k
Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto III. St. 15.
SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
I. jubljana, 13. aprila 1934.
1 JA
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo,
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
Avstrijski „kulturni krog“ in ljudsko štetje na Koroškem
Pravkar se vrši ljudsko štetje v Avstriji po starih metodah in novih receptih. Nas ne bo presenetil in prevaral noben rezultat, saj nam je znano, kako so na Koroškem šteli Slovence pod Habsburžani tam, kjer so bili števni komisarji odpadniški uradniki, tem manj danes, ko je avstrijska oblast določila za števne komisarje same odpadnike, pretežno učitelje. Občinski zastopniki, predstavniki naše narodne manjšine na Koroškem, nimajo nobenega vpliva na to štetje, pa najsi bi bili tudi župani. Odlok koroške deželne evlade št. 24.054— 1/34 V. pravi, da se ne smejo premotriti rezultati štetja od nobene strani.
Ker že navajamo ta odlok, naj dodamo, da določa uvodoma, kako se naj tolmači jezikovna pripadnost posameznika. To pripadnost ne določuje morda plemenska pripadnost, materni jezik, večja ali manjša jezikovna spretnost, občevalni jezik, naobrazba itd., temveč izključno »kulturni krog<? za katerega kdo čuti. Stranke smejo absolutno svobodno navesti svojo pripadnost, za one, ki pa tega še ne morejo (otroci na primer), pa odloča njihov zakoniti zastopnik. Nadalje tudi nihče ne sme vplivati na izpovedbe strank, prestopki se javijo politični oblasti.
Veljaven je odlok samo za našo zavedno manjšino, kajti že po sedaj znanih primerih, ko se je štetje šele pričelo, vidimo, da ne velja za števne komisarje. »Kulturni krog« predstavlja za te odpadnike politično skupnost, v kateri morajo koroški Slovenci živeti, t. j. avstrijska država. Zasluga teh komisarjev je, da so ustvarili avstrijski kulturni krog, za našo narodno manjšino seveda. Kaj tvori bistvo tega »kulturnega kroga«, o tem si seveda niso na jasnem. Zato bi dodali to oznako mi: Kakor se pomika v pomladi zima vedno dalje v vršace, tako se je topil avstrijski kulturni krog, ki mu je bilo bistvo odpadništvo Bahovih huzarjev, iz našega juga proti severu. Tam ga je še nekaj
ostalo. Svojega izročila se mora držati Dunaj od prej in danes.
Števni komisarji izprašujejo v pogledu »kulturnega kroga«, ki seve brez jezika obstajati ne more: »ali ste za Avstrijo, ali za Jugoslavijo«, »Kam držiš, ali z Jugoslavijo ali z Avstrijo«, »k Srbom se ne moremo prišteti«, »ali se priznavaš jezikovno za Jugoslavijo ali za Avstrijo?« Itd.
Narodna manjšina, ki živi v Avstriji, ker ne more drugače, je podvržena avstrijskim zakonom. Nasilje je, da mora svoj kulturni krog pod pritiskom odpadništva istiti z nekim »političnim kulturnim krogom«, ki je specialna iznajdba koroškega nemoralnega odpadništva in to povrhu že v času, ko še donijo Dollfussove pomirjevalne besede iz Beljaka v ušesih naših soplemenjakov onstran drž. mejnikov. Saj praktično vpišejo komisarji vsakogar, ki se vpiše za Avstrijo, že tudi za Nemca. Naj sledijo zapisane izpovedbe prizadetih strank, katerih imena so na razpolago in ki poroštvujejo s svojim podpisom za resničnost navedb. Prva stranka piše:
»V pogovoru z našim učiteljem (števnim komisarjem) sva tudi zadela na vprašanje, kaj je odločilno za jezikovno pripadnost posameznika. On je trdil, da materinski jezik pri tem ne igra nobene vloge, ampak samo politično mišljenje. Kdor se priznava za Avstrijo — je Nemec, kdor se pa prizna za Slovenca, simpatizira za Jugoslavijo in naj gre dol. Grozil mi je tudi z orožnikom, ako se ne zapišem za Nemca, češ, na ta način sem že včeraj enega spametoval. Rekel mi je tudi, da starši nimajo pravice odločati za otroke, ki že morejo govoriti, ampak da naj sami odločajo.«
Druga stranka piše:
»Učiteljici (števni komisar) sem odgovorila na vprašanje ali smo za Jugoslavijo ali Avstrijo, da smo Slovenci. Po pripombi, da je materni jezik pri
tem postranska stvar, je zapisala nekaj, kar mi ni pokazala.«
Iz tega primera sledi, da niti stranke ne morejo povsod vedeti, kako jih zapisujejo.
Tretja stranka piše:
»Na vprašanje ali sem za Avstrijo ali za Jugoslavijo, sem ji (učiteljici-komisarju) odgovoril, da sem za Avstrijo. Nato me je takoj zapisala za Nemca. Na zahtevo me je izbrisala s pripombo: materni jezik ne igra nobene vloge, odloča samo politično mišljenje, če sem Avstrijec, sem tudi Nemec.«
Za odpadnike ne igra materni jezik slovenske manjšine nobene vloge. Škoda, da Avstrija nima kolonij na luni, da bi imeli koroški števni komisarji hvaležnejši in širši delokrog.
Četrta stranka pravi:
»Učiteljica me vpraša: »Kam držiš, ali za Jugoslavijo ali Avstrijo?« Ko ji odgovorim: za Avstrijo, me je zapisala za Nemca. Šele na ponovno zahtevo me je zapisala za Slovenca.«
Četrta stranka ima otroka, števni komisar je njegov učitelj.
Števni komisar vpraša otroka po imenu in starosti (10 let) in nazadnje: »Kako govorite v šoli in doma?« Fant odgovori: »Slovensko.«
Števni komisar: »Kje si raje, v Jugoslaviji ali Avstriji?«
Odgovor: »V Avstriji.« Komisar zapiše zaradi tega otroku nemško jezikovno pripadnost.
Mojo ženo je vprašal: »Kje je tvoje srce?« Nahrulil jo je, da je najbrž v Sloveniji! Zapisal je nato moža in ženo za Slovence. Oče se je zategadelj pritožil, ker ne pusti, da bi mu otroke proti njegovi volji drugače zapisovali. Nato je števni komisar takoj poklical orožnika, ki naj prijavi, da se je mož vmešaval v uradne njegove posle. — Beležimo brez pripombe to nasilje.
Vsi ti navedeni primeri so vzeti iz cele zbirke ene same male občine, ter dovolj pojasnjujejo, kako se »šteje« naša narodna manjšina. Navedli smo jih radi tega, da si ne bo nihče delal upov na trenutno novi režim naše sosede in da obudimo spomine na prejšnja štetja pod Habsburžani. Reči smemo: »Nič se niso naučile avstrijske oblasti.« Dobro, da od štetja ni bila odvisna in tudi ne bo usoda manjšin.	J.	R.
Profesor Anton Bezenšek — naš zgled
Dne 15. aprila t. 1. poteče 80 let,, kar je bil rojen v Bukovju pri Celju Anton Bezenšek.
