Jean Cocteau


OTROCI SOMRAKA





Prevedla

Saša Jerele





Prvi del





1

Cité Monthiers je soseska, ki leži med ulicama d’Amsterdam in de Clichy in ju povezuje. Če prihajaš s Clichyjske, vstopiš skozi vhod s kovanimi vrati; z Amsterdamske pa vodita vanjo uvoz z dvokrilnimi durmi, ki so dan in noč odprte na stežaj, in obokast prehod, nad katerim se dviga večstanovanjska stavba. Za tem prehodom se začne Cité Monthiers. Videti je kot nekakšno podolgovato notranje dvorišče, obdano z meščanskimi domovanji; ta nekoliko skrita čepijo pod visokimi ravnimi zidovi večstanovanjske zgradbe. Na prvi pogled je jasno, da v njih prebivajo slikarji; na oknih visijo debele nepredušne zavese in ni težko uganiti, da se za njimi skrivajo sobe, natrpane z zbirkami starinskega orožja, s pohištvom v brokatu in platni, s katerih zrejo mačke v košaricah in družine bolivijskih poslanikov. Tukaj živi znameniti Mojster, ki ga poznajo vsi in ki ga ne pozna nihče: pod bremenom naročil in uradnih priznanj sključeni mož, ki je v spokojni provincialni utrdbi varen pred truščem zunanjega sveta.

Toda dvakrat na dan, ob pol enajstih dopoldne in ob štirih popoldne, zmotijo to tišino neredi. Na številki nasproti Amsterdamske 72b se namreč odprejo vrata gimnazije Condorcet in iz nje se usujejo šolarji, ki so si za glavno postojanko izbrali Cité Monthiers. To dvorišče je njihovo vstajniško shajališče, njihov srednjeveški trg: na njem debatirajo o vprašanjih časti, pripravljajo turnirje, kupčujejo z znamkami in frnikolami. A kraj je tudi razbojniško gnezdo, kjer se pripravljajo zasede, izrekajo obsodbe in izvajajo smrtne kazni, snujejo in dodelujejo objestne vragolije; te so izpeljane v razredu pred očmi profesorjev, osuplih nad njihovo domišljenostjo. Petošolska mladina je namreč vražja.1 Ti otroci bodo naslednje leto, ko bodo četrtošolci, presedlali na gimnazijo v ulici Caumartin: Amsterdamska bo le še bled spomin, mladeničem bo zrasel greben, šolsko torbo – aktovko – pa bo zamenjalo četvero z jermenom povezanih knjig in kos polsti.

Toda v peti gimnaziji se moč šele prebuja in še jo obvladujejo temačni nagoni otroštva: živalski, rastlinski nagoni, do katerih se je težko dotipati, najprej zato, ker jih čas izbriše iz spomina, podobno kakor nekatere otroške bridkosti; pa tudi zato, ker otroci obmolknejo, brž ko se jim približajo odrasli. Obmolknejo in se pričnejo vesti kakor bitja iz kakega drugega sveta. Ker so imenitni igralci, se lahko v trenutku prelevijo v naježeno zver, se v hipu oborožijo s ponižno krotkostjo rastlin. Skrivnih ritualov svoje vere nikoli ne izdajajo neposvečenim, zato vemo o njej le malo; kvečjemu to, da sodijo k njej zvijače, žrtve, sodbe po hitrem postopku, ustrahovanje, trpinčenje in žrtvovanje ljudi. Toda podrobnosti so zamegljene in verniki govorijo v jeziku, ki ga drugi ne bi razumeli, četudi bi prisluškovali in ga po naključju slišali. Vse usluge se plačujejo z ahatnimi frnikolami in znamkami. Kolovodje in polbogovi si bašejo žepe z dajatvami, za vriščem se skriva šepet tajnih posvetov. Če bi Mojster, ki čepi sredi svojega razkošja, povlekel vrvico za upravljanje zaves in odstrl nepredušne draperije, ne bi v tej mladini videl prav ničesar, kar bi ga navdihnilo, nobenega od ljubih mu motivov, katerih naslovi se glasijo: Dimnikarji med bitko s snežnimi kepami, Vroča dlan ali Prikupni navihanci.

Tisto popoldne je bilo vse pod snegom. Naletaval je že od prejšnjega dne in na prizorišču so zrasle nove kulise, stvaritev narave. Dvorišče se je pomaknilo daleč v preteklost: zdelo se je, kot da ne sneži več nikjer drugje, kot da je sneg izginil z udobnega naročja zemlje in se ves nakopičil samo tukaj.

Na trdih in blatnih tleh so ga že razgazili otroci, ki so bili na poti v šolo. Prežvečili so ga, ga pretlačili in steptali v drsalnice. Umazani sneg je v brazdi tekel vzdolž obcestnega jarka. In nazadnje je sneg postajal pravi sneg, ki se je nalagal na stopnicah, nadstreških in pročeljih zasebnih domovanj. Obložil jih je z blazinami proti prepihu, z arhitekturnimi venci, s težkimi svitki iz vate. Toda vse to ni zabrisovalo oblik, prej nasprotno: obarvalo jih je z vznemirjenjem, jih ovijalo z nekakšno slutnjo. Sneg se je v temi mehko lesketal, kakor se lesketa fluorescenčna številčnica na žepnih urah; ustvarjal je iluzijo, da je v notranjosti skrito razkošje prodrlo skozi kamen in se razkrilo očem, se pretvorilo v žamet; ta žamet je oblazinil sosesko, jo pomanjšal, jo s čarovnijo prekrojil v prikazensko sprejemnico.

Pogled z žabje perspektive je razkrival manj privlačno podobo. Plinske svetilke so medlo osvetljevale nekakšno zapuščeno bojišče. Tla so bila ogoljena do živega in led se je, poln raztrganin, razlamljal v nepravilne tlakovce. Pred odtočnimi odprtinami so se gomilili strmi kupi umazanega snega, za katerimi bi zlahka tičal kdo v zasedi. Sem in tja je povlekla pasje ostra burja in dušila plamene v svetilkah; v temačnih kotih so že ležali mrtveci.

S tega zornega kota je bila iluzija, ki jo je ustvarjal sneg, povsem drugačna. Zasebna domovanja, prej kakor lože v nekakšnem nenavadnem gledališču, so bila samo še običajne hiše z namenoma zatemnjenimi okni, barikade, ki so ovirale napredovanje sovražnika.

Trgca, ki je privabljal žonglerje, rokohitrce, rablje in sejmarje, ni bilo več. S snežno odejo prekrito dvorišče je dobilo poseben značaj, natanko določeno vlogo: postalo je bojišče.

Že deset čez četrto se je bitka tako razdivjala, da je bil v nevarnosti vsak, ki si je drznil pomoliti nos izpod portala. V prehodu so se zbirali rezervisti in njihove vrste so se nenehno izpopolnjevale z novodošlimi vojščaki, ki so prihajali posamič ali v dvojicah.


»Si kje videl Dargelosa?«

»Ja ... ne, ne vem.«

Na vprašanje je odgovarjal šolar, ki je podpiral enega prvih ranjencev in ga s pomočjo sošolca umikal z dvorišča pod portal. Ranjenec ju je objemal okoli vratu in poskakoval po eni nogi, okrog kolena je imel zavezan robec.

Spraševalec je imel bled obraz in oči, ki so se žalostno svetile. Morda zato, ker je bil pohabljenec: šepal je in pelerina mu je padala čez pas v čudnem loku, kot da bi zakrivala grbo, izrastek ali nenavadno pohabo. A ko je prišel do vogala, ob katerem so ležale nametane šolske torbe, je krajca pelerine odsunil nazaj in pokazalo se je, da sta čudna hoja in bolni kolk le zaigrana: k boku si je namreč prislanjal težko usnjeno aktovko. Torbo je odvrgel in pohaba je izginila; toda oči so ostale enake.

Napotil se je proti bitki.


Na desni, kjer se je obokanega prehoda dotikal pločnik, je v trzajoči svetlobi plinske svetilke potekalo zasliševanje ujetnika. Ujetnik, neki malček, je bil s hrbtom naslonjen ob zid, držali so ga štirje šolarji; med nogami mu je čepel starejši fant, ga vlekel za ušesa in se odurno pačil. Fantek ga je bil prisiljen gledati, in ker spreminjajoči se pošastni obraz ni dal od sebe niti glasu, je bila žrtev še bolj prestrašena. Deček je jokal, zapiral oči, se obračal stran. Vsakič ko je kaj poskušal, je spakovalec zajel pest sivega snega in mu z njim natrl ušesa.

Mimo te skupinice je šel bledi šolar, se ji izognil in si utrl pot skozi točo izstrelkov.

Iskal je Dargelosa. Iskal ga je, ker ga je imel rad.

Od te ljubezni je bil ves obupan in razrvan, kajti doletela ga je, še preden je vedel, kaj ljubezen sploh je. Njegova bolečina je bila zastrta in silovita, neozdravljiva: čisto, nespolno, brezciljno hrepenenje.

Dargelos je bil glavni petelin na šoli. Ugajali so mu fantje, ki so se mu drznili kljubovati, in zvesti pomagači. Bledi šolar ni bil med njimi, kajti vsakič, ko se je znašel pred temi kuštravimi lasmi, odrgnjenimi koleni in jopičem z vznemirljivimi žepi, je izgubil glavo.

Toda bitka ga je opogumljala. Stekel bo tja, poiskal bo Dargelosa in se bojeval z njim z ramo ob rami, ga branil in mu pokazal, iz kakšnega testa je.

Snežne kepe so letele, se razletavale ob pelerinah, popisovale zidove z zvezdami. Tu pa tam, kakor v bliskih sredi nočnega neba, je bilo mogoče uzreti drobce bitke: pordel obraz in sredi njega razprta usta, roko z uperjenim prstom, ki je kazal na tarčo.

In eden od prstov je kazal prav nanj – na bledega šolarja. Ta se je opotekal in videti je bilo, kot da nekoga kliče. Prepoznal je bil neki obraz, enega od pomagačev svojega idola, ki je stal vrh kamnitih stopnic. Ravno on, ta pomagač, je zapečatil njegovo usodo. Ustnice so se razprle:

»Darg...«

Ni še izgovoril do konca, ko mu je kepa treščila naravnost v usta, se mu zarinila med čeljusti in mu ohromila zobe. Utegnil je le še razločiti v vesel smeh raztegnjeni obraz in zraven obraza razpoznal postavo, obdano z vdanimi privrženci. Bil je Dargelos. Ravno se je ves razkuštran in zardelih lic vzravnal in široko, silovito zamahnil.

Udarec je fanta zadel v sredo prsi. Teman udarec. Udarec marmorne pesti, pesti kamnitega kipa. V glavi mu je zazvonilo. V daljavi je megleno razločil Dargelosa, ki je stal na nekakšnem odru, ožarjen od nadnaravne svetlobe; od prepadenosti je odrevenel, roka mu je negibno visela ob telesu.

Fant je ležal na tleh. Iz ust se mu je cedil potoček krvi, se razmazal po bradi in vratu, se vpijal v sneg. Razlegli so se žvižgi. V hipu se je dvorišče izpraznilo. Ostalo je le nekaj zijal, ki so se drenjala okrog ležečega telesa; na pomoč ni priskočil nihče, vsi so le pohlepno strmeli v rdeči madež v blatu.2 Nekateri so se, tleskajoč s prsti, bojazljivo oddaljili; nejevoljno so šobili ustnice, se mrščili in zmajevali z glavo. Drugi so oddrsali po svoje torbe. Dargelosova druščina je ostala na kamnitih stopnicah, nihče se ni zganil. Nazadnje sta se prikazala šolski nadzornik in hišnica; ponju je stekel šolar, ki ga je žrtev, ko se je odpravljala v bitko, poklicala z imenom »Gérard«. Ta fant je zdaj stopal pred njima. Moška sta dvignila poškodovanega; nadzornik se je obrnil proti senci.

»Ste to vi, Dargelos?« je vprašal.

»Da, gospod.«

»Pojdite za menoj.«

In tolpa je krenila za njim.


Lepota prinaša velikanske prednosti. Učinkuje celo na ljudi, ki je sploh ne opazijo.

Učitelji so imeli Dargelosa radi. Nerazumljiva zgodba je nadzornika hudo vznejevoljila.

Šolarja so prenesli v hišničino ložo. Hišnica, ki je bila srčna ženska, mu je izmila krvave madeže in se trudila, da bi ga spravila k zavesti.

Dargelos je stal med podboji vrat. Za njim so se drenjale glave radovednežev. Gérard je hlipal in držal prijatelja za roko.

»Povejte, kaj se je zgodilo, Dargelos,« je rekel nadzornik.

»Saj ni kaj povedati, gospod učitelj. Obmetavali smo se s kepami, eno sem vrgel vanj. Očitno je bila zelo trda. Priletela mu je v prsi, iz njega je prišel nekakšen ho! in padel je po tleh. Najprej sem mislil, da krvavi iz nosu. Druga kepa ga je namreč zadela v obraz.«

»Ampak kepa človeku ne polomi reber.«

»Gospod učitelj, gospod učitelj,« je posegel vmes šolar, ki so ga klicali Gérard. »V tisto kepo je vgnetel kamen.«

»Je to res?« je vprašal nadzornik.

Dargelos je skomignil z rameni.

»Mi ne boste odgovorili?«

»Nima smisla. Glejte, saj že odpira oči. Vprašajte njega ...«

Bolnik se je prebujal iz omedlevice. Z glavo se je naslonil na prijateljev rokav.

»Kako se počutite?«

»Oprostite ...«

»Ne opravičujte se, bolni ste, onesvestili ste se.«

»Spominjam se.«

»Mi lahko poveste, zakaj ste se onesvestili?«

»V prsi me je zadela kepa.«

»Kepa? Človek ne pade v nezavest zato, ker ga zadene kepa!«

»Nič drugega ni bilo, samo kepa.«

»Vaš prijatelj trdi, da se je v kepi skrival kamen.«

Bolnik je videl, da je Dargelos skomignil z rameni.

»Gérard je zmešan,« je rekel. »Ne nori, Gérard. Bila je navadna snežna kepa, nič drugega. Tekel sem, verjetno sem imel naval krvi.«

Nadzornik si je oddahnil.

Dargelos je že odhajal; a si je premislil. Vsi so bili prepričani, da se gre opravičit bolniku, vendar se ni zmenil zanj; stopil je k pultu, za katerim je hišnica prodajala peresnike, črnilo in slaščice, tam nekaj trenutkov omahoval, povlekel iz žepa novčiče, jih položil na polico in si izbral paličico sladkega korena – eno tistih stvarc, ki jih tako radi ližejo gimnazijci in ki spominja na vezalke za čevlje. Nato je odkorakal k vratom, primaknil roko v nekakšen vojaški pozdrav, in že ga ni bilo več.


Nadzornik se je namenil, da pospremi bolnika do doma. Poklical je bil taksi in avtomobil ju je že čakal, vendar je Gérard ugovarjal, češ da je to nepotrebno. Prepričan je bil, da se bo družina ob pogledu na nadzornika močno vznemirila, in predlagal, da sam odpelje bolnika domov.

»Sicer pa je Paulu bolje,« je dodal, »kar poglejte.«

Nadzornika ni bilo treba prav dolgo pregovarjati. Snežilo je in šolar je stanoval na ulici Montmartre.

Budno je spremljal vkrcavanje v avtomobil, in ko je videl, da si je mladi Gérard snel volneni šal, si slekel pelerino in oboje omotal prek sošolca, si je rekel sam pri sebi, da je odgovornost preložil na zaupanja vredna ramena.





2

Avtomobil je počasi drsel po poledenelih tleh. Gérard je sedel ob prijatelju, ki se je naslanjal v kot avtomobila, in opazoval njegov izmučeni obraz. Vznak nagnjeno glavo je pozibavalo sem in tja in od strani je bilo videli, kot da s svojo bledico osvetljuje temo. Obrise zaprtih oči je Gérard bolj uganil kakor videl, razločil je le senco nosu in ustnic, ki so se jih še zmeraj držale grudice strjene krvi.

»Paul ...« je zamrmral.

Paul ga je slišal, toda preplavljala ga je tako strašna utrujenost, da ni mogel odgovoriti. Izmotal je roko izpod gub pelerin in jo položil na Gérardovo.


Kadar se otroška duša sreča z resno nevarnostjo, je v svojem doživljanju razpeta med dvema skrajnostma. Ne sluti še, v kakšnih globinah korenini življenje, in ne pozna silnih vrelcev, iz katerih črpa moč za ozdravljenje; zato takoj pomisli na najhujše. Toda kako naj otrok verjame v najhujše, ko pa si smrti sploh ne zna predstavljati?

Gérard si je ponavljal: »Paul umira, Paul bo umrl.« A tudi za trenutek ni verjel, da bo umrl zares. Paulovo smrt je doživljal kot naravno nadaljevanje nekih sanj, kot vožnjo po zasneženi pokrajini, ki bo trajala večno. Gérard je imel namreč Paula rad, tako kot je imel Paul rad Dargelosa; le da je njega privlačilo to, da je Paul šibak. Paul je bil ves zaverovan v Dargelosa, kot da bi začarano strmel v ogenj; zato je moral on, Gérard, ki je bil močan in pravičen, bedeti nad njim, skrivaj oprezati, ga varovati in paziti, da se ne bi opekel. Kakšen bebec je bil pod tistim portalom! Pretvarjal se je, da ne opazi, da Paul išče Dargelosa; mislil je pač, da ga bo s tem presenetil in pritegnil njegovo pozornost; prav tisto čustvo, ki je Paula gnalo v bitko, je njega zadržalo tam in mu preprečilo, da bi šel za njim. Od daleč je opazoval, kako se je Paul zgrudil, zakrvavel in obležal v položaju, ki je svaril zijalaste sošolce, naj opazujejo z varne razdalje. Sam si ni upal bliže, ker se je bal, da mu bosta Dargelos in njegova druščina preprečila, da bi ukrepal; raje je odhitel po pomoč.

Toda zdaj je spet ujel svoj običajni ritem, opravljal je svoje delo: bedel je nad Paulom. Vodil ga je proč, na varno. Vse te misli, skoraj sanjarije, so ga spravljale v zamaknjenost. Neslišno brnenje avtomobila in svetlikanje obcestnih svetilk sta se uglaševala z občutkom, da izpolnjuje svoj življenjski cilj, nanj sta delovala kakor urok. Bilo je, kot da se je prijateljeva šibkost izrazila v oprijemljivi obliki in se pokazala v vsej svoji veličini; on, ki je močan, pa si je končno lahko naložil breme, ki ga je vredno nositi.

Nenadoma se je spomnil, da se je zlagal, ko je obtožil Dargelosa. Izrečeni stavek mu je narekovala zamera, storil mu je krivico. Spomnil se je hišničine lože, fantovega prezirlji-vega skomiga z rameni, Paulovih očitajočih modrih oči in nadčloveškega napora, s katerim je izdavil: »Ne nori!« – in s tem krivca opral krivde. Misel mu je bila neprijetna, nejevoljno jo je odrinil. V opravičilo je lahko navedel marsikaj: rekel si je, da lahko kepa v Dargelosovih jeklenih rokah postane klada, pogubnejša od njegovega žepnega nožiča z devetimi rezili. Paul bo na pripetljaj pozabil. Zlasti pa sta se morala, naj stane, kar hoče, vrniti v svet otroštva: k resnobni, junaški, skrivnostni resničnosti, ki se napaja pri skromnih drobnarijah in v katere pravljičnost brezobzirno vdirajo odrasli, jo motijo s svojimi zasliševanji.


Avtomobil je drsel skozi noč, zaplul visoko v nebo. Mimo so potovale zvezde, pobliskavale in se raztapljale v motnih šipah, po katerih so tleskali kratki sunki burje.

Nenadoma se je zaslišal krik, dva tožeča tona. Predirljivo sta zarezala, zarjula s človeškim, nato z nečloveškim glasom, šipe so zažvenketale in mimo je kakor ciklon privršala gasilska kolona. Gérard je skozi cikcakaste razpoke v poledenelih avtomobilskih šipah razločil gmote umetelne kompozicije vozil, ki so tuleč drvela drugo za drugim; prepoznal je rdeče lestve in moške z zlatimi čeladami, ki so stali v svojih nišah kakor alegorični kipi.

Po Paulovem obrazu je poplesoval rdeč odsev. Gérard je za trenutek pomislil, da se mu je v lica vrnilo nekaj krvi. A ko je utihnila zadnja tromba, je bil obraz spet bled kot kreda. Šele takrat je Gérard opazil, da je roka v njegovi dlani topla, in spoznal, da se je prav zaradi stika s to pomirjajočo toploto lahko sprostil in v mislih odplaval proč, v igro. Beseda »igra« je bila vse prej kot natančna; ampak izraz je izbral Paul in z njim poimenoval tisto stanje polzavesti, v katerem je otrokom tako prijetno lebdeti. Sam je bil v njej pravi mojster. Bil je gospodar prostora in časa, spredal je sanje, jih prepletal z resničnostjo, se v somraku počutil kot riba v vodi; v razredu si je ustvaril svet, v katerem je bil kralj on – Dargelos pa ga je občudoval in ubogal njegove ukaze.


»Je odplaval?« se je spraševal Gérard. Stisnil je toplo roko v svoji dlani in si pozorno ogledoval obraz nazaj naslonjenega prijatelja.

Brez Paula bi bil taksi le navaden avtomobil, sneg samo sneg, svetilke samo svetilke, vožnja proti domu le navadna vožnja proti domu. Sam je bil preveč preprostega duha, da bi se znal omamiti z lastno domišljijo; toda Paul ga je imel v oblasti in njegov vpliv je sčasoma vse preobrazil. Namesto da bi se uril v gramatiki, računstvu, zgodovini, zemljepisu in naravoslovnih vedah, se je naučil sanjati z odprtimi očmi; naučil se je zamakniti v spanec, v katerem sanjaču ne more nič do živega in v katerem predmeti spet zaživijo svoje pravo življenje. Za te preobčutljive otroke sta bila radirka in peresnik, ki so ju skrivaj žvečili v šolski klopi, mamilo, močnejše od vzhodnjaškega opija.

Je odplaval?

Gérard se ni slepil. Paul se je znal zasanjati povsem drugače kakor on, in če je odplaval v igro, ga tudi kolona gasilskih vozil, ki je pridrvela mimo, ni mogla iztrgati iz nje.

Poskušal je spet poprijeti tanko nit sanjarjenja, a je bilo prepozno; ravno so prišli na cilj. Taksi je ustavil pred vhodom.

Paul se je zdramil iz omotice.

»Naj grem po pomoč?« ga je vprašal Gérard.

Ni treba. Če se bo smel opreti na Gérarda, bo lahko hodil po stopnicah. Gérard naj le vzame iz avtomobila njegovo šolsko torbo.

Gérard se je otovoril s torbo, prijel Paula okoli pasu, mu pomagal, da ga je z levo roko objel okoli vratu, in se začel vzpenjati po stopnicah. Ustavil se je v prvem nadstropju in odložil svoj dragoceni tovor na staro, zeleno plišasto zofo z razparanim trebuhom, ki so se ji videle žima in vzmeti. Potem je stopil k vratom na desni in pozvonil. Zaslišali so se koraki, zamrli; nato je bilo vse tiho.

»Élisabeth!«

Še zmeraj vse tiho.

»Élisabeth!« je, kolikor je mogel glasno, zašepetal Gérard.

»Odprite! Midva sva.«

Zaslišal se je trmast glasek:

»Ne bom odprla! Do grla sem sita vas fantov. Saj nista pri pravi, da hodita domov ob tej uri. Poln kufer vaju imam!«

»Lisbeth!« je vztrajal Gérard, »pohitite in odprite vrata. Paul je bolan.«

Nastal je premor; nato so se vrata odškrnila le za ped in glas je zdaj šepetal skozi režo:

»Bolan? Samo izmišljujeta si, kajne, zato da bi vama odprla? Saj ne mislita resno s tole lažjo?«

»Pohitite vendar, Paulu ni dobro, na zofi sedi in se trese od mraza.«

Zdaj so se vrata odprla na stežaj. Prikazalo se je šestnajstletno dekle. Spominjala je na Paula: imela je podobne modre, s črnimi trepalnicami zasenčene oči in podobna bleda lica. Od brata je bila starejša dve leti, zato so bile nekatere poteze izrazitejše: pod kopico kratkih, kodrastih las je tičal obraz, ki ni bil več samo osnutek – bratov je ob njem deloval otroško zaobljeno –, pač pa se je že povezoval v ubrano celoto, ves neurejen je hitel lepoti naproti.

Iz temačne veže sta se najprej izvili Élisabethina bledica in bela lisa kuhinjskega predpasnika, ki ga je imela zavezanega okoli pasu; bil ji je predolg.

Krik ji je obtičal v grlu: izmišljotina se je izkazala za resničnost. S skupnimi močmi sta podpirala Paula, ki se je opotekal in opletal z glavo. Gérard je že v veži hitel pojasnjevat, kaj se je zgodilo.

»Tepec,« mu je šepnila Élisabeth, »vi pa res radi delate osla iz sebe. Govorite vendar tiše, ni vam treba kričati. Bi radi, da vas sliši mama?«

Šli so skozi jedilnico, se izognili jedilni mizi, nato pa zavili na desno, v otroško spalnico. Soba je bila natrpana, v njej so se stiskali dve ozki postelji, predalnik, kamin in trije stoli. Med posteljama so bila vrata, ki so vodila v prostorček, urejen v garderobo in kuhinjico; vanj je bilo mogoče vstopiti tudi iz veže. Nevajen opazovalec bi ob pogledu na sobo osupnil: če ne bi bilo postelj, bi menil, da se je znašel v ropotarnici. Po tleh so se valjale kartonske škatle, perilo in frotirne brisače. Preprogica je bila oguljena do votkov. Na kaminu je prestolovalo mavčno doprsje, ki mu je nekdo s črnilom dorisal oči in brke; vsepovsod so visele z risalnimi žebljički pritrjene slike filmskih zvezd, boksarjev in morilcev, izrezane iz revij, časopisov, kinosporedov.

Élisabeth je preklinjala in si s krepkimi brcami na vse strani utirala pot med škatlami. Bolnika sta nazadnje odložila na posteljo, nastlano s knjigami. Potem ji je Gérard povedal za bitko.

»Ta je pa dobra!« je vzkliknila Élisabeth. »Medtem ko se grem bolničarko in negujem hromo mater, se gospodiča zabavata s kepanjem. Da, hromo mater!« je zadovoljno pribila, kajti izbrane besede so povečevale njen občutek pomembnosti. »Jaz negujem hromo mater, vidva se pa igračkata s kepanjem. Grem stavit, da ste prav vi zvlekli Paula v to traparijo. Tepec!«

Gérard je molčal. Vajen je bil Élisabethinih in Paulovih strastnih besednih izbruhov, njunega dijaškega besednjaka, nenehne živčne napetosti, v kateri sta živela. A kljub privajenosti se ni mogel sprostiti. Ostajal je plah in očitki so ga vedno malce skeleli.

»Kdo bo moral skrbeti za Paula, vi ali jaz?« je nadaljevala. »Kaj zdaj stojite tukaj kakor štor?«

»Mala moja Lisbeth ...«

»Nisem Lisbeth in nisem vaša mala, prosim, da se izražate po bontonu. Sicer pa ...«

Ploho besed je prekinil oddaljen glas:

»Gérard, stari moj,« je komaj slišno šepnil Paul, »ne poslušaj te nesramne mrhe ... Samo gnjaviti zna.«

Élisabeth je kar poskočila, tako jo je zadelo:

»Mrhe? No prav, draga prdca. Znajdita se, kakor vesta in znata. Neguj se sam, sam skrbi zase. To je pa višek! Nekega tepca položi navadna snežna kepa, jaz, neumnica, pa se še žrem zaradi tega ... Hej, Gérard,« je v trenutku spremenila temo, »poglejte.«

Nenadoma je iztegnila desno nogo in zamahnila z njo proti stropu.

»Že dva tedna treniram.«

Ponovila je predstavo.

»No, zdaj pa adijo. Spravite se ven!«

Pokazala je na vrata.

Gérard je obstal na pragu in omahoval.

»Morda ...« je zajecljal, »morda bi bilo dobro, da bi šli po zdravnika.«

Élisabeth je zamahnila z nogo.

»Po zdravnika? Prav na vaš nasvet sem čakala. Res ste pravi lumen. Vzemite na znanje, da se bo zdravnik oglasil pri mami ob sedmih, in ker bo že tu, mu bom pač rekla, naj pogleda še Paula. Zdaj pa gremo, adijo!« je odrezala in s tem je bilo debate konec.

Toda Gérard je še vedno neodločno stal na mestu.

»Da niste slučajno zdravnik vi? Ah, niste? Potem pa na svidenje! Speljite se že vendar!«

Z nogo je udarjala ob tla in iz oči so ji švigale bridke strele. Gérard je odnehal.

