so vsi možki v hiši vstrajno popivati, meneč: »Kadar hiša gori, grejmo se vsi!« Sedaj je oče počival pod črno zemljo, sestra je bila šla od hiše. Več otrok je bilo, vsak je odnesel se svojo doto kos premoženja, in ostalo je materi in mlajšemu sinu skoro golo zidovje, izpraznjen hlev in pajčevinasta klet. Gospodarja pravega ni bilo, in imetek je ginil dan na dan.
Pred hišo je sedela mati, vsa osušena od toge, oglušela in postarela in — gorje! skoro oslepela radi obilnega joka. Pogled njen je res mogel izvabiti solze nevrednemu sinu. Toda oholi častnik, njen lastni sin brez srca, ves že zdivjan, jame groziti se, govoriti nemško, ter udarjati s sabljo po tleh, zahtevaje od hiše svojo doto.
»Moj Bog, ti moj Bog, kaj bi radi gospod? Jaz ga ne urnem, kaj hoče imeti od mene, stare reve! Oh ti vojaki,
kako so nadležni, ravno včeraj so nam vzeli zadnji sir. Se sami bomo stradali.«
»Servus! Rebula, zlati moj sošolec! No, no, zdaj pa imaš še kaj cvenka, pojdi ga plačat kapljico rumenega! Po toliko letih se snideva! Pojdi, poveš, kod si se klatil«, in vlekel ga je Milic v bližnjo gostilno, namuzaje se prijatelju ob pogledu vina, kakor se smeje cigan belemu kruhu.
Milič je bil v šoli dobra glava. Sedaj pa se je klatil po vaseh, spisovaje ljudem katero si bodi prošnjo, pobotnico ali ženitovanjsko pogodbo. Iz razvaline njegovega dijaštva je štrlel tu pa tam še odlomek raztrganega citata iz Horacija, n. pr. če so ga izborno postregli: »Non Afra avis descendat in ven trem meum.« Če se je nasrkal dobrega rumenega, blodila mu je tudi kaka mrvica lokalne zgodovine po možganih, in prihajal mu je iz ust neusahljiv tok dovtipnih be-sedij, da je bilo pokati od smeha. Najbolj se je zaveselil, ko so ga klicali klat prešiče. Po celi okolici ni nikdo znal tako spretno zadati živali smrtne rane. Toda radi pijače mu je bilo obličje za-duhlejše od dne do dne in tresava, oslabela postava ni obetala kaj prida.
V gostilni so se gostili potujoči vojaki za prihranjene novce. Gostilnar je možko meril sobo s počasnimi koraki ter postrezal gostom. Sedeli so tudi nekateri domači kmetje ter presojali dostojanstvo vojakov po »svetlih zvezdah pod grlom«. Tudi naša nekdanja sošolca sta si nalijala pogostoma čaše ter se živahno razgovarjala.
»Rebula! Nekaj važnega ti moram povedati! Pred mesecem mi je prinesel
Crnošolec. (Novela.)
135
poštar list s tvojim napisom. Čudil sem se. »Saj nisem jaz Rebula!« dejal sem. Uradnik pa mi je počel razlagati, da sva zaupna prijatelja, in moral sem vzeti pismo. Imelo je podpis: ,V nesreči srečna !'«
Rebula je bil bled, kakor zid. »In kaj je pisala? Brž povej, ne muči me!« in prijel je Miliča za roko.
»Tako nekako : ,Policija Vas je takrat iskala, a jaz sem zamolčala Vaše ime. Glejte, kaj strašnega ste mi hoteli storiti? Ce bi Vi gospodovali mojemu življenju, strohnela bi že v grobu. Toda rešila me je božja previdnost. Zakaj le ste mi hoteli to storiti? Nekaj me je gnalo, naj Vam pišem. Studite se mi sicer, a vse sem pozabila, vse Vam odpustila. In sedaj, ko se trudim, da bi drugim pomagala do zveličanja, prosim tudi Vas, ne pogubite svoje revne duše, kakor ste Vi hoteli pogubiti mojo. To Vam bodi v tolažbo, da sem srečna.'«
Častnik s črno brado se je večkrat stresel, in si otrl solzo. Kmetje pa so ga spoznali, ogledovali ga in govorili:
»Kaj boš ti pravil, da ni! Matej ček je, Rebulo v, da! Saj ga poznam, ko svojo roko. Ravno tak je bil, samo da ni imel še črne gosenice pod nosom. Da, ti se motiš po obleki vojaški. Da, tvoje oči! Moje so ostrejše. Bog pomagaj, kolikokrat sem mu meril hlače!« hvalil se je krojač.
»Ti si meril, ti, kaj govoriš! Saj vemo. Drugim že, njemu pa ne, njemu!«
»Pa sem! Kaj vi veste! Vsaj, ko je bil še v malih šolah. No, ko je šel v črno šolo tja doli, takrat ne več. Takrat že ne več — no« ... bil je udani in pohlevni odgovor.
V gostilni so videli možje onega leta še črnošolca, a potem jim je zopet izginil menda k vojakom in po svetu. Predno se je zopel sprehajal po do-
mačem kamenju, polegli so možje srednje starosti in suhe babice v hladni grob, razcvetel se je čisto nov zarod v vasi in časova nit potezala se je vedno dalje, dalje — —
VII.
Kakih dvajsetkrat se je ponovilo leto od takrat, ko smo videli zadnjič svojega junaka — vojaka. Okoli naše vasi se je vse premenilo, okolica je vsa druga. Poleg prememb zaradi železnice vidimo nove in bogate kamnike: nabrežinski kamen je dobro znan po Slovenskem. Globoko pri morju so zidali podjetniki južne železnice silovito sesaljko za vodo, gradili nove ceste. Dobili so nedavno novega župnika, Grudna, vestnega milo-darnega moža. Domačini so bili veseli visoke, vznesene njegove postave.
»Da, tega je vsaj lepo videti v cerkvi!« rekali so. Le to se jim ni zdelo nič primerno, da hodi Matej ček pogostoma k njemu. Možje sovrstniki, ki so poznali starega dijaka — ali vsaj naenkrat ostarelega —, niso ga mogli videti konec očij. Vedno so imeli o njem hudo misel, da vendar morda »zna narediti« kaj. Nihče ni hotel pokusiti v nedeljo iz njegove čaše, boje se, da bi mu ne zavdal.
Danes je nedelja in v cerkvi je sveto opravilo. Gospod župnik je bil opazil že davno pri mladih ljudeh nemarno in oholo vedenje v cerkvi, zlasti prepo-gostno ogledovanje po drugi strani cerkve, da so se stari ljudje nad tem že hudovali. Zato je bil danes govor v cerkvi malo žgoč in pekoč.
»Ce si človek«, glasilo se je proti koncu, »moraš gotovo pripoznati, daje Bog vseveden in gleda, kako ga častiš. Ce imaš trdno vero, kar poklekni na tlak in kleči, dokler si v cerkvi. Ce že dvomiš, ali če nimaš pravih mislij o Bogu, vprašaj se, kristijan, ali bi se po-
10*
klonil vpričo papeža ali cesarja, ali ga vsaj počastil spodobno? Koliko bolj, če veš, da je Najvišji v cerkvi! Kaj bo z vami, predragi moji, in z vašimi pokvarjenimi otroci? Kje ste, kumi, ki ste je držali pri krstu? Kaj ste obljubili zanje pred krstnim kamenom ? Ce vidim mladega dečka igrati na cesti, nezaslišano preklinjati, izgovarjati grde besede, sta-rišem denar izmikati: ali menite, da ne boli to mene, vašega duhovnega pastirja? Toda, predragi verniki, posebno roditelji ! nečem vam jemati upanja. Le brzdajte mladino, da ne bodete trpeli kdaj zaradi nje, imejte jo v strahu božjem, kmalu bode drugače. Jaz hočem storiti svoje, pomagati vam hočem pri odgoji. Nič se ne razlikujem od vas: rojen sem pod revno kmetsko streho, kakor vi, moji roditelji so se borili z revo in težavo, kakor vi, nadloge imam, kakor vi, odgovoren bom zase, kakor vi, in pa še za vas. Radi tega, preljubi, storite boljše svojo dolžnost, rešimo dušo svojo, pa tudi duše tistih, katere je Bog nam izročil.«
To pa je ugajalo kmetskim glavam. Brisaje si pot s čela, narekoval je duhovnik vrsto molitvic po umrlih in za bolnike. Kakor je naglašal in začenjal, grmeli so verniki za njim kleče ponižno na kolenih.
Za vrati je tudi Matejček Rebula prelagal svoji berglji v naročju tja in sem ter spokorno preobračal oči, da se mu je vedno videla krvavo natekla beločnica. Ustna so mu šepetala odgovor du-hovnovi molitvi.
»Se ,Oče naš in Češčena si Marija' za pokojno Amalijo Gruden!« in verniki so molili za duhovnikom, ne da bi se brigali za nepoznano — umrlo osebo.
Toda, glejte, kako se je začel tresti in bledeti hromi Matejček za vrati! Slabo mu je bilo. Kar prijeli so ga in bolj nesli, nego vedli domu.
Toda, kaj še! Ni hotel. Pred zakristijo je hotel počakati duhovnika.
Vendar ni noge ni berglje niso bile zmožne podpirati mu trupla. Naslonivši se ob zid je prosil odhajalce, da bi ga spremili domov. Očesi sta mu jeli ugašati.
»Kaj je takega? collega! oj tako menda še ni! Oj!« Glas je bil Matejčkovega sošolca Miliča, ki je prihajal iz bližnje žganjarne. »No, no, pojdi z menoj, spremim te! Ne umiraj še, umreš doma v svojem bleščečem bogastvu. Oporoko ti lahko pišem, če bo kaj prida zapuščine!«
Dovoljeno je s prijateljem pošaliti se, celö malo osmešiti ga, kar še bolj kaže moč pravega prijateljstva, toda Miliča je zadel vendar jezen pogled očesa prijateljevega. Onemoglega so odnesli v njegovo bajtico kraj vasi.
Precej po blagoslovu je zapel veliki zvon s trikratnim odstavkom in verniki, še v cerkvi, počakali so, da bi spremili sv. popotnico k bolniku.
V bajtici na koncu vasi pa je ležal nekdanji krasni dijak na revnem ležišču. Ni bilo več dobre matere, ne skrbne sestre krog njega. Vse je bilo že leglo pod črno zemljo.
»0 mati zlata! spravil sem vas pod grudo! 0 Amalija! 0 mogočni Bog! če je ona ista!« . . . ječal je bolnik ter se solzil.
Poleg njega je skoro dremal pijani Milič in sanjaril o kozarčkih žganega, močnega, ki drgne po grlu.
»Povej mi, Milič! ni res, da se je zvala sestra Grudnova Amalija?«
»Menda.«
»In ni res, da je bila odšla — odšla daleč v Italijo?«
»Da, šla je v Padovo. Pa veš, danes sem pil prav močnega, a kako me maže po grlu, a-a-a-a! Dokler živimo, pijmo, dokler živimo!« in dremal je dalje po-
Pokojni gribeljski cerkovnik.
137
pevaje, dokler ga ni predramil zvonček cerkovnikov.
»0 da, da, v Padovo! O sv. Anton Padovanski!« hropel je nenadoma zboleli Rebula.
»Rebula! kaj tako naenkrat? Torej hočeš res prevideti se z Bogom?« vprašal je došli duhovnik.
»O Gruden!« prosil je milo bolnikov slabi glas, »daj mi roko, odpusti nesrečnežu!«
»Kaj takega? Kaj ti imam odpustiti?«
Duhovnik je zaprl vrata, poslavši ljudi ven.
Nikdo ni šel radostnejši domov čez uro časa, kakor nabrežinski župnik. Na potu ga je pozdravljal pijani Milič z zdivjanim obličjem in porudelim nosom. Kako prijetno se je smejal župniku!
Tam v bajtici pa se je odtrgala osre-čena duša od revnega telesa, dobivši
dvojno odpuščanje. Župnik se je moral hitro vrniti k umirajočemu. Kdo je plačal mizarja, cerkvenika, pogrebnike, če ne Gruden?
Še par let je deloval blagi, sedaj jako mili župnik sredi svojih župljanov, ki so ga zelö ljubili. Nekega dne je obsinilo solnce tudi njegov grob. Mladeniči in deklice j3a so pokladali nanj cvetne šopke, vzrasle na domačih tleh, in od spomladnih cvetic do jesenskih poznic je bilo na gomili obilo domačega cvetja.
Lani sem šel mimo grobišča in slišal grobarje, ki so prekopavali grob »črno-šolca« ter si pripovedovali čudne zgodbe iz njegove dobe. Zdele so se mi dovolj zanimive, da je tudi jaz povem drugim.
Pokojni gribeljski cerkovnik.
(Črtica iz Bele Krajine; spisal Janko Barle.)
sedaj ga vidim, kako je korakal!
T'Ves se je zvijal in s posebno spretnostjo prestavljal svoji dolgi nogi, na katerih je počivalo ogromno truplo. 'A tudi roki je dobro porabljal. Ko je z eno mahnil nekoliko čevljev izpred sebe, potegnil je z drugo nekoliko čevljev od sebe nazaj, in to veslanje seje enakomerno ponavljalo, kakor nihanje nihala pri uri. Prava škoda, da ni zagledal belega dne v Homerjevih časih, izvestno bi ga bili porabili za glasnika v vojski; morebiti bi bil celö med te-kalci v Olimpiji dobil častni lavorjev venec. Vendar dosti o tem, — pozabil sem, da ga niti poznali niste! pokojnega gribeljskega cerkovnika. Ker sem počel pri nogah in rokah, pa pojdimo dalje proti glavi! Ne vem, kakova napaka, ali pa svojina gribeljskega cerkovnika je
bila, da mu je bilo levo rame višje od desnega, vendar bilo. kakor mu drago, gribeljski cerkovnik je imel to napako v taki meri, da jo je tudi neumetniško oko lahko zapazilo. Vendar to so malenkosti. Vsa popolnost gribeljskega cerkovnika se je zbrala na njegovi glavi, katera je počivala na ne previsokem, a precej širokem vratu. Narava ga je obdarila v obilni meri z onim ponosnim udom, katerega v navadnem jeziku nos zovemo in kateri si je izbral svoj sedež v sredi lica. Od podnožja iz očesnih dolin se je počasi vzdigoval, potem se je precej časa zmiraj više in više nadaljeval, dokler se ni s strmim prepadom doli proti ustnicam okončeval. Ust ni imel baš velikih, vendar primerna so bila nosu. Brada mu je bila zašiljena in mu malomarno štrlela tja v beli svet.

Na vsaki strani nosu sta se spuščali doli mimo ustnic do brade dve precej globoki brazdi, a prav blizo druge, na desni strani cerkovnikovega spoštovanega lica ukoreninila se je precejšna bradavica. Izpod košatih obrvi je gledalo dvoje rujavih očes, kateri sta se ugnjezdili prav daleč notri v očesnih jamicah. Ko se je cerkovnik zasmejal, pogledalo te je ono dvoje rujavih očes tako veselo in prijazno, da si kar zamaknen gledal v oni očesi, brazdi na obeh straneh ustnic sta se zaokrožili, nos se je spustil dostojanstveno doli proti ustnicam, brada mu je še bolj štrlela tja v beli svet, in priznal bi, dragi moj, da boljega človeka od gribeljskega cerkovnika ni na širokem svetu; priznal bi, da se živi stvor božji ne zna takö dobrohotno smejati, kakor se je znal gribeljski cerkovnik.
Gribeljski cerkovnik, — pisal se je za Šmica, a na krstu so mu dali lepo ime sv. Jurija —- gribeljski cerkovnik, spoštovani Jurij Šmic, je bil edini naslednik svojega očeta v mali koči pred vasjo. Žmicova koča, i kaj bi jo hvalil, ni bila posebnost; takih koč je v Beli Krajini več, mogoče še boljših in lepših od njegove; a slonela je uprav tamkaj na rebru, kjer se začenja cesta vzdi-govati in se začenja tudi väs. Mala sobica se štirimi okni, skozi katera se je mogla jedva razkuštrana Jurijeva glava pomoliti, tesna veža, katera je bila tudi kuhinja, vrata, katera so imela samo lesen zapah in katera so bila tako nizka, da se je moral Jurij vselej pred njimi pripogniti, stara na pol raztrgana streha — evo vam Šmicove koče! Toda! — zabil bi bil skoraj Smicovega hleva, če smem ono staro, nizko poslopje, katero je stopilo v isti red se Smicovo kočo in pred katerim se je razprostiralo malo gnojišče — imenovati hlev. V tem poslopju, katero je bilo najpo-dobnejše staremu, preobrnenemu loncu, stanovala je stara*, suhorebra kravi ca »krnja«. Ime je dobila menda od krnja-stih rogov, ker enega je imela samo pol, drugi jej je bil doli zavit. A kjer je krava, tam je izvestno tudi njiva, ker kam bi sicer z gnojem! Takö je bilo tudi pri našem Juriju, ker tudi on je imel njivo — njivico, nekoliko metrov
v obsegu, prav doli pod kočo. Dosti koristna ni bila, ker so bila tla precej ilnata, — vendar njivica je bila, in pridelal se je kak sadež, ker ono, kar je cerkovnik za svojo službo dobil, bilo je precej pičlo.