Postavimo samo eno dejstvo: Po »Bibliografiji spisov prof. Antona Bezenška«, ki pa še ni popolna, je ugotovljeno, da je spisal prof. Anton Bezenšek za svojega plodovitega življenja nič manj kakor 25 samostojnih knjig, od katerih so mnoge dosegle po dve izdaji (Bolgarska stenografija I. del do njegove smrti 1915 celo šest izdaj). Poleg samostojnih knjig je prevedel še pet knjig, največ iz nemščine na bolgarščino; dalje je spisal 65 strokovnih stenografskih člankov in razprav v raznih jezikih, 42 člankov in razprav v raznih jezikih iz najrazličnejših področij; na leposlovnem polju je dal samo v slovenščini deset pesmi, 28 novel, črtic in krajših povesti. Iz tujih slovstev je prevedel na slovenščino nad deset leposlovnih črtic, novel in povesti. Pri tem pa ni vračunano, koliko je prevajal iz slovenščine na bolgarščino in iz tujih slovstev na bolgarski jezik. Poleg tega je izdal in uredil sedem letnikov stenografske revije »Ju-goslavjanski Stenograf«, en letnik »Jugoslovanskega Glasnika«, izdajal in urejeval je »Male novine«, »Balkanpost« in mladinski časopis »Zdravee«, zadnjega skupno z urednikom Hr. Konstantinovim. Vrhu vsega tega obilnega dela je bil mnogo let stalni dopisnik »Slovenskega Naroda«, »Slovenca«, Slovanom naklonjenega dunajskega »Va-terlanda« itd. Že samo ta statistična ugotovitev in kratek pregled dovolj jasno kažeta moža neumornega dela in širokega duševnega obzorja, ki je venomer snoval in gradil, počival nikoli.
Če pomislimo dalje, da je bil profesor Anton
Bezenšek tudi poklicen stenograf, ki je po cele ure beležil dolge govore v hrvaškem Saboru v Zagrebu, v Sobranju v Sofiji in v Oblastnem Sobranju v Plovdivu, potem vse te dolge govore de-šifriral in velikokrat sam prepisoval na čisto, moramo priznati, da mu je to delo vzelo mnogo prostega časa. A ne samo to. Učiteljeval je obenem na gimnazijah v Sofiji, potem v Plovdivu in nazadnje na vseučilšču v Sofiji, razen tega pa je bil še spreten organizator ter je vodil mnogo let društvo »Slavjanska Beseda« v Sofiji, ustanovil je in bil dolga ieta duša vsemu gibanju »Plovdivskega pevskega društva«, dalje je bil ustanovitelj in organizator Zveze jugoslovanskih pevskih društev; pri vsem tem se moramo naravnost čuditi, kje je mož jemal voljo, čas, zmožnosti in sposobnosti, da ga ni to mnogostransko delovanje z vsemi napori in ovirami strlo in mu vzelo volje ter zmanjšalo veselja. Lahko bi človek stopil pred narodni forum in zaklical: Kje je mož, ki bi se v enaki meri mogel meriti z nesebičnim delom, požrtvovalnostjo in idealizmom, kakor Slovenec profesor Anton Bezenšek!? Človek občuduje, začuden obstane in nemo strmi v duševne zaklade, ki sta jih nagro-madila duh in pridnost Slovenca-Bolgara Bezenška. Zato mož ob 801etnici rojstva, čeprav ga krije že 19 let bratovska zemlja, zasluži največjo pozornost vse južnoslovanske javnosti, da se vsaj v spominu oddolžimo velikemu delu, da pokličemo v spomin to in ono, ki naj služi nam zanamcem za zgled, njegova svetla osebnost pa nam naj bo v vsakem pogledu naš vzor!
Vsak človek ima, če ne v zrelih letih, pa vsaj v mladosti, svoje zglednike in vzornike, ki si po njih želi uravnati in usmeriti tek svojega življenja. Tudi Bezenšek jih je imel. Moram pa že takoj v početku poudariti in ugotoviti, da je bil Bezenšek
že po naturi tako krepka individualnost, da mu drugi vzorniki neogibno potrebni niso bili. V človeški družbi je malo takih že po naravi močnih osebnosti in. taki primeri so zelo redki, a se najdejo. Med tem, ko drugi v izoblikovanju svojega značaja šele dozorevajo in iščejo prave poti, vidimo, da je bil Bezenšek že v mladeniški dobi po značaju in osebnosti popolnoma ustaljen.
Bil je prvi organizator slovenskih dijakov na celjski gimnaziji, on je ustanovil, vodil in bil »spi-ritus agens« prvemu slovenskemu dijaškemu društvu »Besedi«, on je s svojo osebnostjo in s svojim delom kazal pot drugim slovenskim dijakom in jim bil najlepši zgled. On je bil tedaj med dijaki celjske gimnazije menda edini, ki je že kot peto-šolec začel pisati pesmi, črtice, novele in krajše povesti. Že tedaj je veljal med dijaki za slovenskega pisatelja in je obetal ta sloves tudi ohraniti. Zato ga je že tedaj vse cenilo in spoštovalo. Če še omenimo, da ga je poleg drugih sposobnosti odlikoval tudi govorniški talent, prikupna zunanjost in simpatičen nastop, se nam ne zdi čudno, da je bil Bezenšek že kot dijak ona osrednja osebnost vsega slovenskega dijaškega življa na celjski gimnaziji. Še več. Bezenškova duševnost se je izžarevala, bila je luč, ki je ogrevala in razsvetljevala. Po zgledu »Besede« v Celju so se imela ustanoviti! enaka slovenska dijaška društva tudi drugod, tako v Ljubljani, v Mariboru, v Gorici
i.	dr. Žal, da iz neznanih vzrokov do ustanovitve teh društev drugod ni prišlo.
Ko se je 1. 1874. vpisal kot slušatelj modro-slovja na novoustanovljenem vseučilišču v Zagrebu, je takoj pričel z delom. Zanimivo je tudi, da ni šel na visoko šolo v Gradec ali na Dunaj, kamor so po večini hodili študitrat slovenski dijaki, ampak je že tedaj v njem zmagala slovenska ideo-
Stran 2.
4 1_----------
Slovenski vodnik
Na belo nedeljo, 8. malega travna t. L, je bil pokopan v Ljubljani pri Sv. Križu slovenski mož, slovenski vojščak in vodnik. Pogreb, ki so se ga udeležili tisoči iz vseh slojev, je bil dokaz.
Dr. Brejc je bil Gorenjec, izpod naših gorskih velikanov, njegovi predniki so	bili svobodni kmetih	Za to ni imel v sebi
S 34. letom, leta 1903, je	prevzel vodstvo ko-
ro?.	Slovencev, ko je postal	predsednik »Katol.
političnega in gospodarskega društva za Slovence na^ Koroškem. Pravnik in odvetnik po poklicu, je začel voditi pravdo slovenskega naroda z 80 milijonskim nemškim narodom za pravico in življenje koroške veje slovenstva, na katero je neposredno pritiskala teža na novo zbujenega vsenemštva, pa ne le teža velikega nemškega naroda, ampak grizla je vanjo tudi zahrbtnost in zvijača odpadnikov. Koroška Slovenija je bila prepuščena sama sebi^ pomoč iz Kranjske je bila malenkostna, še Družba Sv. Cirila in Metoda je imela le 2 šoli, ki jih je pa zadrževalo koroško šolsko društvo. Tisti, ki so po shodih in po časnikih najbolj kričali o absolutni narodnosti ter kovali kapital iz votlih besed zase, so na Korošce najmanj mislili. v So bili in so med nami ljudje, ki prinašajo žrtve za ljudstvo, ker jim gre za stvar, so pa drugi, ki se okoriščajo s tistim, za kar so drugi trpeli, in jim je zato dobro na zemlji. Pravo, resnično slovenstvo je pa zrastlo iz žrtev in trpljenja in iz načelnosti bolje razvitih umov in nravi', ne pa iz v slovenji Koroški je bilo desetletja pred svetovno vojno za slovenskega razumnika življenje neznosno. Boj dan za dnem, vsak dan boj na nož, za vsako malenkost je bilo treba skakati iz strelnih jarkov. Bilo je treba dejanj, ne besed, prijeti je bilo treba za lopato in voditi obenem armado.
ronto je držala duhovščina in kmetje, vodil jih je edmi vodnik dr. Brejc. Na njegovi strani je bila moralna pravica in besedilo avstrijske ustave, ki je priznavala enakost vsem avstrijskim narodom.
