Prijatelji
Lojze                 METULJ    O ptič, ki mavric prah se s kril ti stresa,
Krakar                                 me boš nekoč tja onstran odtovoril?
Telo in duh sta lažja od peresa, odkar sem z Njim se tiho pogovoril.
Povedal mi je: ti prešel si dvojno krvavo pot in let sem dal ti obilo. Res, marsikaj bilo ni prostovoljno, a kar je zemeljsko, bo v grobu zgnilo.
1004
Lojze Krakar
1005
Metulj, ti mlajši boš, ko te prinese vihar tja gor, zato do tja prispeva. Tajfun najhujši duše ne odnese, dokler ni tam. Si že pripravljen? Greva!
Vse, kar zapuščam, hrani tale cula. Mir mrtvim - živim: ne bodite gadi, a vnuku: šefu ne postani mula! Moj testament je kratek: daj, ne kradi.
LIPOV LIST    Premišljaš: padem? Smo zariti v rove
tu pod tem kamenjem kot kje v puščavi? In sanjaš: dan odpihne žrtve nove na ukaz, ki noč rodi ga v vetra glavi.
Vem: samodržci nama niso dragi. Vkup s tvojo materjo sva se učila nekoč iz nekih čudnih knjig o zmagi modrosti, pa sva od šefa cvek dobila.
Šef-modroslovec je preveč prebiral, kar spiše akademik v kabinetu, zato je tale mali svet skrahiral že tvoji mami in mojemu očetu.
Rjaviš? Jaz tudi. Čudna burja piha. Pripraviva se. Jok tu ne pomaga. Karkoli bo, naj bo ločitev tiha. Zavzdihniva molče: še ena zmaga!
ČRV     Spet sva se srečala na stari poti.
Praded tvoj bil je dober moj prijatelj.
Srečavala sva se takole sproti.
Jaz nič sem - on življenjskih šol ravnatelj.
Pa ti? Pojdiva spet v osnovno šolo. Ti zdelal boš z odličnim, jaz bom padel. Kdo večne romarje, za božjo voljo, naj bi na svetu romati odvadil?
Prijatelji
Lojze Krakar
Me ti odvadiš? Dam ti za dva deci. Kreniva v Semič. V krčmi sred zabave ob mizah spijo poklapani dedci, vsi zmedeni od vina, vojn in sprave.
Se spraviva še midva? Moja mama, moj oče, ves prarod, vrstniki, tete, so spravili se tam. Se tudi nama na romanju obrusijo kdaj pete?
ROBIDOVJE     Le trnje si, a včasih tudi zdravje,
tvoj sad je otroku revnemu slaščica, dekletu s prvim fantom mehko zglavje, na njem brezglavo skrvavi devica.
Potem se zdi, kot da na tebi piše: kraljevski dvorec, klinika rojevanj, mogoče še: bogata kmečka hiša, ki brez otrok bila bi hram samevanj.
Bos stopam vate - kakor v davnem času je katehumen pod oboke svete, da bi ob trombah angelov in glasu meniha slišal: zdaj si božje dete.
Se res je ponovilo rojstvo moje še enkrat v tebi, trnjevo kraljestvo, se res izteka to življenje iz svoje osame v še nesluteno občestvo?
ČRIČEK     Spet si zagodel skozi naš vinograd in zdi se, da bom kmalu spet naprtil si težko brento, trdo kakor pograd -in z njo po ilu ril, ravnal ga s krti.
Goslač-vrstnik, kot meni ti v jeseni iz grla neka struna glasno vzklikne: počakajte, saj niso še ledeni oblaki nad goro! Takrat skovikne
1006
Prijatelji, Asfaltišče rož
pa neka sova: pridejo, ne brenkaj
vkup s čričkom nekaj, kar brez smisla zdi se,
na zvon srca v veselje si zaklenkaj,
prej ko še tisto zadnje pripeti se!