Cerkovnik bil vam je Smicov Jurij,
—	cerkovnik v pravem pomenu besede; vendar večna škoda, da ni bil cerkovnik doli »pri fari«, kjer bi bolje opazili njegove zasluge in vrline, kakor pa v oddaljeni, osamljeni vasici. Umel je svoje opravilo; kako tudi ne bi, saj se je bil naučil od svojega očeta, a njegov oče od njegovega deda itd., ker je bila vedno »mežnarija« v Šmicovi koči, in nekdaj so vse bolje znali, nekdaj v starih, boljših časih. In kako je znal moliti gribeljski cerkovnik, naš spoštovani Jurij Smic! Ženice so govorile, da je prava škoda, da ni naš Jurij kaj drugega postal. Hitreje je molil, kakor sam gospod kapelan. Posebno pa se je ponašal se svojim »konfitejorom«. Počel je v debelem basu — imel je čvrst glas naš Jurij — mrmljal je, mrmljal nekoliko časa, potem se pa trikrat prav čvrsto ob prsi udaril in rekel: »meja kolpa, meja kolpa« — to seje posebno dobro in razumljivo slišalo —; potem je zopet nekoliko časa mrmljal, a na zadnje pa rekel »domin noštrum« in ponosno dvignil glavo, češ, kaj ne, da znam?
In znal je, znal, kaj bi tisto!
Toda pustimo to, ker bilo je vendar večkrat v Gribljah tiho opravilo in prišli so gospod kapelan maševat. Kaj je bil Jurij Smic, videlo seje pa najbolje na praznik sv. Vida, ko je bil v Gribljah cerkveni shod. Naj bi le eden izmed vas videl, kako je Jurij takrat okrasil veliki oltar
—	(malih nij niti bilo)! Sv. Vid je bil ves v zelenju, takö, da se je skril tudi kotel in da je iz zelenja gledala samo glava sv. Vida. In vse to je napravil naš Jurij. Hej, znal je, znal ... A, da je znal, priznali so tudi gospod župnik, ker, če je bilo doli »pri fari« kaj večjega, n. pr. če je bilo opravilo s tremi, ali pa o velikonočnem času, ko je toliko opravila v cerkvi, vselej so dejali Martinku, cerkovniku doli »pri fari« :" »Pa reci tudi Juriju, naj pride, bode ti tudi on kaj pomogel!« — In mislim, da to priznanje tudi nekaj velja.
Pokojni gribeljski cerkovnik.
189
Še enega opravila se je gribeljski cerkovnik, spoštovani Jurij Šmic, prav veselil — — bila je to bira, pšenična in prosena bira. Ko so kmetje pšenico omlatili, — bilo je to navadno tam okoli velike maše — vselej je Jurij po pridigi posebno nategnil ušesa in z veseljem poslušal oznanilo, da se bode v ponedeljek začela pšenična bira. On je bil že stari noseč. Takrat se je dobro živelo, ker so v kaki premožnejši hiši vselej pripravili dobro južino, — a gospod toliko, da so pokusili, saj so pa krepkeje udarili nosci po mastni gibanici, posebno pa Jurij, kateri je gibanico jako. čislal. Pa tudi kaka kapljica se je dobila, saj so premožni in gostoljubni ljudje Beli Kranjci. Jurij je bil vstvarjen za nosca, ker so druge zelo ovirale in trudile one silne ograje in plotovi, katerih ima tako obilno vsaka hiša doli v Beli Krajini, on je pa kar prestavil svoji nogi, saj dolgi sta bili dosti. Pri biri je bil Jurij vedno dobre volje, posebno se je pa takisto dobrodušno smejal, a večkrat je zakričal se svojim čvrstim glasom tako glasno, da se je na drugi kraj vasi slišalo: — »Hej, ljudi, hej! dajte šenice, dajte!« Pri pro-seni biri je bilo pa še bolje.t»Takrat je imel že mnogokateri kmet sladkega mošta, in Jurij se je večkrat izgubil v katero klet. Ni sicer znano, kaj je Jurij tamkaj počel, vendar mislim, da bi ugenil, če bi za sodnika takrat na pomoč poklical Jurijev rudečkasti nos.
Kaj bi še dalje govoril! Bil je mož na svojem mestu, naš spoštovani Jurij ' Šmic, gribeljski cerkovnik, in to vam bodi dosti. Še dolgo časa bi bil lahko opravljal vestno in natančno častno svojo službo, kakor jo je nekdaj, da ga ni pokrila črna mogila prav na pokopališču sv. Vida, kjer je bil toliko časa cerkovnik. Škoda ga pa je, škoda Šmicovega Jurija. Od tega je pač že nekaj let. A povem vam, kako je to bilo.
Bilo je nekoč po sv. Juriju, v soboto popoludne. Naš cerkovnik je baš od-klenkal — klenkati je tudi znal Jurij, kakor le malokdo — potem je pa stopil, pripognivši se na ona nizka vrata v svoj
raztrgani hlev, kjer je že dolgo časa mukala njegova suhorebra kravica krnja. Cerkovnik jo je odvezal in oclšla sta, kravica naprej, naš Jurij pa za njo, doli ob rebru, dokler nista prišla do graje, kjer je vodila mala pot doli na Dogave. Tamkaj je ob potu raslo dokaj sočne trave, posebno sedaj spomladi, ker pozneje jo je vso do čistega po-mulila ješča krnja. Naj pohvalno omenim, da je bila krnja prav poštena kravica in zadovoljna z malim, rada seje pasla in Jurij se ni bal, da bi mu kam odbezljala. Vsedel se je zato Jurij na grivo, podprl si glavo s komolcema, katera je naslonil na svoji dolgi nogi, in malomarno gledal kravico, kako je zadovoljno pulila zeleno travo. Bog vedi, kako je počel Jurij misliti na gospodarstvo, saj navadno ni mnogo mislil naš spoštovani Jurij Šmic. — »Doli na njivici« — govoril je sam seboj — »posadil sem krompir, vsejal nekaj debeljače, da bode kaj jesti. Hvala Bogu in. njegovemu ljubljencu sv. Vidu, živi se, živi. Ne morem se baš potožiti. Krnja se bode za tri tedne otelila, prodam tele, a novce spravim. Nekaj sem si že prihranil hm! hm! zmeraj se še kaj zasluži. Vendar kaj mi bo vse to, ker sem sam samcat, kakor suh hrastov štor na tem širokem svetu. »Mežnarija« je bila vedno pri naši hiši, in kdo pride za menoj?«
Zamislil se je in mislil je dolgo, naš spoštovani Jurij Šmic. Ne vem, kako mu je prišla tako nenavadna misel v glavo in da je začel govoriti: »Hm! hm! oženil naj bi se, ta bode prava. I saj res, kako, da se nisem že preje domislil! Pametna misel je to. Kaj bi se vedno sam z vsem bavil, posebno pa v kuhinji, kjer tako malo razumem. Ženske je treba v hiši, ženske. Ona naj mi bi kuhala vsak dan debeljačne žganee, katere tako spoštujem — no, a h kakemu prazniku bi se naredila za premembo tudi mastna gibanica — — he — he — he — — moja najljubša jed.« — Baš seje krnja zmotila in nekako nehote zagrizla v bližnjo deteljino. To je Jurija vzbudilo iz globokih in prijetnih mislij, in zakričal je s svojim krepkim glasom: — »Na, krnja, mala krnja, krnjica, kam greš v škodo — greš nazaj!« In ressejekra-
vica domislila, da ni na pravem potu, poslušala je resni opomin svojega gospodarja in pulila zopet kakor preje travo ob grivi.
Jurij je pa zopet dalje mislil: »Pa reci bode v hiši, red, ko pride ženska. Praia mi bode obleko, zakrpala včasih kaj — pa kaj bi govoril, vedno bode dosti opravila. Saj je tudi gospodarstvo, in jaz ne morem vsemu kaj. Pa kaj, če zbolim, kdo mi bode neki stregel, kdo mi kuhal, kdo me bode tolažil? In pride starost,
pride nadloga in jaz sam samcat--
Treba ženske, treba v hiši in povsodi, kaj bi tisto! Oženil se bodem, pa se bodem!« —
Dolgo je še mislil naš Jurij o prihodnji ženitvi, dokler se ni približal večer in ni zašlo zlato solnčece »za božjo gnado«. In zopet sta stopala domov proti hlevu, spredaj dobra kravica krnja, sedaj s polnim želodcem, a za njo pa spoštovani Jurij Srnic, gribeljski cerkovnik, s trdnim
sklepom v glavi, da se oženi čim preje.
* *
Dolgo je premišljeval in pretresoval naš Jurij v svoji počasni pameti, kje naj si poišče primerno nevesto. Mislil je, mislil in se naposled vendar domislil. Meginova Neža, katera je gostačila v svoji raztrgani koči prav doli pod cerkvico sv. Vida, bilo je ono srečno stvo-renje, katero si je naš Jurij za družico izvolil. — »Lepa ni« — mislil sije modri Jurij — »hm! pa saj tudi meni niso nikdar dejali, da sem Bog ve kako one-gast — pa kaj za to, saj nisem nespameten fant; ima jih tudi že blizo petdesetih, hm! tudi jaz nisem več mlad, glavno je, kakor govore, da ni takisto brez vsega. Nekaj je po svoji rajni teti dobila — pravijo — in prav bi prišlo tisto, prav. Njena koča bi se prodala, ona bi k meni prišla, prinesla nekaj se seboj — prikupila bi se še kaka njivica — hm! — živelo bi se z božjo pomočjo. I prav njo vzamem, njo, Meginovo Nežo. Poprašal jo bodem pri prvi priliki.«
In ta prilika je prišla kmalu. Meginova Neža je imela mali okrajek prav ob poti k cerkvici sv. Vida, katera je stala v senci dveh orjaških lip na malem holmu zunaj vasi. Cerkovnik je nekega popolu-
dne baš nekaj v cerkvi opravil in jo mahal proti svojemu domu. Ne vem kakö, menda nekako slučajno pogledal je na ono Nežino njivico in zagledal na njivi Nežo, ko je okopavala krompir. Čuden stvor božji bila je ta Meginova Neža. Podobna je bila menda najbolj polni, zavezani vreči; bila je male, čvrste postave, živega, vendar grdega obraza. Vaščanje so govorili, da je prav jezična, vendar kdo bi jim verjel, le meni verjemite, povem vam, da je bila Neža prav ponižna, pohlevna in krotka ženica. A če se je malo huje otresla na kakega hudomušnega zabavljivca, kdo bi jej zameril, saj še pes pokaže zobe dečku, če ga draži.
Vendar vrnimo se k našemu Juriju, kateri jo je mahal prav korenjaško mimo njive, na kateri je Neža krompir okopavala. Neža je začula človeške stopinje, saj ni preveč polahko stopal gribeljski cerkovnik, in obrnila je glavo in telo (vratu je imela jako malo) na ono stran, od koder so se začuli koraki. Cerkovnik je to opazil in se brzo domislil — tako ostroumen je vendar le bil — da je to najlepša prilika, da izvoljenki svojega srca izrazi srčna čustva.
»Bog., daj dobro srečo, Neža!« — začel je. — »Ti že okopavaš. Pa lep krompir imaš!«
»Bog daj, Bog!« — odgovarjala je Neža — »hm! moj krompirček je hvala Bogu še precej lep. Bala sem se pa zanj one dni, ko je mraz pritisnil, da ga ne bi oparilo, no pa je vendar vse po sreči izišlo!«
»Po sreči ti gre, po sreči, pa v gospodarstvu se tudi razumeš, kaj bi tisto. Veš, škoda je, prav škoda, da kje drugje ne gospodariš.«
»Kakö misliš to, Jurij?« poprašala ga je ona in stegnila še ono malo vratu, kar ga je imela.
»Omožila naj bi se, omožila« dejal je Jurij in nemirno potegnil z roko po vročem čelu.
»Jaz naj bi se omožila? Pojdi, pojdi ti osle stari, ti se ženi ti, dolgin dolgi, ti se ž6ni ti, če te bode katera hotela. Pa poberi se od tod in ne draži me dalje!«
»Neža! nikari ne, saj te ne mislim dražiti. Prav resno mislim, omoži se, take bi ne bilo daleč okoli . . .«
Vendar ogenj je bil že v strehi. Ni še Jurij izgovoril, kar je mislil, že so se vsule nanj, kakor toča na žitno polje, razne psovke.
»Oj, ti prekla dolga, ti butec, ti, ti osel oslasti, ti bedak bedasti, nisi li zadosti star, pa si še takö neumen in pa hudoben! Kaj so ti vrane mozeg izpile, ti dolgin dolgi, ti nosän ti, ti, ki nimaš toliko pameti, kolikor jaz za nohtom črnega, ti — — ti —■ — ti se hočeš iz mene, poštene ženske norčevati? Oj. ti pijavka, ti butec — — pa iz mene poštene ženske? Pa ti, da si pošten človek — —?«
Kdo bi naštel razne psovke, s katerimi je Meginova Neža spoštovanega Jurija Šmica, gribeljskega cerkovnika, na-delila! Na srečo jo je Jurij še za časa pobrisal, a Neža je preminjala barve kakor zelenec, kadar se na pomladanskem solncu solnči, in kričala je in se penila, ko je bil cerkovnik že blizu svoje koče. A ko je v kočo prispel, stisnil se je naš spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik, kakor da ga je kdo z vodo polil, prav v köt in dolgo premišljeval, kakö so mu s tem dogodkom vse lepe nade odplavale po vodi . . .
(Konec.)

Cigan je cigan.
(Slika iz domačega življenja. — Spisal M. O.)
^'©jilo je vročega poletnega popolu-
eJgf
l^dne, ko je tovoril voznik in pot y našega trga, strijc Jože Strijček, se svojim dokaj na okroglo ukrojenim »belcem«, pa dobro obloženim vozom iz Ljubljane proti domu. Poleg razne druge ropotije in strijca Strijčka samega je sedelo na vozu še troje drugih oseb: dve ženski, potujoči se Strijčkovo »pošto« prav iz mesta in en delavec-tesar, ki je bil pa še le po poti prisedel. Ölo je počasi; le sedaj pa sedaj se je posrečilo vozniku z zopetnim in zopetnim »hi!« irf pa s kako gorko črez hrbet dopovedati rejeni živali, da je splošna želja na vozu sedečih, naj se premiče malo hitreje.
-Na vozu sedeči pa so imeli med seboj razne pogovore.
»Sedaj ste dodelali s tesanjem?« vpraša Strijček tovariša poleg sebe.
»Smo«, pritrdi öni.
»Koliko časa si bil z doma?«
»Od Telövega sem.«
»Ohö! ti si pa že dobro naredil.« In Strijček je pomel koščene svoje prste hoteč pokazati, kaj je »dobro naredil«, zategnil je usta na smeh, pa pokimal z glavo.
»I tako, tako. Doma bi se ne zaslužilo toliko v tem času.«
»Kaj še! Doma ni sedaj nič. Kdor ima živino, eden, dva para vol, ta še zasluži kak krajcar. Posihdob pa tudi z živino ne bo nič. Saj mora poiti vožnja, če ni pes. Prekupcev za les je čimdalje menj, a voznikov vedno več.«
»Res je tako, res. Prekupci izginjajo. Saj se vedno sliši: ta-le, pa ta-le je obožal pri lesu, le öni se pa komaj še drži. Kaj meniš, Jože, kupčija z lesom je loterija: kdor ima srečo, tisti obogati pri njej, kdor pa sreče nima, izgubi še tisto, kar je kdaj imel. E, niso več časi za to.«
»Slabi časi so, slabi«, poseže tu vmes ženski jeziček, ki je že ves čas sem migal in se premikal, a kaj, ko je ni bilo take govorice, da bi se dala katera ziniti vmes! Sedaj pa se je ponudila prilika, četudi le bolj za silo. Ženski stvarici namreč bi gotovo raje videli, če bi se sukal pogovor o tej in oni: kakšna je, kako vse ve o njej, kako jej vse zavida, ker je taka pa taka; kako se je one naredil, da je onegavo vzel, ki je pa bolj tako, da bi se rada gosposki držala, če bi šlo, ki ni vajena
dela že od mladih nog ne; da bo šlo sedaj vse rakovo pot na tistem domovanju itd.; koliko je pri tej in oni hiši dolga, da bo kmalu vse zaprto in za-pečačeno itd., s kratka, Evini hčeri bi raje videli, če bi se dalo kaj malega čez zobe potegniti. Vsak človek ima svoje veselje, vsak svoje slabosti, kaj si hočemo!
In sosedi je pritrdila soseda »o slabih časih« in pogovor je šel dalje, da je bilo veselje. Od tega predmeta pa so prišli na drug predmet; čas je potekal urno, in naši znanci so puščali ovinek ceste za ovinkom za sabo.
Dospeli so na Log. Od Loga dalje proti Stari Srangi pa se pot kaj dolgočasno vleče, da je ni z lepa konca in kraja. In zastonj ni omenil strijc Strijček, ko so začeli voziti to pot: »Da le še tO-le pretolčemo, pa smo doma«, in zastonj ni pristavila Reza Zužlja: »Ta je res dolga, ta, tudi če se človek vozi, kaj le če hodi!«
A vendar se je pot za vozom dobro odsedala, in naši znanci imeli so biti skoro na Stari Srangi.
Zdajci, glej, dobro četrt ure pešhoje od imenovanega sela nazaj, ondi pod malim drevesom pri cesti je sedela družba ciganov. Bilo jih je lepo število, po največ otroci, a tudi odraslih obojega spola ni manjkalo. Krog ognja, ki je bil že v poslednjih plamčkih, vriščali so in kričali, kot bi jim bil Bog ravnokar v novo jezike zmešal. Ob cesti so imeli voz z raznolično ropotijo obložen, in dalje tam po senožetih so se pasli konji.
