KAT0L1ŠK CERKVEN LIST. »Dajniea'' izhaja vsak petek na celi poli. in velja po pošti za celo letu 4 »1.1. Mkr, z» pol letu 2 al. 4u kr.. za ¿etert leta 1 si :») kr. V nakarpici »prejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za C-ertert leta 1 gl.; ako zadeue na ta dan praznik, izide ..l>*niea' dan poprej Tedaj XXXVII. V Ljubljani, 25. nial. serpana 1884. List 30. Premišljevanja in molitve za vse stanove. (Dalje.) (1) Xezanpnost, da hi Bog hotel odpustiti, marsikterega zaderžuje, da se noče brez odloga k pokori in poboljšauju oberniti. — Pa tudi to je slepaiija hudobnega duha, ki le na to gre, da bi naše spreoberujenje zabranil. Zdaj nas dela v pregrehah prederzne, da naj se nič ne bojimo; zdaj zopet inaloserčue in obupne, da se preveč bojimo; zdaj nam kaže naše grehe kot majhne prestopke, zdaj zopet kot neodpustljive hudobije; zdaj nam prigovorja, da se še nič ne muui, zdaj zopet s tem plaši, da je že prepozno! Od satana preslepljen grešnik misli: tega greha se ne smem spovedati, sicer ne dobim odveze; ali pa zopet misli: sej je tako vse zgubljeno, poboljšati se tako ne morem, en greh več ali manj! in zopet: Bog mi ne bo odpustil, sem ga celo preveč žalil! Grešnik, kdorkoli si, ne daj se s takimi sleparijami zapeljati in od nemuduega pokorjenja in poboljšanja od-vračevati; ampak to vedi in verjemi, da s polnočjo milosti Božje se zamore vsak, še tako velik grešnik poboljšati, in da Bog vsakemu grešniku grehe odpusti, če se resnično sktsa, in terdno voljo ima poboljšati se in pravo pokoro delati. Bog je namreč vsakemu skesanemu grešniku odpuščanje obljubil in bo svojo besedo tudi gotovo spolnil. Sej je njegovo usmiljenje tako veliko, kakor njegovo veličastvo! Kdor eno veruje od Boga, mora tudi drugo verovati; zakaj Bog bi ne bil Bog, ko bi skesanemu grešniku ne hotel ali ne mogel grehov odpustiti. Bog sam govori po preroku: Ali mar jest želim smert grešniku, ali ne veliko več, da se spreoberne in živi! In zopet pravi: Če so vaši grehi tudi rudeči kot škerlat, bodo beli kot sneg. — Tudi strah pred spovedjo nas ne sme od poboljšanja zaderževati, češ: ne bomo dobili odveze. To je res, da v nekterih okoljščinah spovednik ne sme iu ne more precej odveze dati; ali ravno to nas mora toliko bolj in toliko prej k spreobernjenju priganjati! Iu če potem le prav pripravljeni nazaj pridemo in po naročilu spovednikovem storimo, gotovo bomo tudi odvezo dobili. Vse take pretveze so tedaj nespametne in grešnik le sam sebe goljufa, če se za nje meni. Grešnik bi moral namreč dokazati, da se res ne more poboljšati, tudi z gnado Božjo ne; moral bi dokazati, da je vse storil, kar je mosel. pa da mu Bog vender ni hotel odpustiti! Ker pa tega nobeden ne more dokazati, temuč je le nasprotno res: je tedaj dokazauo. da je pobnljšanje s pomor jo milosti Božje mogoče. - Če je Bos iMvidu, Petru. Avguštinu. Magdaleni. Mariji Kgipčanki. Pclagiji, Afri. Marjeti Kortonski in drugim velikim grešuikom in grešnicam odpustil: kje je potem kakšen grešnik, da bi se po pravici pritoževati smel. da ravno njemu Bog noče odpustiti V — So se ti in drugi s pomočjo gnade Božje poboljšali, zakaj da bi se mi ne