VESTNIK NOTICIERO - 1291103 VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, RamOn Falcdn 4158, Suc. 7, Buenos Aires Ureja uredniški odbor. — Upravnik Janez Kralj, Ramon Falcdn 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redaetor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans Ovitek: stud. arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 500 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 817.736 V IVOVO LETO . .. .Dvajsetletnica našega zdomstva je za |nami. Tragika prvih povojnih mesecev nas je kot bolečina., globoko zarezana ',v duši, spremljala vseh tdvajset let. Na vseh cestah, ki so se nam lik porušene Evrope> odprle v .svet, smo to bridkost -nosili s seboj. Daleč vsaksebi so nas pripeljale te poti in ko stojimo na pragu novega desetletja naše Odiseje, smo si postali domala, tujci, četudi nosimo v sebi isto bol, isto ljubezen, isto 'oupanje. Dvajset let v zgodovini ne pomeni veliko. Je zgolj drobec časa, v katerem se zgodovina odvija in dobiva, prve obrise določene dobe. Ob takem zgodovinskem odvijanju se dostikrat zgodi, da je to ali ono resnico, ki je nujna za pravičen prikaz dogodkov, težko sprejeti. Drobci naše preteklosti, hd so po velikosti in obliki različni, so podobni veliki uganki, katero skušamo sestavljati. To je brez dvoma težka naloga, ki od nas ne zahteva samo strpnosti, temveč tudi iskrene in resnične odpovedi samoljubja, kar z drugimi besedami pomeni nesebičnost in pravo duhovno junaštvo. Pred očmi moramo imeti samo resnico, pa če je lepa ali ne lepa. Naša naloga je, \zbrati vse drobce, ki so nam na razpolago brez primesi osebnih čustev in najmanjšega potvarjanja. Našo dobo moremo prikazati tako, kakor smo jo doživljali. Če smo napravili to ali ono napako, zapišimo tako. Če smo napravili to ali ono potezo, ki nam jo morda naš moralni čut očita, zapišimo tudi to. Nihče ni poosebljena popolnost, posebno pa ne v času revolucije. Eno bi si morali vsi zapomniti: ne iščemo krivcev naše nesreče, temveč resnico. Ne pišemo obsodb temu, ali onemu, temveč zgodovinske dokumente, ki naj našo dobo prikažejo v taki luči, v kakršni sie je odvijala. Če ta, luč posveti tudi v skrite kote, je prav tako, ker morda ravno tam. leži največ odgovorov, ki jih iščemo. Stvarnosti moramo pogledati naravnost ‘v obraz. Preizkušnja naše zrelosti je to. Preizkušnja naše iskrenosti, našega resničnega idealizma in narodnjaštva. Pa tudi osvetljevanje naših napak, ki jih kot ljudje tudi iimamo. Vse to je boleče in je razumljivo, da se nekateri nad tem razburjajo. Velikokrat 'brez potrebe. Samo poveličevanja, radi slišijo in zgoščene, lepo zveneče besede, ki nič ne povedo. Da le njihova rahločutnost ni užaljena, pit je vse v redu. Na ta način ise do resnice nikoli ne bomo dokopali. Jasno in kratko se da veliko poveda,ti in nobene potrebe ni, da ise vsak spore-ki nastane glede ene ali druge zadeve, poštami na osebno bazo. Razkol v organizaciji borcev je čisto jasen 1dokaz za to. S tem smo samo ponovno pokazali našo duhovno revščino, prazno ambicioznost in nezrelost. Ko sedaj stojimo pred novim desetletjem naše emigrantske poti, razdeljeni, polni nezaupanja in grenkobe, je čas resnega razmišljanja. Narod doma še vedno trpi pod biči suženjstva, Komunizem v novi obliki še vedno zatira vse človečanske pravice in svoboščine. Tja. bi morali obrniti osti svojih strelic. Tam iskati krivce umorov tisočev in tisočev naših ljudi, obenem pa. iskati poti za združitev vseh protikomunističnih sil v zamejstvu. Ne samo bivših borcev, temveč vseh, ki ljubijo svobodo. Vseh, ki verujejo v pravičnost naše ideološke borbe. Vseh, ki jim je naša narodna borba klic srca, da bi narodu zasijala lepša bodočnost in srečnejša usoda. Zginimo vse te sile samo v en namen: za svobodo slovenskega naroda. Skušajmo to pot iskati. Porinimo ob stran našo užaljenost., predsodke in kar nas razdvaja. V svojih glasilih rabimo jezik, ki ne bo žalil soborca v drugem taboru. Podpirajmo vsak resen poskus, pri iskanju te poti, če izgleda še tako obupen. Vsak iskren človek je dostopen za pametno besedo, trezno razpravo in resnico. Lepo bi bilo, da bi se čim več borcev oglašalo v Vestniku, izražalo svoje mnenje, pisalo spomine in na splošno aktivneje sodelovalo, da bi v novem desetletju z zadovoljstvom lahko zapisali, (h smo nekaj pozitivnega storili. Naj končam iz besedami francoskega filozofa Bourgeoisa, ki pravi: „Mi vsi smo dolžniki preteklosti in 'upniki bodočnosti.“ Otmar Mauser, tiskovni referent ZDSPB Od tistih dni (od let komunistične revolucije v Sloveniji, op. ur.) do danes se je spremenilo marsikaj. Tudi mi smo se. In naš zanos. Postaral se je, in se včasih sprevrgel v svoje nasprotje — ogorčenje. Ogorčenje nad tem, da je resničnost počasnejša kot pričakovanje in večkrat povsem nav-skriž z njim, življenje bolj zapleteno in manj mikavno kot sanje o njem. (Matej Bor, Ob prazniku slovenske kulture, Sodobnost XIII, str. 15) Ogorčeni so. In to. ko se jim je zdela sanja o rdečem raju pravilna. Kako šele bi bili, ko bi spoznali v vsej globini nesrečo, ki so jo pripravili svojemu, narodu. In da so prišli do tega ogorčenja, je bilo treba preliti toliko nedolžne krvi, toliko ljudi izstradati po ječah, toliko družin razgnati? Narte Velikonja JE ŽE 9x \.9 HAREME Ob podelitvi literarne nagrade S,lov. kulturne akcije v spomin izklesanemu Slovencu. Prišel je k velikonočnemu izpraševanju doza, ki smo mu vzdeli častitljivo ime baraba. Pod tem imenom si vedel, kdo je, in ni mogla nastati nobena pomota. Izpraševal ga je župnik o Kristusovem trpljenju: „No, doza, zdaj mi povej, zakaj je Kristus trpel in bil križan7“ „Kaj, kdo?" se je iztrgal Joža iz svojih misli. Potem pa si je popraskal glavo in naglo pristavil, meneč, da je govor o nekem Kristlu. „Ga ne poznam!" „Ne, vprašam, zakaj je Kristus trpel in bil križan?" Joža je mencal, mencal in molčal, kajti bolje je molčati, kakor pa ziniti kakšno neumnost. Za to modrost pa je Joža dobro vedel. „Kristus! To boš pa le vedel," je silil vanj gospod. „No, zakaj?" Joža baraba se je ojunačil, ojunačil in iztisnil: „Je že kaj naredil!" In bi bili hudi, če bi trdil, da je marsikdo med nami tak „Joza baraba". Vendar smo rekali in trdili tako. Kadar je bil kdo umorjen, smo najprej razširili glas in sodbo: „.Je že kaj naredil!" Naj navedem samo en zgled. Bilo je takrat, ko je bil umorjen dr. Natlačen. Umorjen Natlačen, ustrelili so toliko talcev! Obsojali in zgražali so se ljudje v tramvaju in hvalili tega in onega, kako je škoda tega in onega. To bi bilo vse v redu in iprav. Vsake nepotrebne žrtve je krvavo škoda, vsakega našega človeka je škoda. A nobene žal besede ni bilo zoper umor dr. Natlačena; morilca, krivca in povzročitelja tega gorja in te grozne nesreče ni nihče obsodil. Zdelo se je, da je kriv te nesreče dr. Natlačen. Skoraj, zakaj je umrl? Zakaj ni bil neranljiv? Skoraj bi tako rekli, toda rekli so: „,Je že kaj naredil!" Ljudje božji, in to je bilo vse! Torej je dr. Natlačen kriv smrti toliko in toliko talcev. In iz strahu in da ne bo potrebnega razburjenja, je bil ta, ki je poslušal, in več drugih v vozu tiho. Tiho! Torej je pomagal pri malikovanju zločina. Z veseljem so ugotavljali, da je atentator na Rupnika ubežal, ubežal atentator na Emmerja, na dr. Ehrlicha in vse druge, kajti še danes nimaš Jtrivca, kolikor jih ni že dosegla božja roka. „Je že kaj naredil!" S tem so opravičevali umor vseh žrtev in javno mnenje ljubljanske ulice, javno mnenje ljubljanskih beznic in boljših lokalov je spričo lladoljeve soldateske, spričo gnile in korumpirane Badoljeve soldateske ploskalo. 