Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gold. 50 kraje. — polletno 1 gold. 30 kraje. List 14. V Celovcu 10. septembra 1873. Leto V. Skrivnostno terpenje. (Po M. J6kai-u; poslovenil L. G. Podgoričan.) Doktor J., najizkušenejši ranocelnik velikega mesta, moral je nekega dne uže prav rano zjutraj sprejeti nekoga, ki je bil poprosil, da bi berž ko berž smel stopiti pred-enj. V vstopnej izbi čakajoči bolnik mu je po strežniku sporočil, da mu je nevarna vsaka zamuda, da je treba mu berze pomoči. Zdravnik urno obleče ponočno suknjo in nujnika spusti v svojo sobo. Ta je bil do cela ptuj, po obleki in svojem vedenji moški iz odličnih životnih krogov. Njegova bleda lica so pričala hudo notranjo bolest, ki je razjedala mu telo in dušo, in desnica mu je počivala na svilenej obvezi. Sicer je popolnoma zmagoval svojega obraza čutje, ali neod-jenljivega notranjega dihtenja nij mogel tajiti, da-si je močno krotil se. „Ali imam cest govoriti z gospodom doktorjem J.?" povpraša se slabotnim, zamolklim glasom, ko se približa zdravniku. „Da, dragi gospod!" »Prizanesite mojemu vprašanju. Jaz ne bivam v Pesti, prišel sem z dežele in poznam vas samo po glasi. Tudi ne morem pohvaliti se, da me znanje z vami kaj posebno razveseljuje zdaj-le, kajti ta trenotja mi nijso prav nič prijetna." Zdravnik je videl, da se prišlec težko vzderžuje na nogah, zato" mu ponudi, naj bi sedel na njegov divan. Truden sem; teden dnij uže nijsem zatisnil nobenega očesa. Na desnej roci se mi je neka bolest razvnela, ne vem, kako jej je ime. Iz početka sem čutil le neko majhno bolest, kmalu pa me je začelo nenehoma peči — in peklo me je hujše in hujše in. derzovitejše, ni najmenj nij hotelo odjenjati. Vsa domača zdravila in mazarije sem uže poskusil, pa vse nič nij pomoglo, zmerom čutim nekovo bodečo, režočo, grozno bolečino. Poslednji čas nijsem mogel več terpeti, sedem torej na voz in prihitel sem k vam, dragi gospod, da me teh bolečin osvobodite, ter operirate ali z nožem ali pa z razbeljenim železom, jaz ne morem dalje terpeti." Zdravnik ga je tješil, da morda bolečino prežene z lažimi sredstvi, torej morebiti ne bode treba takoj noža v roko vzeti. „Ne, ljubi gospod, ne prilepek (pflaster) in nobeno drugo zdravilno sredstvo ne pomore nič, le ostrine, te je meni treba. Prišel sem le-sem samo zat6, da mi boleče meso izrežete." Zdravnik bolestnika poprosi, naj bi dovolil, da mu ogleda roko, a bolnik mu škripaj očih zob podade desnico. Doktor začne jako varno razvezavati obveze. »Prosim vas, gospod doktor, da se temu, kar boste videli, ne boste čudili. Moja bolečina je tako čudovita, nenavadna tako, da vem, da se zavzamete. Prosim vas: nikar, da bi se čudili!" Zdravnik opomni ptujcu, da je vsega vajen, da mu torej nij nič čudovito. Ali ko je bil ogledal roko, vendar-le je rad ali nerad ostermel in jo zavzet spustil. Koka je bila čista in zdrava, kakor vsaka druga, nikakoršne skrune nij bilo videti na njej. Vskrik ubogega bolnika, ki je spuščeno roko se svojo levico vjel, pa je pričal, da ptujec nij prišel se šalit, temuč da resnično terpi bolečino. ,1, kd6 pa vas boli?" — „Tukaj-le, dragi gospod," — pove ptujec in pokaže mestice na zgornjej strani svoje roke — tam, kder se dve žili razhajate. Doktor je tisto trenotje, ko se je bolečega mestica dotaknil se svojimi persti, začutil, kako se je ptujec stresnil. »Tukaj tedaj čutite, da vas boli?" — »Grozno!" »Ali čutite tisek, če vam se bolečega mesa dotaknem s perstom?" — Ptujcu nij bilo mogoče odgovoriti. Solze so mu priigrale v oči, tako hudo je terpel. »čudno je to, jaz tu ničesar ne vidim." »Ali jaz tudi ne, pa vendar čutim, tu tako neizmerno bolečino, da bi kar z glavo zaletel se v zid." Doktor vzame v roko večalno steklo, ogleduje in od-majuje z glavo. »Koža je zdrava in čversta, kri se pretaka po žilah, nikder se ne vidi nikakoršnega vnetja, nikakoršne otekline. Tu je roka do cela normalna." »Jaz menim, de je nekoliko bolj rudeča." „Kde?" — Ptujec svinčnik vzame iz svoje listnice in naznači z njim krožeč, enolik polukrajcarju. „Tukaj-le." Doktor pozorno ogleda bolečino in naposled jame verovati, da je njegov bolestnik bolnega duha. »Ostanite tu, v nekolikih dneh menim, da vam pomorom." »Ne morem čakati. Nikar ne menite, gospod, da imate blazna pred seboj. Te bolezni ne bode treba preganjati vam. Naznačeno meso mi zadaje grozno bo- — 118 — lečino — in še enkrat se razodevljem: prišel sem le-sem le za tega delj, da mi bolečino izrežete." „Tega pa ne učinim," — pove zdravnik. „A zakaj ne?" — „Zat6 ne, ker imate zdravo roko — in jaz ne nahajam na njej nikakoršne bolesti, kakor na svojej ne." „Tedaj resnično menite, da sem blazen ali pa da se šalim," — oponese bolnik, vzame tisočak iz svoje listnice in dene ga na mizo. „Gledite, na-te, da se preverite, da ne igram in da mi je pomoč, ki je želim od vas, neizmerno važna in potrebna. Prosim vas, izrežite mi to bolečino iz roke." „Zagotovljam vas, ljubi gospod, z vsemi zakladi tega sveta bi me ne premotili, da bi meni vaše zdravo telo bilo bolno in da bi ga le najmenj načel." „Zakaj ne?" — „ZatO ne, ker bi to osumilo moje zdravniške vednosti, na kvar bilo mojemu dobremu imenu, pa zato" ne, ker mi stan prepoveduje to. O vas bi ves svet terdil, da ste oblazneli, o meni pak bi govorili, da sem ali brezvesten bil in torej na svoj dobiček obernol to priliko, ali pa, da sem tako neveden, da nijsem pomote spoznal." „Dobro, pa vsaj z eno dobroto me razveselite. Jaz tudi sam lehko doveršim to operacijo. Moja levica bode sicer neukretna o tem, pa do tega nij nič. Operacijo zveršim sam, vi boste samo račili, ter obvezali mi rano." Zdravnik se zavzet preveri, da je temu posamezniku resnica to, kajti slekel je svojo suknjo, zavihal rokava in v levico vzel svoj peresni nožek. Le trenotek — in nožek je zajedel se globoko v roko. „ Nikar globoče," — vskrikne doktor — v skerbi, da si ptujec ne bi vsled neukretnosti prerezal kake žile, „če res menite, da vam je operacija neogibno potrebna, tedaj v božjem imenu, pa vam ugodim z njo." Po teh besedah vzame v roko svoj zdravniški nožek, bolnika poprosi, naj bi se na stran obernil — in njegovo bolno roko dene na svojo dlan. Na nekaterega človeka ima velik upliv to, če lastno kri vidi, da teče. „Nij treba tega. Osvobodite, da vam pokažem kako globoko mora zajesti se nožič." A res je ptujec o vsej operaciji bil verno stanovit; sam je povedal, kako globoko mora zarezati zdravnik; roka se mu nij ganila prav nič, a ko hitro je dozdelno boleče meso bilo izrezano, dvigno" se mu persi — in vzdihnil je, kakor bi bil čutil veliko olajšavo. „Ali ne čutite več nikakoršne pečenine?" — povpraša zdravnik. „Kakor bi jo bil kedo odpihnil," — odgovori ptujec in nasmehlja se. „Bolečina je popolnoma nehala, kakor bi jo bil kedo zadušil. Neznatna bolečina, ki izvira iz rane, primerna je poprejšnjej tako, kakor je hladeče dihajoči zrak primeren neizmernej vročini. Meni je popolno krepčilo to, ker vidim, da mi kri teče. Prosim — dajte, naj le teče, tako mi dobro de." Ptujec je se serčno všečnostjo opazoval, kako je kri tekla iz rane; doktor ga je moral skoro siliti, da sta vstavila kri in ob vezala, rano. Ko je obvezaval mu roko, do cela se je promenel ptujcu obraz. Miran, prijazen pogled je zdravnika pozdravljal, ne več poprejšni bolestni čut; nova životna bodrost je nameščevala poprejšni bolestni ogenj; čelo je bilo jasnejše, obraz je bil živ — ves je bil nekako prerojen. Ko zdravnik ptujcu desnico dene zopet na povoj, bolestnik se svojo svobodno levico zgrabi njegovo roko, stisne jo vroče in se serčnim glasom opomni: „Najod- kritejša hvaležnost vam bodi za vašo pomoč. Vaša dobrota je velika. Moje pičlo plačilo nij prav nič v razmerji k znamenitej dobroti, s katero ste me nadarili. Vse svoje žive dni bodem vaš dolžnik." Doktor pa je o tem do cela drugače menil: nikakor nij hotel vzeti tisočaka, ki je bil ptujec del ga na mizo. Ptujec je stopil k vratom in hotel oditi; ker pa.je spoznal, da bi zdravnik zameril, poprosi ga, da bi nekoliko tega bankovca dal na pomoč kakej bolnišnici — in odšel je. — Doktor J. ga po nekolikih dneh obišče v gostilnici, kder je ptujec mudil se tako dolgo časa, dokler se mu nij zacelila rana, kar pa se mu je posrečilo kmalu in brezi vsakojake obotave. Ta čas je doktor J. več potov imel priliko, da se je prepričal, da se peča z omikanim in modrim človekom, kateri je z vsako besedo razodeval mnogostransko znanost in da pozna svet, poleg tega pa je bilo kazno, da je bogat in znamenit. Ni najmanjše znamenje kakega duševnega ali telesnega terpenja se nij poznalo na njem po operaciji. Ptujec se je do cela upokojen vernil na svoje posestvo na kmetih. Pretekli so trije tedni, ko strežnik nekega dne tisto nenavadno uro zjutraj pride in doktorju oglasi prihod tega posameznika. Ptujec, kega je zdravnik precej spustil prM-se, prinese zopet obvezano roko; njegov obraz je tudi ta pot bil vsled hudih bolečin tak, da ga človek nij lehko spoznal. Ko je bil, predno mu je zdravnik ponudil stol, skoro v nesvesti si, spusti se na bližnji naslanjač, nij bil več sam sebi kos in ječeč je roko podal zdravniku. „Kaj vam je zopet?" — povpraša občutno. „Zareza nij bila zadnjič dosti globoka," — stokne bolnik. »Bolečina se je zopet začela in zdaj me peče še hujše, nego me je žgalo popreje. Moja roka je vsled same bolečine lesena. Nijsem vas menil nadlegovati, terpel sem in veroval, smert bode konec tega gorje; toda česar sem se nadejal, tega le nij. Bolečina je in ostane na tistem naznačenem prostorčku. Le pogledite mi v obraz, pa utegnete nekoliko misliti, kake bolečine me ter6." Ptujec je obraz imel bled, kakor vosek in merzle kaplje potu so mu krile čelo. Zdravnik razveže obveze. Rana se je bila zacelila, nova, zdrava kožica je rastla po njej in po vsej roci je bilo kazno, da je meso zdravo. Bolnik se je tresel po vseh udih, žila pa mu je utripala mirno in