ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 prejeto: 2002-04-12 UD K 920.7" 1 i ":343.54 VJTEZ iN UGRABLJENKA: NAS1LNIK IN NJEGOVA ŽRTEV? Dušan KOS Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Novi trg 2 e-masi : dysan kos@zic-sazu.si IZVLEČEK Ugrabitve plenikinj so bile v srednjem veku sredstvo za nepravilno vzpostavljanje zakonskih zvez ter izsiljevanja materialnih koristi. Tako se kaze tudi v primeru dveh ugrabljenih hčera štajerskega plemiča Liutoida Waldsteinskega iz leta 1178. Analiza ugrabitve govori o uporabi fizičnega nasilja za dosego dediščine, obenem pa tudi spremembo neugodnih dedovanjskih sporazumov. V tem primeru pa je šlo še za splet drugih dejavnikov, ki s samim nasiljem niso imeli direktne zveze. Eden od ugrabiteljev, grof Viljem ///, Vovbrški, je bil Liutoidov politični nasprotnik ter dritgo-rojenec, ki sije želel izboriti priložnost za osnovanja lastne družine. Drugi je bit Herrand 1. Wildonski, ki je bil nesvoboden ministerial. Nasilnost ugrabitve je bila rezultat ne do konca posrečene spletke. Poleg kršenja miru je šlo v osnovi predvsem za probleme legaliziranja nepravilno sklenjene zakonske zveze. Ugrabitelja- sta motiv za ugrabitev najbrž črpala tudi iz dvorske kulture, kije poznala poročno tematiko, (udi motiv ropa in ugrabitve žensk. Ključne besede: vileštvo, ugrabitev, zakonska zveza, nasilje, dvorska kultura, 11.-14. stoletje, Srednja Evropa IL CAVALIERE E LA FANCIULLA RAPITA: UN PREPOTENTE E LA SUA VITTIM A? S1NTESI Nel Medioevo il rapimento di giovinetre nobiti cra un modo fuori dalle regole per contra rre matrimonio ed estorcere dei vantaggi materiali. Fu il caso d i due figi ie del nobile stiriano Liutold von Waldstein, rapite nel 1178. Uit esame del rapimento ci dice che si ricorse alla violenza per conseguire un'eredità, ma anche per cambiare alcuni sfavorevoli accordi ereditari. Nel caso specifico, pero, c'era in gioco anche dell'altro, qualcosa che non aveva nidla a che fare con hl violenzfl in sé. Uno dei ra-pitori, il conte Wilhelm ¡11 von Heunburg, era un avversario poliüco di Liutold, non-cité un secondogenito in cerca di un'occasione per crearsi tma famiglia. L'altro era 517 ACTA HISïULVE • 10 ■ 2002 • 2 Puiluî KOS; VITEZ IN UGSABUF.NKA- NASILNI K IN HJBÛ0VA ŽRTEV?. 517-S« Hcrrand 1 von Wildon, un irùnisteriale non libero. Il ratto fu il risuitala di un intrigo mal riuscito. Oltre. ad esserc un arto di violenzxl, creava dei grossi problemi relativi alla legalità del matrimonio. Atl'origine del comportamento dei rapitori c'era proba-bilmente anche la cidtura cortese, che conosceva bene le usaiize mcnrimoniali, corn-presi il sequesiro ed il rapimento délie donne. Parole chiave: cavalleria, rapimento, matrimonio, violenza, cultura cortese, secoli XI - XIV, Europa centrale Na območju med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami vesti o ugrabitvah plemkinj v srednjem veku ni veliko. To je delno posledica strukture virov, saj prevladujejo z naracijami skope listine o zemljiških pravnih dejanjih moških kontra-hentov, pa še te v večji meri Šele od 12. stoletja naprej. Tudi v narativnih virih je govor predvsem o moških in njihovih junaških dejanjih, vsakdanje življenje pa je nakazano v šablonah. Ženske so omenjane kot reprezentantke plemenitih rodbin, ki garantirajo moč njihovih mož in družin. Omejitev je tudi ideološka: ker so bili avtorji teh virov kleriki - možje (načelno) brez izkušenj z ženskami - je potrebno upoštevati njihov (ideološki) pogled na odnose med moškimi in ženskami. To je bil tako močen filter, da so se v zapisih že dejstva, kaj šele vrednote spremenile. Tretja omejitev je časovna: v 32. stoletju je ugrabljanje plemkinj izginjalo iz plemiškega vsakdana kot način neproblematičnega obvladovanja žensk ter nasilnega spreminjanja sorodstvenih vezi oz. dediščin (Duby, 1985, 12-13, 29, 121-122). Ugrabljanje žensk je vselej zanimalo javnost, saj je šlo za odstop od običajev in načelno imelo prvine grobega ravnanja, Ugrabljanje je kot star indoevropski običaj obstajalo v zavesti ljudi dolgo -(Freisen, 3893, 587 s).; Vilfan, 1943, 15; Vilfan, 1943a, 13; Cesco, 1999). Ugrabitev je bila načelno pogostejša pri vzpostavljanju eksogamnih zvez, neredka pa tudi pri endogamnih porokah, npr. znotraj družin vitezov istega kneza, kar se je prepletalo z arhaično moško ležnjo po osvojitvi ženske z močjo, brez ozira na želje ženske in njenih sorodnikov. O tem govore številni primeri, pravna določila in celo sage (Barthélémy, 1990, 146; Erler, 1971, 1210-1211; Mikat, 1971, 810, 815-816). Čeprav je bila jasen izraz podrejanja ženske, je bila včasih paradoksno tudi instrument (samo)osvobodftve ženske, saj npr. a ran žira nje samougrabifev zaradi ljubezni ali premočnega pritiska družine ni bilo redko: rte nazadnje pozna celo ljudsko pripovedništvo celo vrsto takih primerov (Vilfan, 1943, 14-15; Vilfan, 1996, 399). Pri nasilnem odpeljanju ženske v prvi vrsti ni šlo za izsiljevanje odkupnine, niti zajemanje časti ugrabljenki in njenemu rodu, niti zgolj za poteševanje nizkih strasti. Pogosto je šlo za izsiljevanje točno določenih materialnih koristi od ugrabljenkine družine. Okrnjena Čast pa je bila le obrobna škoda. Ob vsem tem se nam zastavlja več vprašanj. Prvič, o konkretnih razlogih ugra- 5.18 ACTA HISTRIAE • 1« • 2002 • 2 Dušan KOS: VITEZ IN UGKABUENKA: NASILNIK IN NJEGOVA ŽRTEV?. 5|7-S4S bit ve, pri čemer moramo poskusiti iz obskurnili omemb vpletenih oseb iz drugih virov in izluščiti družbeno in politično ozadje dogodka. Drugič, o pravnih okoliščinah ugrabitve. Tretjič, o notranjedružinskih in širših sorodstvenih razlogih. Četrtič, o pravnih in socioloških postulatih ženitvenih običajev in zadržkov, ki so vplivali na ugra-bljanje. Povprašati se moramo tudi po morebitnih političnih nesoglasjih med vpletenimi družinami, t j. po vplivu časa in mikrookoija: je šlo pravzaprav le za eno od bolj grobih posledic deželne in državne politike? Končno se pojavi ttsdi vprašanje navideznega protislovja v visokosrednjeveški viteški družbi - kako povezati nasilno odpeljanje ženske iz istega (plemiškega) sloja z njenim sočasnim povzdigovanjem v viteški kulturi? Je šlo le za fluidno situacijo, celo nekakšno igro, ki je kri spustita manj pomembnim sopotnikom, glavnim akterjem pa omogočila razrešitev nerešljive pravne in ljubezenske situacije z mirnimi sredstvi. Odgovori niso preprosti, iskati jih je potrebno povsod: v spremnjenem razumevanju ljubezni in zakonske zveze v 12. stoletju, v konkretni regionalni politiki in pravu, v pivi vrsti na območju vzhodnih Alp v visokem srednjem veku. Kot primer vzemimo kratko, kol se bo pokazalo, tudi zapleteno vest o ugrabitvi večih plemkinj iz leta 1178. Poleti ali zgodaj jeseni 1178 je Oto, prost v Rottenbachu na Bavarskem poslal dramatično pismo bratu RuperLu, opatu v samostanu Tegemsee. Pred tremi dnevi, je zapisal, so ga zaupniki iz Koroške obvestili, da sta dva ugledna Štajerca ugrabila hčerki gospoda Liulolda Waklsteinskega. Ta seje spopadel z ugrabitelji, a je bi) premagan, mnogo njegovih ljudi je padlo in zbežalo, petdeset pa jih je bilo ujetih (Zahn, 1875, St. 559 datira v I. U74).' Prva zanimivost je notranja struktura pisma, ki vsebuje tri različne vesti. Prošt Oto v pismu nadaljuje, da je salzburški nadškof Konrad (111. VVittelsbach), ki je ravno prispel od cesarja, pomiril obe strani, tako daje Liutold privolil v poroko. Nato Oto piše le še o "svoji ugrabljeni nečakinji", ki jo je ugrabitelj "H." še isti dan izročil v varstvo svoji sorodu ic i in je odtlej ni več videl. Obljubil je, dajo bo vrnil nepoškodovano in nedotaknjeno. Potem se pismo obrne v drugo smer: Oto bratu poroča o zapletih z zapuščino po njunem pokojnem bratu v Savinjski dolini, kjer je njun sorodnik oglejski patriarh Ulrik želel izriniti iz dedovanja njunega mladoletnega nečaka.2 1 Nudit» Mlius giiidam noti et famiUarea mu i de Karintlun venerma tales quorum relation! indtibitan-terfukm babui. Isti hue cuserebant quod Utttoldus de Watsrem cuius film duo maiorcs de Stirensibus rapuercMl, cum eisdem cougregtuis eppiis coimnisit el vicrus ab eis vix fitga (lapsus est, pkrique cat'si. plerique finali, de meUoribus (¡uinquaginta capti sunt. H. Fechner je pismo datiral v poletje 1178 (Fechner, 1859, 346), podobno F. Kos: "¡178, morda poletje1' (Kos, I915. št. 613). Na podlagi drugih Otovih pisem in njegovega itinentnja ¡c H. Plechl pismo datiral v čas med sredo julija in decembrom 1178 (Plechl, 1957, 4<>5j. H. Pircbcgger pa v jesen 1 178 (Pirc.hegger, 1955b 2891 Omemba dogodka pod letom 1174 je tudi v: Loseiiil, 1908, 7-8. 2 ... quad pata ipsas fiiias raptoribus sporne rapitlavit, el nww tite qui neprem nostram rapuit, cum umni indeimiitale redden' decrevit. nec ipse onim tempore quo rttpla tetwbamr, imquam ipsam vidit vel aUoatfta est, sed eaJem die qua ravta est, supeivcttic quedam nobdis femina cogncta eiusdem H.. uxor quondam P. de Ilertvvve et earn in sna recepti el usque ad hee tempora cum omrii honestate inte- 519 ACI A HISTRIAE » 1« • 20(12 • 2 Dušan KOS. VfflEZ IN UGRABI JENKA; NASil.NIK IN NJEGOVA ŽRTEV?. JI7-NS Najprej se nam zastavi vprašanje, zakaj je najprej govor o pomiritvi med očetom in ugrabiteljema, celo poroki, takoj nato in brez distinkcije pa se poudarja usoda ene same ugrabljenke in n jenega ugrabitelja. Zakaj je Oto molčal o drugem ugrabitelju? Smisel celotne vesti ter ozadje Otovega pisma moramo nujno iskati v analizi sorodstvenih vezi udeležencev škandala. Liutoid je znan iz mnogih štajerskih listin, tire za Liutolda (III.) Waldsteinskega (od ok. 1145, ti 189), ki je pripadal rodu uglednih štajerskili svobodnih gospodov s sedežem na gradu Waldstein pri Feistritzu na Muri, ok. 25 km severozahodno od Gradca, Še njegov ded Liutoid I (1096) je posedoval le grad St. Dionysen, oče Liutoid 11. (1135-1145) in stric Engelskalk 111. (1140/1147) pa sta si sredi 12. stoletja razdelila že mnogo večjo družinsko posest. Liutoid II. je obdržal St. Dionysen, stric, ki je umri brez otrok, pa Waldstein. Liutoid III. je nato obvladoval oba gradova, od leta 1184 pa se je imenoval tudi po Gutenbergu (Loserth, 1908, 7; Pirchegger, 1951, J15-116; Kummer, 1880. 196-197), Id ga je verjetno zgradil na posesti, katero mu je zapustila mati Juta iz družine svobodnih gospodov Trai-sen-Feistriških (1140-1152). Skupaj z materjo, tedaj že vdovo, pa sta leta 1152 poklonila salzburški nadškofi j i grad Waldstein in trg Weiz. Najbrž je bilo dejanje posledica tragedije v družini .lutinih sorodnikov, ko so bili leto poprej njeni trije nečaki in glavni dediči po Feistriških umorjeni, četrti brat, menih, pa je podaril vso dediščino samostanu v Seckauu. V listini iz leta 1152 je bilo določeno, da sc predaja uresniči po Liutoldovi smrti, a le. če Liutoid v zakonu s svobodno plemkinjo ne bi imel sinov oz. bi ti umrli pred njim (Zahn, 1879. št. 344). To je Inlo običa jno določilo, ki pa je izključevalo ali vsaj zelo omejevalo hčerke pri glavnem dednem redu (Pirchegger, 1951, 116. 