Ko se je ritensko umikal skozi zamračeno jedilnico, je nehote prevrnil stol.

»Teslo! Teslo!« je ponavljala Élisabeth. »Nikar ga ne pobirajte, prevrnili boste drugega. Spravite se no že skozi vrata! In pazite, da ne boste zaloputnili.«

Na hodniku se je Gérard spomnil, da ga čaka taksi, on pa nima v žepu niti centa. Ni si več upal zvoniti. Tako ali tako mu ne bi odprla; če pa bi mu, bi za vrati pričakovala zdravnika, in bi spet otresala jezik.

Stanoval je na ulici Laffitte pri stricu, ki ga je vzel pod svoje okrilje. Odločil se je, da bo šoferju naročil, naj ga odpelje domov; doma bo stricu pojasnil okoliščine in ga pregovoril, naj poravna račun.


Sedel je v kot, v katerem je prej slonel prijatelj, in se naslonil globoko nazaj. Glava se mu je, kakor prej Paulu, pozibavala levo in desno v sunkih stresajočega se avtomobila. Ni poskušal sanjariti: za to je bil preveč potrt. Pravljičnega potovanja je bilo konec, spet ga je vsrkalo nelagodno ozračje, ki je vladalo v Paulovem in Élisabethinem domu. Élisabeth ga je zbudila iz sanj, ga spomnila na to, da je njen brat ne samo šibek, ampak tudi obupno muhast. Z Dargelosom obsedeni Paul, Paul kot poraženec in žrtev, ni bil tisti Paul, ki mu je bil Gérard suženjsko vdan. Nekaj norega, skoraj nekrofilskega je bilo v užitku nočne vožnje ob mrtvaku; pa ne, da si je sam predstavljal stvari v tako surovi luči. Vendar se je zavedal, da je k sladkosti trenutka pripomogel splet okoliščin, kombinacija sneženja in Paulove nezavesti – nekakšen odrski quidproquo. Misel, da je bil Paul v tem dogajanju dejavno udeležen, je bila nespametna; nič manj kot to, da je po bežnem odsevu gasilskih vozil na njegovih licih sklepal, da se vanje vrača kri.

Kakšna je Élisabeth, je seveda vedel; vedel je, kako malikovalsko ljubi svojega brata in kakšno prijateljstvo lahko pričakuje od nje. Da, Élisabeth in Paul sta ga imela rada in dobro ju je že poznal: njune ljubezenske izbruhe, ubijalske poglede, ki sta si jih pošiljala, srdita trčenja njunih kapric, strupeno jezikanje. Spokojno je ležal v taksiju s pozibavajočo se glavo, z vratom, ki ga je oblival hlad, in postavljal stvari na pravo mesto. Toda trezen premislek ga je navdal z dvoreznimi občutki: po eni strani mu je postalo jasno, da se za Élisabethinimi trdimi besedami skriva nežno in ljubeče srce; po drugi strani pa je bil prisiljen sprejeti Paulovo nezavest in jo priznati za resnično, gledati nanjo tako, kot bi gledali odrasli, misliti na posledice, ki bi jih lahko imela.

Ko je taksi prispel na ulico Laffitte, je prosil šoferja, naj za trenutek počaka. Šofer je nejevoljno zagodrnjal. Gérard je zdrvel gor, preskakovaje po štiri stopnice, in poiskal strica; pogovoril se je z njim, in poštenjakar mu je odštel potrebno vsoto.

Toda ko je pritekel dol, je bila ulica prazna in do koder je segel pogled, povsod se je razgrinjala samo snežna odeja. Gotovo je taksist obupal in vzel pod streho kakega drugega potnika, ki je bil pripravljen plačati na taksimetru izpisani znesek. Gérard je stričev denar potisnil v žep. »Ne bom mu povedal, da sem ga obdržal,« je pomislil. »Z njim bom kupil darilo za Élisabeth. Tako bom vsaj imel izgovor, da ju obiščem in poizvem, kako jima gre.«


Na ulici Montmartre se je, potem ko je Gérard odnesel pete, Élisabeth odpravila v materino spalnico. Bolničina soba je mejila na uborno sprejemnico in skupaj z njo zavzemala levo krilo stanovanja. Pred štirimi meseci je bila ta ženska na vrhuncu moči, potem jo je zadela kap in je ohromela. Pri petintridesetih je bila videti kakor starka in je hlepela po smrti. Soprog jo je začaral, jo razvajal, jo gmotno uničil in naposled zapustil. Tri leta se je občasno vračal v zakonsko gnezdo, vsakič za kratek čas. Zganjal je odurne scene. Prihajal je, ker je imel cirozo jeter in ker ga je ljubica pognala čez prag vsakič, ko so se pokazali znaki bolezni. Zahteval je, da ga negujejo, grozil, da se bo ubil, mahal z revolverjem. Ko se je napad polegel, se je spet vrnil k ljubici. Nekoč je prišel, besen, da je kar cepetal, se ulegel in ni več mogel vstati: to je bil njegov konec. Umrl je pri soprogi, s katero ni maral živeti.

Ta ugasla ženska se je uprla usodi po svoje: spremenila se je v mater, ki zanemarja otroke, se cele dneve lepotiči, vsak teden najame drugo služkinjo, hodi po plesih in si izposoja na vseh koncih in krajih.

Bledica in obrazne poteze so bile zapuščina, ki sta jo Élisabeth in Paul dobila po materi. Po očetu sta podedovala razpuščenost, eleganco in divje kaprice.

Ležala je na postelji in premišljevala: Čemu bi še živela? Zdravnik je star družinski prijatelj, nikoli ne bo dovolil, da bi otroka ostala brez vsega. Ona pa je le še hroma ženska, ki je v breme svoji hčeri in vsej hiši.

»Ali spiš, mama?«

»Ne, samo dremam.«

»Paul si je zvil nogo, spravila sem ga v posteljo. Rekla bom zdravniku, naj ga pogleda.«

»Ga boli?«

»Boli ga le, kadar stopi na nogo. Pošilja ti poljub. Ravno izrezuje slike iz časopisov.«

Hromka je zavzdihnila. Ni ji bilo do tega, da bi izvedela še druge podrobnosti. Že dolgo se je naslanjala na hčer in v svojem trpljenju ni več opazila stiske soljudi.

»In služkinja?«

»Vse po starem.«

Élisabeth se je vrnila v sobo. Paul je ležal v postelji, obrnjen k steni.

Sklonila se je nadenj:

»Spiš?«

»Pusti me pri miru.«

»Ljubeznivo, ni kaj. Odplaval si.«

»Odplavati« je v njunem zasebnem žargonu pomenilo zatopiti se v igro in doseči posebno stanje zavesti. Reklo se je: odplaval bom, odplaval sem, plavam. Motiti sanjača, ki je odplaval, je veljalo za neodpustljivo.

»Odplaval si, jaz pa garam. Pravi podlež si, da veš. Navadna gnida. Daj mi noge, da te sezujem, stopala imaš čisto ledena. Čakaj, prinesla ti bom termofor.«

Élisabeth je odložila blatne čevlje na kaminsko polico, poleg mavčnega doprsja, in izginila v kuhinjico. Slišati je bilo, da je prižgala plin. Nato se je vrnila in se nemudoma lotila slačenja. Paul je nergal, a se je prepustil. Kadar le ni šlo brez njegove pomoči, je ukazovalno govorila: »Dvigni glavo!« ali »Dvigni nogo!« Ali pa: »Če ležiš ko mrtvec, ne morem izvleči roke iz rokava.«

Spotoma je praznila žepe. Od črnila popackan robec, ribiške vabe, rombaste bonbone iz želatine, zlepljene s kosmiči volne, vse to je odvrgla na tla. Preostalo je zložila v enega od predalov komode: miniaturno slonokoščeno roko, ahatno frnikolo, pokrovček za nalivno pero.

V tem predalu je bila namreč zakladnica. Zakladnica, ki je ni mogoče opisati, ker so se predmeti v njej tako zelo oddaljili od svoje prvotne rabe in se oplemenitili s simbolno vrednostjo: vse te dragocenosti – francoski ključi, tube od aspirinskih tablet, ceneni prstani iz aluminija in lasne navijalke – so bile za neposvečeno oko kvečjemu kupček stare šare.

Termofor je bil pripravljen. Odgrnila je rjuhe, zabentila, ga potisnila mednje; s Paula je potegnila srajco za čez dan, ga olupila kakor kunca, razgrnila nočno srajco in mu jo navlekla. Pogled na njegovo telo jo je razorožil in krotil njeno jezikavost: tako nežno je bilo in milo, da so ji v oči stopile solze. Zavila ga je v rjuho, spodvila robove pod žimnico in ga za konec odslovila s prezirljivo kretnjo. »Zdaj pa zaspi, tepec!« je pribila. Potem si je nadela osredotočen izraz in izvedla nekaj gimnastičnih vaj, vsa ljubka z namrščenimi obrvmi in jezičkom, ki ga je vtaknila med zobe.

Nenadoma jo je presenetilo zvonjenje pri vratih: zvonec, ki so ga ovili s krpami, je bil skoraj neslišen. Prišel je zdravnik. Élisabeth ga je pocukala za krzneni kožuh in ga odvlekla k bratovi postelji; tam mu je vse pojasnila.

»Pusti naju sama, Lise. Prinesi mi termometer in me počakaj v sprejemnici. Rad bi osluškoval pljuča in ne maram, da je zraven kdo, ki se premika po prostoru ali me gleda.«

Élisabeth je zakorakala prek jedilnice in zavila v sprejemnico. Sneg je tam še vedno uganjal svoje čarovnije. Dvignil je sobo in jo, vso tujo in neprepoznavno, obesil v zrak visoko nad dekletce, ki je stalo za naslanjačem in nepremično opazovalo. Svetloba uličnih svetilk z nasprotnega pločnika je preslikavala na strop niz oken iz senčnih in polsenčnih kvadratov; nastala je svojevrstna svetlobna čipka z arabeskami, po katerih so krožile pomanjšane silhuete mimoidočih.

Soba je visela v praznini kakor privid. Ogledalo, v katerem so zaživeli obrisi postave, je dajalo prividu dodatno moč; zdelo se je, da je v sobi prikazen, ki nepremično lebdi med tlemi in nadokenskim zidcem. Vse skupaj je sem in tja s širokim črnim žarkom pometel avtomobil, ki je pripeljal mimo.

Élisabeth se je poskušala zamotiti z igro. Nemogoče. Srce ji je divje tolklo: bitka s kepami se je nadaljevala v zgodbo, ki je ne ona ne Gérard nista mogla vpeti v svoj domišljijski svet. Zdravnikove besede so jo pahnile nazaj v neizprosno resničnost, v svet, v katerem obstajata strah in skrb, v katerem ljudje obolevajo za vročico, si nakopljejo smrt. Za trenutek se ji je vse prikazalo pred očmi: hroma mati in umirajoči brat; juha, ki jim jo je včasih prinesla soseda; hladno meso, banane in suho pecivo, ki ga je grizljala ob vseh mogočih urah; dom brez gospodinjske pomočnice in brez ljubezni.

Pravzaprav je bilo že kar pravilo, da sta s Paulom živela le od sladkornih paličic: goltala sta jih, medtem ko sta poleževala vsak na svoji postelji in brala. Zraven sta se obkladala z žaljivkami, si izmenjevala knjige. Prebirala sta samo določene, zmeraj iste knjige in jih požirala, dokler se jih nista preobjedla. Ta naveličanost je bila del rituala. Ritual se je pričenjal vedno enako, s temeljitim pregledom postelj, s katerih je bilo treba iztepsti drobtine in poravnati gube; se nadaljeval s požiranjem nemogočih mešanic jestvin; končeval pa se je z igro in kazalo je, da je prav naveličanost najboljši sprožilec zanjo.

Élisabeth je bila že daleč od žalostnih misli, ko je zaslišala, da jo nekdo kliče.

»Lise!«

Bil je zdravnik in njegov klic jo je spet pahnil v zaskrbljenost. Odprla je vrata.

»No, takole je,« je rekel. »Ni razloga, da bi si pulila lase in padala v obup. Nič nevarnega ni. Stvar je sicer resna, ni pa nevarna. Šibka pljuča ima in dovolj je bil že rahel krcljaj. Ni govora, da bi se vrnil k pouku. Počitek potrebuje, počitek in še več počitka. Prav si ravnala, ko si se izgovorila na izvin, nobene potrebe ni, da bi vznemirjala mater. Veliko dekle si že in zanesem se nate. Daj, pokliči služkinjo.«

»Služkinje ni več.«

»Imenitno. Takoj jutri vam pošljem dve negovalki. Izmenoma bosta skrbeli za gospodinjstvo in kupovali vse, kar potrebujete. Ti pa boš moštvo nadzorovala.«

Élisabeth se ni zahvaljevala. Vajena je bila živeti od čudežev in sprejemala jih je brez presenečenja. Čakala je, da se zgodijo, in zmerom so se.

Zdravnik se je ustavil še pri svoji bolnici, nato je odšel.

Paul je spal. Élisabeth je prisluškovala, ali sploh diha, in ga pozorno opazovala. Obšla jo je silovita ljubezen in spakljivo se je našobila, ga nežno pobožala. Toda spečega bolnika ne sme nadlegovati. Dovoljeno ga je le pazljivo opazovati: odkrivati vijoličaste lise pod vekami, opažati nabreklo zgornjo ustnico, ki se šobi čez spodnjo; prisloniti uho ob nedolžno laket. Kakšno bobnenje je zdaj to? Zatisnila si je levo uho: slišala je, kako se je razbijanju njegovega srca pridružilo še divjanje njenega. Obšel jo je preplah. Udarci so se zdeli vse glasnejši. Če se bodo še stopnjevali, to ne more pomeniti drugega kot smrt.

»Srček moj!«

Prebudila ga je.

»Mmmh? Kaj?«

Pretegnil se je. Nato je zagledal njen divje preplašeni obraz.

»Kaj ti pa je? Se ti je čisto zmešalo?«

»Meni?«

»Ja, tebi. Presneto, si tečna. Ali res ne moreš pustiti drugim, da bi v miru spali?«

»V miru spali? Tudi jaz bi lahko spala! A seveda raje bedim, ti strežem s hrano in poslušam, kakšen ropot zganjaš ...«

»Kakšen ropot neki?«

»Sakramenski ropot!«

»Koza neumna!«

»Ravno sem ti hotela povedati véliko novico. Ampak ker sem pač koza, ti je ne povem.«

Vélika novica? Paul je naostril ušesa, toda zvijača je bila preveč prozorna in odločil se je, da ne bo tako zlahka nasedel.

»Kar obdrži svojo novico zase,« je rekel. »Me sploh ne zanima.«

Élisabeth se je slekla. Brat in sestra nista poznala zadrege drug pred drugim: soba, ki sta si jo delila, je bila njun želvji oklep in v njej sta živela, se umivala in oblačila, kot da bi bila dva uda istega telesa.

Na stol ob bolnikovi postelji je Élisabeth odložila hladno govedino, banane in mleko. Zase je prinesla kozarec malinovca in nekaj suhih kolačkov, zlezla je v posteljo in odprla knjigo.

Žvečila je v tišini in brala, dokler je ni Paul vprašal, kaj je rekel doktor. Kar razganjalo ga je od radovednosti: na diagnozo se je sicer požvižgal, hotel je le slišati véliko novico. In novica je lahko prihajala kvečjemu iz zdravnikovih ust.

Élisabeth ni bilo prav, da jo nadleguje z vprašanji, toda morda bi se ji odkrita zavrnitev maščevala. Še zmeraj se je sklanjala nad knjige in žvečila, ko je neprizadeto odvrnila:

»Rekel je, da ne greš več v šolo.«

Paula je obšla strašna slabost in zaprl je oči. V napadu tesnobe je zagledal Dargelosa, ki bo poslej živel nekje drugje, pusto prihodnost, v kateri ne bo imel Dargelos nobene vloge.

Tesnoba je postala neznosna.

»Lise!« je zaklical.

»Mhmm?«

»Lise, ne počutim se dobro.«

»Česa ne poveš!«

Vstala je iz postelje in zašepala; zaspala ji je noga.

»Kaj bi rad?«

»Rad bi ... rad bi, da prideš k meni, ob mojo posteljo.«

Oblile so ga solze. Cmeril se je kakor majhen otročiček in nabiral ustnice v šobico, vso pomazano od slane vode in smrklja.

Élisabeth je zvlekla svojo posteljo pred kuhinjska vrata in jo potegnila skoraj do bratove; med njima je bil samo stol. Nato je spet zlezla med rjuhe, se stegnila čez stol in pobožala nesrečnika po roki.

»No no ...! « je mrmrala. »Glej ga no, kakšen tepček. Oznaniš mu, da mu ne bo več treba v šolo, pa se takoj zjoče. Pomisli vendar: sploh nama ne bo več treba hoditi iz sobe! Prišli bosta negovalki v belem, tako mi je obljubil doktor, in ven bom odhajala samo, če bom morala po bonbone ali v knjižnico.«

Po nesrečnikovem bledem obrazu so tekle solze in puščale vlažne sledove, padale s trepalnic in tapkale po vzglavniku.

Élisabeth si je grizla ustnice in začudeno strmela v ta kup nesreče pred seboj.

»Te grabi panika?« je vprašala.

Paul je odmajal z glavo.

»Si tako zagret za učenje ali kaj?«

»Ne.«

»Kaj pa potem! Presneto ... Poslušaj!« Stresla ga je za roko. »Hočeš, da se skupaj igrava? Obriši si nos. Poglej me, hipnotizirala te bom.«

Primaknila je obraz k njegovemu in široko razprla oči.

Paul je jokal in hlipal. Élisabeth je začutila, da jo preplavlja utrujenost. Želela si je, da bi lahko odplavala v igro; želela si je, da bi lahko potolažila brata, ga hipnotizirala; da bi lahko razumela, kaj mu je. Toda nanjo je legel spanec in vse njene poskuse pometel s širokimi črnimi žarki, ki so se vrtinčili kakor sence avtomobilov na snegu.





3

Dan zatem je nova gospodinjska pomoč že poprijela za delo. Ob pol šestih popoldne je Gérardu odprla negovalka v beli bluzi; prinesel je umetne parmske vijolice, zložene v lepenkasto škatlo. Élisabeth je bila očarana.

»Kar k Paulu pojdite,« je rekla brez vsake hudobije. »Jaz moram biti zraven pri injekciji, ki jo dajejo mami.«


Paul je bil, lepo umit in počesan, videti skorajda zdrav. Vprašal je, ali je kaj novega v Condorcetu. Novice so bile osupljive.


Davi so Dargelosa poklicali k ravnatelju. Čeprav ga je zaslišal že nadzornik, je hotel ravnatelj zadevo še enkrat pretresti.

Dargelos je izgubil potrpljenje. Zajezikal je: »Presneto, kaj vam še ni dovolj!« ali nekaj podobnega, in sicer tako nesramno, da je ravnatelj skočil iz naslanjača in mu s pestjo zažugal nad mizo. Še isti trenutek je Dargelos potegnil iz jopiča vrečico popra in mu njeno vsebino stresel naravnost v obraz.

Posledice so bile tako strašne, tako presenetljivo takojšnje, da je Dargelosa obšel preplah, in kakor da beži pred kdove kakšnimi zapornicami, ki se dvigujejo, pred kdove kakšno katastrofalno povodnjijo, ki se vali nadenj, je splezal na stol. S tega dvignjenega položaja je stoje opazoval svojo žrtev: oslepljeni starec si je sunkovito razrahljal ovratnik, se zavalil na mizo, rjovel in kazal vse simptome delirija. Takšen prizor je pričakal nadzornika, ki je, zaskrbljen zaradi direndaja, pritekel na pomoč: v mukah zvijajoči se ravnatelj in na odru nad njim Dargelos, odrevenel od prepadenosti kakor prejšnji dan po pripetljaju s snežno kepo. Nadzornik je kot prikovan obstal na pragu.

Ker smrtne kazni v šolah ne poznajo, so Dargelosa izključili; ravnatelja so prenesli v ambulanto. Dargelos je odkorakal po stebrišču z otečenimi ustnicami in visoko dvignjeno glavo. Z nikomer se ni rokoval.

Lahko si mislimo, kako pretresen je bil bolnik, ko mu je prijatelj pripovedoval o tem škandalu. Rekel si je: Ker Gérard ne pokaže niti trohice zmagoslavja, bom tudi sam prikril, kako hudo mi je. Toda samozatajevanje je presegalo njegove moči. Vprašal je:

»Morda veš, na katerem naslovu živi?«

»Ne, stari moj, takšni kalibri nikoli ne razglašajo, kje so doma.«

»Ubogi Dargelos! Torej je vse, kar nam je ostalo za njim, nekaj fotografij. Prinesi jih sem.«

Gérard je pobrskal za mavčnim doprsjem in našel dva posnetka. Na enem je bil šolski razred: učenci so bili razvrščeni po velikosti, Paul in Dargelos sta čepela na tleh levo od učitelja. Dargelos je držal roke prekrižane na prsih. Kot kak nogometaš je ponosno razkazoval svoja krepka meča, enega od simbolov svoje vladavine.

Na drugi sličici je bil v kostumu svetopisemske kraljice Atalje. Racinovo Ataljo so učenci uprizorili za praznik svetega Karla Velikega. Dargelos se je potegoval za naslovno vlogo. Pod tančicami in v živopisnih gledaliških capah je bil videti kakor mlad tiger – spominjal je na velike tragedinje iz leta 1889.3

Paul in Gérard sta ravno obujala spomine, ko je vstopila Élisabeth.

»Ga sprejmemo?« je vprašal Paul in mahal z drugo fotografijo, kraljico Ataljo.

»Kaj naj sprejmemo? In kam?«

»V zakladnico?«

»In kaj natanko naj bi dali v zakladnico?«

Dekličin obraz se je nezaupljivo pomračil. Zakladnico je globoko spoštovala in sprejem novega predmeta vanjo je bil vse prej kot nepomembna stvar. Od Paula je zahtevala, da se o takih rečeh posvetuje z njo.

»Sprašujem pač, kaj meniš ti,« je povzel njen brat. »Na fotografiji je fant, ki me je zadel s kepo.«

»Pokaži.«

Nič ni rekla, le dolgo si je ogledovala sliko.

»Mene je podrl s kepo, ravnatelju je stresel vrečico popra v obraz, in zdaj so ga nagnali s šole,« je dodal Paul.

Élisabeth je, korakajoč gor in dol po sobi, preučevala sliko in premišljevala; ves čas si je grizla noht na palcu. Nazadnje je odprla predal. Potisnila je portret skozi režo in ga zaprla.

»Prav zoprn obraz ima,« je pribila. »Pazite, Gerbera, da ne boste utrujali Paula.« Gerbera je bil Gérardov prijateljski vzdevek. »Vrnila se bom k mami – negovalki nadziram. Zelo težko je z njima, vesta. Vse bi radi delali po svoje, niti za minutko ju ne smem pustiti sami.«

In teatralno si je pogladila lase, segla z roko za hrbet, kakor da vleče za seboj težko vlečko, in z napol resnobnim napol norčavim izrazom na obrazu odkorakala iz sobe.





4

Odkar je zdravnik najel gospodinjsko pomoč, se je življenje vrnilo v normalne tire. Toda na otroka je zunanje udobje vplivalo neznatno: kajti imela sta svoje udobje, ki ni bilo od tega sveta. Paul bi se bil pripravljen vrniti v šolo samo zaradi Dargelosa, ki bi ga tam videval. Ker so Dargelosa izključili, se je Condorcet spremenil v ječo.

Sicer pa je Dargelosova privlačnost zdaj delovala drugače. Ne, da bi splahnela, prav narobe: šolar je v Paulovih očeh še zrasel, se dvignil s tal in poletel naravnost v nebo otroške sobe. Njegove črno obrobljene oči, kodrasti lasje in debele ustnice, njegove široke dlani in obdrgnjena kolena so se polagoma spremenili v posamezne dele ozvezdja, v zvezde in planete, ki so krožili v praznini. Z eno besedo, Dargelos se je pridružil fotografiji, ki je ležala v zakladnici. Upodobljenec in upodobitev sta se stopila v eno: model je postal odveč. Kot abstrakcija se je spremenil v idealno podobo čednega mladeniča, v dragocenost, ki je imela v magičnem območju silno moč. Tako se je Paul rešil bridkosti in svobodno užival v bolezni, ki je pomenila le še to, da je na počitnicah.

V sobi je še naprej vladal nered: negovalki sta poskušali z različnimi nasveti, a brez uspeha. Celo še bolj se je razmahnil in na tleh so se oblikovale prave ulice. Iz zabojev so rasli nebotičniki, iz papirja jezera in iz perila hribi: bolnik, ki ni nikoli zapuščal sobe, si je zgradil svoje mesto in svojo pokrajino. Élisabeth ju je v vlogi gospodinje, ki mora prati perilo, z užitkom uničevala – podirala glavna razgledišča, prevračala hribčke, in s tem prizadevno vzdrževala naelektreno ozračje. Otroka namreč brez njega nista več znala shajati.

Gérard ju je obiskoval vsak dan in vsakič se je usula nanj ploha zmerljivk. Smehljal se je, sklanjal glavo. Navadil se je že in se utrdil proti takšnim dobrodošlicam. Ne samo, da ga niso več ganile; bile so celo kot prijazne besede, ki božajo uho. Njegova hladnokrvnost je otroka zabavala. Zbadala sta ga, da je smešen, pravi »heroj«, se krohotala in si zarotniško šepetala na uho – kaj, je za Gérarda ostajala skrivnost.

Toda Gérard je natanko vedel, kakšen je spored. Bil je neranljiv: potrpežljivo je čakal, pogledoval po sobi in iskal sledi kakšne nedavne domislice, o kateri se jima ni več zdelo vredno govoriti. Nekega dne je na primer zagledal na ogledalu z milom nakracan napis. Z velikimi črkami je pisalo: Samomor je smrtni greh.

Napihnjeno geslo je od tistega dne ostalo na ogledalu. Tam je bilo iz istega razloga kakor brki na mavčnem doprsju: imelo je simbolen pomen. In vendar se je zdelo, da je za otroka nevidno, kot da ga nista napisala z milom, temveč z vodo. Opozarjalo je na redke trenutke, ko je v sobi vladalo lirsko razpoloženje, in te epizode so se odigravale brez prič.

Brž ko je Gérard bleknil neumnost in ustrelil mimo, se je Paul spravil nad sestro. Gérard je bil prelahka žrtev: prepirljivca sta jo izpustila iz krempljev in izkoristila z urjenjem pridobljeno mečevalsko hitrost.

»Ah,« je zavzdihnil Paul, »samo počakaj, da bom imel svojo sobo ...«

»In jaz svojo ... Si kar mislim, kako čista bo ta tvoja soba!«

»Čistejša od tvoje!«

»Slišite, Gerbera, na stropu bo imel lestenec ...«

»Utihni!«

»In veste, Gerbera, na kaminsko polico bo postavil mavčno sfingo in svoj lestenec v slogu Ludvika XIV. bo premazal z lakom ...«

Kar zvijalo jo je od smeha.

»Ja, točno tako, imel bom sfingo in imel bom lestenec. Ti seveda tega ne razumeš, si preveč zaplankana.«

»Zdaj mi je pa dovolj, ni šans, da še ostanem tukaj. Preselila se bom v hotel. Vse sem že spakirala. V hotel bom šla in pika. Naj skrbi zase, kakor ve in zna! Jaz že ne bom ostala tukaj, kovček imam pripravljen. Niti dneva več nočem preživeti v družbi tega zagovedneža.«

Prepir se je vsakič končal podobno: Élisabeth je pokazala bratu jezik, s copati razbrcala njegove graditeljske dosežke in odvihrala. Paul je pljunil za njo; nato je ona zadrlesnila vrata; čez nekaj trenutkov se je zaslišal še drlesk sosednjih vrat.


Paula je včasih nosila luna. Élisabeth je bila nad temi kratkimi napadi mesečnosti vzhičena in še na misel ji ni prišlo, da bi si delala skrbi: če drugega ne, je obsedenec vsaj vstal iz postelje in naredil nekaj korakov.

Takoj ko sta se v temi zasvetili dolgi, na prav poseben način iztegujoči se nogi, je zadržala dih: nato je vsa prevzeta opazovala, kako ta živi kip okorno lazi naokrog, spet zleze v posteljo in se zavije v rjuhe.


Strastni prepiri so se začasno končali, ko je njuna mati nenadoma umrla. Imela sta jo rada: resda sta bila včasih brezobzirna in ji nista prizanašala, a le zato, ker sta bila prepričana, da je nesmrtna. Da bi bila stvar še hujša, sta se čutila kriva za njeno smrt; kajti umrla je, tiho in neopazno, nekega večera, ko je Paul prvič vstal iz postelje in sta se s sestro prepirala v njeni spalnici.