normalno. „To nij.verjetno," — vsklikne doktor. „Ta slučaj preseza vse moje dozdanje izkušnje. Čudovito je to!" „Da, čudovito, grozno čudovito, gospod doktor! Nikar naj vam ne bodo vzroci na mari, tenauč osvobodite me te bolečine, vzemite v roko svoje orodje in zarežite globoče, le to me more oteti!" Zdravnik spozna, da mora ustreči čudnemu bolniku. Zopet ga je operiral, ali drugič je zarezal globokeje, nego je bil pervič — in zopet je videl tisto čudno olajšavo bolniku na obrazi, tisti izraz blagodejne zadovoljnosti, ko je bolestnik gledal, kako močno mu teče kri. A ko mu je bil zdravnik zopet obvezal roko, zginila je zopet tista mertvaška bledost bolniku z lic, čverstega obraza je bil zopet, smehljanja in krepeče živosti pa nij bilo več na-nj mu, kakor pervič. Ta pot se je žalostno zahvalil za pomoč. „Hvalim, gospod doktor; zopet je nehala bolečina. Po nekolikih dneh bode rana zdrava. Pa nič vam naj se ne bode treba zavzeti, če me utegnete zopet tukaj videti po meseci dnij." — 119 — .,Upokojite se, dragi gospod , iz glave si preženite to misel." ,,Jaz sem neomajljivo preverjen, ta peklenska bolečina — da se zopet loti me po minolem meseci," — opomni otožno ptujec. „Sicer pa — zg6di se, kar mi je odločeno. Zdravstvujte!" Zdravnik je mnogim svojih tovarišev pripovedal to Čudno bolezen. Vsak je razodel svojo misel, ali nobeden nij mogel nasvetovati nič ugodnega. Poslednje dni meseca je doktor J. bojazljivo čakal, ali čudni bolnik zopet pride obiskat ga; ali pretekel je mesec, ptujca pa le nij bilo več. Še nekoliko tednov je bilo minolo potlej, kar zdravnik prejme neko pismo — od bolnikovega kraja po znamenji. Razpečati ga; po podpisi pod tesno popisano stranjo se je prepričal, da mu je bolnik lastnoročno pisal. Sodil je po tem, da ga nij več lotila se poprejšna bolečina, katera je gotovo branila mu pisati. Pismo je bilo naslednje: njenemu nedolžnemu obličju, njenim čistim očem, njenemu objemanju in njenim poljubom. Kaj, ko bi to vse bilo le prevara ? — Nekega dne" moj grad obišče grofinja. Prišla je bila, da s seboj odpelje mojo soprogo; pridno je prosila jo, da bi ves dan ostala pri njej. Najina grada nijsta bila daleč narazen, a jaz sem svojej soprozi obljubil, da kmalu pridem za njo. Stoperv zapustila je bila koleska (kalesche) moj dvor, už6 sem zbiral ključe, Mer sem le mogel najti kateri — in poskušal sem, kateri utegne odpreti zaklenjeno miznico. Vendar sem bil dobil pravi ključ. Ko sem bil miznico potegnil iz mize, groza me je prešinila, kakor tistega, ki pervič v svojem živenji kaj ukrade; jaz sem bil tat, ki ključavnice odpira, — po-tatil sem se, da bi slabotnej ženskej ukradel skrivnosti. Roci ste se mi tresli, ko sem posamezne reči prijemal z največo pozornostjo. Pazil sem, da se po neredu ne bi poznalo, da je ptuja roka krivično blodila po miz-nici; persi so mi bile tesne — kakor bi bile vse zderg-njene bile, skoro bi bilo zadušilo me ... . zapazil sem pod svitkom samih res šop popirjev. Kakor strela, tako me je nekaj prešinilo od glave do serca, — to so bila pisma; na pervi mah sem spoznal, da so zalj . . . pisma! Šop je bil povezan s trakom, kakoršne so vertnice, in vez je bila sreberno zarobljena. Ko sem se bil dotaknil traku, pomislil sem in vprašal se: Ali je to tudi prav? — Ali poštenemu možu pristuje to, da soprczi pregleduje tajnosti, — skrivnosti, ki se tič<5 njenega deviškega stanu ? Ali mi je odgovorna za svoje misli tistega časa, predno je bila moja soproga ? Ali smem biti žarljiv zbog tistega časa, ko me še poznala nij ? Kaj pa, ko bi ta pisma bila pisma tistih dnij, ko sem skoro uže pravico imel paziti njenih mislij; ko bi me celo" njene sanje lehko bile begale, ko je bila uže moja družica ? — Razvežem trak. Žive duše nij bilo blizu, ni zerkala nij bilo, da bi bil pokazal mojo rudečico. Razganem pismo za pismom in preberem vse zverstoma. Oh, to je bila grozna ura! Ali naj vam povem, kaj je bilo v teh pismih? — Najgerše izdajstvo, katero je kedaj zadelo kakega moža. Moj najboljši prijatelj jih je bil spisal, pa kaka so bila ta pisma! Kako ognjena in strastna so bila! Kake nasvete je dajal jej, kaj naj soproga čini, da bode varala svojega moža! Pa vsa ta pisma so bila iz tistega časa, ko sem bil uže pozakonjen in srečen! Ne morem najti nobenega izraza, da bi razodel, kaj sem takrat čutil. To je bilo čutje, podobno učinku smertnega strupa. Izpil sem ta strup do poslednje kaplje. Vsa pisma sem — vsako posebej, prečital, potlej pa sem jih zložil zopet in uredil, zvezal, zakril jih z resami in zaklenil sem miznico. Dobro sem znal: moja soproga, če pred poludnevom ne pridem p6-njo, — da prihiti domov še pred večerom. A je tudi res prišla. Kako čilo je skočila iz koleske, kako je hitela mi naproti, kako me je objela in poljubila! Kako je bila srečna, ker je zopet bila v mojem naročji! O svojej vojski v dušinej notrini jej prav nič nijsem dal spoznati. Govorila sva drug z drugim, povečerjala skupaj, potlej pa odšla vsak v svojo spalnico. Meni se nijso sklenile vejice, čujoč sem štel ure. Ko je bilo če-tert ure udarilo po polunoči, vstanem in odidem v nje spalnico! Kakor majhne angelje obrazijo med oblake, tako je nje" lepa belolasa glavica mirno dremajoče počivala na slepeče belih vajšnicah. Ta gnjusna laž na-tore, greh — pa krasi s tako nedolžno vnenjestjo! Od- „Cestiti gospod doktor! Nečem Vas in Vaših čestitih tovarišev delj časa motiti z dvomom o tajnosti tega posebnega zla, katero kmalo vzamem s seboj v grob. Jaz Vam popišem izvor svoje strašne bolezni. Teden dni je tega, kar se me je lotila tretji pot, ali nečem je več preganjati. Ta trenotja morem pisati le s to pomočjo, da si na boleče meso na lajšanje pokladam telečo gobo, kajti v tem, ko goba teli, čutim le bolečino, ki mi jo nje ogenj prizadevlje, kar pa nič nij v primeri s tem, kar sem dosle terpel. Pred poluletom sem bil še srečen človek. Živel sem , ob svojih dohodkih brezi vsakojake skerbi, z vsem sve- ! tom, sem prijateljski občeval in veselilo me je vse, kar I le more veseliti 351etnega človeka. Pred letom dnij sem i se oženil. Pozakonil sem se vsled ljubezni. Izbral sem si bil krasno, omikano in dobroserčno devico, ki je bila tovarišica grofinji v sosedstvu. Ubožna krasotica me je . rada imela iz hvaležnosti, zato" ker je bila gospa postala z mojo pomočjo, prav otroški me je ljubila. Delj, nego pol leta, množila se je moja sreča — in zadovoljnost je rastla dan za dnevom. Če sem zdaj pa zdaj na kak dan z doma odšel, soproga nij imela miru sama doma; po miljo daleč mi je hodevala in jezdarila naproti, — kedar pa sem se po en dan zakasnil, vso noč nij za-tisnila otožnega očesa. Ce sem jo časi pa časi pregovoril, da je obiskala svojo poprejšnjo gospo, ki jo je še zmerom tako gorko ljubila, — pridihtela je vselej še tistega dnž od nje domov; nikakoršna moč bi je ne bila pri njej zamudila delj, nego pol dne. Nje" ljubezen do mene je bila tako velika, da je ples popustila, da le nij dotaknila se kake ptuje roke, — da, jokati je začela, kedar je kakov lizun poprijel se je, — s kratka: nedolžen otrok je bila moja soproga, ki nij mislila na nič drugega, nego na-me, in ki je razodela se mi, da se je hudo pregrešila, — vselej, kedar se po noči nij senjalo jej o meni. Sam ne znam, kak demon mi je nekega dne v uho ! pošepetal: kaj pa, ko bi to vse bilo le hinavščina? Človek je mnogo potov dosti aboten, o največej sreči si rad samoljubo poišče bolečino. Moja soproga je imela pristno šivalno mizico in miznico j e zmerom zaklepala. Jaz sem večkrat zapazil to; noben j pot nijsem videl, da bi bila zabila ključ ali miznico pu- j stila odperto. To zapiranje me je začelo mučiti. Bog. zna, kaj mi j zapira? Do cela sem bil nemiren. Nijsem več veroval | — 120 — ločen sem bil — terdokorno, kakor kakov blazen v svojej domišljiji. Strup: grozne žarljivosti bes je bil razjedel mi dušo. Varno sem svojo roko položil na njen vrat — -------in to trenotje sem ga krepko stisnil. Le na tre- notek je odperla velika temno modra očesa: zavzeto me je pogledala, počasi zaperla krasni zvezdi — in umerla je. Umerla je, nij utegnola ni žugniti sama sebi na brambo, — umerla je mirno, kakor v kakih sanjah. Nij mogla biti na-me jezna — tudi ta trenotja ne, ko sem jo moril. Le kaplja kervi se je prikazala jej iz ust in kanila je na zgornjo stran moje roke, — kam, to dobro znate sami. Stoperv na jutro, ko je kri'uže" skoro bila usušila se, zapazil sem to. Pokopali smo jo brezi vsakojakega šuma — jaz sem bival na nekej pusti, kedo bi me bil tam opazoval ? Sorodnikov nij imela, prijateljev tudi ne, da bi bili popraševali po njej, jaz pa sem nalašč odlašal povabilo na pogreb, zat6 da mojih prijateljev nij bilo o pravem časi. Ko sem bil prišel iz rake, nijsem prav nič čutil, da bi mi vest kaj peklo. Saj je bila zaslužila svojo osodo. Nijsem več mislil na-njo. Menda še nikoli nihče nij tako mirne vesti bil nikogar umoril poprej e. Ko pridem domov, tisto trenotje se pripelje grofinja, moje soproge edina prijateljica. Kakor vsi drugi, prišla je bila tudi ona prekasno na pogreb. Ko me zagleda, polasti se je vidna nemirnost. Ali je bila žalostna, ali sem se jej jaz smilil, ali jo je serce bolelo, ali vediga-bog, kaj je bilo jej, — besede, ki mi jih je na tolažbo govorila, zmdčene so bile tako, da jih nijsem mogel umeti. Nap6sled pa me zaupno prime za roko in na pol šepne mi, da jo sila mora, da neko skrivnost zaupa mojej molčljivosti in da se nadeja, da je ne izdadem. Povedala mi je, da je mojej soprozi dala šop pisem v varstvo — da jih zbog njih pomena nij mogla doma imeti, torej me prosi, da bi jih jej nazaj dal. Ledena groza me je prošinila o teh besedah. Očito hladno sem vprašal, kaj je v tistih pismih. Grofinja se prestraši in berž odgovori: »Dragi gospod, Vaša soproga je bila ve-likodušnejša, nego ste vi; ko je bila moja pisma prevzela v varstvo, nij povprašala, kaj je v njih pisano, temuč obljubila mi je verno, da ne bode preiskavala jih, pa tudi za gotovo znam, da je bila zvesta svojej obljubi. Blaga duša je bila in same sebe bi je bilo sram, obljubi izneveriti se." * »Dobro," — opomnim jaz, po čem pa spoznam pisma?" — »Povezana so se sreberno obrobljenim trakom — in trak je rudeč, tak, kakoršne so vertnice." »Takoj jih idem iskat." Po teh besedah vzamem svoje soproge ključe in jamem iskati ta pisma. Jako dobro sem znal, kde so, pa sem jih vendar-le iskal dolgo časa. »Ali so to?"