»Hoj, oča, hoj, je-li ste videli naši lüdi?« jame vpiti že od daleč največji te družbe, ugledavši Strijčka in voz njegov. In pobral se je s trave pa jo mahal naravnost na cesto Strijčku naproti. Za njim pa se je uclrla cela tropa raztrgančkov. — Strijček je dospel do družbe.
»Kje ste videli naši lüdi, one druge V« ponovi cigan.
»Ti in pa tvoji lüdi meni nič mar! Jaz nisem videl nikogar«, odreže se voznik in hoče naravnost dalje. Toda cigan ga pridržuje.
»Saj jih nismo nič videli, slišite«, oglasi se mahoma Reza Žtižljeva, polna
svete jeze, da se upa tak raztrganec zadrževati poštene ljudi.
»Nöo, nöo, mamka, ne bodite hudi, hudi«, zateguje cigan. »Nič niste videli naši lüdi? Nöo, nöo.« In cigan se prestopi tebi nič, meni nič h konju — leta mu je dišal — pa ga potolče po lakot-nici, češ: »Hoj, oča, konjča pa imate, konjča.«
»Konja pa konja«, potrdi Strijček, ki ni nerad slišal, da ima lepo žival.
»Koliko ste dali zanj?« vpraša cigan radovedno zijaje v voznika.
»Je že plačan«, odvrne mu slednji, »torej ti je to kaj malo mar.« In hoče dalje.
Toda ni šlo tako urno. »Stojte, oča, še malo stojte!« prosil je cigan.
»Mi nimamo časa stati tukaj na cesti, neumnost ciganska, beraška, raztrgana!« razljütila se je v novo Reza Žiižlja. »Ti že, ti, ki nimaš drugega dela kot po svetu se vlačiti in ljudi nadlegovati in in — no pa res! Kar poženite, Strijček!« In sosedi je pritegnila soseda. Strijček je pognal.
A cigan — ne prime se ga takö nobena beseda —zagrabil je konja za gobec in še tisti razstrgani otročaji so jeli skakati pred konjem ter kričati prav mladim vranam nalik: »Veega, veega, šimeljček!«
To je bilo strijcu Strijčku dovolj in preveč.
»Kaj pa bi pravo za pravo racli, grdobe grdoglede, ciganske!« zagrozil se je nad njimi oplazivši z bičem med nje.
»Evo ga, oča, le onega tamle!« odgovoril je cigan tolažeč in kažoč na najbliže se pasočega konja. »Evo ga, oča, kakšen junak!«
»Kdo pa pravi, da ni?« odvrnil je Strijček jezno.
»Bärantajva, oča!«
»A takö! Kaj si še ne spomniš, neumnost ciganska. Ne bo nič!«
»Bärantajva, oča, za šimelja! Ne boste se kesali!«
»Ne bo nič!« %
»Pa zakaj ne? Evo ga, oča, kak čvrst, lep je moj konjič.«
»Naj le bo čvrst in lep, pa za voz ni tak, kot moj! Primaruha, moj belec potegne nekaj, da se reče in pravi. Sploh
pa s cigani barantija, to je menj kot nič. E, jaz, Jože Slrijček, jaz že ne bom barantal s cigani. — Hi, belec!«
»Veega, veega! — Noo, nöo, oča Stričjek, zakaj ne bi bärantali s cigani ? Saj smo pošteni ludi.«
»Ste pošteni ,ludi', ste«, posmeje se Strijček. »Goljufi ste, čarovniki in Bog vedi, kaj še vse!«
»Nöo, oča, nöo! Pošteni lüdi smo cigani in bogme, moj šimelj zna tudi voziti in dirjati kot sam vrag. Bäran-tajva, oča, pridam vam deset rajnški!«
Sirije je jel pomišljati.
»Ne bodi neumen ne, Strijček, pa ne meni se s cigani«, nagovori ga zdajci sosed-delavec. In Reza Žužljeva in Meta Strgulja obe sta pristavili: »Oče Strijčkov, nikar! Cigan je cigan.«
In Strijček je sklenil v svojem srcu, da ne bo barantal. A kako se odkrižati sitnega cigana?
»Trideset goldinarjev pridaj, pa ga pripelji sem svojega! Če je brez napake na telesu, bodi — menjava!« Strijček je mislil, da jo bo cigan pobral ob takih besedah.
A cigan je ni hotel pobrati. »Malo preveč je to, oča Stričjek, malo preveč. Petnajst pridam«, je moledoval.
»Trideset, kakor sem dejal.«
»Oča Stričjek, preveč, preveč. Dvajset,.«
»Jaz sem Strijček, para ciganska, ne Stričjek! — Trideset nečeš? Tedaj ni nič! Hi, belec!«
»Stojte, stojte, oča Strijček! Če ni drugače,« — in cigan je — stekel po konja.
Hudirja, kaj takega ni pričakoval naš voznik ! Kaj sedaj ? Kar pognati je hotel, toda — cigan je cigan, ves vražji je, Bog vedi, kaj bi mu utegnil nakaliti, če prelomi dano besedo.
E, saj pa morebiti ne bo res tako grozno ukanjen, saj je videti konj od daleč čeden in čvrst. Voziti ga bo pa že presnelo hitro naučil ciganjščaka, če bi res še ne znal, dvakrat, trikrat bo šel dobro obložen v Ljubljano in nazaj, pa bo tako ponižno vozil, da ga bo lepo gledati. In — čakal je Strijček cigana. Babnici na vozu pa sta godrnjali naprej in naprej : da se je hudo voziti s takovo »pošto«, ki obstoji in stoji, kadar in i
dokler se komu zljubi; da nocoj ne bo-dela do trdne noči doma, ko imata vendar še toliko opravka in dela: prešiče opraviti, kotel v novo zaliti, pomolzli itd.
Cigan je privedel konja. Strijček je stopil z voza, da bi si ogledal žival natančneje. Ogledoval je in ogledoval. »Kako se zdi tebi, Janez?« poprašal je Revnega.
»I, ni napačen konjič«, odvrnil mu je oni, »a ko bi bil jaz s tabo —.«
Toda Strijčku je bilo že malo mar, kaj je hotel in kako ga je hotel poučiti Janez Reven. Konj mu je bil všeč in mislil si je mož: »Saj vendar nebo napačna menja.«
»Trideset torej!« In Strijček je pomolil ciganu roko.
»Bog pomozi! Velja, oča!« In cigan je udaril z desnico ob desnico.
Potem pa sta odpregla Strijčkovega belca od voza, razpravila ga pa oko-motala in zapregla ciganščaka »šimlja«.
»Sedaj pa pojdi z nami, če hočeš, do Stare Šrange«, dejal je za tem Strijček ciganu, ko mu je položil le-tä. tri lepe nove desetake z- rok na roke, »bomo ga pa zvrnili vsi skupaj en poliček ali dva na dobro menjo, dobro srečo!«
Cigan je sel na voz; Strijček pa je pognal. In lej ga hudirja! — ciganjščak jo je brisal, dasi je bil voz težak tako, da Strijčkov prejšnji belec nikoli tako. »Lej, lej«, mislil si je Strijček sam pri sebi in zrl zadovoljno na lepega konja, »saj jo pa res nisem napačno ukrenil, da sem zamenjal.«
Četrt ure pozneje pa so ga naši znanci srkali na Stari Šrangi, da je bilo veselje. Vse od kraja je pilo, kar je bilo na vozu »na dobro menjo, dobro srečo.« Pri sladki vinski kapljici sta pozabili celo tetki-sosedi prejšnje svoje jeze ter nista opazili, da je solnce jelo nagibati se v zaton. In še le črez dobro uro je oddrdral Strijčkov voz izpred Kolendrove gostilne proti domu, in se vračal cigan k svoji družbi.
Domov dospevši je oživil Strijček z novim svojim konjem vse, vse. Sinkoma Tinčku in Francetu je ugajal ciganjščak tolikanj, da se ga nista mogla nagledati, a radovednost Strijčkove ljube ženke ni bila nasičena prej, da je gospodar
vse natanko razpovedal in razložil: kdaj,
kje, s kom, kako je naredil takovo menjo.
* *
Drugega jutra za tem pa je stopal strijc Jože Strijček lepo praznično oblečen proti davkariji. Šel je davke plačevat. Ni se sicer ravno mudilo, a »čim preje je taka reč v redu, tem bolje je, vsaj nima človek skrbij, in tisti ,sekacijon', ga ne straši. In zakaj bi se ne plačalo, kadar je denar v hiši, ki bi se morebiti razmetal.«
»Tisto, kar je od zadnjega četrtletja ostalo, naj poravnajo in pa za to četrtletje naj si plačajo«, dejal je in pristavil Strijček pred davkarskim preglednikom.
»Dobro, dobro, oče«, prikimal je le-ta, mož nizke, čokate postave, podolgastega obraza, ukrivljenega nosu in pomenljivo resnih brk, ter zapisal v tiste male knjižice, ki je je bil Strijček seboj prinesel tako, da je bilo vse prav in dobro. Potlej pa je pokazal možu naprej do gospoda davkarja samega.
Toda na visoko vzrast.li tisti gospod z obilim trebuhom, srpimi očmi ter dolgo brado imajo pa že tako slabost — Bog jim jo odpusti! — da morajo vsak denar, ki ga dobe v roke, natanko in natanko ogledati. Tudi desetak, kateri jim je bil pomolil Strijček z bukvicami vred, ogledovali so tako strašno pazno in skrb-ljivo, da bi jim bil Strijček skoraj eno rekel, da niso gospod sami poprej iz-pregovorili.
»Oče, kje pa ste dobili ta-le —?«
»Desetak mislijo? — Kä — a —?«
»Da, da. Kje ste ga dobili, pravim?«
»A kje? — Včeraj sem naredil doli na Stari Šrangi z nekim ciganom ba-rantijo, dobro barantijo za konja. Jaz sem mu dal tistega svojega belca, ki je znal tako urno voziti, on pa meni drugega, ki je pa tudi kaj čvrst; pa tri take-le mi je pridal, kot imajo oni enega v rokah.«
»Takö, takö ! Pa ste nemara vendarle slabo menjali, oče«, dejal je na to gospod pomenljivo. In po kratkem pre-stanku je nadaljeval: »Kaj vam je bilo neki zmešalo pamet, da ste šli kupčevat s ciganom, vedoč vendar, da cigan nikoli ni nič prida in ni.«
»Ka-a-aj pa —?«
»I lejte si, kaj neki? Ta-le desetak je — ponarejen, in če so vsi taki, so vsi za nič!«
»Jeee —!« zategnil je Strijček, kot bi bilo treščilo vanj. »Prenarejen, pravijo? — ,fovš<?«
»O da, pošteno! Ta-le že, z onimi pa Bog vedi, kako je. Dajte, stopite ponja!«
»Joj meni, joj meni! Ti para ciganska, ti — Slišijo, kaj pa — ali bom ob vse, vse tri?«
»Ne bo drugače. Cigana bržkone ne bo dobiti v pest: cigan je cigan.«
»To je pa res, da je«, pritegnil je Strijček pobit in užaljen. Potlej pa je hitel domov po ostala dva desetaka. — Doma je povedal ženi, kaj in kako. In trikrat se je pošteno zaklel, daje v prvo in zadnjič barantal s cigani! In žena, kaj je hotela? Naj je li karala moža in zmerjala? Ni jej bila navada, in čemu naj bi tudi storila to, saj se ni dalo pomagati. Molčala je torej, a od žalosti sta jej podrseli dve svetli solzi po tožnemlicu.
Za pol ure pozneje je bil Strijček zopet v davkariji; pokazal je gospodu ostala dva bankovca, a bila sta, žal, zares prvemu enako — ponarejena. Ubogi Strijček!
»Kako pa, čuj te oče«, pravi zdajci gospod davkar, »ali naj vam verujem, da ste dobili denar kar tako, po nesrečnem naključju, od tistega cigana, kakor pravite?«
»Za božjo voljo, kaj pa, kot verjamejo naj! Makari če bi bilo treba desetkrat priseči na Boga in svetnike : Cigan mi je dal denar, ko sva barantala, nihče drugi kot cigan me je ukanil.«
»Ker take stvari, veste, niso kar tako! Ponarejanje denarja in zveze s takimi ponarejalci, to pripravi človeku, čeprav ne posebno častno, a vendar — cesarsko službo.«
»Morda pa mislijo, da sem jaz na-| redil tiste tri? O Bogu se usmili, kaj jim ne pade v glavo!« In Jože Strijček se je moral, dasi žalosten, nasmehniti, češ: tako učen mož in študiran, pa tako čuden.
»Tega ne mislim,- kako bom to mislil o vas?« zavrnil ga je gospod, »ali, če
Gospodov dan. (Pesem.)
145
bi vi kaj imeli s kakim potepinom, če bi bili v kaki zvezi —.«
»Lepo jih prosim: v kakšni zvezi, kakšni? Hm, hm. Saj pravim: Bogu se usmili in se. Se sitnosti bom imel, sitnosti ! — Naj pa pokličejo na pričo one-gavo Žtižljevo Rezo, če hote, in pa tisto Meto Strguljo in Revnega Janeza, no saj so trije, ki so bili zraven, ki so se vozili z mano, pa naj bodo pričali, da mi je res cigan štel denarje, če mislijo, da je reč kako drugače.«
»No, no, bodi, verjamem vam. Toda teh bankovcev ne dobite več, oče, in davek morate tudi z drugim denarjem plačati. Je že tako, lejte! Za ciganom bomo poizvedovali. — Z Bogom, oče! A varujte se v bodoče takih barantij!«
»Z Bogom!« dejal je Strijček. »Zdravi naj bodo, pa vse prav naj mislijo od mene. In če bi se dobil cigan, že vedo —.«
»Da, da«, prikimal je gospod davkar. In Strijček je odšel z bolestno dušo. Za ciganom so popraševali, a dobili
ga niso. Cigan je cigan.
* *
Štirinajst dnij pozneje pa je zbolel Strijčku konj ciganjščak. Grom in strela! Takega pa res ni zaslužil ubogi Strijček. Žalost njegova je prikipela do vrha. »Cigan, cigan«, tarnjal je, »ta me je pa naredil, ta! Kaj bo, kaj bo, če mi pogine konj, s čim se bom živil, s čim —? O Bog daj, da bi ne bilo—!« In Bog je dal, da ni bilo. Strijček pa je hitel, kar je mogel, da je spravil ciganjščaka s poti. Na prihodnjem sejmu se mu je posrečilo prodati ga. Potem pa je kupil drugega konja od domačega človeka, s kojim tovori in opravlja svoj posel še dandanašnji.
Gospodov dan.
^akö je pokojna
Vsa väs in ravan! ^ Ta mir je slovesen, Gospodov je dan !
Po stezah, po cesti Hitijo ljudje, Resnobno jim lice, Pobožno srce.
Na vzhodu se sveti, Vijola dehti, Čebela se vzbuja, Škorjanček žgoli.
Na palico vpognen Opira se mož. Otrok pa ob poti Nabira si rož.
Pa zvon se zamaje, Zapoje na glas. Ivakö oživi se Ravnina in väs!
Molitvenik vzelo Saböj je dekle. Tja v cerkev na griču Vsa množica vre.
Kako nas prijazno Zvon vabi glasän: Molite, molite. Gospodov je dan!
f. Krek.

V
Slava Vodniku!"

i.
Vodniku.
mm
^^azkrit je kip. — Na onem mesti, %>jKjer delal si za narod svoj, ' Živeč le zanj v ljubezni zvesti. Postavljen spomenik je tvoj; Mi vijemo ob njem spomine Iz tvoje, naše zgodovine . . . Grenkö-sladak je pač spomin: V minule dni okö nam gleda, Kar gleda, to je dedov beda. A ti, Slovenov prvi sin, Glasnik si prvi njih vrlin! Glasnik, vodnik ! — Navdušen glas Poslal si v mesto, trg in vas, Da oživela bi beseda, Očetov glas na rodnih tleh . . . Ostrmel ded je v glasih teh: Kar čul je v teku davnih časov, To slišal je iz tvojih glasov! In zbistril se je vid mračan In z novo silo se pričelo Pokojno je, duševno delo, Slovenstvu vstal je lepši dan!
Izgubil je s tabo Vodnika naš ded; Kot prvega pevca Slavi te naš svet.
Globoko nam v duši Klic žije glasän, Navdušena pesem: »Ilirija, vstan'!«
»Slovenija, vstani!« Prepevamo mi; Ne peli bi tega, Da nisi žil — ti!
Tod zreš na nas! ... Na onem mesti, Kjer delal si za narod svoj, Živeč le zanj v ljubezni zvesti. Razkrili spomenik smo tvoj. Iz pesmij ti pletemo lovor,
V	slovesni spev se zli ja govor:
»Po tebi ni sina, Ne hčere bilo : Dovölj je spomina, Te pesmi pojö!«
V	blagosti dneh in dneh nezgode Slavil te rod hvaležni bode — Naš prvi pevec Valentin,
Da večno žil bi tvoj spomin! —


A. Funtek.

f i
IJ.
Ob slovesnem razkritju
Vodnikovega spomenika.
aj li pač pražnje tako naodeta je danes Ljubljana, Zorni nevesti nalik sredi slovenske zemlje?
Bo-li visoki jo gost počastil se svojim pohodom, Morda obišče jo car, morda kraljica krasna?