Negovalka je imela opravke v kuhinji. Prepir med bratom in sestro se je sprevrgel v pretep, in deklica se je razgretih lic zatekla k naslanjaču, v katerem je slonela hroma mati. Bilo je tragično: znašla se je pred veliko neznano žensko, ki je bolščala vanjo s široko odprtimi očmi in zevajočimi usti.

Roke so bile odrevenele, prsti so se krčevito oklepali naslanjal: smrt je prišla nepričakovano in ohromila telo v drži, kakršne si ne zna zamisliti nihče drug kakor le smrt. Doktor je slutil, da bi udarec lahko prišel brez opozorila. Otroka pa sta bleda kot kreda strmela v ta okamneli krik, v lutko, ki je zamenjala živo osebo, v neznano masko ogorčenega Voltaira,4 sama in preveč pretresena, da bi kaj ukrenila.

Podoba umrle matere ju je še dolgo spremljala. Sledile so pogrebne slovesnosti, solze in osupla zmedenost; Paulu se je bolezen nenadoma povrnila; nekaj hrabrilnih besed sta jima namenila zdravnik in Gérardov stric, ki sta poskrbela za gospodinjstvo in najela negovalko. Nazadnje sta otroka spet ostala sama.

Toda na mater kljub nenavadnim okoliščinam njene smrti nista ohranila mučnih spominov. Nasprotno, neobičajno slovo ji je celo koristilo. Smrt, ki je treščila vanjo, jo je grozljivo iznakazila in ta poslednja podoba ni imela nobene zveze z materjo, za katero sta žalovala. Če bi ti čisti in neukročeni bitji objokovali preminulo tako, kot je v družinah navada, bi jo verjetno kaj hitro pozabili. Nihče ju ni podučil, kaj se spodobi in kaj ne. Vodil ju je živalski nagon in splošno znano je, kako cinično se osirotele živali odvrnejo od mrtvih roditeljev. Toda za otroke je značilno, da si zapomnijo resne dogodke le zato, ker jih je pritegnila kaka čudaška podrobnost; in otroška soba se je hranila s čudežnim. Čudežna smrt je varovala umrlo kakor barbarski sarkofag in z njo je pokojnici, v presenetljivem preobratu, pripadlo častno mesto na nebu sanj.





5

Paul je obležal za več mesecev in bali so se za njegovo življenje. Nova negovalka, ime ji je bilo Mariette, se je prizadevno lotila težavne naloge. Zdravnik se je namreč razjezil in zahteval mir, počitek in izdatno prehrano. Sem in tja se je oglasil z navodili in odštel potrebni denar, nato se je spet vračal preverit, ali so njegova navodila izpolnjena.

Élisabeth je bila sprva nedostopna in napadalna; nazadnje pa je popustila in očarana klonila pred Mariettinim širokim rožnatim obrazom, sivimi kodri in predanostjo. Kajti njena predanost je bila brezmejna. Neuka Mariette, po rodu Bretonka, je imela v Bretanji vnuka, na katerega je bila čisto nora, in se je med hieroglifi otroštva imenitno znašla.5

Nepodkupljiv sodnik bi Élisabeth in Paula ocenil kot zapleteni osebnosti, se skliceval na lastnosti, ki sta jih podedovala po zblazneli teti in očetu alkoholiku. Vsekakor sta bila otroka zapletena, o tem ni dvoma. Navsezadnje je zapletena tudi vrtnica in sodniki so pač sami poosebljena zapletenost. Toda Mariette je, preprosta kakor sveta preproščina, uganila tudi tisto, kar ni bilo vidno na prvi pogled. Zlahka se je vživela v otroško ozračje in pravzaprav si drugega niti ni želela. Čutila je, da je zrak v otroški sobi lažji od tistega, ki ga diha sama, in da v ta čisti, gibki zrak ne prodre nič težkega, nizkotnega ali podlega; pokvarjenost bi v njem uspevala enako slabo kot v višjih legah nekateri mikrobi. Mariette je sprejemala in varovala, kakor sprejmemo genija in varujemo njegovo delo. Razumevajoči duh, ki se je skrival v tej preprosti ženski, je znal spoštovati ustvarjalnega duha sobe. Otroka sta namreč ustvarjala mojstrovino, pravzaprav sta bila mojstrovina onadva sama; ne zaradi svoje bistroumnosti, ta je bila nepomembna; čudež se je skrival v tem, da ni bilo v njej ne napuha ne usmerjenosti k cilju.

So besede sploh potrebne? Bolnik je izkoriščal svojo utrujenost in spretno taktiziral s trenutki, ko je imel vročino. Molčal je, ni se več odzival na zmerljivke.

Élisabeth se je po drugi strani kujala in se zabubila v prezirljivo mutavost. A molčanje jo je dolgočasilo in kaj hitro je zamenjala poklic: iz hudobne furije se je prelevila v dojiljo. Vsa se je razdajala, govorila z blagim glasom, hodila po prstih, neskončno previdno odpirala in zapirala vrata; s Paulom je ravnala, kot da je minus habens, številka v bolnišničnem registru, uboga para, ki si zasluži pomilovanje.

Sklenila je, da bo postala bolničarka: vsega, kar je treba znati, jo bo naučila Mariette. V vogalno sprejemnico si je prinesla brkato mavčno doprsje, raztrgane srajce, vato za obveze, gazo ter varnostne zaponke in se vanjo zapirala za cele ure. Mavčno doprsje z zbeganimi očmi, katerega glava je bila vsa v obvezah, so videvali po mizah in policah po vsem stanovanju. Vsakič ko je Mariette stopila v kak zatemnjen prostor, je umirala od strahu, če ga je opazila v somraku.

Zdravnik je Élisabeth večkrat čestital k njenim dosežkom in se kar ni mogel načuditi, da se je tako spremenila.

In to ni bila kakšna muha enodnevnica. Élisabeth je trmasto vztrajala, postajala vse bolj podobna liku, ki ga je igrala. Naša mlada junaka se namreč nista nikoli, v prav nobenem trenutku, zavedela, da svojo predstavo igrata pred zunanjim svetom. Pravzaprav je nista igrala za druge, kaj takega ju sploh ni zanimalo. Počela sta nekaj drugega: svojo privlačno, nenasitno sobo sta opremljala s sanjskimi podobami. Oklepala sta se je, čeprav sta menila, da jo sovražita. Nenehoma sta namreč sanjarila o tem, kako si bosta uredila vsak svojo sobo; in vendar še pomislila nista, da bi uporabila prazno spalnico. Če smo natančni, Élisabeth je razmišljala o tem, in sicer kako urico. Vendar je ugotovila, da jo tam še zmerom straši spomin na umrlo: materina podoba se je poplemenitila samo v skupni sobi. Zamisel je torej opustila; rekla si je, da bolnika ne sme pustiti samega, in ostala.


Paula so zdaj ob vsem drugem začele mučiti še bolečine zaradi pospešene rasti. Gnezdil je v umetelno sestavljenem naslanjaču iz zglavnih blazin in se pritoževal nad krči. Toda Élisabeth ga ni poslušala; prislonila si je kazalec k ustnicam in se po prstih odtihotapila, kakor mladenič, ki pride domov sredi noči ter stopa čez vežo v nogavicah in s čevlji v rokah. Paul je skomignil in se vrnil k igri.

Iz postelje je vstal šele aprila in stopal s klecajočimi koraki. Dolge noge so bile prešibke, da bi ga nosile. Toda sestro je prerasel za dobre pol glave in Élisabeth se je, globoko užaljena, maščevala tako, da je igrala svetnico. Nenehno ga je podpirala, mu pomagala sesti, ga ovijala v šale in nasploh ravnala z njim kakor z betežnim starčkom.

Paula je sestrino novo vedenje sprva begalo. Udarec je nagonsko prestregel in želel si je udariti nazaj, a so pravila velevala drugače, in pravila je dobro poznal, kajti s sestro sta se dvobojevala, odkar se je rodil: primerneje je bilo, da ne ukrene ničesar. Poleg tega je nedejavna drža ustrezala njegovi lenobi. V Élisabeth pa je na tihem vrelo. In tako sta si brat in sestra spet izmislila nov, vzvišen način merjenja moči in ravnovesje je bilo vzpostavljeno.


Élisabeth je v Gérardovem srcu neopazno prevzemala bratovo mesto: kadar ni bil z njo, jo je neznosno pogrešal. Resnici na ljubo je v Paulu oboževal stanovanje na ulici Montmartre, v Paulu je oboževal Paula in Élisabeth. Zdaj so odrske luči obsijale Élisabeth, Paul se je umaknil v senco in vse je bilo, kot je moralo biti. Kajti Élisabeth ni bila več deklica, postajala je mladenka; iz starosti, ko se fantje iz punc norčujejo, je prehajala v leta, ko mlada dekleta fante vznemirjajo.

Ker je bil Gérard zaradi zdravnikovih navodil prikrajšan za obiske, si je želel, da bi kako nadoknadil izgubljeno. Nazadnje je pregovoril strica, naj Lise in bolnika odpelje na počitnice ob morju. Stric je bil samski in bogat, utrujen od posedanja v upravnih svetih; Gérard je bil sin njegove ovdovele sestre in posvojil ga je, ko je ta ob porodu umrla; poštenjak ga je vzgajal in mu nameraval zapustiti svoje premoženje. Potovanje ga je zamikalo; potreboval je malce počitka.

Gérard je od prijateljev pričakoval zmerljivke. Namesto tega se je, pošteno presenečen, znašel pred svetnico in prismodo, ki sta se mu prisrčno zahvaljevali. Že se je spraševal, ali mu par ne pripravlja kake burke ali snuje napada, ko je med svetničinimi trepalnicami ujel iskrico in opazil, da prismuku trzajo nosnice; posvetilo se mu je, da gre za igro. Pretvarjanje očitno ni bilo povezano z njim: sam je le padel v sredo novega poglavja. Začelo se je novo obdobje, obdobje uglajenosti, moral se je prilagoditi in ujeti korak; in tega se je veselil, kajti napovedovalo se je letovanje, nad katerim se stric ne bo mogel pritoževati.

In res: o zlodejih, pred katerima je trepetal Gérard, ni bilo ne duha ne sluha. Stric je bil navdušen nad lepo vzgojenima prijateljema. Élisabeth je uporabila svojo očarljivost.

»Veste,« je spakljivo kramljala, »moj bratec je malce sramežljiv ...«

»Avša!« je zamrmral Paul med zobmi. Toda zmerljivko je ujelo le Gérardovo pozorno uho; sicer pa je »bratec« držal jezik za zobmi.


V vlaku sta bila otroka tako razburjena, da sta se premagovala z nadčloveškim naporom. Nikoli nista videla sveta in spalni vagon je bil zanju vrhunec razkošja; vendar sta se mojstrsko obvladala in prirojena eleganca v kretnjah in vedenju jima je pomagala, da se jima nevajenost ni navzven prav nič poznala.

Spalniki so ju, naj sta hotela ali ne, spominjali na otroško sobo. Takoj sta vedela, da imata v mislih isto stvar: »V hotelu bova imela vsak svojo sobo in vsak svojo posteljo.«

Paul se ni več premikal. Élisabeth je skozi priprte veke neusmiljeno ocenjevala njegov profil, modrikast v pridušeni svetlobi nočne lučke. Imela je ostro oko in davno je že sprevidela, da je Paul nagnjen k nekakšni lenobi; a sčasoma je postalo vse jasneje, da se, odkar je zaradi bolezni obsojen na osamo in odrezan od sveta, tej lenobi ne upira več. Vedno jo je jezila oblika njegove brade: bila je rahlo potisnjena nazaj. Njena je bila oglata. Kolikokrat mu je rekla: »Paul, tvoja brada!«, tako kot matere ponavljajo: »Ravno se drži!« ali »Roke na mizo!« Vedno ji je zabrusil nazaj kaj nesramnega. Toda občasno ga je zalotila, kako se ogleduje pred zrcalom in vadi pravilno držo.

Prejšnje leto si je zamislila, da bo spala s ščipalko za perilo na nosu, ker si je hotela vzgojiti grški profil. Ubogega Paula je stiskala za vrat elastika; v kožo mu je vrezovala rdečo črto, zato je odnehal in sklenil, da se bo kazal samo frontalno ali iz tričetrtinskega profila.

Ne eden ne drugi se ni trudil ugajati drugim. Vse, kar sta počela, sta počela iz lastnega veselja.

Toda odkar se je Paul osvobodil Dargelosovega vpliva, odkar mu je ostala le še v molk zabubljena Élisabeth, se je vdal svoji pravi naravi. Prepuščen samemu sebi, prikrajšan za poživljajoče prasketanje prepirov, je klonil in se pomehkužil. Élisabeth je imela prav. Nič ji ni ušlo: potuhnjeno je prežala na najmanjša znamenja. Sovražila je sladkosnednost, ki se naslaja ob malih veseljih, zadovoljno prede in se oblizuje. Nje sta bili sam led in ogenj, mlačnosti ni mogla trpeti: kot bog v sporočilu angelu Laodikeje se je pripravljala, da ga izpljune iz svojih ust. Bila je plemenita žival in hotela je, da je takšen tudi Paul.

Deklica, ki se je prvič vozila v ekspresnem vlaku, je bila gluha za ropot železnih koles. Pod divjimi kriki lokomotive, pod njeno divje razmršeno grivo, dolgo grivo presunljivih piskov, ki je tu in tam vzplapolala nad spečimi popotniki, se je sklanjala nad brata in z očmi požirala njegov obraz.





6

Ob prihodu je otroke čakalo razočaranje: v hotelih se je trlo gostov. Stric je sicer dobil sobo, a razen njegove je bila prosta le še ena, pa še ta na drugem koncu hodnika. Dogovarjali so se, da bosta v sobi spala fanta, v sosednji kopalnici pa bodo postavili zložljivo ležišče za Élisabeth. Nazadnje je seveda obveljalo, da bosta sobo zasedla Élisabeth in Paul, v kopalnici pa bo spal Gérard.

Že prvi večer je postal položaj nevzdržen: Élisabeth se je hotela skopati, ravno tako Paul. Besnela sta, se izdajalsko napadala, zapirala vrata z drleskom in jih spet nepričakovano odpirala; končalo se je tako, da sta se kopala skupaj, vsak na svojem koncu z vrelo vodo napolnjene banje. Paul je lebdel na vodi kakor alga in se bebavo smehljal v oblaku pare. To je Élisabeth tako razkačilo, da je vpeljala novo modo – brce. Naslednji dan sta se še zmerom brcala, tokrat pod mizo. Nad mizo je bil stric deležen samih smehljajev, pod njo je divjala zahrbtna vojna.

Bitke z nogami in komolci pa niso bile edini vzrok za postopno preobrazbo ozračja. Svoje je naredila Paulova in Élisabethina očarljivost: stričeva miza je postala tarča radovednih pogledov, ki so jih spremljali prijazni nasmehi. Élisabeth je družabne stike sovražila, prezirala je druge; kvečjemu se je kdaj obsedensko navdušila nad kakim popolnim neznancem. Dotlej je bila zatreskana le v filmske zapeljivce in hollywoodske fatalke, s katerimi je bila polepljena otroška soba in katerih velikanski obrazi so spominjali na poslikane kipe. Toda v hotelu ni bilo ničesar, kar bi zbujalo navdušenje. Družine so bile umazane, grde, požrešne. Kilave punčke so si zvijale vratove, da bi ujele delček dogajanja za sosednjim omizjem; odrasli so jih morali okrcati in pozvati k lepemu vedenju. Toda od daleč so lahko podmizne bitke z nogami in nadmizno spokojnost obrazov spremljale tako natančno, kot da bi jih otroka uprizarjala na odru.

Élisabeth je lepota prišla prav zgolj kot izgovor: izgovor za spakljivo šobljenje, nošenje nosnih ščipalk, mazanje s pomadami in oblačenje v absurdne kostume, ki jih je na samem šivala iz cunj. Ob uspehu, ki ga je imela z njimi v hotelu, se ni prav nič prevzela. Uspeh se je namreč spremenil v igro in to je obdajal sladki čar novosti: s Paulom sta bila kakor mestna uradnika, ki se odpravita na ribolov. Oddihovala sta si od otroške sobe, od »kaznilnice«, kot sta ji zdaj govorila; gojila sta namreč izkrivljene predstave, da doma životarita v jetniški celici, si domišljala, da sta z verigo priklenjena nanjo in drug na drugega in da je igra njun edini izhod. Na vse ostalo sta gladko pozabljala: na nežno navezanost med njima, na poetično razpoloženje, ki sta ga znala ustvarjati; dragocenost sobe je mnogo bolj cenila Mariette, kakor sta jo sama.

Letoviška igra se je vedno pričela v skupni obedovalnici. Gérard je trepetal od groze, ko sta Paul in Élisabeth uganjala burke prav pred stričevim nosom; toda stari mož ni videl drugega kot le angelsko nedolžna obrazka.

Cilj igre je bil, da pritegneta pozornost kilave punčke in jo prestrašita z nepričakovano grimaso. Za to sta morala počakati na prav poseben splet okoliščin. Dolgo sta prežala; ko je napočil trenutek splošne nepozornosti in je dekletce na stolu zasukalo glavo proti njihovi mizi, sta se ji Élisabeth in Paul najprej prijazno nasmehnila; naenkrat pa se je njun nasmeh razlezel v odurno spako. Dekletce se je, presenečeno, obrnilo stran. Prizor se je nekajkrat ponovil, punčki je uplahnil pogum in planila je v jok. Potožila se je materi. Mama je pogledala k mizi: Élisabeth se ji je brž nasmehnila, mama se je nasmehnila njej; žrtev se, okarana in oklofutana, ni več premaknila z mesta. Kadar sta zadela v polno, sta se otroka dregnila s komolcem; toda dregljaj je bil zarotniški, ne napadalen, in je sprožal divje hihitanje. Krohot je bil dovoljen šele v sobi in tudi Gérard je z njima umiral od smeha.

Nekega večera, ko so odhajali od mize, jima je neka čisto majcena punčka pokazala jezik, ne da bi to opazil še kdo drug; to punčko sta med večerjo poskušala prestrašiti vsaj ducatkrat, a se ni dala in je mirno tiščala nos v svoj krožnik. Otroka sta bila nad njenim maščevanjem navdušena in ozračje se je dokončno sprostilo. Toda brž ko je napetost popustila, sta jo morala ustvariti drugje. Bila sta kot šahisti in golfisti, ki gorijo od želje, da bi svoje dosežke premleli do najmanjših podrobnosti. Dekletce sta kovala v zvezde, razpravljala o igri, si izmišljevala vse bolj zapletena pravila. Spet sta, še srditeje, tekmovala v besednih dvobojih.

Gérard je moledoval, da naj se umirita, da naj zapirata pipe (nenehno je tekla voda), da naj nehata vtikati glavo pod vodo in ugotavljati, kako dolgo lahko zdržita, da naj se nehata mikastiti, se preganjati s stolom v rokah in vpiti na pomoč. Vrstili so se izbruhi sovraštva in divji napadi smeha, pomešani v eno; čeprav se je Gérard že navadil na njune razpoloženjske salte, bi zaman ugibal, kdaj se bosta krčevito zvijajoča se štrclja spet združila in postala eno samo telo. Čudo se je zmerom zgodilo, in Gérard si ga je želel in se ga bal; želel zavoljo sosedov in strica, bal zato, ker sta se Élisabeth in Paul takrat zarotila proti njemu.

Igra je kmalu dobila širše razsežnosti. Preselila se je v hotelsko vežo, na ulico, na plažo in deščeno obalno stezo. Élisabeth je Gérarda primorala, da je postal njun pomagač. Peklenska tolpa se je, dirjaje, po vseh štirih in prihuljena v počep, razkropila v vse smeri. Z nasmehi in spakami je sejala strah in trepet. Žrtve so si zvijale vratove, široko odpirale usta in buljile, da so jim hotele oči skočiti iz jamic. Starši so jih odvlekli s prizorišča, jih oklofutane in našeškane zaprli v sobe in jim prepovedali sprehode. Vse je kazalo, da se bo nadloga razširila prek vseh razumnih mej. Toda nenadoma je je bilo konec, kajti tolpa si je našla novo razvedrilo.

Novo razvedrilo je bilo – kraja. Gérard je capljal za prijateljema, saj si jima ni več drznil zaupati svojih bojazni. Kradli so zaradi kraje same, zraven ni bilo ne želje po dobičku ne skomin po prepovedanem sadu: zadostovalo je, da so ob tem umirali od strahu. S stricem so odhajali po nakupih in se vračali s polnimi žepi cenenih predmetov, ki niso bili za nobeno rabo; imeli so pravilo, da je uporabne predmete prepovedano krasti. Nekega dne sta Élisabeth in Paul poskušala pregovoriti Gérarda, naj vrne neko knjigo, ker je bila napisana v francoščini. Gérard si je izprosil milost, vendar je moral obljubiti, da bo ukradel kaj zelo težkega. »Na primer škropilnico,« je izjavila Élisabeth.

Za to priložnost sta ga našemila v široko pelerino. Nesrečnik se je, neskončno poklapan, vdal v usodo in izpolnil obljubo. Toda vedel se je neznansko štorasto in škropilnica mu je naredila tako smešno grbo, da je imel železninar ves prizor za šalo in je še dolgo nejeverno gledal za njimi. »Pohiti, pohiti! Tepec,« je sikala Élisabeth, »gleda nas.« Zadihali so šele, ko so bili na vogalu, zunaj nevarnosti, in stekli, kar so jim noge dale.

Gérardu se je ponoči v sanjah prikazal rak; s kleščami ga je uščipnil v ramo. Bil je tisti železninar. Poklical je policijo, Gérarda so prijeli, stric ga je razdedinil in tako naprej ...

Plen se je kopičil v hotelu – obročki za karnise, izvijači, stikala, nalepke, espadrilje številka 40 ... Spominjal je na potovalni trezor, na tiste ponarejene bisere, ki jih ženske jemljejo na križarjenje, ker morajo prave bisere pustiti v domačem sefu.

Neukročena otroka sta bila nedolžna celo v zločinu in nista ločevala med dobrim in zlom; skriti motiv, ki je tičal za njunim vedenjem, je bil vsaj pri Élisabeth intuitivna skrb za brata: mislila je, da ga bo z vsemi temi razbojniškimi igrami obvarovala pred njegovo lastno mehkužnostjo in običajnostjo. Dokler bo Paul preplašen in na begu, dokler bo kazal spake, dirjal naokrog in jo zmerjal, tako dolgo se ne bo več bebavo smehljal. Pozneje se bo pokazalo, kako daleč je Élisabeth merila s svojo intuitivno prevzgojno metodo.

Nato sta se otroka vrnila domov. Morje sta si ogledala le mimogrede, toda po soli dišeči zrak jima je tako dobro del, da so se njune moči postoterile. Mariette ju skorajda ni prepoznala. Broška, ki sta ji jo prinesla za darilo, ni bila ukradena.





7

V tistih dneh je sobo dokončno odneslo na odprto morje. Jadro se je napelo, tovor je postal nevarnejši, valovi bolj razburkani.

V prečudnem svetu teh otrok je bilo mogoče marsikaj: plavalec je lahko ležal na vodi, a se hkrati premikal hitro kakor blisk; počasnost, podobna opijski omami, je postajala enako morilska kakor najbolj vratolomna hitrost.


Kadar je stric odpotoval na ogled tovarn, je Gérard prespal na ulici Montmartre. Otroka sta mu uredila ležišče na skladovnici blazin in ga pokrila s starimi plašči. Njuni postelji je imel pred seboj, dvignjeni kot na gledališkem odru. Zaradi osvetljave na tem odru se je vsak večer vnel hud prepir in po tem prologu je drama hitro stekla. Luč je bila nad Paulovo posteljo, in ko je prišel večer, jo je Paul pokril z rdečo cunjo. Soba je potonila v rdečkasto senco. Élisabeth se je jezila, da nič ne vidi, vstajala je iz postelje in vlekla cunjo dol; Paul jo je polagal nazaj. Na koncu sta se spopadla in vlekla za cunjo vsak s svoje strani. Prolog se je končal s Paulovo zmago: ta je sestro odrinil in položil cunjo spet čez žarnico. Že vse odkar sta se vrnila z morja, je bil močnejši od nje. Élisabethine bojazni so se izkazale za upravičene; ko je bil vstal iz postelje za pol glave višji od nje, je vedela, da bo poslej drugače. Paul ni bil več zadovoljen z vlogo bolnika, in z zdravljenjem v hotelu, s katerim mu je hotela dvigniti moralo, je Élisabeth dosegla več, kot si je zastavila. Še vedno se je norčevala iz njega, govoreč:

»Za našega gospodiča je vse prijetno. Prijeten je film, prijetna je glasba, prijeten je naslanjač, malinovec in mandeljnovo mleko sta sploh in oh prijetna. Slišite, Gerbera, na bruhanje mi gre. Samo poglejte ga! Poglejte, kako se oblizuje! Kot krava prežvekuje, glejte!«

Vendar si je morala priznati, da je njen rejenček odrasel. Paul jo je v dirki rasti prehitel za skoraj celo glavo. To je bodlo v oči tudi v sobi. Paulova soba je bila zdaj zgoraj, kjer je brez truda dosegel, bodisi z rokami bodisi z očmi, vse svoje sanjaške pripomočke. Élisabethina je bila spodaj, in če je hotela priti do rekvizitov, je morala brskati in kopati pod pohištvom, kot da bi iskala nočno posodo.

Toda Élisabeth si je kmalu izmislila nove mučilne postopke in si spet pridobila prednost, ki ji je bila ukradena. V preteklosti se je bojevala s fantovskim orožjem, zdaj se je zatekla k ženskim sredstvom: vzcvetela je namreč v mladenko in to s pridom izkoriščala. Slutila je, da utegne biti občinstvo koristno in da bodo Paulove muke hujše, če bodo imele gledalca; Gérard je bil za vlogo kot nalašč, zato ga je prijazno sprejemala.

Zavesa v sobnem gledališču se je dvignila ob enajstih zvečer. Matinej niso prirejali, razen ob nedeljah.

Élisabeth je imela sedemnajst let in jih kazala natanko sedemnajst; Paul, ki jih je imel petnajst, pa je bil videti kot devetnajstletnik. Odhajal je ven, se potikal po ulicah. Hodil je gledat prijetne filme, poslušat prijetno glasbo, spoznavat prijetna dekleta. Hujše ko so bile dekline in bolj ko so se mu ponujale, prijetnejše so se mu zdele.

Ko se je vrnil domov, je v sobi pripovedoval o srečanjih. Opisoval jih je z obsedensko, prvinsko iskrenostjo, in ta iskrenost je kazala na globoko nepokvarjenost, na odsotnost vsakega cinizma, na poosebljeno nedolžnost. Njegova sestra ga je zasliševala, se posmehovala, se stresala od studa, nato pa, zgrožena nad kakšno podrobnostjo, ki ne bi zmotila žive duše, nenadoma visoko dvignila nos, pograbila časopis in se, zaslonjena s široko razgrnjenimi listi, zatopila v tankovestno branje.

Paul in Gérard sta se običajno dobivala med enajsto in polnočjo na terasi neke pivnice na Montmartru in se skupaj vračala domov. Élisabeth je medtem hodila gor in dol po veži, prežeč na pridušeni klik vhodnih vrat, in umirala od nestrpnosti.

S stražarskega mesta je izginila takoj, ko je zaslišala vrata. Zdirjala je v sobo, se usedla in pograbila pilico za nohte.

Ko sta prišla fanta, je sedela na postelji z mrežico na laseh, molila jeziček izmed zob in si pilila nohte.

Paul je odvrgel oblačila, Gérard je poiskal svojo domačo haljo; nato sta mu prijatelja pomagala, da se je udobno namestil, in ga pokrila. Potem je duh otroške sobe trikrat potrkal in igra se je začela.

Toda naj bralec nikar ne pozabi: nastopajoči, celo tisti, ki je igral vlogo gledalca, se niso nikoli zavedeli, da igrajo v nekakšnem gledališču. In prav iz te prvinske nedolžnosti je drama črpala svojo večno svežino. Nihče ni niti slutil, da se igra (ali drugače, soba) pozibava na robu mita.

Prizorišče je bilo zaradi cunje na svetilki potopljeno v škrlaten somrak. Paul je gol postopal naokoli, si postlal posteljo, poravnal rjuhe, se ugnezdil med vzglavniki, razpostavil po stolu svoje rekvizite. Élisabeth, ki je bila že v postelji, je s stisnjenimi ustnicami strmela vanj, resnobna kakor cesarica Teodora.6 Naslanjala se je na levi komolec, z desno roko se je čehljala po glavi. Čehljala se je tako dolgo, da si je lasišče opraskala do krvi. Nato si je odrgnine natirala s pomado, ki jo je zajemala iz lončka, spravljenega ob vzglavniku.