—povprašam in pokažem šop grofinji. »Da, da. Le gledite, še zmčrom je tisti vozal, ki sem ga bila jaz naredila, Vaša soproga nikoli nij razvozlala ga." Jaz se nijsem upal pogledati je, bal sem se, da mi ne bo v očeh čitala, da sem jaz tisti, ki je vozal razvozlal — in učinil še kaj nevernejšega. Poslovim se kratko od nje in izgovorim, kolikor je bilo moči; treba mi je ,bilo samote. Grofinja se odpelje domov. A prav je učinila! Nje" soprog je bil surov, razuzdan človek. Ko bi bil jaz tak, tudi jaz bi bil vreden bil take soproge. Ali moja žena je bila nedolžna, čista angeljska duša, ki me je ljubila še, ko sem jo moril. Ne spominjam se več, kaj sem počenjal kasneje, samo to še znam, ko sem poznejše prodramil se, — da sem sedel pri rakvi svojega angelja. Nijsem bil še oblaznel tako, da bi bil veroval, da jo utegnem obuditi v živenje, a govoriti sem jej hotel. Veroval sem, da bode slišala moje besede. »Na pravo, odkritoserčno ljubezen, s katero si me blagostila o svojem živenji; — na ljubezen, s katero me bogatiš celo" v svojem grttbu— rotim te: usmili se me, ter osveti se mi, dokler še živim. Nikar mi ne odloči kazni na onem sveti, daj, da bodem terpel tu na sveti, muči me, umdri me! Nikar ne čakaj moje smerti, temuč osveti se mi takoj!" Tako sem v svojej skesanosti govoril mertvim telesnim ostankom svoje soproge, po tem ročenji pa sem ali zaspal ali pa me je nesvest zmogla. Jelo se mi je senjati. Ali pa morda ni bil sen to? Videl sem, kako se je pokrov na rakvi polagoma odperl in v njem mirujoča mertvica se je počasi dvignila. Klečal sem pred rakvo, roka je visela rakvi na robu — in glava je počivala na njem. Mertvici ustna so bila bleda, kaplja kervi je lepela na njih. Polagoma se je nagnila nad-me, spregledala je, kakor na slovo, in poljubila mi je roko. Njenih usten kervava kaplja je na spomin ostala na mojej roci; zamižala je zopet, legla na merzlo vajšnico — in rakva se je zaperla nad-njo. Kmalu potlej me je neka huda bolečina probudila iz nesvesti. Bežal sem v svoje bivališče, prav zgodaj zjutraj je bilo še, nihče nij zapazil mojega odhoda in prihoda ne. Kri je bila zginila z moje roke, a peklo me je tam tako, kakor bi rčs bil kak žgoč strup zalezel se vž-njo. Ta bolečina je bila vsako uro hujša — in prav nič nij nehala. Cel6 o spanji sem jo čutil. Ni živej duši nijsem nič čerhnil o njej, saj nihče ne bi bil veroval mojemu razodetju. Vi znate, dragi gospod, kako moram terpeti in kako mi je to terpenje dvakrat olajšala operacija z nožičem. Ali stoperv zacelila se je bila rana, uže je zopet lotila se me bolečina, zdaj pa me terpinči tretji pot, a nij mam več toliko moči, da bi mogel terpeti ta neusmiljeni ogenj. V enej uri se preselim s.tega sveta! Le misel, da mi ne mara v večnosti prizanese, ker me živega pokori z osveto, — le ta nada me tješi! Hvala Vam za serčno usmiljenje in hvala za Vašo pomoč ! Bog Vas blagoslavljaj za tega delj! * '% * Po nekolikih dneh je narod po novinah čital:, »Eden izmed najimovitejših narodnjakov je mertev." Nekateri so menili: vsled žalosti, ker mu je bila soproga umerlaj pospešil si je smert; kateri so boljše poznali njegove okornosti,' terdili so, da je neko neozdravljivo telesno terpenje bilo izvor njegove smerti; najmodrejši pa so zagotavljali : terdokorna dozdelnost je bila njegova bolezen in le domišljal si je bolečino, katere ga nihče nij mogel osvoboditi. Štefan Decanski, kralj serbski. (Spisal Pr. Jaroslav.) Serbska zgodovina ima primerov, da oča in sin nista živela v ljubezni. Najznatnejši primer take medsebojne nesloge kaže nam življenje Štefana Dečanskega, serb-skega kralja. Od 1275—1335 vladal je v Serbiji močni kralj Mi-lutin. Serbija je imela tedaj mnogo neprijateljev: Gerke, Bolgare in Madjare. Milutin je jih s pogovorom pa s hrabrostjo in silo svojih vojakov premagal in ukrotil; in — 121 — takoj je ne le samo obvaroval Serbiji stare meje, temveč je jih tudi razprostranil. Nu pokaže se Serbiji zopet nov neprijatelj; Tatari, narod iz Azije, surov in divji v svojej naravi. Tatari so do te dobe odvzeli bili mnogo pokrajin v Evropi, osvojili so si Bolgarsko, postavili so jej novega čara, in se približali Serbiji. Car tatarski Nogaj se je pripravljal, da napade Serbijo. Milutin je zbiral svojo vojsko, da brani očetnjavo neprijatelja. Preje pa, preden se udarite vojski, začn6 se dogovori, ne bi se li mogli kako brez prelivanja kervi pomiriti. Milutin želeč varovati kri svojih podložnikov, privoli na dogovor, mir se sklene, ali cena miru je bila verlo velika. Milutin mora obljubiti, da mladi njegov sin Štefan bode porok z mnogimi serbskimi velikaši pri tatarskem čaru, ki na to krene s svojo vojsko od serbskih mej. Mladi Štefan je preživel več let na dvoru tatarskega čara, in je gledal na to, da se iznebi tega robstva. Štefan zadobi prijateljstvo Nogajevega vojvode Omirzakija, ki serbskega kraljica in njegovo spremstvo pošlje v tako mesto, od koder so mogli lehko pobegniti v Serbijo. Milutin se je jako rado val, da se mu je Štefan po-vernil, gledal ga je, kakor da bi ga bil na novo narodil, ali kakor da bi mu bil od smerti vstal. In da bi svojo radost povekšal, oženi ga s hčerjo bolgarskega čara. Nobeden nij mislil, da se bode ta radost Milutinova, da se mu je sin iz tatarske sužnosti povernil, kedaj obernila na žalost, in da bode poslušni Štefan, ki je po volji očinej odšel v tatarsko robstvo, kedaj z oroženo roko se vzdignil nad Milutina. Oča je iskreno ljubil sina, sin je spoštoval in poslušal svojega očeta, in vendar so se izrodili med njima nemiri, ki so nahudili njima obojima. Štefan je srečno živel v zakonstvu že nekoliko let. Imel je dva krasna sina: Dušana in Dušico. Stanoval je v Zeti, v pokrajini, katero mu je oča dal, da jo vlada in da v njej živi. Milutin se med tem spre z Gerki, katere je do te dobe mnogo potov vznemiroval, in od njih mnogo zemlja in mest osvojil. Gerški car Andronik se zboji Milutina, in misli pomiriti se ž njim tako, da Milutin postane prijatelj gerškega carstva, katero so tedaj mnogi neprijatelji napadali. Da doseže svojo sverho, ponudi Andronik Milutinu roko svoje hčere Simonide. Milutin prime ponudbo, zakon se sklene, in s tem se vterdi mir med Milutinom in Andronikom. Simonida dobi na Milutina velik vpljiv, ki se je poslej povekšal in vterdil. Serbom to ni bUo po volji, oni so neradi gledali, da se v Serbiji širi hči gerškega čara, in bali so se, da ne preotmejo Gerki vlade nad Serbijo. Okolo Štefana, ki je tedaj stanoval v Zeti, počeli so se zbirati nezadovoljni serbski velikaši, ter kazali Štefanu nevarnosti, katere deržavi in njemu prete: posvetovali so se ž njim, kako bi se zlegu leka in pomoči našlo. Nekateri so mu prigovarjali, naj vstane na svojega očeta, naj po sili vzame kraljevski sedež, katerega njegova mačeha hoče dati nekomu drugemu. Štefan ni hotel slušati najpervo takovih so vetov, ali njegovi priverženci so se začeli v orožanih četah zbirati okolo njega v Zeti. Milutin zve" za nemire, in ni mu po volji. Opomni svojega sina, naj sedi mirno. Ljubezen, katera je pred tem vladala med Milutinom in Štefanom, počela je ponehovati. Simonida je govorila Milutinu, naj ne zapušča prestolja Štefanu, ščuvala je očeta proti sinu, ki sta se začela pisano gledati. Drug ni upal drugemu, oba sta zbirala svojo orožano silo, vzajemno nezaupanje izrodi se v javno vojsko. Milutin s svojo zbrano silo hiti v Zet, da orožane sinove pri-veržence raztira. Štefan se ni hotel spuščati z očetom v boj, on ni mogel privoliti, da povzdigne orožano roko na svojega roditelja. Kar je do sedaj delal, delal je po zlih sovetih in nagovorih. On prejde reko Bojano, pa se berzo premisli, verne se, ide v stan očin, pade pred očetom na kolena in plakaje govori: „Oče! grešil sem, odpusti mi." Oče povzdigne sina z zemlje, objame ga in poljubi. Moglo se je misliti, da je s tem poravnano vse. A ni bilo tako. Simonida počne Milutina z nova spodbadati na Štefana, ker našli so se neki svetovalci, ki so predlagali, naj se Štefan ostro kaznuje za to, ker se je prederznil javno vstati na kralja, svojega očeta. Milutin je bil star, in se je bal, da hoče ponovljena taka poskušnja^ zoperstavljanja peh-niti Serbijo v največo nevarnost. Štefan je bil odpeljan v Skoplje, in Milutin izda zapoved, naj Štefanu izbodejo oči. Pa še to ni bilo dosti. Milutin morda zato, ker mu je težko bilo gledati jadnega svojega sina, ali morda se je bal, da hoče Štefan s svojimi priverženci se dogovarjati zoper njega, pošlje Štefana z deco njegovo v Carigrad k svojemu tastu čaru Androniku, da ga čuva. Štefana denejo najpreje pod ostro stražo, odkažejo mu vse ugodnosti, in malo po malem prepričavši se o blagosti in dobroti Štefanovej, vzeme ga car v palačo. Tako zunaj očetnjave preživel je Štefan več let. Nazadnje Štefanovi prijatelji preprosijo Milutina, da dovoli svojemu sinu, da se more poverniti v domovino. Milutinu se užali, dovoli, da se Štefan poverne, in odkaže mu en del Serbije, ki se je zval Budimlje, da tam živi. Štefan je v Budimlju v tišini preživel življenje, čez nekoliko let Milutin umre, in Štefan dojde na očin prestolj, in postane serbski kralj. On je premagal 1330 1. Bolgare. Umeri je v Zvečanu 1335. 