'L'ako ploskalo, da je zadušilo marsikakšno besedo proti. S to krilatico se je sitila pouucna množica v svojem satanskem nastroju. Zdi se mi jpa, da sem začel nekoliko preveč v sredi. Vzemimo čisto od začetka. Ne vem, kje bi prav začel, ker me ob prvih strelih ni bilo v Ljubljani, vendar bom začel ob srednješolskih štraj-kih. Pri srednješolskih štrajkih — mladino namreč najlaže nahujskaš na štrajk — se je pojavila najprej krijatiea ,,'kulturni molk". Naj zamre vse kulturno življenje, naj prenehajo vse šole! S tem gibanjem — nekdo je bil potem enkrat v sosednji sobi slučajno in neprostovoljno priča, ko je civilni komisar diktiral sramotne pogoje onim staršem, ki so hoteli, da bi se njihovi otroci spet sprejeli v šolo. Starši so pa bili boljši meščani, ki so šli skozi kavdinsko igo in bi bili zelo hudi, če bi jim rekel, da niso vse življenje volili naprednih. Toda najbrž so tudi ti to pozabili in rekli: „Je že kaj naredil!" Tako se je začelo. Največji kolovodje komunisti, ki so vodili štrajk, so šli v hribe in s seboj povlekli nezadovoljne dijake pod pretvezo, da bo vojske itak čez dva meseca konec. Tz Londona si takrat baje slišal glasove, naj niti ne sejejo nič, ker bodo prišle ladje in pripeljale toliko živeža, da bo za vse dovolj. Ker tega ni bilo in se je pokazal odpor proti komunističnim lažem, so komunisti izdali geslo in začeli s prepovedjo: „Ne na ulico!" Pokojni Meden je hotel prav v brk tem geslom in prepovedim iti na ulico ob od komunistov prepovedanem času, pa ga je Badoljeva junaška soldateska poprej ustrelila, potem pa še s kopiti tako razbila, da ni mogel govoriti ali koga zatožiti. Razumljivo, da si nihče ni Utrni več na cesto, kajti od badoljevccv biti pobit ni hotel biti nihče. S tem je dobil komunist v oblast ljubljansko ulico. Začeli so se atentati v večji meri. Padla sta akademika Župec in Kikelj, izmed fantov, ki so na željo rektorjevo reševali univerzo, ki so reševali univerzo bolj zaradi profesorjev ko na zase. Ali mislite, da za marsikoga takrat ni pomenilo junaštvo udeležiti se pogreba, prav tako junaštvo je bilo iti na pogreb dr. Ehrlicha, zato ni šel. Kajti vedeli so za geslo: Rajši pet minut figovec, kakor celo življenje mrtev in marsikdo si ni upal iti. V očeh teh je bila taka samo po sebi razumljiva stvar celo nespametno junaštvo. Tako se je začelo. Obdali so gibanje z nekim narodnim žigom, podpirala pa jih je Badoljeva soldateska s svojo neumnostjo, s svojo legendarno hrabrostjo, s svojim machiavelizmom, s svojo dvoličnostjo. Postavili so si zlato tele, zdaj je bilo treba to malikovanje še razširiti. Treba je bilo one v hribih razglasiti za narodne mučenike, o teh, ki so bili proti umorom in ropom, pa razglasiti, da so proti žrtvam. Žrtve morajo. biti! Seveda žrtve, kjer je malik. Kjer je malik, morajo biti nepotrebne slovenske žrtve. Izraelci so darovali živali, pogani ljudi, pa ne bi morilska družba, ki ne le, da ne časti, temveč ki ne prizna Boga, zahtevala človeških žrtev? Da je bilo postavljeno zlato tele, so morali prej sami sebe postaviti za sodnike. Ne, bo rekel kdo ne samo med njimi, temveč tudi izven njih. Narod jih je postavil! Kdo, praviš? Povej na glas, da te narod sliši, da se zgrozi, ko bi se včasi kvečjemu začudil. Le zapomni si, ti, ki odobravaš umore in jim ploskaš, poleg vseh drugih grehov obstajajo tudi tuji grehi in teh je devet v katekizmu. Ne misli, da so tuji in te nič ne zanimajo, ker imajo tako ime. In vsi ti so tvoji, če hvališ umor, če molčiš k ropu, če zagovarjaš požiganje: „So že kaj naredili ?“ Bog varuj, da bi trdil in ne trdim, da se morda udeležuješ, da napeljuješ druge, da privoliš v umor, požig, rop, da imaš za romantiko, če kdo prešuštvuje, ne misli, da mislim, da svetuješ, svetuješ ali da si svetoval komu, naj odrine v hribe. Tebe imam za poštenega kristjana, ki samo brez premisleka blebetaš za poulično modrostjo: „So že kaj naredili!" To je vse. Tvoja vest je mirna in misliš, da je ta modrost zrastla sama v tebi. Brez samokontrole blebetaš neumnosti za drugimi in misliš, da je to modrost. Vidiš, z vsem tem se ustvarja malikovanje zločina, se zmanjšuje njegova grozota, se ustvarja v mladem človeku neka miselna plast, duševno razpoloženje, da nima več prave presoje. Kot katolik si dolžan to pojasnjevati, kot duhovnik si dolžan to javno obsojati, ne ipa da morda praviš, da je to osvobodilni boj in da so samo ti in taki oziri: zdravje, starost, družina, da ne greš v hribe. Še nekaj: kdor je kaj takega rekel, je njegova dolžnost, je dolžnost vesti njegove, da javno obsodi in ne morda samo med svojimi znanci. Javen greh zahteva javno obsodbo, če hočeš popraviti škodo. l'udi za ceno svojega življenja si dolžan morilca obsoditi, požigalca obsoditi, posiljevalca obsoditi, roparja obsoditi, če si količkaj kriv, da se je moglo to vršiti. Če si bil morda v zmoti v začetku, zdaj ne moreš biti več. Morilec je morilec, požigalec požigalec, ropar ropar, četudi dela po naročilu tzv. ..narodnega" — da se ne primem za glavo! — sodišča! Če pa vrhovno poveljstvo za vse to, recimo, ni vedelo, je pa vsaj izvedelo in nič ukrenilo zoper to, pač pa pustilo, da so ostali morilci in požigalci celo poveljniki raznih ..brigad" •— mene zmerom smeh lomi, če slišim to ime za dober bataljon — je pač krivo vrhovno poveljstvo. Kdo jih je postavil za sodnika? Praviš, narod! Kakšen narod za sveto božjo voljo, če je vendar večina naroda proti umorom, proti požigom, proti divjim zakonom ? Narod! Mene tak od govor bolnih možganov v dno duše pretrese. Ali smo res narod morilcev, ali smo narod požigalcev, ali smo narod propalic ? Ali smo narod izdajalcev, ker se temu naziranju po večini upiramo, in nas morajo morilci in požigalci, ponavljam: morilci in požigalci, obsojati? Vzemimo za primer samo dr. Natlačena. Obsodil ga je zbor samozvancev, zbor ljudi, od katerih so bili nekateri celo njegovi znanci ali prijatelji, ki so bili deležni njegovega narodnega delovanja, od katerih so nekateri celo izrekli vdovi sožalje. Ali je čudo, da druga gospa vdova ne mara več v družbo, ki je odobravala umor njenega moža ? Pa se temu še čudijo. Odobravati umor pomeni biti sodnik za umor. „Ne ubijaj!" se glasi prepoved. Morilec je morilec, ropar ropar, pre-šuštnik prešuštnik in vsa druga lepa imena so samo zn opereto. Raj je bilo operetno tudi ..legendarno" junaštvo badoljevcev. „Je že kaj naredil!" Tej trditvi moramo zoperstaviti drugo vprašanje: „Ali je to narod ugotovil ?" Toda tega ne bo ugotovil narod sokrivcev, ki si hoče