»Avša!« je rekel Paul, in dodal:

»Na bruhanje mi gre, ko gledam to avšo in njeno kremo. Prepričana je, da je dobra za lasišče, ker je prebrala v časopisu, da se s pomado mažejo ameriške igralke, kadar se opraskajo ... Gérard!«

»Kaj?«

»Me poslušaš?«

»Ja, te.«

»Gérard, dobri ste kot kruhek. Spite vendar in ne poslušajte nadležneža.«

Paul si je grizel ustnice, oči so mu plamenele od besa. Vse je bilo tiho. Élisabethin vlažni, razprti, plemeniti pogled ga je spremljal, dokler ni zlezel v posteljo in se omotal v rjuhe. Nekaj časa je prestavljal glavo, iščoč pravi položaj; brez omahovanja je še enkrat vstal in razkopal rjuhe, če vdolbina v postelji ni natanko ustrezala njegovemu idealu udobja.

Ko je enkrat našel pravo lego, je ni bilo več sile, ki bi ga premaknila. To niso bile le priprave na spanje, Paul se je kratko malo balzamiral: se ovil s trakovi, se obdal z jedmi in s sveto ropotijo; nato se je odpravil v deželo senc.

Élisabeth je čakala, da se dokončno namesti, kajti to je bila iztočnica za njen nastop. In naj se sliši še tako neverjetno: v vseh štirih letih, kar sta noč za nočjo igrala svojo dramo, nista nikoli dovolila, da bi se razpletla prehitro. Igra se je, z nekaj variacijami, vedno znova začela in odvijala enako. Kdo ve, kaj je gnalo ti prvinski bitji: morda sta izpolnjevali kak notranji ukaz, skrivnosten kakor zakon, po katerem rože ponoči zapirajo cvetove.

Variacije si je izmišljevala Élisabeth. Pripravljala je presenečenja. Nekoč je obred s pomado izpustila, se sklonila k tlom in potegnila izpod postelje kristalno solatno skledo, polno rakcev. Stisnila si jo je k prsim in jo objela s svojimi lepimi golimi rokami, nato pa se ji je pogled požrešno sprehajal od sklede k bratu in spet nazaj.

»Gérard, boste poskusili? Morate no, pridite, res so vražje pekoči.«

Élisabeth je dobro vedela, da je njen brat ves nor na preliv iz popra, sladkorja in gorčice. Jedel ga je na skorjicah.

Gérard se je raje dvignil, kot da bi jo ujezil.

»Nizkotnica!« je zamrmral Paul. »Saj sploh ne mara rakcev in popra. Samo sili se, baše se s pekočo hrano, da bi mi delala skomine.«

Prizor z rakci se je vlekel, dokler se ni Paul nazadnje vdal in začel prosjačiti, naj da še njemu enega; v tistem trenutku ga je Élisabeth dobila v klešče. Naposled ga je lahko kaznovala za požrešnost, ki jo je tako sovražila.

»Gérard, poglejte tega šestnajstletnega mulca, ki prosjači za rakca! Ste že kdaj videli kaj tako ogabnega? S preproge bi ga polizal, veste, po štirih bi se priplazil ponj. Ne, ne boste mu ga vi odnesli, kar naj vstane in sam pride ponj! To je pa res že od sile. Ta striga dolga leži na postelji, ne da bi z mezincem mignila. Ne premakne se, čeprav ga bo konec od požrešnosti. Ne, ne dam mu rakca, preveč me je sram zanj ...«

Nato je Élisabeth običajno stopila na trinožnik in se prelevila v prerokinjo: toda prerokovala je samo ob večerih, ko je bila primerno razpoložena, ko je iz nje govoril bog.

Paul si je zamašil ušesa ali pa pograbil knjigo in začel na ves glas brati. Na njegovem stolu sta ležali dve knjigi: ta čast je doletela vojvodo Saint-Simona in Baudelaira.

»Poslušaj, Gérard,« je rekel, ko je bilo prerokovanja konec.

Še naprej je glasno bral:


Ljubim jo pač takšno, čeprav je šarasta

od glave do peta in, bog, kako kvanta

s tem čelom omejenim.7



Kadar je deklamiral te veličastne stihe, mu ni nikoli prišlo na misel, da pravzaprav opisujejo otroško sobo in Élisabethino lepoto.

Medtem je Élisabeth vzela v roke časopis. Z glasom, ki naj bi bil parodija Paulovega, je deklamirala novičke iz črne kronike, in bolj ko je Paul vpil: Nehaj, nehaj!, bolj se je drla izza časopisnih strani.

Toda obsedenka ga za svojim časopisom ni mogla videti, in to prednost je Paul s pridom izkoristil. Še preden ga je Gérard lahko ustavil, je stegnil roko, prijel skodelo z mlekom in ga z vso silo pljusnil vanjo.

»Baraba! Zverina brezobzirna!«

Élisabeth se je kar dušila od besa. Časopis se ji je zalepil na obraz kot mokra kuhinjska krpa in od vsepovsod je kapljalo mleko. Najraje bi bruhnila v jok, toda Paul je pričakoval prav to, zato se je morala obvladati. Napela je vse sile in zadržala solze.

»Hej, Gérard,« je rekla, »pomagajte mi. Vzemite prtiček in obrišite poplavo. Časopis odnesite v kuhinjo. Pa ravno sem mu hotela ponuditi rakce ...« je zamrmrala. »Gérard, boste enega? A pazite, mleko curlja od njih. Saj imate prtiček? Lepa hvala.«

Oživitev teme je Paula dosegla skozi zastor bližajočega se spanca. Ni ga več skominalo po rakcih: že je plul iz pristanišča. Temà je odplaknila željo po hrani, odvrgel je balast čez krov in se na milost in nemilost prepustil reki mrtvih.

To je bil veliki trenutek in Élisabeth je naredila vse, da ga je priklicala. Toda sledil je nagel preobrat. Vse dotlej se je njegovim prošnjam vztrajno upirala, čakala je, da bo Paul postal zaspan; zdaj ko mu ni bilo več do jedi, je s skledo v rokah vstala, stopila k njegovi postelji in mu jo položila na kolena.

»Daj no, pokvarjenec, tako podla pa spet nisem. Glej, tu imaš svoje rakce.«

Nesrečnik je premaknil svojo težko glavo in jo z zlepljenimi, nabreklimi vekami in usti, ki so že vdihavala nezemeljski zrak, dvignil iz sna.

»Àlo, jej. Rekel si, da bi jih rad, zdaj si pa izmišljuješ. Jej ali pa grem.«

Tedaj je Paul kakor obglavljenec, ki poskuša še poslednjič nekaj sporočiti svetu, narahlo odprl usta.

»Človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče. Hej, Paul, na, tukaj imaš svojega rakca!«

Trla je oklepe in mu trpala meso med zobe.

»V spanju žveči! Poglej, Gérard, česa takšnega ne vidiš vsak dan. Požeruh, da mu ni para! Pa reci, da ni ogaben!«

Élisabeth si je vtaknila jeziček med zobe in strokovnjaško ogledovala svojega rejenca. Še naprej ga je zavzeto pitala, nosnice so ji plale od užitka. Resnobno, potrpežljivo se je sklanjala nadenj, zgrbljena kakor norica, ki s hrano pita mrtvega otroka.


Gérard si je od te poučne predstave zapomnil samo eno podrobnost: Élisabeth ga je prvič tikala.

Čeprav se je bal, da mu bo prisolila klofuto, je naslednji dan poskusil tudi sam. Vzajemno tikanje je sprejela tako mirno, da se je počutil globoko, sladko polaskanega.





8

Otroka sta običajno bedela do četrte ure zjutraj. To je pomenilo tudi pozno prebujanje. Blizu enajste je Mariette prinesla belo kavo. Otroka sta zaspala nazaj in pustila, da se ohladi. Ko sta se spet zbudila, ju mrzla bela kava ni več mikala. Ob tretjem prebujenju nista več vstajala: naj se bela kava kar mreni v skodelicah. Najbolje bo, da pošljeta Mariette v kavarnico Charles, ki so jo ravno odprli v pritličju njihove stanovanjske hiše, in prinesla jima bo napitke in sendviče.

Seveda bi bilo Bretonki ljubše, ko bi ji otroka dovolila kuhati meščanske jedi, vendar se je odrekla svojim metodam in se rade volje prilagodila njunim čudaškim muham.

Le sem in tja je vztrajala, ju prignala v jedilnico in ju prisilila, da sta sedla k obilnemu obedu.

Élisabeth si je čez spalno srajco navlekla plašč in se usedla tako, da se je s komolcem opirala na mizo, dlan pa si zasanjano prislanjala k licu: zmeraj je posnemala pozo kake ženske alegorije, ki je poosebljala znanost, poljedelstvo ali katerega od mesecev. Paul se je, pomanjkljivo oblečen, gugal na stolu. Oba sta jedla molče, kakor cirkuški akrobati v sejmarskem vozu, ko malicajo med dvema predstavama. Dnevna rutina jima je presedala, dan se jima je zdel prazen. Nekakšen tok ju je odnašal proti noči, proti sobi, v kateri sta spet zaživela.

Mariette je znala pospravljati tako, da ni posegala v njun nered. Od štirih do petih popoldne se je zamujala v vogalni sobi, spremenjeni v shrambo za perilo, in šivala. Zvečer je pripravila lahek povečerek, nato je odšla domov. Ob tej uri se je Paul potikal po opustelih ulicah in lovil dekleta, ki so spominjala na Baudelairov sonet.

Élisabeth je doma samevala. Naslanjala se je ob pohištvo, se postavljala v ošabne poze. Ven je odhajala samo zato, da bi kupila kakšno presenečenje, in se urno vračala domov, da ga je lahko pravočasno skrila.

Nato je postala potrta, naveličano je tavala iz sobe v sobo in skušala pozabiti na spalnico. Misel, da je v njej umrla tujka, ki ni imela nobene zveze z materjo, kot se je je spominjala, ji ni dala miru.

Ko se je začelo mračiti, se je nemir okrepil. Tedaj je vstopila v spalnico, ki jo je že preplavljala tema. Na sredi je obstala, držala se je vzravnano. Videla je, da se soba potaplja, se pogreza vse globlje. Z njo se je, stoje kakor kapitan na krovu ladje, potapljala osirotela deklica; z rokami, ki so ji mrtvo visele ob telesu, je strmela predse in pustila, da jo golta tema.





9

Na robu običajnega sveta vztrajajo v nenavadnih domovih, v nenavadnih življenjih bitja, ob katerih bi razumni ljudje osuplo zmajevali z glavo. Zdelo bi se jim naravno, da takšne neurejene tvorbe razpadejo po tednu ali dveh; nikakor pa ne bi razumeli, da lahko trajajo več let. A ti težavni domovi in življenja, ki jih je v podtalju nešteto, se proti vsem pričakovanjem ne dajo kar tako. Res pa je, in v tem bi imeli razumneži prav, da so zaradi neizprosnega teka stvari obsojeni na propad.

Svetu dajejo čar in raznolikost prav takšna samosvoja bitja, ki se ne držijo ustaljenih pravil; in vendar so iz sveta izobčeni. Marsikoga namreč plašijo orkanski vetrovi in vrtinci, ki so za te tragične, peresno lahke duše nujni kakor zrak. Toda vse se začne tako nedolžno, da je sprva videti kakor otroška igra.


Tako so na ulici Montmartre minila tri monotona, nepopustljivo burna leta. Élisabeth in Paul sta bila ustvarjena za otroštvo: še vedno sta živela kakor dvojčka, ki spita drug ob drugem v isti zibki. Gérard je imel rad Élisabeth; Élisabeth in Paul sta oboževala drug drugega in se prepirala na žive in mrtve. Vsaka dva tedna je Élisabeth, takoj po nočni sceni, pripravila prtljago in oznanila, da se seli v hotel.

Vrstile so se zmeraj enake divje noči in zmeraj enaka omotična jutra; sledili so jim dolgi popoldnevi, ko so se otroci vlekli kakor megla in zaspano mežikali v svet. Élisabeth se je včasih odpravila ven v Gérardovem spremstvu; Paul je hodil za svojimi užitki. Toda nič, kar so videli in slišali, ni bila njihova osebna last. Kakor po nareku neizprosnega zakona so nabrani nektar nosili v sobo, in tam je iz njega nastajal med.

Revni siroti nista nikoli razmišljali o tem, da je življenje boj in da se prebijata iz dneva v dan kakor tolpa tihotapcev; nikoli si nista rekli, da jima usoda gleda skozi prste, si zatiska oči. Zdelo se jima je popolnoma naravno, da ju preživljata zdravnik in Gérardov stric.


Bogastvo je, podobno kakor siromaštvo, prirojena naravnanost duše. Kadar obogati siromak, kaže svoje razkošje na vsakem koraku, a je še vedno siromak. Na življenje teh otrok pa bogastvo ni moglo vplivati: bila sta prebogata. Če bi ju izobilje doletelo med spanjem, ga zjutraj, ko bi se zbudila, ne bi opazila.

S svojim brezskrbnim, malomarnim odnosom do življenja sta postavljala na laž predsodke, se nevede napajala pri filozofovih besedah o »čudovitih vrelcih prožnega, lahkotnega življenja, ki nima drugega sovražnika kot delo«.8

Za načrtovanje prihodnosti, študij, iskanje služb in iznajdljive prijeme sta imela prav toliko daru, kot ima žlahten hišni pes veselja do čuvanja ovc. V časopisih sta brala črno kroniko, drugega nič. Bila sta pač pripadnika rodu, ki razbija kalupe, rodu, ki ga New York in druge kasarne izpljunejo kakor neuporabno smetje in ga raje prepustijo Parizu.

Ko se je Élisabeth navdušila za novo muho, je torej ni vodil nikakršen stvaren razmislek.

Gérarda in Paula je novica presenetila: Élisabeth je sklenila, da si bo našla službo. Do grla je že sita tega, da je deklica za vse. Paul naj počne, kar hoče, ona pa ima devetnajst let, z garanjem si ugonablja zdravje in tako ne more več naprej: niti dneva ne sme več izgubiti.

»Razumeš, Gérard,« je ponavljala, »Paul je prost kot ptičica na veji. Sicer pa tako ali tako ni za nobeno rabo. Nesposobnež je, pravi trot, osel na kvadrat. Sama se moram znajti. Poleg tega, kaj pa bo z njim, če ne bom delala? Moram služiti kruh, si najti službo. Moram.«

Gérard je razumel; takoj mu je bilo vse jasno. Glavni temi nočnega obračunavanja se je pridružil neznan motiv. Te žaljivke so bile nekaj novega in Paul jih je moral poslušati, ko je obležal v postelji kakor mumija in že skoraj odplaval.

»Revček mali,« je nadaljevala z resnim glasom, »pomagati mu je treba. Še zmeraj je hudo bolan, veš. Zdravnik ... ne, ne, Gerbera, saj spi ... zdravnik je strašno zaskrbljen. Pomisli: v postelji je pristal zaradi navadne kepe; nikoli več ne bo dovolj zdrav, da bi hodil v šolo. Saj ne, da je sam kriv, ničesar mu ne očitam. Ampak na grbi imam invalida.«

»Oh, ti kača izdajalska,« je pomislil Paul. Še vedno se je pretvarjal, da spi; a bil je ves razburjen in izdajalo ga je živčno trzanje.

Élisabeth je prežala na vsak njegov gib. Mučilne taktike je imela v malem prstu: nekaj časa je molčala, nato je spet začela spraševati Gérarda za nasvet in pomilovati brata.

Gérard ji je nasprotoval, češ kako zdrav je videti Paul, kako je zrasel, kakšen silak je postal. Ona je opozarjala na Paulovo mehkužnost, na njegov nezmerni apetit, na njegovo brezvoljnost. Nazadnje se je Paul, ki se je cvrl na žerjavici, premaknil in odprl oči, kot da se je ravno zbudil; nežno ga je pobarala, ali kaj želi, in prešla na drugo temo.

Paul je imel sedemnajst let in že od šestnajstega jih je kazal dvajset. Rakce in sladkor je zdavnaj prerasel. Njegova sestra je morala poseči po učinkovitejšem orožju.

Paul je bil zaradi hlinjenega spanca v neugodnem položaju. Odločil se je za spremembo taktike: napadel je in začel streljati z vsemi topovi. Élisabeth je nemudoma opustila pomilovalni ton in presedlala na zmerjanje: izjavila je, da je njegova lenoba kriminalna. V grob jo bo spravil. Še malo, pa jo bo poslal na ulico in morala ga bo vzdrževati.

Paul ji je vrnil, da je navadna goflja, cirkusantka in preciozna gos, ki ni za nobeno rabo, napihuje se, to pa je tudi vse, kar zna.

Če je hotela Élisabeth udariti nazaj, je morala preiti od besed k dejanjem. Gérard je imel znanko, ki je bila lastnica velike modne hiše; prosila ga je, naj jo priporoči. Šla bo v službo: postala bo prodajalka.

Gérard jo je torej predstavil modni šivilji. Élisabeth ji je bila všeč, še več, s svojo lepoto jo je naravnost osupnila. Toda prodajalke morajo žal znati tuje jezike; najela bi jo lahko le kot manekenko. A nič zato, med manekenkami je imela namreč še eno siroto, Agatho, in z njeno pomočjo se bo novinka zlahka vživela v okolje.

Prodajalka? Manekenka? Élisabeth je bilo vseeno. Pravzaprav še boljše: delo manekenke ji je ponujalo priložnost, da stopi na odrske deske. Vse je bilo dogovorjeno.

Uspešno posredovanje pa je imelo še druge posledice.

»Paul bo ves iz sebe,« je napovedala Élisabeth.

Toda Paul ni bil le ves iz sebe, temveč je iz vrste nedoumljivih razlogov naravnost pobesnel. V njegovi jezi ni bilo nič zaigranega: krilil je z rokami in vpil, da mu na kraj pameti ne pade, da bi bil brat prvorazredne cipe; konec koncev bi bilo bolje, če bi se prodajala na ulici.

»Na kraj pameti mi ne pade, da bi se prodajala na ulici,« mu je vrnila Élisabeth. »Tam bi srečevala tebe.«

»Revica,« se ji je posmehoval Paul, »poglej se no enkrat v ogledalo. Samo osmešila se boš. Po eni uri ti bodo dali brco in se te odkrižali. Manekenka, pa kaj še. Zaposli se raje kot strašilo, to bi ti bolj pristajalo.«


Dekle, ki se uči za manekenko, se znajde pred hudimi preizkušnjami. Prvi nastop je tesnoben kakor prvi šolski dan, ponižanja so podobna objestnim šalam, ki so jih deležni prvošolci. Élisabeth se je izvila iz brezkončnega somraka in zakorakala na oder, oslepljena od luči žarometov. Pričakovala je najhujše, kajti globoko v sebi je bila prepričana, da je neprivlačna, a med zdolgočasenimi, kričeče naličenimi dekleti je zablestela v vsej svoji sijajni, neukročeni lepoti. Vse so ji zavidale; toda na njej je bilo nekaj takega, da si je niso upale odkrito napasti. Preprosto so se je izogibale. Sčasoma je postala ta osamljenost nevzdržna. Poskušala je posnemati slog drugih deklet, skrivaj je opazovala, kako se poženejo proti petični kupovalki, kakor da bodo pred vesoljno javnostjo terjale opravičilo, nato pa ji v zadnjem trenutku ošabno obrnejo hrbet. Toda Élisabeth ni bila tip za modne deske. Kmalu je predstavljala samo še dolgočasne obleke, zato je postajala potrta. Sem in tja je vskočila namesto Agathe.

Med sirotama se je spletlo toplo prijateljstvo; kako usodno bo za obe, se bo šele pokazalo, vsekakor pa je bilo to čustvo Élisabeth dotlej neznano. Družile so ju podobne zadrege. Kadar sta si smeli oddahniti od pomerjanja, sta se v svojih belih haljah valjali po divanih, nastlanih s krznenimi vzorci, si posojali knjige in si šepetali skrivnosti, se tolažili in opogumljali.

In bilo je, kakor bi se v tovarni združili dve polovici stroja, ena, ki jo je delavec izdelal v kleti, in druga, izdelana v najvišjem nadstropju: kolesje se je nenadoma sestavilo. Še trenutek, in Agatha je vkorakala naravnost v otroško sobo.

Élisabeth je upala, da bo njen brat vsaj malce negodoval. »Kakšna zagata, če ti je ime Agatha,« je ustrežljivo pripomnila. Toda Paul ni hotel prijeti za vabo, izjavil je, da je Agatha znamenito ime, da se rima s fregato in da ga je nesmrtno proslavila ena najlepših pesmi, kar jih je bilo kdaj napisanih.9





10

Tako kot je Gérarda vleklo od Paula k Élisabeth, se je Agatha vse bolj odmikala od Élisabeth in vse bolj jo je privlačil Paul. Na delu je bil isti mehanizem: dvojnik je bil laže dosegljiv. Paul je bil v Agathini bližini prijetno vznemirjen. Razčlenjevanje lastnih občutkov mu ni šlo od rok, zato jo je uvrstil med prijetne stvari.

Vendar se ni zavedal, da je Agatha le Dargelosova naslednica: da je nanjo prenesel gmoto meglenih, iz hrepenenja porojenih sanjarij.

Oči so se mu odprle nekega večera, ko sta se dekleti oglasili v sobi, in spoznanje ga je zadelo kot strela z jasnega.

Élisabeth je prijateljici razkazovala zakladnico in ravno ji je nekaj pojasnjevala, ko je Agatha pograbila fotografijo z Dargelosom v Ataljinem kostumu.

»Kako pa to, da imata mojo sliko?« je vzkliknila.

Te besede je izrekla s tako čudnim glasom, da je Paul pomolil glavo iz svojega sarkofaga in obslonel na komolcih kakor mumije mladih koptov iz Antinoopole.

»Tole pa že ni tvoja fotografija,« je odgovorila Élisabeth.

»Vidim, da res ni, dekle je drugače oblečeno. A je vseeno neverjetno, doma imam prav takšno: prihodnjič jo prinesem s sabo. Kot da gledam sebe, samo sebe. Kdo je to?«

»To ni punca, stara moja, fant je. Tip s Condorceta, ki je vrgel v Paula snežno kepo ... Res je, podobna sta si. Paul, kajne, da mu je Agatha čisto podobna?«

Podobnost je bila dotlej nevidna; a brž ko jo je nekdo omenil, je zasijala v vsej svoji nedvoumnosti, kakor da je le čakala na primerno priložnost.

Gérard je v hipu prepoznal usodni profil. Agatha se je z belo sličico v rokah obrnila k Paulu in jo dvignila: v škrlatni senci je Paul zagledal Dargelosa, videl je, da drži v dvignjeni roki snežno kepo, in začutil, da ga je zadel v prsi enak udarec s pestjo.

Glava mu je omahnila nazaj.

»Ne, draga moja,« je rekel z ugaslim glasom. »Fotografiji sta si res podobni, vidva pa ne.«

To je bila laž, kajti podobnost je bila več kot očitna, in Gérarda je ta laž vznemirila.

Toda resnica je bila, da se Paul nikoli ni dotikal skritih plasti lave v svoji duši; zaklad, ki je ležal globoko v njem, je bil predragocen, bal se je lastne nespretnosti. Iz kraterja, na robu katerega se je končevalo kraljestvo prijetnega, so se dvigale opojne sopare in ga ovijale kakor kadilo.

Po tem večeru se je začela med Paulom in Agatho tkati trdna vez, njuni usodi sta se nerazvozljivo prepletli. Čas je maščeval ponižane in razžaljene in predpravice so bile ukinjene. Ošabni Dargelos, neusmiljeni lomilec src, se je preobrazil v plaho dekle, ki si jo bo Paul brez truda podredil.

Élisabeth je odvrgla sliko nazaj v predal. Naslednji dan jo je našla na kaminski polici. Namrščila se je. Rekla ni ničesar, toda sama pri sebi je tiho premlevala. Potem je v trenutnem preblisku uvidela vse: preletela je slike, ki jih je Paul izrezal iz časopisov in jih obesil na steno, vse gangsterje, detektive in ameriške zvezdnice, in spoznala, da so vsi do zadnjega podobni Agathi in Dargelosu-Atalji.

Odkritje jo je vznemirilo, ne da bi si znala pojasniti, zakaj. V grlu se ji je naredil cmok. Kar je preveč, je preveč, je razmišljala sama pri sebi: Paul se igra skrivalnice, Paul goljufa pri igri. In če goljufa on, bo goljufala tudi ona. Sklenila je, da se bo zbližala z Agatho in se za Paula sploh ne bo menila, pretvarjala se bo, da je ne zanima.

Obrazi na stenah sobe so bili videti kot družinski člani, in to je bilo dejstvo. Toda Paul bi bil pošteno presenečen, če bi ga kdo opozoril nanj. Njegovo iskanje določenega tipa lepote je bilo nezavedno; menil je, da je za lepoto neobčutljiv. In vendar je bil nad njo nevede očaran, kakor je bila sestra nevede očarana nad njim, in ti obsedenosti sta tekli skozi njuno razviharjeno življenje kakor ravni črti, ki jima je usojeno, da se bosta nekoč srečali: črti, ki sovražno razmaknjeni vznikata iz podnožja, nato pa se vse bolj zbližujeta in se naposled združita v vrhu grškega timpanona.

Agatha in Gérard sta se dokončno udomačila v samosvoji sobi – pravzaprav brlogu, ki se je vse bolj spreminjal v ciganski tabor. Manjkal je samo še kak konj, razcapanih otrok je bilo dovolj. Élisabeth je Agathi predlagala, naj se preseli k njim: prosili bodo Mariette, naj ji preuredi prazno spalnico, nobene nevarnosti ni, da bi Agatho v njej obhajale otožne misli. V »mamini spalnici« je neprijetno samo tistemu, ki je videl truplo, ki se ga je spominjal, ki je stal in čakal na temo. Potrebno je le temeljito čiščenje in malo svetlobe, pa bo ob večerih prav prijetno bivati v njej.

Gérard je Agathi pomagal prinesti nekaj kovčkov. Navade so ji bile že domače: ponočevanje, jutranje poležavanje, prepiri, viharji, zatišja, kavarna Charles in njeni sendviči.


Gérard je vsak večer počakal pred izhodom za manekenke, da sta dekleti končali z delom. Šli so na sprehod ali se vrnili domov na ulico Montmartre. Mariette jim je zmerom pripravila hladno večerjo. Jedli so povsod razen za mizo in Bretonka je naslednji dan po vsem stanovanju pometala jajčne lupine.

Paul je sam pri sebi sklenil, da bo darilo usode čim prej izkoristil. Želel si je, da bi bil tak kot Dargelos, da bi znal zaigrati njegov ošabni izraz: bilo je nemogoče. Lahko pa je uporabil preizkušeno orožje, ki je bilo v sobi vedno pri roki: Agatho je nesramno zbadal. Ko jo je Élisabeth začela braniti, je ponižno Agatho uporabil za ščit, potegnil je z njo in s tem posredno razbesnel sestro. S takšno ureditvijo so bili vsi štirje na boljšem: Élisabeth, ker je odkrila novo sredstvo, s katerim je poživljala besedne bitke; Gérard, ki je lahko končno zajel sapo, Agatha, ki je bila nad Paulovo nesramnostjo očarana, in navsezadnje Paul sam. Že res, da ni bil Dargelos, toda tudi nesramnost ima svoje čare; in v njej je blestel samo zato, ker je bila Agatha izgovor za zmerjanje sestre.

Agatha je v vlogi žrtve uživala. Čutila je, da je soba naelektrena od ljubezni, in naj jih je še tako stresalo, ni škodila nikomur, nasprotno: od nje je vel poživljajoč vonj po ozonu.

Njena starša sta bila kokainska odvisnika, ki sta jo pretepala; končala sta tako, da sta potisnila glavo v plinsko pečico. Na srečo je v isti stanovanjski hiši živel upravnik neke velike modne hiše. Dal jo je poklicati predse in jo nato predstavil svoji nadrejeni; ta jo je naprej najela kot vajenko, pozneje je postala manekenka. V novem okolju se je navadila na udarce, žaljivke, podle igre. Igre v otroški sobi so bile drugačne in so jo spremenile: spominjale so jo na butanje valov, na ostre piše burje, na strelo, ki iz objestnosti osmodi pastirja.

Ždenje v somraku, grožnje in divjanje, ki se konča s polomljenim pohištvom, sredi noči pohlastano hladno meso – vse to je poznala že od doma, v katerem sta gospodarila odvisnika. Bilo je drugače kot na ulici Montmartre, pa vendar. Pripetljaji, ob katerih bi morda zardevalo vsako mlado dekle, nje niso mogli spraviti iz tira. Za njo je bila trda šola in ta šola jo je zaznamovala: okrog oči in nosnic ji je plesalo nekaj divjega, kar je na prvi pogled spominjalo na Dargelosa, na njegov ošabni izraz.

Ko je Agatha vstopila v sobo, je bilo, kot da se je dvignila v nebesa svojega pekla. Naposled je lahko živela, dihala s polnimi pljuči. Bila je brez skrbi in nikoli se ni bala, da bi njeni prijatelji zabredli v mamila: vedela je, da je njihova omama naravna in izključujoča; dodatno omamljanje bi bilo kratko malo odveč.