127; Pirchegger, 1955a, 174; Duby, 1985, 72-73). Liutoid in žena grofica Elizabeta Peilsteinska zares nista dobila sinov, le tri hčere, Kunigunde, Gertrud o in Otilijo, ki je bila v letih 1188-1230 opatica v samostanu Goß. Kazalo je, da bo Liu-toldovo premoženj? prešlo v roke Salzburga. Leta 1178 pa smrti obeh zakonccv še ni bilo pričakovati, saj sta bila na višku moči: Liutoid je npr. umrl šele leta 1189, Elizabeta pa celo šele malo pred letom 1216. V strukturalni zgodovini krvavi dogodki in visoka državna politika navadno nimajo bistvenega pomena pri posledicah na življenjske vzorce znotraj družbe. Na mi-kroravni in za posameznika ter njügovc družinske zadeve pa je lahko drugače. V konkretnih primerih so glavni akterji nekaj razlogov za dajanja lahko opravičili s političnimi razmerami. Dolgotrajna papeška shizma, t. j. spor med papežem Aleksan-dom III. (1159-1181) ter cesarjem Friderikom 1. Barbarosso in njegovimi protipapeži je v vojni vrtinec zajela predvsem Italijo in sosednje severne dežele. Papeževi privrženci v vzhodnih Alpah so bili štajerska mejna grofa Oiakar III. (1129-1164) in njegov sin Otakar IV. (1165-1192), salzburški nadškofje Eberhard 1. (1147-1164), Konrad IL (1164-1168), predvsem pa Adalbert 11. (1168-1177), sin češkega kralja Vladi- gtrnme conitervavit. Aliud itihilommus mihi innvtuit quod patriarcha insiinrtu (¡uorundatn tam Seutniam descendent.. {Zahn, 1875. St. 55<>¡. komentiran nemški regest v: Pleehl, 1957, 404 405. 520 ACTA H1STK1AE • 10 • 2002 • 2 DoSu» KOS: VITEZ IN UGRABI JENKA: NA51LN1K IN NJEGOVA ŽRTEV?, i 17-5« slava I. Cesarja sla podpirala koroški vojvoda Herman (l 161-1181) in avstrijski mejni grof oz. vojvoda Henrik ( i 141-1177). Otakar IV., njegovi štajerski samostani in ministeriali so se s papeževo podporo okoriščali predvsem na račun posesti koroškega vojvode. Cesarju so namreč stali ob strani najvažnejši koroški dinasti, mdr, vojvoda Herman (Spanheimski), goriški grof Engelbert, istrski mejni grof Engelbert (Spanheiroski), ortenberški grof Rapoto, andeški grof Bertold III. in vovbrški grof Viljem II., stric mladega Viljema III. (Zahn, 1875, št. 513; Jaksch. 1896, št. 265; Jaksch, 1904, št. 1140. Pirchegger, 1920, 159-161; Jaksch, 1928, 299-303). Oglejski patriarh Ulrik II. (1161-1182) je bil kljub propapeškemu prepričanju po sili razmer najprej cesarjev zaveznik. Po porazu cesarske vojske pri Rimu leta 1167 je prešel v papeški tabor in tam ostal vse do leta 1176. Leta 1173 je prišlo med vzhodnoalpskimi knezi do vojne, ki se je razširila na Kranjsko in Savinjsko grofijo. Odstavitev saiz-burškega nadškofa Ad al berta II. je Še bolj razplamtela vojno med koroškim vojvodo Hermanom in. štajerskim mejnim grofom Otakarjem IV. Štajerske Čete so Seta 1175 močno pustošile po Koroškem (Jaksch, 1904, št. 1184; Zahn, 1875, št. 551; Kos, 1915, št. 550, 561; Hartcl, 1.992, 310-311, 322-324, 326 si.; Jaksch. 1928, 308-310; Pirchegger, 1920, 162-163). Leto 1176 paje prineslo spremembe. V bitki pri Legna-nu je Lombardska zveza italijanskih mest in papeža Aleksandra porazila cesarja Friderika. Cesar seje moral pogajati z nasprotniki. 23. marca 1177 je prišel v Benetke papež, 22. julija pa sta nasprotnika v Chioggii podpisala mir. 1. avgusta sta cesar in papež podpisala končni mirovni sporazum. Patriarh Ulrik seje tudi sam spravil s cesarjem, nekaj pozneje je to uspelo tudi mejnemu grofu Otakarju, saj gaje aprila 1180 cesar povzdignil v vojvodo (Kos, 1915, št. 577-599, 628; ttarrel, 1992,324). Prošt Oto in opat Rupert pri vsem tem še zdaleč nista bila obrobneža. Po mnenju H. Pircheggerja in F. Tyrollerja sta izhajala iz bavarske rodbine gospodov Hohen-burških (pri Tegernseeju). Njun bratranec Richer V., kije umrl že leta 1163, je bil poročen z grofico Matildo Peilsteinsko. Ker je bil Liutold Waldsteinski poročen z njeno sestro Elizabeto, sta bila brata neprava "strica" oz. kognatska sorodnika ugrab-Ijenk (Pirchegger, I955b, 289-290; Tyrolier, 1969, 390. tabela 36). Drugo gene-alogijo obeh klerikov je zagovarja! II. Piechi. Brata naj bi bila člana rodbine grofov iz Neuburg-Falkensteina (severno in zahodno od Tegernseeja). Imela sta še štiri brate in dve sestri. Od teh je. za našo zgodbo pomemben tisti brat, ki je umrl ravno leta 1177. Oto gaje v eni od listin imenoval "G." Šlo naj bi za Gebharda Žovneškega, ki je bil poročen s hčerko grofa Wolfrada II. Trebenjskega (Treffen na Koroškem) in Heme, kije bila potomka Askuinov, hčerka grofa Werianda. Grof Woifrad in Hema sta imela še hčer Wilbirgo (poročeno z bavarskim grofom Henrikom iz Lechs-geinilnda) in sina Ulrika. oglejskega patriarha (Piechi, 1957, 450-457). Čeprav gre pri Pircheggerju in Plechlu za nezdružljivi genealogiji, sta bila Oto in Rupert po obeh zanesljivo v kognatski zvezi z Waldsteinkama preko Sofije Peilsteinske, ki je bila poročena z njunim bratom Herrandom III. To pa razloži Otovo in Rupertovo zanimanje 521 ACTA IHSTRIAE - 10 ■ 2002 ■ 2 Oufcin KOS. VITEZ IN UGRAUUENKA: NASILNIKJN NJEGOVA ŽRTEV?, .117-548 za težave daljnih sorodnic Waldsteink. ki jih dotlej morda niti ni videl.-1 Potemtakem je za problem ugrabitve dveh Waldsteink in obliko Otovega sorodstva skoraj vseeno, katera genealogija je prava. Ugrabljenih Waldsteink (iz poznejših virov je jasno, da je šlo za Gertrudo in Ku-nigundo) po oznakah in strukturi pisma Oto ni imel za "nečakinji". Oto je v svojih številnih listinah namreč dobro razlikoval pomena "nečak" in (nedoločen) "sorodnik", saj je tako npr. vedno imenoval patriarha Ulrika, ki niti ni bil njegov pravi svak, pač pa le brat njegove svakinje. Jasno je, daje v primeru ugrabljene nečakinje šlo za neko drugo osebo, ki je bila Ofu tako blizu, da seje z vsem žarom vrgel v njeno reševanje.4 Toda njena ugrabitev je le imela nekaj skupnega tudi z Waldsieinkama, vendar na povsem drugi ravni. Ozadje in posledice ugrabljene Otove nečakinje je izčrpno obdelal že H, Plechl, zato velja le povzeti njegovo razpravo, vvaldsteiasko epizodo pa natančno analizirati in ji določiti kontekst. Otova obveščenost o dogodkih na Koroškem in Štajerskem ni bila naključna. Ni bil le prošt v Rottenbachu (ok. 1145-1179), pač pa od leta 1167 in vse do smrti leta 1179 tudi peti prošt po vrsti v kapitlju avguštinskih kanonikov v Dobrli vesi na Koroškem (Eberndorl). Bil je izjemno dejaven v visoki državni politiki. Med shizmo je bil v službi bavarskega vojvode We1fa VI. hi je zato pogosto potoval k papežu Aleksandru. Kot dobrloveški prošt je občasno zahajal na patriarhova sodišča v Oglej. V 70. letih je bil celo v patriarhovi službi, ki seje končala z mirovnim sporazumom leta 1177. Oto je bil zaradi sorodstva pristaš papež ke oz. oglejsko-5alzburške stranke in goreč nasprotnik koroških vojvod. Rezidiranje v Dobrli vesi in zanemarjanje Rottenbacha je leta 1177 povzročilo celo upor v tamošnjem kapitlju, saj so kanoniki od bavarskega vojvode (neuspešno) zahtevali njegovo zamenjavo (Plechl. 1956, 73-113, 390 si., 428-429; Plechl, 1957, 450-453) 5 Oto je bil od oktob- 3 Plechlova gcnealogija je smiselncjša od Pircheggerjeve in Tyrollerjeve (udi zaradi nedoslednosti in nupak slednjih. Zlasti motijo napake Tyrollerjevih geuealogijah, recimo pri primerjavi geitealogij ši 5,2 {Feilstein) in 36 (Tölz): po prv i naj bi bila Matilda Peilsteinska v prvem zakonu poročena z Rtcherjcm V. iz Hechenberg", po drugi pa z Otovim in Ruperlovim bratom Richc-rjcm V. iz Hohenburgs. V drugem zakonu pa z grofom Arnoldom iz Mareita. I'o Pitch Iu pa je bila s tem grofom poročena Matilda, hči grofa Ota IV. iz Dachaua. pri čemer sta bila Oto in Rupert njena nekrvna sorodnika, saj je bila njuna sestra Matilda poročena z bratrancem Matilde Dachauske, Konradom 11. (Plechl, 1957, 458-459). To je enako kot v Tyrollerjevi genealogiji 18 (Scheyern, Dachau ...), kjer je bila druga žena grofa Konrada II. Dachauskega Matilda Faikensteinska (=Neuburška) V gcnealoSki tabeli 36 (Tölz) je Ty roller izrecno navedel za Otovega in Rupertovega brala tudi Gebhard» i, ki pa seje po njegovem omenjal še leta 1181/1183. Poročen naj bi bil z Berto iz Steina, kar pa ne ustreza dejstvu, da je bil "G." pokojen ?.e leta 1177 (Plechl, 1957,454). 4 H. Pirchegger, ki ni razlikoval med dvema ugrabitvama, je menil, da je Oto pisal le o eni Lititoldovi hčeri oz. nečakinji, češ da seje üutold strinjal Z grofom Viljemom Vovbrskim kot želom, zaradi ministerialnega statusa pa seje upiral zvezi s Herrandom Wildonskim (Pircheggcr. 1955b, 289). Je pa že Fechner razumel, da gre za dva loCena dogodka, ki ju jc pravilno datiral v poletje 117S (Fechner. 1859,330-331), 5 F. Kos je v Imeniku krajev iu oseb (Kos, 1915, 577) brez potrebe razlikoval med dvema prostorna 522 ACTA HlS miAli • 1» • 2002 • 2 Dušan KOS. VITEZ IN UGRABI JENKAt NASILN1K W NJEGOV* ŽRTEV?, 517-548 ra 1176 do oktobra 1177 nenehno na poti med Dobrio vesjo, Benetkami, Oglejem in Bavarsko. Konec leta 1176 je hudo zbolel brat Gebhard in umrl nekoč do junija 1177. Najpozneje poleti 1177 mu je umrla še neimenovana sestra, Gebhnrdova otroka pa sta postala Otova obsesija, saj jima je želel zagotoviti dediščino po očetu. Po bratovi smrti je Oto pisal Rupertu, da so izbruhnili spori med vdovo in njeno družino (Ulrik, Wolfrad. Hema). Patriarh je namreč želel Gebhardovo savinjsko posest predati svoji cerkvi, zato se je zavzemal, da se z mladoletno Gebhardovo hčerko (imenovano "O.") poroči njegov furlanski vazal Henrik iz Villalte. Ta pa je umaknil snubitev, ker je zvedel, da je že obljubljena nekemu grofu "S." Vdova je bila proti obema snubcema, saj naj bi po govoricah želela oba otroka poročiti statusno nižje, ju zato opehariti za celotno dediščino in nato Žovnek predati bratu Ulriku oz. Ogleju. Patriarh je prišel na Koroško v začetku septembra 1177, potem ko sta ga oče in mati obvestila, da njun (oz. od leta 1163 že oglejski) grad Trebnje oblegajo ministeriali koroškega vojvode Hermana. Uirik se je odpravil v Beljak. Ker so napadalci grad že zavzeli, sam pa ni bil pripravljen na obleganje, se je vrnil v Oglej. V tem času je nameraval zasesti grad Žovnek in ga predati materi Hemi. Posadka na gradu seje celo spopadla med seboj, saj je en del menda že prej tajno prisegel zvestobo Ulriku, drug del pa je ostal zvest mladoletnima dedičema. Oto je zato najkasneje spomladi 1178 odpeljal nečaka na Bavarsko, nečakinjo pa je neki "H." menda po dogovoru z njeno materjo odpeljal od doma. Ugrabitev nečakinje je bila po govoricah torej komplot med njeno materjo, Ulrikom