s tem olajšati vest in oprati roke: „Češ, jaz nisem kriv te krvi! Sodilo je narodno sedišče." Tudi ti si kriv! Nikoli pa še ni morilec sodil žrtve! Nikoli? Med poštenimi ljudmi nikoli! Tu pa: Izdajajo morilci, roparji, odpadniki in prešuštniki ukaze, mi pa pravimo: „Je že kaj naredil!" in se smejemo Jozljevi barabi, ki je prav tako trdil o Kristusu. „V tem okviru me zanima predvsem mladina, ki zapušča srednjo šolo, študira na univerzi, na visokih ali višjih šolah ali ki je te šole končala in se že pojavlja v svojih poklicih. Del te mladine, verjetno po številu manjši, vsekakor pa idejno zelo razgiban in aktiven, že nekaj let nastopa kot oster in neizprosen kritik naše družbe, zavzema nagla in odklonilna stališča do posameznih kulturnih in političnih dogodkov in ustvarja s svojim nastopanjem videz, da je ne samo kritik, temveč pravi upornik v družbi, sredi katere živi." (Vlado 'Vodopivec, Upor mladih, Sodobnost XIII, str. 517) Pravi upornik, to je beseda. Upornik. Ta upornik raste, raste, Hvala Rogu. Človeške narave le ni mogoče spremeniti. Narediti iz svobodnjaka tlačana, ne, tega niti komunisti z vsem terorjem niso mogli doseči. Smo !e v ,?0. stoletju, dragi-tovariši! DOMOVINA PREJ BIN DOMOVINA DANES Okoli leta 1933 je pok. škof dr. Gregorij Rožman obiskal Slovence v Severni Ameriki. Ko se je zopet vrnil v Ljubljano, je pri očetih jezuitih imel predavanje o Ameriki in o življenju Slovencev v Ameriki. Med drugim je tudi povedal zanimivost o kulturno-političncm delovanju teh Slovencev. Slovenci, ki so tedaj živeli v Severni Ameriki, so skoraj izključno emigrirali tja še pred prvo svetovno vojno. Leta 1933, ko je prišel škof dr. Rožman v Ameriko, so ti Slovenci miselno še vedno živeli v dobi leta 1910. Od dneva emigracije se je njih politični in kulturni urni kazalec ustavil. V njihovem tisku se je zrcalilo pristno kulturno-bojno razpoloženje ,,na nož“, kakor je to bilo v navadi v Sloveniji leta 1910, ko so vsi časopisi prinašali cele „plahte“ o ..Vodiški Johanci". Tudi to je tem Slovencem delalo težave, da Sloveni:a ni spadala več k Avstriji in so prilike v Jugoslaviji bile povsem različne od nekdanjih pod Avstrijo. Mi smo bili najprej politični begunci, živeli smo po taboriščih in upali smo, da se bomo lahko vrnili domov. Končno smo se morali sprijazniti z mislijo, da z repatriacijo ne bo nič. Odločiti smo se morali za emigracijo. Dr. Ivan Ahčin mi je tedaj povedal, da je emigracija zelo huda stvar, zaenkrat pa edina pot, po kateri politični begunci izza železne zavese zopet lahko najdejo veljavo lastne osebe. Tako smo iz beguncev postali emigranti. Slovenci smo se razlili po vsem svetu: nekateri v ZDA, drugi v Kanado, Avstralijo, ze’o številna skupina pa je prišla v Argentino. Večina Slovencev se je v teh gostoljubnih deželah nekako opomogla. Zgradi,li so si lastne domove in uredili domače življenje tako prisrčno in tako lepo, da mnofl-okrat najdem domovino v miniaturi, ko prestopim prag hiše izseljeniške družine s tipičnim slovenskim „kotom“ in z nasmejanim naraščajem zdravih otrok, ki še vsi znajo lepo in gladko govoriti slovensko. Človek je po svoji duši konservativno bitje. Okolica, kjer je preživel svoja mladinska leta, pusti v njegovi duši neizbrisen pečat rodne domovine. Rmigrant bo lahko še tako dovršeno govoril jezik nove dežele pa kljub temu boš takoj po izgovorjavi vedel, od kod je ta ali oni emigriral. človek v emigraciji instiktivno teži za tem, da nadaljuje življenje, ki ga je bil navajen v svoji domovini. To se dogaja zlasti takrat, ko emigrira hkrati večje število oseb. Nič čudnega, da tudi pri sedanji emigraciji, posebno pri naj-veeji skupini, ki prebiva okrog Buenos Airesa, najdemo še po dvajsetih letih izscljeništva razmere in običaje, kakor smo jih bili vajeni doma; tudi v kultumo-političnem pogledu. Še vedno delujejo stara društva, celo stare politične stranke, čeprav tiste v naši rodni domovini ne obstajajo več in so v nekem oziru že zelo oddaljene od stvarnosti. Skoraj bi rekel, da se nekateri z vso silo upirajo misli, da bi v novi domovini morali umreti kot „emigranti“. Zato tudi nič čudnega, če je pok. g. svetnik Škulj na dan svoje zlate maše zaklical: „Dragi rojaki, napovem vam, ‘domov’ bomo šli!“ Po vsem svetu, kjer prebiva večje število slovenskih izseljencev, so ti brez vsake podpore iz domovine postavili svoje slovenske domove in klube, kjer vzdržujejo slovenske nedeljske šole za mladino, športne prireditve, gledališke igre in pristne slovenske zabave. Izseljencu takorekoč nadomeščajo vse, kar najbolj pogreša v tujini. Ni mogoče popisati, koliko idealizma so pokazali pri zgraditvi teh domov najpreprostejši ljudje, katerim je bilo resnično težko odriniti denar za vse to. V krajih, kjer sinovi izseljencev že niso več znali slovenskega jezika, so ti domovi napravili prave čudeže. Vse to je bilo tudi silno važno za moralno vzgojo mladine, da so starši na tai< način otroke spravili s cest velemestja v varna zavetišča. Čut tradicije in čvrstost naše narodne zavesti v tujini, je tudi rodil kulturne sadove, ki jih danes občudujejo vse druge narodnosti, ki so z nami vred prišle v te gostoljubne dežele. Na prvem mestu je gotovo Slovenska kulturna akcija, ki danes nadomešča izseljencem srednje šole in univerzo, kar se domače kulture tiče. Če gledamo procentualno, koliko je ta peščica Slovencev v tujini ustvarila, moramo priznati, da emigranti kvalitativno in kvantitativno daleč nadkriljujemo domovino. Emigracija rabi pa tudi svoj čas, da sc sama pravilno v tujini znajde. Kjer je sonce, tam so tudi sence in kdor mnogo dela, tudi tu in tam kaj pogreši. Nimam namena, da bi kogarkoli napadal ali žalil, pa vendar smatram za potrebno, da odkrito izpregovorim nekaj besed. Nekateri posamezniki se še danes bavijo z mislijo, da se bomo lahko „v kratkem" vrnili; pri tem tudi mislijo, da se more meni nič tebi nič stara, predvojna Jugoslavija restavrirati. Ti ljudje so mnenja, da kakor smo kot domobranci zaputili domovino, se bomo lahko tudi kot domobranci vanjo vrnili, in da je možno z neko uredbo „z zakonsko močjo" preko noči reducirati ves sistem komunizma, ki so ga doma dvajset let gradili. Ti ljudje tudi nič ne pomislijo, da je velika razlika med politično in gospodarsko revolucijo. Zgodovina pozna mnogo političnih, pa zelo, zelo malo gospodarskih revolucij, kar je dokaz, da So gospodarske revolucije težko izvedljive, če ne povsem nemogoče. Drugi se ne morejo sprijazniti z mislijo, da nimajo več vlade Slovenije na svoji grbi in da praktično v sedanjem trenutku ne morejo vplivati na razvoj dogodkov v domovini. Ti ljudje imajo še vedno pred očmi stari ustavni, upravni, gospodarski in kulturni aparat stare Jugoslavije, odnosno Slovenije, in zidajo vse svoje načrte na osnovi stanja iz leta 1941. Tem ljudem ne gre v glavo, da je realno stanje domovine danes drugačno, posebno 'kar se gospodarskega napredka, oziroma industrializacije ti,če. Zanimivo je tudi rešiti vprašanje, ali in kako ibomo mogli v bližnji badcčiioti vplivati na razvoj dogodkov v Sloveniji. Res