1. Sin njegov Dušan je bil najsilnejši serbski vladalec. Svarjenje. Nikar ne tergaj cvetja Nedolžni rožici, Glej, ona se življenja Tak sladko veseli! Preljubko jo obseva, Glej solnca zlati žar; Prelepa je cvetica, Zares nebeški dar! Jo vtergaš, bode vela Solzila se gork6; Iz solzic pa rodila Bodeče ternje bo! Iz ternja ti izplete Oj, venec prebodeč, Pri vsaki te stopinji Nemilo v serce žgeč. In koder bodeš hodil, Ne boš se znebil ga, Te v serce bode pikal In zbadal do groba! Zatorej dragi fantič, Ne tergaj rožice: Ne jemlji venca z glave Nedolžne deklice! Matej Stergar. Popotovanje po Ruskem. (Iz knjige „ Život na Rusi" poslovenil Andrejčekov Jože.) (Konec.) Ob štirih sedimo že zopet v tarantasu, in naše kosti se začn6 iz nova premetavati. Dež in veter še vedno razsajata in tema je kot v kleti; srečavamo le črede ukrajinskih volov, katere žen6 gonjači na gornjo stran, morda v Moskvo, ter nam se svojim vpitjem in razsajanjem puščobno noč še bolj dolgočasno delajo. — Konečno se jame daniti. Poleg ceste vidimo reko po ilovnati in peščeni strugi se počasi dalje — 122 — valiti, vidimo tudi že vasi, kojih hiše imajo strehe iz desek, in na strehah — da ne bi jih veter odnesel — poprečne klade, vidimo že — o kaka radost, precej obširno mesto, našo novo postajo. Mesto je na pogled precej lepo, in tudi ulice so prostorne, pa povsod je toliko blata, da nij moč razločiti, je-li kamenit ali „gosji* tlak; še-le na prav stermem tergu kaže se terdni, od dežja čisto izplaknjeni tlak, na kar nas tudi vedno ro-potanje in stresanje tarantasa opominja. (Prosim pa vsakterega, da ne bi si stvarjal o ulicah ruskih mest preslabih obrazev, gotovo nijso slabeje, nego v naši zlati Pragi, kjer so ulice celo zimo podobne velikej luži.) Ta-rantas se ustavi na pošti na dvoru, in mi gremo v krasno gostinsko sobo, koje prijetna toplota in z vonječimi hlapovi nasičeni zrak tako neizrečeno dobro deta, kot bi stopili v vhod kake cvetne doline v vročej Aziji, preko koje vijolične loge topli vetrič pihlja ter vso njihno vonjavo k nam donaša. V desnem kotu sobe na dragocenej oponi visi nekoliko svetih podob, pred njimi pa se guglje na srebernej verižici krasna pozlačena lampa. Komaj preteče nekaj minut, in že stoji pred nami na mizi velik, posrebren samovar, v katerem voda klokotajo vre, in sluga v rudečej, s černim pasom prepetej košulji podaja nam na srebernem ploščeku kruh, sol in jedilni list, dolg kakor litanije vseh svetnikov. Podčer-tali smo se svinčnikom jedila, katera smo hoteli imeti za obed, in natakar odide z velikim poklonom oblju-bivši, da bode takoj zopet tu; ta „takoj" pa je trajal dobre pol ure, a naš jamšček je pil že sedmo škudelico čaja, ko je prišel zaželjeni obed. Dolgo smo čakali, pa žal nam nij; jedila so izverstna, a mi si ne želimo druzega, nego to, da bi nas še več tacih kerčem čakalo. Na duhu in telesu pokrepčani, pa s težkim sercem in polnim želodcem zapustimo prijazno pošto, a vže nas zopet tarantas nese v brezkonečno jesensko blato. Krajina za mestom je nepregledna ravan, katero nekoliko manjših rek krasno pretaka; povsod vidimo gosto pa nizko germovje in le tu pa tam brezov gozd krog in krog z gostim germovjem obrobljen. — Vreme se noče zvedriti; goste sive megle vise nam tako nizko nad glavami, da bi jih včasi lehko s palico dosegli, dež pa neprestano lije, kakor bi se bilo vse morje preselilo v te gerde oblake ter bi hotelo sedaj vso zemljo poplaviti. Od zapada veter tako močno piha, da so tanke veje vsake breze neprenehoma v vodoravnem položaji, in celi gozd se nagiba po vetru ter tako nagnjen ostane. Cesta je tako razkošna, da, ko ne bi se nam vsako deblo, čez katero gredo" kolesa, preveč občutljivo oznanjalo, morali bi misliti, da brodimo sredi velikanskega blata. Cela krajina ima jako žalosten obraz, podobna je nezmerni vodni širjavi, iz katere se dvigajo samo posamezni hribje, kakor otoki, a tu pa tam okrogli germi, enaki zvenje-nemu tersji. Černi gozd po desnej strani nas opominja, da se nahajamo še na terdnej zemlji. Zadelali smo zopet tarantas, da ne bi se trapili nad tem žalostnim pogledom. O dobrej uri je potihnil veter, dež več ne ploska po strehi našega temnega bivališča in samo čofotanje konjskih kopit se čuje, kot bi se vozili preko ribnika. Odpremo tarantas nadejaje se zagledati že modro nebd: smejajoče obličje slabotnega jesenskega solnca, pa jalova je bila naša nada. Peljemo se skozi visoki brezovi gozd. Iz visoke vodne naplavi sterme" tu kviško stare, zamišljene breze, poobešaje veje, kakor bi počivale po divjem plesu, v katerem jih je, uboge starke, neusmiljeni veter sukal. Njihne glave t. j. verhovi so obdani z modro megleno krono, kakor bi bilo nebo" priznavajoč zasluge prostalega mučenja ovenčalo njih čelo se svetlo žarijo v znamenje svoje ljubezni. Zatopivši se v to nenavadno prikazen, mislili smo, da se nahajamo v čarobnem krogu gozdnih vil, pa divji vihar, ki seje zopet razjaril, zdramil nas je iz krasne domišljije, in popadši iz nova veličastne breze, jel jih je tako neizrečeno mekastiti, da so se njihni verhovi kar do tal priklanjali. Jezno se zapremo v tarantas ter se vozimo dalje vedno po temi, dokler pod nami zopet tlak ne zaropoče; na poštni postaji .smo. Ker vreme ne kaže, da bi se skoraj zvedrilo, ostanemo za danes tukaj; jutri se morda zjasni nebo in pot bode veselejša. Staniča, ki nam jo je poštar odkazal, je topla in prijazna, kaj nam tedaj še manjka ? — Dobro smo se najedli in napili, približal se je večer, vležemo se v postelj, katero nam je jamšček prinesel iz tarantasa, in kmalo pozabimo v objetji sladkega spanja težave ravno minulega dne. Pa ravno sladko nij bilo to spanje; pogosto so nas budile in vznemirjale nekake sitne živalice, katere pri nas preganjajo s perzijsko štupo. Kavno ko smo hoteli dalje potovati, nij imela pošta konj; nij jih pa jih nij. Mi nijsmo mogli tega zapopasti, pa zgovorni poštar nam je to tako obširno in natanko razjasnil, da konečno sami nijsmo vedeli, smo se li včeraj pripeljali s poštnimi konji ali z ukrajinskimi voli. Jamšček, ki nas bi bil imel danes voziti, šel je v mesto iskat kake priprege. Konečno je vendar dobil trojko, in odpeljemo se dalje. Cesta derži zopet poleg reke, na koje obrežji in še dalječ v stran po polji leže velike granitne plošče; sicer je krajina jako enolična. Okoli in okoli sama ravan, krog granitnih plošč raste nizko germičevje, ma-lokje kako drev6, in le tu pa tam pri osamelem pokopališči nahajajo se skupinje jel in smrek krog černib spominkov. V nižinah in globokih dolih stoje prijazne čedne vasi, najtolažljivejši obraz na celem daljnem ob-zoru, katerega pred nami temni borovi gozd enolično I obgraja. Ko smo se zjutraj odpeljali, bilo je vreme še de- j ževno; sedaj pa se oblaki ponenaglo pretergavajo, modro ; nebo" se pokazuje vedno bolje in bolje, tudi posamezni solnčni žarki že prihajajo na zemljo, a takoj potem vidimo celo solnce. Njegova svetloba nas je popolnoma razvnela in izpili smo na to radost vsak „rjumko" žganja, naš voznik pa štiri. Peljemo se dalje in dalje, nakrat pa obtiči tarantas v pesku, zastonj so bile vse prošnje, j zastonj vse prizadeve, konji nijso mogli z mesta. Mi * : zlezemo doli ter se sprehajamo po višini, na katerej je obstala naša ladija; ko bi bilo po leti ter tla suha, šli bi bili pogledat po okolici, ker pa nij tako, ostanemo le pri dobrem namenu. V daljavi vidimo nekoliko mož; migamo, žvižgamo, kličemo jih, — pa oni nas ne slišijo. Tu pride jamščeku dobra misel v glavo: skoči k srednjemu konju ter mu tako močno stisne gobec in nozdre, da ta strašno zarazgeče; to razgetanje stori može pozorne, in kmalo potem smo zopet sedeli v tarantasu, ki nas je nesel po že mnogo boljšej cesti proti bližnji postaji. Po kratkem odpočitku peljemo se dalje. Niti vožnja niti krajina nema nič zanimivega; vozimo se kake dve uri, in tu še le začne mogočna reka obračati na-se našo pozornost. Pri bregu smo. Na poveršji reke plava most, od katerega se vleče dolga verv do nasprotnega obrežja. Na ta most mora iti voz z nakladom vred, j ljudje na drugej strani pa ga z vervjo pritegnejo k sebi. I Da bi most po reki ne odplaval, zabiti so ob strani močni koli v vodo ter spojeni s poprečnimi kladami; preko teh klad so poleg kolov položene dolge deske, da se more priti peš na drugo stran. Te poprečne klade služijo za podlago, da bi se most, ki se ziblje med koli, ne potopil. Mi smo prešli, ali prav za prav preskakali — 123 smo na drugo stran, tarantas pa je šel na most; seljaki poprimejo za verv in srečno pritirajo most na nekoliko korakov od brega. Tu pa konjem noge spodersnejo in tarantas se potopi skoraj čez kolesa; prebrisani seljaki pa so takoj vedeli pomoč. Privzdignejo najpred zadnji konec, podlože nove deske, potem pa napni5 vse moči ter potegnejo z velikim krikom voz na breg. Mi se vsedemo zopet v tarantas, katerega so srečno prepeljali, in za tri ure peljemo se skozi vrata gubernijskega mesta, kjer smo se namenili ostati najmanj dva dni. Dva dneva našega počitka sta minula; pripravljamo se zopet na pot. Deža in blata nam se nij treba strašiti; kajti včeraj je bil hud mraz in po noči je napadlo mnogo snega. Naš voz je danes tčljega, t. j. na štirih kolesih ležeče, kratke in široke, globoke in spodej za-okrogljene neške, v njih pa pest slame. Vsedli smo se vanje noge na dnu raztegnivši. Vozimo se še-le malo časa, pa vsi smo že po enej strani do černega obtolčeni, po nogah pa nam gomaze mravljinci in zdi se nam, kot bi se bilo vse meso" ločilo od kosti. Jamšček ustavi, mi spravimo skupaj vso zalogo kocev in druge odeje, naredimo iz njih visok sedež, primemo se drug druzega za podpazduhe, da ne bi se eden ob druzega suvali, z ostalo rokd pa se deržimo terdno roba gugajočih se nešek. Krajina se snegom pokrita bavi nas tje do lesa, kjer se cesta zvija, kakor kača; tu se drevesa od snežene teže tako nizko na cesto pripogibajo, da neprenehoma otre-samo z glavami sneg z vej na-se. Kolesa po visokem snegu tekoč vedno veča in veča naraščajo, in vsled tega se voz vedno više in više dviga; že sedimo visoko kakor verh stolpa, tu pa se odlupi sneg od