Praznik praznuje Sloven, sijajni svoj narodni praznik, Njemu v hvaležni spomin, ki mu bud i tel j je bil.
Žarno zaznal se je dan — prisvetil je v mili nam zori — Lep kot nijeden pred njim : naše zavednosti dan.
Vzbudil je narod iz sna, in narod goreč je prihitel,
Kazat hvaležnost in čast njemu, ki bil mu vodnik.
Bronast na marmorju kip postavil je možu Vodniku V trajne zahvale dokaz, v večne ljubezni pomnik.
Valentin Vodnik
Valentin Vodnik.

Danes pa zbral se neštet je v stolici zemlje slovenske.
Slavlje prekrasno slavit: sobo spominsko razkrit. — Padel je zästor ... In rod z navdušenim srcem pozdravlja
Pevca Ilirije, solz rosno je mnogo oko. Kaj ne? Kakö ne? Krasän je v sreči in svobodi zlati
Robstva bolestni spomin, sveto rešnlka ime. Robje pa bili smo mi; trdo nam je ramena žulil Jarem tujinstva, tema krila je naše nebo.
V	temi zasinil je zor rešnlka Vodnika na nebu:
Bujno prodrl je temo. jasno med nas posijal. Danes pa — praznik le-ta pričuje, da svita se v jutru
Lepši, še lepši nam dan. polne svobodnosti čas. Skoraj bo, skoraj bo tu ... Le srčno za njim — za Vodnikom —
S praporom bojnim naprej dvignimo, bratje, se v boj ! Blagor mu. kdor se za dom očetni bojuje, žrtvuje: Narodov sveti vladar blagoslov svoj mu rosi.
V	srcih potomcev živi vekovito v svetlobi nebesni.
Z lävorom zlati spomin venča hvaležni mu sin!
M. O
III.
Vo d nik u,
povodom odkritja njegovega spomenika.
'^fPdstrt. je kip. — Pogledov tisoč jasnih "JU5 Obrača se na spomenik.
Odstrt je kip — in vzklikov tisoč glasnih
Odmeva: Slava ti, Vodnik! Postavil rod ti kip je vekoviti In danes ti ga z venci slave kiti.
Tod živel si, tod deloval, — ne zase,
Temveč za dragi narod svoj. Modric nečuvenih slovenskih glase
Mu prvi bajal duh je tvoj. Strmeč poslušal prs je tvojih jeke, Posluša še je in je bo na veke!
Pastir duhovni pasel si naš narod.
V svetišči vcepljal vanj krepost; In kot učitelj rahlo v mladi zarod Naukov vsajal si blagost.
V	svetišči, v šoli, v miru, tudi v boji
V	prospeh si živel domovini svoji.
Mrtvo telo strohnelo ti je v zemlji.
Duh tvoj med nami pa živi; In spomenik na kamenitem temlji
Nam glasno danes govori: »Spomin si večen v narodu osnuje. Kdor Bogu, bratu, domu se žrtvuje!« —
A. M.

De. gregorij Oglar. (Životopis.)
149
Dr. Gregorij Oglar (Carbonarius de
Wieseneck).
(Spisal A.
„ «Ste
"f8lovenci imamo mnogo mož, ki so
Tse rodili v priprostih kmetskih hišah, a vspeli se z bistro glavo do visoke slave in časti, da so postali ponos domovine. Med take može štejemo tudi dr. Gregorija Oglarja, ki je še v dijaških letih po šegi tedanjega časa polatinil svoje ime ter se pisal »Carbonarius«, in pozneje, ko je postal plemenit, dobil še priimek »pl. Wieseneck«.
Kratek životopis tega slavnega moža je najprej spisal Nakelski župnik Blaž Blaznik, in ga nam ostavil v svoji rokopisni »MaterialiensammlungTa spis je porabil F. X. Legat, ter ga priobčil v »Mitth. des hist. Ver. f. Krain« 1. 1851 str. 71. Po tem sostavku so posneli tudi, kar pišejo o Karbonariju: Dimitz, Geschichte Krains, IV., str. 78; Vrhovnik, Zgod. Nakelske fare, str. 116; Trdina, Zgodovina slov. nar. str. 119 in Parapat, Letopis Mat. slov. 1870 str. 125.
Našli sta se zadnji čas v Šenčurskem farnem arhivu pri Kranju dve izvirni listini, ki nam podajata nekaj zanimivih podatkov za životopis tega slavnega na-šinca. Prva je pismo, s katerim je cesar Leopold povzdignil Gregorija v stan plemen itni kov, in druga je rusko pisano priporočilno pismo, katero mu je dal car Peter, potujočemu v Rim. Na podlagi teh dveh listin naj tu nekoliko dopolnim, oziroma popravim, prejšnje nedostatne životopise o našem Oglarju.
Porodil se je Gregorij Oglar 12. marca leta 1651 v Naklem na Gorenjskem, v hiši, kjer se še zdaj reče »pri Voglärju«, in nosi štev. 39. To hišo, kakor zdaj stoji, sozidal je 1. 1725 Gregorijev nečak, Matej Voglär, oče duhovnikov Jurija in Josipa. Gregorijevemu očetu je bilo ime Martin, materi pa Alenka. Oče je bil imovit in pobožen kmet, ki se je zelö brigal za olepšavo farne cerkve. Izmed svojih šestero otrok je drugorojenca Gre-
*) Odposlali sta se ti dve listini v Rudolfišče Ljubljansko.
Koblar.)
gorija poslal v šole. Kje je obiskoval nižje šole, ne vemo. Dne 8. okt. 1671 je kumoval v Naklem in se je podpisal v krstni matici: »studiosus Gregorius Carbonarius«. Po želji očetovi bi bil menda imel postati duhovnik, a podal se je v Rim, kjer je dovršil svoje višje študije, in je postal doktor zdravilstva. Poprej je bil pa neki še na avstrijskih tleh povišan v doktorja modroslovja. Imenovan je bil potem deželnim zdravnikom za Koroško in Kranjsko. V tem poslu se je odlikoval s toliko učenostjo in spretnostjo, da je zaslovel daleč na okrog. Vsled tega ga je izbral cesar Leopold I. leta 1688 izmed mnogih slavnih zdravnikov cesarstva, in ga poslal v Moskvo za zdravnika carjem ruskim »svojim najdražjim bratom«. Carovala sta tačas mlada brata Ivan in Peter pod varstvom starejše sestre Sofije. Od leta 1689 do 1725 je bil pa Peter I. Veliki sam car obširni Rusiji. Prehodil je Peter mnogo evropskih dežel, da bi proučil zapadno kulturo in jo potem uvel v Rusiji. Na teh potovanjih ga je prej ko ne spremljal osobni zdravnik Greg. Karbo-narij. Na ruskem dvoru je Gregorij zvesto služil carjem, pa tudi dobro zastopal našega cesarja zadeve, posebno za časa, ko je bil v Moskvi naš poslanec Ivan Ign. Kurz. Izvrstno je tudi delal na prid katoliške vere in si z vso pridnostjo prizadeval, da bi se ista na Ruskem zopet udomačila in utrdila.
Vsled mnogih zaslug za našo stvar je cesar Leopold dne 3. aprila 1. 1694 Gregorija Karbonarija in vse njegove potomce vseh časov povzdignil v »pleme-nitnike ščitnikov in oprod svetega rimskega cesarstva«1) z vsemi pravicami, kot da bili rojeni iz plemenitega rodu. Njegov grb se takö-le opisuje: »Ščit je razdeljen na štiri dele. Prvo in četrto črno polje ima zlatega leva s pomoljenim
*) Izvirno plemenitsko pismo ima deset perg. listov s krasno naslikanim grbom Karbonari-jevim. Cesarjev pečat je odtrgan.
jezikom. Lev s spredno desno šapo (taco) drži puščico, rep pa nese precepljen in zakrivljen. Drugo in tretje polje je ru-deče in ima vpodobljeno srečo, stoječo na kroglji. Nad ščitom leži odprta čelada, nad njo velika zlata krona, iz katere se dviga lev s puščico. Na eni strani čelade in ščita vise bela in rudeča, na drugi pa rumena in črna peresa.« S plemenitskim pismom dovoljuje cesar, da se smejo Gregorij in vsi njegovi nasledniki obojnega spola imenovati: »Carbonari de Biseneg«. Ob enem imenuje cesar Leopold Karbonarija svojim (cesarskim) svetnikom. Enako čast mu podeli tudi ruski car.
Petru Velikemu je Karbonarij zvesto služil 28 let. Kazal je veliko izkušenost in imel izredno prakso v zdravilstvu, kakor mu je car sam pričal v naslednjem priporočilnem pismu, katero mu je dal 22. aprila 1714. Gregorij bi bil rad videl še enkrat svoje domače, in zato se je odpravil z ženo in posli proti Avstriji. Pismo se glasi po izvirniku, a z latinico prepisano, tako:
Božjeju pospešestvujuščeju milostiju Mi Petr pervij, car i samoderžec vserosljskij, i pročaja, i pročaja, i pročaja: objavljäjem sim, komü o tom vedati nadležit, poneže objavitelj segö, prlslanu ko dvoru Našemu ot cesärskogo veličestva Rimskogo v službu Našu doktor Gri'görej Korbonärij de Bizenek biv v službe Našej dvädesjat šestj let, vo vse to vremja Nam služil verno i isküstvo i postüpok imel izrjädno, jako nadležit dö-bromu i isküsnomu döktoru imetj. A nine dlja svidänja s srödniki svojimi prosil Nas ob ötpuske svojem vo otečestvo svoje v Germaniju, i Mi po želaniju jevö küpno z ženoju i s ljudmi ostjüdi v Germaniju i vo Itäliju ill kudi v drugije oblasti on pože-ljäjet odpustitj poveleli, i da bi jemü vezdč svobodnejšij i bezzaderžateljnij putj bil, togo radi presvetlejšago i deržavnejšago ve-likogo carjä Jegö cesärskogo veličestva Rimskogo i korolevskih veličestv ljubeznejših brätij i druzej Naših prosim i najjasnejših rečej pospolitih i protčih vseh, kto šim pasom upotreblen biti možet blagovoliteljno želajem, da bi önogo döktora z ženoju jevö i s ljudmi in soimejuščimi veščmi v puti jeduščago propuskätj vezde bez zaderžanija poveleli i činili vsjäkoje vozmožnoje spo-söbstvo, začto i Mi v ravnih slučajah pro-jšzžajuščim v Našej imperiji poddänim rav-nomerno vozdavatj ne ostävim. A vo svi-
detelstvo togö jevö svobödnogo projezdu dan jemü sej Naš pas za Našeju cärskogo veličestva pečatju.
V Moskve leta 1714 godu, aprčla 22. dnja.
Po ukaz, jegö cärskogo veličestva podpisal sekretär Mihäjlo Šafirov.«
Pritisnen je velikansk carjev pečat.
Drugi životopisci trdijo, da je car Peter poslal Karbonarija v Rim pogajat se s papežem zarad zedinjenja pravoslavne cerkve s katoliško. Ali je bilo to diplomatsko njegovo potovanje isto z zgoraj omenjenim v domovino, ni mi mogoče dognali. Gotovo je le, da je Karbonarij, vračajoč se, obolel v Kranju, in da se je zdravnik Heine zastonj trudil, da bi mu rešil življenje. Umrl je v tem mestu, blizu svojega doma, kot dober katoličan, ne zapustivši otrök. V Kranjski mrtvaški knjigi se bere: »Dne 2. febr. 1. 1717 ob 1. uri popoludneje pobožno v Gospodu zaspal po prav lepo prejetih vseh sv. zakramentih presvetli gospod Gregorij Karbonarij pl. Wieseneck, star sedemdeset (r. 66j let.« Znano je, da je carja Petra gnalo, ne vemo, ali politika, ali milost božja, k zedinjenju z rimsko cerkvijo, in da je na to tudi javno deloval. V dosego te imenitne s vrhe je namenil pač pravega moža, namreč bistroumnega katoliškega Slovenca Oglarja. Bog znä, ali bi ne bila ta Oglärjeva pot v Rim imela ugodnega uspeha, ako bi je mu ne bila prestrigla prezgodnja smrt.
Priimek »de Wieseneck« si je izbral Karbonarij zarad lega, ker njegova rojst-vena hiša leži v voglu travnika, razgri-njajočega se na vzhodno stran Nakelske vasi. V oporoki z dne 21. marca 1716, katero je dal izvršiti po Jan. Jakobu Schillingu, spomnil se je domače vasi, ter jej je poklonil najpotrebnišo reč — vodo, v dveh tekočih vodnjakih. Podaril je za to vodovajo (ki je obširno opisana v »Zgodovini Nakelske fare«) 5000 gld., Nakelski cerkvi je pa zapustil 100 gld. za masno ustanovo.
Slava in večen spomin takemu odličnemu Slovencu, ki do smrti ni pozabil j na svojo vero in svoj narod!

O spiritizmu. (Kritična študija.)
151
O spiritizmu.
Kritična študija.
(Piše dr. J. Janežič.)
(Dalje.)
9
spiritiških sednicah ne gre vselej vse prav gladko, tudi se ne zgodi vedno, kar žele prisedniki. Duhovi hočejo večkrat zabavati spiritiste na svojo roko. Drže se pa stare prislo-vice: variatio delectat — razlika mika, in tako spravijo na dan najrazličnejše reči. Zaradi preglednosti smo razdelili pojave v vrste, a v istini se javi vse vprek.
Svetli pojavi, s katerimi smo se pečali zadnjič, nastopajo redko sami, ampak le spremljajo druge, ali so jim za uvod ali za konec. Običajno pa se nahajajo svetli pojavi pri usnovah. 0 teh smo splošno že govorili, tudi smo eno že na drobno naslikali, tukaj se bodemo še nekoliko bavili ž njimi, daje poznamo natančnejše.
Usnove.
Usnova v spiritiškem smislu je vsaka prememba nečutnih tvarin v čutno telo, kadar ne delajo znane naravne moči. Tako pokažejo duhovi razne reci: sadje, cvetice, orodje, knjige itd., kar seveda ni istinito, ampak ima le za trenotek vidno podobo.
V ožjem pomenu pa je usnova samo podoba človeškega telesa ali posameznih delov brez istinite snovi. Profesor Croo-kes nam to-le poroča: »Sedeli smo pri luči okrog mize, kar se prikaže izpod mize ven lična mala roka in mi poda cvetico; to se je ponovilo trikrat v pre-stankih, kar mi je dalo zadosti časa jo dobro opazovati, tako, da sem se prepričal, da je bila tako prava roka, kot je moja.
Pri drugi sednici se je igrala mala roka, podobna otročji od komolca doli, okrog pasa gospe tik mene sedeče, potem se je obrnila k meni, potepljala me je po rami in me cukala za suknjo.
Zopet ob drugem času smo videli palec in kazalec trgali lističe rožne na
gosp. Home-ovi gumbnici, in je pokladati pred prisedniki.
Videli smo tudi roko igrati na harmoniko med tem, ko smo držali posrednikove roke.
Zazdelo se mi je, da niso roke in prsti vselej živim prav enaki, ampak bolj podobni megli v podobo človeške roke zgoščeni. Tudi se ne ut.isnejo te prikazni vsem enako. Prvi n. pr. vidi samo gibati ali plavati cvetico, drugi vidi že cvetico v neki svetli megli, tretji pa vidi celö roko nosečo cvetico. Navadno so le prsti in dlan popolno razviti, od členka ali komolca gori se razredi v megleno senco.«
Ako se take roke dotakneš, čuti se včasih ledena in mrtva, včasih pa živa in gorka, da, segla je tudi že v roko prisednikovo, in jo potresla tako krepko, kakor jo strese najboljši prijatelj. Pri neki taki priložnosti je hotel Crookes usnovano roko obdržati v svoji roki, a izvila se mu je brez boja: kar raztopila se je v sopar in je izginila iz njegove pesti.
Najbolj se je Crookes pečal v spiritiških usnovah s 161etno gospico Florence Cook, pozneje omoženo Corner. Več tednov je stanovala v njegovi hiši. Njen duh se je imenoval Katie King, ki je bila hči angličanskega pastorja in je pred 200 leti živela v službi kraljice Katarine. Tri leta je ta duh zabaval londonske spiritiste in omajeval celö trde učenjake.
Poslušajmo poročilo Coleman-ovo o seji v hiši Luxmoore-ovi dne 21. maja in 18. novembra 1873.
»Posrednici Florence Cook smo najprej roki zvezali s trakom, konca smo zapečatili, dalje smo jej deli vez okrog pasu, trdno zavozljali, sešili in zapečatili. Konce vezi smo potegnili pod vrati iz sosedne sobe v sednico in tam na
tleh privezali, tako, da ni bilo dekletu mogoče vstati in biti po koncu.
Na ta način smo se zagotovili, da Florence ne more iz sobe, bodi že duh kjerkoli. V trenotku, ko je izginil duh, stopili smo v sobo, kjer je slonela posrednica upognena do tal in je spala oblečena v črno obleko. Duh pa se jej je prikazal v čisto belem ogrinjalu. — Prikazen sama se je vršila tako-le:
Podoba Katičina je stopila v sobo. Zapazil sem, da je bila lahkotno ogrnena v belo obleko z dolgimi rokavi, pokrita s čepico na glavi, z dolgimi trakovi in trdo namazanimi lasmi.
Vstopivša pozdravi slehernega po vrsti: ,Kako se imate g. Coleman? Kako gre gospici Dickens' (prijateljici Florence, moji pastrki)? Obstala je pred edinim tujcem v sobi, za čegar ime je vprašala. Gospod Luxmoore je sedel pri vhodu v stransko sobo pri svetilki, katero je popravljal po navodu ,duhovem'.