je, da so prišle vse svetovne kulturne, verske in gospodarske struje preko naših mej v Slovenijo (npr. reformacija, prosvetljeni absolutizem, demokracija, nacionalizem, kopije fa izma in komunizma). Zato tudi UDRA ne more izključiti, da bi preko zelene meje kaj ne prišlo v Slovenijo. Vplivati na dogodke doma pa je možno samo pod tem pogojem, če smo sposobni pravilno razumeti bodoči razvoj dogodkov in potreb po vsem svetu in stvarnost, prilike in potrebe v naši domovini. Moram pa povedati, da do sedaj še nisem našel človeka, ki bi mi znal razumljivo in vsaj samo v grobih obrisih razložiti uspešnost in neuspešnost sedanjega socialističnega procesa doma, fc glede, da se ta proces vsako leto dokaj spreminja. Zato je treba najti potrebno literaturo in osebne stike, pri takšni daljavi in carinskih težkočah ne vedno lahko dosegljivo. di!no važno je, da bo vsaj nekaj Slovencev iz emigracije, kar se realnega stanja v domovini tiče, vedno na tekočem. Samo tako je mogoče ob danem trenutku dajati pravilne nasvete in v zamejstvu propagandno ia diplomatsko podpreti tisto domače kulturno, politično in gospodarsko gibanje ki je za Slovenijo najbolj ugodno. To je zlasti važno, ako bi prišlo do svetovni’ političnih ali gospodarsko-revolucionarnih sprememb. Zadnja leta najdemo v emigrantskem tisku mnogo zgodovinskega gra-"•\a, ki naj bi objasnilo, odnosno zavračalo, kar komunistični tisk slika po svoje, i ra/ naš „Vestnik“ naj bi bil tisti, ki bi naši bodoči generaciji zapustil pravo sliko o naših junakih in o našem delovanju med vojno. 'Ne moremo reči, da so vsem avtorjem ti zgodovinski sestavki posrečili. Glavne vzroke vidim v tem, ker so avtorji mnogokrat imeli le posredne dokaze za svoje trditve. Ni res, da je nujno resnično to, kar se je pisalo aii govorilo med vojno. Lep dokaz zato je ..Slovenski poročevalec", ki je več rego pol leta zamnniaval dve osebi, namreč dr. Dobovška z juristom Frak-Ijem, Oba sta zelo velike postave in oba sta stanovala pri šentpetrski cerkvi... Za komuniste je bilo takšno ..dokazno postopanje" zadostno. Do tiar s te svn c zmote niso nikdar preklicali Tudi v tujini med emigracijo sc porabi mnogo papirja in črnila zato, da se dokazujejo dejstva, ki so aii nt važna, ali vgčkrnt nič drugega nego subjektivni prividi. .Tasno je, da so osebe, ki so ob najtežji uri naše domovine žrtvovale imetje in življenje, tu ln tam tudi kaj taktično pogrešile. Krivično pa je, da se te napake danes °1 o na veliki zvon in v iskšni obliki, da je resnična zgodovinska sliki izmaličena. Goethe pravi: „Es ist ein Finch der boesem Tat, da sie nur fort--'■ougend Boeses knnn gsbaeron." (Prekletstvo hudobnega dejanja je, da to dejanje rodi vedno in vedno samo zlo.) Tako vidimo žalostna dejstva, da se skušajo oklevetane osebe oprati na ta način, da pobirajo gnoj in vračajo milo za drago, mnogokrat prav krivično in ponesrečeno. Na dlani je, da s takšnim postopanjem ne pridemo nikamor. človek bi tudi pričakoval, da je emigracija ljudem odprla poglede, ki jih doma nismo imeli, misleč, da je Slovenija središče sveta, kjer se vse odloči. V resnici so pa velesile že po 22. juniju 1941 odločile, da ostane Jugoslavija pod interesno sfero 'Rusije... Tako je zapisala papeževa revija »Civilta Gattolica", ki jo je urejeval znani p. Lombardi SJ. Že 1941! Zato je naša dolžnost poiskati krivce tam, kjer so. Vsi ti primeri kažejo, da Se mora naša emigracija najprej primerno znajti. Prvi korak seveda mora biti ta, da se bomo naučili zagrabiti za tvorno delo in da bomo znali prenehati škropiti z blatom daleč na okrog. Prepričan sem, da se bo tudi mnogo doseglo, če bodo znale velike in majhne skupine izmenjati misli v akademskem dialogu za okroglo mizo. V zamejstvu bo to veliko lažje kakor doma, ker tu v emigraciji ne igrajo tako veliko vlogo razni osebni interesi. Za danes iz že povedanega napravimo sledeče zaključke: L Zavedati se, da smo z naselitvijo po raznih deželah postali emigranti. O bodočnosti Slovencev bodo odločali samo oni, ki so ostali doma, v kolikor jih zopet ne bodo prevarile velesile. Od sposobnosti emigracije bo odvisno, ali bo lahko v odločilnem trenutku vplivala na razvoj dogodkov ali ne. 2. Emigracija je dolžna ohraniti v novih domovinah dve svetinji, ki smo jih prinesli iz domovine: narodnost in vero. 3. Emigracija je dolžna nepristransko preiskovati povod, neposredne vzroke in posledice komunistične revolucije. Ugotoviti, v kolikor je vmešavanje velesil in mednarodnega komunizma že a priori onemogočilo drugačen potek dogodkov. 4. Emigrantski tisk je dolžan razdrobljenim skupinam Slovencev po vsem svetu sistematično in objektivno predočiti današnjo slovensko stvarnost. S posebno pažnjo ugotoviti katera gibanja v politiki, kulturi in gospodarstvu najbolj odgovarjajo trenutnim potrebam Slovenije. 5. Združene emigrantske organizacije so dolžne v danem trenutku s svojim vplivom doseči slovenskemu narodu pravico do samoodločbe. Emigracija pa bo podprla oni program, ki najbolj zajamči trajen mir in procvit naše rodne domovine. L. M. ZA JASNOST POJMOV IN NAČEL „Naloga naše emigracije je, da prispeva k zrušenju najbolj okrutnega despotstva in k uničenju najbolj lažnive ideologije, kar jih pozna zgodovina. Pri tem nam niti na misel ne more priti noben kompromis. Kompromise v nekaterih upravnih zadevah je upravičeno s komunističnim režimom napraviti samo vodstvo Cerkve, da kot manjše zlo reši vsaj nekaj cerkvenega delovanja (dokjer diktatorju to kaže). Za nas, svobodno emigracijo, tega motiva ni. Za nas velja brezizjemno: Ne morete s,lužiti dvema gospodoma.“ — Prof. Alojzij Geržinič v Duhovnem življenju 19fi(5, štev. 1, stran 30. Tedaj, ko je Janez XXIII. na široko odprl vrata, da bi se srečale vse človeške misli v enem samem poletu, je vsa preljuba svetovna bratovščina kulturnega boljševištva nenadoma našla najboljšo pot, da je svojo pridigo o koeksistenci razširila na vse kraje, v vsa okolja, v vse domove skorajda. Tudi preko morja so taki glasovi prišli. In zgodilo se je, kakor po navadi: ponudiš prst, pa zagrabijo roko! Tudi to pot, nikar si ne delajmo utvar. Vsaj mi ne, ki nas je pred tridesetimi leti Ponujena roka nekaj let zatem tolkla po glavi. Zdaj je ponujena roka spet tu, dasi je koncil končan in je Pavel VI. v svoji modrosti vsaj nekaj oken zaprl, da ni več prepiha. . . Ponujena roka! Kdo je ne pozna, kdo se je ne spomni? — Zdaj je spet tu. Borno videli, kako. Mi, svobodni Slovenci v zdomstvu smo z lastno silo in pridnostjo postavili nebroj novih društvenih domov, središč po vseh državah, jih vzdržujemo in vodimo naprej. Od tistega dne, ko se je pojavilo prvo tako središče na Via dei Golli 8 v Rimu. S pokojnim dr. Rožmanom, edinim svobodnim slovenskim škofom, smo šli v nove čase odpirat vrata nove Slovenije brez meja. škof je odšel po zasluženo plačilo in nad zdomsko skupnostjo je bedel p. Prešeren. Tudi ta je pred nedavnim odšel iz naših vrst. Torej — pot je prosta, so si mislili nekateri in začeli zganjati koeksistenco na debelo: v zasebnih pismih v Cleveland na primer, kjer