Toda sem in tja je bilo videti, kot da so brata in sestro obsedle blodnje: vročica je izkrivljala resničnost, oblekla sobo v spačene zrcalne slike. Takrat so Agatho obhajale mračne misli, spraševala se je, ali je skrivnostno naravno mamilo res tako nedolžno in ali ni sleherna omama past, zaradi katere človek konča z glavo v plinski pečici.

A nazadnje je balast odpadel, spet se je vzpostavilo ravnovesje. Agathini dvomi so se razpršili in vse je bilo kakor prej.

Toda glede nečesa je imela prav: otroka sta se omamljala. Paulu in Élisabeth je bila čudežna snov prirojena, s krvjo se jima je pretakala po žilah.

Mamila učinkujejo na zavest v določenih stopnjah in za vsako stopnjo so značilne drugačne preobrazbe resničnosti, drugačen cikel pojavov. A meje med njimi so nejasne, vmes je nikogaršnja dežela popolne izgubljenosti. Takrat se delci vidnega polja prelivajo v vse smeri in tvorijo povsem nove slike.

V Élisabethinem in celo Paulovem življenju je bilo za igro vse manj prostora. Gérard je, zaverovan v Élisabeth, nad njo že zdavnaj obupal. Vsak poskus, da bi jo otroka obudila v življenje, se je končal klavrno in postajala sta vse bolj razdražena. Preprosto nista več znala odplavati. Z mislimi sta bila drugje, med sanjarjenjem sta izgubljala nit. V resnici je bilo krivo to, da sta ubrala novo pot. V begu pred lastnimi mislimi sta bila že dolgo prava mojstra; storila sta torej korak naprej in se učila zrenja vase – to naj bi bilo njuno novo razvedrilo. In tako sta se, namesto da bi plavala nad odrom kakor z vrvi bingljajoči bogovi in boginje na versajskih gledaliških slavjih, znašla sredi zapleta v Racinovi tragediji. To je pomenilo, da so se njune predstave spremenile v pravcato zmešnjavo. »Presneto, presneto!« je razjarjeno vzklikal Paul. Vsi so dvigali glave s postelj. Besnel je, ker ni mogel odplavati k sencam. »Presneto!« je pomenilo, da je že skoraj odplaval, ko mu je nenadoma priplavala v zavest Agathina podoba in vse je šlo v nič. Vztrajal je, da je kriva ona, in vso svojo nejevoljo stresel nanjo. Vzrok za pričkanje je bil tako preprost, da se ga Paul sploh ni zavedel; Élisabeth ga ni prepoznala. Tudi ona je poskušala odveslati daleč na odprto, a je zatavala in se pogreznila v zmedene misli: tako je zdaj izrabila prvo priložnost, da od njih pobegne. Toda Élisabeth si je Paulovo zamero do Agathe razlagala narobe. Mislila si je: sit je je, ker ga spominja na Dargelosa, in ni opazila, da je v ozadju pravzaprav ljubezen. In tako sta se nasprotnika, ki sta imela tako malo daru za samoopazovanje, kot sta nekoč blestela pri reševanju nerešljivih ugank, še tisočič zapletla v besedni dvoboj, Agatho pa si vzela za talko.

Toda kdor kar naprej kriči, bo prej ko slej ohripel. Besedne bitke so se upočasnile in nazadnje zastale; bojevnika sta se spet znašla v pasti resničnega življenja. Resničnost si je prisvajala ozemlje sanj, butala ob rastlinski sen otroštva, v katerem so vsi predmeti samo nenevarne igrače.

Ko je Élisabeth tistega daljnega dne shranjevala Dargelosovo sliko med zaklade, je za trenutek omahovala: kdove, kaj se je takrat zganilo v njej, kakšen nedoumljiv samoohranitveni nagon jo je posvaril pred nevarnostjo. Prav gotovo je začutila, da Paul nekaj skriva, kajti tudi on se je odzval nagonsko, ko je potlačil svoj obup in z narejeno živahnostjo vzkliknil: »Jo sprejmemo?« Naj bo tako ali drugače, fotografija ni bila nedolžna igrača. Paul je svoj predlog izrekel nepremišljeno, kakor zasačeni prestopnik razigrano zine nekaj tjavendan, samo da bi preusmeril pozornost. Élisabeth se je s predlogom strinjala, a brez navdušenja, in odkorakala iz sobe s posmehljivo šobo, ki naj bi Paula in Gérarda zmedla in jima dala vedeti, da je spregledala njune igrice, karkoli že naklepata proti njej.

Slika je počasi, zahrbtno zorela v tišini predala. Ko jo je Paul zagledal v Agathini roki in za trenutek prepoznal v njej skrivnostno snežno kepo, je bilo presenečenje vse prej kot zabavno.





Drugi del





11

Soba se je že dneve gugala na razburkanem morju. Élisabeth je nenehno trpinčila Paula s skrivalnicami in nerazumljivimi namigi na nekaj prijetnega (besedo je ven in ven ponavljala), kar ni za njegova ušesa. Agatho je imela za zaupnico, Gérarda za zaveznika, in kadar sta bila na tem, da izdata preveč, jima je pomenljivo mežikala. Uspeh te spletke je presegel vsa Élisabethina pričakovanja. Paul se je pražil na lastni radovednosti kot na žerjavici. Samo ponos mu je branil, da ni pritisnil na Agatho ali Gérarda in izvlekel iz njiju, kaj imajo za bregom; sicer pa jima je Élisabeth najbrž tako ali tako zabičala, naj molčita, in grozila z zamero.

Nazadnje je bila radovednost močnejša. Paul se je postavil k izhodu, ki ga je Élisabeth imenovala »zaodrna vrata«, in prežal na zarotnike. Odkril je, da na dekleti ne čaka samo Gérard, ampak tudi neki mladenič športne zunanjosti, in ta je potem vse tri odpeljal s svojim avtomobilom.

Tiste noči so se sprli kot še nikoli dotlej. Paul je sestri in Agathi zabrusil, da sta umazani pocestnici, Gérarda ozmerjal z zvodnikom in izjavil, da se bo odselil. Zna biti, da sta moške vlačili celo domov. Pravzaprav se je zgodilo, kot je pričakoval: manekenke so navadne cipe, najbolj cenene, kar jih je. Élisabeth se goni kakor psica, v umazanijo je zvlekla Agatho, za vse skupaj pa je kriv Gérard. Da, Gérard.

Agatha je jokala. Gérardu so popustili živci, in čeprav mu je Élisabeth mirno skakala v besedo, češ pusti ga no, Gérard, saj vidiš, kakšne klati, je Paulu vse pojasnil. Mladenič je bil stričev znanec, ime mu je bilo Michaël. Po rodu je bil ameriški Jud in izjemno bogat; tako ali tako so hoteli priti z besedo na dan in ga predstaviti Paulu.

Ampak Paul se je drl, da »umazanega Juda« sploh noče spoznati in da bo šel naslednji dan ob uri zmenka tja in mu primazal nekaj krepkih.

»To je pa res že od sile,« je nadaljeval z očmi, v katerih se je iskrilo sovraštvo. »Neizkušeno dekletce sta zvlekla v svoje podle igre in jo potisnila v šape tega Juda. Da mu je nista celo prodala ...«

»Blede se ti, dragi moj,« je odsekala Élisabeth. »Prijateljsko te opominjam, da si na napačni sledi. Michaël prihaja zaradi mene. Rad bi se poročil z mano in naj dodam, da mi je zelo všeč.«

»Poročil s tabo? S tabo? Ne bodi nora. Ozri se no enkrat v ogledalo in poglej, kakšna krastača si! Menda ne misliš, da bi se kdo res hotel poročiti s tabo. Trapa si, da je ni večje! Samo privoščil si te je, za norca te ima!«

Bruhnil je v krčevit smeh.

Élisabeth je dobro vedela, da se Paul nikoli ni ukvarjal z mislijo, ali je kdo Jud ali ne, da mu je tako kakor njej vseeno. Občutek toplote in ugodja se ji je razlival po telesu. Sreča, ki je kipela v njej, je pljuskala ob stene sobe. Kako neznansko je uživala v Paulovem smehu! Kako krvoločen je bil zdaj obris njegove brade! In kako zabavno ga je bilo mučiti, dokler se ni skoraj razpočil od jeze!

Naslednji dan se je Paul počutil trapasto. Priznal si je, da je šel s svojimi izpadi čez rob. Na to, da je sprva mislil, da se je Američan zagledal v Agatho, je že pozabil, zdaj si je govoril: »Élisabeth je sama svoj gospodar. Poroči se lahko, s komerkoli se hoče, kaj to meni mar.« Začudeno se je spraševal, zakaj neki se je tako razburil.

Nekaj časa je kuhal mulo, nato se je dal pregovoriti in seznanili so ga z Michaëlom.

Michaël je bil popolno nasprotje otroške sobe. To nasprotje je bilo tako očitno, tako živo, da ni nobenemu od otrok prišlo na misel, da bi ga vpeljal v njene nočne rituale. Poosebljal jim je zunanji svet.

Vsem je bilo na prvi pogled jasno, da stoji z obema nogama na zemlji; vedeli so, da je na zemljo vezano vse njegovo bogastvo in da je njegova edina strast, edino, kar mu požene kri po žilah, vrtoglavo norenje z dirkalnimi avtomobili.

Bil je kakor junak iz filma: Paul je hitro podlegel njegovi očarljivosti, se navdušil in pozabil na predsodke. Tolpica je ure in ure drvela po cestah; zvečer, ko se je Michaël nedolžno odpravil spat, pa so se štirje zarotniki odzvali klicu noči in se sešli v sobi.

Toda Michaëlova privlačnost ni bila zaradi nočnega zavezništva nič manjša. V sobi so o njem sanjarili, ga kovali v zvezde, ga do onemoglosti olepševali.

Ko so se naslednji dan spet srečali, se Michaëlu še sanjalo ni, od kod vse to navdušenje: kako bi lahko vedel, da so jim vilinci med spanjem premazali veke s sokom čarobne zeli, kakor Titaniji v Snu kresne noči?

»Le zakaj se ne bi poročila z Michaëlom?«

»Le zakaj se ne bi Élisabeth poročila z Michaëlom?«

Če drugega ne, bi imela s Paulom v prihodnosti zagotovljeno vsak svojo sobo. Začeli so sanjariti: ker se je vse dogajalo tako osupljivo hitro, so izgubili glavo, razmišljali vse bolj velikopotezno. Njihovi načrti so bili čedalje bolj podobni ambicioznim zamislim siamskih dvojčic, ki sta se v tistih dneh zaupali časnikarjem.

Samo Gérard se ni udeleževal te igre. Tiho se je umaknil. Sam si ne bi nikoli drznil sanjati o poroki – poroki s prerokinjo, z deviško svečenico. Moralo se je zgoditi kakor v filmih: prišel je mlad dirkač in jo ugrabil, si jo drznil odpeljati, ker ni poznal prepovedi svetega kraja.

In tako je soba živela naprej, priprave na poroko so tekle in ravnovesje je ostalo nedotaknjeno – krhko ravnovesje v grmado naloženih stolov, na katerih se, sklonjen nad rob odra, vzneseno in hkrati naveličano pozibava klovn.

Ta mešanica vrtoglavice in naveličanosti je bila pri Paulu in Élisabeth zgolj nadomestek za malce omledne sladkorne paličice: kolikokrat sta se basala z njimi, dokler jima ni postalo slabo! Vražja otroka sta živela od obilnih porcij kaosa, od lepljive francoske solate nasprotujočih si občutkov.


Michaël si je to stvar predstavljal drugače. Če bi mu kdo povedal, da se je zaročil s tempeljsko svečenico, bi bil pošteno presenečen. Ljubil je čudovito dekle in nameraval jo je vzeti za ženo. Z nasmehom ji je položil k nogam svojo pariško stanovanjsko palačo, svoje dirkalnike in vse svoje bogastvo.


Élisabeth si je opremila sobo v slogu Ludvika XVI. Sprejemnice, glasbeni saloni, telovadnice, bazen in vse ostalo – v hiši je bila tudi prostorna, čudaška galerija z zastekljeno steno in razgledom na drevesa, v kateri so bili drug ob drugem urejeni delovni kabinet, jedilnica in biljardnica ali soba za sabljanje – je prepustila Michaëlu. K njima naj bi se preselila tudi Agatha: Élisabeth ji je namenila stanovanjce nad svojo sobo.

Agatha je strahoma čakala na razpad otroške sobe: bala se je posledic. Skrivaj je pretakala bridke solze, se spraševala, kako bo shajala brez njene čarobne moči, brez Paulove bližine. Noči ne bodo nikoli več enake: čudež se je porajal iz nepretrgane bližine med bratom in sestro. Toda zdelo se je, da se ta razpad, ta konec sveta, ta strašni brodolom Paula in Élisabeth sploh ne tiče. Ko sta storila svoje, se nista spraševala o posledicah, posrednih ali neposrednih, ki bodo nastale z njunim dejanjem, podobno kot se dramska mojstrovina ne ubada z mislijo, kako se bo dogajanje zapletlo in razpletlo. Gérard se je žrtvoval, Agatha se je uklonila Paulovi volji.

»Tako bo prav za vse,« je govoril Paul. »Kadar bo stric zdoma, bo lahko Gérard prespal v Agathini sobi.« (Niso je več imenovali mamina spalnica.) »In kadar bo Michaël na potovanju, se bosta lahko dekleti preprosto preselili k nama.«

To, da je govoril o njiju kot o »dekletih«, je jasno kazalo, da si Paul poroke v resnici sploh ne predstavlja in da je njegov uvid v prihodnost zamegljen.


Michaël je pregovarjal Paula, naj pride živet k njima. A Paul ni bil za to, vztrajal je, da bo raje sam, in Michaël je v dogovoru z Mariette prevzel nase vse stroške gospodinjstva na ulici Montmartre.


Poročni obred je bil mimo, kot bi mignil, priči pri poroki sta bila moža, ki sta upravljala ženinovo neizmerno premoženje. Takoj nato se je Michaël odločil, naj se Élisabeth in Agatha v miru vselita, sam pa bo za teden dni odpotoval v Èze k svojemu arhitektu, ki je gradil vilo in čakal na njegova navodila. Odpeljal se bo z dirkalnim avtomobilom. Skupno življenje se bo začelo, ko pride nazaj.

Toda duh otroške sobe ni nikoli spal.

So besede sploh potrebne? Na cesti med Cannesom in Nico se je Michaël ubil.

Bil je eden tistih nizkih dirkalnih avtomobilov. Michaël je nosil okrog vratu dolg šal, ki se je v vetru nenadoma odsukal, zaplapolal in se navil okoli pesta. Zanka se je hipoma zadrgnila, mladeniču je v divjem sunku odtrgalo glavo. Dirkalnik je skrenil, se zakotalil s ceste in se, obrnjen na glavo, ustavil ob drevesu. Od njega sta ostala le kupček zmečkane pločevine in kolo, ki se je tiho vrtelo v zraku: počasi, vse počasneje, kakor kolo sreče.10





12

Nad mlado ženo se je zgrnila vrsta neprijetnosti: urejanje dediščine, podpisovanje dokumentov, posveti z upravitelji, nošenje črnine, duševni in telesni napori. Od zakonske zveze je spoznala samo pravne formalnosti. Stric in zdravnik sta se komaj rešila ene odgovornosti, preživljanja otrok, ko ju je že doletela nova. A tudi tokrat nista bila deležna hvaležnosti. Élisabeth je reševanje vseh težav brez pomislekov preložila na njuna ramena.

Dolge ure sta sedela z upravitelji, razvrščala papirje in seštevala neznanske zneske, ki so bili le še gole, nepredstavljive številke.


Paulovo in Élisabethino prirojeno bogastvo je bilo, morda se bralec še spominja, neizmerno: tudi če bi imela na kupe denarja, bi bila enako bogata kot brez njih. Zdaj, ko sta podedovala velikansko premoženje, je bilo to še očitneje. Nasprotno pa se ju je pretres ob dramatičnem dogodku močno dotaknil. Michaëla sta imela rada. Po zaslugi nenavadne svatbe in osupljivih okoliščin njegove smrti se je to neskrivnostno bitje dvignilo v skrivno območje sanj: šal, ki se mu je kakor živa zanka zadrgnil okoli grla, mu je odprl vrata v otroško sobo. Ko ne bi bilo nesrečnega dogodka, ne bi nikoli stopil vanjo.


Življenje na ulici Montmartre je postalo z Agathinim odhodom neznosno. Z mislijo, da bi živel sam, se je Paul spogledoval še v časih, ko sta se s sestro lasala za vsako figo. Takrat je mislil samo nase in na hrano in načrt se mu je zdel smiseln; zdaj, ko je bil Paul starejši in njegove želje zapletenejše, je načrt izgubil ves čar.

Želje so mu ostajale zastrte; vendar je odkril, da mu samota, po kateri je tako hrepenel, ne prija in da pravzaprav občuti neznosno praznino. Izkoristil je trenutek potrtosti in sprejel sestrino povabilo, naj pride živet k njej.

Élisabeth mu je dodelila Michaëlovo sobo, ki je bila ločena od njene s prostorno kopalnico. Prejšnji služabniki, trije mulati in črnski kuhar, so dali odpoved in se vrnili v Ameriko. Gospodinjstvo je prevzela Mariette in najela za pomočnico neko rojakinjo. Šofer je ostal.

Brž ko se je Paul vselil, so vsi štirje hitro spet našli pot v skupno spalnico.

Agatha je bila v gornjem nadstropju čisto sama in se je bala ... Paul v baldahinski postelji s stebriči ni mogel spati ... Gérardov stric je odpotoval v Nemčijo, kjer je obiskoval svoje tovarne ... Ni trajalo dolgo, ko se je Agatha preselila dol, v Élisabethino posteljo, Paul je privlekel svojo posteljnino in se ugnezdil na divanu, Gérard pa se je ohomotal v šale.

In v tej abstraktni sobi je od nesreče dalje živel Michaël – v sobi, ki se je lahko pojavila in zaživela kjerkoli, kadarkoli. O sveta devica! Gérard je imel torej prav. Élisabeth ne bo ne njegova, ne Michaëlova, ne od nikogar drugega pod soncem. Ljubezen mu je zbistrila razum in jasno je uzrl nedoumljivi ris, ki jo je ograjeval od ljubezni: vsakdo, ki je stopil vanj, je plačal z življenjem. Pa tudi če je Michaël kdaj devico imel, svetišča ne bi mogel imeti nikoli; v njem je zaživel šele s svojo smrtjo.





13

Ena od sob v stanovanjski palači je bila, morda se bralec še spominja, nekakšna galerija, ki so jo uporabljali napol kot biljardnico, napol kot delovni kabinet in celo kot jedilnico. Ta galerija je bila nenavadna že zato, ker na drugem koncu ni imela vrat, ki bi vodila v sosednji prostor, in torej sploh ni bila galerija. Na desni se je po linoleju razgrinjal stopniščni tekač, ki se je končeval ob steni. Na levi, takoj za vhodom, je pod nekakšnim lestencem stala jedilniška miza z nekaj stoli. Ta poskusna jedilnica, ki je ostala v osnutku, je bila s španskimi stenami oddeljena od delovnega kabineta. Tudi ta je bil nedokončan, sestavljali so ga kanape, usnjen naslanjač, vrtljiva knjižna omara in zemljevid obeh zemeljskih polobel, ki so bili brezosebno razpostavljeni okrog risalnega stojala; na njem je stala reflektorska svetilka, edini vir svetlobe v dvorani.

Nekoliko stran je v oči bodla biljardna miza, mogočen osamelec sredi praznine. Vmesni prostor je namreč kljub gugalnim stolom učinkoval nezapolnjeno. Visoka okna so v presledkih metala na strop svetlobne like v stražarski preži; zunanja svetloba je prodirala od spodaj in ustvarjala nekakšno odrsko rampo, s katere je po vsem prostoru lila dramatična mesečina.

Bilo je, kot da se bo zdaj zdaj od nekod pojavila svetilka, okno bo tiho zdrsnilo navzgor in zaslišal se bo pridušen skok vlomilca.

Tišina in osvetljeno prizorišče so spominjali na privid, ki ga je sneg ustvarjal v sprejemnici na ulici Montmartre, na zasneženo dvorišče v Cité Monthiers, ki ni bilo večje od kake galerije, takrat v somraku, tik pred bitko s snežnimi kepami. Enako samotno je bilo, zrak je bil naelektren od pričakovanja in visoke okenske šipe bi zlahka zamenjali za bleda hišna pročelja.

Toda za arhitektovo oko je bila soba spodrsljaj, ena tistih čudaških zmot v gradbenem načrtu, kakor sta pozabljena kuhinja ali manjkajoče stopnišče.

Michaël je bil hišo prezidal, vendar težave s slepo ulico ni mogel rešiti in galerija je ostala. A pri človeku, kakršen je bil Michaël, je zmota pomenila iskro življenja: trenutek, ko se stroj počloveči in umakne. V vsej neživljenjski hiši je bilo edino tukaj kaj življenja. Zdelo se je, da se je semkaj, v to mrtvo točko, zateklo pred neizprosnimi zahtevami sloga, pred slednimi psi iz betona in železa, in se pritajilo v svoje velikansko zatočišče kakor ena tistih padlih kneginj, ki se v naglici ovesijo z vsem, kar je pri roki uporabnega.

Mnogi so stanovanjsko palačo občudovali. »Umirjena je, prav nič bahava,« so govorili. »Samo najnujnejše in nič drugega. In to ni kar tako, če pomislimo, da jo je opremil milijarder.« Zapriseženi Newyorčani bi nad čudaško galerijo vihali nos; a pri tem bi jim popolnoma ušlo (tudi Michaëlu je), kako zelo je podobna prav njim.

Morda marmor in železo res poosebljata Ameriko, toda galerija je bila veliko pristnejše utelešenje newyorškega duha: mesta okultističnih ločin in teozofov, sekte krščanskih znanstvenikov, kukluksklana, oporok, ki nalagajo dedinjam skrivnostne preizkušnje, klubov žalovalcev, miz za klicanje duhov in mesečnikov Edgarja Allana Poeja.

Bila bi idealna govorilnica za stanovalce umobolnice, idealno prizorišče za pokojnike, ki bi se radi utelesili in oznanili živim, da jih je vzela smrt. A poosebljala je tudi judovsko ljubezen do katedral, do pravcatih cerkvenih ladij, do tistih gotskih kapel, ki si jih gospe opremljajo v štiridesetem nadstropju, igrajo v njih na orgle in prižigajo voščenke. Kajti v New Yorku porabijo več voščenk kot v Lurdu, Rimu ali kateremkoli svetem mestu na vsem širnem svetu.

Bila je kot ustvarjena za otroke, ki se bojijo temnih hodnikov, ki se prebujajo iz sna in s tesnobo v srcu prisluškujejo v temo, ali ni morda zaškripala omara, ali se ni morda zavrtela vratna kljuka.

In nenazadnje je bila čudaška ropotarnica Michaëlova šibka točka, njegov smehljaj, najžlahtnejši del njegove duše. Šele z njo se je pokazalo, da je bilo v njem nekaj, kar je bilo vredno ljubiti, in to še preden je spoznal otroke z ulice Montmartre. Dokazovala je, da ga ne bi smeli izključiti iz otroške sobe in da sta bili svatba in tragična nesreča zapisani v njegovo usodo. V galeriji je prišla na dan globoka skrivnost. Postalo je jasno, da se Élisabeth ni poročila z njim zaradi njegovega premoženja, življenjske sile ali elegantnih oblek, tudi ne zaradi njegove očarljivosti. Izbrala ga je, ker mu je bilo namenjeno, da bo umrl mlad.


Otroka sta obupano pogrešala otroško sobo in pretaknila sta vso hišo, da bi jo našla; in povsem naravno je bilo, da sta ravno galerijo spregledala. Razpeta med dvema spalnicama sta tavala kakor duši brez spokoja. Neprespane noči, nekoč lahkokrile prikazni, ki so zbežale s petelinjim petjem, so zdaj ležale nad njima kakor vznemirjen duh, ki ne najde miru. Odkar sta imela vsak svojo sobo, se ji nobeden ni hotel odpovedati: besno sta se zapirala med svoje štiri stene, se sovražno vlekla iz ene spalnice v drugo, stiskala ustnice in se merila z ubijalskimi pogledi.


Galerija ju je vabila s sirenskim glasom. Toda njen klic ju je plašil, stala sta na pragu in omahovala.

Kmalu sta opazila, da jo odlikuje nekaj nenavadnega in silno privlačnega: nosilo jo je v vse smeri, kakor slabo zasidrano ladjo.

Iz drugih prostorov v hiši je bilo nemogoče določiti njeno lego: nikoli ni bila tam, kjer bi jo pričakoval. Kadar pa si bil v galeriji, je vse druge prostore odnesel tok in odplavali so neznano kam. Edina oporna točka, pa še ta bolj klavrna, je bilo zamolklo žvenketanje posode, ki je prihajalo iz smeri kuhinje.

Podobne čarovnije je izkusil vsakdo, ki se je v otroških dneh napol dremav vozil s smučarsko vzpenjačo, vsakdo, ki je kdaj bival v tistih visokogorskih švicarskih hotelih, kjer pogledaš skozi okno in uzreš ves svet navpično pod seboj, ali kjer ti prav pred nosom, skoraj na dosegu roke, raste ledenik, kot bi na drugi strani ulice gledal diamantno stolpnico.


In tako je prišla Michaëlova ura. Vzel je zlato trstiko, izmeril mesto, njegova vrata in njegovo obzidje; pokazal jim je pot naprej.


Neke noči je Paul užaljeno kuhal mulo, Élisabeth pa mu ni pustila spati. Na vsem lepem je skočil iz postelje, zaloputnil z vrati in se zatekel v galerijo.

Za opazovanje ni imel daru, a znal je nekaj drugega: z vsem svojim bitjem je vsrkaval vibracije, si jih zapisoval v spomin in ob prvi priložnosti uporabil, kar so mu sporočale.

Takoj ko se je znašel sredi skrivnostne igre svetlobe in sence, se je prelevil v oprezno mačko, ki ji ne uide nobena podrobnost. Bilo je, kot da bi korakal med rekviziti na zapuščenem filmskem prizorišču. Oči so se mu svetile. Tu in tam se je ustavil, zakrožil okrog kakega predmeta, ga ovohal. In čeprav njegova intuicija ni segla tako daleč, da bi galerijo povezal s sosesko Cité Monthiers, da bi ga nočna tišina spomnila na sneg, je globoko v sebi čutil, da je vse to nekoč že doživel.

V delovnem kabinetu je sedel v naslanjač in si ga pazljivo ogledal. Nato je vstal, privlekel nekaj španskih sten in jih postavil okrog naslanjača. Zleknil se je vanj, iztegnil noge na stol; potem je ves blažen poskušal odplavati. Toda odplavalo je prizorišče in pustilo svojega protagonista na cedilu.

Bil je ves obupan. Bolel ga je ranjen ponos: njegovo maščevanje nad Dargelosovo dvojnico je bila brezupna polomija, Agatha ga je imela povsem v oblasti. A namesto da bi si priznal, da je zaljubljen, da ga je zasužnjila s svojo milino in da je predaja najboljše, kar lahko stori, se je domišljavo upiral, se vzpenjal na zadnje noge, se bojeval proti svojemu, tako je vsaj mislil, demonu, proti svoji zli usodi.

Kdor hoče pretočiti vsebino enega sodčka v drug sodček po gumijasti cevki, mora najprej poskrbeti, da bo tekočina stekla: torej povleči požirek.

Naslednji dan se je Paul lotil dela in si zgradil kolibo, ki je bila kot iz kakšne mladinske zgodbe Madame de Ségur.11 Vhod je bil med dvema španskima stenama. Navzgor je bilo obzidje odprto in je vsrkavalo nezemeljske sapice, ki so vele po galeriji. V sobi se je hitro naselil nered. Paul je prinesel mavčno doprsje, zakladnico, knjige in prazne škatle. Tu in tam so zrasli kupčki umazanega perila. Prizorišče se je zrcalilo v velikanskem ogledalu. Naslanjač je zamenjalo zložljivo ležišče, žaromet je prekrivala rdeča cunja.

Najprej so ga Élisabeth, Agatha in Gérard samo obiskovali. A kmalu jih je vznemirljiva pokrajina iz naslanjačev, miz in španskih sten povsem začarala: izselili so se iz svojih sob in šli po Paulovih stopinjah.

Bili so kakor prerojeni. Postavili so si tabore, si pomagali z lužami mesečine in sence.

Po enem tednu so se kot nadomestek za nekdanjo kavarno Charles prijele termovke, in španske stene so ograjevale le še eno sobo, samotni otok v morju linoleja.

