Štefan Barbarič
NEKATERA VPRAŠANJA LITERARNE
INTERPRETACIJE
(Referat na III. jugosilovanskem slavističnem kongresu)
Tuidi na Slovenskem smo v zadnjem desetleitju posveitili vidno pozornost načelnim, teoretičnim in metodološkim vprašanjem lilerarnozgodovimske vede.-Do !tega je silil že razvoj liter am oteoreitske miisili v svetu in doma, to je .narekoval dTužbeni položaj discipline, hkrati je strokovno delo samo nujno terjalo, uvajati čim sodoibnejše delovne koncepte m čim ustreznejše raziskovalne po-sitopke in metode.
Biti i&odotoen v naši stroki pa pomeni predvsem: poznati nova teoretična dognanja, se kritično 'Opredeljevati do njih m jih metodično uporabljiati ob danem gradivu. Spričo tega položaja so stopila vprašanja t. im. iinterpretacijske metode v prvo vrsto maiših. razmiišlj ainj in strokovnih lazglatolganj.
Inteirpretaoija v smislu strutoturalne analize je poseben vid literamoznan-stvene razprave, ki se predmetno omejuje na ibesedne umetnine in ugotavlja v iliteramih stvaritvah umatnostne kvalitete, to je estetske vrednoite. Da je tak način literarnega obravnavanja ne le upravičen, marveč nujno potreben, ni treba dokazovati, zakaj že od najstarejših časov naprej se pripisuje besedi magična, »bajna« mioč.
174
Naš interpretacijsikii konceipt (ljubljanskega seminarja iprof. Ocvinka kakor drugih siovenstoih liitexamih zgodovinarjev, ki se s tem deJiom ukvarjajo) siloni tako fcat pTograomsika smer zagrebške »Uimjetnosti riječi« na zgoidoviiis,ki osnovi. Literarne stvaritve so rojene v času, kar je vtisnilo 'svoj pečat tako njihovemu jezikovno-stilnemu izrazu kaikor drugim sestavinam dela. Pravilno pojmovana interpretacij sika metoida ne 'teži za prevlado nad drugimi loMikami toterame ana-liize; (bo zahteva mesto zase, is tem ne odriva drugih Vidov literarne obdelave, kot so ideijna, socioiloška, biografstoo-gene'tična, kultuiinozgodovinska ali kakšna druga vrsta predmetne razprave. Vsaka teh meltod raziđkuje literarno delo z določenim vidikom, vsaka izmed njih je le sredstvo, instrument, nikako.r ne cilj, vse skupaj pa imajo smisel v tem, da glede na svojo znanstveno osnovanost in usmerjenost vodiijo do poipo;lnejšega razumevanja literarnega dela.
Sledi nekaj praktičnih načel, kakio interpretirati, da bo postopek znanstveno zanesljiv, se pravi, dia se anterpret ne too prepuščal HuJbjektivnim improvizacijam in ne bo vnašal v razlago teksta avtorju tuje momente?
Prva postavka: Interpret je konkretna oseba, ki je racionalno on emocionalno določena. Sposobnost razumevanja in podoživljanja mu mi enkrat za vselej dana, temveč se stopnjuje ali ponehava. Kot vsako duhovno dejavnost je možno dojemljivost za umeitnositne kvalitete gojiti, se pravi, pospeševalno vplivati na njeno razvijanje v različne smeri.
Druga postavka: Vsak interpretiran umotvor določa sebi lastno, speoifiično obliko interpretacijske razlage. S shemami ali dbrazci si pri interpretaciji ne bi kaj prida pomagali, vsaka nova interpretacija zahteva nov, poustvarjalen način dela. Razumljivo je, da bomo pri interpretaciji dajali prednost literarnim zgodovinskim stvaritvam, ki nam miselno, čustveno in oblikovno več piovedo.
Tretja postavka: V vrsti primeoiov je interpretaaija uspešna le tedaj, če imamo na razpolago temeljno literamoEgodovinsko oziroma zanesljivo filološko gradivo. (Staiger: »Kdo bi pač mogel prezreti zanesljivo pomoč biografov in pozitivistično usmerjene filologije? ...«).