Stavil sem duhu nekoliko vprašanj, da bi ga bolje spoznal in sodil. Ker pa se svojega sedeža nisem dobro videl, kaj se godi, reče mi duh, naj sedem blizo svetilne poleg Luxmoore-ja.
Najprej vprašam duha, ali je v nogo-vicah, in odgovori, da ni. Na to privzdigne nekoliko svojo obleko in nam pokaže boso nogo, katero postavi na koleno gospe Corner-ove.
Na mizi je ležala slikana podoba Katičina, posneta po fotografiji. Katica vpraša, ali sme sliko pogledati. Za dovoljenje se vljudno zahvali, spozna takoj sebe in reče: ,Oh, to sem jaz!' Pritisne sliko na prsi in reče zopet: ,Oh! to sem jaz! Prav hvaležna sem Vam, prav veliko hvalo dolžna.'
Na mizi je ležalo več pol papirja in svinčnikov. Prosim Katico, da bi kaj zapisala. Poseže za zagrinjalo, nese proč stol in sčde nanj. Podajo jej pölo papirja in svinčnik. Nato poprašuje, kaj naj zapiše.
Ko je zvedela, kaj želim, sedla je na stol, nastavila je koleno ter začela pisati. Ker pa je bilo na kolenu premehko in prenerodno, poprosila je trdne podlage. Podajo jej tudi to. List, pisan na gospoda Colemana, podajamo tu zaradi zanimivosti. Tako se glasi:
Dragi moj prijatelj!
Prosili ste me, naj Vam pišem nekoliko besedi j. Želim Vam vspeha pri spričevalu za sodnika Edmonds-a. (H. Coleman je prej povedal, da izdeluje to svedočbo.) Dober mož je in resen delavec. Pošljite mu moj udani pozdrav. Poznam ga dobro, dasi on mene ne pozna. Moč moja gine, zato bivam z mnogimi vošili
Vaša
odkritosrčna prijateljica Katie King.
Gospod Coleman je list glasno prebral in duha opozoril, da list, še nima naslova. Katica urno vzame pismo, zgane je lično na kolenu in zadej postavi napis: Mr. Coleman-u.
Na željo tega gospoda je Katica dala neki gospej poljub in je udarila z nogo ob tla, cla smo se prepričali, da more napraviti ropot.
Dovolila je tudi gospodu Coleman-u prijeti s prsti njeno krilo in prepričati se, da je prav kot navadno drugo oblačilo. Ob koncu je šla okrog v sednici ter stisnila vsakemu lahno roko, kakor je navada.
Ves ta čas — seja je trajala čez poldrugo uro — je bila prikazen duha taka, kakor bi bila prava naravna živa mlada žena, ki nas je zabavala, vendar pa vedno na svojo posrednico strahom pazila, da ne preide njena usnovna moč, ako se prerano vzbudi ali drugače vzdrami.«
Tako in enako se je godilo cela tri leta v raznih okoliščinah, tudi ob popolni svetlobi, da so mogli »duha« celo fotografovati. Kar naznani nekega dne Katica, da se mora povrniti v kraljestvo auliov. Zadnje večere so poskušali posebno veliko, pri tem prav skrbno opazovali.
Najprej so gospe nadrobno preiskale posrednico in jo na to zavile v platneno vrečo, da se sama ni mogla nič ganiti; tako zavito so položile na divan in jo privezale z vezmi, vezi pa zapečatile. Vse skupaj, klop in posrednico, so postavili v pripravljeno sobo. Dva fizika, Crookes in Varley, sta privezala posrednici na noge žico refleksijskega galvano-metra, kar je moralo izdati vsak njen gibljej.
Strupene rastline.
Ko se je pa »duh« vse eno prikazal, poprosi ga Crookes, naj izvoli utakniti svoje roke v posodo raztopljenega jod-kalija, a magnetna igla se ni ganila, kar bi se bilo pa zgodilo, ako bi bil »duh«
158
nosil na nogah pritrjene vodilne žice. — Po takem potu so se vsi prepričali, da gospica Cook ni igrala uloge »duha«.
(Dalje.)

Strupene rastline.
(Piše S. Robič.)
ste
ir
IV.
nas je dr. Biacowsky učil rastlinstva, kazal nam je došlim na * botaniški vrt stari možiček, ki je ondi opleval cvetice in snažil gredice, neki dan s prstom na rastlino ter vzkliknil: »Atropa Belladona, tri jagode enega konja!« S temi besedami nam je hotel povedati, da bi tri jagode te rastline zadostovale, konja umoriti. No, dasi je päskvica ali volčja črešnja (Atropa Belladona; L.) ena izmed najbolj strupenih rastlin v naši lepi domovini — kar bomo kmalu čuli —: tako huda vendar ni, da bi tri jagode njene že konja usmrtile. Oglejmo si tedaj bolj nadrobno to strupenico!
Jako debela, valjasto razrastla, zunaj umazano rumena, znotraj bela korenina poganja kvišku kake 3—5 čevljev visoko, pri vrhu navadno trirogovilasto okroglo steblo, ki je z vilčasto razrastlimi vejami rogovil, potem s cvetnimi receljni in s čašicami vred gosto kratko žlezasto-dla-kasto. Zelnati, ploščnato receljnasti špi-často jajčasti, ali pa tudi eliptični celo-robi listi stoje na steblu premenjavno in v njih pasihah še po dva in dva nasproti si stoječa manjša lista na prav kratkih receljnih. Večji listi so 3—5 palcev dolgi in poldrugi do 2 7* palca široki ; manjši pa so poldrugi palec dolgi in 3/4—ll/a palca široki ter v dnu bolj okrogli. Tem slični listi stoje tudi po vejah po dva in dva skupaj, eden večji poleg drugega manjšega. Na listih se rada zaredi mikroskopna glivica iz rodbine »Phyllosticta«, ki še ni opisana. Iz pasih vej in listov vise posamezne,
le redko po dvoje skup, na kimastih, 9—12 črt dolgih receljnih 12—14 črt dolgi in osem črt široki valjasto-zvon-časti cvelni venci, ki so pri dnu zeleno-rumeni in rujavkasto-žilasti; pri vrhu pa umazano vijoličasto-rujavi. Prašnikov je pet, pestičje eden, kise razvije v mnogo-semensko svetlo-črno, nekoliko potlačeno, z rožno-rudečim sokom napolnjeno jagodo, črešnjeve podobe in velikosti, ki čepi na čaši zvezdasto razprostrti. Ta rastlina spada med razhudnike (So-lanäceae) in se nahaja po gorskih gozdih in lazih na Notranjskem in Gorenjskem; posebno obilno je je v kamniški Bistrici in v borovniški okolici in se razcveta meseca junija in julija.
Lepe, sladke jagode so že gostokrat zapeljale ne le nevedne otroke, marveč tudi odrastle, celö stare možake in ženice, da so je užili in si tako provzro-čili hude bolečine, čestokrat tudi pre-rano smrt. Taci h pomilovanja vrednih dogodeb čitamo pogostoma v raznih časnikih, še večkrat pa je čujemo na lastno uho. Pecirka je v svoji že trikrat omenjeni knjigi marsikatere zabeležil; a pustivši njegove dogodbe pri miru, navedem samo dogodbo, ki se je pripetila dne 9. julija leta 1858 v mojem rojstnem kraju.
Dva dečka, Janez in Pavel po imenu, ta 11, oni 12 let star, pasla sta ovce. Popoludne naleti Janez na volčje črešnje in se jih nazoblje. Ker so mu šle v slast, kliče in vabi tovariša, naj pride še on posladkat se ž njimi. Pavel, ne bodi len, hiti brzih korakov k njemu, kadar pa doide, toži mu Janez, da ga boli glava in grize v trebuhu; zato se
jih Pavel ne dotakne, marveč se povrne ! k ovcam in jih tira domov, pustivši tovariša na pašniku. Ker ni bilo Janeza z ovcami domov, gre ga zjutraj oče iskat in najde ga pod košato hibo (bukvo) mrtvega ležati; dvigne ga ter nese domov. Žalostna dogodba se je kmalu raznesla po vsej župniji in pride tudi gosposki do ušes, ki županu ukaže, naj marljivo preiskuje vzrok smrti dečkove, in dogodek, kolikor le možno, hitro naznani. Klasično je bilo županovo naznanilo gosposki v Kranjski gori. Glasi se:
Von Löblichen Erlasse von 10 Juli 1853 ist fördert wurden, dass am 9. d. M. soll ein Sohn des Johann Pintar von Wald Hs N. 12 Todtgefunden wurden. Ich lauf gleich liienauf der Vater Johan Binter hat seinen Sohn schon zu Haus getragen. Wen ich liienauf komme ligt der Knab in der Laube oder vor Haus ich schaue den Knaben an und bemerk eine auf geschwolenen Pauch dan aber den linken Augen ein
blaven flök und untern äugen eben so Weste und Hossen war alles aufgemacht ich frage den Vater wieer geligen ist, er sagte ich habe in gefunden unter einen Buchbau und sthwischen Lipen und Mund hat ein rote Jagode gehabt, i. t. d. . . .
Ich denke das der Knab auf Jagode einen giftigen Spinach oder andere Gültige sache geniissen hat, oder eine March ent-zindung wo aber diesse Verlezung bekommen hat wird warscheinlicli in schwerigkeiten des Todes in der Steiner herum gewalzt und geschlagen.
Taka je bila včasih tu pa tam uradna nemščina! In vendar je mnogim bila ljubša, nego naš mili slovenski jezik. Tudi ta nemščina je bila strupena rastlina, ki se je dolgo časa košalila na polju slovenskem. Kajpada se je treba našim mladim — pa tudi starim — či-tateljein te strupenice, namreč pokvarjene nemščine in z nemščino namešane slovenščine, skrbno varovati.
Matej Cigale — slovenski jezikoslovec.
(Spisal
smo naznanili v tem listu smrt
f slavnega rojaka Mateja Cigaleta, izrekli smo nado, da mu bomo mogli postaviti v »Dom in Svet«-u mal spomenik. Ker je njegovo življenje že popisano v »Slovanu« (1.1887) — kolikor sklepamo — po izjavah in po narekovanju pokojnika samega, in ker je njegovo delovanje na pravniškem polju tudi dovolj označeno v »Slovenskem Pravniku« (t. 1. 5. štev.), zato nam pač ne ostaja drugega kakor da ga tu ob kratkem narišemo kot jezikoslovca.
*) Le nekaj doneskov si drznem dodati o njegovi osebnosti. Kot dan njegovega rojstva je zaznamovan v krstni knjigi vikarijata Črni Vrh nad Vipavo dan 12. septembra 1819. Njegovo ime je zapisano »Cigole«, kakor mnogi izgovarjajo to ime v onem kraju. To ime je v črnovrški župniji precej znano, a še bolj je bilo nekdaj. Za tri hiše vem, katere so izgubile ono ime, tudi rod Gigaletov se je skoro poiz-gubil — gospodarji niso imeli možkih potomcev, tudi naš Matej jih nima. Slovensko pač to ime ni. »Zigal« in enaka se dobe menda na Tirol-
J- D.)
Matej Cigale je mnogo pisal po »Novicah«, začenši leta 1848 in končavši leta 1884; skoro vsi spisi so jezikoslovni. Ako človek prebira te spise, dobi iz njih tako lepo podobo preblagega značaja in korenitega učenjaka, da se mu mora takoj prikupiti. Srečen slovenski narod, da je imel (žalibog: imel!) takega sina! Koliko se je trudil Cigale za povzdigo in napredek slovenskega jezika, kaže nam vsak spis. Vedno povdarja piljenje jezika. (»Nov.« 1881: »Slovenski pisatelji, na pilo nikdar ne pozabite!«) Tam
skem in še drugodi. Na domu pokojnikovem v Dolenjih Lomeh, h. štev. 12, živi še sedaj njegov starejši brat Kašpar. Pravi se po domače hiši »pri Petriču«. Zato so tudi pokojnika imenovali domačini »Petričevega dolitarja«. Ko sem bil še majhen, pravili so mi doma to-le dogodbo iz Matejeve mladosti: Oče njegov je bil silno oster, pa tudi hud mož Nekoč se je primerilo, da je Matevžek na paši — moral je kot deček pasti domačo čedo — izgubil eno kozo in je ni mogel takoj najti. Plašen prižene deček domov svojo čedo in pove dobri materi, kaj se mu je zgo-
Matej Cigale.
155
ima tudi važni rek: »Dan danes naj bi
—	tako menim jaz -— ne prijel za pero nihče, dokler se ni temeljito naučil in navadil slovnice, sosebno tega, kar je najti o sintaksi v Miklošičevi prim, slovnici, v Navratilovi monografiji o glagolu, in drugih raztresenih spisih, in pristaviti bi se še smelo, — dokler se ni do-velj seznanil saj s hrvatsko-srbsko knjigo, da ne bi se zaljubijal v kake slovenske posebnosti ali idijotizme, ki morebiti pri vsi dozdevni lepoti svoji z višjega, z obče-slovanskega stališča nimajo nikake cene.« Po njegovem mnenju »so poglavitna reč narodu koristne vednosti in znanosti«, toda biti morajo v lepi obliki, in zato kara nekatere učenjake slovenske, katerim ni za lepoto jezika čisto nič mar. (Nov. 1881.) Ko trebimo jezik, imejmo ta namen, da približamo Slovence ei-steje govorečim Hrvatom in Srbom. To je Cigaletovo geslo, katero vedno ponavlja: bliža nje s Hrvati in Srbi v jeziku, ker smo že bratje po krvi, in po zemljepisu sosedje, ene in iste bodočnosti deležniki. Zato graja (toda nikdar ne ostro, marveč tako milo, tako skromno, da ni mogel res nikogar raz-žaliti) tako pisarjenje, s katerim bi se le oddaljevali od Hrvatov in Srbov. Če pregledamo splošno njegove nazore, kar zadeva bese do slo vje in s k 1 a d n j o (sintakso), kolikor je namreč
dilo. Ta je poznala svojega moža, in strah jo je prevzel, kaj bode z dečkom. Zato ga skrije pod kadjo v kleti, kjer ostane dva ali tri dni
—	v strašnem zaporu, le mati mu nosi skrivaj jest. A to je pomagalo ohladiti očetovo jezo, kajti, ko je prišel sinko zopet na dan, ni mu storil oče nič hudega. — Mladega dečka je gnalo v šolo. Povsodi, bodisi v domači šoli, bodisi v Idriji in pozneje v Gorici, odlikoval se je po nenavadni pridnosti in vstrajnosti. O tem mi je večkrat pripovedoval bivši njegov tovariš, ki je pa pozneje šolo na kol obesil. Domača hiša je bila dokaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šolanja; zlasti pozneje, ko se je bil podal v Gradec in na Dunaj. Brat računi troške na par tisočij. Pokojnik ni hotel utrgati svojemu učenju nič časa in tudi ni hotel poučevati, kakor mnogi drugi, ki s tem mnogo prihranijo starišem svojim. — Ko je bil na Dunaju, prišel je nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep izgled. Svoj domači kraj je vedno cenil, domači govor mu je bil vedno v čislih, in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral.	Uredn.
tega blaga v »Novicah«, nahajamo nekako te-le:
Lok. sing, pišimo u, ne pa i, v zakonu, ne: v zakoni, kakor to hoče Levstik, ker se tako tujimo Hrvatom. Tudi Miklošič piše u samo zaradi tega, in sicer celö za ozkim soglasnikom, n. pr. na poljw; pozneje je Cigale za ozkim soglasnikom pisal i.
Nepravilen je gen. pl. na ij od onih samostalnikov, ki se končujejo v gen. sing, na i, svetuje pisati gen. pl. i, na pr. oči.
Oblike je, ja, (pron. pers. 8. za srednji spol) so sicer pravilne, pa blagoglasje trpi. N. pr. Čemu hlapcu pivo? Pije je (m. pije ga). (Več izgledov »Nov.« 1868, str. 12.) Tako ne pišejo niti Hrvati, niti Rusi, imajoči vsi mesto je: ga, jih. To doslednost imenuje celö: C.onsequenz-reiterei.
Oblike: pisanye, razpotje, mo žije m. pisanje, itd. imenuje rococo - oblike. L. 1857 je poslal z Dunaja »Novicam« »važno pravilo, ki ga nima nobena slovenska slovnica, in katero sem od gosp. Miklošiča zvedel«, namreč: pomanjšavna pritiklina ica se pri imenih žensk, spola le takrat sme rabiti, kadar se ime končava na a, žen a, ženica; kadar pa se ime končava s soglasnikom, se pomanjšuje z ca ali Jca, torej: stvarca, živalca, ter podpira trditev z izgledi iz staroslo-venščine in srbščine.
Oblika hoji m. kateri mu ni po godu.
Od samostalnikov na išče se ne delajo vsi prilogi s končnico sle, kakor gle-dali.s7c, ampak večinoma na -en, strniščen, itd., in stsl. ima vedno le -en, in nobenega na sh.
Pri glagolih, sestavljenih s predlogi vz, iz, s, z, ozirati se je na stsl. in slovanske slovarje, da bodemo prav pisali; piše se: spoznati = erkennen, ne: izpo-znati.
V dualu za ženski spol naj glagoli ne dobivajo osebila i, n. pr. dve ženski sti bili, ukazujeti, ker stsl. ima povsod v obeh spolih a, (jesta), tudi ni blagoglasno.