Ur. Brejc je imel pogum, da se je postavil v bran sodiščem in upravnim oblastem od okrajnih glavarjev in žandarjev do deželne vlade in do ministrstev, nemškutarskim občinam in deželnemu odboru. Z vsemi je bil v trajnem boju. Delal je slovenske vloge na vseh 13 okrajnih sodišč v slovenji Koroški in na celovško deželno sodnijo; pri
teh sodiščih, ki se niso hotela ravnati po tistih Pražakovih jezikovnih naredbah, ki so veljale prav tako za slovenski del Koroške kot za Kranjsko in Spodnje štajersko, kjer so sodišča uradovala s Slovenci po slovensko, je pri vsaki razpravi sproti zahteval slovensko obravnavanje, čeprav je bil sodnik Nemec ali nemškutar ter se je pritoževal za obrambo jezikovnih pravic v vsakem slučaju. Bojeval se je z neizprosno logiko za slovenske pravice, z železno vztrajnostjo, ne da bi gledal na svojo korist, ne na čas in trud. Zmagaj ali padi! Vlagal je sindikatne tožbe zoper sodišča sama brez strahu in je s skrajnimi sredstvi dosegel veliko uspehov, tako da se je marsikak uradnik premislil drugič delati napačno in da so ga nasprotniki začeli ceniti. Slovenske vloge so še danes v arhivih koroških sodišč, dokazi, ki jih narod hrani«.
Vsak Slovenec naj bere tednik „Slovenija“
logjja ter se je vpisal v Zagrebu. Tako tudi lahko trdimo, da je bil Anton Bezenšek eden prvih slovenskih slušateljev zagrebškega vseučilišča. — Po prizadevanju tedanjega gimnazijskega ravnatelja Frana Petračiča na zagrebški veliki gimnaziji je pdprl stenografske tečaje na tamkajšnjem zavodu in poučeval stenografijo skozi pet let. V tem času je vzgojil 236 stenografov, izmed katerih so se nekateri prav uspešno uveljavili na polju stenografije bodisi kot praktični stenografi, stenografski pisatelji, kritiki, uredniki itd. V dosego svojih vzvišenih ciljev se je posluževal še drugih sredstev. Že naslednje leto po svojem prihodu v Zagreb je izdal na lastne stroške »Stenografičko čitanko«, svojo prvo stenografsko knjigo, ki ji je pozneje v življenju sledilo še toliko stenografskih del. Dasi nosi knjiga znake početništva, je kljub temu zelo mnogo koristila kot pomožna učna knjiga. —- V svojem delovanju je šel še dalje. L. 1876. je pričel izdajati prvi stenografski1 časopis na slovanskem jugu »Jugoslavjanski Stenograf«. V njem je objavljal svojo »Jugoslovansko stenografijo«, ki na.j bi tvorila nekako osnovo vsem južnoslovanskim stenografijam ter je sestavljena in prirejena Po »tesnopisu češkem«. Da bi svoje stenografsko znanje poglobil in izpopolnil, je odšel 1. 1876. za študijski semester na Češko, kjer je navezal stike in sklenil znanstva z odličnimi češkimi ka-°r tudi nemškimi stenografskimi strokovnjaki1. V ragi je tudi napravil izpit za učitelja stenografije, o enem pa se je udeležil odkritja spominske plošče ojstni! hiši »avstrijskega apostola Gabelsber-gerjevega« Čeha Ingata Jakoba Hegerja. Na pro-s avi ozir. na banketu, ki je bil prirejen v čast gos om, je v imenu južnih Slovanov govoril tudi Bezenšek, m sicer »0 slovanski vzajemnosti«. — Na podlagi bogatih fekušenj, ki si jih je pridobil v tujezemstvu, je nadaljeval svoje plodovito delo-
t dr. Janko Brejc
Vprašanje slovenskih šol je bilo in je še danes za koroške Slovence življenjskega pomena. Vsi razumni koroški Slovenci so bili pred svetovno vojno prepričani, da če bi bile na Koroškem ljudske šole slovenske, da bi bili se koroški Slovenci ne-le ohranili, ampak da bi bili začeli prodirati naprej in osvojili tudi tisto ozeml je, ki so ga v teku zadnjih 50 let izgubili. Dr. Brejcu se je s pravniško bistroumnostjo posrečilo doseči pri državnem sodišču na Dunaju, da je ta najvišja avstrijska instanca pritrdila slovenskemu stališču v šolskem vprašanju, in le zagrizenost koroškega deželnega odbora je bila kriva, da koroški Slovenci niso dobili slovenskih koroških šol. Če bi pa bila za deželne zbore uvedena splošna in enaka volilna pravica, kot je že bila za državni zbor, in bi bilo v koroškem deželnem zboru kakih 7—8 Slovencev, ki bi bili po splošni in enaki volilni pravici prišli v deželni zbor, bi bilo tudi šolsko vprašanje rešeno v prid Slovencem na Koroškem. Svetovna vojna se je vnela 10 let prezgodaj! Tudi razsodba avstrijskega državnega sodišča o slovenskih šolah na Koroškem j o dokument in slovenski dokaz, ki bo mogoče še kedaj glasno pričal za naše pravico.
Jasna in ravna pot ne vodi mogoče takoj do uspehov, privede pa do cilja. Lahko mogoče, da je bilo treba včasih v slovenski politiki na Koroškem ubrati tudi zahrbtno taktiko in bolj gospodarsko pot, toda velikega programa ni bilo zapostavljati in ne odnehati od njega, kakor je dostikrat navada ljudi, ki nastopajo pri nas v politiki in celo veliki program naravnost zavržejo.
Vodnik mora imeti jasno cilje, biti pa mora vsaj slovenski vodnik ne le poveljnik, ampak tudi obenem navaden vojščak, ker le tako ohrani ljudstvo zaupanje vanj in v stvar, ki jo vodi. Brigati se mora in poprijeti za vsako delo in ne sme prezreti nobene malenkosti. Dr. Brejčevo energično in brezobzirno vodstvo na Koroškem je začelo zadnja leta pred svetovno vojno roditi sadove. L. 1914 so koroški Slovenci obhajali 5001etnico, ko je bil zadnji koroški vojvoda vstoličen v slovenskem jeziku. Predavanja so bila o tem po vseh izobraževalnih društvih že po zimi in v zgodnji spomladi.
V	začetku poletja sta pa bila dva mogočna ljudska tabora, v Šmihelu in št. Jakobu. Tisoče ljudi se jih je udeležilo, bili so to tako mogočni izrazi slovenske zavesti in moči, kot še nikdar prej v slovenji Koroški. Na tabor v Št. Jakobu so se n. pr. pripeljali na celi vrsti voz slovenski kmetje iz Kostanj visoko gori od Osojskega jezera, ko so mislili ljudje, da gre slovenska jezikovna meja ob Celovcu. Tabor je bil veličasten, predsedoval je dr. Janko Brejc. Naenkrat zapazi reditelj, da se je pritihotapil na tabor zagrizen nemškutarski župan S par pripadniki. Reditelj mu ukaže, da naj izgine, nemškutarski župan se začne upirati, žandarme-rija se nagiba na stran nemškutarja. Reditelj skoči k odru ter pokliče predsedujočega dr. Brejca. Dr. Brejc, ki je bil takrat že ud državnega sodnega dvOra (Staatsgerichtshof), ki je sodilo avstrijske ministre zaradi ministrske odgovornosti, plane z odra, in oba z rediteljem spravita nemškutarskega mogočnjaka, ki so se ga bale cele vasi, na cesto, vkljub žandarjem. Tisoče ponižnih Slovencev je vzkliknilo, in jim je ta neustrašeni nastop vlil več poguma kot najognjevitejši govor, ker so dejansko
vanje v domovini. — Poleg tega delovanja se je udejstvoval še leposlovno in publicistično ter je tudi na tem polju dosegel vidne in trajne uspehe.