mogli, če le v resnici hočemo. Molitev. O Bog, daj mi sleparije hudobnega duha prav spoznati, da se mu ne bom pustil od poboljšanja odverniti. Vem. da si Ti milostljivi, usmiljeni Bog, ki skesanega grešnika ne zaveržeš; ampak ga tisto uro zopet v prijaznost sprejmeš, kadar se poboljšau k Tebi oberne! Kakor zgubljeni sin, se bom tudi jest k Tebi, svojemu Očetu, iu k Tvojemu namestuiku, spovedniku, nazaj podal in porečem: Oče, grešil sem zoper Tebe in zoper nebo, iu nisem več vreden, Tvoj sin imenovan biti; sprejmi me le za najmanjšega najemnika! In Ti me bodeš gotovo zopet sprejel! Če bi tudi spovednik, Tvoj namestnik, ne mogel precej odveze podeliti, hočem vse storiti, kar mi bo naročeno, da jo kar najhitrejši mogoče, zopet dobim! Iies, o moj Jezus, sem zlo ranjen iu razmesarjen; ali ravno zavoljo tega se Ti bom še bolj smilil, da mi bodeš še hitrejši pomagal in kakor usmiljeni Samarijan moje dušne rane obe/.al in zacelil. Saj Ti si Jezus, to je Odrešenik. ki si zato prišel, da bi tudi mene mojih grehov odrešil. — Toraj nobenega odloga več! Grehov je bilo že dovolj; zdaj naj se pokora prične; pa prava resnična pokora. Če mi bo pa pokora težavna, se bom k Tebi zatekel in Ti mi bodeš pomagal s svojo gnado, kakor si drugim spokoruikom pomagal. V Tebe, o Gospod, zaupam in vekomaj ne bom osramoten. Amen. Modrosloyje. II. Po nočnem viharji je postalo krasuo jutro. Na vse zgodaj korakata dva mladeniča po ozki poti zaraščenega hriba. Dijaka sta, višešolca, eden bogoslovec, pravnik, ki se gresta kot prijatelja narave v jutro sprehajat. Ni jima sicer zmaujKovalo besedi, ali vendar je bil bogoslovec Bogomil nekam malobeseden, ter je imel tovariš Mirko dovolj prilike svoje zgovoruiške darove razkazovati. Oba sta iskreno ljubila naravsko lepoto in o njej se je večinoma snoval razgovor. Zlasti je Mirko hitro opisoval, skoro bi rekel, opeval, kar se mu je znamenito zdelo. Bila je pa res krasna narava okolo mladih sprehajalcev : hrib. gozd. pred njima planjava, okoli katere se je zvijal, iz hriba prihajajoč, mali potok; — planjava pa se je potezala ob strani hriba v ozko dolino, obdajano od druge strani z visim hribom, ki se je družil z večim gorovjem — kratko: kraj v naši lepi goreujski strani. — Ko sta tovariša v nekoliko daljšem premolku prehodila mali klanec iu stala kar naenkrat pred naj lepšim prizorom, vsklikue skoro nejevoljen Mirko: In ti prijatelj, še sedaj molčiš V — Da, skoro naj raji bi molčal, mu odverne Bogomil. Prav rad pripoznavam svojo slabost, da mi ni moč najti vselej besede za to, kar čutim. — Ti si čuden še vedno, kakor si bil, govori dobrovoljuo Mirko. Veš kaj, Bogomil, ker sva že pri tem in ker sem večkrat mislil na to: ti mi moraš enkrat do dobrega razložiti, kaj ti roji po glavi, kader hodiš ali sediš ueKako odveč zamišljen. Pa sedaj skoro da ni časa za to. Le glej ta solnčni svit nad našimi gorami in našim poljem in to lesketanje v travi v posameznih kapljicah iu ta prijetni zrak; serkaj to nebeško pijačo! Oj lep je svet, Kakor nalašč zame! — Bogomil pa se oklene drazega tovarša in mu govori: „O Mirko, vem, da me imaš rad in tudi jaz sem ti iz serca vdan. Ali vendar najini