koles, in zopet smo nizko na tleh. Gosta megla za-branjuje nam razgled. Neštevilna množica drozgov in sternadov leta sem in tam nevedoč kod in kam, in njihovo žalostno, presunljivo čivkanje in čverčenje razmnožuje mnogoverstne odmeve po temnem lesu. Izmed gostih vej vsake jele cverlika roj senic, in tropa sivih vran posedla se je po brezovih vejah. Čim dalje tim slabše se vleče tčljega; na bližnji postaji vsedemo se v kibitko. Po kratkem odpočitku nes6" nas tedaj dalje lahke sani, kakor bistri sokol, po sneženej planjavi, od konjskih kopit kadi se sipki sneg kakor drobni prah, zvonec na drugi pa veselo cinka. Nepregledna snežena ravan, izmed katere se le tu pa tam dviga v belo odejo zavita vasica, širi se na vse strani, povsod je vse tiho in mertvo, le čreda psov, ki slede za merhovino, podi se od kraja do kraja, in tropa krokarjev zbira se na mestu, kjer pod snegom berž ko ne kaki poginjeni konj leži. Jamšček sedaj ne išče ceste in postaj, temveč vozi naravnost proti mestu, ki je konec naše vožnje. Že se vozimo nekaj ur, mraz prihaja vedno ostrejši, tudi želodec zahteva svoje pravo. Na pervem holmcu se vstavimo, voznik verze konjem otep sena, položi čez kibitko široko desko a nanjo postavi samovar, na plehatej podlagi razpiše oglje, vspe ga v pečico pod samovar in mesto vode devlje va-nj čistega snega. Kmalo je bil samovar poln vode, mi damo iz zaboja čaj, čašice in prigrizke, a za četert ure ser-kamo z neizrečeno slastjo gorko pijačo prigrizevaje zraven kruh in suho mes<5. Oglodane kosti mečemo v sneg, kjer se je že tropa lačnih vran zbrala ter se za vsako betev požrešno med seboj pulijo. Ko pa je voznik dvanajsto čašico čaja izpil ter zopet vse na dotično mesto spravil, poči po konjih, in urno kot bi nas veter nesel derčimo po dalnej stepi. Med tem je zlezlo že solnce za obzor in večer nastaja po snežnej ravani. Svetlo leske-čejo zvezde, mesec pa, čez katerega veter lahke oblačke podi, razliva svojo bledo luč po leskečej se stepi. Ko- nečno srečujemo dolge verste sani, gotovo znamenje, da smo blizo svojega cilja. Popolnoma gotovi, da pridemo najmanj za pol ure do postaje, jeli smo biti veseli in razne šale z veselimi pripovedkami so se verstile zaporedoma, kot bi bili že sedeli v topli sobi mestne gostilnice pri loncu mesa ter pili vino po ljubosti. Pa ostri, vedno rastoči mraz vleče nam usta vkup z neznano silo, besede nam ostajajo na jeziku, molče sedimo poleg sebe zaviti v kožuhe kakor mumije, oči obračamo v daljavo, če že morda nij videti kje osvetljenega mesta, pa zastonj. Vsaki hip raste v nas prepričanje, da ne gremo pravo pot, kajti kolikor le oko preseže, vidimo samo sneg in sneg in sneg. Da bi se naše težave doveršile, začne tako gosto mesti, da nam nij moč na nekoliko korakov nobene reči več razločiti; zraven pa brije oster veter zanašajo nam sneg naravnost v oči, tako da jih nij moč odpreti. Voznik nas zagotavlja, da je že tisočkrat prevozil to cesto, in da bi svoje besede poterdil, zleze z voza, grebe z rokama in nogama po vlažnem snegu iskaje germovja in gotova znamenja, po katerih se pozna cesta, kakor sam priterjuje. Pa ves njegov trud in prizadevanje ostane brez vspeha; sam spozna, da smo zašli. Vozimo se dobro uro in konečno čujemo, se ve da še jako daleč, petelinovo petje in pasje lajanje. Voznik zavije takoj proti onej strani, podi konje, da gremo kot bi nas veter nesel, in oni glasi prihajajo vedno jasnejši, luči pa le nobene ne vidimo. Morda nam jo zauriva gosto zametje. Nakrat umolkne lajanje iu kikirikanje, a mesto nju slišimo, kako gladni volčje v celih tropah po stepi se podeč žalostno tulijo ter svojo revščino vetrovom tožijo. Čmernost zgine, ali strah se nas poloti: nemarno ni puške ni samokresa, bič pa je slabo orožje zoper požrešnega volka; ali jamšček se nam smeje rekoč, da dokler se guglje zvonec na dugi, ne bode nobenega volka blizo. In res se nij približal ni jeden, morda pa le zat6, ker smo bili v nekolikih minutah v vasi, niti da bi jo bili prej zapazili. Pa povsod vse tiho, kakor o polnoči, in razs vitij enega okna bi zastonj iskal; nakrat pa zalaja nekje pes, a v tem hipu se oglasi nekoliko iz spanja iz-dramljenih pasjih gerl na vsakem dvoru in iz vsake lope. Ustavimo se pred veliko hišo, po koje dvorišču so se sprehajali slobodno trije konji. Jamšček terka na vrata, pa nikogar nij odpirat; jamšček nabija z bičnikom po njih, kolikor le more, — pa nihče se ne gane. Preplašene kobile dirjajo sem ter tja po dvorišču, in psi so priderli k vratom lajaje, čuda da nijso postali hripavi, — pa nič ne pomaga; v hiši morda prebivajo sami gluhi. Pa jamšček je dovtipni dečko: pod sedežem ima nekoliko večih in nekoliko manjših kamenov; te vzame, vsakemu izmed nas da kake tri rekoč, naj vse tako delamo kakor on. Pak odskoči nekoliko korakov od vrat ter luča manjša kamenja na dvor, tako da padajo ravno med pse, kateri so bili s tako prederznostjo grozno razdraženi, ter so jeli strašno tuliti in renčati, da nam je kar po ušesih zvenelo. Sedaj skoči jamšček zopet k vratom ter tako silno s kamenjem po njih bije, da se je vsak udarec kakor gromoviti strelj razlegal po vasi. Konečno se odpr6 vrata in mi stopimo noter. Izba, v katero nas pelje zaspan mož, je tako napolnjena, da ga nij skoraj mesta, kamor bi mogli stopiti. Blizo duri je nastlano nekoliko slame in na njej leži pet kožuhov; kožuhi se začn6 gibati in iz enega se prikaže glava, iz druzega noga, iz tretjega roka, četerti se popolnoma skloni, peti pa je prazen; ležal je v njem gospodar, ki nam je prišel odpirat. Na peči leži cela k6pa otrok in mati med njimi; otroci se raztezajo in eden jame jokati: mati ne- — 124 — koliko vstane, verze črezen kožuh in zopet spi dalje; otrok pa stori ravno tako. Vsaka klop ima nekaj spalcev; tu stanujejo najmanj tri rodovine. Narode" nam prostor za mizo, prinesd samovar, zanete ogenj ter pogrejejo večerjo; mi pa pozvedamo, kako daleč smo zašli in kako dolga je še pot. Odgovor se glasi še precej ugodno: do mesta je samo tri ure. To naznanilo nam je povernilo zopet ves pogum, in vedoč, da bi morali domači bedeti, ko bi tukaj prenočili, odpeljemo se po dveurnem odpo-čitku dalje. Zgodaj rano pozdravili so nas naši prijatelji v mestu. — Josip Jungman. (V slavo stoletnice spisal J. Steklasa.) Ceski narod je slavil 12. in 13. julija ne samo v svojem glavnem mestu, Zlatej Pragi, nego tudi po vseh večih in manjših mestih, kjerkoli se čujejo glasovi češkega narodnega jezika, na najsvečaneji način stoletnico vernega, častitega in marnega svojega sina, Josipa Jungman a. Žalostno je bilo stanje češkega naroda pred Jung-manom. Knjig čeških se je jako malo pisalo. Po mestih je nemški jezik Češkega prevladal, pa še bolj v palačah plemstva, koje je pozabilo nekdanjo slavo češkega naroda. Bilo je ljudij, ki so se sramovali javno govoriti materinski jezik, v kterem so pervikrat svojega očeta in mater pozdravili. Sramovali so se govoriti jezik svojega Zaboja in Slavoja, Libuše in Premisla, Bretislava in Večeslava in drugih slavnih pradedov. Tuji običaji so se jim bolj dopadali nego domači. Bilo je pričakovati, da mora ta nekdaj tako slaven narod čisto propasti — in bilo je zares velikih mož čeških, kakor Dobrovski, ki so brojili češki jezik med mertve. Ali pravim sinovom domovine in pravim rodoljubom vendar ni uternila posljednja iskra domoljubja. Še je imela Ceska v tem strašnem položaju mladenčev, ki so v svojih mladih sercih verno ljubezen do svojega jezika in svojega naroda gojila. Tedajšnja vlada se je protivila vsakemu rodoljubju. Cesar Jožef II. je hotel ves slovanski živelj potopiti v nemškem; ali tudi tu mu je spodletelo, kakor pri mnogo drugih namerah. In akoprem so znali češki domoljubi, da bode njihova plača za trud samo posmehovanje, poruga, osramotenje, krivica, preganjanje vsake verste, vendar 30 njihova serca vzplamtela od ljnbezni za svojo domovino. Vsi so bili stalni pri svojem podvzetji. Niso se dali odverniti od svojega početja, delali so neutrudljivo dan in noč; pomanjkanje vsakdanjega kruha so si nadome-ščevali z ljubeznijo do domovine; stradali so, žertvovali se, umirali z navdušenjem, ali zares tudi odnesli se seboj s tega sveta to največe veselje, da njihovo mesto ne ostane prazno, nego da so s kervjo svojega serca pomnožili broj rodoljubov; da misel, probuditi češki narod za kulturno življenje, ni bila več domišljija, nego da je leto za letom postajala resnica. In zares so oni v tem pokazali velik Čudež: celemu, že skoraj pokopanemu narodu dali so spet novo življenje. Tak mladaneč je bil J. Jungman, kteremu je bila perva in glavna pa tudi tugobna naloga, da svojim so-vremenikom in potomcem odkrije veliko bogastvo narodnega jezika, da probudi v mladih in starih ljubezen do jezika, ki se je imel v bodočnosti glasiti celo v palačah protivnikov. t V tej težnji pa ga je podpirala najbolj njftgova iz-vanredna marljivost, njegovo redko poštenje, z eno besedo ves njegov značaj, ki ni dopuščal, da mu bo kdo sovražnik, kdorkoli ga je samo malo poznal. Njegovo dolgoletno delovanje je rodilo spasonosni plod, s kterim se še' dan danes ves češki narod ponositi more in s kterim se bodo ponašali najkasnejši potomci. Njegov česko-nemški rečnik, kterega je se svojimi prijatelji polnih 30 let sestavljal, je delo zares velikansko, kakoršnega ne spišejo pojedinci, nego cela društva.. Ta rečnik bo ostal za vedno neprecenjeno blago češkega naroda, kteremu je bilo čisto in bogato vnelo za dalnje naobraževanje. Drugo važno delo iz njegovega peresa je povest češke književnosti in mnogo prevodov iz drugih jezikov. Cesar Ferdinand I. sam ga je počastil za njegove zasluge z viteškim redom Leopoldovim. In kdo je bil ta mož, kterega stoletnica se tako slovesno obhaja? J. Jungman se je rodil v Hudlicih 13. julija 1773. 1. Oče mu je bil prost kmet, ki se je največ z bčelarstvom bavil. Početne šole je obiskal deloma doma v svojem rojstnem kraju, deloma pa v Berovnu pri nemških pijaristih; gimnazijalne nauke pa je doveršil v Pragi; tukaj je dokončal že 1. 