Dobo do njegovega odhoda v Bolgarijo, t. j. do dovršenega petindvajsetega leta, lahko imenujemo dobo njegovega duševnega razvoja in izpopolnitve, medtem ko lahko z vso upravičenostjo trdimo, da je doba njegovega delovanja v Bolgariji, doba zrelosti, najbolj obsežnega in najuspešnejšega vsestranskega delovanja.
Dasi je imel po dovršenih študijah najlepše iz-glede, da bi dobil ugodno mesto na gimnaziji v Zagrebu, kjer je že nekaj let preje poučeval kot nadomestni učitelj, se je z veseljem odzval vabilu bolgarskega finančnega ministra G. Načoviča in jeseni 1. 1879. odšel v Sofijo. Tu je takoj zastavil vse sile in dal mlademu, komaj osvobojenemu narodu, svoje bogate zmožnosti na razpolago. Dne 25. septembra 1879 je že imel prvo predavanje o stenografiji v Sofiji in ta datum imajo Bolgari tudi za začetek bolgarske stenografije.* Bil je steno-
* V malokateri državi je hitnopis tako razvit kakor v Bolgariji. Letos poteče 55 let, odkar je Slovenec prof. Anton Bezenšek izdal bolgarsko stenografijo po Gab®l»berger-jevem sistemu. Ta sistem je v Bolgariji uzakonjen pod imenom Gabelsberger-Bezenžek. V zvezi s teni se proslavlja letos tudi SOletniea rojstva prof. Beraenska. Ljubljanski odbor za proslavo je v živahni zvezi z Bolgari, kjer z mnogo večjo vnemo in navdušenjem pripravljajo proslavo našega rojaka. Ker je stenografija na bolgarskih šolah, tudi na gimnazijah, obvezen učni predmet, je radi tega stenografska literatura in društveno življenje zelo razvito. Vseh stenografskih društev, podružnic,, skupin in institutov je nad 40, katera so včlenjena v' zvezah (sojuzih). Najmočnejše je stenografsko društvo »Brzopist v Sofiji, ki praznuje letos SOletnico obstoja. To društvo sklicuje za dan 15. aprila t. I., ki je obenem 80. rojstni dan + Antona Bezenška, v Sofijo III. shod bolgarskih stenografov. Shod bo trajal tri dni in ima, razen glavnega namena, praznovanje 801etnice roj-
videli, da je tudi koroški Slovenec na svoji jemlji gospod in gospodar in ne lilapec.
Dr. Brejc je bil izmed tistih redkih slovenskih politikov, ki niso bili hlapčevske nature; iz dna duše je sovražil hlapčevstvo, nele kot popoln in prepričan demokrat, ampak zaradi svoje nature same. Noben slovenski vodnik pa ne bi smel biti
Ko je prišel polom avstrijsko-ogrske monarhije, je moral dr. Brejc, čeprav je živel na meji, storiti prve korake, da so sestavili v Ljubljani slovensko narodno vlado; prevzel je pa obenem najtežavnejši referat: notranje zadeve. Sam je imenoval to vlado popolnoma avtonomno ljudsko vlado. »Da nam bo kdo utegnil kedaj
na to pač
nihče izmed nas ni mislil, ali vsaj na glas tega povedal ni«, pravi v svoji razpravi »Od prevrata do ustave«. V prav ti razpravi pravi, da je vseh homatij na Koroškem krivo samo dejstvo, da antanta v pogojih za premirje na Koroškem in Štajerskem ni določila nobene demarkacijske črte in ni določila vsaj približno slovenskih meja proti avstrijskim Nemcem, kakor jo je določila proti Madžarom, kajti če bi bila že v premirju po antanti določena demarkacijska črta, bi ne bilo nobenega koroškega vprašanja in bi se bili Nemci tudi na Koroškem tako mirno uklonili kot so se povsodi drugod. Za to bi bilo treba dognati, kdo je resnični krivec, da ta črta ni bila potegnjena, kajti tisti je kriv plebiscitne nesreče. Pozabiti tudi ne smemo, da je slovenska pokrajinska vlada v Ljubljani, ki je sama skoraj brez sredstva morala voditi plebiscitni boj pod predsedstvom dr. Brejca 13. septebmra 1920, protestirala zoper to, da bi se plebiscit sploh vršil ter je odstopila, ker ni pri višjih instancah našla razumevanja za svoje stališče, ki je bilo kot se je takoj nato izkazalo, popolnoma upravičeno. Po koroškem plebiscitu je meseca decembra I. 1920 dr. Brejc kot predsednik pokrajinske vlade za Slovenijo odstopil, telesno uničen od naporov kot vojščak v strelskih jarkih. »Demokratija«, glasilo »Demokratske zajednice«, ga je napadlo v članku: »Odmetniška vlada v Sloveniji. Ko je stariji: ministri ili g. dr. Brejc?« ter mu očitala, da »ovi dahiluci« prekoračajo vse dopustne meje in da bomo doživeli, če se bo ta režim v Sloveniji nadaljeval, da bo dr. Brejc kot predsednik pokrajinske vlade >stariji<
Dr. Janko Brejc je bil eden izmed redkih slovenskih politikov, ki je bil res vodnik in resnični Slovenec in je bil v obeh ozirih visoko nad povprečnostjo.
O gospodarskem položaju koroških Slovencev
Če motrimo gospodarski položaj naše narodne manjšine, ga ne moremo razčistiti zgolj s številkami, tudi ne samo z razmotrivanjem komponent, ki so z njim v neposredni zvezi, ampak bi morali vzeti v obzir mnogo vprašanj, ki navidezno nimajo z golim gospodarstvom nobenih zvez, vsaj neposrednih ne. Za to pa bi bilo treba nekaj daljših in iz-črepnih razprav. Tu se moram omejiti samo na nekaj opomb.
graf v Narodnem Sobranju, nastopil je službo profesorja na gimnaziji, obenem ga pa že tudi najdemo, ko organizira in ustanavlja prosvetno društvo »Slavjanska Beseda« v Sofiji. A ne le to. V domovino poroča o kulturnih, političnih kakor tudi gospodarskih razmerah v Bolgariji in pošilja svoja poročila »Slovenskemu Narodu«, »Ljubljanskemu Zvonu«, »Kresu«, »Slovanu« itd. Pa tudi o slovenskih ^ razmerah in slovenskem kulturnem stanju poroča v bolgarske časopise in revije. Lepe in rodoljubne Aškerčeve in Gregorčičeve pesmi prevaja na bolgarski jezik. Na ta način je vršil najlepše in najuspešnejše delo medsebojnega bratovskega zbližanja, ker kakor sam pravi: »Najprej se moramo med seboj spoznati, potem se bomo tudi vzljubili.« (V predgovoru k knjigi: Bolgarija in Srbija.) Njegovega prosvetnega delovanja pa še ni konec. Spoznal je vrzel, da bolgarskim srednjim šolam primanjkuje v nekaterih panogah dobrih učnih knjig. Da zamaši to občutno vrzel, je sestavil in spisal sam lepo število učnih knjig,^ tako za nemški jezik v več delih, za filozofijo (Etiko) in za stenografijo. Da so bile njegove učne knjige res dobre, se vidi, ker so nekatere dosegle več izdaj in so se skozi desetletja uporabljale na bolgarskih srednjih šolah. — Bezenšek je imel tudi veliko razumevanja za potrebe preprostega naroda. V deželi rož, kjer se pridela največ rožnega olja, se v zelo veliki meri goji čebelarstvo. Sam umen čebelar, je prevedel iz nemščine v bolgarščino praktič-no knjigo o čebelarstvu in na ta način visoko
stva prof. Antona Bezenška, še zelo obširen strokovni program. Pokrovitelj zbora je prosvetni minister Bojadžijev. V splošnem se pa vrše v Bolgariji Bezenškove proslave že od 18. marca, ko je na ta dan med prvimi priredil proslavo slavnostni odbor v Stari Zagori. Vsa ostala stenografska društva in ustanove po vsej državi pa priredijo enako spominske slavnosti v času do konca aprila t. I.