duši, uajua značaja nista enaka. Zato se ti zdi marsikaj čudno, kar pri meni opaziš, akoravno mi tega ne zameriš in mi tega ne očitaš. Ravno sedaj se je to pokazalo. Ti se veseliš narave, jo občuduješ, kar je lepo. te gine in kar je v tvojem sercu, to se zliva v besede. To ti dela veselje in zabavo. Dalje pa nikdar ne segaš. Ti ne opazuješ uarave. ampak jo samo gledaš, iu to ti je dovolj. Dalje pa nikdar ne prašaš. zakaj je tako in čemu je tako, čemu iu zakaj me to gine in ilrugo ne. — Jaz sem drugačen. Kar opazujem me navadno prešine. Ko sem stopil na to-le ravnico, odkoder imava tako krasen razgled, in meril z očmi te lepe uaravske oblike, mi je serce utripalo in plalo v raznih čutih. Kaj sem čutil? Zastonj bi se trudil, ako bi ti hotel vse popisati; misli se mi vzbujajo, kakor se vsipajo čebele iz panja o lepem vremenu. In kaj mislim V Glej; ne morem biti zadovoljen, da bi sam<» vžival lepoto v naravi, temuč precej se mi vrine prašauje: Kaj pa je neki 11 lepota ? Čemu je taka'' Čustva serčua me dvigajo kvišku, kmalu vidim naravo le na pol še pred očmi. Ne, ne. — si mislim — narava ni sama po sebi taka. To življenje, to gibanje prihaja ou nekoga, ki res živi, v vsi popolnosti, veči kakor mi tukaj, iu tu v naravi gledam kakor v ogledalu njegovo življenje, njegovo delovauje. — In sedaj se strinjajo naj raziičuejše podobe v eno podobo, v eno lepoto, v eno bitje, in to bitje, (mi pamet govori.' ono čuti. Kakor jaz! me vidi, me pozna, da, me tudi ljubi. To bitje — kako lepo mora biti, ako je odsevauje njegove lepote v naravi tako prečudno lepo! — Serce "začne ln-.čneje biti in vzbuja se nekaj takega v njem. kar imenujemo ljubezen in češčeuje. O ko bi poznal, prijatelj moj. to ljubezen:.. Kaj bi storil v takem trenutku, ue vem. Kazprosterl bi roke in oklenil se tega bitja: padel bi na zemljo iu molil. Zeue me nekaj dalje in dalje. Le spozuati. vedno več spoznati in v tem spoznanji raztopiti se — me žene: moj B<.g, sam ne vem. ali ni kaj pregrešnega v tem ueberzdanem hrepenenji? Ne zameri. Če me zamaknjeuje v take občutke včasi stori ouljudnega*4. Med prijateljema govor premolkne. Mirko gleda zamišljen v tla in berska s palico po pesku, Bogomil pa je videti kakor spehan, kakor da ne more dalje gov oriti. Počasi se oberne proti gozdiču, kamor se je zavijala pot. Mirko gre za njim in gozdna senca zagerne zanimiva ščtalca. Ne vem, komu da si ti sam, mili čitatelj, bolj podoben, Mirkotu ali Bogomilu? Ako si Bogomila vsaj nekoliko razumel, razumel si ob euem nekoliko, kaj je modrovanje ali bolje: našel si vir, iz katerega prihaja modroslovje in še poprej — modrost. Videl si eno vsakemu človeku — se ve da v različni meri — prirojeno hrepenenje po spoznavauji, videl si ga v tem mladeniču, kako je močno, živo. kako mu prevzema vso dušo; vcepil ga je v sarce Bog sam, in težko bi ne bilo dokazati, da je to hrepenenje plemenito v človeku. Kajti ta nagon ga vodi do one človeške popolnosti, katero imenujemo modrost. Kaj ne. pamet nam je dana, da jo imamo kot luč, kader delamo. Pamet nam kaže vse stvari, vsa bitja. Kolikor bolj spoznamo stvari s katerimi imamo opraviti, toliko ložej tudi delamo