Pišimo dadö mesto dade, da bomo umevni Hrvatom; dalje: tujec mesto ptujee, ker je prva oblika Hrvatom v rabi; vtisk m. vtis, v k us m. okus,
moralno m. moralično, materij alno m. gmotno, stoprvm. še le, možgani mesto možjani, treba m. trebe, ker je drugim Slovanom nerazumljivo; v Levstikovem »nauku slov. županom« mu niso všeč mnogi izrazi, tako n. pr. mu ne ugaja vzrazilo m. izraz, preložiti m. prevesti, uvod m. v vod, češ, da uvod po stsl. pomeni Abzugscanal, vvod pa Einleitung, itd. Leta 1865 zagovarja pisavo r-a brez poluglasnika e, torej vrt ne vert, češ, da je taka pisava priležna jeziku, in vsak, bodi Nemec, bodi Slovenec, bo to pravilneje čital, nego če mu zapišeš vert, kert; sklicuje se na Čehe in Slovake, pišoče jednako. Na posebnosti, n. pr. na Štajerce, se ne moremo ozirati.
Tujih besed ne smemo pisati samovoljno, ampak tako, da bo narod prav čital, torej: konkurenca, ne: concu-renca, ekonomičen, ne: ojkono-mičen.
Največ pa je pisal o slovenski sintaksi.
Precej obširno obdeluj e r o d i 1 n i k (»Nov.« 1859). Najprej omenja, da se da marsikaj prosteje sloveniti s celim stavkom, n. pr.: Eroberung Constanti-nopels: kako so Turki pod se spravili Carigrad. — Nato se loti vprašanja: ali sme stati kdaj za samostalnikom goli rodilnik? Odgovor: če se more iz samostalnika izpeljati pravi svojilni prilog na: ov, ev, in, ji, ski, ovski, tedaj ne stoji goli rodilnik, marveč se premeni v prilog. Vpraša se pa, kateri samostalniki imajo take priloge? Edino tisti, ki pomenijo žive stvari, osebe, živali, včasih kako rastlino, n. pr. nageljnov cvet. (Se zdaj lahko včasih beremo: materen, ma-ternega, m. materin-inega!) Imena neživih stvarij delimo v telesna (konkretna) in abstraktna. Abstrakna stoje v golem rodilniku, n. pr. jarem sužnosti, konkretna pa morajo imeti še kak prilog poleg sebe, ali pa se preminjajo v prilog s končnico en, včasih ov, ski, n. pr. solnčm žarki, lipovo cvetje.
L. 1868 je grajal postavljanje rodil-nika pred samostalnik, n. pr. odborove seje zapisnik, češ, da je to pravilo slovenskim slovnicam neznano, tudi narod ne govori tako, niti ima Trubar kaj ta-
kega, niti Srbi (Vuk), in meni, da je to nastalo po analogiji, ker se tudi svojilni prilog stavi pred ime. Pozneje se sam ni držal tega nazora.
Adjektiv ne more imeti tožilnika pri sebi, n. pr. knjiga tri pole obsežna, živce dražilno sredstvo itd.; obsežen je izpeljan od obseg, ne naravnost od glagola.
V	»Novicah« 1. 1882 je izpregovoril o tako zvanem predikativnem orodniku, ki se zlasti širi po novinah. Tam uči, da so slovanski jeziki nekdaj ondi, kjer ima latinščina dvojni tožilnik ali dvojni imenovalnik, imeli v obeli slučajih orod-nik brez predloga. Pozneje se je zelö pogubilo to pravilo, najbolj v slovenščini. Da je to pravilo v slovanščini, dokazuje Miklošičeva sintaksa. Cigale ni zoper tako pisanje, le da bi se res pisal orodnik, ne pa dativ, kakor se to lahko čita. Toda tudi druga pisava je opravičena v stsl. n. pr. izvolili so ga z a župana.
Če Levstik piše za ,brez' vedno: noben, brez nobenega . . ., ne smemo misliti, da je edino to pravo; kajti tudi sam brez zadostuje in je v stslov. in drugih slovanskih jezikih opravičen.
Oziralno zaime stranskega stavka mora neposredno slediti za ono besedo glavnega stavka, na katero se nanaša. Vmes sme stati le kak predlog, ali kak rodilnik, nikoli pa ne glagol. (»Novice« 1853 in 55.)
Zadnji sostavek v »Nov.« 1884 »Slov-niške mrve« govori o povratnem zaimku v stavkih, z deležnikom ali nedo-ločnikom okrajšanih. N. pr. sv. Andrej je od daleč ugledal križ, kateri mu je bil pripravljen; skrajšano: Sveti Andrej je ugledal sebi pripravljeni križ. Ako pa je v stavku še drug subjekt (logišk), tedaj se mora gledati na razumljivost, in se piše povratni ali pa osebni zaimek.
V	»Nov.« leta 1854 izproži najprej Metelko razpravo o nedovršivnih in clo-vršivnih glagolih. Nato se oglasi istega leta tudi Cigale o istem predmetu spi-savši: »Tudi nekaj zastran doveršivnih glagolov«, kjer uči, da »doveršivni glagoli v duhu slovanskega jezika nimajo določnega naklona sedanjega časa« in sicer dokazuje to 1. iz pomena
Matej Cigale.
157
pravega sed. časa, ki naznanja tako dejanje, ki trpi, se godi, brez ozira na začetek ali konec. Tako dejanje pa izražajo le nedovršniki, torej morejo le ti stati v določnem naklonu pravega sed. časa. Zaradi tega pa ne smemo imeti prevelikega strahu pred dovršniki, kajti le določni naklon pravega sed. č. zahteva vselej nedovršnik, sicer je pa svobodno rabiti obojne glagole, kakoršno je dejanje, dovršeno ali nedovršeno. Vendar ima to pravilo tudi izjemo: v pregovorih namreč, v pripovedovanju, ali kadar se glagolu more pristaviti »lahko, rado itd.«, takrat sme tudi dovršnik stati v dol. nakl. sed. č., toda to ni pravi sed. č., n. pr. »majhen piskerc hitro skipi«.
2.	Razvidno je pa to pravilo tudi iz tega, ker dovršniki nimajo deležnika sedanjega č.; določni naklon pa ni nič drugega, nego razkrojen priložaj.
3.	Ukoreninjeno je to pravilo tudi v narodu.
Konečno omenja še čudno prikazen, da rabi Slovenec nekaj dovršnikov zoper naravo jezika tudi v dol. naklonu sed. časa, n. pr. priseči, povabiti, zahvaliti, obljubiti itd. Na to razpravo se je pozneje skliceval rad in pogosto je pograjal napačno rabo glagolov. Sploh pa tudi še sedaj nismo prosti takih napak. Enako obdeluje Janežič to stvar v slovnici str. 206—208 (peti natis), in dozdeva se mi, da je precej posnel po Ci-galetu.
Slednjič graja še neko razvado, ki se je pritepla k Slovencem vsled tujega, nemškega vpliva, namreč rabo nedovrš-nikov v dol. nakl. sed. časa za prihodnji čas, n. pr. d revi pišem bratu, po nemškem: abends schreibe ich meinem Bruder, mesto: drevi bom pisal bratu. Za izgled naj bi bili Latinci, ki so silno natančni v zaznamovanju časa.
Napačno se rabi večkrat tudi deležnik; Cigale je (»Nov.« 1881) povedal, kdaj se ujema s samostalnikom, kdaj ne. Ujema se takrat, kadar skrajšuje relativen stavek, sicer pa ne, torej: govoreč o tem, omenjamo, ne: govoreči o tem, omenjamo.
Leta 1883 je pograjal pisavo, kakor n. pr. »o tem se ga je poučilo«, dokazujoč iz slov. slovnic, da se sicer nado-
mestuje trpna oblika s povračilnim zaimkom se, toda objekt, ki bi bil v aktivnem stavku stal v akuzativu, se predene sedaj v nominativ, torej: se je poučil, »se ga je« je čisto pogrešno. In vendar moramo še čitati jednake grde napake!
Leta 1863 je spisal najprej Svetec v »Novicah« razpravo o veznikih an, anti, ni, niti. Nato se je oglasil kmalu Cigale ne strinjajoč se v vsem se Svetcem, da bi po Svetčevem nauku utegnil kdo misliti, da se ta dva veznika ni in niti ne smeta nikdar rabiti brez pritaknene druge nikalnice ne ter je postavil dve pravili: 1. Kadar se v stavku, ki nima nikalnega stavka pred seboj, ženim edinim glagolom bodi več osebkom ena zadeva, bodi enemu osebku več zadev odreka, takrat mora se pred glagol staviti glavna nikalnica ne, n. pr. »Sa-birajte sebi blago na nebu, gdje ni mo-ljac ni rjda ne kvari.« (Sveti Mat. VI. Vukov prev.)
2. Kadar pa se v stavku ali v stavkih z več glagoli, bodi več osebkom eno in isto ali vsakemu kaj drugega odreka, bodi enemu osebku po več zadev odreka, tedaj je že besedica niti ali ni dovolj, in ni treba še ne, n. pr. »niti grmi, nit' se zemlja trese, nit' se more bije o mra-morji« (srbska nar. pesem). Prav živo priporoča v tem slučaju veznik niti mesto nevkretnega ni in ne, katero ima n. pr. slovenski prevod sv. pisma. V tem, mislim, smo precej napredovali.
Cigaletova zasluga je, daje prvi opozoril Slovence na breznaglasnice. V »Novicah« 1. 1853 in 1855 je opomnil, da se stavki ne smejo začenjati s temi besedicami, 1. 1862 pa je spisal v »Glasniku« daljšo razpravo, katero je bistveno ponovil v »Novicah« leta 1864 pod naslovom: »Nekoliko vrstic o slovenskem besednem redu. Ponovljen, živo potreben opomin nekaterim pisateljem.« Njegov opomin j je prišel o pravem času, kajti Svetec sam, kateri je o istej stvari pisal v »Novicah« 1. 1862, hvali Cigaleta za-j radi tega in pravi: »Mi smo previdili, da se način, kakor smo dozdaj postavljali nenaglašene besede (breznaglasnice), ne vjema z načinom naših druzih slovanskih bratov.«
Cigale in Svetec sta dala povod P. Ladislavu Hrovatu, da je priobčil v programu novomeške gimnazije 1. 1867 le-meljito razpravo o enklitikah, posnevši pravila največ po Svetcu, kakor sam pravi v vvodu : »Cigaletu in Svetecu gre zasluga, da sta obrnila pozornost na slovenske enklitike.....Vpliv tega se
je čutil v pisavi kmali; . . .« To vprašanje nam tako živo kaže Cigaleta za napredek v resnici unetega moža: vedno in vedno prosi slovenske pisatelje, naj se vendar potrudijo in si prisvoje ta pravila, katera je soslavil tako-le:
1.	Prvotni ali glavni reki (stavki) se ne začenjajo z breznaglasnicami, če stoji na prvem mestu glagol, n. pr. veseli me, ne: me veseli; to velja tudi, če seka stavek kaka opozicija ali kak stransk stavek, n. pr. Adam, naš praoče, živel je v raji, ne: je živel v raji. Samö v teh slučajih torej devamo enklitike zoper svojo priljubljeno navado zadej, za glagol.
2.	S p r e d aj pa moramo staviti brez na-glasnice v vseh stranskih stavkih (torej: kakor se je —, čim se je —, da se je —, ako bi se —, itd.), povsod stoji ta drobnina neposrednje za veznikom in pred participom. Celö v glavnem reku morajo enklitike v enem slučaju stati pred glagolom, ako se namreč rek ne začne z glagolom, marveč s kakim prislovom, n. pr.: Zdaj se je pripetilo nekaj, ne: zdaj pripetilo se je nekaj. — Pro-steje se more gibati pisatelj le v prosto-razširjenih stavkih, tam ga ne vežejo stroga pravila.
Cigale navaja vse polno zgledov napačne rabe enklitik; vzor pravilnega pisanja pa so mu starejši, Ravnikar, Vrtovec i. dr.
Tudi o terminologiji ima precej opazk po »Novicah«.
Leta 1865 je kritikoval »zemljepisno začetnico gospoda Jan. Jesenkota«, v kateri mu marsikak izraz ni všeč, tako n. pr. osvetje za Weltall, za kar bi on rabil: ve s mir ali ves v olj ni svet; o bor za Naturreich; brezvetje za Windstille, mesto: brezvelrije ali brez-veterje; otočji-a, e m. otošk; rečji mesto rečni; poprečna posega (direkter Abstand) m. ravna daljina, na-raznost, dolgost; moča (Niederschlag) m. padavina; za Ebbe in Fluth svetuje oseka inplima, i. dr. Leta 1881 ima v »Novicah« »Pojasnilo o neki točki moje terminologije«. Ker mu je Erjavec v »potni torbi« očital, da ni prav rabil izraza padišče za Einfallspunkt, temveč bi bilo bolje padaj, ker končnica aj bolje zaznamuje točko, kakor n. pr. počivaj Ruhepunkt, končnica išče pa da kaže bolj na ploskve, skliceval se je na hrvatsko terminologijo, iz katere je vzel besedo; dalje so v rabi že druge be sede na išče, n. pr. središče Mittelpunkt, ognjišče Brennpunkt, torej ne kaže na-pravljati zmešnjave; slednjič pa dokazuje, da je beseda počivališče (Ruhe-punkt) bila znana Gutsmanu, dočim besede na aj kažejo na neko razdaljo, n. pr. streljaj, lučaj, tečaj, torej bi bilo "padaj: Fallweite. V »potni torbi« leta 1880 se Cigaletu očita, da je vlažen dež razlagal za »moker« dež, češ, smešno: moker dež! marveč vlažen da pomeni v lag idoč, pohleven; Cigale nasproti dokaže iz češčine, da je vlaga pristna slovanska beseda, ki pomenja: Feuchtigkeit.	(Konec.)
Slovstvo.
Slovensko slovstvo.
^	(Spisal dr. Fr. L.)
Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakova. Ljubljana. Tiskal in založil j. R. Milic. 18b9. 12". str. 160. Cena nevezani knjigi 1 gld. 10 kr., krasno vezani 1 gld. 60 kr.
Prejemši to knjigo v roke — v elegantni vezavi, z okusno utisnenim naslovom na lične platnice in s pozlačeno podobo vijolice — ne moreš si kaj, da ne bi rekel: »krasna knjiga«, ne moreš si kaj, da ne bi se veselil poprej lične zunanjosti, predno si prečital nekaj drobnih pesmic, češ: »glejmo, ali je tudi vsebina tako
Slovstvo.
159
krasna!« Ne, ne zaostaja, lahko to rečemo. Seveda, pomisliti moramo, komu je knjiga namenjena. Tu so »pesmi za mladost«, namenjene lahkoživi, domišljavi, brezskrbni mladini. Zato pač ne moremo rabiti ob teh pesmih onega strogega merila, kakor bi je rabili ob drugih, v katerih naj se umetnost kaže čista in dovršena. Za ta namen pa so pesmi primerne, dobre, nekatere izvrstne. Razdeljene so tako-le: 1. »Obrazi iz prirode.« Tu kaže pesnica res pravega pesniškega duha, ki prav umeva naravo. Enako kaže v 2. delu: »Iz otročjega življenja«, kako jej je otročje življenje ne samo znano, ampak — rekel bi — njeno lastno življenje, in to je znak pravega pesniškega srca. Bodisi v malih pripovedkah, bodisi v »otročjih elegijah«, bodisi v »telovadskih pesmih« — povsodi ona naravna in izvirna pesniška moč, ki nam kaže stvari v vzorni luči, a vendar take, kakoršne so. Na višjem stališču so 3. »Srčni glasovi«, v katerih opeva razne višje predmete: Boga, domovino, domači jezik itd. Na koncu knjige je 4. dramatičen prizor »Ubožec« in pesem »V slovo«.
Ko sodimo te pesmi, moramo ločiti celoto od posameznih pesmij. Velika prednost »Vijolic« je, da so raznovrstne. Tu se ne ponavlja vedno isto. Ako čitaš pesmi tudi nepretrgoma, ne utrudijo te z enoličnostjo. Raznovrstni predmeti, različne slike, mnogotere misli se razgrinjajo in vrstijo pred teboj in v novi pesmici te prijetno pozdravi nov prizor, nova zanimivost. Druga prednost »Vijolic« je, da veje v njih zdrav duh, duh veselja, duh otroške vernosti; a temu duhu ne bode mogla kritika z drugačnega stališča očitati pretiravanja. Vsled tega je knjiga res sposobna, da unema otroškega duha za prave blaginje človeške.
Posebej pa omenjam, da se nekatere pesmi odlikujejo res po nenavadni lepoti in dovršenosti. Kaj mična je n. pr. pesem »Skoraj!«, krasna pa je »Velikonočna pesem«, katero bi najraje celo tu sem postavil, a le ena (2.) kitica naj zadostuje:
Skorjanec vriska na višavi In tisoč glasov po dobravi; Sumeče reke in potoki, Na vedrem nebu solnčni žar, Planine strme, svet široki, Čuteča vsaka živa stvar Oznanja, da oblast ljubezni mile Močnejša je od tčmne smrtne sile.
Enakih se nahaja še več v zbirki. Seveda nekaj slabejših se tudi nahaja, pa tudi Homer je neki včasih dremal.