V	prvi vTsti je treba zastaviti vprašanje, kaj tvori stržen gospodarskega obstoja koroških Slovencev.
Pod pritiskom nemških oblasti se ni mogla narodna manjšina v preteklem stoletju razviti in gospodarsko razmahniti, kakor tam, kjer narodnemu razvoju ni bilo stavljenih toliko ovir, kakor nam Slovencem vobče, koroškim pa še prav posebej. Avstrijski vladni režim in nemški kapital so od kraj kraja skrbeli zase in za utrjevanje nemštva, ter za asimilacijo slovenskih delovnih moči, kolikor jih je podeželje imelo odveč, in še preko te mere. Da se ta slovenski delavski živelj narodno ne osamosvoji, da okrepi sicer slabotno alpsko nemštvo, zato so skrbeli koroški deželni mogočniki z vsemi sredstvi, s katerimi je razpolagal vladni aparat. Tako je slovensko podeželje izgubljalo svoje moči, narodna manjšina svojo številčno moč v korist sosedov. Številčna razlika med sosedoma v deželi je na ta način stalno rasla v škodo slovenske manjšine. Vedno je ostala osnova te manjšine ista — naš kmet, njegov gospodarski položaj, njegove politične, socialne in kulturne potrebe so pomenile eksistenčno vprašanje manjšine vobče. Pač se je v skromni meri razvijalo tudi slovensko obrtništvo, a služilo je skoraj izključno kmečkim potrebam manjšine. Slovenska narodna manjšina je skoraj isto kot slovensko kmečko ljudstvo.
Za deželno in državno upravo predstavlja naš kmet najcenejšega davčnega zavezanca vsa stoletja sem in do danes. Vidimo ga kot delovno moč nemške fevdalne gosposke, kot dobavitelja človeškega delovnega materiala za nemško industrijo, zavezanca za krvni davek in razne dajatve v denarju. Najcenejši državni zavezanec pa je danes kot državljan avstrijske republike. Prav sedaj nosi kaj težko breme, saj stojita tako država kakor dežela na robu finančnega poloma. Velikanski stroški obeh uprav so tako veliki, da pride po računu iz leta 1932 na eno pridobitno glavo 1240 šilingov letno. Za pravilnejše presojanje nekaj primerjave: Po številu prebivalstva štirikrat večja predvojna Avstrija je imela 101.000 upokojencev, danes jih je 117.000, policijskim organom so izplačevali prej 36 milij., danes 110, pošta je stala prej 119 milij., danes 3217. Najbolj predočuje velikansko uradniško nadoblast dejstvo, da je bilo v činu polkovnika pri pošti v monarhiji skupno 236 uradnikov, danes 1250. Koroška sama je stala radi svojega težkega finančnega položaja tik pred vladnim komisariatom, in rešilo jo je samo to, da so izglasovali v deželnem zboru novi (peti) davek: 6 grošev od 1 kg pšenice ali 7 šilingov od 1 ha. Posredno ali neposredno je pritegnjen slovenski kmet k vzdrževanju raznih kulturnih ustanov, ki ni niti ena namenjena njegovi strokovni potrebi, kaj šele potrebi manj-' šine ko take.
Dolgo se je vzdrževala pri nas domneva, da je na Koroškem položaj za kmeta ugodnejši kot pri nas. Na lastne oči pa sem se že pred leti prepričal, ko še pri nas kriza niti čutila ni, da tam nekaj ni v redu. Velikanski posredniški dobički pri prodaji kmečkih pridelkov so potisnili cene živilom na višino, da tudi spričo dobrih plač uradništva ni bila upravičljiva. Danes pa se je kmečki gospodarski položaj tudi ob prometnih žilah, ob gospodarskih centrih tako poslabšal, da je enak položaju v na-
dvignil pomen in ugled te koristne narodnogospodarske panoge. Po zgledu Knajpovega »Domačega zdravnika«, ki ga je izdala Družba sv. Mohorja za Slovence, je priredil tudi on za Bolgare praktično knjižico domačega in prirodnega zdravljenja ter na ta način navajal preprosto ljudstvo na higiensko življenje. Tako ga najdemo, da se je udejstvoval vsestransko in v najrazličnejših panogah narodne prosvete. — Poleg vsega že navedenega udejstvovanja je nastopal mnogokrat še kot govornik in z živo besedo vzpodbujal, vzgajal in kazal narodu pot v lepšo bodočnost. Sicer so nam večji in važnejši njegovi govori ohranjeni v posebnih odtiskih ali obzornikih, toda škoda, da tudi v tem pogledu nimamo natančnega in zbranega gradiva.
Kakor se je Bezenšek vsepovsod izkazal koristnega in vedno na pravem mestu, tako ga najdemo tudi ob času balkanske vojne. Ne samo, da je z navdušenjem poročal o vojnih uspehih slovanskih vojsk nad polmesecem raznim našim časopisom, še več: na svojo roko je organiziral med znanci in prijatelji v domovini zbiranje prispevkov in darov za bolgarski rdeči križ. Obširen zgodovinski pregled o poteku balkanske vojne pa je podal v Koledarju Družbe sv. Mohorja za 1. 1914. Da bi Slovence še bolj zainteresiral za Bolgare in jim jih še bolj približal, je izdal 1. 1914. Bolgarsko slovnico za Slovence, ki so ji na koncu pridejani tudi praktični razgovori.
Iz do sedaj navedenega je razvidno, da je bil Bezenšek velika pridobitev za Bolgarijo. Tako je odličen hrvaški stenograf gimn. direktor Nikola Žic pisal: Kakor je hrvaška stenografija mnogo izgubila z Bezenškovim odhodom v Bolgarijo, tako je bil profesor Bezenšek velika pridobitev na prosvetnem polju za novo ustanovljeno samostojno Bolgarijo.
Nam pa naj bo njegova osebnost svetel vzor, a njegovo nesebično delovanje za zgled in kažipot,
ših najslabših krajih. Najbolj jasno nam bo, če primerjamo razmere s predvojno dobo. Davki s takratno osnovo 100% znašajo danes 300—350%, cene industrijskega blaga pred vojno 100%, danes 200%, cene kmečkim produktom prej 100%, danes 50—80%. Glavni gospodarski viri kmetijstva ležijo na tleh. Lesna trgovina je uničena, živinoreja propada. Danes bi lahko marsiktere teh pridelkov pri nas še vnovčili, čeprav z majhnim dobičkom.
Na kmetih nezmožnost plačila raste. Posledice so rubežni in zasilne prodaje.
Koroška je pretežno gorata, zlasti nemški del. Ker je postal gospodarski položaj planinskih kmetij nevzdržen, je začela vlada akcijo, da se posameznikom dovoli plačilni odlog, n6kak individualni moratorij. Za generalni odlog plačil se vlada ne more odločiti, kmet je dober davkoplačevalec. Slovenski kmetje, ki prebivajo pretežno v dolini, teh dobrot ne morejo biti deležni. Gospodarski položaj pa je tukaj enako težak.