Interpretacija teži za tem, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi racionalno razjasni razmerje med doživljajskim svetom in med izraznimi sredsitvi. Kako naj določamo razmerje med prvim in drugim, kako naj racionalno utemeljujemo nujnost takega ali drugačnega ritma, stila in kam^pozioije, če nam najvažnejše, to je doživljajsko jedro kot izhiodiščna kvaliteta ni dovolj jasno?
Poznanje zunanjih činiteljev siodi tedaj v izhodišče problema. Omeniti pa je, da zunanjih čiraiteljev ne gre olbravnavati mehamsko po pri!i).cipu diirekitne vzročnosti, marveč funkcionailno, to je po organizaciji zunanjega. Objektivnega v avtorjevem doživljajskem svetu.
Četrta postavka: Analitični pretres se ne sme ustaviti pri formalnih stilnih in kompozicijskih ugotovitvah, temveč mora voditi k vrhu, do sinteze, do estetskega vrednotenja. Po vsem tem je estetska vrednost dela odvisna oid stoipnje harmonije, ki oibstaja med (posameznimi sestavnimi deli, med vsebinsko^moral-nimi kot stilsiko-obliko'vaimi, med idejno-filazofsikimi in čutno-doživljajsfcimi. Spoj čutnih senzacij in spaznavnovrednostnih-katarzičnih momentov šteje med dragocene kvalitete, s katerimi idelo humanizacijsko osvešča in doživljajsiko bogati.
In še peta postavka: Vrsta tako izdelanih razlag posameznih literarnih stvaritev nuidl bogato gradivo za širše ainteti-čne sodbe o ustvarjalnosti posameznih avtorjev in oibdobij.
175
Interpretacija terja nemajhne napore, zahteva osebno prizadeto vključitev v delo, avtoTJa in čas. Taka oblaka literanne obravnave je bila pni srou vsem pomembnim preidstavndkom naše vede, še preden je bila kot program oiziroma meitoda defclaraitiivno postavljena. Ker interpretacija v svoijem bistvu želi razvijati umetnost branja in gojiti ljubezen do literature, pomeni sama po sebi važno obliko organskega in posodobljenega nadaljevanja najboljših literarno-zgoidovinskih prizadevanj iz preteklosti.
Da, z navedenimi tezami se bomo večidel strinjali. Ob težavna vprašanja bomo idejansko zadeli, ko bo treba pokazati moč kombinacije in sklepanja v interpretacijski praksi, ob daoih literarnih tökstih.
Iz kaikšnih metoidstolh izhodišč naj se lotimo analitičnega prikaza? Stvar želim ilustrirati s problemsko in stilno močno zanimivim Cankarjevim tekstom, s »starodavno pripovedko« Kurentom.
Izibrani tekst je problemsko zelo bogat, kot sledi že iz dveh znanih sodb. Prvi, Cankar je označil v pismu svojemu zaloižniku Schweintnerju de'lo tako: ». .. razen dveh še nisi založil boljše knjige izpod mojega peresa. Ideja je višja in globlja, oblika pa vsaj ne slabša kakor pri Jerneju.« Drugič, prof. Ocvirk je v LZ 1931 zapisal, da je Kurent »eden izmed štirih osnovnih umetniških simbolov slovenske duševnosti« (Slovenski kulturni problemi).
Koliko smo torej za tehtno in zanesljivo interpretacij o Kurenta že priprav Ijeni? Priznatii si mioramio, da navzlic bogatemu in izčrpnemu biografskemu in družbeno zgodovinskemu gradivu, znanemu predvsem iz Izbranih del (uredil Boris Merhar), še ostaja široka neobdelana plast vprašanj, ki jih priprava za interpretacijo ne more obiti.
Najprej vrsta tematoloških vprašanj. Motiv z goslimi, ki neustavljivo poženejo v ples, temelji — kot je znano — na Trdinovih folklornih egodbah. Cemu je avtor izJbral doživljajsko nadvse bogati ljudsiki motiv o čarodejnem godcu? Po vsej verjetnosti je čuitil, da je mitični pravir umetnosti: ljudski epos, pesem, glasba s plesom itd. In faustovski motiv zamene duše za gosli? Raziskovalec bo moral načeti problemsko obravnavo v dveh vidih: primerjajoč motiv iz Kurenta s podobnimji motivi lin z razglabljanjem o funkciji »prodaje duše« v umetniško-ustvarjalnem smiislu. Poleg tega se ponujajo v obdölavo snovne in motivne povezave pripovedi z ostalim Cankarjevim opusom (n. pr. lik nebogljenca ¦— izobčenca iz »normalnega« življenja — umetnika) itd.