in ugrabiteljem. Mati naj bi hčerko kar "prodala", ugrabitev pa naj bi svetoval celo salzburški nadškof Konrad. Pirchegger, Plechl idr, so v ugrabitelju videl Herranda Wildonskega, ki pa očitno ni imel nobenih načrtov zde-kletom, pač pa je bil le izvajalec ugrabitve, saj je dekle še isti dan izročil v varstvo sorodnici (Benedikti), vdovi F(riderika) Ptujskega. Morda je bil H. celo kaka druga oseba, saj sorodstvenih vezi med Herrandom in Ptujskimi ni mogoče razvozlati. Lahko bi šlo celo za neuslišanega snubca Henrika iz Villalte, ki je bil hidi patriarhov Človek. Malo za temi dogodki pa sta bili ugrabljeni tudi hčerki Liutolda VValdsteinskega. Vest o tej ugrabitvi je Ota dosegla v Rottenbachu, saj so ga o tem obvestili "znanci s Koroškega". Patriarhove načrte pa je najbolj motil deček v Otovem varstvu. Ta gaje konec leta 1178 nameraval poslati na Žovnek, da bi lahko sam legitimiral dedne pravice, toda do izročitve materi ni prišlo, saj ga je Oto raje predal v varstvo nekemu grofa. Oto se je zavedal, da bi svakinja otroka neustrezno poročila, Žovnek pa izločila patriarhu. Oto seje nekaj mesecev pred smrtjo (6. marca 1179) le domisli! načina, kako bi ugrabljeno nečakinjo dobil nazaj - z ustrezno poroko. Januarja 1179 je bratu Rupertu naročal, naj se o njeni poroki pogaja tako, da bo do poroke zares prišlo v določenem roku. S kom seje Rupert pogajal, ni znano, je pa patriarh Ulrik spet posredoval pri obnovljeni snubitvi Henrika iz Villalte, češ da bi bi! zadovoljen tudi z Oiorm. Prvi naj bi or 1'ako je bamberški škof Ekbert nekoč v letih 1230-1236 obljubil s stotimi breškimi markami finančno podpreti zakonsko zvezo med svojim maršalom Henrikom F1angowerjem in hčerko svojega vazala Hermana iz Šoštanja zato. da se zveza zaradi materialnega pomanjkanja pozneje ne bi razglasila za neveljavno (... illus contraclus, ne propter inopiam posset in irritum rcvocari...). Kljub temu, da sta mladoporočenca dobila skupaj za 88 mark poročnih dati! (Jaksch, 1906, št. 1972) 528 ACTA HIiSTRIAF. • 10 • 2002 • 2 Duian KOS. VITTZ in UORftöUCNKA: NaSIINIK IN NJEGOVA žrtev. 517-542 je pa za protiutež in kontrolo v 11. in 12. stoletju uveljavila zahtevo po nevestinem konsenzu ( Joyce, 1934, 79; Duby, 1985, 109-110; Duby, 2000, i.O-13),10 s katerima je želela omejiti popolno samovoljo sorodstva. Seveda je bit konsenz največkrat izsiljen, saj sta upornico sorodstvo in kler lahko kratkomalo označila za grešnico, ki ljubi drugega in jo bo zato kaznovalo nebo. Vse to - očetovo oz. starševsko odločilno vlogo pri pogajanjih, javnost in predajo poročnih daril - sta v našem primeru ugrabitelja obšla. Duhovnikov blagoslov pa tedaj (do IV. lateranskega koncila leta 1215) že ni bil obvezen. Zato je bilo njuno dejanje formalno brez vrednosti, kar je brez izjeme priznavalo tudi javno mnenje. Na zunaj je šlo za nezakonito odtujitev dveh svobodnih deklet iz zavetja očetovega skrbništva, kije edini smel odločati o njuni poroki, ter njuno prisilno socialno in seksualno vključitev v ugrabiteijevo družino. Dejstvo, da je šele priznanje ugrabljenke za ženo in ne le ugrabitev sama konstituiralo zakonsko zvezo, ni imelo učinka na priznanje zveze, pač pa dejansko. Obe dekleti sta že dobili pečat "ugrabljenih nevest." Drugače kot pri Otovi nečakinji, za katere čast je skrbela neka vdova, (najeti) ugrabitelj pa z njo ni imel in hotel imeti nobenega stika. Pot do splošnega priznavanja zveze v Herrandovem primeru naj ne bi obšla njegovega gospoda mejnega grofa Otakarja IV. Ker je sredi 12. stoletja še veljalo vmešavanje in preprečevanje eksoga-mnih zvez med različnimi ministeriali, je njegovo dovoljenje izostalo. Čeprav to ni bilo pametno, usodno tudi ni bilo več; štajerski deželni ministeriali so sicer šele s privilegijem leta 1237 dobili izključno pravico odločati o porokah svojih otrok, najbrž pa so jo uveljavili že znatno prej. Prvotno je privilegij meril na odpravo vmeše-vanja deželnega kneza v poroke, a seje ost hitro obrnila drugam - proti svobodnemu poročanju sinov in hčera. Formalno je bila plemstvu Koroške in Kranjske ta sedaj povsem starševska pravica oz. oblast potrjena šele leta 1444 oz. 1460, je pa bila smiselno upoštevana gotovo že v deželnih privilegijih za obe deželi iz leta 1338 (Schwind, Dopsch, 1895, 77; Vilfan. 1943a, 9-10; Vilfan, 1993, 226; Vilfan, 1996, 442-444).11 Ker dogovora in običajnega "nakupa" ženske ni bilo, prav tako pa je v zraku visela razveljavitev zakona zaradi nejasne stopnje sorodstva pri Viljemu in Kunigundi, ki je bilo za Cerkev formalno še večji greh kot prešuštvo in ločitev, se je pojavilo nasilje, natančneje - ugrabitev. Ugrabitev kot mehanizem reševanja dveh raznolikih situacij: mehke Viljemove, ki bi se z Liutoldom slejkoprej dogovoril, ter 10 Lep primer izpostavljanja pomena konsenza pri kne2ih je v Vita Norberti arehiepiseopi Magdaburgen-sis in v Albenci Chrottieon (odlomka sia v: Kos, 191 i, št . 74); ok. leta 1123 je prišel v Regensburg s v. Norbert (ustanovitelj prernonstratenskega reda) skupaj s poslanci grofa Teobalda iz Champagne. Brat tamošnjega škofa Hartwikaje hii istrski mejni grof Engcibert Sparihcimski. Njegovo hčer Matildo so poslanci prosili, da bt se poročila z grofom Tcobaldom. Ko jc pristala, so se poslanci vrnili domov. Sv Norbert, kije očitno pri tem ime! vlogo uglednega posrednika, pa je odšel v Rim. ! 1 StatSevsko odločanje o statusno in premoženjsko ustreznih poročnih partnerjih je seveda ostalo v navadi vse- «ki 19. stoletja, ponekod še dlje in povzročalo spore znotraj in med družinami, pri čemer jc bita pnmorana sodelovati tudi Cerkev (g|. primere v: Vilfan, 1043.1, 12, v op. 40a, Lombaidi, 2000). 529 ACTA HISTKIAE • JO ♦ 2002 ♦ 2 Dusmi KOS: VITEZ IN UlJNABURNKA: NASiLNIk IN NJEGOVA ŽRTCV?. SfVMft trde I-Ieirandove. Nasilje kot obvod družbenih in pravnih norm, kol "zločin proti oblasti staršev', ne pa proti volji dekleta (Vilfan, 1943a, 13; Vilfan, 1996. 444). Zaradi tega pa se nasilje kot bistvo ugrabitve umika iz diskurza. Toliko bolj. če razmislimo še o osebnih željah ugrabljenk, njihovi starosti in posledicah ugrabitve zanju. Kunigunda in Gertruda leta 1178 nista bili več tako zelo mladi, da bi se javnost, ki se je zavedela, da ne gre za pravo ugrabitev, pretirano zgražala in klicala k maščevanju. L into Id in Elizabeta sta se poročila ok. leta 1154 (Pirchegger, 1951, 119), torej sta leta 1178 obe dekleti najbrž šteli že več kot 20 let. To pa jima ni več dajalo statusa nebogljenih deklic; po tedanjih gledanjih sta bili že "ženski". Ugrabitev je bila - seveda pa ne tudi v drugih podobnih primerih (npr. pri Otovi nečakinji) -pogodu dekletoma tudi iz statusnega razloga. Obema seje obetal visok družbeni položaj, saj bi ena celo postala grofica, druga pa sicer žena visokega knežjega ministe-riala, a kljub temu še vedno (svobodna) "gospa". Najbrž je Liutoidovo odlašanje pri iskanju primernih ženinov še vzpodbudilo ugrabitelja, ki na kazen sploh nista pomislila. Resda naj bi po kleriškili naukih iz karolinškega obdobja kralj s pomočjo škofov preganjal ugrabitelje in razdiral na tak način sklenjene zakone, da se nered ne bi razširil na celotno družbo. Rešeno ugrabljenko naj bi po kanonskem pravu njena družina lahko dala v zakon komurkoli, le ugrabitelju ne. Toda v 12. stoletju se rimski kralj ni bil več sposoben spuščati v take malenkosti, sploh pa ne zunaj ozkih območij svojih domen, na ozemljili skoraj samostojnih državnih knezov. Poleg tega kanonsko in posvetno pravo v takem primeru do poznega srednjega veka zvečine ni predvidevalo kazni, če ravno ni šlo za poročene žene ali mladoletnice. Od frankovske dobe naprej so pravniki celo razlikovali med "ugrabitvijo" (seductio) iti "ropom ženske" (crimen raptus). Obe obliki pa sta bilo naperjeni v bistvu proti skrbniku (očetu, bratom) ženske ter označeni za "raptus" (tako je zapisal tudi pro št Oto); ker sta oba ugrabitelja trdno želela skleniti zakon, za pravno obliko "ugrabitve" pa je bil celo potreben pristanek ugrabljenk, je vse skupaj takšno ugrabitev približevalo kanonističnim zahtevam po konsenzu neveste za poroko (Freisen, 1893, 587 si.; Joyce, 1934, 78; Plochl, 1935, 61; Mikat, 1971, 815-822; Merzbacher 1971, 833 s!., Lieberwirth 1971, 944945; Kaufmann. 1971, 1212; Vilfan, 1943a, 13; Schulze, 1992, 20-21; Suttner, 2000, 1635-1641; Duby, 1985, 28-29; Vilfan, 1996, 444).12 V našem primeru je bila skoraj gotovo takoj izpolnjena cerkvena zahteva za legitimiranje tako izsiljene poroke, da se bo ugrabitelj poročil z žrtvijo. Tako izsiljena poroka je torej potisnila fizično nasilje proti dekletoma in staršema, ki ga je kanonsko pravo sicer navajalo kot nujen ele- 12 Podobna določila so se uveljavila tudi v mestnih pravnih redih, tudi v mediteranskem okolju - npr. v istrskih mestih: i len i v statutu mesta Trst iz leta 142) o ugiabitvi ženske ustrezajo starejšim običajem iz viteškega okolja; podobno velja za člene o ravnanju z ženskami v drugih seksualnih ckscesili (Mihelič, 1997, 96; gl. tudi Mihelič. 1999, 343-344; Mihelič, 2000, 30 si.) Najbrž je Slo za splošno uveljavljen sistem krščanskih ah celo že tndoevropskili pogledov na zločine, zato iskanje razlik med južno in severno Evropo i!d. vsaj na načelni ravni ni potrebno. 