in sicer prav delamo. Modrost pa je ona popolnost naše pameti, ki nam kaže stvari, kakor so in kako je treba ž njimi delati. Pa to bi bilo še kaj malo: modrost nam razodeva tudi in zlasti še vzroke vseh stvari, t. j. ona nas podučuje, kader se prašamo: zakaj je tako, in prava modrost nam kaže zadnji vzrok vesoljstva — Boga. — Pa kaj je to posebnega. praviš. Saj Boga lahko spoznam tudi brez modrosti. — Nepoterpežljivi čitatelj, ki tako govoriš, pomisli le, da tudi nevedni kmetič. ki vidi pervič železnični hlapou, spoznava, kaj je hlapon: tajiti pa ne moreš, da ga hla-ponov voditelj, ki je izurjen v strojih, pozna vse drugače. Ali meniš, da je vsakemu Bog ta*o malozuatna beseda, kakor nekomu, ki mi je nemarno pravil, da se nikakor ne more navdušiti za Boga. češ, saj je Bog nekaj tako vsakdanjega, navadnega, da si že kar nič ne misli, ko izgovarja to besedo. Slepcu ne pomaga nič govoriti o svetlobi in barvah, z.iuj svetlobe in barv ni: ravno tako se mnogi pomilovalno posmehujejo. ko se govori o modrosti, o spoznanji itd.; saj zanje kaj takega ni in ue morebiti! — Kader pa vemo. zakaj da je kaka stvar, ali od kod da je, kako je nastala: potem nam ni težko spoznati: čemu, v kak uamen da je stvar. Kajti vsako bitje ima kak namen ali smoter in kedor hoče kako bitje do dobra spoznati, mora poznati tudi njegov namen. — Vse to se nam razodeva v modrosti m sicer ne samo spoznanje posameznih stvari, njihovega vzroka in namena: marveč vesoljis t v o se nam odpira v modrosti. vse Kar je, kar je bilo iu bode. Iu ker živi človek v tem vesoljstvu ter je tudi sam del — akoravno zelo majhen — v njem. ker ima namen, da v njem deluje: mu kaže modrost, kako da naj deluje, kateri da je njegov lastni namen in kako ga zamore doseči. Tako obsega modrost vse spoznanje in vodi h krati tudi naša dejanja. Kakor nam odpira oko naše prekrasni zunanji svet. pa nam h krati kaže, kam naj stopimo iu kam naj gremo: euako vsipa iz modrosti luč na vesoljstvu iu tudi na nas. da vemo kaui nagibati svojo voljo in svoje serce. da dospemo do lepega in srečnega konca. Kako se godi preganj avcu sv. vere ? Leta oi»7 je bil umeri carigrajski patrijarh Nestorij; izvolili so mu naslednika sv. Janeza Krizostoma, duhovnika v mestu Autijohiji. Da je bii ta izvoljen za na-sleduika. se je nekoliko potrudil tudi višji cesarski Ka-moruik Evtropij. Sicer se ta ničvredni dvornik ni dosti zato brigal, ali sedi na patrijarhovem stolu svet mož ali kak posvetnjak; vendar se je hotel prikupiti s tem ljudstvu, da je priporočil za patrijarha svetega, zaslužnega moža. Dobro je vedel, da carigrajsko ljudstvo želi le Janeza Krizostoma, duhovnika antijohijskega, ki je bil daleč okoli znan kot izversten cerkveni govornik. Razun tega si je pa Evtropij mislil: ako mu pomagam do te visoke časti, mi bo on gotovo hvaležen in bo delal tako, kot bom jaz želel. Ali Evtropij se je zmotil, ako je tako sklepal. Le težko so pri pravili Krizostoma do tega, da je sprejel težavno čast: ko jo je pa sprejel, je pa pokazal, da on hoče biti služabnik cerkvi, ne pa delati tako kot je zahteval posvetni dvornik. Slušal je besede, ki pravijo: Bogu je treba bolj