Agatha in Gérard sta se zbližala in sta pogosto odhajala ven v dvoje. Ko je zaradi ločenih spalnic zavladalo nelagodje, sta se počutila odveč; Paulovo in Élisabethino slabo voljo (slabo voljo brez kančka briljantne jezikavosti) sta pripisovala izgubljenemu ozračju stare sobe. Njuno globoko prijateljstvo je bilo podobno bližini bolnikov, ki ju druži podobna bolezen. Gérard je oboževal Élisabeth, Agatha je povzdigovala v nebo Paula. Oba sta bila zaljubljena, nikoli nista tarnala in nikoli si ne bi drznila izpovedati, kaj čutita. Klečala sta in dvignjenih glav častila svoja malika: Agatha snežnega mladeniča, Gérard železno devico.

Nikoli se jima ni porodila misel, da bi bila lahko za svojo gorečnost poplačana s čim drugim kot le z dobrohotno naklonjenostjo. Prijatelja sta velikodušno trpela njuno bližino, to je bilo vse. Nenehno sta se bala, da bi ju motila pri sanjarjenju, in se obzirno umikala, kadar se jima je zdelo, da sta odveč.


Michaëlovi avtomobili so pozabljeni samevali v garaži, dokler ni nanje opozoril šofer. Nekega večera, ko je Élisabeth povabila Gérarda in Agatho na vožnjo in pustila Paula, naj se kuja sam, so se mu odprle oči: odkril je, da je zaljubljen.

Omamljeno je strmel v fotografijo, v lažni Agathin portret, ko ga je odkritje zadelo kakor strela z jasnega. Bolj očitno ne bi moglo biti. Bil je kakor človek, ki po dolgem strmenju v monogram nenadoma razloči izvezeni začetnici, v katerih je še malo prej videl le nerazumljivo prepletene obrise.

Za obzidjem je bilo kot v oblačilnici kake igralke, na vseh španskih stenah so viseli časopisni izrezki iz ulice Montmartre. In nenadoma so se na njih razprli obrazi morilcev in igralk, kakor se na kitajskih močvirjih ob zori z gromozanskim šelestenjem poljubov razprejo lotosovi cvetovi. Paulov tip lepote je zasijal v vseh svojih različicah, se pomnožil kakor v sobi ogledal. Najprej tak, kot ga je uzrl v Dargelosu, kot se je potrjeval v vsaki najneznatnejši ulični deklini; nato se je ponavljal v obrazih na premičnih zaslonih in se nazadnje izčistil v Agathi. Koliko osnutkov in popravkov, preden se je dokončno izrisal ljubljeni obraz! Paul je bil mislil, da je žrtev naključne podobnosti med deklico in šolarjem: šele zdaj je spoznal, kako natančno si usoda izbere orožje, kako počasi nameri in sproži naravnost v srce.

Kajti njegova skrivna dovzetnost za določeno lepoto je bila nepomembna: usoda je imela glavno besedo, med tisoči deklet je izbrala prav Agatho in jo spoprijateljila z Élisabeth. Kdo ve, kako daleč so segle njene niti, morda vse do tiste plinske pečice, ki je pokončala Agathina starša ...

Paul je bil nad svojim srečanjem z usodo očaran; toda četudi je za trenutek videl zelo jasno, je opazil samo eno – svojo ljubezen. Če bi bil pozornejši, bi opazil nekaj mnogo večjega in se ne bi mogel načuditi: potrpežljivo čipkarico bi zalotil pri delu, videl bi, kako drži na kolenih blazinico naših življenj in jo prebada z iglami.

V zavetju sobe, v kateri je bilo tako težko ostati trezen, se oprijeti česa trdnega, je Paul sanjal o ljubezni. Ljubil je od daleč, kot da bi bila Agatha nezemeljsko bitje; v svoji ekstazi je bil sam. Ko se je zagledal v ogledalu, je pretreseno ugotovil, da so se mu poteze nenadoma zvedrile; postalo ga je sram, da ji je nenehno kazal kisel obraz. Kako neumen je bil: kaznoval jo je za vse, kar ga je slabega doletelo ... Toda zlo se je izkazalo za dobro in zdaj noče izgubiti niti trenutka več, dobro bo takoj začel vračati z dobrim. Bo zmogel? Zaljubljen je; a to ne pomeni, da je tudi ljubljen in da bi lahko kadarkoli bil.

Nikoli ni pomislil, da bi lahko kdo do njega čutil spoštovanje, in Agathino spoštljivo vedenje si je razlagal kvečjemu kot odpor. Ob misli na to mu je bilo neskončno hudo in občutki, ki so ga obhajali, niso imeli nobene zveze z ranjenim ponosom. Bolečina ga je vsega preplavljala, mu prebadala srce, zahtevala takojšen odgovor. Mirovanje je bilo neznosno: prisiljen je bil ukrepati, poiskati rešitev. Ljubezni ji za nič na svetu ne bi hotel izpovedati. Sicer pa, za to bi jo moral ujeti na samem, a kje? Zaradi obredov in razkolov, ki so krojili njihovo skupno življenje, bi težko uporabil tudi najpreprostejšo zvijačo. Poleg tega je bilo v zmešnjavi, v kateri so živeli, tako malo priložnosti za zaupne besede, za posebne pomenke, da ga Agatha, tudi če bi se prisilil h govorjenju, morda sploh ne bi vzela resno.

Najboljše bo, da ji napiše pismo. Usoda je vrgla kamenček in nagubala spokojno gladino; zdaj bo kamenček vrgel sam in počakal, kaj se bo zgodilo: namesto njega bo odločilo naključje. Pismo (poslal ga bo po cevni pošti) naj išče svojega naslovnika na slepo srečo. Morda bo padlo naravnost k Agathinim nogam, morda bo treščilo v sredo zbrane druščine: v vsakem primeru se bo zgodilo, kar se mora.

Vsekakor za zdaj ne sme kazati svojih čustev. Do prihodnjega dne se bo umaknil, pretvarjal se bo, da kuha mulo, in izkoristil samoto za pisanje pisma. Tako nihče ne bo opazil rdečice na njegovem obrazu.


Z izbrano taktiko je dosegel samo to, da je bila Élisabeth vsa razkačena in da je ubogo Agatho prevzelo malodušje. Prepričana je bila, da jo je Paul vzel na piko in da se je ogiba. Naslednji dan se je pretvarjala, da je zbolela, in ostala v postelji. K večerji ni hotela priti, jedla je v svoji sobi.

Élisabeth je večerjala v Gérardovi družbi in v jedilnici je vladal turoben molk. Nato je Gérarda poslala k Paulu in mu naročila, naj poskuša govoriti z njim. Pretipati ga mora, je rekla, in izvedeti, kaj ima proti njim. Medtem bo sama poskrbela za prehlajeno Agatho.

Agatho je našla vso objokano. Ležala je na postelji, zakopavala obraz v blazino in se raztapljala v solzah. Élisabeth je prebledela. Nelagodje, ki se je priplazilo v hišo, jo je vznemirilo: nekaj globoko zakopanega se je prebudilo v njej in čuječno oprezalo. Slutila je, da se za vsem tem nekaj skriva, toda kaj? Od radovednosti je bila vsa na trnih. Objela je nesrečnico, jo zazibala na prsih in pustila, da se ji zjoka na ramenu.

»Ljubim ga, obožujem ga,« je ihtela Agatha. »On pa se ne zmeni zame ...«

To je torej, zaljubljena je. Élisabeth se je nasmehnila.

»Glej jo no trapico,« je vzkliknila, prepričana, da govori o Gérardu. »Me prav zanima, od kod mu pravica, da se ne zmeni zate. Ti je rekel, da mu ni mar? Ne? Torej bedak neumni sploh ne ve, kakšno srečo ima! Če ga ljubiš, te mora vzeti za ženo. Poročiti se moraš z njim.«

Agatha je pričakovala pikre zbadljivke, ne pa te sestrske topline. Pomirila se je in njena nezaupljivost se je stopila kakor sneg. Od nedoumljive mirnosti, s katero je Élisabeth sprejela novico, je bila vsa omamljena.

»Lise ...« je šepetala, še vedno naslonjena na ramena mlade vdove, »Lise, tako dobra si do mene, pravi angel ... ampak jaz vem, da me ne ljubi.«

»Kako veš?«

»Nemogoče, da bi me ...«

»Veš, Gérard je strašansko sramežljiv ...« je nadaljevala in jo še vedno zibala, jo tolažila, ne da bi se menila za premočeno ramo; dokler se ni Agatha nenadoma vzravnala.

»Ampak ... Lise ... saj nisem mislila Gérarda. O Paulu govorim!«

Élisabeth je skočila na noge.

»Odpusti mi ...« je zajecljala Agatha, »odpusti mi ...«

Élisabeth se je zastrmela predse. Roke so ji mrtvo obvisele ob telesu in čutila je, da se stoje potaplja, kakor nekoč v materini spalnici; kakor se je nekoč mati pred njenimi očmi spremenila v neznano mrtvo žensko, je zdaj gledala Agatho in namesto objokane deklice videla mračno Ataljo, tatico, ki se je vtihotapila v njen dom. Vendar se je obvladala: morala je izvedeti vse. Stopila je k postelji in se usedla na rob.

»Paul! Ne morem verjeti ... Nikoli si ne bi mislila ...«

Nadaljevala je z medenim glasom.

»No, to pa je presenečenje. Smešno, se ti ne zdi? Še vedno težko verjamem. Vse mi povej!«

Spet jo je objela in jo zazibala, ji zaupljivo prigovarjala, izvabljala skrivnosti, globoko zakopana čustva.

Agatha si je obrisala solze, se useknila, se prepustila zibanju in prigovarjanju. Iz nje se je usulo kakor plaz: vse, kar ji je ležalo na srcu, vse misli in občutke, ki si jih ne bi upala priznati niti sama sebi, je izpovedala Élisabeth.

Élisabeth je poslušala zgodbo o ponižni, vzvišeni ljubezni. A medtem ko ji je roka samodejno drsela po dekletovih laseh in jih božala, je imela na obrazu kamnit izraz, in če bi dekle, ki se ji je privijalo k ramenu, ji šepetalo v vratno vdolbino, le malo dvignilo oči, bi onemelo ob pogledu na neizprosnega sodnika.

Élisabeth je vstala s postelje. Zdaj se je smehljala.

»Poslušaj,« je rekla. »Pomiri se in se spočij. Preprosto je. Pogovorila se bom s Paulom.«

Agatha je z grozo v očeh skočila pokonci.

»Ne, ne, Paul ne sme izvedeti! Prisezi mi, Lise, obljubi, da mu ne boš povedala ...«

»Nikar, draga moja. Glej, zaljubljena si v Paula. Morda tudi on ljubi tebe in je vse v najlepšem redu. Le mirno, ne bom te izdala, niti vedel ne bo, da ga zaslišujem. Izvedela bom vse, kar hočeva vedeti, samo zaupaj mi in zaspi. In ne gani se iz sobe.«


Élisabeth se je spustila po stopnicah. Na sebi je imela kopalni plašč, ki si ga je opasala s kravato. Bil ji je prevelik in ji je opletal med nogami. Stopala je kakor stroj brez lastne volje: v njej je bil skrit nekakšen mehanizem, slišala je, kako brni in jo žene naprej. Upravljal je z njo, jo priganjal, naj zavije na levo, na desno, naj odpre in zapre vrata, pazil, da se ji rob plašča ne zaplete med sandale. Počutila se je kot avtomat, ki mora izpeljati ves niz korakov in dejanj, za katere je nastavljen, pa četudi bi se med potjo raztreščil na drobne kosce. V prsih so ji razbijali udarci sekire, v ušesih ji je zvonilo, glava je bila prazna, brez misli, ki bi usmerjale odločne korake. Samo v sanjah odzvanjajo takšni težki, bližajoči se koraki, ki se ustavijo in premišljujejo; samo v sanjah je naša hoja lahkotnejša od ptičjega leta, združuje v sebi težo kamnitega kipa in gibkost potapljača.

Élisabeth je stopala po hodniku in beli plašč se ji je ovijal okoli gležnjev kakor oblak, kot tista nakodrana blazina na slikah primitivnih mojstrov, na katerih plovejo nadnaravna bitja. S svinčeno težo v nogah, lahka kakor prikazen je plavala po prostoru. V glavi je slišala megleno brnenje, v prsih so odmevali enakomerni udarci mesarske sekire.

Zdaj se ni več smela ustaviti. V njej je deloval duh otroške sobe, se je popolnoma polastil, podobno kot obsedenemu človeku zapoveduje notranji glas in narekuje poslovnežu dejanja, ki preprečijo bankrot, mornarju gibe, ki rešijo ladjo, in zlikovcu besede, s katerimi si priskrbi alibi.

Duh jo je pripeljal do vznožja malega stopnišča, ki je vodilo v zapuščeno galerijo. Na vratih se je prikazal Gérard.

»Ravno sem bil na poti k tebi,« je rekel. »Paul je čudne volje. Prosil me je, naj te poiščem. In kako gre naši bolnici?«

»Grozno jo boli glava, rada bi se naspala in noče, da jo motimo.«

»Pokukal bom k njej ...«

»Pusti jo, počivati mora. V mojo sobo pojdi in me počakaj. K Paulu grem.«

In brez razlage je odšla naprej, trdno prepričana o njegovi slepi poslušnosti. Vstopila je v galerijo. Za hip se je prebudila stara Élisabeth, ki si je ogledovala varljive igre lažne mesečine in lažnega snega, svetlikajoči se linolej in na njem temne obrise razkropljenega pohištva, ki se je zrcalilo v sijoči površini. Sredi vsega tega je uzrla kitajsko mesto: sveto obzidje, visoko pregibno zidovje, ki je varovalo sobo.

Šla je naokrog, odmaknila krilo ene od španskih sten in zagledala Paula na tleh: z glavo in rameni se je naslanjal nazaj na odeje in jokal. Te solze so bile drugačne od solz, ki jih je pretakal nad uničenim prijateljstvom, drugačne od Agathinih. Druga za drugo so vznikale med trepalnicami, se debelile, se počasi utrinjale; nato so spolzele po licih, se stekale ob kotičku ustnic, in ravno ko so se tam ustavile, so se s trepalnic spet utrnile nove.

Paul je pričakoval, da bo imelo pismo rušilen učinek. Niti pomislil ni, da ga Agatha morda sploh ni dobila. Mrtvilo in čakanje sta ga ubijala, in čeprav si je obljubil, da bo previden, da pisma ne bo nikomur omenjal, se ni več mogel zadrževati. Za vsako ceno je hotel izvedeti, se rešiti negotovosti, ki je postajala nevzdržna. Élisabeth je ravno prihajala od Agathe: potipal bo, ali kaj ve.

»Kakšno pismo?«

Če bi bil to navaden dan in Élisabeth navadna Élisabeth, bi prav gotovo vzkipela in začelo bi se zmerjanje. Ob tem bi pozabila, kaj sploh hoče; Paul pa bi se zavedel, da mora molčati o skrivnosti in ji ugovarjati, glasno jezikati nazaj. Toda Paul se je namesto pred sovražnikom znašel pred sodnikom, in to milostnim sodnikom. Vse ji je priznal: kako so se mu odprle oči, kako ni vedel, kaj storiti, pismo, ki ga je napisal v obupu. Rotil je sestro, naj mu pove, ali ga Agatha zavrača ali ne.

Vsi ti udarci so pri avtomatu sprožali samo reakcije, ki so spremenile njegove nastavitve. Ob omembi pisma se je Élisabeth močno prestrašila. Je Agatha vedela zanj in jo je le vlekla za nos? Kaj pa, če je na neodprto pismo pozabila, nato nenadoma prepoznala pisavo in raztrgala ovojnico? In če ga odpira ravno zdaj? Če se vsak čas prikaže tukaj?

»Samo trenutek, srček moj,« je rekla. »Počakaj me tukaj, nekaj pomembnega ti moram povedati. Ne, Agatha ni omenjala tvojega pisma. Toda pismo ne more kar izpuhteti v zrak. Nekje se bo že našlo. Samo gor skočim, takoj bom nazaj.«

Odhitela je iz sobe. Spomnila se je na Agathin obup in nenadoma jo je prešinilo, da je pismo morda v veži. Iz hiše ni šel nihče, Gérard ni nikoli preverjal pošte. Če je Paul pustil pismo spodaj, je morda še vedno tam.

In res je bilo. Pomečkana, prepognjena rumena ovojnica je ležala na pladnju kakor suh list.

Prižgala je luč. Prepoznala je Paulovo pisavo, njegove okorne šolarske čačke: toda ime, napisano na ovojnici, je bilo njegovo ime, Paul je pisal Paulu! Élisabeth je ovojnico raztrgala in izvlekla pismo.

V hiši niso imeli pisemskega papirja; pisali so na vsako krpico papirja, ki jim je prišla pod roke. Anonimno sporočilo je bilo napisano na karirastem listu. Razgrnila ga je in prebrala:


Agatha, ne jezi se name. Ljubim te. Bil sem popoln bedak. Mislil sem, da si moja sovražnica. Zdaj pa sem spoznal, da te ljubim, in če ne čutiš enako, bom umrl od hudega. Na kolenih te prosim, odgovori mi. Konec me bo, tako trpim. Ves čas bom čakal v galeriji.


Élisabeth je vtaknila jeziček med zobe in zmagoslavno skomignila: seveda, ko je Paul v naglici načečkal Agathin, torej svoj naslov, je v razburjenju samodejno pripisal še svoje ime. Pozna ga kot svoj žep. Nikoli se ne bo spremenil.

In če se pismo ne bi valjalo po veži, temveč bi se kot bumerang vrnilo v Paulove roke? To bi bilo res neprijetno zanj: obupal bi nad lastno raztresenostjo, raztrgal pismo in zapadel v malodušje. Bolje bo, če mu vse to prihrani.

Zavila je v stranišče v vežni oblačilnici, raztrgala pismo na kosce in s potegom vrvice poskrbela, da se je za njim izgubila vsaka sled.

Ko se je vrnila k svojemu nesrečnemu bratu, je rekla, da je bila pri Agathi in da revica spi. Pismo leži na predalniku: rumena ovojnica, iz katere gleda popisan košček papirnatega prtička. Prepoznala jo je, ker se na Paulovi mizi valja šop enakih ovojnic.

»In ko sta govorili, ti ni pisma omenila niti z besedico?«

»Niti z besedico. Pravzaprav bi mi bilo ljubše, če ne bi nikoli izvedela, da vem zanj. Najpomembnejše pa je, da ne vrtava vanjo z vprašanji. Naredila bi se neumno in rekla, da ne ve, o čem govoriva.«

Ko je Paul sestavljal pismo, ni premišljeval o tem, kako se bo vse skupaj razpletlo. Želel si je, da bi mu uspelo, zato se je nagibal k optimizmu. Toda tega brezna, te praznine ni pričakoval. Po licih so mu polzele solze. Élisabeth ga je tolažila in mu podrobno opisovala zaupni pomenek, ki naj bi ga imela z Agatho: Agatha se ji je izpovedala in ji razkrila, da ljubi Gérarda; rekla je, da tudi Gérard ljubi njo in da načrtujeta poroko.


»Res čudno,« je vztrajala, »da ti ni Gérard ničesar omenil. Mene se boji, brž ko me zagleda, otrpne kot zajec pred avtomobilskim žarometom. S tabo je drugače. Ampak najbrž je mislil, da se boš norčeval iz njiju.«


Paul je molčal, vsrkaval nepredstavljivo razodetje in pil vso njegovo grenkobo. Élisabeth pa je govorila, razvijala svojo teorijo. Da mu pade na pamet taka norost! Agatha je preprosto dekle, Gérard je pošten fant: kot ustvarjena sta drug za drugega. Gérardov stric je vse starejši, Gérard bo podedoval kup denarja, nikogar drugega nima, poročil se bo z Agatho in si ustvaril meščansko družino. Nič ne stoji njuni sreči na poti. Pokvarjeno in zločinsko, da, zločinsko bi bilo, če bi jima kvarila načrte in zganjala dramo, če bi vznemirjala Agatho, rahljala Gérardu živce, jima zastrupljala prihodnost. Ne, Paul tega ne sme storiti. Njegova čustva so zgolj trenutna muha. Ko bo razmislil, bo tudi sam uvidel, da se mora muha enodnevnica umakniti pred obojestransko ljubeznijo.

Élisabeth je debelo uro govorila in govorila, mu predavala o njegovih dolžnostih. Razvnemala se je, se predajala govorniškemu zanosu. Celo zaihtela je. Paul je povešal glavo, priznaval, da ima prav, se prepuščal njenim rokam in se vdajal. Obljubil je, da bo molčal in da bo mlademu paru kazal prijazen obraz, ko mu bosta sporočila novico. To, da Agatha pisma ni omenjala, dokazuje, da ga je preprosto odmislila: njegove muhe očitno ne bo vzela preveč resno in mu je ne bo zamerila. Morda jima bo nekoliko nerodno, kadar bosta skupaj, in če bo to opazil Gérard, bo zadrega še hujša. Ampak z zaroko se bo vse uredilo – priprave na svatbo jima bodo pregnale neprijetne misli. In ko bosta odšla na poročno potovanje, bodo zadrege dokončno pozabljene.

Élisabeth je Paulu obrisala solze, mu pritisnila poljub na čelo in ga tesno zavila v odejo, nato ga je pustila samega. Morala je naprej: morilski nagon ji je prišepetaval, da ne sme zajeti sape, da mora zamahovati brez oddiha. Šla je z lahkotnim korakom, s svinčeno težo v nogah, neutrudno je brzela po hodnikih: kakor nočni pajek, ki prede pajčevino in razpenja svojo zvezdasto past na vse štiri strani noči.


Ko je prišla v svojo sobo, jo je Gérard še vedno čakal. Skoprneval je od dolgčasa.

»No, je kaj novega?« je nestrpno bevsknil.

Takoj mu je vrnila milo za drago.

»Samo nobenega vpitja! Prišlo ti je v navado in očitno se je ne boš znebil. No, novo je to, da je Paul bolan. Je preneumen, da bi sam opazil. Po očeh mu vidim in po jeziku. Vročino ima. Zdravnik bo povedal, ali je gripa ali poslabšanje, jaz sem mu samo zabičala, naj ostane v postelji in naj pozabi na tvojo družbo. Spal boš v njegovi stari sobi ...«

»Ne, ravno odhajam.«

»Tu ostani. Govoriti moram s tabo.«

Govorila je z resnim glasom. Prisilila ga je, da je sedel, zakorakala gor in dol po sobi. Nazadnje ga je vprašala, kaj namerava ukreniti glede Agathe.

»Bi moral kaj ukreniti? Zakaj neki?« je rekel.

»Kako zakaj?« In s suhim, oblastnim glasom ga je vprašala, ali jo ima za norca. Saj vendar dobro ve, da ga Agatha ljubi. Že dolgo časa upa, da jo bo prosil za roko, in si ne zna razlagati njegovega molka.

Gérard je debelo pogledal in povesil roke.

»Agatha ...« je jecljal, »Agatha ...«

»Ja, Agatha!« je zmagoslavno kriknila Élisabeth.

Le kako je bil lahko tako slep. Tolikokrat se je sprehajal z njo, morale bi se mu odpreti oči. In polagoma je dekletovo zaupljivost prekrojila v ljubezen, navajala dneve in ure, utemeljevala, majala Gérardovo nejevero z množico dokazov. K temu je dodala, da je Agathi neznansko hudo, ker misli, da je Gérard zaljubljen v Élisabeth – kar bi bilo seveda smešno in zaradi njenega premoženja vsekakor tudi nerešljivo.

Gérard si je želel, da bi se pod njim odprla zemlja in ga pogoltnila. To prostaško omenjanje denarja – ki je bil Élisabeth deveta briga – je bilo zanjo tako neznačilno, da ga je zadelo v živo. Élisabeth je izkoristila njegovo zbeganost in mu zadala končni udarec. Težko so padale njene besede, kakor bi ga s kolom udarjala po glavi: ne sme več koprneti za njo, je rekla; poročiti se mora z Agatho. In zabičala mu je, da ji nikoli ne sme izdati, da je posredovala med njima. Kajti to je storila le zato, ker je Gérard tako slep, in Agatha nikakor ne sme misliti, da dolguje svojo srečo njej, tega ne bi prenesla za nič na svetu.

»No, pa sva se nekam premaknila,« je zadovoljno sklenila. »Zdaj greš lahko spat. Jaz grem k Agathi in ji oznanim dobro novico. Povedala ji bom, da jo ljubiš. Živel si v oblakih, spustiti se moraš na zemljo. Zbudi se in bodi vesel. Poljubi me vendar, priznaj, da si najsrečnejši človek pod soncem.«

Osupli in zavedeni Gérard je jecljaje priznal, kar je zahtevala. Élisabeth ga je odpeljala v Paulovo sobo in za njim zaprla vrata. Nato je – neumorni pajek, ki prede svojo mrežo – spet odbrzela po stopnicah. Šla je k Agathi.

Včasih se zgodi, da se morilcu izmed vseh žrtev najbolj upira prav mlado dekle.

Agatha se je opotekala pod udarci, a se ni hotela predati. Élisabeth ji je razlagala, da Paul ni zmožen čutiti ljubezni, da je ne ljubi, ker ne ljubi nikogar; da ga to uničuje in da bo njegova strahovita sebičnost pogubna za katerokoli lahkoverno žensko, ki mu bo padla v naročje; nasprotno pa je Gérard popoln v vseh pogledih, pošten, zaljubljen, in z njim jo čaka lepa prihodnost. Po obupanem boju je Agatha, neskončno izmučena, omagala in prsti, s katerimi se je oklepala sanj, so se razklenili. Nepremično je obležala pred Élisabethinim preiskujočim pogledom, z vznak nagnjeno glavo in zlepljenimi prameni las je visela iz posteljnih rjuh; eno roko si je pritiskala na rano, druga ji je kakor kamen padala k tlom.

Élisabeth jo je dvignila s postelje, jo napudrala. Prisegla ji je, da Paul ne ve za njena čustva in da ne bo nikoli izvedel: vse, kar mora storiti, je to, da mu vedrega obraza naznani, da se bo poročila z Gérardom.

»Hvala ... hvala ... pravi angel si ...« je ihte jecljala nesrečnica.

»Ne zahvaljuj se mi. Zaspi,« je rekla Élisabeth. In je odšla iz sobe.

Zunaj se je za trenutek ustavila. Počutila se je spokojno, odmaknjeno, rešeno težkega bremena. Spustila se je po stopnicah, in ko je bila že pri vznožju, ji je začelo srce divje razbijati. Zaslišala je korake. Ravno ko je dvignila stopalo, je zagledala Paula, ki je stopal naravnost proti njej.

Njegova dolga, bela spalna srajca se je svetila sredi teme. Élisabeth je takoj spoznala, da ga nosi luna: na ulici Montmartre je bilo to pogosto, kadar ga je kaj neprijetnega mučilo. Obstala je čisto pri miru, z dvignjenim stopalom se je naslanjala na ograjo, vsa trda od strahu, da bi se Paul prebudil in jo spraševal o Agathi. A je ni videl. Niti opazil ni nad tlemi plavajoče ženske, kot mimoidoči, ki hodi po ulici, ne opazi ulične svetilke; strmel je v stopnišče. Élisabeth se je bala, da jo bo izdalo razbijanje srca: tolklo je v njej kakor mesarska sekira.


Paul je nekaj trenutkov stal, nato se je obrnil in odtaval nazaj. Élisabeth se je oprla na svoje odrevenelo stopalo in dolgo prisluškovala korakom, ki so ugašali v daljavi. Potem je odšla v svojo sobo.

V sosednji spalnici je bilo vse tiho. Je Gérard spal? Dolgo je stala pred zrcalom v kopalnici, začarano je strmela v svoj odsev. Nato se je sklonila k umivalniku in si umila hudodelske roke.





14

Stric je čutil, da se mu bliža konec, zato so s pripravami na svatbo pohiteli. Kazali so vedre obraze, igrali vsiljene vloge in kar tekmovali, kdo bo velikodušnejši. Poročni obred je potekal v zaupnem krogu, toda v ozadju je prežala mrtvaška tišina in Élisabeth se je ob pogledu na pretirano razigrano trojico krčilo srce. Prepričevala se je, da jih je s svojo iznajdljivostjo in trdo roko obvarovala pred nesrečo; da bo obema prihranjeno najhujše: Agathi Paulova razpuščenost in Paulu Agathina povprečnost. Ponavljala si je: Gérard in Agatha sta si enaka, midva sva bila le stranpot, preden sta se našla, v enem letu bosta dobila otroka in blagoslavljala okoliščine, ki so ju združile. Poskušala je pozabiti na zvijače, ki jih je uporabila tisto noč, strašno kakor sanje ob prebujanju iz bolezenskega sna; si govorila, da je po njej delovala zaščitniška modrost. Vse zaman. Kadar se je z nesrečniki znašla za skupno mizo, je bila vznemirjena, vendar se jih ni upala puščati samih, saj se je bala posledic.