Pri tem moramo poudarjati, da obstaja že mnoga leta Kmetijska družba, ki se ji je pridružila po vojni še kmečka zbornica. Obe ustanovi imata nekako vzporedno nalogo, preskrbeti tvarne vire in oskrbeti strokovni pouk tudi slovenskemu kmetu in kmečkemu naraščaju. Bil sem sam navzoč, ko je zbranim kmetom tolmačil modema gospodarska načela strokovnjak v slovenskem jeziku. V potu svojega obraza se je trudil dobrih 10 minut, da pove, kar ima na srcu. Kmetje so začudeno gledali, ni ga bilo razumeti. Nazadnje mu pomaga nemškutar iz zadrege: »Sprechen sie lieber deutsch, wir werden das besser verstehen.« Pozneje sem slišal, da se je fant v mestu pobahal, da so ga kmetje v nemškem jeziku dobro razumeli, bolje nego v slovenskem. Nazadnje so Nemcem tudi taka sredstva dobra, samo da ni treba nameščati slovenščine popolnoma sposobnih strokovnih moči.
Na istem stališču stoji danes tudi kmečka zbornica. Že 10 let delujejo gospodinjski tečaji na kmetih. V slovenskem delu Koroške tudi tam, kjer so najtrši Slovenci, so predavale učiteljice v nemškem jeziku. Slovenska dekleta so si zapisavale kuharske recepte v nemščini in ko sem dobil vanje pogled, sem se zgrozil ne samo nad jezikovnimi, tem-
V	Parizu se je osnovala prejšnji mesec Zveza za avtonomijo Julijske krajine — »Lega per l’au-tonomia delia Venezia Giulia«. Osnovali so jo italijanski republikanci. Med njimi se je zlasti zastavil zanjo tržaški izselnik Giuliano Viezzoli.
Bistvene točke programa Zveze so:
1.) Vanjo stopi lahko vsak Italijan in Slovan, ki je rojen v Julijski krajini, ki se hoče boriti za demokratično, republikansko in socialno vladavino. 11	1
2.) Pokrajinsko se prišteva Julijski krajini samo tisto ozemlje, ki si ga je osvojila Itaiija po 1918. letu, toda brez Zadra in Lastova.
3.) Cilj Zveze je popolna kulturna, upravna in carinska avtonomija Julijske krajine, popolna politična in gospodarska enakost Italijanov in Slovanov v Julijski krajini ter doseg gospodarske blaginje, ki bi zadovoljeval delavstvo.
po katerem nam je hoditi, da čimprej dospemo do lepše in srečnejše bodočnosti, ki se nam južnim Slovanom že odkriva na obzorju .
Slava Bezenškovemu spominu!
Knjiga akademske mladine
(France Veber: Knjiga o Bogu, 1934. Založila družba sv. Mohorja v Celju.)
Religiozno čuvstvo Evrope se preraja in napoveduje novo dobo v razvoju religiozne zavesti. To nam dokazuje pred vsem v Nemčiji ADG (Arbeits-gemeinschaft der deutschen Glaubenbe\vegung), obsegajoča malone 100.000 členov, ki hočejo pro-testantovsko reformo nadaljevati in ustanoviti čisto nemško vero brez primesi židovskih idej. Za religiozni prerod iz meščanstva samega deluje 'V MCA, širi se tudi med našo akademsko mladino (glej Akademski glas). V znamenju krščanskega preporoda se je pojavil »Križ na gori«, in nastopa »Naša beseda«.
Najtehtnejši dokaz pa nudi pokret brezbožni-kov v Rusiji. Vsako kulturno delo izvršuje namreč dve nalogi, negativno in pozitivno. V negativni fazi ruši stare oblike, v pozitivni fazi ustvaria nove. Znameniti angleški kulturni zgodovinar Tomaž Buckle pravi: Nobena velika reforma ni obstajala v tem, da napravi nekaj novega, marveč da odstrani nekaj starega. Tudi ruski pokret s paradoksnim in odbojnim imenom se obrača proti starim oblikam, da napravi prostora novim. Nova religiozna zavest se ne udejstvuje individualistično v posameznih prerokih in reformatorjih, marveč sofcrudno ali kolektivno (socialno). V kaki obliki se zgosti in izkristalizira nova, socialna ruska religioznost, pa niti slutiti ne moremo. Morda nam namiguje smer bodočega religioznega razvoja dejstvo, da postaja »krščanska elipsa« z obema gori-ščema socialnega bratovstva (ljubezni) in bogočlo-
več tudi duhovnimi zločini? Vprašal sem se, ali bo rešil našega kmečkega človeka zgolj strokovna naobrazba, in ali ne potrebujejo dekleta kot poznejše kmečke mamice še nekaj več.
Takih tečajev je bilo skupaj v slovenskem delu Koroške 11. Pride torej na vsako leto po eden. Medtem pa so organizirali koroški Slovenci svoje tečaje, ki jih vodi vrla učiteljica Hartmanova. Na vseh koncih in krajih se pripravljajo na te tečaje, in dekleta se jih veselijo. Za te tečaje ne da Koroška kmečka zbornica ne beliča, z visoko kretnjo seve: »Le naši nemški tečaji so nekaj vredni.«
Pa se zgodi, da priredi inštruktor iz Celovca za kmete praktičen sadjarski tečaj. Žal nisem imel prilike, da bi se takega tečaja udeležil. Povprašujem in izvem, kako strokovno puhlo in domišljavo nastopajo. Naprosili so me kmetje, da jim dam natančnejša pojasnila o tej ali drugi zadevi. Popravil in dopolnil sem navodila strokovnjaka. Prisrčno so se smejali, vendar v svoji dobroti izjavljali: kar se je naučil, to zna, krivi so tisti, ki so ga poslali med nas.
Na Koroškem je več kmetijskih šol, ni pa n« ene, ki bi se ozirala na potrebe manjšine. Veli-kovška stoji sredi slovenskega ozemlja, a je služila doslej predvsem ponemčevalnemu namenu. Če hočejo fantje, da bi se kaj resnega naučili, bodo zastonj iskali na Koroškem pomoči. Isto je z deklicami. Gospodinjska šola v Celovcu je nemška. Spominjam se prav dobro, kako dolgo so morala nositi slovenska dekleta na tej šoli »lofantolarski« klobuk, čeprav je naša dekliška narodna noša neprimerno lepša.
Tudi v svojih strokovnih šolah polagajo Nemci sekiro na deblo slovenskih kmečkih tradicij, ker se zavedajo, kaj pomenijo te za narodni obstoj slovenske manjšine. V ljudski šoli pa se še danes dogajajo primeri, da je kmečki otrok kaznovan, če govori slovenski.
Vendar imate odpor slovenskega kmečkega ljudstva in vedno glasneje vprašuje:
»Zakaj plačujem davke in nosim vedno težja bremena? Ali za lastno raznarodovanje, ali za gospodarski napredek vseh?	J.	R.
4.) Zveza bo v ta namen vedno na čelu vsak-terega gibanja, ki hoče s kakršnimikoli sredstvi doseči demokratično in socialno svobodo.
Pri tem programu mora biti vsakomur simpatična njegova jasnost in daljnosežnost. Človek bi komaj verjel, da so ga podpisala italijanska peresa. In če naj govorimo resno in trezno: ta program obsega vse, kar smemo pri današnjem državno-pravnem in svetovnopolitičnem položaju sploh pričakovati dobrega za primorske Slovence.