pokornemu biti, kot ljudem. On je grajal grehe navadnih ljudi in grehe knezov, svaril je posebno velikaše, ker ti s slabim zgledom uarede veliko zlega in ne mislijo, na to, da vse posvetno mine, da mine tudi njih bogastvo in veselje. Z Evtropijem pa se je sperl sveti nadškof še iz druzih vzrokov. Zanašal se je ta dvornik na to. da mu cesar Arkadij vse zaupa, hotel je tedaj uzeti Cerkvi mnogo pravic in prostostij. Znano je, da je imela cerkev nekedaj to-le pravico: ako se je kedo hudo pregrešil in ga je begočega zasledovala pravica, je tej lahko ubežal v cerkev in ondi je bil varen pred biriči. Vendar cerkev s tem ni hotela dati potuhe resničnim zločincem; ona je hotela le v varstvo vzeti nedolžno preganjane. V tistih časih pa je bilo hudo živeti; oblastnije so preganjale vsacega. ki jim ni bil všeč. če je storil kaj hudega ali ne. za pravico se dosti niso brigali. Veliko dobrega je tedaj storila cerkev, ako je rešiia večkrat s to pravico nedolžno življenje. To pravico tedaj je hotel Evtropij uzeti cerkvi. Ali Krizostom se je temu nasil-stvu postavil v bran, kolikor mu je bilo moči; hotel je ohraniti to pravico cerkvi. Evtropij je videl. da. mu je spodletelo, da je cerkvi ostala ta pravica — njemu v srečo; pač on ni mislil, da pride kmalo čas, ko bode on sam iskal zavetja v Božjem svetišči. Zaupal je dolgo cesar Evtropiju, ali ta je mnogokrat zlorabil to zaupanje ter si je s svojo terdostjo in prevzetnostjo pridobil mnogo sovražnikov; med temi je proti njemu najbolj delala mlada cesarica Evdoksija. Deržeč v naročji svoji mladi hčerki Flakcilo in Pulherijo je stopila pred moža. pokleknila predenj in mu tožila, kako zelo jo je razžalil Evtropij, tožila je in jokala; jokala sta pa tudi otroka videč, da plaka mati. Arkadij je bil ganjen; poklical je Evtropija pred-se, odvzel vse časti in mu je ukazal, naj se mu ne prikaže več pred obličje. Ob čast in veljavo je prišel poprej tako ošabni dvornik. Dolgo že so ga ljudje sovražili; kako so sedaj vriščali in šumeli, ko so zvedeli, da mu je zašla zvezda sreče. Žugali so mu in ga preganjali. Nikjer se ni čutil varnega, nihče ni hotel vzeti pod streho preganjanega in zaničevanega dvornika. Bežal je tedaj nekedaj tako ošabni Evtropij v cerkev ter iskal ondi zavetja, on. ki je nekdaj hotel uzeti cerkvi pravico zavetja in je že ukazal, da se imajo vsi, ki bi se zatekli v cerkvi, izvleči iz nje 8 surovo silo. Ko je cesar izvedel, da je Evtropij bežal v cerkev, je poslal vanjo vojakov, da bi ga prijeli. Stal je v cerkvi bled. zobje «o mu škertali, tresel se je na vsem životu, saj je vedel, kaj da ga čaka, ako ga izvlečejo iz cerkve. V tem trenotku se je potegnil Krizostom za preganjanega. Kakor je nekedaj branil cerkveno pravico zavetišča proti Evtropiju, tako je sedaj branil z besedo proti cesarskim vojakom; morali so oditi brez Evtropija. Nato je poslal cesar vradnike k Krizostomu, naj pride on sam k odgovoru radi svojega ravnanja. Krizostom je prišel v cesarsko palačo, neustrašeno je stal tu pred cesarjem, kakor je stal nebojazljivo v cerkvi pred trumo vojakov. Govoril je cesarju na serce, govoril taKO, da ni več zahteval, naj se izroči Evtropij. Kako