— 373 ---- Državopravne stvari. Ali ima kranjski deželni zbor pravico, državopravne reči obravnavati? Dandanašnji, ko je to vprašanje vedno na vrsti, in ko slišimo od različnih stranek različne odgovore, utegne truda vredno biti, da pogledamo malo nazaj v zgodovino, kako so se obravnavale državopravne reči v preteklem stoletji, ko so ustavne pravice kranjske dežele še trdno stale. Najimenitneja državopravna postava prejšnjega stoletja je brez dvombe pragmatična sankcija že za-volj tega, ker se na njo, kakor na nepremenljvo državno podlogo ali stalo , tudi diploma 20. oktobra 1860 opira. Vrh tega se poganjajo dežele dandanašnji še posebno zato, da bi se s pragmatično sankcijo, ter z nedeljivostjo in nerazdružljivostjo avstrijskega cesarstva, kar ona vstanovljuje, v soglasje spravile pravice in svoboščine, ktere deželam gredo, pa se niso spoštovale. Smel bi človek naravnost reči, da gre* zdaj prav~ zato, da se tiste pogoje, pod kterimi so sprejeli deželni stanovi pragmatično sankcijo, pogoje, da se ohranijo in spoštujejo deželam stare pravice in svoboščine, med vladarjem po pragmatični sankcii nasledujočim in med deželami z novo državno stalno postavo (Staatsgrund-gesetz) razjasne*, ustanove" in utrdijo* Zavolj tega zdruštva in sorodstva praktične sankcije z državopravnimi postavami, ki se imajo zdaj narediti, je pot, po kterem, in način, kako se je ona delala , gotovo najboljše kazalo, kako naj se ravnd tudi zdaj, da bode prihodnja državna uredba tako stanovitna in dotičnikom tako povoljna, kakor je pragmatična sankcija. Pisma stanovskih obravnav nam tedaj zastran te reči pripovedujejo, da je cesar Karol VI. pragmatično sankcijo dne 30. aprila 1720 predložil kranjskim stanovom posebej kot vladni predlog na sprejem; ti da so se o tem posvetovali ter predlog s sklepom 19. junija 1720 sprejeli izrekši ob enem upanje, da cesar deželne pravice in svoboščine v smislu §. 9. oporoke Ferdinanda II. potrdi. S §. 9 svoje oporoke je namreč zavezal Ferdinand II. vse svoje naslednike, da imajo deželam, po njem nasle-dovanim, njihove pravice in svoboščine potrditi. Iz tega ravnanja pri pragmatičini sankcii nam se razodeva dvoje: prvo, da se je ona sklenila prav po ustavno; in drugo, da je cesar to najvažnejšo državna stalno postavo dogovoril se zakonitimi zastopniki kranjskega vojvodstva neposredno. Pa še druge prevažne reči se dajo posneti iz tega ravnanja. Upanje, ktero so bili stanovi o sprejemu pragmatične sankcije izrekli, da se potrdijo deželi njene pravice in svoboščine, je cesar Karol VI. zvesto izpolnil. Dal sije 6. julija 1728 v Gradcu od notranjo-av-strijskih dežel zvestobo obljubiti, ter je pri tej priliki vse njihove pravice in svoboščine potrdil. Med temi pravicami je bilo tedaj poleg druzega posebno to-le: da so sodelovali pri ustanovljanji naslednjega reda vladarske hiše; oskrbovali brambo dežele ter v ta namen smeli vojsko zbirati, in jej vodje postavljati; da so davke dovoljevali, razdeljevali in pobirali, deželnega poglavarja (Landeshauptmann) sami volili, ter deželo v političnih in sodnih rečeh L stopnje upravljali. Ker so pa te deželne pravice, kakor smo videli, čisto ustavno zadobljene, in ker od tistihmal z ustavnim potom niso niti prenarejene niti odpravljene, smemo z dobro vestjo trditi, da so še dandanašnji pravno-veljavne. Ali jih mar more to ob veljavo djati, da se nekaj časa v djanji niso spoštovale. Ali so se pa mar pre-starale (verjahrt) po tem, ko vemo, da za državno pravo pre staranj a ni? Radovoljno se pa mora pritrditi, da je živa potreba, da se te pravice po zahtevi današnjega političenega in društvenega življenja na novo uravnajo in ustanove. Tako, mislim, je dokazano, da ima kranjski deželni zbor neovržljivo pravico, državopravne reči obravnati. Al temu je, poreče kdo, pravoslednost (Rechts-kontinuitat) februarskega patenta nasproti. Al tacega bomo vprašali: Jeli je patent 20. februarja 1861 postal kedaj po vse ustavna postava? kdaj je bil on po ustavno predložen deželnim zastopnikom, ki so druga postavodajavna oblast, da bi ga sprejeli; in kdaj so ga ti po ustavni šegi za postavo sprejeli? Ali ni mar z diplomo 20. oktobra 1860 izrekoma in ža vselej obveljalo, da vladar ne bo dajal več postav razun s pomočjo deželnih zborov in dotičnega državnega sveta? ----- 374 ----- Če pa kaka postava ni bila po vse ustavno storjena, potlej se tudi o njeni pravoslednosti govoriti ne more. Ko bi že hoteli o pravoslednosti oktrojiranih postav govoriti, potlej bi se to k večemu od oktoberske diplome dalo trditi, nikakor ne od februarskega patenta, ker po odstavku L okt. diplome se je vladar za vselej odpovedal pravici, da bi celo sam postave dajal. Utegnil bi kdo za pravoslednost februarskega patenta navesti še ta razlog, da so se deželni zbori pravic, ki jih daje, djansko poprijeli. Ali na to se mu odgovori, da še vse to iz omenjenega patenta ne stori ustavne postave, niti mu oktrojirane narave ne spremeni, in to zavolj tega ne, ker on, kakor smo videli, ni bil nikdar ustavno predložen, da bi se bil mogel sprejeti za postavo; s6 samimi adresami in djan-skim poprijemanjem se pa ustavne postave ne delajo, niti po ustavni šegi sploh, niti po ustanovah samega februarskega patenta. Naša prava in resnična pravoslednost je tedaj pragmatična sankcija z deželnimi pravicami vred, ki so se deželi kakor za pogojo pragmatične sankcije potrdile, in ktere so tako dolgo za veljavne imeti, dokler se po ustavni poti ne spremene. —c. Toliko za zdaj na odgovor vsem tistim, ki po svoje obračajo v ustavni državi „Rechtscontinuitat."