530 ACI A HISTR1AE • 10 • 2002 • 2 Dušan KOS: VITE? (N UGRABUENKA: NASILNIH IN NJEGOVA ŽRTEV?, ÍI7-Í4Í ment ugrabitve, v drugi plan (Freisen, 1893, 588-590; PJochl, 1935, 60-62). Posledice (poroko) pa ugrabljenki sploh nista imeli za "kazen". Ne nazadnje se nista pritožili nikomur, saj je bila le ugrabitev brez dekletovega pristanka zločin, o katerem je odločala posvetna oblast. Če pa pa je šlo za dogovorjeno ugrabitev, je o tem odločalo le cerkveno sodišče. S tem smo prišli še najbljižje razlagi, da je šlo še za dogovor med mladenkama in vitezoma, ker prvi zaradi starosti v nedogled nista več želeli čakati na moža, ki sta ju morda celo ljubili, druga dva pa sta želela priti do bogate dediščine brez sodnega preganjanja. Resnejši problem za njiju sta bila strah pred očetovo jezo, morebitnim razdedinjenjem ter "prirojena" bojazen pred spolnim nasiljem v zakonskih zvezah, kije izhajalo iz grobe prakse izpolnjevanja zakonskih dolžnosti in nenehnih rojstev ter s tem povezanih bolečin in prezgodnjih smrti (Grabmayer, 1999, 266267). A o tem še nista vedeli dosti. Še nekaj je povezovalo žrtvi in nasilneža. Obe, pa tudi formalno nesvobodne ministerialke, sta imele v 12. stoletju že precej stvarnih pravic, povezanih z njunim rodom, predvsem pa odvisnih od osebnega premoženja. Znotraj "hiše" je plemkinja imela kot "gospa" oz. gospodarica, upravljalka družine in hišne ekonomije nesporen družbeno dogovorjen ugled in pravno varnost, na materialni osnovi povezan z razpolaganjem z dogovorjenimi poročnimi darili in potencialnim dedovanjem. Visoko-in poznosrednjeveška prava soji priznavala upravičenost do dediščine po starših, zla sti materi, včasih skoraj enakopravno z brati. O tem pričajo pisna soglasja možu pri njegovem upravljanju z njenim premoženjem, ko sta pogosto nastopala mož in žena skupaj. Toda samo soglasje pri pravnem poslovanju v 12. stoletju še ni bilo tudi dokaz o enakopravnosti ženske. Kljub večanju pravic v 11. in 52. stoletju je to bil predvsem zunanji znak prevlade moža v zakonski zvezi, ki je želel obvarovati svoj monopol nad ženino dediščino in jo zagotoviti svojim potomcem in agnatom. Ali drugače: dedovanjsko pravo ženskam še ni omogočilo samostojnega uresničevanja teh pravic (Dubv, 2000, 10 si.; Bilowitzky, 1977; Brauneder, 1986; Ebncr, 1986; Ehlert, 1991; Fichtenau, 1992, 144-153; Freed, 1995; Kocher, 1986; Kos. 1994b; Kos, 1994c). Oba para se na pravne ovire pri načrtovanju razpolaganja z waldstcinskim premoŽenjem nista ozirala. Vsi so menili, da bosta ugrabljenki tako ali drugače sčasoma postali dedni upravičenki, njuna moža pa ženina (gospodarska) zastopnika. Povsem drugače je o dejanju razmišljal prošt Oto. Delno zaradi slabše obveščenosti o ozadju (navsezadnje kot daljni kognat ni mogel dobili informacij iz prve roke), ki je bilo drugačno od tistega, ki je krojilo usodo njegove nečakinje. Najbrž je vedel za sorodstveno stopnjo med Viljemom in Kunigundo. Poseben filter sta pomenili njegova kleriška in nasploh visoka izobrazba in služba, ki sta vsako "žensko vprašanje" že vnaprej obdali s sumom. Bil je pripadnik stanu, ki je zagovarjal kon-senzualni zakon, bil proti ugrabljanju in poveličeval zakon kot kontrolo seksualnosti in telesne sle. Kršitev dogovorjenih norm in nasilje, ki je bilo sicer vsakdanji običaj plemstva proti kmetom, meščanom, stanovskim kolegom, Cerkvi in knezu, sta nje- 531 A< TA IHSTKIAE • 10 • 2002 » 2 Dvšan KOS: VSTEZ IN UCRABJ.JKNKA. ,VA5)i,N!K INA'JFGOVA ŽRTEV?, 317-5« govo vznemirjenost povečala. Zavedal se je, da se je ugrabitev neveste spremenila v spletko, ki je zaradi dogovora izključila kazenski pregon posvetne oblasti, kleru kot posredniku in varuhu rituala zakonske zveze pa prepustila le naknaden blagoslov tako sklenjene zakonske zveze. Otovo pismo je v delu, ki zadeva Waldsteinki, kazalo še na nekaj: na prizadetost ob usodi širšega sorodstva. Tu ni več šlo za vpliv klasičnega širšega "rodu" v pomenu 10. in še 11. stoletja. "Rod" seje v 12. stoletju parti kulariziral v samostojne rodbine, cclo ožje družine, ki so se dopolnjevale v bolj ali manj dejavno skupino (rod) Se živečih potomcev istega očeta in matere v vsaki generaciji znova {Barthélémy, 1990, 97 s).). Je pa bila Otova intervencija razumljiva v smislu še vedno močnega Icognativizma, ki je v konkretnem primeru zajemal daljno Liutoldovo svaStvo. Tudi nekateri viteški romani iz 12. in 13. stoletja so poudarjali zelo oddaljene kognatske povezave glavnih junakov, npr. Parsifal Wolframa von Es-chenbacha iz časa po letii 1200. V svoji skrbi je Oto izpričeval konservativnost, medtem ko se Liutold pri obrambi svojih hčera sploh ni obrnil na svoje kognate, pač pa je fajdo organiziral s svojimi vitezi in prijatelji (sosedi), Besedilo pisma namreč ne govori o tem, daje Oto zvedel za nesrečo od Liutoldovih poslancev, pač pa od svojih uradnikov. Liutold torej ni več dal mnogo na pomoč ženinega sorodstva (resnici na ljubo, živelo je daleč stran od njegovega gradu), niti se nt mogel obrniti na moške agnate, kot je bilo to v primeru Gebhardove hčerke in sina, saj je bil edini še živi moški v širši družini oz. rodbini. Ob domnevah o čustveni naklonjenosti med glavnimi junaki kot enem od gibal waldsteinske epizode se ustavimo še pri morebitnih vzorih za Viljemovo in Herran-dovo ravnanje. Nasilen zaplet igre za premoženje in ljubezen, ki je bil uperjen proti Liutoldovemu pretrdemu obravnavanju hčera in dediščine, je sčasoma domnevno zaljubljenost vpletenih spremenil v zavest o pripadnosti, naklonjenost in spoštovanje. Prvotna zaljubljenost se namreč zakoncema ni več spodobila. Cerkev je že od samega začetka predpisovala krščansko caritas, saj se je mož moral obnašati kot pravi "senior" nad svojo družino, predvsem pa nad podrejenemimi vitezi in služabniki. Zakoncema je bila prepovedana telesna sla pri občevanju (eros, amor camalis, cupiditas), razen če je šlo za spočetje otrok (Avguštin, 1993, 37, 45 si.). Še posebej je bila potrebna kontrola žene, ki naj bi bila bolj nagnjena k seksualnosti kot mož. Učeni kanonik oglejskega patriarha Wolfgerja Thomasin von Zerclaere je v začetku 13. stoletja mlade viteze svaril pred spolno slo, ki možu odvzame "svobodo", t. j. sposobnost svobodnega odločanja. Je pa bila spolna sla dovoljena neporočenim vitezom. Ti sojo zadovoljevali s prostitutkami, posilstvi ipd., mož pa le s priležnicami (Rougemont, 1999, 68 si.; Duby, 1985, 20 si., 115 si.; Duby, 2000, 45-46; Bumke, 1990, 513 si; Karnein, 1994, 81-96; Margetts, 198.5, 259-276; Bcutin, 1985, 277-300; Kasper, 1995, 19-28; Thomasin, 1984, verzi 2641-2662, 11979-12482; Rossiaud, 1994). Po poroki so se med zakonca naselili novi strahovi. Ženske je preganjal strah pred kaznijo zaradi prešuštva (moški seje lahko bal le ljubičinega sorodstva in javnega pos- 532 ACTA H1STRIAE • 10 • 2002 • 2 Dujait KOS VITO IN UOKABUENK.A: NASILNIK IN NJEGOVA ŽRTEV», 517-548 meha), izgonom oz. ločitvijo, in pred novico o moževi smrti. V prvem primeru je strah grabil tudi moža, ker bi z ločitvijo izgubil možnost obvladovanja ženinega premoženja, grozile pa so mu tudi cerkvene sankcije, saj cerkveno pravo ločitve razen v izjemnih primerih (npr. z obveznim soglasjem ali zaradi krivoverstva, prešuštva) ni priznavalo (Mikat, 1971, 825-826, Duby, 1985, 45 sL 115 sL; Mihelič, 1997, 98).13 Medtem ko ženina smrl po rojstvu otrok, še posebej sinov, za moža v materialnem oziru nikakor ni bila boleča - še več, prinesla je možnost za novo poroko, je bila moževa smrt za ženo velika preizkušnja. Epizode iz viteških romanov opisujejo tak trenutek z ženino izgubo zavesti, jokom in stokom, ruvanjem, las, skoraj blaznostjo. Razumljivo, saj se je v tistem trenutku spremenila v vdovo brez gospostvenih pravic. Njena družina je simbolno razpadla. Izgubila je prvenstvo na gradu. Na moževo in njeno mesto je stopil nestrpni sin s snaho, svak, včasih celo upnik, ki jo je lahko namesto dosmrtne oskrbe kratkomalo poslal v samostan ali nazaj k njeni družini (Mikat, 1971, 828-829; Barthélémy, 1990,150 si.).14 Na ugrabitev je oba mladeniča morda navedel celo "amor" po vzorih iz dvorske literature. Ta literatura je/«orafa biti recipirana v okolju in vsakdanu, sicer se ne bi tako hitro razširila in tako dolgo obdržala v plemiški kulturi. Napisana je morala biti tako, daje bila razumljiva vsem in podobna resničnemu življenju.15 Dvorska literatura je od srede 12. stoletja gojila poročno tematiko, kije bila raznolika in včasih celo v skladu z grobimi običaji vdanem času in prostoru. Tudi motivov ropa in ugrabitve žensk umetniki niso zamolčali, npr. v epih Oswald, Orendel, Kralj Rother, Wolfdiettich, Salman in Morolf. V njih je bila ugrabitev navadno posledica prevare ali nasprotovanja sorodstva ljubezenski zvezi (Masser, 1990. 109 si.; Bumke, 1996. 79-82; Mertens, 2000, 592-593). Že v zgodnjem Chrétienovem romanu "Vitez od cize" je v začetku zaplet z Artusovo ženo, ki jo ugrabi prišlek (Lancelot), njen poznejši ljubimec (Chrétien, Lancelot). Dvorska kultura je v 12. stoletju trdno paternalistično razmerje med možem in ženo nadomeščala z ljubeznijo dveh, s svojimi običaji, rituali in retoriko. Mlademu 13 Že leta 873 je papež Janez VHI. panonskemu knezu Koclju pisal, da morajo biti tisti, Ki so zapustili žene in se poročili z drugimi, izobčeni oz. naj se ločitev ne dovoli (Kos, 1906, št, 219. 220). Nekaj pred smrtjo leta 1090 je karanianski vojvoda Lititoid odstranil svojo zakonito ženo in si z dovoljenjem protipapeža Wiberta omislil drugo. Zato je bil izobčen (Kos, 1911, št. 391, cf. po Benioldi monachi s Blasti ChronicoB in Walrammus, De unitate ecclesiae conservanda). M Veliko tragedijo je npr. teta 886 doživeta nečakinja furlanskega vojvode Berengerja. Škof Liutvvard, ki je bil kancler cesarja Karla, jo je vzel iz samostana v Brescii, da bi jo poročil s svojim nečakom. Ta pa je v poročni noči umrl. Berenger je zato napadel Škofovo mesto Vercelli ter zaplenil njegovo imetje (Kos, 1906, št. 274, po Annates Fuidenses). Očitneje Berenger vedel, da bo nečakinja kot vdova izgubila vse pravice do moževe dediščine, saj otrok seveda nista imela. Presodi! je, daje bila njegova nečakinja izigrana, zato ji je z zaplembo po njegovem krivčeve posesti skušal vrniti doto, 15 O problemu sociološkosii literature, še posebej dvorske: liuhn, 1976,572 si. Gl tudi Duby, 2000, 82; Dienst, 1986 Direktno razloži program dvorske ljubezni in službe gospe Ulrtk Liechtensteinski v dialoški pesnitvi Frauenbueh že v prvih osemnajstih vrsticah ter nato skozi celoten dialog; gi. tudi celotno pesnitev Thomasina von Zerclaere. 533 ACTA HISTRIAJî • JO « 2002 • 2 Dni.m KOS; VITEZ IN UGRABI JENKA: NAS1LN1K IN NJEGOVA ŽRTEV?, j|7-$48 Percevaiu je mati, po besedah Chrétien« de Troyesa, ob Percevalovem slovesu naročala, naj vsakemu nemočnemu dekletu nakloni pomoč, 'zakaj to je častno. Kdor namreč ne izkazuje časti gospem, zavrača lastno čast. Le če bo uslužen damam, ga bodo vsi spoštovali.' Lepo. Ljubezenski iniciativi dame. se ne da odreči: ko je Perceva! neko dekle rešil nasilnežev, gaje dekle vesela odpeljala v svoje stanovanje, 'in nič je ni bilo treba prositi, naj mu dovoli poljube in objeme' (Chrétien, Perceval, 1996. 17-18, 2124.55-56,60,84-86, Dallapiazza. 1990. 