Tudi pesniška oblika je splošno lepa in jezikovno čista, včasih pa nekoliko trda. Ostra pila se jej pozna vseskozi; zdi se mi, da bi včasih bila smela pila prizanašati kakemu manj gladkemu izrazu, ki je pa bil prvotno bolj naraven, nego sedanji. Zlasti se ne morem sprijazniti z nekaterimi oblikami, prevečkrat rabljenimi: dvigüjo m. dvigujejo, čude m. čudijo; v mestniku vedno i, n. pr. v krogi, na sveti, po jezeri. Takih posebnostij posebnega slovničarja pač ni treba posnemati. Tudi s prepogostnimi znamenji naglasa se ne morem strinjati. Tam
naj se stavijo, kjer bi bilo sicer kaj dvomnega. Tako se utegne prijatelju teh znamenj primeriti, da postavi na dvozložno besedo celö dva taka okraska, n. pr. v verzu :
Kjer med drevesi vabčč čisti izvor klokota.
Vse, kar je prav, pravi naša govorica. Prav tako se utegnejo vriniti nedoslednosti, da beremo tu »jezero«, tam »jezero« i. dr , dalje tudi to, da imajo besede tu pa tam res nenavaden naglas, dasi je slovenski naglas kaj nedoločna stvar. Na pr. na str. 103.
Glavo, ki polna je še spomina, iger in veselja.
Ne vem, ali pravijo kje »iger«, in ako pravijo v nekaterih krajih, kjer sploh zategujejo zadnji zlog, ni to posnemanja vredno. Saj bi se bilo reklo lahko: . . . veselja in iger. — No, to so malenkosti, in morebiti je najbolje, da priznamo tudi ukusu kaj pravice.
Pesmi, katere imamo tukaj zbrane v mičnih šopkih, niso nove; večinoma so nabrane v »Vrtcu«, kjer je je priobčevala pesnica od 1. 1871 sem. (Prim. »Vrtec« 1871 str. 113, 161; 1872, str. 33, 101 itd.) Posamezno navajati, kje so bile prvič priobčene, kritiku ni treba, dasi imam za svojo rabo tak zaznamek.
Naša gospa pesnica je na polju slovenskega pesništva vrlo znana. Kritika se je ž njo že mnogokrat pečala in ni bila skromna s hvalo. Po pravici. Tudi mi jej radi priznavamo hvalo in se veselimo, da imamo v pesništvu slovenskem tako odlično zastopnico nežnega spola. In le to jej rečemo: Gospa pesnica naj se nikar ne naslanja na izglede drugih pesnic in pesnikov, naj zapoje vselej iz svojega srca naravnost, ker take pesmi njene so najlepše. — Omenjam tudi še, da so posvečene gosp. dr. Jerneju Zupancu, iskrenemu pokrovitelju mladine. — Tisk Miličeve tiskarne na trdnem papirju je nenavadno lep. Za tako knjigo cena ni previsoka. Sezi po njej, draga mladina!
Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. Slovenski mladini spisal Peter Bohinjec, kapelan. V Ljubljani. Tisek J. Blaznikovih naslednikov. 1889. 8°. str. 58. Cena 15 kr. 100 izvodov vkup 12 gld. — Ta knjižica je III. zvezek »knjižnice družbe sv. Cirila in Metoda«, iz katere smo II. zvezek: »Budolf Habsburški« v »Dom in Svet«-u že letos ocenili. Na čelu ima podobo kipa Vodnikovega spomenika, kakor jo vidi či-tatelj tudi v našem listu.
Ker se je pretekli mesec stavil v Ljubljani Vodniku spomenik in je tako oživelo zanimanje za prvega našega pesnika, pogodila jo je dobro družba sv. Cirila in Metoda, da je izdala to vrlo delce. Po »Predgovoru« nam kaže pisatelj v desetih poglavjih Vodnika-dijaka, kapelana. učitelja, mrliča, pesnika, pisatelja, slovničarja, zgodovinarja ter starinarja in nabiralca narodnega blaga, človeka in njegov značaj, in nazadnje slavijenca. Tako imamo tu v knjigi res »živi kip«, popolno podobo Vodnikovo. Nobena stran njegovega življenja in delovanja ni zanemarjena, kolikor je bilo sploh primerno napisati za mladino. Preje bi rekli, da je tu pa tam v nekatere malenkosti še pregloboko segel. (n. pr. glede njegovih dohodkov), kakor da je zanemaril kako zanimivost iz njegovega življenja.
G. pisatelj je skrbno nabral tvarino v »Vodnikovem Spomeniku« in drugodi, in brez dvoma je to najpopolnejši slov. spis, kar jih imamo o Vodniku. Nekatere posameznosti utegnejo tudi za marsikakega čitatelja biti nove, tako n. pr. mične anekdote ob koncu knjige (str. 48—52), njegovo stanovanje itd., za kar smo pisatelju zelo hvaležni, ker take drobnosti zelo oživljajo sliko. V tej sliki pa ne obdeluje ene strani obširno v škodo drugi, ki bi bila obdelana pičlo in revno. In ako bi morebiti kdo zahteval kaj več pojasnila o nekaterih razmerah bodisi zunanjih, bodisi notranjih — dušeslovnih (izstop iz samostana, njegovo duliovsko delovanje posebej), pomisli naj, da je knjižica pisana mladini in da se niso smele posameznosti preveč raztegniti. A nečesa bi vendar želel v obilnejši meri: da bi pesmi po svojem duhu in po svoji zvezi bile natančnejše razložene, kar imenujemo »analizo« pesmij. Ni pač to prezrto, saj nam pojasnjuje velik del knjižice Vodnikove pesmi. A s celotno in skupno »razkrojbo«, kakor tudi sestavo glavnih mislij, z »duhom« pesnikovim, bil bi gospod pisatelj knjižico vrlo dopolnil.
Ker je knjižica nekako slavnostna knjižica, poveličujoča spomin Vodnikov, zato je tudi pisava vseskozi krepka, nekako vzvišena, slog mnogokrat govornišk ali celo pesnišk. Tu pa tam nahajamo celö preveč pesniške krasote, ako se spominjamo, da imamo tu opis življenja in delovanja. (Prim. str. 54, 55 zgoraj.)
Jezik je lep, čist in pravilen. Vendar ima gosp. pisatelj svoje posebnosti. Trudi se, da bi njegov jezik bil povse domač, naroden in ne tuj. A vendar kopiči tu pa tam preveč samostalnikov in pisava je na nekaterih mestih zaradi tega nekoliko okorna. Včasih ni doslednosti v oblikah (težko — teško, jeden — edin, en, vender, kakor, kolikoršen, kakeršen, poskušati, preis-kušnja, užigati, — vnet), ker so pač tiskarske pomote. A da izrečemo splošno sodbo: malo izide knjig dandane«, ki bi se tako previdno držale srednje poti med nepotrebnim novotar-jenjem in starokopitnostjo.
»Pisava je človek«, rekel je duhoviti Francoz. To velja tudi o tem delcu. V njem se kaže odločna samostojnost pisateljeva, jasna sodba, unetost za svetinje narodove. Sodba o Ravnikarju se mi zdi pretrda. Vodniku ne vzamemo ničesar, ako pustimo Ravnikarju slavo, da je oče slovenske proze. Oni razlog, s katerim se podpira sodba, ni veljaven. Suum cuique!
Naš gospod pisatelj je še mlad. Da pa ni novinec v slovstveni zgodovini, pokazal je s tem delom. Pač sme po pravici mladino vzbujati za delo. Želimo iz srca, da bi njegovi opomini našli poslušna srca, želimo pa tudi, da bi gospod pisatelj sam hotel in mogel delovati še dalje narodu v prosveto in slavo. Dvomimo ne kar nič, da bode med tovariši svojega stanu našel obilo sotrudnikov, ki bodo navdušeno in pogumno tako učili, kakor on: biti »značaj, biti kristijan« kakor Vodnik (stran 53). Da. prav to je potrebno dandanes. Vzgojujmo mladino za značajnost, za krščansko prepričanje! Ta znak bodi kot pečat utisnen slovenskim slovstvenim proizvodom : »Tako je deloval Vodnik in v tem bodi on vodnik svojemu narodu.« (Str. 54.)
j^rvatsko slovstvo.
(Piše Janko B.)
Hrvatje imajo, kakor smo o tem že pisali, jako obilo raznih biblijotek. Kar čez noč, kakor jesenske gobe. pojavljajo se biblijoteke, ali tako hitro tudi usihajo, izvzemši edino Hartmanovo: „Hrvatsko biblioteko", katera pa iz drugih raznih vzrokov uspeva, največ pa zato, ker gospoda izdajatelja kaj malo velja. Stavek namreč, kateri je služil že »Domu i svietu« porazdeli v manje oddelke in ga prenese na drugi papir. To se nam kaže malo ne v vseh zadnjih zvezkih te biblijoteke. Vendar naj omenim poleg te še novo biblijoteko, katera je kar čez noč vzrasla, a ta je: „Nova hrvatska zabavna biblioteka", katero je počel izdajati M. F. S trm eck i, in katero bode urejeval S tj. Širola. Jako se bojim, da bode kaj hitro usahnila ta cvetlica, saj je malo nade, da bi jo mogel njen vrtnar, urednik Širola zalivati, okopavati in vzgojevati; — a če usahne, hm! — tudi ne bode smrtnega udarca hrvatski književnosti, kar nam jasno dokazuje 1. zvezek, kateri je zagledal beli svet v tej biblijoteki in katerega naslov slöve: „U dokolici". Sbirka izvornih crticah i pripovjestih. Napisao Stj. Širola. Sv. I. — 8°. str. 84. — C. 25 kr. Mnogo hrvatskih pisateljev je že poskusilo v črticah svojo srečo, naj omenim samo najboljše : N. Tomaseo. Fr. Mažuranič, Draženovic, Ivoko-tovič itd. Našega pisatelja črtice, devet jih je po številu, bile so že vse natisnene v raznih podlistkih, pa on je te na željo svojih prijateljev zbral v malo zbirko. On prosi blage sodbe, ker: »ne može vsaki početnik odmah da hude Šenoa; ali je uvjeren, da su zanimive, jer su sve več i obijelodanjene bile«. Črtice so razne, ali kaj navadne vsebine, nekatere dosti temne in nerazumljive, a najslabejša je izvestno karakteristična slika: »Pustinjak«, v kateri se slika živinsko, razuzdano ponašanje starega grešnika in katera bi morala povse izostati, ker take blatne slike niso za književnost. Izvestno ni tako lahko napisati dobre črtice, kakor nekateri mislijo, in ni že vsako čirečaranje črtica, nego treba tudi mislij.
Omenil sem popreje »Hrvatsko biblioteko«, katera je nedavno izdala več knjižic, o katerih pa ne bodem vseh govoril, ker so največ prevodi, brez kake posebne vrednosti, nego samo o dveh. Prva je pripovedka Eugen a Kumi-čiča (Jenio Sisolski): „Preko mora" (Hrv. bibl. štv. 41—45.) - 8°. str. 157. — C. 75 kr. — Pisatelj, jako znamenit pripovedovalec, podal nam je tu krasno pripovedko, katera se vrši na otoku Kresu, na obalih sinjega morja. Naj omenim, da je pisatelj v nekaterih svojih pripovedkah (Olga i Lina, Gospodja Sabina) veren učenec Zolin in zvest nasledovalec njegov, vendar v tej pripovedki, kakor tudi v nekaterih drugih (Jelkin Bosiljak) je popustil nevarni način pisanja in pisal v zdravem realizmu, ker ga obseva svetlo in oživljajoče solnčice idealizma. Tu je pisal res lepö, pikantnih prizorov ogiblje se skrbno, kalni baš njegova navada, a kjer jih že ne more opustiti, ne slika jih vsaj potanko in skrbno, kakor je delal v nekaterih drugih svojih pripovedkah. Jezik je lep, krepak, opisovanje divnih
Slovstvo.
161
naravnih prizorov in okolic, posebno pa morskega življenja jako zanimivo in verno. Pripovedka pretiskana je iz »Doma i svieta«.
Druga knjižica, katera je izšla v tej bibli-joteki, slove: „Darovi svieta" Napisal Gjuro Turic (hrv. bibl. štev 55—57). - 8°, str. 133. C. 45 kr. — Tudi ta pripovedka je pretiskana iz »Doma i svieta«. Pisatelj nam riše nadarjenega častnika, kateri se je zaradi nekih razmeric povrnil v svoj domači kraj v junaško krajino, brez srca in brez vere v boljšo bodočnost, po-zabivši v tujini svojo domačijo in svoj jezik. Vendar po malo postane zopet pravi sin junaške svoje domovine, odpove se vojaški službi, postane uradnik, posveti se povse svojemu narodu, postane svetovalec, učitelj in dobrotnik celi okolici in živi v miru, sreči in zadovoljstvu se svojo družinico, ljubljen od prijateljev in od hvaležnega naroda. — Namen knjižici je jako lep, čeravno ni prosta vseh napak, ker na nekaterih mestih je premalo zanimiva, pa tudi karakterizovanje oseb se je pisatelju manj posrečilo.
Pred nekoliko dnevi je izdalo akademično društvo »Zvonimir« na Dunaju: „Zvonimir, almanak hrv. omladine za god. 1889" — Velika 8°, str. 286. Ta almanak je moral vsakega rodoljuba razveseliti, ker je jasen dokaz, da tudi mladina, katera bode čez nekoliko let stopila na mesto sedanjih književnikov, deluje in se uri na književnem polju. Almanak je res kaj raznovrsten, ima obilo lepih pesmic, pripovedek in razprav in kaže, da imajo nekateri izmed pisateljev mnogo nadarjenosti. Le o nečem moram žali-bože tudi z nejevoljo pregovoriti. Med spisi v tem almanaku se nahaja več mest, ki kažejo, da je dotični pisatelj sramožljivost izgubil. Pre-birajočemu taka mesta bode malone vsakemu zrelemu čitatelju zalila rudečica lica, kaj pa še kakemu mladeniču ali pa nepokvarjeni deklici. In kdo nam je porok, da »Zvonimira« tudi taki ne bodejo čitali, saj ga je pisala mladina. — mladini. Zelö se čudim, da se hočejo nekateri pisatelji s takim pisanjem svojim čitateljem prikupiti. Taki pisatelji ne podajajo spisov, kateri bi čitateljem duha povzdigovali in srce razveseljevali, podajajo jim pa morilnega strupa, kateri uničuje vse, kar je lepo in vzvišeno, in strasti podžiguje. In žalibože se je ta način pisanja že zelö udomačil v hrvatskem slovstvu in širi se od dne do dne.
Razveselila nas je pa zelö knjižica, katero je napisal duhovnik Ignacij Horat: „Majka Božja Lurdska" — 12°, str. 94. G. 10 kr. Malo pred velikonočjo je izšlo te knjižice deset tisoč iztiskov in vsi ti iztiski so se za tri tedne razprodali, kar je najjasnejši dokaz, da se prosti hrvatski narod, kateremu je knjižica pisana, ne brani knjižice, katera mu godi, katera je v njegovem duhu pisana. Sedaj je izišlo pa drugo povečano izdanje, v katerem je v kratko opisana zgodovina lurške božje poti, a tej zgodovini dodane so nekatere molitvice in pa do trideset
Marijinih pesmij. Izdanje je jako lepo, okrašeno je se slikami in pisano v lahko umevnem jeziku, a prosti narod bode pisatelju izvestno hvaležen za to delce. Taka dela nas uče najbolje, kako je treba pisati za narod.
pEŠKO SLOVSTVO.
(Piše S. Z-g-c.)
Izmed novejših čeških del omenjam: „Zlati nebeklič" uplne modlitby krest'anskeho kato-lickeho nabozenstvi 237. puvodnl vydäm. V Praze. Tisk A. Landfrasa syna. Prod. Fr. Wildmann. Ta knjiga je zelö priljubljena in najbolj razširjena v narodu češkem. Letos je izšla v 237. izdaji in je v več kot milijon izvodih razširjena po narodu, da ga teši in krepi v nadlogi in ga utrjuje v božji Kristovi veri. Razun sv. pisma in knjige Tomaža Kempčana ni dosegla nobena knjiga takega vspeha. Spisal jo je jezuvit Jurij Plach? (1606—1669), brat glasovitega J. Plachya, junaškega branitelja Starega mesta pražkega v tridesetletni vojski proti Švedom. Knjiga obsega vse, kar je katoliškemu kristijanu treba znati in verovati.
Druga znamenita in zanimiva nabožna knjižica je jezuvita Josipa Svobode: „Katolickä re-formace a Mariänska družina" V Brne. Tiskem a näkladem papežske kmhtiskarny benediktinü rajhradskych. — Na kritičen in strogo objektiven način nam predočuje učeni redovnik borbo katoliške cerkve nasproti nasilju kalvincev, ki so jej pretili s propastjo, obetajoč si zmago. Da hi se stavili lože v bran njihovemu navalu, združijo se v družbo z imenom »Marijanska družba«. Pisatelj nam podaja tedaj v tem (I.) delu zgodovino te znamenite družbe. Knjiga je pisana učeno in zanimivo.
Znani literarni zgodovinar J. Hanuš je napisal zelö zanimivo kritično studijo „Božena Nemcova v živote i spisech" Izdala Matice lidu, ročnik XXIII, čislo I. V Praze. 1889. Tu se nam jasno kaže slavna ta narodna pisateljica, in ocenjujejo se njene ne majhne zasluge za češko književnost.