se je zahtevalo obračun o Rozmanovem skladu, v Lanuš na Primer, da se zagotovi nemoten obisk predstojnika, v Toronto, da je vendar že treba spraviti s pota ideološko emigracijo, v Buenos Aires končno, kaj bi bilo, ako bi se dosegla odstavitev. Nekje so spodrsnili, drugod ne. Tako naj sledi napad na emigrantske domove. Kje bomo začeli? — V Rimu, najbolj enostavno, I?i so se zganili ter objavili pastirsko pismo, ki med drugim pravi: „Da bi doma imeli izobražene duhovnike in da bi tudi vam v tujini za bodoče zagotovili dušne pastirje, smo v Rimu s pomočjo sv. sedeža ustanovili zavod za Slovenske duhovnike, kakor jih imajo mnogi drugi narodi. Dali smo mu ime Slove-rrieum, t. j. Slovenski zavod. Tja bodo hodili duhovniki iz domovine na višje bogoslovne študije, da se bodo pripravili na duhovniške naloge pri nas. Tja pa bodo hodiji tudi naši duhovniki iz inozemstva, da bodo potem delovali med vami. Tako naj zavod druži vse Slovence doma in po svetu. Seveda ta naša ustanova še nima svoje hiše, pač pa je že sprejela prve gojence v drugi duhovniški hiši v Itimu. Od razvoja tega zavoda je v veliki meri odvisna bodočnost katoliške Cerkve v naši domovini in tudi med Vami, ki ste po svetu. Zato nam je novi Slovenski zavod v Rimu zelo pri srcu. Želimo in prosimo Vas, da se zanj zavzamete tudi vi. Zavod naj bi bil tudi vaša srčna zadeva. Treba bo kupiti najprej zemljišče, potem pa seveda na njem tudi zidati. To pa bo mogoče storiti je s pomočjo vas, velikodušnih rojakov v inozemstvu. Pomagajte, prosimo, da se na tak način zagotovi zadostno število dobrih, globlje izobraženih duhovnikov 'doma in v tujini. Vsak gmoten dar, četudi vdovin vinar, dan zaradi Boga za zavod, bo dobrodošel." Tako izvleček iz pisma, rojakom po svetu namreč. Kakor je osrednji slovenski zavod resnično potreben, tako je še bolj potrebna poprejšnja razjasnitev nekaterih pojmov, in sicer: Ugotavljamo, da je govora o dveh vrstah duhovnikov: tistih za doma in tistih za zunaj. Tega zdomstvo nase sprejeti ne more, ker ne dovoljuje cepitve slovenskih katoličanov v dve vrsti. In dasi ta razlika obstaja, v svobodi izražanja svoje vere namreč, to še ne more biti cepitev. Če to kdo hoče, ima zato posebno zanimanje. Cerkvena oblast gotovo ne, torej politična v domovini. Ta pa je ista, kakor tedaj, ko so pobili 12.000 naših fantov. In dokler v ljubljanski stolnici ne bo smela biti brana črna maša za vse pobite, dokler svojci pobitih ne bodo smeli v kočevskih gozdovih napraviti novega pokopališča, toliko časa doma svobode za Cerkev ne ho. To je slehernemu v zdomstvu jasno, če komu ni, ki pride vsako leto enkrat v Rim samo napadat zdomsko organiziranost in povezanost, ni naša krivda, če :ii toliko bister, da bi videl, da slovenski katoličani na tujem držimo že dvajset let brez navodil iz osrednjih škofij, da smo imeli svoj zavod, dokler ga prav ta osrednjost ni spodnesla, da smo pošiljali svoje duhovnike na študij v Rim in še kam drugam. Ugotavljamo, da bomo smatrali slovensko Cerkev doma za svo- bodno tedaj, ko bodo naši duhovniki, ki jim OZNA pri najboljši volji ničesar očitati ne bo mogla, nemoteno, odhajali v domovino na službena mesta, tam pridigali, učili in delali, kakor na katerikoli fari v zahodnem svetu. Ne vidimo pa tudi nikake potrebe skupnega zavoda, dokler podpisniki istega pisma trdijo, da duhovnikov, ki so bili z našimi fanti ves čas v boju proti komunizmu, doma ne potrebujejo, ker jih oblast, črno gleda. Tista oblast naj namesto plačanih voženj Kocbeku, J. . ., J . .. in drugim rajši prispeva denar za obnovo podrtih cerkva doma, za nakup zemljišča in gradnjo zavoda v Rimu, ko že noče niti za katoliške domove po Goriškem, Tržaškem in Koroškem prispevati ničesar iz „gole ljubezni do preljubih sosedov". Ugotavljamo, da je ponujena roka šla predaleč, kajti zdomstvo naj bi vse financiralo, pošiljalo gojence, domovinska oblast pa bi poskrbela za prevzgojo v duhu koeksistence. Na to ne gremo. Naša pot v katoliški Cerkvi je jasna: Cerkev je združenje svobodnih ljudi in kot taki smemo imeti svojega škofa Slovenca, ki bo ordinarij za vso Slovenijo brez meja. In naj bodo v domovini prepričani, da bomo tako več storili tudi za domovino, kakor pa v obliki, ki nam jo nudijo. Naj pesniško navdahnjene duše ne mislijo, da gojimo sovraštvo ali da se gremo po dveh tirih. He daleč ne! Smili se nam slovenstvo, smili slovensko katolištvo, ki ga danes partijska roka hoče ukleniti v svojo povorko, ko vidi, da mu vse druge možnosti uhajajo. Zdržali smo dvajset let na svoje, in nas ni sram, zdržali bomo še naprej, čeprav vemo, da v temnih sencah vse sive eminence grade samo na upanju: saj nimajo več Rožmana! A imeli ga bomo: novega, zrelega, doslednega, Slovenca z dušo in srcem, svobodnega. V tem nam Rog pomagaj! Uredništvo Največje zlo pa je morda, da se naš občutek za to, kaj je zlo in kaj ni zlo, ni izostril, kot bi smeli pričakovati glede na to, da vsaka revolucija uveljavlja tudi novo, zahtevnejšo moralo, temveč včasih celo »krnel in otopel. (Matej Bor, Ob prazniku slovenske kulture, Sodobnost XIII, str. 18) Točno, to je največje zlo. Komunizem je izgubil objektivno življenjsko orientacijo. Zavrgel je absolutni Vir morale in proglasil svoja nebogljena načela za nekaj absolutnega. V imenu teh, v lastnih malih možganih sfabriciranih načel, so-tli, ubija, zapira r ječe, jemlje svobodo, človeka krči na nepomembnost številke. V imenu svojih enodnevnih načel je zavrgel absolutna načela. Izgubi! je občutek za to, kaj je zlo in kaj ni zlo. To je največja podlost komunizma. DEMOKRATIČEN KOMVTMiZEM?' Pisec članka je tajnik Sovjetološkega oddelka pravne fakultete katojiške univerze v Buenos Airesu, na kateri je imel pričujoče predavanje. Za odstop članka v objavo se mu Vestnik iskreno zahvaljuje. Jugoslavija je multinacionalna država. Sestavlja jo pet narodov; Slovenci (10%), Hrvati (24%), Srbi (42%), Macedonci (6%) in Črnogorci (3% ). Ostalo, poleg 5% muslimanov, si delijo številne narodne manjšine, med katerimi so največje: Albanci, Madžari, Italijani itd. Jugoslavija je edina evropska država, poleg ZSSR, v kateri so komunisti začeli in vejili revolucijo med vojno in pod okupacijo. Toda, kakor v nobenem od ostalih sovjetskih evropskih satelitov, tako tudi v Jugoslaviji komunisti niso mogli priti na oblast brez intervencije sovjetske vojske. V oktobru 1944 je bila sovjetska vojska pi va, ki je iz Beograda pregnala Nemce in ga osvojila, nakar je Tito s svojim štabom prišel v že varen Beograd. Stalin in Molotov sta (kakor beremo na strani 63 zbirke Korespondence med Centralnim komitejem jugoslovanske KIP in Centralnim komitejem sovjetske KI', ki jo je Centrajni komite jugoslovanske KP izdal v Beogradu leta 1948) 4. maja 1948 poslala Titu pismo, v katerem trdila, da je mogoče uspeh jugoslovanske K P razložiti „samo z dejstvom, da je potem, ko so nemški padalci razbili glavni stan jugoslovanskih partizanov, v trenutku, ko je Narodnoosvobodilno gibanje v Jugoslaviji bilo v resni krizi, sovjetska vojska prihitela na pomoč jugoslovanskim