ga je svetnik pregovoril in spravil na svojo stran, se je kmalo pokizalo. Oborožena vojska se je zbrala pred cesarsko palačo in je s krikom zahtevala od cesarja, naj ukaže umoriti Eviropija. Cesar se jim je prikazal in je skušal potolažiti divje vojšake, polagal jim je na serce. naj se nikar i ne spominjajo samo njegovih hudobnih del, naj mislijo tudi na njegove zasluge, kterih se ve da ni imel veliko, in naj mu odpuste, ko ga vidijo že tako zelo poniževanega. Vse zastonj. Vojšaki so vedno bolj divjali, zahtevali smert Evtropijevo, vihtili so meče in izgovarjali zabavljice: še le ko jih je cesar s solzami opomnil sv. altarja, kterega se je oklenil nesrečnik, so se dali nekoliko potolažiti in so se razšli. Ali ljudstvo ni bilo stalno potolaženo; polno sovraštva se je zbralo prihodnji dan v cerkvi, v ktero seje bil zatekel Evtropij. Stopil je sv. Krizostom na lečo in je začel govoriti: „V vseh časih, sosebno pa danes je prav. ako rečem: „o minljivost, vse na svetu je minljivost!" Živo je na to opisoval slavo, ki je obdajala Evtropija, opisoval njegovo mogočnost in priznanje, ktero so mu skazovali. rVse je izginilo! Vihar otepa drevo vsega perja ter ga žuga tresočega se vreči v prah." Spomnil se je zopet govornik slave preganjauega. iu zopet minljivosti njegove sreče: „Vse to je bila le noč, bile so le sanje. Danilo se je, ali dan se je nagnil; spomladanske cvetlice, ki so cvetele tako lepo. ;i<* so se posušile; prišla je senca iu je zgiuila: dim se je prikazal in je zginil; pajčevina, ona se je stergala. Kličimo si tedaj mnogokrat v spomin besede: o minljivost, vse je minljivo! Naj bi bile zapisane te besede na stenah, na oblekah, na javnih tergih, na potih, na vratih, pred vsem pa v sercu posameznega človeka. Mnogi verjamejo laži in neresnici; naj bi tedaj pri vsaki večerji, pri vsakem zajuterku drug druzemu klical besede: o miuljivost. vse je minljivo!* Evtropij se je oklenil altarja, ko je govoril Krizostom ter kazal ljudstvu minljivost vse slave, kako so ga zapustili vsi prilizovalci; govoril je, kako ljudstvo sedaj hrepeni po kervi onega, ki je zapravil skoro vae premoženje, da je napravil množici veselje v gledališčih; govoril je, kako išče sedaj zavetja v cerkvi, ktero je prej preganjal; djal pa je svetnik tudi, da ne govori tega hoteč sramotiti nesrečnika, temuč le radi tega, da bi iz tega izgleda sprejeli nauk. Da bi jih nagnil k usmiljenju, jim je klical: Naj vara je zadosti njegove nesreče! Ali ste pa zaradi tega še bolj jezni na Evtropija. ker išče zavetja v cerkvi, on, ki je bil nekedaj njen sovražnik ? Veliko več, mi moramo za to slaviti Boga, ki ga je tako ponižal, da bi spoznal moč in usmiljenje cerkve, ki ga sedaj varuje z svojo obrambo in pokriva s svojimi pe-rutimi; ona ne misli na krivice, ktere ji je storil, zopet ga sprejme v svoje naročje. V tem se kaže lepota sv. Cerkve bolj, kakor v druzih zmagah, to je njena naj krasnejša zmaga! To osramotuje pogane iu jude; to še le pokaže njeno dobroto, ako se ona usmili vjetega sovražnika, ga sprejme, iu ako ga vsi zapusti, ga za-gerne v svoje krilo prav kakor ljubeča mati ter stopi med njega in cesarjevo