1799. modro- in pravo-slovne nauke. Ali v kratkem zapusti to znanje ter se posveti s celo dušo učiteljskemu stanu. Postal je v kratkem učitelj na gimnaziji v Litomericah. Leta 1815 pride na gimnazijo v Prag in tukaj postane doktor modro-slovja. Po 201etnem jako koristnem delovanju je bil imenovan za prefekta te gimnazije. V teh letih je on največ delal za korist svojega naroda. Za njegove zasluge v učitelje vanju, v znanosti in literaturi ga je počastil cesar sam, kakor je bilo že omenjeno. Praško vseučilišče ga je odlikovalo kot svojega sočlana dvakrat z dostojanstvom dekana filozofijskega fakulteta od 1820—1838. 1. Leta 1840. pa je bil povišan na njeno največo čast, na čast rektorja magnifika. Leta 1830 bil je od narodnega češkega muzeja imenovan za člana zbora za naobrazivanje jezika in literature češke; in ravno tistega leta izbralo ga je učeno društvo krakovsko za svojega člana, štiri leta kasneje kr. češko društvo znanostij in umetnostij v Beču za svojega pravega člana. Ali že 16. listopada 1847 pobere ga neusmiljena smert. Njegov pogreb je bil javni dokaz, kako je njega ljubil češki narod. Tisuč in tisuč ljudij ga je spremljalo do njegovega groba in malo jih je bilo med njimi, ki bi se bili spominjali tako slavnega pogreba. Kdor je videl Cesko leta 1773, ko se je Jungman narodil, in spet pri njegovem pogrebu, mogel je videti, kam je dospel ta pokopani, ali po J. Jungmanu spet prebujeni narod. Leta 1859. zazidali so mu pločo na njegovo rojstno hišo in vsako leto se za njega berejo requiem. J. Jungman je bil kot učitelj blag in milostljiv, kot učenjak globok mislitelj, ter delaven in ponižen, kot človek pa v vsakem obziru pravi uzor plemenitega poštenjaka. J. Jungman pa ni samo skrisitelj češke narodnosti iz stoletnega spanja, nego on je bil pervi izmed onih slovanskih mož, ki so poleg ljubezni do svojega naroda tudi s celo dušo ljubili druge narode majke Slave; on je bil pervi med onimi, ki so prebujevali literarno uzajemnost Slovanov. Radi tega smo svetkovali tudi mi Slovenci v duhu stoletnico J. Jungmana, ker se ta svet-kovina tiče vseh Slovanov. Tebi pa, draga slovenska mladež, naj bode J. Jungman, ta slavljeni patrijarh českr* književnosti, za vedni uzor. Človeku namreč ne da slaT,e ne rod, ne bogastvo, nego čversta volja, pošten značaj in neumorna delavnost. Te lepe čednosti naj bi krasile — 125 — tudi našo slovensko mladež, ker samo tako je njej mogoče sebi in svojemu narodu pridobiti slavno ime ter doseči cilj, za kterim moramo, da nesprestano težimo. Na sveti večer. (Spisal Št. Kociančič.) Sveti večer je; gore, doline, hiše in drevesa pokriva visok sneg, na nebu miglja neštevilno zvezd, kakor da bi bili ljubi angelji novorojenemu detetu Jezusu na čast toliko lučic prižgali. Zares, kako neki ne bi se veselila zemlja in nebo, saj je praznik in god Jezusovega rojstva; nebesa so rosila, in oblaki so pravičnega dežili, zemlja se je odperla, in je rodila Izveličarja; ta dan prepevajo vesele pesmi ne samo angelji v nebesih, ampak tudi ljudje na zemlji — in vendar v revni hiši, kamor te zdaj popeljem, mili bralec! ni veselja, ni radosti. — Saboto zvečer je bilo; reven tkalec je ravno velik kos platna dotkal, ktero je bil koj po poslednji nedelji osnoval; reči pa se tudi mora, da je bil tkalec, ka-koršnih se le malo najde; nobeden drugi ne bi bil v enakih okoliščinah boljega platna natkal. »Pojdi zdaj" — reče tkalec svojemu staršemu sinu, ki mu je že eno leto pri delu pomagal, in je bil tako rekoč njegova desna roka — „pojdi v tovarno, in nesi to platno tovarniku. Malokdaj mi je bilo mogoče tolik kos platna v tednu natkati, zdi se, da mi je ljubi Je-zušček pomagal, kteremu sem se med delom celi teden vsaki dan priporočeval, da naj moje delo blagoslovi. Pri teh besedah si je z rokavom solze v očeh obrisal, ter pristavil: »Pojdi in podvizaj se, in ako Bog da, bomo jutre, na sveti dan, zopet kaj gorkega jedli. Dosti lakote smo prestali in ljubi Bog nam ne bo zameril, da si želimo malo bolje jedi za ta sveti praznik." Med tem je bil platno vkup z vil, Janezu dal in mu rekel: „Zdaj pa pojdi v božjem imenu!" sam pa se je vsedel na stol zraven okna, da se je malo odpočil, ker reči moramo, da celi ta teden ni počival ne po dnevu, ne po noči. V sobi je bilo vse tiho, merzlo pa je bilo notri ravno tako, kakor zunaj pod milim nebom. Tiho ta, v kteri je bil, zbujala mu je kaj posebne misli, posebno ko je na pokopališče pogledal, ki je bilo samo nekaj korakov od njegove bajte oddaljeno. Luna je že temo razsvetljevala. Ravno danes je trinajst let — tako je tkalec sam pri sebi žalostno govoril, ko sem svojemu očetu oči za-tisnil; to ti je bil žalosten sveti večer: V omari ni bilo kruha, derv ni bilo, da bi si bili zakurili, in za očetom nisem druzega podedoval, kakor siromaštvo. Ubogi oče! Bog vam daj večni mir in pokoj! Ubožni ste bili res, pa pri tem ste bili pobožni ves čas svojega življenja noter do zadnjega zdihljeja. Na to se je zamislil, ali njegove solze so pričale, kaj v svojem sercu čuti. — Mili bralec! ta dobroserčni ubogi tkalec je predmet te naše povesti; zdaj ti povemo še nekaj druzih okoliščin, ki njega zadevajo, da zamoreš ložej vse razumeti, kar mislimo povedati. Tkalčeva hiša je bila skoraj konec vasi, kar si lahko že iz tega posnel, kar sem malo pred rekel, da je bilo od njegovega stanovanja do pokopališča samo nekaj korakov. Vas je stala v dolini, in posebno zdaj, ko je bil potok ves zamerznjen, in ni roštal mlin, je bilo ondi vse tiho, in le malokdkaj se je s ceste škripanje kakega voza slišalo. In akoravno je bilo v hiši dokaj merzlo, vendar je bilo bolje pod streho v bajti, kakor pod milim nebom. Naš tkalec tedaj je sedel na svojem stolu ves zamišljen ; kar zasliši pred hišnimi vrati, kakor da bi bil kdo butaro derv na tla vergel. „No, moja uboga žena je domu prišla," pravi, in zadel jo je bil, ker v tem trenutku se vrata, odpr6, žena stopi noter, in nese v naročji blizo osem let starega otroka. Ona je bila šla z otrokom vred v bližnji gozd derv nabirat, pa na enkrat je vstal tak hud mraz, da ubogi otrok ni več prestajati mogel; ter je začel jokati in svoje zamodrele in zmerznjene ročice proti materi stegovati. Mati je bila prisiljena vzeti ga v svoje naročje, zato je tudi komaj toliko derv domu prinesla, da so mogli le dvakrat ž njimi ogenj zanetiti. „No, hvala Bogu, da sem le doma," reče trudna žena, ko v hišo stopi in otroka v posteljo dene, ki jej je bil v naročji zadremal. „Jaz sem danes slab dan imela, bojim se, da je otroku zmerznila roka ali noga." In med tem, ko je tako govorila, mu je čižme sezuvala, ter oterpnjene ude otročiču z volnenim kosom suknja dergnila. Tkalec vstane, zaneti ogenj, in pove ženi, da je platno že gotovo, in da ga je Janez že nesel v tovarno, in da mora kmalo nazaj biti z denarjem. Soba se je začenjala ogrevati, ledene cvetice na oknu so se že tajale, in dobri tkalec je hotel ravno ženi reči, kaj naj napravi, da bodo sveti dan obhajali, kakor se spodobi, kar se odprejo vrata in noter stopi Janez, ali tako ne-voljen in žalosten, da je le s težkim sercem v hišo stopil. Pod pazho je imel velik zavitek platna. Žalostno pogleda očeta; ker pa je oče še zmirom tako veselo na-nj gledal, kakor da bi bil novorojeni Jezušek sam k njemu pod streho stopil, da z bogatim milodarom njemu v siromaštvu pomore, se je toliko premagal, da je platno na mizo postavil, ker ga je tako nazaj prinesel, kakor ga je iz doma nesel. Lahko si vsakdo misli, kako se je prestrašil tkalec, ko je Janez platno nazaj prinesel. Videti, da je vse njegovo upanje uničeno, je bil zares žalosten pogled. Njegov obraz obledi, kolena se mu tresejo, kakor človeku, kteremu berejo obsodbo v smer t, in da ni omahnil in na tla se zgrudil, moral se je z rokama stola poprijeti. Ni oče, ni Janez nista vedela besede spregovoriti. Janez se vsede na klop, s komolcem na koleno, z roko pa podpira glavo, nemo na tla gleda. Siromašni tkalec na zadnje spregovori: »Janez! zakaj si platno nazaj prinesel? Saj povej, kaj se ti je zgodilo!" Janez še vedno s pobešenimi očmi na tla gleda, toda malo potem privzdigne glavo, globoko izdihne, ter z omolklim glasom odgovori: „Koj vam povem, kaj se je zgodilo, saj pri-godba je kratka. Kakor ste mi rekli, sem se podvizal s platnom v tovarno, in ko sem stopil skoz velika vrata, da grem v pisarno, najdem dva soseda, Malnarja in Ma-jarja, ktera mi govorita: Janez! če imate le še en kos kruha doma, verni se nazaj domu, ker danes se nič ne opravi. Tovarnik plačuje danes z gotovim denarjem samo najboljše platno, večidel pa daja za platno le eno marko ali znamenje svoje tovarne, pa čakaj denarja! in še najboljše platno pod ceno plačuje. Jaz se jima zahvalim za opomin, pa grem naravnost v pisarnico, kjer sem že več njih našel, kterih je vsaki svoje platno pod pazho deržal. Verujte mi, ljubi oče! to je bil žalosten pogled, na vseh obrazih se je žalost in reva kazala, nekteri med njimi so bili taki, kakor da niso že tri dni kruha jedli. Postavim se v neki kot, od kodar sem vse lahko videl. Jaz sem bil najzadnji, in nisem dvomil, da naše platno ima mero, saj med vsem tistim * — 126 — platnom nisem nobenega videl, da bi bilo bolje kot j naše, ter sem se gotovo nadejal, da na našem platnu nobenega pogreška ne najde. Ko pride versta na-me, stopim s platnom k mizi, in on platno pazljivo ogleduje; na to vzame svoj pečat, da bi na nje svoje znamnje vtisnil. To mi je bilo dovolj, kar zgrabim mu iz rok platno, in zavpijem: „Vi, gospod ste pravi oderuh! ki hočete ubogim kervavo zasluženi denar pritergati." Pri teh besedah planem ven skoz vrata. Jaz ne vem, kako sem ven iz tovarne prišel, ker sem se še le takrat zbrihtal, ko sem od lune obsijano okno naše hiše zagledal. Sedaj se že lahko še naprej postimo, dokler nas