167 si ). Bistvo večnega odnosa ženska - moški. natančneje prevlade enega od njiju, se v trubadurski liriki spremeni v enakost v ljubezni med žensko in vitezom (Pintarič, 2001,20-21). To je bilo v nasprotju s kleriš-ko in družbeno doktrino, kije izhajala iz postulnta, daje ženska šibko bitje, ki mora biti podrejeno moškemu. Zakon mora počivati na neenakosti med spoloma. Dvorska ljubezen je s svojimi vrednotami civilizirala viteške mladce oz. njihovo poželenje ("amor") tako, daje moškim ponujala tekmovanje za ugledno žensko, gospodovo ženo. To je bil pedagoški sistem, ki gaje vodila poročena gospa kot njihova učiteljica na dvoru. Gospa je dopolnjevala moževo vlogo, kije želel tudi z njeno pomočjo obdržati vazale. Tudi dvorna ljubezen je bila "boj" - tako ko! viteški turnir - sicer dvoboj enakopravnih ljubimcev, a neenakih po spolu in naravi (Dinzelbacher, 2000; Painter, 1976, 40-43; Duby, 1985, 25; Duby, 2000, 36-37, 87-88; Kasper, 1995, 5-8; Bumke, 1990, 454-458, Pintarič, 2001, 115). To vidimo pri Ulriku Liechtensteinskem, ki je sredi 13. stoletja jasno naročal ženski, naj bo podložna možu (vitezu), da bo mir (Liechtenstein, vrstice 151 si.). Pa čeprav je bilo ženski (in seveda Ulriku), sodeč po dialogu, jasno, da so se običaji sredi 13. stoletja tudi v pesništvu že precej spremenili. V trouversko-trubadurskem in mi nežen gerskem okolju je visoka ljubezen (fin' amor, hohe Mtnne) naturalistično simbolična, a običajno fiktivna in neizpolnjena. Vlogi moškega in ženske sta v liriki jasno začrtani; trubadurjeva oz. minezengerjeva izvoljenka - s fevdnim gospodom poročena gospa alt pa celo neporočeno dekle višjega socialnega ranga - se pojavlja kot ukazodajalec (Kuhn, 1976, 184 si.; Burnke, 1996, 98-100; Grabmayer, 1999, 252). Ali kot je v času Herrandove in Viljemove mladosti pel slavni avstrijski pesnik Dietmar von Aist (umrl. Ole. 1171), ki so ga vsi vpleteni morda celo osebno poznali: "Karkoli (gospa, op. D. K.) ukažeš, bom storil." Pevec ne pričakuje fizične izpolnitve svojih ljubezenskih želja oz. seksualnega vrhunca, saj lahko uspešno nastopa v svoji vlogi predvsem, če dama ostaja nedosegljiva, sam pa potisnjen na raven neuslišanega ljubimca. Isti pesnik še pravi: "Ni ljubezni brez trpljenja" (Tagelieder, 1992, 84-85, pesem 1). Po drugi strani je laka ljubezen adrenalinska in polna strahu pred razkrinkanjem izpolnjene ljubezni oz. prešuštvom ter kaznijo. Zato gospa ni nikoli imenovana. Vitez pa mora kljub zagotavljanju nesmrtne ljubezni po ljubezenski noči stran. Stran od gospe, stran od ljubice, stran od njenega moža in sorodstva, ki ju ne "razume".16 Tako kot Liutold ni razumel Viljema 16 To je bistvo "jutranjice", albe oz. Tagelied {gi. Tagelieder, 1992,44 s).). 534 ACTA IHSTRIAE - 10 ■ 2002 ■ 2 fliifcm KÛS. VITIÎZ IN UGRABUÏ.NKA. NASH.NIK iN MEGOVA ŽRTEV?, 517-5« in Herranda? Oziroma kot ni ceiotno sorodstvo razumelo obeh ugrabljenk, enako kot npr. ženske iz pesmi HarUnanna von Aueja, ki jo je sorodstvo postavilo pred dve izbiri: ali želi še naprej ljubiti ali pa ljubimca zapustiti in ostati zvesta sorodstvu (Frauenlieder, 1990, 72-73, pesem XXIII). Toda ona je želela imeti oboje: kljub nasprotujočim družbenim normam je postavila na kocko čast družine, svojo čast, življenje in razum. Jasen namig o grožnjah sorodstva, da ji v prvem primeru ne bo več zagotavljalo (dostojnega) življenja in obrambe (materialnih) pravic (Duby, 1985, 34; Duby, 2000,28-30). Viteški romanje v odnosu ženska - moški drugačen od lirike. V njem ne izstopa visoka ljubezen, manj je prešuštva in skritih ljubezni. Dvorska ljubezen prestopa zakone, zanika družbeni red in se spusti v temine strasti (Chrétien, Perce val. 1996, 140; Rougemont, 1999, 28 si,; Roth, 2000, 1658-1659). Spet analogija z našimi osebami? Zaradi bolj "realističnega" pogleda na odnose in več grobega obravnavanja žensk, pa tudi moških z njihovimi moralnimi pomankljivostmi vred, romani bolje ustrezajo našemu primeru. Čeprav fantazijski, odseva tipične Ilustracije mladega, po svetu bega-jočega viteštva. Osebne ljubezenske težave junakov (Ivvein, F-rec, Perceval - Parsifal) vplivajo na celotno družbo. V njem se kompenzira jeza mladcev, ki ne morejo stopiti v svet enakopravnih poročenih mož. Frustracije vodijo mlade viteze v roparske in agresivne spolne fantazije. Ali ni zato ugrabljanje plemkinj v drugi polovici 12. stoletja, ki je bilo zvečine nekaznovano17 (kot v romanih) neposredna refleksija mladih vitezov na dvorsko ljubezen, na prepreke sorodnikov za osnovanje lastnih družin, na avanture, v celoti pa na strukturalne probleme znotraj plemstva? Nekakšna groba ljubezenska igra v realnem svetu, ki je uperjena proti redu, katerega predstavljajo seni-orji (Duby, I9S5, 29). Po ok. 1160 se je bolj poudarjala vrednost zakonske zveze. Zato so literarni junaki zaljubljeni le. dokler se ne poročijo. Potem je govor le še o ljubezni (caritas) do žene. Razbrzdana amor in caritas z isto osebo pač nista združljiva. Paradoks dvorske literature je, da poveličuje plemenitost ljubimcev, še posebej žensk, istočasno kot Cerkev pa opozarja trn temno plat in grešen značaj žensk. V Chrctienovem romanu o Percevalu neki vitez razkrije temeljno vprašanje, ki je drugačno od idealnega gledanja na dvorsko ljubezen v liriki in je bližje cerkvenim pred stavam o ženski: dvomiti gre, ali ženska sploh lahko stori kaj dobrega. Brž ko dobi, kar si želi, pozabi na vse drugo (Chrétien, Perceval, 1996, 124; Bumke, 1990, 507 si.). Določen vpliv na ljubezen in ugrabitev Waldsteink so morda imele tudi ugrabi-teljeve predstave o lepoti. Trubadurji in minezengerji obožujejo lepoto. Oboževana ženska je bila v literaturi običajno naravnost nebeško bitje, prej angel kot človek. Takemu bitju se ne da upreti. Ideal ženske bi danes iahko celo označili za seksističnega glede vrednotenja ženske zunanjosti (Pintarič, 2001; Duby, 2000, 30, 82-87; Bumke. 1990, 464-466; Bumke. 1996, 110-114, 162 si.). Pesnik Heiarich von Morungen go- 17 Drugače je bilo med nižjimi družbenimi strukturami: ugrabitev mladenke iz Trsta je po statutu ic leta 1421 storilca kaznovala s smrtno kaznijo, razen če je šlo ?.a ljubico ali služabnico (MiliefiC, 2000, 36). 535 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 ÏJiiKoi KOS. VL1ÏZ JN OORABUF.NKA: NASILNIK IN NJEGOVA 2RTEV7, 517-5« vori o obrazu "bolj belem kot sneg", kar je obenem topos čistosti in neomadeževano-sti (Tagelieder, 1992, 87-88, pesem II; Bumke, 1990, 461 si; 529 si.). Potem, najbolje je, če je dolgolasa svetlolaska. Taka je že dvorska primadona Guenievra, žena kralja Artusa. Poudarjana je bila odvisnost med človekovo zunanjščino in njegovim značajem: svetla polt (svetlolasost) osebe sama iz sebe izžareva pozitivno energijo. Čmolaska je skoraj simbol greha, nezvestobe, hudobije - rojene morilke, lažnivke ali čarovnice. Idealna ženska pa ie vitka, bele polti, "zdravih potez" (kar kofi si že mislimo s tem) in belih zob. elegantna, fina, seveda se mora tudi znati obnašati (Bumke, 1990, 451-454; Chrétien. Perceval. 1996. 99; Bedier, 1996, 166; Gol 1er, 1990; Duby. 1985, 155; Duby, 2000, 68). Toda tudi idealna ženska lepota ne sme zavesti viteza: Thomasin von Zerclaere jasno opozarja, daje le norec plen ženske lepote (Thomasin, 1984, verzi 1707 si.). Lepi ženski pa se normalen vitez ne more zlahka upreti. Za to je potrebna volja: Hartmann von Aue pravi, da 'je moški lahko vzdržen do tuje ženske le, če sam tako hoče.' (Hartmann, 1992, verzi 6575-6583). Viljem in Herrand nista hotela. Nasilje v službi visokih (v bistvu pa prav tako materialnih) koristi tudi v dvorski kulturi ni bilo nujno negativno ovrednoteno. Če je npr. imelo korenine v ljubezni. Epski junaki skorajda posiljujejo nedolžna dekleta, a se nato poročijo z njimi. Če se je v romanih Je pojavil dvom o nesprejemljivosti nasilja, je Šla vsa krivda na račun ženske preračunljivosti (Duby: 1985, 155; Duby, 2000, 48-49; Bumke, 1990, 459); ko je junak Iwein ubil Laudininega moža, je s pomočjo njene služabnice m svetovalke Lu-nete njeno sovraštvo spremenil v ljubezen. Predvsem zaradi Laudininega strahu pred izgubo moževe posesti (dediščine). Še več, vdova, ki se ji je zaradi njenega zasuka od zalovalke k pragmatični nevesti očitalo nedvorsko vedenje, je razmišljala takole: kdor je ubil njenega moža, je boljši od njega; Iwein pa se je po njenem le branil (Hartmann, 1992, verzi 2030-2050). Tu torej ne gre za ugrabitev, pač pa je poudarek na golem nasilju. To pa je v romanih prisotno tudi bolj prikrito: mati mladega Perce-vala na prvo pot z doma pospremi z besedami, da mlado dekle da veliko, če se pusti poljubiti. Vendar naj se za božjo voljo Perceval zatem ne spušča globlje ... Že ob prvem stiku z dekletom ravna Perceval ravno nasprotno: iztrga ji prstan in ukrade poljub, kar osramočenemu dekletu zagreni življenje, saj ji njen vitez ne verjame, da je oboje izgubila s silo. Zatem se pojavi še ljubosumje, ki je v romanih sicer redko, a je vseeno môra prizadetih žensk: ljubosumni vitez ne verjame dekletu, da je izgubila le prstan in poljub; meni, da nihče ne bo verjel, da ji ni storil še kaj več; "Ženska, ki prepusti svoja usta, zlahka da tudi vse ostalo, saj vsi vemo ... da hoče ženska v vseh rečeh zmagati" (Chrétien, Perceval, 1996, 68-69). Sklenimo: zaradi dole in pričakovane zapuščine smemo glavne razloge štajerskega spektakla iz leta 1178 iskati predvsem v materialnih ciljih. Viljem in Herrand pa sta določene etične - poudarjam, ne dejanskih! - vzpodbude dobila iz vsakdana mladih vitezov, pa ludi iz klasične dvorske kulture, kije konec koncev glavnim junakom 536 ACTA IHSTRIAE - 10 ■ 2002 ■ 2 Duiiui KOS. VITEZ IS UGRABUCNKA; NASILNI K IN NJEGOVA ŽRTEV?, J17-5-1« vedno namenila srečen konec v bogastvu m ljubezni. Po dvorski!) normah bi viteza z ugrabitvijo lahko suvereno in dokončno opravila s preprekami. Nista pa se s tem mogla izogniti posledicam v resničnem življenju, predvsem ne pri klerikih in knezu, ki jih dvorska literatura ni poudarjala. Šlo je za kršitev pravil, običajev, norm. Vsaj v Hetrandovem primeru je šlo za samovoljen izbor žene, kar njegovemu gospodu (Štajerskemu mejnemu grofu) ni moglo biti povšeči, saj ni vedel ali ali je šlo za dogovorjeno ali nedogovorjeno ugrabitev. Tu so bila odprta še materialna vprašanja, npr. o dedovanju Liutoldovih in Blizabetinih fevdov in alodov. O takih stvareh so pesniki molčali, z njimi si ugrabitelja nista imela kaj pomagati. Ker je bilo njuno dejanje uperjeno tudi proti božjemu miru in običajem, sta se najprej spravila z Liutoldom. Knez.se je zadovoljil z zagotovili o častnih namenih in poravnavo med sprtimi strankami, zato dejanja ni imel za posebne obsodbe vredno nasilje. Saj ga tudi ni mogel ne preprečiti, ne zadovoljivo kaznovati. Strah, da bi Viljemov in Herratidov primer navedel množice mladcev na enako dejanje, je bil zaradi omiljanja poročnih ovir, širit ve dedovanjskih pravic in možnosti svobodnejšega ustvarjanja stranskih vej konec 12. stoletja že skoraj odveč. Tudi za grofica Viljema, ki seje požvižgal na pomisleke o nesprejemljivi stopnji sorodstva z ženo, je bilo vprašanje ženine dediščine primarno. Navsezadnje, tudi če bi bil izsiljeni zakon zaradi tega razveljavljen, bi se smei ponovno poročiti in se spet potegovati za ugoden plen.58 Te prepovedi so v teku 12. stoletja postajale vedno bolj liberalna, toda določenih meja še dolgo niso smeli ignorirati (Prim. Duby, 1985, 122 si., 146; Barthelemy, 1990, 126-129; Bumke, 1990, 545-546; Ranke Heinemann, 1992, 216-227).Strasti so se po posredovanju salz-burškega nadškofa v naslednjih letih pomirile. Najbrž je nadškof Konrad spoznal, da mu je ugrabitev dokončno speljala prevzem Liutoldove in Elizabetine posesti. Zato seje morda že leta 1178 v zameno za neko drugo posest odpovedal sporazumu iz leta 1152. Para sta zaživela običajno zakonsko življenje, mladi ženi pa sta se hitro navadili na njegovo puščobnost, na zapuščenost v daljših obdobjih moževih odsotnosti. Liutold pa ni zlahka pozabljal. Še naprej je diferencirano obravnaval zeta. Z Viljemom ni imel problemov. Ker je bil zet Korošec in je deloval predvsem tam, na Kranjskem in Furlaniji, uradnih stikov (sodeč po skromnih omembah v seznamih prič v listinah drugih gospodov) skorajda nista imela. Drugače je bilo s Herrandom, ki mu Liutold ni odpustil vojaškega ponižanja. Štajerski zet je dosegel javen tastov odpus- ?8 Leta 1265 ministeriaf je Henrik iz Straflburga s pomočjo Številnih prič (prijateljev) od svojega gospoda krSkega Škofa preko delegiranih razsodnikov (klerikov) dosegel ločitev zatadi pretesnega so-rodstvaod žene Matilde. Še prej ji je seveda pobral veČino njenega premoženja (Jaksch, 1898, št. 674, Fteed, 1995, R5-8ok 19 t in ¡1 iateranski koncil sta v kanonu 5 02. 