Predvsem pa ostaja oidprto vprašanje idejne in doživljajske zgradbe Kurenta. Cankar nakazuje več med seboj povezanih problemskih kroigov, ki jih pioznamo že iz nekaterih prejšnjih dn poiznejših avtorjevih (del. To so trije zna-čiilni kompleksi vprašanj: slovenski narod, psihologija umetnika in njegovo poslansitvo v narodni skupnosti.
Slovenski mitični Dioniz simjbolizira pisatelju umetnika, ki je deloma posredovalec tolažilnega veselja, še bolj pia glasnik (težko priborjenih življenjskih spoznanj, prerok in vodnik množic, oidkrivatedj višjega in globljega smisla bivanja. Vsebina umetniškega poslanstva Cankarja — Kuremta je osveščati množice s kritiko družbe in nravi, kazati jim pogubnost nedejavnega odnosa do dejstev objektivnega sveta. Spričo svojega omalovaževanja vsakdanjih nepo-memibnih drobnjarij, ki se zde povprečnim »praktičnim« ljudem bistvene, ostaja umetnik odtujen njihovemu svetu, je pa zato tem bolj občutljiv in gibljiv ob odločilnih vprašanjih človekove in narodove biti. Zato Cankar kot umetnik
176
usmerja svoj pogileid tja, kjer so široke ljudske plasti družbeno in moralno najbolj prizadete. V izaporedniih slikah prikazuje množične skupine, ki hrepeneče iz bede in trpljenja žele ter si iščejo sprostitve in odrešitve, vendar na zgrešen, neučinkovit način; v omami plesa in vina ter v razbrzdanem veseiljačenju, v umiku od sitvarnosti v iobliki verskega romanja in paničnega izseljevanja. Cankar zagovarja požrtvovalno in ljubečo navezanost na domačo grudo, proslavlja hrepenenje k lepoti kot vsebinsko dragocenost človeškega obistajanja. Delo izzveni s poudarkom, da prerojevalna moč trpljenja premaga rušilne sile in se — podobno nekaterim drugim Caakarijevim spisom — optimistično končuje z vizijo zarje svetlejše prihodnosti.
Z označitvijo idejnega jedra smo se približali pravemu postopku interpretacije in res se nam sedaj kompozicijska in stilna vprašanja kar na polno usipajo: kako da je Cankar prav v Kurenta vpletel svoje najanamenitejše stavke o slovenski zemlji, slovenskem jeziku in slovenski zgoidovini, na kak način je avtor prepletel vizije s kruto resnico zunanjega sveta, kakšno mesto pripada erotični lirski senzaciji dekleta •— Ij.ulbice, ki se kot variirani spremni motiv povraća ob različnih menjavah skupinske situacije, ka:ko sta porazdeljena oziroma vsikla-jena himnični zanos in trpka ironija idr.
Kompozicij sika analiza Kurenta bi končno lahko prispevala kakšno misel k razlagi, zakaj je bila Canikarju tako pri srcu tehnika nizanja lirskih impresij ter čustvenio obarvanih razpoloženjskih podolb. Analiza jezikovno-stilnih sredstev pa bi lahko dala slutiti zakonitosti, ki obvladujejo umetnikovio prelivanje vizij in opažanj, njegovo spletanje simbolov s spoznanji ter njegovo značilno menjavanje tonov in občutij.
Toliko, vendar to še ni vse. Malo bi zvedeli o avtorjevem imaginativnem svetu in o njegovi emotivni sferi, če bi se zadovoljili s siamo logično, racionalno aparaturo. Prodiranje v tej smeri bo ostalo še nadalje pretežno podotživljajsko, zato bo treba nemalokdaj tanikočutne analize povezovati še s sposobnostjo in močjo emocionalnega vživetja in doživetja.
Naša interpretacija bo po vsem tem zanesljivejša in tem uspešnejša:
1. čim bolj bomo razvili metodološke in analitične prijeme ter postopke,
2. čim bolj bomio hkrati z analitičnim ustvarili tudi doživljajski stik z besedno umetnino in
3. čim bogatejšo izrazno sikalo miselnih in čustvenih odtenkov si bomo izdelali.
177