narodom, zlomila odpor nemške okupacijske vojske, osvobodila Beograd in tako ustvarila predpogoje, potrebne za prihod komunistične partije na oblast." Brez intervencije sovjetske vojske bi se Tito ne mogel namestiti v rezidenci bivših jugoslovanskih kraljev v Beogradu, kajti pred koncem voj ne je bil za njegov partizanski pokret položaj tako kritičen, da npr. v Srbiji ni bilo niti enega njegovega vojaka več, v Sloveniji je bil partizanski pokret vojaško uničen v januarju in februarju 1945, iz Bosne na Hrvatskem pa se je Tito umaknil na jadranski otok Vis v varstvo Angležev, od koder je nato odletel septembra 1944 v Moskvo ter je zaprosil Stalina za pomoč Stalin mu je nato poslal svojo vojsko, kakor smo zgoraj omenili, da je za Tita zavzela Beograd. ..Prisotnost rdeče vojske v Jugoslaviji ni imela samo vojaških, ampak tudi ugodne politične posledice; povzročila je demoraliza-cijo v vrstah profašističnih reakcionarnih elementov (i. e. protikomunističnih). Konsolidirala je položaj in avtoriteto Narodnoosvobodilnega gibanja in nove ljudske oblasti v Jugoslaviji," priznava komunistični pravnik Maks Šnuderl v ..Zgodovini ljudske oblasti", str. 307. Kljub ustoličenju v Beogradu, Tito ni mogel s svojim komunizmom zavladati po vsej Jugoslaviji do 8. maja 1945, se pravi šele več kot šes; mesecev pozneje in sicer: 1. Zaradi odpora nemških okupacijskih čet sovjetski armadi, in 2. zaradi odpora srbskih, hrvatskih in slovenskih proti komunističnih elementov, ki so državljansko vojno proti komunizmu vodili do zadnjega trenutka, upajoč na intervencijo tudi angloameriških vojaških oddelkov, ki so prodrli v severno Italijo in od tam v Trst do jugoslovanske meje. Ker te intervencije zahodnih zaveznikov ni bilo, kljub znanemu sporazumu Churchill-—Stalin na konferenci v Moskvi 9.—17. oktobra 1944, po katerem sta -si ZSSR in Anglija razdelili svoji vplivni področji v Jugos.la-viji po načelu 50/B0, so se protikomunistični elementi morali pred sovjetsko vojaško silo umakniti iz države ter se jih je večina zatekla v britansko zasedbeno cono Avstrije. Od tam so jih Angleži večino vrnili v komunistično Jugoslavijo, kjer jih je partijska justica enostavno .likvidirala po zgledu sovjetske likvidacije poljske vojske v Katynu. Pokolj 12.000 slovenskih protikomunističnih edinic, več tisoč hrvatskih in srbskih edinic, so Titovi krvniki izvršili v gozdovih v Sloveniji z brzostrelkami in streli v tilnik tri tedne po koncu druge svetovne vojne. Titov komunistični režim je začel v.ladati v Jugoslaviji po najsilovitejšem bratomoru v zgodovini Jugoslavije. Tako je jugoslovanskim narodom zavladala komunistična partija, ki je ob nacističnem napadu na .Jugoslavijo 6. aprila 1941 štela komaj 12.000 vpisanih članov. Vsega prebivalstva je takrat imela Jugoslavija okrog 16,000.000, od katerih je zaradi vojaškega napada nemških oddejkov padlo samo nekaj tisoč, medtem ko je nato sledeča državljanska vojna med komunisti in nekomunisti zahtevala 1,700.000 smrtnih žrtev. Vsak deseti Jugoslovan je bij žrtev komunistične revolucije. Josip Broz (vzdevek Tito si je nadel šele med državljansko vojno) je prevzel vodstvo jugoslovanske 1

ustavi v vsakoletnem družbenem planu orodje, s katerim do podrobnosti usmerja vse gospodarstvo in socialno delo posameznikov in njihovih delovnih organizacij in družbenih služb po jastnih vidikih. Člen 31 federalne ustave daje centralni vjadi še poseben izreden »instrument" za kontrolo vsega, kar se dogaja v deželi: »enotno službo družbenega knjigovodstva", ki se lahko vtika v katero koli gospodarsko delo. Federacija si daje z redno zakonodajo pooblastilo za kreditno politiko, za reguliranje zunanje trgovine, za kontrolo cen, za predpise o sestavi bilanc, za usmerjanje dela v organizacijah »družbene službe", kot so šole, zavodi, bolnišnice, kulturne ustanove, socialni zavodi itd. Končno izvaja federacija kontrolo nad delom republik, okrajev in občin. Vse te in druge podobne njene pravice so zagotovljene v členih 113—131 nove ustave. Ustava obravnava tudi narodno vprašanje dosjedno po komunističnih načelih. Že Lenin je zapisal, da je »federacija le prehod k zavestni in tesnejši enotnosti delovnih ljudi, ki so se naučili prostovoljno dvigati se nad nacionalno ločenost". V tem duhu je tudi za jugoslovanske komuniste narod »le ekonomski in družbeno-politični faktor človeškega napredka", kot pravi Kardelj. Narod je zgodovinski pojav, ki so ga redile proizvajalne sile in ga bodo tudi pokopale, ko jim bo odslužil. Tudi sedanjo vlogo naroda bo po Kardeljevem »prerastel bodoči razvoj proizvajalnih sil in mednarodne delitve dela, ki postopno združuje ves svet". Ta duh narekuje tudi stališče nove ustave do jugoslovanskih narodov, člen 114 nove ustave pravi n. pr.: »Federacija varuje suverene pravice in enakopravnost narodov ter socialistično in politično ureditev republik." Federacija je torej kot oblast in dl-užbeno-politična skupnost na prvem mestu, republike na drugem. To odgovarja tudi prvemu temeljnemu načelu v uvodu ustave, ki pravi: narodi Jugoslavije so se... združili v zvezno • epubliko svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti in ustvarili socialistično federativno skupnost delovnih ljudi." Narodi so se torej združili, da ustvarijo skupnost delovnih ljudi in ne skupnosti narodov. Kaj pa so potem republike? Člen 108 ustave pravi: »Republika je državna socialistična demokratična skupnost, ki temelji na oblasti delovnega ljudstva in na samoupravljanju." Republika ni torej noben izraz narodne volje, pa tudi ne zastopnik narodnih interesov, še manj pa nosilka narodne politike, še najmanj pa vteješena oblika najvišje narodne skupnosti. Zato je pa tudi njen političen pomen omejen navzgor proti vsemogočni federaciji, navzdol pa proti vedno močnejši občini, odnosno komuni. Ker je nova ustava samo fotografija sedanjega družbenega stanja, ki se dnevno spreminja, nosi v svojem bistvu pečat začasnosti. Legalizira uružbeno stanje, kot je danes, v bližnji bodočnosti pa ga več ne bo. Zato člen 164 ustave pooblašča kar Zvezno skupščino, da »odloča o spremembi ustave". (Zbornik Svobodne Slovenije 1964, I. A., str. 25/34) Ustava ima isto strankarski namen in pomen; je sestavljena tako, da služi kot priročnik za jugoslovanske komuniste in njihove sopotnike in obenem kot kažipot, katera smer naj bi bila prava za potovanje v komunistično bodočnost. V tem pogledu je le dopolnilo k statutu Zveze komunistov Jugoslavije. Oba dokumenta sta podlaga za »titoizem" in dovoli jasno dokazujeta, da nikakor ni mogoče govoroti o demokratizaciji jugoslovanskega komunizma. Liga komunistov Jugoslavije šteje trenutno 'blizu en mijijon članov, od katerih je 35% delavcev, 15% kmetov, 32% uradnikov, 4%študentov in 14% drugih poklicev. Una glavnih nalog Zveze komunistov Jugoslavije je »prevzgoja jugoslovanskih ljudi v socializem" in »preprečevanje zahodnih vplivov". Za dosego tega cilja se partija posjužuje: posebnih partijskih šol, v katerih vzgajajo komunistične kadre. Druga učinkovita šola za komunistično vzgojo je jugoslovanska vojske, v kateri dajo letno povprečno 650 ideoloških tečajev in 700.000 političnih debat. Vrhovno poveljstvo vojske ter vsi poklicni in rezervni častniki jugoslovanske vojske so komunisti. Za širšo prevzgojo prebivalstva pa se partija poslužuje masovnih organizacij, med katerimi je največja in najsplošnejša tkzv. Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije, katere »iniciator in organizator je", kakor pravi Tito, »Zveza komunistov Jugoslavije, katera jo oskrbuje z izvež-banimi kadri in voditelji in igra vodilno vlogo v njeni organizaciji in delovnosti. Zveza komunistov Jugoslavije," pribija Tito, »nima drugega programa, kakor program Socialistične zveze delovnega ljudstva." Dosmrtni predsednik te masovne organizacije je Tito, kakor je dosmrtni predsednik partije in dosmrtni predsednik države. V to organizacijo se mora avtomatično včlaniti vsak jugoslovanski delavec, študent in intelektualec, tako da šteje trenutno ok. 12,000.000 članov, ki morajo vsi plačevati mesečno članarino. Socialistična zveza delovnega ljudstva ima ok. 100 časopisov, z letno nakjado 116 milijonov izvodov. Celoten sistem vzgoje v Jugoslaviji je reorganiziran na materialističnih načelih. KJnjigarne so sistematično kontrolirane in so bile ob komunističnem prevzemu oblasti dosledno »prečiščene"; toliko tisočev knjig je bilo zažganih ali pa poslanih v papirnice, da so mnoge predvojne izdaje postale bibliografska redkost. V letih 1945/11)51 so komunisti pobrali na tisoče knjig tudi iz zasebnih knjižnic in jih požgali ali pa poslali v papirnice. Celotna knjižnica na j večjega slovenskega časopisnega in grafičnega podjetja, katoliškega »Bjovenca", vključno dela, izdana pred letom 1880, je bila odpeljana v papirnico. (Urednikovi zapiski, Beseda, Ljubljana, II. oktober 1952, str. 123/126). V' nobeni šoli ni verskega pouka, prav tako pa je tudi ves ostali pouk čim bolj prilagojen materialistčnemu pogledu na svet. Velik poudarek dajejo komunisti predšolski vzgoji otrok ter so zato ustanovili vrsto otroških vrtcev, otroških domov, igrišč in drugih prevzgojevalnih sredstev. Vsa znanost na univerzah se predava v strogo marksis tič no-leni ni stičnem duhu. Odnosi med katoliško Cerkvijo in državo so se v zadnjih letih nekoliko zboljšali, toda ne da bi Cerkev kar koli popustila. Ponujena roka je prišla s strani komunistične vlade. Nekateri katoliški duhovniki so kloniji Pritisku prvih let in se včlanili v od vlade priznano duhovniško društvo sv- Cirila in Metoda. Vsemu svetu je znano preganjanje kardinala Ste-pinca. V Jugoslaviji smejo vse škofije in njihove verske organizacije izdajati vsega skupaj 11 tiskovin, katerih celokupna nagjada znaša manj kot 100.000 izvodov mesečno. Ves verski tisk predstavlja komaj 1.34'/« vseh publikacij v Jugoslaviji. Zreduciran je na minimum z enostavnim po-topkom, ki je: ne dobiva zadostnih količin papirja in nima nobene svojo tiskarne. V komunističnih državah je propaganda vse, medtem ko javno mne-njo ni nič. Komunističnega propagandista ne zanima, kakšno je ali kakšno bi lahko bilo javno mnenje; zanima ga samo, kakšno mora biti. Kajti njegov namen je, da množice sprejmejo „objektivno resnico" vladajočega razreda — se pravi komunistične partije. Komunistični propagandist ie Stočasno vzgojitelj in propagandist. V totalitarnih državah je zato propaganda tesno povezana z vzgojo. Propagando za notranjo uporabo je treba razlikovati od propagande, namenjene za tuje države. Znotraj Jugoslavije je n. pr. oznaka »narodni Komunizem" najstrožje prepovedana, se pravi, je sploh nikjer ne zaslc-ute. !'<> oznako pa nasprotno močno uporabljajo v zunanjem svetu ter so o pričeli uporabljati tuji, ne jugoslovanski, časnikarji in nekateri proučevalci jugoslovanskega komunizma. Na petem pelnumu federalnega komiteja Socialistične zveze delovnega .ljudstva, ki je bila leta 1957, je n. Pr. Tito sam najodločneje protestiral proti ideji, da hi mogel obstojati »narodni komunizem". Odgovarjajoč na napad Mihaela Suslova, je Tito izjavil: »Toda, mi smo vendar komunisti! Ni nobenega narodnega komu nizma! Suslov se je poslužil terminologije nekaterih zahodnih časnikarjev, ki so skovaji oznako »narodni komunizem", ker se Jugoslavija bori za neodvisnost, se pravi za neodvisen notranji razvoj in za neodvisno zunanjo politiko, Suslov ni bil lair, ko je uporabljal ta izraz, ker je vedel, da ta izraz ni pravilen." (Jugoslovansko-sovjctski odnosi, Vugoslav Itevievv (New York), VI, 4/5, april-maj 1957, stran 6). Ker jugoslovanski komunisti smatrajo, da je svet danes neizogibno bo poti v socializem, zato tudi izjavljajo, da pomagajo vsem rcvolucionar-bun silam v njihovi borbi za oblast. V resoluciji, sprejeti na 8. kongresu partije decembra 1964 v Beogradu, je zapisano: »Socialistične sile Jugoslavije bodo še naprej krepile svojo solidarnost z delavskim razredom kapitalističnih držav, ki se bojuje za svoje pravice, za uresničitev tiste zgodovinske vloge, ki mu jo nalagajo sodobne potrebe in razvoj. Zveza komu- nistov meni, da je podpora in pomoč narodno-osvobodilnim gibanjem v kolonijah in nacionalnim gibanjem v nanovo osvobojenih državah, ki pomenijo pomemben činitelj napredka, njena dolžnost in prispevek k miru, demokraciji in krepitvi socialističnih sil na svetu." (8. kongres ZKJ, dec. 1964, stran 251.) Med kolonialne narode štejejo jugoslovanski komunisti tudi države v latinski Ameriki, kar je razvidno iz govora maršaja Tita na istem 8. kongresu partije decembra 1964 v Beogradu, ko je trdil: .Reakcionarne sile si v posameznih državah ob pomoči reakcionarnih krogov od zunaj z vso silo prizadevajo preprečiti posameznim narodom, da bi se izpolnile njihove želje, da bi se osvobodili vseh oblik kolonialnega zatiranja in da bi pridobili popojno neodvisnost in nacionalno integracijo. To so žarišča, ki niso nevarna samo za svobodo in neodvisnost narodov na posameznih območjih, kakršno je npr. ...v jugovzhodni Aziji, ...v latinski Ameriki..., ki se bojujejo za svojo neodvinost. To so hkrati žarišča, ki lahko pripeljejo do velike nevarnosti, da nastane vojna, ker se v notranje zadeve teh držav vmešavajo reakcionarne in kolonialne silo-od zunaj." (8. kongres ZKJ, dec. 1964, str.ll). Jugoslovanske ambasade so poleg sovjetskih najbolj delavna komunistična središča za povezavo s krajevnimi komunističnimi partijami in drugimi komunističnimi organizacijami, zlasti še, ker jim povsod polagajo manj važnosti, kakor sovjetskim. In da je bila in ostaja Jugoslavija zvesta članica sovjetskega kontu nističnega bloka v odnosu do ostalega svobodnega sveta, nam potrjuje Tito sam, ko je na že omenjenem 8. kongresu partije v Beogradu 1964 pribil tudi tole: „Zveza komunistov Jugoslavije je objektivno vedno bila organski dej tega (mednarodnega delavskega) gibanja, ne glede na grobe poizkuse v preteklosti, da bi jo osamili, izključili in jo zoperstavili mednarodnemu revolucionarnemu gibanju..." In še: ..Jugoslavija se bo še naprej naj-aktivneje zavzemaja za tesno sodelovanje s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami, ker