Vsak zase bodo molčali, o tem je bila prepričana. Varovala jo je njihova rahločutnost: preveč obzirni so bili, da bi silili drug v drugega in primerjali zgodbe. Če bi se kdaj prikopali do resnice, je seveda ne bi dobro sprejeli, lahko bi jo osumili zlonamernosti. Toda kakšne zlonamernosti neki? Zakaj bi bila zlonamerna? Zakaj bi jim hotela storiti kaj žalega? Brskala je po sebi in iskala odgovor, a ga ni našla. Spet se je pomirila. Te nesrečneže ima vendar rada. V svoje žrtve jih je spremenila, ker ji je mar zanje, ker so njena življenjska strast. Vzela jih je pod svoje okrilje, jim pomagala, jih rešila iz stiske – in šele prihodnost bo pokazala, kakšni nevarnosti so ubežali. Nalogo je opravila s težkim srcem, svojo požrtvovalnost je drago plačala. A ni šlo drugače. Ni šlo drugače.

»Ni šlo drugače,« si je kar naprej ponavljala Élisabeth, kot da ni šlo za umor, temveč za nevaren kirurški poseg. Nož, s katerim je zamahovala tisto noč, se je spremenil v skalpel. Postavljena je bila pred odločitev: morala je ukrepati, uporabiti uspavalo in operirati. Lahko je bila zadovoljna, poseg je uspel, bolnik okreval. A naenkrat je zaslišala Agathin narejeni smeh, strmoglavila je z oblakov in se ponovno znašla za skupno mizo, gledala Paulov kisli obraz, Gérardove ljubeznivo spačene poteze; spet so jo obšli dvomi, spet je odganjala strahove in neizprosne podrobnosti, ki so se ji vračale v spomin, odganjala prikazni iz strašne noči.


Nato sta mladoporočenca odpotovala na medene tedne in brat in sestra sta ostala sama, obsojena drug na drugega. S Paulom je šlo navzdol. Élisabeth se je vselila za obzidje, sedela je ob njem, ga negovala podnevi in ponoči. Zdravnik je bil ob vrnitvi skrivnostne bolezni ves zbegan, toda njeni simptomi so mu bili od nekdaj uganka. Ni se mogel načuditi sobi s španskimi stenami; svetoval je, naj se bolnik preseli v udobno spalnico. Toda Paul se je temu uprl. Vse dneve in noči je preždel v postelji, zavit v brezoblične rjuhe. Élisabeth je sedela na tleh v pridušeni rdečkasti svetlobi izpod zagrnjene svetilke, naslanjala glavo v dlani in strmela predse: bila je zaskrbljena, obhajale so jo črne misli. Rdeča tkanina je nadihnila bolnikova lica z rdečico in Élisabeth je podlegla enakemu slepilu kot nekoč Gérard, ki ga je zavedel odsev gasilske kolone: živela je samo še od lažnivih upov, rekla si je, da je Paul videti bolje, in se pomirila.


Stric je nenadoma umrl in Gérard in Agatha sta prihitela domov. Élisabeth jima je ponujala celo nadstropje v svoji hiši; toda čeprav je vztrajala, sta ponudbo odklonila in se nastanila na ulici Laffitte. Élisabeth je iz tega izpeljala, da se zakonca dobro razumeta, da živita srečno, a povprečno družinsko življenje (edino, ki sta ga vredna) in da se bosta poslej izogibala razpuščenega ozračja, ki vlada v domu njunih prijateljev. Paul je bil ves na trnih od strahu, da bosta ponudbo sprejela. Ko mu je Élisabeth povedala za njuno odločitev, je olajšano vzdihnil.

»Očitno menita, da bi jima s svojo podivjanostjo pokvarila idilo,« je izjavila Élisabeth. »Gérard se boji, da bi slabo vplivala na Agatho, v obraz mi je to povedal. Ne izmišljujem si, častna beseda! Kot bi poslušala njegovega strica, čisto osupla sem bila. Spraševala sem se, ali me mogoče samo vleče. Po mojem se sploh ni zavedal, kako smešen je.«

Kdaj pa kdaj sta zakonca pri prijateljih kosila ali večerjala. Paul se je dvignil iz postelje, se privlekel v jedilnico. Sedeli so tam, prisiljeno kramljali in Mariette, bistrovidna Bretonka, ki je slutila nesrečo, jih je spremljala z žalostnim pogledom.





15

Nekega dopoldneva, ko so ravno sedli k obedu, je Gérard lahkotno rekel Paulu:

»Ugani, koga sem srečal.«

Paul se je vprašujoče našobil.

»Dargelosa!«

»Menda ne?«

»Res, stari moj, na Dargelosa sem naletel!«

Gérard je šel ravno čez cesto, ko je pridrvel majhen avtomobil in ga skoraj povozil. Za volanom je bil Dargelos. Ustavil se je in na kratko sta poklepetala. Z novico, da je Gérard podedoval stričevo premoženje in da upravlja njegove tovarne, je bil že seznanjen. Lepo bi bilo, če bi mu razkazal kakšno, je rekel. Očitno je vedno na lovu za priložnostjo.

Paula je zanimalo, ali se je kaj spremenil.

Tak je kot prej, le malce bolj bled ... Sicer pa neverjetno podoben Agathi – lahko bi bil njen brat. Nič več tisti nadutež kot včasih. Celo zelo zelo prijazen. Dela kot zastopnik za neko avtomobilsko podjetje, nenehno je na službeni poti med Indokino in Francijo. Nastanjen je v hotelu, Gérarda je odpeljal v svojo sobo in ga pobaral, ali še kdaj vidi Snežno kepo ... no, tipa, ki ga je položil s snežno kepo ... mislil je na Paula.

»In potem?«

»Povedal sem mu, da se redno videvava. In me je vprašal: ›Je še vedno navdušen nad strupom?‹«

Agatha je preplašeno poskočila.

»Nad strupom?« je vzkliknila.

»Seveda,« je Paul napadalno bevsknil nazaj. »Sijajna stvar, ta strup. Sanjaril sem o njem, ko sem bil še v šoli, želel sem si ga imeti. No, če sem natančnejši, je o strupih sanjaril Dargelos, jaz pa sem pač posnemal Dargelosa.«

Agatha je vprašala, kaj bi z njim.

»Nič ne bi z njim,« je odvrnil Paul. »Samo imel bi ga. Bil bi moj strup. Res sijajna stvar! Všeč bi mi bilo, če bi ga imel, tako kot bi mi bilo všeč, če bi imel baziliska ali mandrágolo, tako kot mi je všeč, da imam revolver. Veš, da je tu in da ga lahko gledaš. Rečeš si: tole je strup. Res noro.«

Élisabeth se je strinjala. Strinjala se je, ker je hotela kljubovati Agathi in dokazati svojo zavezanost duhu otroške sobe. Izjavila je, da je nad strupom navdušena. Ko sta še živela na ulici Montmartre, je rada izdelovala lažne strupe, jih shranjevala v stekleničice in jih pečatila z voskom, lepila nanje grozljive etikete, si izmišljevala mračna imena.

»Kako odvratno! Gérard, saj nista pri pravi! Še v ječi bosta končala.«

Agathino meščansko zgražanje je spravilo Élisabeth v dobro voljo: dokazovalo je, da sta se zakonca res spremenila v meščana in da si Élisabeth ni le izmišljevala za njunim hrbtom – netaktnost ji je bila s tem oproščena. Spogledala se je s Paulom in mu pomežiknila.

»Dargelos jih je privlekel na dan cel kup,« je nadaljeval Gérard. »Kitajske, indijske, antilske in mehiške strupe, strupe za puščice, strupe, ki se uporabljajo pri mučenju, take za maščevanje in take za žrtvene obrede. Smejal se je. ›Povej Snežni kepi, da sem še vedno tak, kot sem bil v šolskih dneh. Hotel sem zbirati strupe in zdaj jih res zbiram. Na, daj mu tole igračko.‹«

Gérard je segel v žep in potegnil ven paketek, ovit v časopisni papir. Paul in Élisabeth sta bila vsa na trnih. Agatha se je umaknila na drug konec sobe.

Odvili so papir. V njem je tičala temna kepa kroglaste oblike, velika približno za pest; obdana je bila s kitajskim, kakor vata trgajočim se papirjem. Čeznjo je tekla zareza, iskreča se rdečkasta rana; ostalo je bilo prsteno rjavo, podobno kot tartuf. Dišalo je po sveže odkopani grudi, sem in tja je udaril v nos oster vonj po čebuli in krvomočnici.

Vsi so obmolknili. Ob pogledu na nenavadno kepo jim je zastal dih. Privlačila jih je in jih hkrati odbijala: kot da bi gledali v svitek zvito kačo, ki se razpleta v množico kačjih teles. Izžarevala je temno privlačnost smrti.

»Najbrž je kakšno mamilo,« je rekel Paul. »Dargelos je narkoman. Če bi bil to strup, ga že ne bi takole delil naokoli.«

Segel je proti njemu.

»Ne dotikaj se ga!«

Gérard ga je prijel za laket. »Vseeno, ali je strup ali mamilo, dobil si ga od Dargelosa in zdaj je tvoj. Ampak zabičal mi je, da se ga nikakor ne smeš dotikati. Sicer pa mi še na misel na pride, da bi ti pustil pasjo stvarco obdržati; preveč si nepreviden.«

Paul je vzkipel od jeze. Izposodil si je Élisabethine besede in mu zabrusil, da je smešen s tem svojim pokroviteljskim tonom. Kot bi poslušal njegovega strica in tako naprej ...

»Nepreviden?« se je porogljivo zasmejala Élisabeth. »Pa poglejmo, ali je res!«

S časopisom je zgrabila kepo in začela loviti brata okoli mize.

»Pogoltni tole, daj, pogoltni!« je kričala.

Agatha je zbežala, Paul je skočil na mizo in si z rokami zakril obraz.

»Glejta ga, junaka! Glejta, kako je nepreviden!« se je rogala Élisabeth in lovila sapo.

»Kar sama ga pogoltni, koza,« ji je vrnil Paul.

»Hvala, ne bi. Umoril bi me, to pa bi te preveč osrečilo. Naš strup bom spravila v zakladnico.«

»Zelo močan vonj ima,« je pripomnil Gérard. »Skrijta ga v kakšno železno škatlo.«

Élisabeth je zavila kepo nazaj v papir, jo potisnila v staro škatlo za suhe piškote in jo odnesla iz sobe. Na predalniku z zakladnico so se kot vedno valjali revolver, brkato mavčno doprsje in nekaj knjig; stopila je k njemu, izvlekla predal in nekaj časa iskala pravo mesto za dragocenost. Med zobe je vtaknila jeziček in počasi, skrbno iztegnila roko. S slovesno kretnjo je položila kepo na Dargelosovo fotografijo, kakor da bi izrekala urok, kakor da bi zabadala iglo v voščeno figurico.

V Paulu so nenadoma oživeli spomini. Videl se je, kako sedi pri pouku in posnema Dargelosa, kako kar naprej blebeta o divjakih in zastrupljenih puščicah in upa, da bo svojega idola navdušil z načrtom za množični pokol z zastrupljenim lepilom na poštnih znamkah ... Klečeplazil je pred Dargelosom s pošastno zamislijo in niti za trenutek ni pomislil na strahote, ki bi jih povzročil ubijalski strup ... A Dargelos je le skomignil z rameni in mu prezirljivo obrnil hrbet, kot da bi zavrnil nesposobno punco.

Dargelos ni pozabil na ponižnega sužnja, ki je nekoč z odprtimi usti pil njegove besede; podarjeni strup je bil krona njegovega posmehovanja.


Sestra in brat sta bila zaradi kepe strupa, skrite v predalu, naravnost vzhičena. Soba se je obogatila s skrivnostno silo. Zanju je bila kakor živa bomba uporniških posadk, ena tistih mladih Rusinj, ki si na prsi privežejo ogenj in kot zvezda izgorijo v ljubezni.12

Paul je bil zadovoljen tudi zato, ker se je lahko postavljal s svojo čudaškostjo in izzival Agatho, ki naj bi se je bala, izzival Gérarda, ki naj bi po Élisabethinih besedah varoval Agatho pred njegovim vplivom.

Še zadovoljnejša je bila Élisabeth, saj je bil Paul spet takšen kot nekoč: dovzeten za čudaške domislice, neustrašen pred nevarnostjo in skrbno zaverovan v zakladnico.

Kepa je imela zanjo simbolično vrednost: bila je protiutež ozkosrčnosti in meščanskosti, navdajala jo je z upanjem, da bo Agathine vladavine nazadnje konec.

Toda en sam fetiš Paula ni mogel ozdraviti. Še naprej je venel, hujšal in izgubljal apetit, ujet v enolično potrtost.





16

Ob nedeljah je imelo po anglosaksonski navadi, ki so jo v hiši še zmeraj spoštovali, vse hišno osebje prost dan. Mariette je napolnila termovke, pripravila sendviče in se s svojo rojakinjo, gospodinjsko pomočnico, odpravila po svojih poteh. Šofer, ki je občasno pomagal pri čiščenju, si je izposodil enega od avtomobilov in za plačilo prevažal naključne potnike.

Tisto nedeljo je snežilo. Élisabeth je počivala v svoji sobi, kot ji je naročil zdravnik, zavese je imela zagrnjene. Bilo je pet popoldne, Paul je dremal že od poldneva. Prosil jo je, naj ga pusti samega, naj gre gor v svojo sobo, naj uboga zdravnika. Élisabeth je zaspala in sanjala. V sanjah se je zgodilo tole: Paul je umrl. Hodila je po gozdu, ki je bil podoben galeriji, kajti svetloba je padala skozi visoke, s sencami ločene okenske šipe med drevesi. Videla je biljardno mizo, stole in mize, ki so stali na jasi, in pomislila: Priti moram do holma. V sanjah je vedela, da beseda holm pomeni biljardno mizo. Hodila je, frfotala kot metulj, a holm je bil še vedno daleč. Utrujena je legla na tla in zaspala. Nenadoma jo je zdramil Paul.

»Paul,« je vzkliknila, »oh, Paul, torej si še vedno živ?«

In Paul je odgovoril:

»Ne, umrl sem, ampak tudi ti si malo prej umrla. Zato me zdaj lahko vidiš in za vedno bova skupaj.«

In sta odšla. Po dolgi hoji sta dospela do holma.

»Poslušaj,« je rekel Paul. Pritisnil je na biljardni števec. »Poslušaj poslovilno zvonjenje.« Števec je čedalje hitreje beležil točke in jaso je napolnilo telegrafsko prasketanje ...

Ko se je Élisabeth zbudila, je ugotovila, da vsa prepotena in preplašena sedi na postelji. Pri vratih je predirljivo zvonilo. Spomnila se je, da je vse hišno osebje zdoma. Omotična od morastih sanj se je spustila v pritličje. Snežen piš vetra je potisnil v vežo razmršeno Agatho.

Kričala je:

»Kje je Paul?«

Élisabeth se je spet zavedela, se iztrgala iz sanj.

»Kako to misliš?« je rekla. »Kaj ti je vendar? Po mojem spi, kot ponavadi. Prosil je, naj ga nihče ne moti.«

»Hitro, hitro,« je zasoplo kriknila obiskovalka, »steciva k njemu! Dobila sem njegovo pismo, napisal je, da je vzel strup, da bom prišla prepozno, da te je pregovoril, da si ga pustila samega!«

Mariette je pismo k zakoncema dostavila ob štirih.

Agatha je zgrabila Élisabeth in jo stresala, jo priganjala. Toda Élisabeth je stala kakor okamnela. Samo sanja se mi, si je dopovedovala, še zmeraj spim in sanjam. Nenadoma se je zdrznila iz odrevenelosti, se pognala proti sobi, stekla skupaj z Agatho.

V galeriji so ju pričakala pobeljena drevesa in sunki burje, ki so se zaganjali v šipe, in Élisabeth je še vedno sanjala, sredi prostora je namesto biljardne mize še zmeraj kraljeval holm, ostanek zemeljskega potresa, ki se nikakor ni mogel iztrgati iz morastih sanj, najti poti v resničnost.

»Paul, Paul! Govori z nama! Paul!«

Izza svetlikajočega se obzidja ni bilo nobenega odgovora. Toda izza sten je puhtel neznosen smrad. Vstopili sta in zagledali strašen prizor: vse jima je bilo v trenutku jasno. Vso sobo je preplavljal mrtvaški duh, tisti temni, rdečkasti vonj po tartufih, čebuli in krvomočnici, ki sta ga obe takoj prepoznali, in se širil v galerijo. Paul je ležal na postelji, njegove zenice so bile razširjene in obraz spačen do neprepoznavnosti. Iznad španskih sten je lila v sobo snežna svetloba, poplesavala po taktu burje in pozibavala sence na mrliško bledi maski; iz temnega ozadja so se luščili le obrisi nosu in ličnic.

Na stolu sta ležala neporabljeni ostanek smrtonosne kepe in Dargelosova fotografija, zraven je stal vrč z vodo.

Resnične življenjske drame se nikoli ne odigrajo tako, kot pričakujemo. Preproste so in veličastne, polne čudnih podrobnosti. Mladenki sta sprva obstali kot vkopani, ohromljeni od nepričakovanega prizora: najprej sta si morali priznati resnico, morali sta sprejeti nemogoče, v tem tujem telesu sta morali prepoznati Paula.

Takoj nato je Agatha planila k njemu in pokleknila. Še diha, je ugotovila. V njej je zagorelo šibko upanje.

»Lise, zgani se vendar,« je zamoledovala. »Pojdi se obleč. Morda je Paul samo omamljen, morda je ta grozljiva stvar samo neškodljivo mamilo. Steci po termovke, pokliči zdravnika.«

»Zdravnika ni doma, na lovu je ...« je nesrečno zajecljala Élisabeth. »Nedelja je ... nikogar ni, nikogar.«

»Hitro, steci po termovko, pohiti! Še vedno diha, mrzel je kakor led. Termofor potrebuje in dobiti mora požirek vroče kave, da se bo ogrel!«

Élisabeth se ni mogla načuditi Agathini prisebnosti. Gledala jo je, kako se dotika Paula, se pogovarja z njo, se mrzlično suka po sobi. Kako zmore vse to? Kako ve, da potrebuje termofor? Kako se lahko tako razumno in trezno postavlja po robu usodnemu zakonu snega in smrti?

Nenadoma se je zdrznila iz teh misli, se spomnila, da so termovke v njeni sobi. Stekla je ponje.

»Pokrij ga!« je zaklicala, ko je bila že na drugi strani obzidja.

Paul je še vedno dihal. Po zaužitju strupa so ga štiri ure mučili grozljivi prividi in spraševal se je, ali je snov, ki jo je pogoltnil, sploh strup in ne samo mamilo in ali je vzel dovolj velik odmerek glede na to, da hoče umreti. Toda zdaj so bile tesnobne blodnje za njim. Zdelo se mu je, da nima več okončin in da lebdi, preplavilo ga je ugodje, ki je spominjalo na stare čase. Toda grlo je imel čisto suho in oleseneli jezik se mu je mrtvo valjal po ustih; čutil ni ničesar več, le tu in tam neznosno mravljinčenje. Skušal je popiti požirek vode. A roka se je stegovala v prazno, vrč na stolu se je odmikal. Kmalu je začutil, da ima ohromljene roke in noge, da se ne more več premakniti.

Vsakič ko je zaprl oči, je uzrl isti prizor: velikansko ovnovo glavo s sivimi ženskimi lasmi, mrtve vojake z iztaknjenimi očmi in v strumni drži s puško ob rami, ki so se, najprej počasi in nato vse hitreje, vrteli okoli drevesnih vej: videl je, da so njihova stopala z jermeni privezana nanje. Posteljne vzmeti pod njim so poskakovale in škripale v divjem ritmu, ki ga je udarjalo njegovo razbijajoče srce. Žile na rokah so se mu odebelile, okrog njih je zraslo lubje, roke so se mu spremenile v drevesne veje; okrog njih so zanihali vojaki in prizor se je odvrtel od začetka.

Omedlel je in nenadoma se je spet znašel v avtomobilu, v katerem se je tiste daljne noči vozil domov na ulico Montmartre: snežilo je, ob njem je sedel Gérard in sam je plaval daleč stran.

Slišal je, kako Agatha ihti:

»Paul! Paul! Odpri oči, govori z mano ...«

Usta je imel vsa lepljiva in grenka.

»Vode ...« je izmrmral z zlepljenimi, mlahavo tleskajočimi ustnicami.

»Potrpi malo ... Élisabeth je stekla po termovke. Termofor ti bo prinesla.«

»Vode ...« je mukoma ponovil Paul.

Agatha mu je ovlažila ustnice. Nato je iz torbice potegnila pismo in mu ga pokazala: rotila ga je, naj govori z njo, naj ji pojasni, kaj ga je obsedlo, da je napisal takšno pismo, da je storil to norost.

»Ti si kriva, Agatha ...«

»Jaz?«

In šepetaje, zlog za zlogom ji je Paul pojasnil svojo zgodbo, ji razgrnil resnico. Agatha ga je prekinjala, vzklikala od začudenja, dokazovala svojo nedolžnost. Pred njima je obležala past, razkrinkana v vsej svoji zahrbtni premetenosti. Umirajoči mladenič in mlada žena sta se je dotikala, jo obračala v dlaneh, kolesce za kolescem sta razstavljala peklenski stroj. Iz besed, šepetanih na uho, je vstajala podoba zločinske Élisabeth, zagrizene, sleparske nočne obiskovalke.

Spregledala sta vse, kar je storila, in Agatha je vzkliknila:

»Ne smeš umreti!«

»Prepozno je!« je zaječal Paul.

Prav tisti hip je s termoforjem in termovko v rokah vstopila Élisabeth, ki je v strahu, da bi dvojica predolgo ostala sama, na vso moč hitela. Zavladala je nezemeljska tišina, nato jo je prevpil temni vonj po strupu. Élisabeth jima je kazala hrbet, brskala med škatlami in stekleničicami ter iskala kozarec, ga napolnila s kavo. Potem se je, nič hudega sluteč, obrnila k žrtvama. Njun pogled jo je zmrazil. Paul se je v divjem sunku volje napol privzdignil med blazinami, Agatha ga je objemala in ga podpirala. Njuna obraza sta se stikala, v očeh jima je plamenelo sovraštvo.

»Paul, ne pij tega!« je kriknila Agatha.

Élisabethina roka je obstala na pol poti.

»Zmešana si,« je zamrmrala. »Kot da ga hočem zastrupiti.«

»Pripisala bi ti kaj takega.«

Smrt je še enkrat zamahnila s koso. Élisabeth se je zamajala. Odprla je usta, da bi se branila.

»Ostudnica! Prekleta pošast!«

Strašne besede so jo oplazile kakor bič, potrjevale, da so se uresničili njeni najhujši strahovi. Niti sanjalo se ji ni, da je Paul dovolj pri močeh in da lahko govori.

»Umazana, ostudna pošast!«

Paul je kričal, rjovel, jo prestreljeval s pogledom svojih modrih oči, z modrim ognjem, ki mu je nepretrgano bruhal izpod vek. Njegove lepe ustnice so bile spačene od krčev in tikov, toda oči so ostale suhe, se po volčje svetlikale; iz njih so švigali zgolj vročinski bliski.

V šipe se je še vedno zaganjal snežni metež. Élisabeth je za korak odstopila.

»No, prav,« je rekla. »Res je. Bila sem ljubosumna. Nisem te hotela izgubiti. Agatho sovražim, nisem ji mogla dovoliti, da bi te odpeljala od doma.«

Nenadno priznanje je strgalo z Élisabeth kostum premetene spletkarke in jo ogrnilo v plemenito draperijo, jo povzdigovalo nad nizkotnost zločina. V njej je divjal vihar. Kodre je vrgla nazaj in pokazalo se je okrutno drobno čelo, ki se je visoko in marmorno svetilo nad bleščečimi očmi. Bila je sama proti vsem, njen edini zaveznik je bila soba: z dvignjeno glavo je kljubovala Agathi, Gérardu, Paulu, vsemu svetu, ki se je zarotil proti njej.

Pograbila je revolver na predalniku.

»Streljala bo! Ubila me bo!« je kriknila Agatha in se oklenila Paula. Toda Paula je že odnašalo proč, v bledež.

Élisabeth še na misel ni prišlo, da bi namerila vanjo. Le zakaj bi streljala na to elegantno žensko? Revolver je pograbila nagonsko, kakor bi v zadnjem poskusu rešitve planila po njem vohunka, ki so jo stisnili v kot in ki jo žene le še odločenost, da bo drago prodala svojo kožo.

Toda ob ženski na robu živčnega zloma in človeku v agoniji je postalo njeno kljubovanje nesmiselno. Veličina ni koristila ničemur.

Tedaj je Agatha, prepadena, nenadoma zagledala pred seboj noro žensko: žensko, ki so se ji poteze razlezle v noro spako, norico, ki se je postavila pred ogledalo in se začela pačiti, si puliti lase, škiliti, kazati jezik. Mrtvilo, v katerem se je znašla Élisabeth, je bilo v tolikšnem neskladju z njeno notranjo napetostjo, da ni več zdržala; bila je že na robu blaznosti in izrazila jo je lahko zgolj z grotesknimi spakami, s klovnovsko burko je poskušala ukaniti neizprosno življenje, premakniti meje znosnega, čakala je na trenutek, ko bo tragedija izvrgla svojega protagonista, ker ne bo prenesla tolikšnega stopnjevanja.

»Zmešalo se ji je! Na pomoč!« je še naprej kričala Agatha.

Ob njenih krikih se je Élisabeth obrnila stran od ogledala in se obrzdala. Izbruh se je polegel, pomirila se je. V trepetajočih rokah je stisnila orožje, se oprijela praznine. S sklonjeno glavo se je vzravnala.

Vedela je, da se sobi z vrtoglavo hitrostjo bliža konec, toda agonija je trajala in trajala in morala je zdržati. Napetost ni popustila niti za trenutek. Nenadoma je začela na ves glas šteti, računala je, množila in delila, se spominjala različnih datumov, številk na večstanovanjskih hišah, jih seštevala, se uračunala, spet seštevala. Na vsem lepem se je spomnila, da holm, o katerem je sanjala, izvira iz romana Paul in Virginija, in da »holm« tam pomeni grič. Nikakor se ni mogla spomniti, kje se roman dogaja. Morda na Mauritiusu? Številke so zdaj zamenjala imena otokov, Mauritius, Madagaskar, Martinique, izgovarjala jih je, jih ponavljala in združevala v različnih zaporedjih, v glavi je ustvarjala praznino, potiskala samo sebe v delirij.

V njej se je naselil mir in ta mir je presenetil Paula. Odprl je veke, spogledala sta se in Élisabeth je srečala oči, ki so se že oddaljevale, tonile vse globlje, oči, v katerih se je namesto sovraštva svetlikala skrivnostna radovednost. Élisabeth je obšla zmagoslavna slutnja. Prepustila se je sestrskemu nagonu, nadaljevala z novim pogumom, stala čisto pri miru in predla, niti za hip ga ni spustila izpred oči. Na glas je računala, izgovarjala številke in imena, predla vse večjo praznino; in zaslutila je, da pada Paul v hipnozo, da prepoznava igro, da se vrača v lahkotno ozračje otroške sobe.

Mrzlica je Élisabeth zbistrila um, postala je jasnovidna. Odstirale so se ji skrivnosti, za njo so hodile sence in jo ubogale. Še malo prej je bila kakor čebela, ki gradi iz nedoumljive nuje, kot bolnika v umobolnici jo je gnalo nekaj, kar ji je bilo tuje in zastrto; zdaj je ustvarjala premišljeno, zavestno, kakor se hromec, ki je sprva shodil po čudežu, postavi na noge z močjo lastne volje.

Paul je prihajal za njo, Paul se je vračal k njej: o tem ni bilo zdaj nobenega dvoma več. Iz tega prepričanja je izvirala vsa domišljija, s katero je predla svojo nepojmljivo mojstrovino. Niti za trenutek se ni ustavila, predla je in predla, zapeljevala brata z uročnimi besedami. Agatha ga je še vedno objemala okoli vratu, toda Élisabeth je vedela, da je ne čuti več, da ne sliši več njenih obupanih krikov. Le kako bi jih lahko, le kako bi jih lahko slišala ona? Preglasili so jih visoki toni lestvice, v kateri sta skladala svoj rekviem.13 Brat in sestra sta se vzpenjala z ramo ob rami, na visokih koturnih grških igralcev sta puščala za seboj podzemlje Atrejevega rodu.14 Élisabeth je odnašala svoj plen. Modrost bogov in boginj, ki delijo pravico, ju ni več mogla rešiti; zanesla sta se lahko le še na njihovo genialnost. Pogum velja: še malo in dospela bosta tja, kjer so telesa samo prah, kjer se duši zlijeta v eno, kjer krvoskrunstvo ni več zabloda.