Izšel je prvi zvezek „Novočeskeho archiva literarneho", kateri je počel izdajati vrli pisatelj dr. Fr. Bačkovsky. Obsega pa »Rukopis kralodvorsky a Zelenohorsky« ve svetle pravde podobnem. (1 gld. 60 kr.) Učeni pisatelj je zbral vse, kar je bilo do sedaj za istinitost tega dela pisanega, in ob enem je dal na svetlo mnogo novega in zanimivega o istinitosti teh ostankov. Drugi zvezek bode obsegal »Sebrane basne P. J. Šafafika a Fr. Palackeho« z obširno oceno njunih del.
„Ružne masky" basne Jar. Vrhlickeho. V Praze. 1889. — Razun tega je Jar. Vrhlicky prevel Ariostov epos »Orlando furioso« in oba dela^ »Fausta« Goethejevega.
Čehi hitro napredujejo. Bodisi v časopisih, bodisi v knjigah spravljajo na svetlo res veliko berila. Seveda je naš pregled le skromen.

Raznoterosti.
Vodnikova slavnost. Ker se nam je napovedovana Vodnikova slavnost zdela pomenljiva za narodni naš razvoj v obče in za slovstvo posebej, naznanili smo že zadnjič (»Dom in Svet« str. 131.) glavne točke slavnostnega vsporeda. A z veseljem izjavljamo, da je »prekosil uspeh naše pričakovanje«. Slavnostni dan 30. junija, prizor na Valvazorjevem trgu o poludne — ta bode ostal zapisan z zlatimi črkami v naši kulturni, v naši slovstveni zgodovini. Razni naši listi so že priobčili ognjevite članke o tej slav-nosti in navdušeno so jo popisovali Naš mali list ne more vseh posameznostij navajati, ne more omenjati, kaj se je govorilo v čvrstih pozdravih, primernih napitnicali itd. marveč le ono bomo načrtali, kar naj ostane v trajen spomin Slovencem v slavo.
Ko so praznovali Slovenci 1. 1858 stoletnico Vodnikovega rojstva, izprožil je pokojni narodni buditelj dr. Lovro Toman srečno misel, da bi postavili Vodniku spomenik v beli Ljubljani. Lep slovstveni spomenik so postavili domoljubi leto potem v knjigi: »Vodnikov spomenik« -— »Vodnik-Album«, a ta naj bi bil podlaga drugemu, mramornatemu in bronastemu. Cisti dohodek te knjige naj bi se porabil za ta namen. H krati so začeli domoljubi zlagati, kakor tudi nabirati doneske, da bi se ta misel uresničila. Le počasi se je množila glavnica, a množila vendar, zadnji čas največ z obrestmi. Odbor »Matice Slovenske« jo je oskrboval in odborov i*ačun za leto 1886 kaže »zaklad« za Valentin Vodnikov spomenik — 5420 gld. 25 kr. Račun odborov leta 1887 pa ima opazko: »Ni več v društveni oskrbi; dotično knjižico je odbor izročil odseku za zgradbo »Vodnikovega spomenika«. Osnoval se je bil namreč odsek ali »odbor za zgradbo Vodnikovega spomenika«, ki je vzel v roke zadnje delo, da dovrši, kar je začel in nadaljeval celi slovenski narod, kar je posebej še oskrbovala naša vrla »Slovenska Matica«.
Kako umno je osnoval odbor načrt za to zadnje delo, pokazal nam je njegov uspeh. Izročil je nalogo, da izdela kip, domačemu umetniku gospodu Al. Ganglu, podstav pa kamnoseku gosp. Tomanu. Ko je prišel že skoro čas, da se razkrije spomenik, postavljen na Valvazorjevem trgu pred licealnim poslopjem, okrasili so trg, kakor spretno, tako tudi lično. Od velikega trga in pa od Poljanske ceste sem sta stala dva mogočna slavoloka, na obeh straneh z napisi; slavnosten prostor so obdajali mlaji, poviti in nad seboj z zelenjem okusno združeni. Tudi so bile postavljene tri tribune, bodisi za povabljene, bodisi za oglasivše se gledalce. Neposredno pred kipom je stal govorniški oder za slavnostnega govornika.
Ker naj bi bilo odkritje Vodnikovega spomenika res narodna slavnost, zato je odbor tudi vabil na vse strani zavedne Slovence. Vabilo je vzbudilo prijazen odmev: samo s Koroškega je prišlo nad 100 gostov, in sicer dne 28. junija popoludne. Potujoč po železnici so bili povsod navdušeno pozdravljeni. A tudi z drugih krajev
je došlo obilo gostov, tako da so res mogli zastopati Slovenijo.
Za slavnostna dneva, dan 29. in 30. junija odela se je Ljubljana praznično. Z mnogih hiš so vihrale zastave ter plapolale v pozdrav gostom. Vrlo se je izvrševal načrt prvega dne, še lepše pa na dan odkritja, 30. junija. Središče vse slavnosti seveda je bilo odkritje samo, ki se je začelo vršiti o poludne ob najlepšem vremenu, potem, ko je bila poprej pri sv. Jakobu slovesna sv. maša, v oni cerkvi, pri kateri je bil Vodnik kapelan dve leti. Na Valvazorjevem trgu je bilo že mnogo pred 12. uro vse živo. Slavnostni prostor je bil sicer zaprt in vhod je bil dovoljen samo z vstopnicami, toda zbirala se je tudi tu vedno večja množica večinoma odličnih oseb in tribune so bile kmalu zasedene.
Četrt ure predpoludnem začno prihajati došli zastopniki raznih čitalnic in društev, sploh gosti z mnogimi zastavami in s trobentanjem na slavnostni prostor, kar je napravljalo res veličasten vtis. Tako je bil tudi kaj veličasten prizor, ko se je vhod zaprl, ko se je zgrnila na obeh zaprtih straneh neštevilna množica ljudstva, ko je stalo na slavnostnem prostoru obilno zastav med gosti, sokolci, dijaki ... to je bil res diven prizor!
Bila je ura 12 in odzvonilo je poludne. Na oder stopi slavnostni govornik, gospod ravnatelj Fr. Wiesthaler. Sprva nekoliko tiho, a pozneje prav krepko in glasno govori gospod govornik bodisi po vsebini, bodisi po zunanjosti krasen in tehten, a tudi primeren govor. Žal, da ga ne moremo podati čitateljem celega, ker tega prostor našega poročila nikakor ne dopušča. Razdeljen je bil govor prav določno v pet delov s tem, da je imel vsak del pesniško geslo. V uvodu je vabil govornik, naj se preselimo v Koprivnik, kjer je Vodnik — dušni pastir, uprav končal božjo službo. Tu nam ga stavi pred oči kot umeten slikar in za podpis pod to sliko pove nam govornik životopis z Vodnikovimi lastnimi besedami. Ta del je kazal Vodnika-duhovnika. — V drugem delu je opisaval Vodnika-začetnika slovenskega slovstva, in sploh duševnega delovanja, »slovenskega Prome-tej a«, ki nam je prinesel ognja narodne omike, narodnega dela se svojega vzornega sveta. — Kratko, a krepko je kazal govornik v tretjem delu Vodnika-pesnika, »mojstra pevcev«. —• Še z večjo navdušenostjo nam je risal Vodnikovo delovanje — ne za politično, marveč za duševno Ilirijo, kažoč Vodnika — narodovega »očeta« in »vodnika«. V zadnjem-petem delu je razložil ob kratkem, kako se je rodila in izvršila misel, da bi se postavil Vodniku spomenik. In ko stoji spomenik vpričo govornika, obrača se ta se srčnimi ogovori do Šišen-čanov, do učeče se mladine, do učiteljskih tovarišev in konečno do naroda slovenskega. Da vsaj nekoliko podamo po besedi iz lepega govora, navajamo ogovor mladine: »In kaj naj porečem tebi, učeča se mladina! Glej, ne slučajno, ampak s premišljenim namenom
Raznoterosti.
163
odkazal se je pomniku prostor tu pred poslopjem modric, v katerem je Vodnik učil dolgo vrsto let, v katero zvečine hodiš tudi ti, zajemat modrosti. Pogled na ta kip vzbujaj tebi one plemenite čednosti, ki so v tako obili meri krasile pevca »Ilirije oživljene«! Od njega se uči dejanjske ljubezni do rodü in vladarja, od njega neu trudne vztrajnosti, od njega neup og-ljive značajnosti! »Fortuna non mutat genus« (usoda ne izpremenl značaja), vzkliknil je v svoji nesreči ter temu načelu ostal zvest do svoje smrti. To zlato geslo vodi tudi tebe, da vračaje najblažjemu učitelju trud in trpljenje pomoreš mili domovini do jasne prihodnosti!« Ko ob koncu veleva, naj pade zavesa, pade beli zastor, ki je obdajal spomenik in odpre se gledalcem umetni kip — prvi spomenik slavnega Slovenca v domovini. Nepopisno navdušenje se polasti občinstva. Z »Grada« doli pa done močni streli in pretresajo tla, naznanjujoč, da se je razkril slavnemu Slovencu, prvobuditelju, spomenik slave. K spomeniku pa so se skoro gnetli razni bližnji in daljni gosti, ki so prinašali vence. Bilo jih je 33, poslanih iz raznih krajev, od vseh stanov. Občinstvo je pa z glasnim odobravanjem in tudi čudenjem kazalo, kako mu ugajajo, kako se jih raduje. Ko se poleže navdušenje in so bili venci oddani, zapoje mnogo-brojni zbor glasbene Matice z drugimi zbori vred kantato, katero je čital čitatelj spredaj, kateri je besedo zložil g. Fun tek, a uglasbil jo je res mojstersko g. dr. B. Ipavec. Slišali smo tudi od drugih stranij o petju sodbo, da je izborno poveličevalo ta veliki slovenski dan. Čestitati moramo pa tudi izvrstnim pevskim zborom, ki so tu skupno peli in gosp. profesorju Gerbiču, kije petje vodil. — Ko je končal pevski zbor, stopi pred spomenik g. dr. Josip Vošnjak in izroči v kratkih, čvrstih besedah navzočemu županu ljubljanskemu gospodu P. Gras s e 1 li-ju, kot zastopniku ljubljanske občine, spomenik v last in varstvo. Zahvaljuje se sprejme g. župan v »last in varstvo« občine ta spomenik. Tako je bilo dejanjsko dovršeno odkritje. In da se pokaže odlično avstrijski duh cele slovesnosti, zapoje močni pevski zbor dve kitici »cesarske pesmi«, katero vse občinstvo stoje posluša. S tem je bil izvršen glavni del celega načrta — jedro vse slavnosti.
To je bil res slavni dan za narod naš, dan sreče, dan veselja! Hvala Bogu in vsem sodelujočim narodnjakom za izgledno in umno osnovo, pa tudi krasno izvršitev celega načrta!
S tem, kar smo povedali, ni bila še slovesnost pri kraju; ob 2. uri popoludne je bil banket na čitalničnem vrtu, ob 5. uri ljudska veselica na Jami pri Žibertu, na rojstvenem domu Vodnikovem, kar se je tudi povoljno izvršilo, toda naš namen ni, da bi o tem poročali. Ako se ozremo na celo slavnost, imenujemo jo lahko sijajno, imenujemo jo zgodovinsk dogodek v naši sedanjosti, toliko lepši, ker se je kazala vsaj večinoma lepa edinost celega naroda in vseh delov naroda. Naj bi ta spomenik tudi pomnik bil dognane slovenske edinosti — tako potrebne, edino rešilne za naš narod — na podlagi Vodnikovega gesla:
Za božjo reč namerjen bdd' Ogneni strel in meč Za svetlega cesarja rod —
Zdaj potrdimo bratovšno Naj roko vsaki da, De se persčga naša bo Povsöt razlegala.
Prinašamo v tej številki tudi podobo Vodnikovega kipa, kakoršen je na spomeniku. Odbor za zgradbo spomenika (oziroma predsednik g. dr. Vošnjak) je »Dom in Svet«-u cliche blagovoljno prepustil v porabo, za kar mu bodi srčna hvala.	Dr. Fr. L.
Belokranjske narodne pesmi.
V Adlešičih zapisal I. Š.
Ivanjske pesmi, i.
Bog daj, Bog daj dober večer! Daj nam Bože dobro leto! Sprobudimo gospodarja! Daj nam Bože dobro leto! *) Gospodarja, gospodinjo. Dajte, dajte, ne štentajte! Mi nimamo kada stati. Izrasla je runjka ruška2) Na sred' sela širokega. Pod njom su mi lipi stoli, Pod njom su mi lipi gosti, Lipi gosti Bog, Marija, Sveti Petar, ključar Božji.
V	rukah nosi paličico. Zahitel jo na ruščico. Izpale su tri ruščice. Jedna pala v naše selo, Naše selo 'se veselo. Druga pala v vinsku goru. Vinska gora obrodila; Vsaka trta po vedarce, Grebenica tri, četiri. Jedna pala v žitno polje. Žitno polje obrodilo; 'saki snopek pokupljenik, Rastavica tri, četiri.
Ka je pala v naše selo,
V	našem selu divojčica. Ona ima troje prosce: Jene prosce od sunašca, Druge ima od misečka, Tretje ima od gospode. Med sobom se divanijo, Komu čedo čirko dati. Najbolje je žarkom' suncu. Misečko se premlajuje, Gospoda su preohola, Sunašte je 'se na miru3).
Ponavlja se za vsako vrstico.
2)	r= hruška, li na začetku in na koncu besed navadno ne izgovarjajo; n. pr. melj = limelj; laden = hladen; vala in fala = hvala ; o trjaci = o trjaeih itd.
3)	Podobni, a polu kraeji priobčila sta tudi gg dr. E. V. v „Slovanu" 1887 str. 379 in J. Navratil v „Ljub Zvonu" 1888 str. 498. Primeri tudi „Dom in Svet" 1888 str. 88.
Bog daj, Bog daj dober večer! Daj nam Bože dobro leto! Za večerkom bolje jutro. Obrodila čišnja — višnja, Na dvor se je naklonila. Tud' mi pala stoza mala. Po nji šeču redovniki, Redovniki i ma.šniki. Dajte, dajte gospodic'na! Hvala, hvala gospodic'na!
Bog daj, Bog daj dober večer! Daj nam Bože dobro leto! Za večerkom bolje jutro. Lipa stoji prozelena, Prozelena tratorica.
Na tratorki ladna senca. Na senci je posteljica, Na posteljci mladi junak, Mladi junak sinko Janko. Dajte, dajte mila majko! Hvala, hvala mila majko! *)
Bog daj, Bog daj dober večer! Daj nam Bože dobro leto! Izrasla je jabučica Za altarom majke Božje. Čuvala je čuvarica, Čuvarica majka Božja.
Zadnji pesmici popevali so na lansko Ivanje zvečer Žuničani in Žuničanke iz Preloške fave po Adlešičili. Prvo pred duliovnišnico, drugo pred drugimi hišami.

Vadnica.
O. Vijolica.
Pod grmičem skrita je dišeča Se razcvitala vijolica; Skrite pod grmičem ni je našla Cvetke trgajoča deklica. —
Prišel pa s koso je krivo kosec, Travo krog je grma pokosil; Pokosil je travo pod grmičem: Je cvetlico nežno umoril.
Revica med travo posušila Se, med travo njen uvel je cvet: Cvetka ti ■—■ podoba si čednosti, Ktero z zankami uniči svet. —
Duodec-pesem, ako smemo reči tako! Nobene besede bi ne izpregovorili o nji, ako bi nam jasno ne kazala trojega: 1. kako neprijetno se čitajo stihi, kateri se začenjajo s kratkimi brezglasnimi besedami (2. 8. in 10. vrsta); 2. kaj rimajo začetniki v pesništvu s popolnim prepričanjem (vijolica, deklica) in 3. kako zaradi rime ali zaradi ritma napačno naglašajo besede (pokosil, umon'1, čednosti). — Omeniti imamo še, da se le tedaj pesem gladko bere, kadar vsaka vrsta zase izraža popolno misel, ali kadar ni stavek sredi vrste presekan; nikoli pa ne sme stih segati tako v nastopni stih, kakor sega v tej pesmi 9. vrsta v 10. vrsto. — Slovenski pesniški jezik se giblje dosti prosto; včasih se smejo prestavljati besede, katerih v navadnem govoru ne ločimo; nihče pa ne more zagovarjati stavka kakor: »Travo krog je grma pokosil« namesto: »Travo je krog grma pokosil.« — 0 drugem molčimo.
7. Srcu.
Umiri, umiri Se vendar srce, Saj neizpolnjive So tvoje želje.
Spomin na preteklost Živenje greni, In dnij si nekdanjih Zaman duh želi.
Preprost liričen vzdih! Ali se Vam ne vidi potrebno, da bi določneje povedali, kakšne so tiste »neizpolnjive« želje? Da si nekdanjih dnij želite?
Ce Vam res spomini na preteklost grene življenje, ne kličite pokopane dobe iz groba, posebno ne s takšnim trdim, neuglajenim glasom! — Druga pesem »Cvetka na grobu« je nekoliko bolja, vendar za natis ni. Ne mislite, da je to Bog ve kako poetično rečeno, če točite na grobu prijateljevem »Solze gorke, solze bridke (štirikrat e!) in potem pravite:
»Iz solz pa cvetka zrasla bo, Ki grob krasila bo lepo. Ljubezen bo cvetica ta, Ki s smrtjo tudi ni prešla.«
Sentimentalne so pač te štiri vrstice, ali zmisla nimajo nobenega. Le prečitajte je še enkrat, toda trezno, ne tako, kakor čitajo začetniki svoje prvence, in videli boste, da nismo prestrogi. — Morda zložite kdaj kaj boljšega.
F.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišču.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.