mila smert ne reši, ali nam Bog kake posebne pomoči ne pošlje". Dokler je sin govoril, je oče tiho molčal, in derže se stola stal in se ni ganil; ko je pa umolknil, potegne kapo z glave, sklene svoje roke k molitvi, in oberne oči na podobo, ki je na steni visela, in ktero je po navadi v svojih nadlogah s solznimi očmi pogledoval. Bila je podoba našega ljubega Zveličarja, s ternjem kronanega, in z vervmi povezanega, ki je v roki terst deržal. Kolikor dalje je ubogi hišni oče to podobo gledal, tem ložej je prenašal svojo nesrečo. „Ecce homo!" t. j. poglej, človek! zdihne, in zraven peči je tudi žena pokleknila, roke k molitvi sklenila, in na podobo terpečega Jezusa gledala, ki je zavoljo nas toliko prestal. Med tem, ko je naša uboga družina tako molila, zasliši se zunaj na enkrat velik krik. Vsi se prestrašijo, in se pogledujejo; ubogi tkalec odpre okno, in vpraša memogredoče: Kaj je ? Ali predno mu kdo odgovori, sliši se od vseh strani krik: „Gori, gori!" in komaj je prešlo par minut, je zubelj beli sneg rudečil, klenkanje zvonov je ljudi sklicevalo in neke osebe so po celi vasi od enega konca do druzega tekale, da so ljudi na pomoč klicale. Tkalec pozabi na svojo lastno nadlogo, zavije se v gorek plajšč, njegov sin skoči ravno tako na noge, ter se ven podasta, doma pustivši samo mater in pa njenega spavajočega otroka. Jezus, Marija! zavpijeta, in sklepata roke, ko prideta memo vogla, in zagledata, da četert ure oddaljena tovarna gori, in rudeči zubelj nad streho proti oblakom šviga. Da-si je tovarnik ju zatiral in skoraj lakote gi-niti puščal, vendar sta vse to pozabila, ter hitela kar sta mogla, da bi ogenj gasila. V kratkem sta bila na mestu, in gotovo ju je bilo sila treba, ker gasilne brizglje niso še iz soseske bile pripeljane, ljudje pa, ki so bili v tovarni, so vsi zmešani sem ter tje letali, kakor da bi bili brez glave. Pritekli so bili tudi drugi ubogi tkalci, kteri so bili nocoj namesti^ gotovega denarja za svoje platno le čern pečat dobili. Še precej dosti jih je bilo vkupaj, pa so roke križem deržali, in nemarno ogenj gledali. »Sosedje!" jim reče naš tkalec, ko do mesta prispe — »kaj stojite tukaj brez dela in zijale prodajate; gasite, za božjo voljo! ali ne vidite da je velika sila!" „Tudi nam je bilo žal, in je še žal da gori; toda ker zastran tovarnika lakote ginemo, zdaj ..." „0 Bog! odpusti nam naše dolgč, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom" — zavpije pobožni tkalec, in preseče besede nevoljnim sosedom, ter je šiloma priganja in je prosi tako dolgo, da se vsi akoravno nekteri neradi zberejo in pomagajo gasiti. Gospodar tovarne je čepel v svojem hramu, in se ni upal ljudem se pokazati, ker si je bil zvest svoje nečlovečnosti, in se je tedaj bolj bal maščevanja teh ubozih ljudi, kakor samega ognja. On je vse slišal in videl. — Ti ljudje, tako si je sam pri sebi mislil, bodo zdaj ma- ščevaje se mi vso tovarno oropali; na videz se zbirajo, kakor da bi ogenj gasili, prav za prav pa le, da me okradejo. — Ali kako vse drugače se je godilo! Ti ljudje so pustili maščevanje Bogu, oni pa so se gašenja krepko lotili, velike gredi so na zidove nastavili, in hiteli so z nevarnostjo lastnega življenja na streho, da so goreče grede s strehe vergli in ognja ovarovali, kar še ni gorelo. Ko so tako ognju ubranili, da ni mogel naprej, so nastavili brizgaljke, da bi ogenj popolnoma pogasili; toda mraz je bil tako hud, da je voda v briz-galjkah bila vsa zmerznjena. Treba je bilo vodo poprej v kotlih segreti, da so jo mogli pri gašenji rabiti. Že so vsi mislili, da je ognja konec, ko se zruši z velikim ropotom, kakor da bi bilo zagromelo, bližnje podstrešje, in se zavali na streho ondi zraven stoječega hrama, in plamen ognja zopet šviga. Ko to vidi tovarnik, ki je bil v svoji sobi, skoči ven ves bled kakor smert, ker si je mislil, da mu zdaj ogenj celo premoženje uniči. »Znesite vse ven! znesite vse ven!" je s slabim glasom vpil, in ključ v trepetajoči roki nese kazal vrata, ki se imajo odpreti. Janez priskoči koj, zgrabi naglo ključ ter pravi« „Ne bojte se, gospod! z božjo pomočjo bomo vse rešili!" Tovarnik zarudi v obrazu in pobesi oči. Janez odpre vrata, njegov oče plane za njim, za njim vsi drugi. Težavno je bilo vse iz hrama rešiti, ker pod veliko težo je streha bila zelo potlačena in po mestih vderta. Vkljub pa vse nevarnosti, ki je vedno naraščala, so vse v hramu na kupe zloženo platno ven na dvorišče zvalili; veči del je bilo že vse ven spravljeno; kar se je streha gibati začela, dim je bil pa tako gost v hramu, da ni bilo notri več prestati, da, ves hram je stal že v ognji. — Tkalec razbije okno, da je mogel dim ven: to je bilo marljivim gasilcem dovolj , ki so bili že tako vsi černi, kakor da bi se bili s sajami očernili; vnovič planejo v hram, in prinesejo srečno vse do zadnjega ven, tkalec s sinom je najposlednji iz hrama prišel; ako bi bila le par minut še notri se zamudila, nikoli več ne bi bila prišla ven, ker se je pri tej priči goreča streha poderla. Za pol ure potem je bil ogenj popolnoma pogašen, in možje so se vsak na svoj dom razšli. Gospodar tovarne je tiho žalostno na vertnem zidu slonel, osramoten od požertovalnosti teh ljudi, ktere je on tako neusmiljeno tlačil, in oni, namesti da bi se bili maščevali, so mu njegovo premoženje rešili. — Eavno polnoči je bilo, in zvon je vabil verne v cerkev; zvonov glas mu je posebne misli budil. Misliti je začel na preteklost, in v nocojšnem prigodku je spoznal perst božji. Ako bi ga bil sedaj kdo videl! Poprej terdoserčni človek je zdaj solze prelival. Pa poglejmo, kaj se je med tem v hiši našega tkalca godilo. Oče in sin prideta domii, in ko stopita skozi vrata v hišo, rečeta: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!" „Na veke, amen!" odgovori pobožna žena, ki je bila v skerbi zastran moža in sina, ter Boga prosila, da bi ju ovaroval vsega zlega. „Mati!" pravi jej zadovoljno tkalec, „to ti je bil velik požar; malo je manjkalo, da ni tovarna vsa pogorela, toda, hvala Bogu! dober kos poslopja, in vso robo smo rešili." „Bog bodi zahvaljen, da ni veče škode; pač je strašno le pomisliti, da ogenj vse uniči, kar si je človek z velikim trudom in skerbjo vkup spravil." „In poglej, kako čudovita je božja previdnost, da je ravno nas zbrala, da smo rešili premoženje njemu, ki je bil naš tlačilec; ker gotovo, ako ne bi bili mi pritekli — 127 — gasit, vse njegovo blago bi bilo ravno tako lahko upepeljeno, kakor je bilo lahko pridobljeno." „Oče!" mu seže Janez v besedo — Jaz menim, da tudi njemu ravno take misli zdaj po glavi hodijo, in da ne bo nikdar tega večera pozabil. Ko je smertnobled iz svoje sobe planil, in na hram kazal, ki je že začenjal goreti, je s slabim glasom, da smo ga komaj slišati mogli, rekel: „Znesite vse ven! znesite vse ven!" Koka, v kteri je ključ deržal, se mu je tresla, in njegov obraz — saj veste, oče! sicer tako ošaben — bil je sedaj tako bel kakor kreda. Jaz sem pristopil, on pa, kakor da bi ga bilo sram, je oči pobesil in zarudel." „Bog ga pripelji na pravo pot!" — dopolni tkalec, in pristavi: „Pa morebiti bo že čas, da gremo počivat." Dobra tkalčeva žena prikima z glavo, na to vsi pokleknejo, sklenejo roke, opravijo svojo večerno molitev, pristavijo še en očenaš za spreobernenje tovarnika, in potem se vležejo. V kratkem so vsi trije tako terdo zaspali, da je nekdo dvakrat že na duri poterkal, in še se ni nobeden prebudil. „Kdo je?" zavpije Janez, ko v tretjič poterka. „Kaj pa je?" vpraša oče, ki se je med tem tudi zbudil. „Meni se zdi, da je nekdo na vrata poterkal." „Molči, molči, sanja se ti; kdo bo tako pozno v noči k nam prišel?" „Ne sanja se mi ne, očka! nekdo je terkal" — pravi Janez, in skoči s postelje in se začenja oblačiti, kar če-tertikrat poterka. „Poterpite malo, kmalo pridem!" odgovori Janez neznanemu ponočnemu obiskalcu; prižge luč, tkalec vstane tudi, in ravno tako žena. Mili bralec! kaj meniš kdo je terkal? Nobeden drugi kakor gospodar in vlastnik tovarne. „ Ljubi moji!" — pravi bogatin, ko v hišo stopi — „tako terdno ste spali, da bi vam kdo lahko hišo ukradel." Pri teh besedah svojo roko izpod plašča potegne, tkalcu roko stisne, pa se zopet v plašč dobro zavije, in govori: „Tukaj je tako mraz, kakor zunaj pod milim nebom. Zanetite vendar malo ognja." Janez priskoči koj k ognjišču, pristavi nekaj derv in zakuri, tako da se je soba malo zgrela; ali s tem je tudi poslednjo tresko, ki so jo pri hiši imeli, spalil. „Zdaj je že dobro" — pravi gospod, ter se vsede, in prijazno pozdravi gospodinjo, ki je ravno iz spalnice v kuhinjo stopila. „Ali veste pa tudi, zakaj sem k vam prišel? Hotel sem vam kaj za sveti večer prinesti, in kakor se mi zdi, nisem še prepozno prišel" — in tu zakriči: Jože! Na to stopi v hišo njegov sluga z velikim košem, v kterem je bilo mesa, kruha, vina, moke in več takih reči. »Vzemite to malo za vašo požertovalnost, ktero ste pokazali, ko ste ogenj gasili v moji tovarni. io je prav za prav za hišno gospodinjo, da vam more za sveti dan kaj boljgga na mizo dati. Da pa ne bote pri tem zmer-zovali, dobite jutre še en voz derv. Za vas pa, moj dobri tkalec, sem prinesel in vam tu naštejem sto belih tolarjev. In ko napravite zopet kaj platna, le k meni ga prinesite, jaz vam ga gotovo vzamem in pošteno plačam. Pozabite vse, kar je bilo! Samo to vam hočem še reči: jutre po službi božji pošljite k meni vse tiste, kteri so vam pomagali pri gašenji ognja, ker jih vi bolje poznate." Ubogi ljudje niso sami vedeli, kaj naj od veselja počnejo; tkalec je pokleknil, in žena je gospodove roke zgrabila, toda tovarnik se jim je umaknil, rekel je, naj za-nj molijo, pa se je v svojo kočijo vsedel in urno od- ! derdral. — Naši siromaki so stali* od veselja, kakor da bi bili okamneli. Janez je težko čakal jutra, da je mogel veselo no- ! vico prinesti tistim, ki so pomagali ogenj gasiti. Ni i treba, da pravim, da so bili*vsi bogato obdarjeni. Samo : to moram Š9 pristaviti, da je bil vlastnik tovarne potem bogaboječ in usmiljen človek; strašni prigodek na sveti večer ga je zdramil, spoznal je v njem božjo roko, ktera rani, da potem ozdravi. Blagovoljni bralec! hotel sem ti s tem pokazati, da „kjer je največa sila, ondi je Bog s svojo pomočjo naj-bližej." Uči se od tega ubozega tkalca, kako „treba na Boga zaupati, in svojim zopernikom odpustiti." Družba sv. Mohora. Itrazne novice. Duhovske spremembe t Kerški škofiji. Pare so dobili čč. gg.: Jož. M ar t i ni s Požarnico in Mat. Pola k Šmarjeto; Pavi Eainer Blatnigrad ; Andrej K e r-n j a k Vrate. — Č. g. Janez S t i b e r c gre za provizorja *) Slavna uredništva slov. časopisov uljudno prosimo, da ta razpis ponatisnejo. Komaj so končana letošnja družbina opravila, že je treba skerbeti za prihodnje leto. Tudi za 1. 