jezo, nad njega in sovrašto razdraženega ljudstva. — Ne spodtikajte se nad tem. da objema altar hudobnež, skopiih, človek onečasteu z ropom ! Saj je tudi nečistnica smela se dotakniti nog Jezusovih; nečistnica njega ni storila nečistega, temveč Čisti in Nedolžni je njo očistil." „Ne spominjajte se krivic, ktere ste prejeli; mi smo služabniki Križanega, ki je govoril: Oče, odpusti jim; nevedo, kaj delajo! Ako je Evtropij cerkvi hotel uzeti pravico zavetja, je tudi pokazal on sam pervi, da ni delal pravično; on stoji tu pred svetom in Vas molče opominja, nikari ne delajte tako, kakor je delal on, da ne boste terpeli, kakor terpi on: Njegova nesreča naj je nam učiteljica. Kralju ni v tako slavo prestol, niti krona, kakor sovražnik, ako mu leži premagan pred nogami; tako se blišči tudi danes altar v novem lesku in njegova moč se kaže v tem, da se njega oklepa neke-danji njen sovražni mogočnež." Govoril je svetuik še nektere besede o minljivosti vsega posvetnega, kazaje na nesrečnega Evtropija ter je sklenil svoj govor, proseč, naj se ga usmilijo in mu odpuste. Skoro gotovo bi bil svetuik s svojimi gorečimi besedami bil rešil kaniorniku življenje, ko bi se le-ta nanagloma ne bil splazil iz cerkve. Zakaj da je to storil, ni znano. Kmalo so ga zasledili, ga vzeli in pregnali na otok Ciper; ali njegovi sovražniki niso mirovali, dokler ga niso nazaj pripeljali in umorili. Njegovo postavo pa, ktero je dal proti cerkvi o pravici zavetja, so izbrisali iz vseh deržavnih pisem. To je izgled, kako se Večni maščuje nad človekom, ki je cerkvi sovražeu; maščuje se večji del že v tem življenji. Tako je udaril Bog Herodeža in Napoleona, ki sta zatirala sveto Cerkev; vmes pa je tacih izgledov toliko, da so spisali o tem cele kiijige. Bog ne pusti, aa bi kdo njegovo hčer sv. Cerkev sovražil iu preganjal. Naj taki izgledi pripeljajo na pravo pot današnje sovražnike sv. Cerkve! Saj jim vsa zgodovina odločno kaže. da Bog varuje svojo Cerkev in jo bo do konca s svojo vsemogočno roko. Današnji čas pri nas ima posebno potuhnjene sovražnike, kteri nimajo ravno meča ali Kola v roki, pa veuder sv. Cerkvi škodujejo, kjer kaj morejo, in duhovne giedajo kakor pisani gad spod skale. Naj taki nevredui sovražniki iu potuhnjeni prcganjavci ne pozabijo, da Gospod njih serce vidi iu njihova pota ve. iu da Bog po svoji večni modrosti doseže nasprotno tega, kar žele m na kar delajo sovražniki sv. Cerkve. Fr. Ii. De secta massonum*). lnstrnctio S. Romaiiae et universalis inquisitionis ad üNiiies catholici orbis episcopos. Ad gravissima averteuda mala, a Massouum secta aliisque ex ea prognatis 111 Ecclesiam et in o nines ci-v¡um oniines illata. iSanctissiinu» Dominus Noster Leo XIII sapieuti prorsus consilio Eucviicas Litteras „Humanuni genus'4 ad ornues catholici orbis Episcopos nuper-rinie »ledii. Ouibus Litteiis eariinidem secraruui doctrinas, tincm. c«»iisilia detegit. curas Ilomanorum Pontificuin li-bcrandae a tatu uefuria peste humauae fauiiiiae enarrat, easdein sectas iteriuu et Ipse uamnationis et censurae nota inurit. siinulque docet. qua ratione, et quibus armis sit contra ill ts «iitiiicanuuin, quibusque