Res, marsikaj bi se dalo reči, ne toliko o programu samem, kolikor o mogočosti in verjetnosti njegove zvršitve, če bi republikanska stranka dobila kedaj moč v roke. Kajti po pravici smo lahko precej skeptični, če vidimo, kakor tepta sedanja Italija svojo lastno besedo, ki jo je dala na številnih zborovanjih, v neštetih izjavah in oklicih. Ali za to pač ni boljšega sredstva, kot natančni, pa
veškega očetovstva spet moderna. Obnavlja se ideja bratovstva narodov, obnavlja se patriarhat in avtoriteta, voditelj postaja oče družine, zadruge (korporacije) in naroda.
Žarek te nove religiozne eksplozije je že padel na slovensko zemljo, se ukresal v slovenskem duhu in zagledal dan v najnovejšem spisu univerzitetnega profesorja (lr. Fr. Vebra, v »Knjigi o Bogu«. To delo ni kaka osebna in slučajna zadeva prof. dr. Fr. Vebra ali prigodna, minljiva iskrica stare slovenske nabožnosti, marveč je zgolj aktualen izraz navedenega, nadmočnega in splošnega religioznega gibanja.
Ločimo dvojno, pozitivno in znanstveno teologijo. Pozitivno teologijo je rodil historični razvoj, znanstvena teologija pa je sotrudnorazvojen pridelek (produkt) teologov-filozofov vseh časov in narodov. Znanstvena teologija je enakopravna stroka v sistemu filozofije. Pri Slovencih sta jo zapo-čela med laiki Fr. Terseglav in sedaj prof. dr. Fr. Veber.
Pozdravljamo najnovejšo edicijo prof. dr. Fr. Vebra: 1.) kot znamenje novega, boljšega časa;
2.) kot uspeh in dokaz resnega, moškega in vztrajnega truda. Kot močan induktor duhovne delavnosti in borbenosti pa naj potegne za seboj tisto akademsko mladino, kateri je knjiga posvečena in katera je omogočila izdajo dela. Kot močan induktor duhovne delavnosti in borbenosti v legalni obliki! Kajti psihologija mafije je taka, da mafioz ostane inafioz, enkrat proti tuji, drugič proti lastni državi. Moralne revolucije pa so legalne.
»Knjigo o Bogu« je napisal prof. dr. Fr. Veber strogo znanstveno in originalno z edinim smotrom resnice, kolikor jo more na sedanji razvojni stopnji človeška razvidevnost sploh doseči. Delo znači odličen napredek v znanstveni teologiji. Z enakim pridom jo bodo čitali teologi vseh konfeaij, zlasti pa duhovniški naraščaj, da si religiozno čuvstvova-nje ojači in poživi z znanstveno fundacijo in poglo-
Samostojna Julijska krajina
prav v vseh podrobnostih natančni dogovori, ki naj se vrše v vsej javnosti in če le mogoče v za-vetništvu nevtralnih uglednih političnih oseb. Kajti navsezadnje: zvršitev zgolj delca tega programa bi že pomenila za primorsko slovenstvo spričo sedanjih obupnih razmer velikanski korak naprej.
Nismo se pa mogli dovolj načuditi, kako so nekateri naši in hrvaški listi odklanjali ta program. Tako nekemu hrvaškemu listu ni všeč, da ne mislijo laški republikanci na revizijo naših meja.
To je tista politična naivnost, ki ji ni dano, da bi se samo nekoliko mogla vživeti v tujo miselnost in dušo, psihološki defekt, ki nam je prizadejal že toliko škode. Ali se ne zdi takemu človeku danes psihološko popolnoma nemogoče, da bi kak Italijan pred Italijani zahteval, naj se kratko in malo prepusti celo Primorje s Trstom vred Jugoslaviji? Ali se mu ne zdi več kot verjetno, da bi taka zahteva med Italijani ne mogla najti prav nobenih tal? In, ali je sploh prebral do kraja program, o katerem govori, in če ga je prebral, ali ni videl, da nam daje celo več, nego bi nam mogla dati kakšna pohlevna revizija meja?
Sicer pa mislimo, da se ne bo noben trezen primorski Slovenec oziral na take prazne marnje. In če mu bo dana mogočost in prilika, bo raje skušal, da pomaga temu gibanju, da se uveljavi v njem in s tem hkratu tudi uveljavi našo slovensko pravico. To bo vsekako najbolj realno delo.
OPAZOVALEC
»Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika našili dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-Ijivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik.
Slovenščina v našem radiu
Ilustrirani tednik za radiofonijo »Radio Ljubljana« po pravici graja slovenščino in slovenski izgovor v ljubljanskem radiu. Pravilno tudi našteva raznovrstne napake, kakor jih zagrešujejo predavatelji in napovedovalci dan za dnem. V zadnji številki pa mu je vendar ušla napaka. Pravi namreč, da se ne naglašuje »reporter«, ampak reporter, po vzoru »podobnih tujk, n. pr. konduk-ter, frizer, aranžer itd.« Tu pa je »Radio« na na-
pačni poti. Kajti slednje besede so prevzete iz francoščine in se torej morajo tako naglašati, »reporter« je pa angleškega izvora in nosi tudi v svoji domačiji naglas na predzadnjem zlogu. Zaradi neke navidezne udomačenosti in jezikovne uniformnosti pa gotovo ne kaže, da bi potvarjali izposojenko, temolj ker je enolični francoski naglas tuj našemu jeziku. Sicer bi morali navzezad-nje celo naglašati n. pr. tudi »London«, »Washing-ton«, »Swindon«, kakor delajo to v Zagrebu in Belgradu.
MALI ZAPISKI
Prepovedana knjiga.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti kn jižico »An Al le«, ki je izšla v Dresdenu.
Razpust društva.
Banska uprava je razpustila »Zvezo mladih intelektualcev« v Ljubljani.
Novo pravno fakulteto
bodo zidali v Belgradu. Stala bo 12 milijonov dinarjev. »Sredstva za stavbo so zagotovljena in načrti so že izvršeni,« poroča »Akademski glas«. Še tega leta bo belgrajsVa univerza postavila tudi geološki- m i n e r a 1 ošk i zavod, otroško medicinsko kliniko in tehnični institut z laboratoriji, beremo ravno tam. Spričo tolikih stavb v Belgradu se bodo morda našla le sredstva in volja, da dobimo vsaj svojo vseučiliško knjižnico v Ljubljani.
»Jezik« brez prilastka je (namreč) zelo odmiš-ljen pojem; da dam tej besedi meso in kri, moram povedati: kateri jezik? Kajti človeštvo govori mnogo jezikov, vsak človek je pa samo enemu dolžnik za vse. Drugi jeziki nam morejo biti znani ali neznani, bližji ali tuji, koristni ali nekoristni in utegnejo, po svojem razmerju do nas in po našem razmerju do njih, mnogo ali malo vplivati na nas; jezik, v čigar oblasti je vklenjeno naše notranje bitje za nazaj in za naprej, tako da sc mu brez usodne pohabe ne moremo odtujiti, je pa izmed vseh samo eden: naš podedovani jezik, jezik naše mladosti, jezik dojmov in doživetij vsega našega življenja, jezik naše vsakdanje okolice, sredi katere rastemo, dozorevamo in odmiramo.
Vladimir Levstik v članku Poslanstvo Besede, Zvon št. 2, 1934.
Izpred univerzitetnega sodišča.
V	ponedeljek 26. marca se je vršila pred univerzitetnim disciplinskim sodičšem razprava proti Tomšetu Tonetu, slušatelju pravne fakultete.
