Kako je Radič obogatel. V zagrebškem dnevniku »Hrvat« je hrvatski novinar in političar Ivian Peršič dne 20. septambra t. 1. napisal članek o tem, kaj je Radič med vojno delal, kako je počaai bogat&l, kako je v njegovi hiši bilo vsega, ker mu je ljudstvo za posredovanje nosilo živež, kako je kupil vinograd in potem tndi vilo. Radič je radi tega članka tožil Peršiča. V petsk, 21. oktobra, je bila o tem raziprava na sodišču v Zagrpbu. Sodnija je Peršiča oprostila, ker se nm je posrečilo doprinesti dokaz resnice. Pred sodnijo je Peršič opisal pot gospodarskega povzdiga Stjepana Radiča. Kot dijak in potem kot književnik v Zagrebu je bil siromak. Leta 1911 je v Zagrebu otvoril svojo kinjigarno. Tudi kot trgovcu mu je slabo šlo, vsled česar je njegova soproga Marija, po rodu Čehinja, izjavila, da bosta s soprogom morda odšla v Prago, kjer knjigame boljše uspevajo. Radičevo gospodarsko stanje pa se je mahoma spremenilo, ko se je začela vojna. Leta 1916 je Radič v Moslavini kupil posestvo, obstojece iz 5 oralov vLnograda in 8 oralov njiv, za 90.000 kron, kar danes predstavlja 9 milijonov kron. Leta 1922 je na Pantovčalcu v Zagrebu kupil za 190.000 Din zemljišče s staro hišico ter dal sezidati vilo, ki je stala gotovo čez 2 milijona kron. Ker je limel že od 1. 1903 hišico v Madjašni ulici v Zagrebu, je bil leta 1923, predno je to hišico prodal, trojni hišni posestnik: imel je hišico v Madjašni ulioi, hišico na Pantovčaku In poleg nje novo lepo vilo, ki je kajpada vpisana na ime njegove žene, da more Radič svetu objaviti, da nima nobenega imetja. Med vojno so ljudje nosili Radičti v hišo živež, ker je ljudstvu skazoval »pomoč«. Ta pomoč je bila v tem, da je ženam pridobival vojne podpore, da so se dosegli predlogi za vojno oprostitev ter da so se frontaši zadrževali kot bolniki v bolnišnicah. Peršič je na sodniji opisal, kako je sam veokrat videl na lastne oči kmetske Ijudi, ki so prmesli živež v Radičevo trgovino. Ako je kak kmet prišel ter vprašal: »Kje je gospon Radič?« in ako je kaj prinesel s seboj, mu je gospa Radič zaklicala: »Tukaj zadaj je, pridite se-m!« Ako pa je kmet prišel praznih rok ter vprašal za Radiča, je gospa Radič odgovorila: »Nema ga.« Ker se je torej Peršiču dokaz resnice pbsrecil v eeloti, ga je sodišče oprostilo vsake krivde, Radiča pa obsodilo, da plača 1000 Din stroškov in takso za sodbo.