17 v letih i 123 iti i 139 generalno prepovedovala poroko med krvnimi sorodniki, ne da bi natančneje opredelila meje prepovedanega, formalno je Se celotno )2. stoletje veljala sl.ira prepoved porok znotraj sedme stopnje sorodstva (\Veigand, 2000. 1623-¡624). Knnon 50 IV. ktertmskega koncila iz leta 1215 je prepovedovat le še zakonske zveze med sorodniki druge in tretje stopnje (gl. mdi Bouchard. 19S1: Frecd, 1995.81-85). 537 ACTA MSTKIAE * 10 • 2002 • 2 Plisan KOS VITEZ IN «GftABUENKA: NAS(LNÍK IN NJEGOVA ŽRTEV, 517-J» tek šele okoli leta 1185, ko sta se prvič skupaj pokazala pri nekem pravnem dejanju (Zahn, 1875, št. 639/-:{l Zvečine pa se še naprej nista srečevala niti v spremstvu njunega gospoda vojvode Otakarja. Gotovo pa so k spravi pripomogli tudi moški vnuki, ki so se Herrandu in Gertrudi rodili že v prvih letih po poroki. Nekaj Herrandovih sinov je bilo (kot mladoletnih, a do Cerkve že nasilnih) sumamo omenjenih že leta J190 (Zahn, 1875, št. 706: Kummer, i 880. 198). Do končnega razpleta drame je prišlo šele dve leti pred Liutoldovo smrtjo (leta 1189). Starega gospoda sta pravna situacija in družbena okolica pripravila do dejanske pomiritve. Na grad Gutenberg je 1. oktobra 1187 povabil vojvodo Otakarja s Številnim spremstvom. Vojvoda je svečano naznanil, daje njegov vazal in svobodni gospod Liutold (testamentarno) in v prisotnosti obeh zetov, ki sta tam kot varuha in zastopnika žena varovala njune interese, razdelil del posesti med hčerki, oni pa sta se odpovedali patrc-natu nad cerkvijo sv. Dionizija in še neki drugi posesti (Zahn. 1875, št. 685, 686, 677). Vojvodovo vmešanje pri tem povsem družinskem dejanju si lahko razlagamo na dva načina. Prvi je pravni, saj je morda šlo tudi za zapustitev knežjih fevdov hčerkam, za kar je bilo še nedolgo tega potrebno dovoljenje fevdnega gospoda. Za alode takšnega dovoljenja oz. testamenta za dedovanje hčerk štajersko plemstvo že dolgo ni več potrebovalo, saj je že leto prej v Georgenberškem privilegiju vojvoda potrdil intestamentamo dedovanje fevdov tudi najbljižjim sorodnikom (vključno s hčerami) vsem knežjim ministerialom (Spreilzhofer, 1986, 14-17, 64-65). Druga interpretacija je morda še smisefnejša: Liutold je želel z vojvodovo avtoriteto preprečiti morebitni nov spor z ali med zetoma ter s salzburškim nadškofom. In še nekaj je morda botrovalo vojvodovemu posredništvu - eliminiranje drobne pomanjkljivosti intrige: ena od pravnih posledic pravno mehkejše "ugrabitve" bi po običaju lahko ugrabljenkama odvzela pravico do dedovanja. Toda Liutold in Elizabeta nista imela drugih neposrednih sodedičev razen Otilije. pač pa je imel Liutold še tri sestre, od katerih sta bili dve nuni v Admontu, ena pa je imela sina, ki je umrl že leta 1171 kot opat v istem samostanu. Zdi se, da je vojvoda ob izdelavi testamenta zvestega vazala Liutolda dokončno želel odpraviti vse pravne posledice ugrabitve in s svojo avtoriteto zagotoviti Liutoldovima hčerkama, dejansko pa njunima možema, popolno dedovanje. Mati Elizabeta, ki je bila v daljnem sorodstvu z avstrijskimi vojvodami Babenberžani, sije v posebni listini do smrti v zameno za odpoved lastni dedni posesti v korist hčerkama z njunim in moževim soglasjem pridržala večjo posest. Salz-burški nadškof Adalbert III. se je sprijaznil z novimi dejstvi najpozneje do maja 1188, ko se je Liutold odpravljal na tretjo križarsko vojno. Zaradi starosti in možne nenadne smrti je s soglasjem žene in obeh poročenih hčera obdaril samostan v Gößu, poleg tega pa še tretjo hčerko Otilijo, kije bila tam opatica. Pri dejanju, ki se je zgodilo v cerkvi v njegovem trgu Weiz, je bila prisotna množica njegovih znancev, med 20 Tudi Se enkrat leta 1186 (Zahn, 1875. S¡. 681) 538 ACTA H1STRIAE • 10 • 2002 • 2 Dušan KOS: VITEZ IN1 UGRABUENKA: NASILN1K iN NJEGOVA ŽRTEV?, 517-54« njimi tudi zet Viljem in njegov oče grof Ulrik. Ni pa bito Henanda (Zahn, 1873, št. 688, 689) 21 Ko je Liutoid naslednje leto res umrl na križarskem pohodu na Orientu, je Gertruda in ne Kunigunda prevzela večino očetovega premoženja in alodialna gradova, gospostvi Gutenberg, Waldstein in trg Weiz. To je bilo za Ilerranda, tedaj enega najzanesljivejših mož vojvode Otakarja in po letu 11.92 vojvod Leopolda V, in VI. Babenberških, najpomembnejša osnova za bleščečo politično kariero vse do smrti leta 1222. Kunigunda je najbrž prejela materino premoženje (dota, jutma, zaženilo), t. j.peilsteinsko dediščino (Pirchegger, 1955a, 117-120; Kummer, 1880, 192 si.). Razdelitev dolgo pričakovane dediščine je oddaljilo nekoč uspešna zarotnika Her-randa in grofa Viljema. Po letu 1187 ju ni moč srečati skupaj niti v eni listini, čeprav se oba posebej omenjata v več deset štajerskih in koroških listinah.22 Ne nazadnje je ostal njun status drugačen. Grof in mimsterial vsaj v javnosti nista mogla imeti veliko skupnega. Bogata in svobodna gospa Gertruda je Herrandu lahko vsilila tudi svojo tradicijo, npr. pri imenu vsaj sina Liutolda, sinovi Ulrik, Hannid in Richer pa so dobili imena iz wildonsko-riegersburške tradicije. Prav Liutoid mL je po materini (že ok. 1189) in očetovi smrti (1222) prejel Gutenberg in nadaljeval posebno linijo Wildoncev, kije po moški strani izumrla že z njim. Z njegovo hčerko Gertrudo pa se je poročil Albero s Kuenringa-Dtimsteina in podedoval večino Ilerrandove, nekoč s krvjo pridobljene posesti (Loserth. 1908, 8-9; Pirchegger, 1955a, 174). Herrandovo preračunljivo nasilni.ško dejanje se je med potomci zlagoma spremenilo v izročilo, polno viteške ljubezni. Herrandov istoimenski vnuk, sin Ulrika 1., se je poročil s hčerko znamenitega avanturista in pesnika Ulrika Liechtensteinskega. Pod njegovim vplivom je tudi sam pesnil, postal je inovativni pripovednik ter bil obenem dejaven v štajerskem družbenem življenju v letih 1248-1278. V nasprotju z dedovo nasilniško "zaroko" je bil bolj moralističen, pristaš globoke duhovne enotnosti v zakonu (Kummer, 1880. 240-249). Je bil to tudi odsev dedove globoke ljubezni do babice, za katero je moral tastu leta 1178 spustiti nekaj krvi? Kunigunda in grof Viljem pa nista imela sreče s potomci. Kljub Viljemovi ambiciozni politiki, bogastvu, posestvom na Koroškem (Malta) in Kranjskem (Lož), seniorstvu nad številnimi sinovi brata Gera II. je umrl leta 1235 brez otrok. Vse njegovo premoženje so si razdelili nečaki (Pirchegger, 1951, 162). LTsoda je hotela, da sta ok. srede 13. stoletja obe veji Liutoldo-vih zetov izumrli, medtem ko so potomci nič krivega dečka z Žovncka do srede 15. stoletja živeli v socialnem in gospodarskem bogastvu. Za konec 12. stoletja škandaloznega vedenja vpletenih plemiče v ob iskanju žena podalpska javnost ni obravnavala sovražno. Zadeva je bila zaradi mediatorja, najvišje cerkvene avtoritete salzburškega nadškofa, zaključena. Če je nadškof potrdil že kon-zumirana zakona ter zagotovil nevestama pravno in materialno varnost pred može- 21 Te daritveJc še ¡eui 1214 potrdil vojvoda Leopold VI. (Zabn, ¡879, It. 129). 22 Šele leta 1208 so se v Brezah na Koroškem znaSli skupaj H en and. njegov sin Hariritd ter bmt grofa Viljema 111 Gero in njegov siri Viljem IV. (Zaliti. 1S79. št- 89) 539 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 DUSuj KOS: VITEZ IN UGRAULiENKA: NASILNIK IN NJEGOVA ŽRTEV', 517-54» vima sorodstvoma ter pomiril očeta, kaj bi razburjeni prošt Oto sploh lahko še storil? Škandala, ki ni bil edini takšne vrste, vsekakor pa na tej ravni in v tistem času zaradi spremenjene strukture družinskih odnosov, razširitve posestnih pravic na vse člane družine ter pozneje celo omilitve nasiija v dvorski kulturi že redek (Duby, 1985, 191192), se ni več zdelo vredno zabeležiti niti sodobnim kleriškim kronistom. Ni pa ugrabljanje nevest med nižjimi sloji izginilo vse do popolne uveljavitve moči deželne in državne sodne oblasti v 18. stoletju na polju dotlej povsem cerkvene zadeve - poroke. Ugrabljanje plemkinj le zaradi želje po dedovanju je zaradi jasnih pravnih norm izginjalo, ostajalo pa je kot ljubezenski (celo prešuštni) motiv.23 Celo kranjski polihi-stor Janez Vajkard Valvasor je predstavil konkretna, vendar nedokumentirana primera iz plemiškega stanu, ki sta po vsebini morda resnična, razlogi in posledice pa bržkone izmišljene in že v polju ljudskega pripovedništva.24 Motiv ugrabljene neveste pa se je še najdlje obdržal med podložniškim slojem. To je v 16. stoletju doseglo takšen razmah, da so ga kranjski deželni stanovi leta 1541 posebej izpostavili cesarju Ferdinandu i., češ da je ugrabljanje "obljubljenih" (zaročenih) nevest in izročanje drugim v zakon tako zelo ukoreninjeno med ljudstvom, da ga mnogi sploh nimajo za greh in ni kaznovano (Vilfan, 1943a, 9-16). Ugrabljanje kot nekakšna dovoljena institucija je logično našlo odmev v ljudskem (pravnem) izročilu, predvsem v pripovedkah in bajkah, kjer jc ugrabitev dekleta predstavljena bodisi kot posledica turških vpadov v 15. in 16. stoletju (ugrabitelj je Turek), ali kot zvijačno dejanje plemiča (kraljeviča), ki proti volji ugrabljenkinega sorodstva odpelje dekle, njene starše in sorodnike pa celo ubije (Vilfan, 1943, 13-14; Vilfan, 1943a, 13). Čeprav je v tem času ugrabljanje prepovedovala večina posvetnih pravnih kodeksov, mnogokje pa je biJa za to predvidena smrtna kazen (Vilfan, 1996, 441). je npr. mestni statut Reke iz leta 1530 v primeru dogovorjene ugrabitve med dekletom in ugrabiteljem celo izrecno prepovedoval telesno kazen, le njenim sorodnikom je bilo potrebno vrniti "čast" po oceni mestnega glavarja in sodnika (Statut Rijeke 1530, čl. 36). Podobno milo je sankcioniral ugrabitev brez privolitve sorodnikov malefični red za Ljubljano iz leta 1514; kranjski red za deželska sodišča iz leta 1535 pa je le na splošno prepovedoval ugrabljanje žensk (Izbrane listine, 1998, Št. 30; Vilfan, 1996, 441-444).25 A še konec 23 Ko« primer navajam ukaz oglejskega patriarha dolenjskemu arhidiakonu Jakobu, naj s pomočjo svi-benskega oskrbnika, aretira oskrbnika gospostva Višnja Gora Janeza, Lengenhamerja, ker je ugrabil plemiču Ambrožu Repifiu ženo (Koblar, 1894, 28). Očitneje, da tu ni šlo za ugrabitev iz materialističnih nagibov, pač pa prejkone za dogovorjen pobeg žene k ljubimcu, manj verjetno pa za seksualno nasilja) (ugrabitev s posilstvom). Toda v tem primeru bi se v pregon ugrabitelja vključila tudi posvetna oblast. 