Obtoženi Tomšič je marca 1932 izročil nekemu delavcu časopis protidržavne vsebine in bil pred
bitvijo. Mlademu, izobraženemu duhovniku ni več do praznih, izčrepanih oblik, s polno in lastno, tudi intelektualno dušo hoče sodelovati s svojim Bogom — v okviru enovečne resnice. Sotrpeče doživlja in čuti mladi duhovnik moralno stisko naroda. Radikalno zdravilo je krščansko bratovstvo in očetovstvo, v prvi vrsti pa dejavna ljubezen do bližnjega. Ljubezen je glavno in najzmagovitejše orožje v borbi za obstanek. Tako postane mlada in požrtvovalna duhovščina spet naša »avantgarda« v službi naroda in v borbi za moralni preporod naroda, ne da bi s politiko kompromitirala svoje vsenarodno poslanstvo.
Spoznavnokritična in metodološka ocena »Knjige o Bogu« sledi na drugem mestu. Vrednost in zanimivost knjige pa naj poviša ugotovitev, da jo iskreno pozdravlja in priporoča — miselni antipod prof. dr. Vebra. Moja metoda empiričnega in radikalnega progresizma (prav za prav komprogresiz-ma ali konoturizma) namreč diametralno nasprotuje Vebrovi metodi individualističnega in apriori-stičnega racionalizma. Sicer pa tvorita obe nedeljivo celost iri^ vsaka le posebno razvojno stopnjo enotne sintetičnoanalitične razvidevnpsti.
Dr. Fr. Derganc.
Jamova razstava slik
(Ljubljanski umetnostni paviljon.)
0	delih Matija Jame pisati strokovne ocene je odveč. Matija Jama je krajinar, ki je dosegel priznanje in uspehe v velikem svetu, je dovršen impresionist, slikar luči in barv.
Jama ni več mlad. Dela pa za pet drugih. To je ravno prednost resničnega slikarja, da slika in ustvarja in ne išče struj in ne filozofira, ne gleda, da bi podal po sili nekaj novega in drugačnega, ne podlega modi, ampak išče le dovršenosti in popolnosti z resnim trudom.
Jama je zatopljen v naravo. Njegovo delo je objektivno, seveda gleda Jama s svojimi lastnimi očmi in podaja občutje, ki ga vzbujajo v njem prikazni v naravi. Jami so mehki, ubrani motivi bliž-
ji, kot veliki in veličastni, in le iz tega vzroka se mi zdi, hodi slikat tudi na Hrvaško, tik slovenskih meja, in pa ker ga zanima pestrost barv na nošah. Je v tem oziru subjektivist. Slikal je sicer tudi gorske motive iz savske doline, prevladujejo pa vseeno pri njem manjše krajine, manjši motivi.
Jama ima razstavljenih v ljubljanskem umetnostnem paviljonu precej nad 120 slik. Vse niso nove, iz lanskega leta jih je kakšnih 60. Med njimi je pa tudi precej figuralnih podob; seveda je tudi v figuraliki Jama slikar luči in barve. Neverjetno imenitno plastiko je dosegel Jama v »Študiji glave« (dekliški obraz iz Hrvaškega) št. 52, pa tudi v glavi št. 23. Tri slike »Iz Arkadije«, zlasti največja »Iz Arkadije I« (št. 9) je skupina pastirčkov (akti) z ovcami, ki diha res občutje iz pradavnine.
V	sliki »Deklice plešejo« pa skupina plešočih deklic ni le privesek k pokrajini, ampak je tako polna gibanja in celo linije, kot bi od izrazitega krajinarja Jame ne pričakoval nihče.
Tudi tihožitja je začel delati Jama. Slika vrtnice, jabolka, češnje itd. Veseli mir je razlit v njih. Vrtnice je slikala tudi Ivana Kobilica, morda ele-gantnejše, ker gre Jami za barvo in luč, ampak tihožitje »Češnje s posodjem« je gotovo med najboljšimi tihožitji, kar jih je bilo razstavljenih v Ljubljani zadnja leta.
Jama je prejšnje čase podajal zlasti ozračje v pokrajinah mojstrsko. Najnovejše Jamove pokrajine niso več tako zračne kot so bile včasih, močnejše so, bolj pastozne. Zato pa je Jama v zadnjih letih začel slikati obširnejše pokrajinske poglede, nele številne motive iz Bleda, zlasti v snegu, ampak tudi gorske pokrajine, n. pr. Martuljkovo skupino, Stol z Dobrave itd. Gorskih panoram, kot jih je slikal slovenski pokrajinar Marko' Pernat (Pernhart), Jama seveda ne slika, ker bi bilo to zoper bistvo impresionizma.
Upamo, da se bo Jama zagledal tudi še v štajerske vinograde in valovite slovenske pokrajine na vznožju planin, ki se raztegajo po večini slovenske zemlje in da bo v Jamovem pokrajinarstvu res zadihala vsa slovenska zemlja.
Jamovo delo ima pa kvaliteto in za to je za slovensko umetnost in za slovenstvo važno.	—i.
sodiščem za zaščito države v Belgradu obsojen na
1	leto in pol robije in pet let izgube državljanskih pravic. Kazen je prestal v Sremski Mitroviči. Rektorat univerze ga je zaradi gornjega delikta izročil univerzitetnemu sodišču. Po dveumem zasliševanju se je sodišče, ki so ga tvorili gg. prof. dr. Janko Polec, dr. Jakob Kelemina in ing. Hrovat ter kot poslovodja sekretar juridične fakultete g. Karlo Sketelj, postavilo na stališče, da je obtoženi s tem zagrešil grobo akademika nevredno dejanje, in ga obsodilo na izključitev z ljubljanske univerze za vedno.	»Akademski	glas.«
»Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost).
V	tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferencijacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov.
»Slovenija« se zavzema za pravo, čisto demokracijo v javnem življenju, za to, da se v praksi uveljavijo načela, ki se v teoriji proglašajo kot vodilna. Odločno borbo hoče voditi proti vsakemu slepomišenju v načelnih vprašanjih in proti dvoživ-karstvu v narodnem življenju.
Slika našega gospodarstva v številkah.
Zbornica^ za trgovino, obrt in industrijo je izdala statističen pregled gibanja naših podjetij za preteklo leto. Zlasti obupen je položaj trgovine, koj za njo koraka obrt.
Sicer pa naj govore številke.
Trgovinskeh podjetij je bilo prijavljenih 777, odjavljenih pa 2107, torej je padlo število za 1330.
Obrtnih podjetij je bilo prijavljenih 927, odjavljenih 2263, torej manj 1336.
Industrijskih podjetij je bilo prijavljenih 26, odjavljenih pa samo 8, tako da imamo v tej panogi 18 podjetij več.
Tudi v gostilniški obrti je spričo 366 prijavljenih in samo 358 odjavljenih obrti račun za 8 prijav ugodnejši od prejšnjega leta.
V	—~	—--------------—...
Sirite in naročajte naš tednik!
Zanimiva kazenska pravda.
m- se ie vršila pred ljubljanskim okrožnim sodiščem kazenska obravnava proti kaplanu Ki-rarju iz Cerknice. Obtožen je bil, da je na prižnici prebral razglas Zadružne elektrarne v Cerknici, ki je zagrozila s tožbo vsakomur, ki bi trdil, da bi ji v primeru izvolitve liste Janeza Otoničarja morala plačati občina pol milijona dinarjev.
Obtoženi je dejanje priznal, češ da je kot načelnik elektrarne moral ščititi njen ugled in kredit.
Sodišče ga je nato oprostilo, ker ni videlo v njegovem dejanju namena, zlorabljati duhovno oblast v strankarske namene.
m m M
7t\V/)
7&1
rM)
Sfti*
im
rM)
m
M
✓i \Ut;
0
Sirite, naročajte in priporočajte tednik »SLOVENIJA"
§38
m
Si-VU
',n%
if/Vt
m
ii
Ls
feb
m
m
m
> rodni!; in izdajat«!j Drago Kornhausor v Ljubljani.