1874 je udom namenjenih šestero knjig. „Življenje svetnikov" bode z devetim snopičem doveršeno in se tiska v 25.000 iztisih. Nadaljuje se drugi del »Kristusovega življenja" v drugem snopiču. Za tema knjigama pridete na versto dve novi ena bolj zanimiva in podučljiva od druge: ..Občna zgodovina", katero spisuje profesor više gimnazije v Varazdinu gosp. Josip Stare". Pervi zvezek obsega zemljepisni pregled starega sveta in zgodovino starega veka od naj staro davniših časov do Eimljanov. Kokopis za 1. snopič je doveršen in pojde v kratkem v natis. ..Knjiga Človeških iznajdb", ki jo spisuje g. Ivan T usek, profesor više gimnazije v Ljubljani, bode lehkoumljivo po domače seznanila družbenike z raznimi iznajdbami, po katarih je človeštvo napredovalo od starih časov do sedanjih. Da pa ustreza družbin odbor živi potrebi in od raznih strani ponovljeni želji, bil je v odborovi seji dne 26. avg. enoglasno sprejet predlog: naj družba sv. Mohora že prihodnje leto izda .,Domačega zdravnika", ako se posreči pridobiti sposobnega strokovnjaka, ki bi ob pravem času rokopis doveTšil. Bistveni pogoji so ti-le : *) 1. Namen „domačega zdravnika" bi bil, dajati dietične navode, kako se ravnati v početkih bolezni, predno dojde zdravnik. Nikakor ne bi pa knjiga razkladala ozdravljanja bolezni brez pomoči zdravnikove po mazaškem potu. Omejila bi se na dietiko v boleznih, katero, dasiravno je perva podloga zdravljenju, ljudje zlasti na kmetih vedno še najbolje zanemarjajo. »Domači zdravnik" bi podučeval, kaj storiti pri naglih boleznih, dalje pri kugah, pri raznoverstnih nesrečah n. pr. utopljenja, zmerznjenja, pri ožganih, obešenih i. t. d. 2. Knjiga naj bi obsegala kakih 5—6 tiskanih pol. 3. Rokopis naj se pošlje vsaj do 1. januarja 1874. 1. Tiskana pola se pisatelju nagradi s 40 gld. in nagrada se izplača takoj po doveršenem natisu. Pisatelj, ki je volje pod temi pogoji knjigo spisati, naj to družbenemu tajniku naznani do 1. oktobra. — 128 — v Št. Ožbalt in C. g. Simon Cojer v Blače. C. g. Franc Jančar prestopi v nemški red. Za kaplane so postavljeni: Val. Kraut na Rudo ; Jakob Papler 'm _Kjftmaroves in Peter Šventer v Šinohor. Umerla sta :p8t gg. Bartl. Lasnik, duhoven v pokoji.in č. g. Andrej Koler, župnik pri Št. Ožbaltu. E. I. P. t Anton Lesar. Iz Ljubljane nam je došla pretužna novica, da je zameri visoke cesti vredni g. Anton Lesar, profesor verozakona na visi realki, tajnik slov. Matice, poverjenik družbe sv. Mohora za Ljubljansko dekanijo. Rojen v Ribnici dne 14. januarja 1824 m 31. julija 1847 v maš-nika posvečen je ravno pred mesecem s svojimi duhovnimi tovarši v Št. Vidu nad Ljubljano 25letnico obhajal — a bolehal je že dolgo in 31. avgusta se je preselil v večnost. Povsod, kjer se glasi jezik slovenski, povsod, kjer šteje družba sv. Mohora ali Matica slovenska svoje družbenike, je slav-noznano tudi Lesarjevo ime. Kajti poleg učiteljske svoje službe je ravno tema zavodoma žertoval in daroval vse svoje obilne zmožnosti in moči. Matici je bil več let sem marljivi tajnik, uredoval je vsa njena slovstvena dela in se neprestano trudil za njeni razvitek. Zraven pa je bil rajni ves čas zvest prijatelj in nesterpno delaven poverjenik družbi sv. Mohora. Leto za letom jej je privabil novih udov, tako, da šteje letos družba v sami ljubljanski dekaniji 23 do-smertnih in 791 letnih udov! Neutrujena njegova delavnost za blagor in zdravo omiko svojega ljubljenega naroda mu je izkopala grob prerani; ali zadovoljno je stopil va-nj, ker svest si je bil, da ga je ljubil čisto in stanovitno do konca. Slava in hvala mu večna in pokoj njegovemu pepelu! Not slovenski političen časopis „SloYenija" se osnuje v Ljubljani. Zastopal bode stari slovenski program: „Vse za vero, dom in cesarja," branil bode ne le naša narodna ampak tudi verska načela in tako ustrezal vsestranskim potrebam slovenskega naroda. Tudi mi koroški Slovenci pozdravljamo s serčno radostjo ta času primerni in skrajno potrebni sklep. Želimo le to, da »Slovenija" še pred novim letom začne izhajati in sicer ne po trikrat na teden, ampak takoj kot dnevnik. Zakaj — ni težko uganiti. „Naroda" in njegovih neprestanih psovk so siti vsi. ..Izvirek premožnosti" se imenuje mala knjižica, katero je neutrudljivi slovenski pisatelj Josip Godina v Terstu za prosto ljudstvo spisal in na svetlo dal. Namen knjižice je, kakor g. pisatelj v predgovoru sam pravi, da se ljudstvo iz nje nauči, „kolikor je le mogoče v vseh za-nje važnih in koristnih rečeh, posebno pa v dobrem gospodarstvu, ker je to pač prava podlaga naši sreči in zadovoljnosti na svetu." Obsega pa sledeče članke: Delo in njegova moč — zaupanje in zanašanje na samega sebe — umna in pravočasna poraba ugodnih priložnosti — denar in ravnanje ž njim — berzdanje nagnjenj, poželenj in navad — dobro gospodarstvo — kako se človek lehko ogibljo škodnih dolgov — hranilnice in pomočna družtva — družtva zmernosti — o komunizmu in socijalizmu — skerb za zdravje — obnašanje z ljudmi — prava pobožnost. — Knjižica, ki šteje 108 strani, velja samo 30 nkr. in se dobi .pri gosp. pisatelji v Terstu. Št. Jakobska posojilnica t Jtožu je po pravilih s 1. septembrom t. 1. pričela drugo leto svojega delovanja. Pervo leto, od novembra 1872 do konca avgusta 1873, t. j. v desetih mesecih kaže račun 22.398 gld. prejemkov in 21.396 gld. izdatkov pa 1002 gld. gotovine, torej 44.796 gld. vsega premeta. Zadnjo nedeljo meseca septembra se skliče občni zbor, da se bo poročalo v društvenem napredku in se odkaže dividenda na posojila, kar poročimo v prihodnjem listu. No«*«§0litve. Razpis novih volitev za deržavni zbor se pričakuje od dne do dne. Ne bo več dolgo in po vseh avstr. deželah in okrajih prične se živahno volilno gibanje. Vsaka stranka prizadevala se bo na vso moč, da s svojimi možmi zmaga. Menda bo vsakemu dovolj jasno, kako silno važne so volitve in da pri voljenji ne sme biti nobene malomarnosti in obotavljanja. Le če vsaki, ki ima volilno pravico, stori svojo sveto dolžnost, nadejati se je nam Slovencem zmage in boljše prihodnjosti. Posebno koroškim Slovencem bo treba vse sile napeti in enoglasno izbranega moža za poslanca voliti, če nočejo propasti. Zalibože imamo na Koroškem tako skovane volilne okraje, da v nobenem ne volijo Slovenci sami, ampak morajo voliti z Nemci vkup. Zategadelj pa je silno potrebno, da Slovenci enega okraja zložno in soglasno volijo. Hervaški deželni zbor je 25. avgusta t. 1. svoje zborovanje pričel. Poslanci so razločeni v tri stranke: perva je Makančeva, ki zahteva deržavnopravno ločitev od Ogrov in neče priznati pogodbe z Ogri; druga in sicer največa,. katerej pripada še čez 50 poslancev, je tako imenovana nagodbena, ona je za porazumljenje z Ogri na podlagi znane s peštansko vlado storjene pogodbe, po katerej pridobijo Hervatje nekaj malega, posebno pa poštenejšo vlado; tretja stranka in sicer najmanjša je Ravhova, priverženci prejšnjega hervaškega bana. Po tej sestavi ni dvomiti, da bo pogodba sprejeta, želeti je le, da prinese Horvatom prav obilnega sadii. Serbski knez Milan je prišel na Dunaj, da obišče svetovno razstavo. V Španiji traja boj med republiko in Karlisti dalje. Če so poročila resnična, so Karlisti v zadnjem času več krajev, ki so je že posedli, morali zapustiti in republikanski armadi se umakniti. Na Nemškem vlada proti katoliškim škofom ostro postopa in jih hudo kaznuje, ker nečejo biti vsemogočnemu Bismarku v vsem pokorni. Razdraženost med katoličani raste zarad tega od dne do dne. Za MandelčeT spominek je nabralo dramatično društvo, katero hoče to stvar doveršiti, 97 gld. 50 kr. Na-čert za spominek in vse priprave so dogotovljene, manjka le še denarja. Zatoraj se obrača odbor dramatičnega društva do vseh rodoljubov, kateri hote še kaj darovati v ta namen, s prošnjo, naj to blagovolijo poslati g. Dragotinu Žagarju, blagajniku dramatičnega društva. y^:ili\ silsi. Ginjenega serca izrekam vsem čast. gospodom, ki so tako obilno darovali za lepi grobni spominek mojega nepozabljivega m'oša, posebno pa odboru za veliki trud pri nabiranji darov, preserčno hvalo. Ilmekora vdova s hčerjo. Listnica. Besednikova. C. g. Fr. Št. v Šm. Poslano jako všeč! Prav lepa hvala! Pride kmalo na versto. — C. g. J. C. v Sladki gori. Da vam Besednik ne dohaja redno, nismo mi krivi. Pod Vašim napisom se oddaja vsaki list enako na pošto, kakor za druge naše čast. naročnike. Nered je gotovo le ali na Vaši pošti ali pri Vašem pismonosu, ker od nobene pošte ne dobimo toliko reklamacij, kakor od Vaše.— C. g. Z. E. v Lj. Porabimo pozneje enkrat. Lepa hvala! Popravek. Od prijateljske roke smo prejeli sledečo opombo: „Stariši imajo sinovo ženo za sinaho ali sneho, ne pa brat bratovo, ta mu je svakinja, on pa njej dever; bratu je sestrin mož svak, on temu šurjak." — Ker se je v zadnjem Besedni-kovem listu v povesti »Moč otročje solze" proti tem pravilnim izrazom malo pregrešilo, prosimo naše častite čitatelje, uaj sami pomanjkljive izraze blagovolijo popraviti. Vred. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.