remediis, illatis ab iis«iciu vulneribus sit luedciiduiii. — At cum Sanc-titati .Suae perspectuiii sit. tum «iemum ex curis suis liberes fructus spcrandos esse, cum in rem tanti momenti omnium Ecclesiae Pastorum opera, consilia. labores una-nimi iiisu coiiferantur. mandavit liuic Supremae Congre-gationi S. Iiomauae et Universalis Iuquisitiouis. ut quae agenda ipsis Pastoribus potissimum essent. apte eisdem proponeret. Quibus ¡áuuirni Poutiticis mandatis, uti par est, Eminent Um in i Patres una mecum Iuquisitores Generales morem gereutes, omnibus Episcopio aliisque lo-coruiu Ordinariis haue Instructionem dandam esse cen-suerant. i'riue>la jir .,Zí¡ i>au.-< posnetek teira spisa, ktori naj pa za\»lj.. svoje \a/H'»sii tu «Ii v izvirniku in v svoji ol-širiiosti tukaj uasl^luje. Vr. 1. Imprimis peroptans clementissimus Pontifex animarum saluti prospicere, vestigia sequutus Salvatoris nostri JESU CHRISTI, qui non venit vocare iustos sed peccatores ad poenitentiam, paterna voce eos omnes, qui Massonicae aliisque damnatis sectis nomen dedere, ad detergendas animae sordes et ad divinae misericor-diae sinum peramanter invitat. In hunc finem eadem usus benignitate, qua eius Decessor Leo XII ad integrum anni spatium post rite vulgatas supra memoratas Apostólicas Litteras iu unaquaque dioecesi, suspendit tum obligationem denunciandi earundem sectarum occultos coryphaeos et duces, tum etiam reservationem censura-rum, peculiarem fucaltatem concedendo omnibus confes-sariis ab Ordinariis locorum adprobatis, ut eos qui vere resipuerint, et sectas deseruerint, ab iisdem censuris absolvere, et Ecclesiae reconciliare valeant. — Erit igitur sacrorum Praesulum hauc Pontificis Maximi be-uiguitateni fidelibus suae fidei concreditis nuntiare. Fa-cerent autem rem pastorali sua sedulitate dignam, si hoc vertente anuo, quera cleinentiae peculiari modo ad-dictum vult Pontifex, sacris exercitationibus, Missionum iu morem, oves suas ad aeternas veritates meditandas, et spiritum rectum iuuovandum excitarent. 2. Mens porro est eiusdem Sauctitatis Suae, ut Encyclicae Litterae quam diligentissime evulgentur, quo facilius omnes christifideles iutelligant, quam dirura inter eos veneuum serpat, quantaque eos eorumque prolem pernicies maneat, nisi tempestive sibi caveaut. Tum sollertÍ8Íma et impensissima opera dauda erit, ut remedia tam quae a Pontífice propouuntur, quam quae propria cuiusque prudeutia suaserit, adhibeantur. — Primum omnium excitare iu liauc rem oportet industriara sedu-litatemque parochorum; deinde adscisceuda generatim eorum opera est, quibus a bouorum omnium largitore Deo facultas dicenui uut scribeudi tributa est, vel quibus divini verbi annuutiandi vel christiauae plebis a culpis expiaudae, vel etiani iuventutis iustituendae cura deman-data fuerit. ut et ipsi labores suos conferant ad dete-genda Massonum aliarumque damnatarum societatum impía placita et iufanda molimiua, et ad reduceudos in viain salutis eos, qui sive temere et incaute, sive consulto et cogitato ad eas accesserint, atque ad illos prae-raouend08, qui uondura in carura laqueos inciderunt. 3. Ne quis vero errori locus fiat, cura dijudican-