Kolega čriček, greva na kozarec? Saj se brez njega bolj otožno vriska -in od soseda slišim že udarec po sodu, ki obroč in dušo stiska.
MIŠKA    Pod streho zabrkljaš, ko hočem spati. In moram bdeti, nekaj odmoliti. Za mir, ki vsem nam svet ne zna ga dati. Vsak dan kak kaplar nas veli zbuditi.
Zbuditi tvoj in moj rod, ki si išče vsakdanji kruh še v noči kje pod streho, da našel tvoj koruze bi prgišče in moj pred dnevom jutrišnjim uteho.
Pasti ti ne nastavim, saj sem sam v nji. In bolj ko hočem ven, bolj vanjo rinem. Ta žica bode kot zobati kamni meso, kost in srce (če zanj se primem).
Bila družica mojim si nožicam, ko tekala okrog sva in v oči sem ti gledal. Glej, saj so podobne pticam, sem si dejal takrat. Lovil te nisem.
Semič, v začetku avgusta 1991
Asfaltišče rož
MINICE    Tu v portu (brez slovarja: asfaltišču) je polno rož jesenskih, ki žele, da se po koncu žetve na strnišču odprejo in se z vetrom oplode.
1007
1008
Lojze Krakar
Kako cveto te rožice, te mini! Kot ne bi nikdar videl steblic (nog) na italijansko nasajenih klinih njih čeveljcev. Kako boš, mož, ubog,
če stisneš jim denar v roke, a one zbeže kot zajci tja, kjer strokovnjak za laž bo dal papirnate jim bone za preživetje! Noč je. V vseh je mrak.
MOJZES    Mrak bil je, ko je Mojzes šel v puščavo za ljudstvo molit. Najbrž bosonog. A Jahve videl je pod njim planjavo, kjer je med nagci rajal tuji bog.
Ta bog zakuril je pod mini krilca obenem ogenj in ledeni jok. Se iskra bi privabila morilca na ples z mamili okovanih nog...
Zdaj, Mojzes, se gospodje ne postijo. Asfalt prepoln je faraonskih mož. Naj pride Jahve, naj se utopijo vladarji z biči iz človeških kož!
PREDLOG    Naj bo: jaz smrtnik sem, vi v bukvah večni. Naj v zgodovinskih knjigah se gosti roj moljev od vas: morda v njih boste srečni vsi, ki se tukaj dobro vam godi.
Brezkončna večnost naj zravna grobove vseh minic in gospodov, ki na čast Boga nam tuje kažete bogove iz slame - in še zraven svojo oblast.
Predlagam še, da bakla iz poplave do potopljenih glav vas razsvetli. Vladar, nikoli ne obupaj: od slave teh minic svetil boš, ko se stemni!
1009
Prijatelji, Asfaitišče rož
OGENJ IN ŽVEPLO    Ognjenih rož nam daj, Gospod: iz ognja in žvepla! Naj Mojzes kačo nasadi na drog in da se z lastnim narodom bo stepla vsa vojska faraonovih oprog.
Drvite v mrak, v močvirja, v Rdeče morje vsi, ki zlato imate za oblast, da potemni se sinajsko obzorje vsem, ki vam prija mumijasta čast.
Gospodje mumije, skrbno zaprite pred ognjem svoja trupla. Žalosti pa naj se, kdor v rokah drži odkrite vse ase: od žvepla ožganih soljudi.
OBLAK    Oblak teman visi nad ladjo: plove
vkup z njo, deviško belo, bogve kam. Ko pa zaplove ladja med valove, bo z njo na guganju pohotno sam.
Takrat zgodi se: ladjica-devica krvava bo od bliskov in svečav, da padla bo kot sestreljena ptica na otok, kjer jo čaka onegav
prastarec, da jo pelje v zavetišče palm in grmičja, v peskovit večer. Tam čaka Afroditino svetišče z evnuhi, ki ji podarijo mir.
Portorož, v začetku oktobra 1991