Agathini kriki so odmevali daleč stran, v nekem drugem času. Kakor veličastni sunki snežnega meteža, ki so stresali okenske šipe, so bili za Élisabeth in Paula zgolj oddaljen šum. Mrak se je umikal pred trdo svetlobo luči, le na Élisabeth je padal škrlatni soj izpod rdeče cunje in jo zagrinjal s svojo senco. Iz zatočišča je opazovala osvetljeni oder, predla praznino in vabila Paula, naj se ji pridruži v somraku.

Umirajoči je vse bolj slabel. Odnašalo ga je k Élisabeth, k snegu, k igri, k sobi iz časov njunega otroštva. Na življenje ga je vezala le še tanka nit; le še tanka nit je pripenjala razpršene misli na kamnito težko telo. Z očmi je še zmeraj sledil sestri; toda razločil je le še visoko postavo, ki ga je klicala z imenom. Élisabeth je držala prst na sprožilcu revolverja in kakor ljubimka, ki čakajoč, da jo njen ljubi dohiti, odlaga lasten užitek, prežala na bratov smrtni krč; vzklikala mu je, naj se ji pridruži, ga vabila, čakala na veličastni trenutek, ko bosta s smrtjo dokončno pripadla drug drugemu.

Nazadnje je Paul omagal, glava mu je omahnila vznak. Élisabeth je mislila, da je prišel konec, prislonila si je revolver ob sence in ustrelila. Ko se je zgrudila, je prevrnila eno od španskih sten in zaslon je s strašanskim ropotom treščil na tla. V ozadju so se bledo zasvetlikala zasnežena okna; v obzidju je kakor sredi bombardiranega mesta zazevala globoka rana in pred pogledi skrito sobo spremenila v oder, v katerega strmijo gledalci.

In Paul jih je zagledal tam pri oknih, prislonjene k šipam.

Medtem ko je Agatha drevenela od groze in onemelo bolščala v Élisabethino krvavo truplo, je Paul med žlebiči v staljenih ledenih rožah razločil potlačene nosove, sploščena lica in rdeče roke fantov, ki so se obmetavali s kepami. Prepoznaval je obraze, pelerine, volnene šale. Iskal je Dargelosa. Bil je edini, ki ga ni videl: opazil je le njegovo kretnjo, njegov silni zamah.

»Paul! Paul! Na pomoč!«

Agatha je drgetala od mraza, se sklanjala nadenj.

Kaj neki hoče ta ženska? Kaj vendar počne? Paulove oči so ugasnile. Nit se je pretrgala, soba je poletela v nebo. Za njo sta ostala le kužen smrad in drobna ženska, ki se je pozibavala na razbitini. Njeni obrisi so se tanjšali, se odmikali, izginili v daljavi.


Saint-Cloud, marca 1929





Opombe

1. Stopnje v francoskem izobraževalnem sistemu se štejejo od višje proti nižji: srednješolsko izobraževanje se začne s šestim letnikom, med enajstim in dvanajstim letom. V petem letniku imajo šolarji dvanajst do trinajst let, v četrtem štirinajst, v zadnjem, tretjem, do petnajst.

2. V izdaji »Poche« la bouche rouge; pravilno je la boue rouge.

3. Denimo slovito igralko Sarah Bernhardt s konca 19. in z začetka 20. stoletja, za katero je Cocteau skoval izraz le monstre sacré (dobesedno »sveta pošast«).

4. Mišljen je kip v naslanjaču sedečega Voltaira, mojstrovina razsvetljenskega kiparja Jeana-Antoina Houdona.

5. Besedna igra: hudomušen namig na francoskega egiptologa iz 19. stoletja Augusta Marietta.

6. Verjetno je mišljena bizantinska cesarica Teodora iz istoimenske Sardoujeve drame, v kateri je blestela Sarah Bernhardt.

7. Kitica je del soneta, ki ga pripisujejo Baudelairu (v izdaji Bibliothèque de la Pléiade je uvrščena med njegove »prve pesmi«), čeprav se je podenj podpisal njegov prijatelj Alexandre Privat d’Anglemont.

8. Morda kaka parafraza Nietzscheja ali pa Cocteau citira samega sebe

9. Mišljena je Baudelairova pesem »Moesta et errabunda« iz zbirke Rože zla (1857).

10. Tako je leta 1927 umrla plesalka Isadora Duncan.

11. Grofica de Ségur (1799–1784) je bila svojčas zelo znana in brana pisateljica ruskega rodu, ki je ustvarjala zlasti za mladino; izvirno besedilo romana omenja delo Les Vacances; še danes so priljubljene Les Malheurs de Sophie.

12. Namig na revolucionarno Rusijo, na nihilistične teroriste, ki so metali bombe, in mornarje iz upora na oklepnici Potemkin iz leta 1905.

13. V izdaji »Poche« leur champ de mort; pravilno je leur chant de mort.

14. Atrej je morilec otrok brata Tiesta, zato nad njegovim rodom visi prekletstvo: njegovi potomci so Agamemnon in Menelaj, nato Elektra, Ifigenija in Orest. Mišljen je svet tragedije.





Saša Jerele

Jean Cocteau, sanjač v naročju mitov


Dédaigneux, frivole et mince,

Rêvasseur et puéril,

J’étais né pour être prince,

Un petit prince en exil.

(Le Prince frivole, 1910)



Otroška soba, ograjena s španskimi stenami, varen otoček sredi praznega meščanskega stanovanja. Magičen prostor par excellence. V tem zavetju brat in sestra izživita svojo usodo, to ladjo zibljeta do končnega brodoloma. Cocteau je bil mojster podob in prizori v Otrocih somraka (Les Enfant terribles) so med njegovimi najočarljivejšimi. S podobo dekliške Sfinge v spremstvu šakaljega Anubisa, s kentavrom in krilato boginjo, ki ju sredi puste mediteranske pokrajine sreča Orfej v sodobni, brezhibno krojeni sivi obleki, predstavljajo najsvetlejše zvezde v ozvezdju Cocteau. Leta 1929 napisani Otroci somraka veljajo danes za biser nadrealistične umetnosti, kar je svojevrstna ironija časa: kajti ravno nadrealisti so bili tista umetniška skupina, s katero si je bil Cocteau večno v laseh.

Pariz v dvajsetih letih 20. stoletja. Na ruševinah dadaizma in kubizma, na temeljih Rimbaudove in Appolinairove zapuščine se rojeva nov duh: leta 1924 napoči čas za Bretonov Nadrealistični manifest. Izidejo nekateri mejniki francoske književnosti: Bretonova Nadja, Éluardova Capitale de la douleur; pa tudi Gidovi Ponarejevalci denarja, najpomembnejši romani Françoisa Mauriaca in Blaisa Cendrarsa, Giraudouxov Amfitrion 38; med bralce pridejo zadnji deli Proustovega Izgubljenega časa. Pariz je središče evropskega umetniškega vrenja. Nadrealizem vpliva tudi na Picassa, ki se je vmes že vrnil h klasicizmu in figuraliki; Stravinski je v neoklasicističnem obdobju.

Cocteau ima dober nos za vse, kar je »v zraku«, in sodeluje, prijateljuje, si dopisuje in polemizira z vsemi najvidnejšimi osebnostmi tedanjega umetniškega sveta. V baletu Parade (1917) sodeluje z Djagilevom, Picassom in Satiejem1, v drami Antigone (1922) s Picassom, pri oratoriju OEdipus Rex (1927) s Stravinskim; pri baletu Mladoporočenca z Eiflovega stolpa2 se poveže s skladatelji »šesterice«. V poeziji, prozi, dramah se od avantgardnih eksperimentov že obrača nazaj h klasicizmu oziroma ju svobodno združuje (nadrealisti se vtihotapljajo na njegova pesniška branja ter gledališke predstave in uprizarjajo »incidente«). V tem duhu leta 1929 napiše roman Otroci somraka; že leto pozneje bo, brez vsakršnih filmskih izkušenj in predznanja, posnel eksperimentalni film Pesnikova kri (Le sang d’un poète, 1930), ki se bo za vedno zapisal med klasike poetične kinematografije.

Če bi hoteli tega vsestranskega umetnika in grafomana opisati z dvema besedama, nikakor ne bi mogli mimo izvirnega naslova pričujočega romana. Da, Jean Cocteau je bil enfant terrible v najžlahtnejšem pomenu besede. Kaj izraz pomeni, vemo: neznosnega, razvajenega, nesramnega otročaja, ki s svojim jezikanjem in vedenjem spravlja v zadrego vse okoli sebe; v prenesenem pomenu nekonvencionalnega umetnika, ki ruši ustaljena pravila. Cocteau je bil vse to: izjemno talentiran, izviren, svobodnjaški duh, kot Proust in Gide pripadnik pariškega visokega meščanstva, ki po miselnosti ne bi mogel biti manj meščanski, a vendar ni nikoli postal odpadnik. Zaradi svojega načina življenja, odkrite homoseksualnosti in uživanja opija, ki ga je ovijal v oblak šušljanja, je bil vsekakor tudi »otrok somraka«. Opis bi lahko niansirali z naslovi drugih del: prince frivole, ljubljenec visoke družbe; imposteur Jean, čigar življenje in delo sta bila svojevrstna igra; in v prvi vrsti Orfej, prekleti pesnik, ki je vse svoje ustvarjanje dojemal kot ustvarjanje poezije, pa naj je držal v roki čopič, pisalo ali kamero.


Jean Cocteau se je rodil na prelomu stoletja (5. julija 1889, Maisons-Laffitte pri Parizu) v ugledni meščanski družini kot najmlajši, nepričakovan otrok. Mati ga je oboževala in razvajala, z njo je ostal povezan do njene smrti. V tem okolju se je bolj razvijala Jeanova senzibilnost kakor njegov značaj ali inteligenca. Ko je imel devet let, je oče, nekdanji odvetnik, sicer rentnik in ljubiteljski slikar, storil samomor. Mladi Jean naj bi bil slab učenec; toda rodbina je bila odprta za umetnost, fanta so od malega vodili v gledališče, v opero, na koncerte; mati, ki se lepotiči za gledališče, je med Jeanovimi najdragocenejšimi spomini. Obujanje umetnikove poti je marsikdaj duhamorno opravilo, a ne pri Cocteauju; njegovo življenje je bilo performans samo po sebi. Njegov pesniški debi je bil bleščeč: igralec Édouard de Max mu je leta 1908 priredil pesniško matinejo v gledališču Femina, ki ga je bolj kot v izbrano literarno srenjo izstrelila med zvezde mondene družbe. Odtlej je neutrudno pisal, do leta 1912 je objavil že tri pesniške zbirke, ki se jih je pozneje sramoval (med njimi Prince frivole, 1910), in si z izjemnim strateškim čutom utiral pot v visoke kroge, med aristokratske omikance in priznane umetnike; postal je nepogrešljiv obiskovalec mnogih literarnih salonov in umetniških krogov. Cocteau je vse življenje slovel kot duhovit in očarljiv kramljač, bleščeč sogovornik v izbranih opravah in z elegantnim poplesujočim korakom, nekakšen arbiter elegantiae, ki pa je poleg razkošja ljubil tudi askezo in je obiskovalce rad sprejemal v kopalnem plašču; s svojim burkaškim smislom za humor in čudaškimi domislicami je znal imenitno zabavati družbo. Ko ga je Picasso, s katerim se je odpravil na potovanje po Italiji, leta 1917 predstavil Gertrude Stein, je menda ta o njem menila, da govori prelepo, da bi pisal dobre knjige (nekaj te govorniške briljance je ohranjene v delu Portraits-Souvenir iz leta 1935, v katerem je portretiral nekatere svoje sodobnike in ki velja za njegovo najkakovostnejšo prozo). Podobno kot F. Scott Fitzgerald je utelešal kozmopolitizem prve polovice dvajsetega stoletja, ki se je bližal zatonu.

Prelomno zanj je bilo že omenjeno srečanje z Djagilevom, ki je leta 1909 s svojo skupino Ruski balet osvojil Pariz: zanj je risal plakate, pisal librete, soustvarjal koreografije; pod njegovim vplivom se je obrnil k avantgardi, kubizmu, futurizmu, dadaizmu. Pesmi iz tega časa Le Cap de Bonne-Espérance so izšle leta 1919. Prve svetovne vojne se je udeležil kot voznik rešilnega avtomobila (in lažni marinec); izkušnja mu je navdihnila roman Thomas l’imposteur (1923). Povojni čas je prinesel preobrat h klasicizmu; Cocteau se je povezal z mladim Raymondom Radiguetom, čigar izjemni talent je prepoznal in podprl; njegova nenadna smrt ga je močno potrla in Cocteaujeva odvisnost od opija naj bi izvirala prav iz tega obdobja. Film Pesnikova kri je nastal po naročilu in s finančno podporo vikonta Charlesa de Noaillesa, za katerega je Luis Buñuel sočasno posnel Zlato dobo.

V tridesetih letih je Cocteau napisal nekaj svojih najboljših dram. Človeški glas (La Voix humaine, 1930; v slovenščini jo imamo, dostopno le v tipkopisu, v prevodu Janka Modra – letnica nastanka prevoda ni znana – in Alje Tkačev iz leta 1957) je monodrama: ženska se pogovarja po telefonu z ljubimcem, s katerim se razhajata; monolog je poln premolkov, vrzeli, neizgovorjenega. Tragedija Peklenski stroj (La Machine infernale, 1934; prevedla Radojka Vrančič, Ljubljana, AGRFT, 1965), ki je moderna v najžlahtnejšem pomenu besede, je predelava antičnega mita o Ojdipu. Sledijo Šola za vdove (L’École des veuves, 1936; slovenski prevod je iz šestdesetih let in dostopen v tipkopisu), Les Parents terribles (1938), očarljiva drama o pretirani navezanosti matere na sina, in druge. Prav konec tridesetih je spoznal igralca Jeana Maraisa, ki ga je kot sopotnik in pozneje prijatelj spremljal do konca življenja.

V štiridesetih je zavel v Franciji nov duh: učitelji mladine so postali Sartre, Simone de Beauvoir in pariška četrt Saint-Germain-des-Prés. Cocteau se je v tem obdobju preusmeril k filmu in zaslovel med širšim občinstvom: posnel je La Belle et la Bête (1946), L’Aigle à deux têtes (1948), Les Parents terribles (1948), Orphée (1950) in s Truffautovo finančno podporo Le Testament d’Orphée (1960). Ta leta je zaznamovalo tudi prijateljstvo s francosko mecenko Francine Weisweiller: njeno vilo Santo-Sospir na Azurni obali je Cocteau poslikal s čudovitimi freskami po antičnih in svetopisemskih motivih. Končno priznanje je doživel s sprejemom v Francosko akademijo (1955), ki so mu sicer številni nasprotovali. Zadnja leta je preživel z igralcem Édouardom Dermitom, ki je postal dedič njegove obsežne zapuščine. Cocteau je umrl 11. oktobra 1963 v starosti 74 let, usoden je bil srčni napad. Pokopan je v kapeli v Milly-la-Forêt, za epitaf si je izbral besede: Je reste avec vous.


Dobrih pet desetletij je že minilo od njegove smrti. Jean Cocteau vsekakor ostaja z nami, toda v kolikšni meri je preživelo njegovo delo? Sam je prav gotovo hotel obveljati za pesnika: poezija je bila zanj temelj vsega ustvarjanja. Sam je predlagal razvrstitev svojega obsežnega zbranega dela po naslednjih kategorijah: poezija, gledališka poezija, romaneskna poezija, kritična poezija, likovna poezija, filmska poezija.

V Franciji in nasploh je Cocteau zagotovo najbolj znan po svojih eksperimentalnih filmih in uspešnicah, ki povečini sodijo med klasike. Sveže in prepoznavno je ostalo njegovo likovno ustvarjanje (risbe, platna, freske, plastika, tapiserije, keramika): od ilustracij k lastni literarni produkciji, poslikav v kapelah in v že omenjeni vili Santo-Sospir, do poštne znamke z likom Marianne. Sledijo njegove drame, v katerih je, kot mnogo dramatikov njegove dobe, pogosto predeloval antične mite in ki veljajo za nekakšno brv med Anouilhom in Ionescom, za spoj klasicizma in poetike iracionalnega; nato romani in druga proza, za katero je značilen gibek, okleščen slog. Še najmanj znan je, kljub obsežnosti in izjemnemu talentu, njegov pesniški opus, ki obsega v izdaji Bibliothèque de la Pléiade več kot 1500 strani. Gojil je preprostost, zvočnost, eleganco ter svobodno združeval klasičnost in inovativnost: uporabljal je vse tipe verzov, od metričnega do svobodnega, od tipografskega do proznega. Resda njegova grafomanska produkcija niha v kakovosti in že za časa življenja so mu očitali površinskost in lahkotnost; toda obenem se poznavalci strinjajo, da izobraževalni sistem Cocteauja neupravičeno spregleduje.3 Omeniti pa je treba še en Cocteaujev obraz: imel je izreden dar za prepoznavanje talentov. Mnoge je tako ali drugače podprl in jim pomagal pri uveljavljanju: v mladih letih Proustu, pozneje Radiguetu, Genetu, Jeanu Maraisu in drugim.


Otroci somraka so bili napisani v izjemni naglici (Cocteau je nasploh pisal hitro in je o sebi rad govoril kot o »ročnem delavcu«, ki pred praznim listom papirja neznansko trpi). Toda če se ta naglica pozna nekoliko šepajočemu pripovednemu ritmu, včasih prehitremu tempu v zapletu in razpletu in asketskemu slogu, ki občasno trpi za mršavostjo, pa zato gotovo ni okrnjena notranja povezanost celote.

Besedilo je nastalo v času Cocteaujevega zdravljenja v luksuzni kliniki Saint-Claude (tam se je odvajal od opija, stroške bivanja je velikodušno poravnala Coco Chanel) v vsega sedemnajstih dneh. Cocteau je rad pripovedoval, da je prihajalo iz njega tako rekoč samo od sebe in da se ni smel vmešavati v ustvarjalni proces, sicer je delo zastalo. Sočasno je pisal dnevnik, ki ga je, posejanega z osupljivimi risbami, objavil leta 1930 pod naslovom Opium; leta 1935 je izdal še delce 60 dessins pour »Les Enfants terribles«.

Za njim so obdobje notranje razdvojenosti po smrti pisateljskega kolega in intimnega prijatelja Raymonda Radigueta, religiozna faza v krogu Jacquesa Maritaina in časi najhujše odvisnosti od opija; v razmerju z mladim pesnikom Jeanom Desbordesom doživlja nekakšen preporod, kmalu mu bo posvetil knjigo risb 25 dessins d’un dormeur, iz približno tega časa je tudi prva, anonimna izdaja njegovih homoerotičnih risb Le livre blanc.

Na kliniki ga obiskuje prijatelj, ki mu pripoveduje o nenavadnem in neločljivem paru večnih adolescentov, bratu in sestri Jeanu in Jeanne Bourgoint, ki živita sredi razkošja ob invalidni materi in v nepopisnem neredu; pozneje je Jeanne naredila samomor, Jean pa je vstopil v red trapistov. Temu realnemu ogrodju je dodal nekatere avtobiografske podrobnosti: spomine na petit lycée Condorcet in bližnji Cité Monthiers, zlasti na sošolca Dargelosa, sicer stvarno osebo, ki pa jo je (že v Livre blanc) povzdignil v mit. Ta mu je navdihnil začetne strani knjige in poskrbel za nekakšno rdečo nit.

Toda zgodba, ki se odvija v pariški četrti Saint-Germain-des-Prés, navsezadnje sledi bolj pravljični kakor realistični logiki (še eno priljubljeno Cocteaujevo geslo je bilo: Ne me demandez pas pourquoi.). Najstnika Paul in Élisabeth živita v svoji sobi, daleč od sveta odraslih, ne obiskujeta šole, za denarne zadeve skrbita dobri zdravnik in prijateljev stric; potem ko v svojem iniciacijskem potovanju prekršita vse mogoče prepovedi, nazadnje s smrtjo dokončno ubežita omejitvam odraslosti. Roman je bil kot ustvarjen za to, da očara mladino. Postal je kulten in ustoličil Cocteauja za maître de la jeunesse, učitelja mladine. V njem se je prepoznalo brez števila mladih, mnogim je, kot že prej Proustova Sodoma in Gomora (1922) ali Gidov Corydon (1924), pomagal do seksualne osvoboditve.

Ravno zaradi njegove priljubljenosti se Cocteau ni nikoli maral lotiti filmske adaptacije romana. Šele leta 1950 je francoski režiser Jean-Pierre Melville s pesnikovo privolitvijo in po njegovem scenariju posnel film z odlično Nicole Stéphane v glavni vlogi; Paula je odigral Édouard Dermit. Znana je vsaj še ena predelava: ameriški skladatelj Philip Glass je leta 1996 napisal po njem opero za glas in tri klavirje.

Roman z avtobiografskega vidika na prvi ravni vsekakor tematizira neuspeh absolutne ljubezni in zmagoslavje smrti; na drugi ravni je »transpozicija Cocteaujeve čustvene negotovosti, njegovega omahovanja med spoloma, ki se je po vsem sodeč vedno končala z neuspehom.«4

Toda zlasti se Cocteau v njem izkaže za ustvarjalca, ki sta mu blizu mit in simbol: sam je to imenoval »heraldična psihologija«. Simbolno vlogo v romanu prevzemajo tako osebe kot predmeti in prizorišča. Cité Monthiers se spremeni v gledališče, v katerem se v odmaknjenosti od resničnega življenja odvija dogajanje, resničnejše od življenja (lože v Cité Monthiers in bitko s snežnimi kepami je Cocteau upodobil tudi v filmu Pesnikova kri). Dargelos se predstavi kot nekakšen lučalec strele, angel smrti: Cocteau ga je nekje opisal kot simbol »surovih sil v nas, ki jih poskuša družbena mašinerija ubiti«.

Élisabeth je po drugi strani antična junakinja v belem kopalnem plašču: brezkompromisna Antigona, plemenska žival, ki časti nekonvencionalnost in ekscentričnost, kraljica domišljije in igre, ki v imenu višjih ciljev zavrača le petit bonheur (Anouilh) oziroma prejkone svet, v katerem je njena ljubezen do brata nemogoča.

Paul je v marsičem njeno nasprotje, povezuje se s podobama mumije in mesečnika, s svojo požrešnostjo in ljubeznijo do prijetnih stvari pooseblja skušnjavo običajnega, skušnjavo konformizma, utelešeno v Gérardu. In če Dargelos predstavlja klic smrti, je Agatha, njegov dvojnik, poskus pomiritve in sestopa v resničnost, ki se izjalovi, ker sestra tega zdrsa v dolgočasno, povprečno resničnost ne more dovoliti.

Simbolno moč imajo tudi predmeti: zakladnica, kepa snega in kepa strupa, in še zlasti otroška soba. Demonska soba ima skrivnostno moč in lastno voljo; otroci jo lahko s pomočjo zakladnice in svetinj obnovijo kjerkoli in kot takšna zagotavlja enotnost kraja, časa in dogajanja, značilno za antične drame. Povezuje se s podobami zibelke, ladje na odprtem morju (španske stene na koncu razpadejo v razbitine), otoka sredi morja linoleja; živalskega oklepa, v katerem otroka živita »kot dva uda istega telesa«, in ki je obenem tudi kaznilnica, celo sarkofag. Za druge je svetišče in prepovedano mesto, ograjeno z obzidjem; in nenazadnje jo avtor vseskozi opisuje kot gledališče, ki se »pozibava na robu mita«.

Omenili smo že notranjo koherenco teksta: v besedilu se kot odmev pojavljajo številne simetrije. Prispodoba gledališča ne obvladuje le sobe na ulici Montmartre in sobe v Michaëlovi stanovanjski palači, temveč tudi dvorišče v Cité Monthiers. Snežna kepa, ki zadene Paula naravnost v prsi (»teman udarec, udarec marmorne pesti«), se proti koncu romana prelevi v kepo strupa in s tem dokončno opravi svoje poslanstvo. Črni angel Dargelos se podvaja in variira z likom Agathe. Vseprisotna noč in sneg poglabljata občutek nestvarnosti, ustvarjata napeto pričakovanje, prekrivata togotno jezikavost z grobno tišino.

Ta črno-beli svet, v katerem sta skoraj edini omenjeni barvi bela (sneg, Paulova in Élisabethina bledica, kopalni plašč ...) in rdeča (kri, rdeča cunja, škrlatni somrak, odsev gasilske kolone, rdečkasti vonj kepe strupa ...), polagoma preraste v svet antične tragedije. Lahkotnost in igrivost se umakneta čedalje nevarnejši igri. V finalu so združeni vsi motivi in osvetljene vse teme romana: z vnebovzetjem se otroka dokončno povzpneta v višave mita.

Toda o čem pravzaprav pripoveduje ta mit?

Interpretacij je morda toliko, kolikor je bralcev. Ponudimo jih le nekaj. Vemo, kako zlahka se otroška duša odmakne od resničnosti in si ustvari lasten domišljijski svet, tem bolj, če je v stiski. Paul in Élisabeth sta siroti, ki imata zgolj drug drugega. Sredi praznine si ustvarita udobje, »ki ni od tega sveta«, življenje, ki je samo po sebi mojstrovina, »igro«, ki je naravno mamilo in ju varuje pred pastmi odraslosti. Vse to jima začasno pomaga preživeti; toda »igra« je tiranski gospodar in odmik od resničnosti ima svojo ceno. Nezmožnost ustvarjanja vezi z zunanjo resničnostjo in z drugimi ljudmi vodi dušo v smrt. Cocteau, petit prince en exil, ki se je vse življenje boril z odvisnostjo od opija in ki je z igro umetnosti znova in znova pretvarjal običajni svet v magičnega, je zagotovo vedel veliko o tem.

Po drugi strani lahko svet nenavadnih otrok razumemo kot dogajanje v pesnikovi duši, brata in sestro kot dva pola iste osebnosti: gre torej za razpetost med težnjo po konvencionalnosti, po ukoreninjenosti v življenju »na tem svetu«, in težnjo po preseganju tega sveta, po brezkompromisni lepoti – razpetost med dvema nasprotujočima si silama v umetnikovem notranjem svetišču, ki sta lahko nepomirljivi. Philip Glass je svojo opero zastavil kot zgodbo o narcisizmu, ki pogoltne umetnikovo delo, o nevarnosti osebnosti, ki je tako obsedena s seboj, da ne vidi več onstran svojega vesolja in naredi iz življenja tragedijo.5

Naj bo kakor koli že, roman je popolno utelešenje Cocteaujevega mota, da mora pesnik o resnih stvareh – že iz vljudnosti – govoriti na lahkoten način. Otroci somraka morda ne dosegajo slogovne elegance in duhovne resnobe kakih Gidovih Ozkih vrat; toda njihova oblikovna izčiščenost, nevsiljiva večplastnost, splet sanjskosti, humorja, napetosti in liričnosti so jih obvarovali usode zaprašenosti, ki doleti mnoge dobre knjige: roman deluje moderno in sveže, skušnjava izgnanstva iz resničnosti je morda naši dobi bližja kot kateri koli drugi. Da, Cocteau je znal iz mitov izluščiti najboljše in nekaj hib mu zlahka odpustimo, kajti v nasprotju z Otroki somraka je sam vendarle našel krhko ravnovesje in ustvaril nepozaben zgled srečnega sožitja med umetnikom in njegovo umetnostjo.



______________

1 Prav ta balet je Appolinairu navdihnil skovanko surréalisme, ki sta jo prevzela Breton in Soupault.

2 Les Mariés de la Tour Eiffel, slov. prev. Mladoporočenca z Eiflovega stolpa, radijska igra, Ljubljana, Radio Slovenija, 1991.

3 Slovenci imamo le nekaj antologijskih prevodov njegove poezije, Marija Javoršek je prevedla še njegov Gregorijanski spev (Delo, let. 39, št. 157 [10. VII. 1997], str. 12).

4 Jean-Jacques Kihm, Elizabeth Sprigge, Henri C. Béhar, Jean Cocteau, l‘homme et les miroirs, Pariz, La Table Ronde, 1968, str. 196. Cocteau je imel nekaj težavnih razmerij z ženskami, predvsem s kneginjo in igralko Natalijo Pavlovno.

5 »La rose, le miroir, la clé, le cheval et le gant – entretien avec Philip Glass«, v: David Gullentops et al., Jean Cocteau, Pariz, Europe, 2003, str. 246.





Jean Cocteau

LES ENFANTS TERRIBLES

©Éditions Grasset & Fasquelle, 1929.



©Saša Jerele za prevod v slovenščino

©Hiša poezije za to izdajo





Jean Cocteau

OTROCI SOMRAKA

Prevod in spremna beseda

Saša Jerele

Jezikovni pregled

Dušan Merhar

Zbirka GINKO

8. knjiga

Urednica Nadja Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Prevod je izšel s podporo Javne agencije za knjigo RS in Evropske komisije v okviru programa Kultura 2007-2013.

Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293071360

ISBN 978-961-7016-26-0 (epub)