24 Valvasor piže, da je neki gospod Schnilzeribaumet nasilno odpeljal kranjsko plemkinjo iz družine (iall z gradu Rožek, se z njo poročil, a seje ta v obupu zastrupila, ugrabitelj pa je zaradi žalosti umrl; po drugi vem j i sije ugrabitelj kmalu po poroki zlomil tilnik pri padcu s konja (Valvasor, 1689. XI, 477 m 54(1). V drugem primeru naj bi neki krojač skušal ugrabiti plemkinjo z gradu Gamberk kar z njenim soglasjem (Valvasor, 1689, XI, 160-161). 25 O razmahu dogovorjenih ugrabitev v 16. stoletju med beneškim plemstvom g! Cesco, 1990. 540 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 DuSail KOS VITEZ IN UCRABIJENKA. NASILNIK IN NJEGOVA ŽRTEV?. 5)7-548 17. stoletja so npr. Uskoki na Dolenjskem zaradi revnosti kljub zagroženi denarni ali celo smrtni kazni Še vedno ugrabljali neveste - seveda le mlada dekleta, s katerimi so se takoj tajno poročili. Prebivalci vasi Ruja! v beneškem delu Istre pa se sploh niso drugače poročali kot z ugrabitvijo, saj jih dekleta drugače menda sploh niso marala (Valvasor, 1689, VI, 293-294; XI, 19). Takšno prakso jc omogočala cerkvena oblast, saj je npr. tridentinski koncil zaradi zahteve nevestinem konsenzu sicer zagrozil z izobčitvijo vsakemu, ki bi kogarkoli silil v zakon. Obenem pa je celo dovolil naknadno poroko, če je bila ugrabljenka izpuščena in nato dala pristanek. Tako ugrabitev sama po sebi sploh ni bila več zadržek za sklenitev zakonske zveze, pač pa le še izostali konsenz. Pa tudi brez tega so posamezni župniki pogosto brez nasprotovanja izpeljali poročni obred (Freisen, 1893, 614; Vilfan, 1996,444-447). A KNIGHT AND AN ABDUCTED WOMAN: A TYRANT AND HIS VICTIM? Dušan KOS Milko Kos Institute of History of the Scientific and Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts. Sl-1000 Ljubljana, Novi trg 2 e-mail: dusan.kos@zrc-sazu.si SUMMARY Abductions of women in the Middle age were often the result of an unusual conclusion of wedlock and extortion of material benefits from the abducted woman's relatives. Although subordination of women iw« at stake, the instrument of their self-liberation was also paradoxical at times, as the arrangement of seifabduction was not paniadarly difficult at that time. Such w<3,t also the case of the two abducted daughters of the Styrian nobleman Liutold of Waldsiein from 1178. The carried out analysis of this abduction indicates use of violence for the attainment of heritage and at the same time for a change in unfavourable agreements as far as inheritance is concerned. Regarding this abduction, however, the prime issue was nor pure violence, dishonouring the family as well as the abducted women, and neither to satisfy one's sexual or material needs. In this concrete case it is clear that we are dealing with a series of factors that had no direct bearing on violence itself. Namely, before 1178 their father wished to change an unfavourable inheritance agreement and to provide his daughters with suitable inheritance. For this purpose, Liutold had a chance to compensate for the unfavourable law with mar nage. He did not agree, however, with his daughters' choice of men. During the schism, Count William lit of Hamburg was, contrary to Liutold, a follower of the Imperial Party. Even less suitable candidate for Liutold's daughter Gertrude was H errand I ofWildon, who was an unfree ministerial in Styria. The act of violence during this abduction was the result 541 ACTA HISTK1AE • 10 ■ 2002 ■ 2 Pi;š;ir. KOS: VITEZ IN UGKABUF.NKA: NA5H.NIK (N NJEGOVA ŽRTEV?. 5)7-5« o f not completely arranged game. Father Liutold resisted the abduction with force, for he believed that he and his daughters would be dishonoured by stich act. Apart from violation of peace, this had basically to do with the problems concerning irregular conclusion of marriage. The kidnappers probably also got the motive, for the abduction from courtadture (literature), by which the marital topic was well known, including the motive of abducting a woman. In the cloak-and-sword novel, the anger of the young noblemen, who cannot join the world of equal married men, is compensated in the woman-man relationship due to a "realistic" view. This is why kidnapping of women in the second half of the 12"' century was also a form of reflexion of young knights to an impractical court love and to the relatives' barriers for the creation of their own families, hi a real story line, literature was not enough. After 1I7S, the provincial prince margrave Otakar IV was satisfied with the church and kinship settlement, while the Archbishop of Salzburg even appeased both sides and enabled the two marriages to take place. The violent game for property and love thus turned into a normal wedlock. Final settlement was reached as late as in 1187, when Liutold divided most of the property between the two daughters. The scandal was at that time still rare, due to the changed family relations structure and the property rights extended to all family members. Abduction of noble women merely for the purpose of heirship became an anachronism, although it did not totally disappear until central judicature wo* fully affirmed in the 18"' century Key words: knighthood, abduction, marriage, violence, court-culture, 11th-14' century, Middle Europe VIRI iN LITERATURA Avguštin (1993): Avrelij Avguštin, Zakonski stan in poželenje. Knjižna zbirka Krt, 83 (prev. in ur. N. Homar). Ljubljana, Krt. Barthélémy, D. (1990): Verwandtschaftsverhältnisse und Großfamilie. V: Aries, P„ Duby. G. (eds): Geschichte des privaten Lebens, 2. Vom Feudalzeitalter zur Renaissance. Frankfurt. S. Fischer Verlag, 95-160. Sedier, J. (1996): Romanu o Tristanu in Izoldi. Klasiki Koridorja, 8 (prev. J. Negro). Ljubljana, Mladinska knjiga. Beutin, W. (1985): Sexualität und Obszönität in der Erzählliteratur des Spätmittelalters und der Renaissance. V: Kühne!, 1. et al. (eds.): Psychologie in der Mediävistik. Göppingen Arbeiten zur Germanistik, 431. Göppingen, Kümmerte Verlag, 277-300. Bilowitzky, H. (1977): Die Heiratsgaben in der Steiermark während des späten Mittelalters unter stände- und wirtschaftsgeschichtlichem Aspekt (Tipkopisna disertacija). Graz, Karl-Franzens Universität Graz. 542 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 Dušan KOS: VITEZ IN UGRABUENKA: NAS1LNIK IN NJEGOVA ŽRTEV?. 517-548- Bouchard, C. B. (1981): Consanguinity and Noble Marriages in the Tenth and Eleventh Centuries. Spéculum. 56. Wien, 268-287. Brauncder, W, (1986): Frau und Vermögen im spätmittelalterlichen Österreich. V: Frau und spätmittelalterlicher Alltag. Internationaler Kongress, Krems an der Donau, 2. bis 5. Oktober 1984. Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs, Nr. 9. Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaft, phil.-hist. Kl., Sitzungsberichte, 473. Bd. Wien, 573-585. Brunner, O. (1965): Land und Herrschaft. Wien, Rudolf M. Rohrer Verlag. Brunner, O. (1976): Die ritterlich-höfische Kultur. V: Borst, A. (ed.): Wege der Forschung 349: Das Rittertum im Mittelalter. DarmstadL, Wissenschaftliche Buch gesel Ischaft, 142-171. Bumke, J. (1990): Höfische Kultur. Literatur und Gesellschaft im hohen Mittelalter. München, DTV. Bumke, J. (1996): Geschichte der deutschen Literatur im hohen Mittelalter. München, DTV. Cesco, V. (1999): Due processi per rapimento a confronta (Repubblica di Venezia -seconda meta del XVI secolo). Acta Histriae. VII. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 349-372. Chrétien, Lancelot - Chrétien de Troyes. Lancelot or, The Knight of the Cart. Cf.: http://sunsite.berkeley.edu/OMACiyi.ancelot.html. Chrétien, Perceval (1996): Chrétien de Troyes, Perceva). Zgodba o gralu. Klasiki Kondorja, 276 (prev. V. Klabus). Ljubljana, Mladinska knjiga. Dallapiazza, M, (1990): Emotionalität und Geschlechterbeziehung bei Chrétien, Hartman und Wolfram. V; Schulze-Beili, P., Dallapiazza, M. (eds.): Liebe und Aventiure im Artusroman des Mittelalters. Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 532. Göppingen, Kummerle Verlag, 267-184. Dienst, H- (1986): Fraucnalltag in erzählenden Quellen des Spätmittelalters. V: Frau und spätniittelalteriicher Alltag. Internationaler Kongress, Krems an der Donau, 2. bis 5. Oktober 1984. Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs. Nr. 9. Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaft, phil.-hist. Kl., Sitzungsberichte, 473. Bd. Wien, 213-242. Dinzelbacher, P. (2000): geslo "Liebe" (Mentaljtäts- und Literaturgeschichtlich). V: LexM. Stuttgart, 5, 1965-1967. Duby, G. (1985): Vitez, žena i svečenik (orig.: Le Chevalier, la femme et le Pretre). Vrtlozi biblioteka povijesnih djela, 1. Split, Logos. Duby, G. (2000): Die Frau ohne Stimme. Liebe und Ehe im Mittelalter. Wagenbachs Taschenbuch, 393. Berlin, Verlag Klaus Wagenbach. 543 ACTA HTSTRIA15 • 10 • 2002 « 2 Dusar» KOS. VITEZ !N UGRABIJF.NKA: NASILNIK IV WEGOVA 2RTEVJ, $17.548 Ebner, IL (1986): Die soziale Stellung der Frau im spätmitteialterlichen Österreich. V: Frau und spatmittelalterlicher Alltag. Internationaler Kongress, Krems an der Donau. 2. bis 5, Oktober 19S4. Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs, Nr. 9. Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaft, phil.-hist. KI.. Sitzungsberichte, 473. Bd. Wien, 509-552. Ehlert, T. (1991): Die Rolle von "Hausherr" und 'Hausfrau" in der spat mittel-alterlichen volkssprachigen Ökonomik. V: Ehlert. T. et al. (eds.): Haushalt und Familie in Mittelaller und früher Neuzeit. Sigmaringen, Jan Thorbecke Verlag, 153-166. Erler, A. (1971): geslo "Frauenraub (raptus)". V: I-IRG. Berlin, 1210-1212. Fechner, H. (1859): Udalrich II. von Aquileja und Otto von Reitenbuch. Archiv für Kunde österreichischer Geschiehts-Quellen, 21. Wien. Fichtenau, H. (1992): Lebensordnungen des 10. Jahrhunderts. München, DTV. Frauenlieder (1990): Frauenlieder des Mittelalters. Izd. I. Kasten v: Reclam Univer-sal-Bibliothek 8630. Stuttgart, Philipp Reclam. Freed, J. B. (1.995): Noble Bondsmen. Ministerial Marriages in the Archdiocese of Salzburg, 1100-1343. Ithaca - London. Freisen, J. (1893): Geschichte des canonischen Eherechts bis zum Verfall der Glossenliteratur. Paderborn, Verlag Ferdinand Schöningh. Göller, K. IL (1990): Die Darstellung der Frau in den mittelenglischen Arthurischen romances: Die männliche Perspektive. V: Schulze-Belli, P,, Dallapiazza, M. (eds.): Liebe und Aventiure im Artusroman des Mittelalters. Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 532. Göppingen, Kümmerle Verlag, 39-66. Grabmayer, J. (1999): ir ist gen uns als ungemuot, daz wir in vorchten gen iueh sin. Eheleben und Sexualität des süddeutschen Landhenenstandes im 13. Jahrhundert: Ulrichs "Frauendienst" und "Frauenbuch". V: Spechller, F. V., Maier B. (eds.): Ich - Ulrich von Liechtenstein. Literatur und Politik im Mittelalter. Akten der Akademie Friesach "Stadt und Kultur im Mittelalter". Schriftenreihe der Akademie Friesach. 5. Klagenfurt, Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 245-268. Goody, .}. (1989): Die Entwicklung von Ehe und Familie in Europa. Suhrkamp-Taschenbuch Wissenschaft, 781. Frankfurt am Main, Suhrkamp. Härtel, R. (1992): Friedrich I. und die Länder an der oberen Adria. V: Ilaverkamp. A. (ed.): Vorträge und Forschungen XL: Fridericb Barbarossa. Handlung*-Spielräume und Wirkungsweisen des staufischen Kaisers. Sigmaringen, Jan Thorbecke Verlag, 291-352. Hartmann (1992): Hartmann von Aue, Iwein. Bibliothek der Weltliteratur (prev. M. Wehrli). Zürich, Manesse Verlag. HRG - Erler, A., Kaufmann, E. (eds.) (1971): Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte, L Berlin. 544 ACTA HÍSTKIAE • 10 • 2ÜU2 • 2 dui,lrt KOS. vrrez in ugrabufinka: NASII.n1k in NJEGOVA ŽRTEV!. 517-548 Izbrane listine (1998): Otorepec, B, Matic, D. (eds.): Izbrane listine Zgodovinskega arhiva Ljubljana (1320-1784). Gradiva in razprave, 19. Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana. jaksch, A. von (1896,1898, 1904, 1906): Monumenta histórica ducatus Carinthiae, I-IV. Klagenfurt,. Jaksch, A, (1928): Geschichte Kärntens bis 1.335. Klagenfurt. Joyce, G, IL (1934): Die christliche Ehe. Eine geschichtliche und dogmatische Studie. Leipzig, Verlag Jakob Hegner. Karnein, A, (1994): Die Stimme der Intelektuelleu im Mittelalter: Andreas Capella-nus über Liebe, Sexualität und Geschlechterbeziehung: V: Bartz, G., Karnein, A. & C. Lange (eds.): Liebesfreuden im Mittelalter. Kulturgeschichte der Erotik und Sexualität in Bildern und Dokumenten. Stuttgart. Zürich, Belser Verlag, 81-96. Kasper, C. (1995): Von miesen Rittern und sündhaften Frauen und solchen, die besser waren: Tugend- und Keuscheitsproben in der mittelalterlichen Literatur vornehmlich des deutschen Sprachraums. Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 547. Göppingen, Kümmerle Verlag. Kaufmann, E. (1971): geslo "Frauenraub (raptus)". V: HRG. Berlin, 1210-1214. Klebel, l£. (1960): Der Lungau. Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, Erg. bd. 1. Salzburg, Gesellschaft für Salzburger Landeskunde. Koblar, A. (1894): Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 4. Ljubljana, Muzejsko društvo za Kranjsko, 13-30. Kocher, G. (1986): Die Frau im spätmittelalterlichen Rechtleben. V: Frau und spätmittelalterlicher Alltag, Internationaler Kongress, Krems an der Donau, 2. bis 5. Oktober 1984. Veröffentlichungen des Instituts für mittelalterliche Realienkunde Österreichs, Nr. 9. Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaft, phil.-hist. Kl., Sitzungsberichte, 473. Bd. Wien, 475-486. Kos, F. (1906,1911,1915): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 2-4. Ljubljana, Leonova družba. Kos, D. (1994a): Imago lustitiae. Zbirka ZRC 4. Ljubljana, Založba ZRC. Kos, D. (1994b): Dediščine, dedno pravo in plemstvo na Kranjskem in slovenskem Štajerskem (posebej v 14. stoletju), Celjski zbornik. Celje, Skupščina občine Celje. 35-56. Kos, D. (1994c): Življenje, kot gaje pisala dota. Zgodovina za vse, l, št. 2. Celje, Zgodovinsko društvo Celje, 58-69. Kuhn, II. (1976): Soziale Realität und dichterische Fiktion am Beispiel der höfischen Ritterdichtung Deutschlands. V: Borst, A. (ed.): Wege der Forschung, 349. Das Rittertum im Mittelalter. Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesdl-schaft, 172-197. Kummer, K. F. (1880): Das Ministerialgeschleclit von Wildonie. Archiv für Österreichische Geschichtsforschung, 59. Wrien, 177-322. 545 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 Dušan KOS- VITEZ IN UCRABL5ENKA: NASU.N1K IN NJEGOVA ŽRTEV?. 317-548 LexM - Lexikon des Mittelalters, 2, 3,5. Stuttgart, Metzler Verlag. Lieberwirth, Ii. (1971): geslo Entführung (crimen raptus). V: HRG. Berlin, 944945. Liechtenstein: Ulrich von Liechtenstein, Frauenbuch. V: Spechtler F. V. (ed.): Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 520. Kümmerle Verlag, Göppingen 1993. Lombardi, D. (2000): Sceha individúale e onore famüiare: conflitü matrinioniaii nella diócesi Fi oren t i na tra '500 e- '700. Acta Histriae, IX. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 211-128. Loserth, J. (1908): Das Archiv des Hauses Stubenberg. Veröffentlichungen XXVI. Graz, Historische Landes-Kommission für Steiermark. Mal, J. (1957): Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Margetls, J. (1985): Die Darstellung der weiblichen Sexualität in deutschen Kurzerzählungerl des Spätmittelaliers: Weibliche Potenz und männliche Versagensangst. V: Kühne!, L et al. (eds.): Psychologie in der Mediävistik. Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 431. Göppingen, Kümmerle Verlag, 259-276. Masser, A. (1990): Gahmuret und Belakane. Bemerkungen zur Problematik von Eheschließung und Minnebeziehungen in der höfischen Literatur. V: Schulze-Belli, P., Dallapiazza, M. (eds.): Liebe und Aventiurc im Artusroman des Mittelalters. Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 532. Göppingen, Kümmerle Verlag, 109-132. Mertens, V. (2000): geslo "Brautwerbeepos, Brautwerbungsmotiv". V: Lex M Stuttgart, 2, 592-593. Merzbacher (1971): geslo "Ehe". V: HRG. Berlin, 833-836. Mihelič, D. (1997): Srednjeveška Tržačanka v ogledalu mestnega statuta. Etnolog, 7(LViH), Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, 87-102. Mihelič, D. (1999): Odnos oblastnih ustanov do žensk in otrok v srednjeveških mestih severozahodne Istre. Acta Histriae VII. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 329348. Mihelič, I). (2000): Ženska čast v istrskih mestih (Trst, Koper, Izola, Piran, 14.-15. stoletje). Acta Histriae, IX. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko -Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 29-40. Mikat, P. (1971): geslo "Ehe". V: HRG. Berlin, 809-833. Oíorepec, B. (1995): Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270-1405. Viri za zgodovino Slovencev, 14. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Painter, S. (1976): Die Ideen des Rittertums. V: Borst, A. (ed.): Wege der Forschung, 349: Das Rittertum im Mittelalter. Darmstadt, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 31-46. 546 ACTA HISTRIAE • 10 • 2002 ■ 2 Duïim KOS VITEZ IN liÜRABUENKA: NAStLMK IN NJEGOVA ŽRTEVI. 517-54» Pintarič, M. (2001): Trubadurji. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Pirchegger, H. (1920): Geschichte der Steiermark L Gotha. Pirchegger, H. (1951, 1955a): Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters 1. Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark XII, XIII. Graz, Historisches Verein für Steiermark. Pirchegger, H. (1955b): Abstammung ... Zeitschrift des historischen Vereines für Steiermark, 46, Graz, Historisches Verein für Steiermark, 289-290. Plechl, H. (1956, 1957): Studien zur Tegernseer Briefsammlung des 12. Jahrhunderts. Deutsches Archiv für Erforschung des Mittelalters 12, 73-224; 13, 418-475. München, Monumenta German iae historica. Plöchl, W. (1935): Das Eherecht des Magisters Gratianus. Wiener Staats- und Rechtswissenschaft!iche Studien. XXIV. Leipzig - Wien. Ranke Heinemann, U. (1992): Katoliška cerkev in spolnost. Ljubljana, Državna založba Slovenije. Rossiaud, J. (1994); Dame Venus. Prostitution im Mittelalter (ong.: La prostituzione ne! medioevo). München, Verlag C. Ii. Beck. Roth, K. (2000): geslo "Ehebruch" (Literatur...). V: LexM. Stuttgart, 3, 1658-1659. Rougemont, D. de (1999): ljubezen in zahod (orig.: L'Amour et l'Occident). Rdeča zbirka. Ljubljana, Založba /*cf. Schmitt, J.-C. (2060): Geste v srednjem veku (orig.: la Raison des Gestes dans l'Occident médiéval). Ljubljana, Studia humanitatis. Schultz, A. <1880): Das Höfische Leben zur Zeit der Minnesinger. I. Kettwig, Phai-don Verlag. Schulze, H. K. (1992): Grundstrukturen der Verfassung im Mittelalter, 2. UrbanTaschenbücher, 372. Stuttgart-Berlin-Köln, Kohlhammer Verlag. Schwind, E., Dopsch, A. (1895): Ausgewählte Urkunden zur VerfassungsGeschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter. Innsbruck. Spreiizhofer. K. (1986): Georgenberger Handfeste. Sivnaca, Neue Reihe, 3. Graz, Steiermärkisches Landesarchiv, Statut Rijeke 1530 - Statutum terrae Fluminis anno MDXXX. Statut grada Rijeke iz godine 1530. Statuti concessi al comune di Fiume da Ferdinande I nel MDXXX (prev. Z. Herkov in S. Gigante, 2001). Rijeka - Fiume, Izdavački centar Rijeka. Suttner, E. Ch. (2000): geslo "Ehe" (Ehe in der Gesellschaft des Mittelalters). V: LexM. Stuttgart, 3, 1635-1641. Tagelieder (1992): Tagelieder des deutschen Mittelalters V: Backes, M. (ed.): Reclam Universal-Bibliothek 8831 (uvod. A. Wolf). Stuttgart, Philipp RecJam. Thomasin (1984): Thomasin von Zerclaere, Der welsche gast. V: von Kries F. W. (ed.): Göppinger Arbeiten zur Germanistik, 425/1. Göppingen, Kümmerle Verlag. 547 ACTA tUSTKIAK' 10 ■ 2002 • 2 Dui.'ln KOS; VlTfeZ IN UÜRABUENKA: NASR.NK IN NJEGOVA ŽRTEV?. JI7-5ÄS Tyroller, F. (1969): Genealogische Tafeln zur mitteleuropäischen Geschichte. Genealogie des altbayerischen Adels im Hochmittelalter, (ed. Wegener. W.). Götiingen, Heinz Reise Verlag. Valvasor, J. W. (1689): Die Ehre des Herzogtums Crain. Laybach-Nürnberg. Vilfan, S. (1943): Pravni motivi v slovenskih narodnih pripovedkah. Etnolog, 16. Ljubljana. Etnografski muzej v Ljubljani, 3-29. Vilfan, S. (1943a): Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju. Slovenski pravnik, 17. Ljubljana, Pravna fakulteta. I-16. Vilfan, S. (1993): Zlata bula Kranjcev. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, 53. Ljubljana, Pravna fakulteta, 219-229. Vilfan, S. (19961: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Pravna obzorja, 5. Ljubljana, Cankarjeva založba. Weigand, R. (2000): geslo "Ehe (Recht)". V: LexM. Stuttgart, 3. 1623-1625. Wolfram (1996): Wolfram von Eschenbach, Farzival, (prev. W. Stapel). Frankfurt/Main - Berlin, Ullstein, 1996. Zahn, J. (1875.1879): Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark. I-II. Graz. 548