se zaveda dejstva, da je porast medsebojnega razumevanja na podlagi enakopravnosti in vzajemnega spoštovanja bistveni sestavni del boja za solidarnost vseh naprednih sil v današnjem svetu." (8. kongres ZKJ, dec. 1964, str. 27/28). Lahko zaključimo: Titoizem je prav tako komunistična ideologija, kakor je sovjetski komunizem ali kitajski komunizem. Titoizem je totalitaristični komunistični sistem z diktaturo komunistične partije, ki stremi za brezrazredno družbo. Je, kakor pravi Adam L'lam, „nič drugega, kakor stalinizem, presajen na tuja tla". Ta presaditev predpostavlja prilagoditev komunističnih metod narodnim pogojem v Jugoslaviji, kakor Maoizem predpostavlja prilagoditev teh metod narodnim pogojem na Kitajskem. In ker je Jugoslavija del Evrope, so metode jugoslovanskega komunizma nekoliko bolj evropske, prav kakor so metode na Kitajskem, ki je del Azije, bolj azijske, kakor so bile in so še v Sovjetski zvezi. Po komunistični revoluciji, ki je bila izpeljana na enak način in izvršena z istimi krutimi metodami v Rusiji, Jugoslaviji in na Kitajskem, pa mora biti nadaljna „pot v komunizem" prilagojena narodnim pogojem — vzemši v poštev obstoječe zgodovinske, kulturne, družbeno-gospodarske in druge razlike, pa tudi sedanje potrebe v mednarodnih odnosih omenjenih treh držav. Kitajska se je povzpela po strmejši poti v komunizem, ki bi ga lahko označili za levo desviacijo, Jugoslavija pa je sprejela nekoliko milejšo pot v komunizem, ki pa nikakor ni desviacija na desno. Obe desviaciji bi lahko pravilneje označili za evropsko in azijsko desviacijo. (Jug. komunizem, kritična študija, Washington 1961, str. 801) Titoizem je mednarodni komunizem, stremeč v brezrazredno družbo, brez tujega vmešavanja v notranje zadeve in brez gospodarskega izkoriščanja s strani ..domovine komunizma" Sovjetske zveze. In kakor že prej Titu, tako lahko, mislim, verjamemo tudi Djilasu, da je titoizem »produkt krize, toda v osnovi je komunizem eden in isti, z istim zgodovinskim izvorom in istim ciljem." Zato jugoslovanski komunizem ni nič bolj demokratiziran, kakor je sovjetski ali kitajski. Toda, ali je že kdo od vas kdaj slišal govoriti o demokratičnem komunizmu? Vendar, kaj je s tem shakespearskim zrcalom? Mislim, tu pri nas. Kako ga je naša umetnost uporabljala teh dvajset let? Bojim se, da ne zmerom dobro. Dostikrat je leta in leta ležalo zapuščeno in prašno po predalih, dostikrat je bilo slabo umito, motno — včasih pa je bilo tudi kristalno čisto, pa smo ji ga jemali ali celo trgali iz rok v strahu, da bo naš obraz v tem zrcalu premalo mikaven ali celo odbijajoč. Ees pa je tudi, da naša umetnost v obrambi pravic do tega zrcala ni kazala vedno čez mero velikega poguma in prizadevnosti. Večkrat je skomignila z rameni, resignirano kazaje proti birokratski mogočnosti, ki sc je bala njene resnice, češ tako je pač — kaj si hočemo, njena roka je daljša kot moja. In če je birokratska mogočnost zatrjevala, da ne gre za strah pred resnico, temveč za načela, in to svojo trditev vrh vsega prevedla še v termine ideojoško-filozofskih abstrakcij in racionalizacij, se je naša umetnost, slabo oborožena za tak prin-cipialen spopad, najraje umaknila na spoštljivo razdaljo in na njenem čemernem obrazu se je kaj rad prikazal celo vljuden in včasih kar preveč uslužen nasmeh. (Matej Bor, Ob prazniku slovenske kulture, Sodobnost XIII, str. 15, 16) To dvoje je, da: v Sloveniji že dvajset let oblast trga umetnosti (in drugim) iz rok zrcalo in pa v Sloveniji oblast že dvajset let trepeta pred resnico. Zakaj ne pusti napisati resnice o poboju 12.000 domobrancev brez sodbe in na zverinski način? Zakaj je ukinila Perspektive? Zakaj pritlikavo zamolčuje že 20 let Balantičevo ime (šele zadnji čas je malo proniknilo na dan)? Zakaj? Iz groze pred resnico. ČEZ FRONTO V KIHI V junijski številki „Vestnika“ 1965 sem popisal pogajanja med Nemci in slovenskimi partizani, ki so se končala tako, da so se partizani obvezali, da ne bodo napadali nemških transportov na slovenskem ozemlju in da bodo zato od Nemcev dobivali hrano. Na podlagi to pogodbe je nemški poveljnik na Primorskem Globotschnigg izdal nemškim edinicam povelje, naj partizanov ne napadajo. To povelje, ki je bilo očiten dokaz sodelovanja med Nemci in slovenskimi partizani, ter razna poročila in dokumente sem po naročilu vodstva Slovenske legiie nesel v Rim. Obljubil sem, da bom popisal to pot in to obljubo želim izpolniti s tem člankom. Poleti 1944 so prišle veliko čete srbskih dobrovoljcev na Primorsko. Že preje pa je bilo na Primorskem okoli 15,000 četnikov pod vodstvom vojvode Jevdjeviča. Z vsemi temi ljudmi smo se slovenski vojaki in tudi civilno prebivalstvo dobro razumeli. Prvi december 1944 smo skupaj obhajali. Ko so Nemci zvedeli za to, so zahtevali razpust tretjega bataljona Slovenskih narodnih straž na Primorskem. Ta bataljon je bil eden najmočnejših na Primorskem. Poveljnik tega bataljona je bil pokojni stotnik Mehle, poznejši poveljnik gorenjskih domobrancev. Mehletov pomočnik (adjutant) je bil Janez Šnch, ki živi danes v Argentini. Kma'u po omenjeni proslavi prvega decembra je naš tretji bataljon v Ilirski Bistrici dobil povelje, naj se mo?tvu razdeli hrana za tri dni in naj se pripravi na odhod proti Snežniku. Bili smo navdušeni, ker smo se spominjali uspešnih operacij zoper komunistične partizane pred dvema mescema. Toda naše veselje je bilo kratko. Namesto ,proti Snežniku so nas peljali proti št. Petru. Tedaj sem bil v špehovi četi v svojstvu vodje udarnega voda. Pot se je nadaljevala proti Vipavi. Med potjo blizu Razdrtega pa smo zvedeli, da je bil poveljnik Mehle odstavljen in zaprt. K/ovali smo načrte, kako bi rešili Mehleta in malo je manjkalo, da se nismo tedaj udarili 7 Nemci. Ko smo prišli v Ajdovščino, sva narednik Bojc in jaz odšla n« vojaško poveljstvo in zahtevala izpustitev stotnika Mehleta. Ko smo spoznali, da Nemci preprečujejo spopade s partizani ir. jih ščitijo, smo sklenili, da bomo skrivaj zapustili Vipavsko in se vrnili v Ilirsko Bistrico in šli na zasledovanje partizanov, ki so imeli svoje postojanke, okoli Snežnika. Naslednjo noč je skrivaj odšlo 60 mož pod vodstvom podnare.lnika Vičiča. To se je ponovilo še naslednje noči in ostal sem sam. Odšel sen. na poveljstvo in povedal, da na položaju ni nikogar. Pripomnil sem pa še, da sem v Ilirski Bistrici pripravljen znova organizirati bataljon. Sprejeli So mojo ponudbo. Stotnika Mehleta so izpustili in poslali v Ilirsko Bistrico. Oba sva se torej vrnila v Ilirsko Bistrico in jaz sem se takoj lotil dela, da zopet zberem fante, ki so svoj čas sestavljali tretji bataljon. Res se nam je posrečilo, da smo razen treh zbrali vse tiste, ki so preje sestavljali tretji bataljon. Proti koncu decembra je bilo, ko smo na tajen način zvedeli, da naše delovanje Nemcem ne gre v račun, odkar so napravili pogodbo s partizani in da nam tudi sicer ne zaupajo, ker jim je znano, da z veseljem pričakujemo izkrcanja zaveznikov v Dalmaciji ali Istri, in da nas bodo zato obkolili in odpeljali v svoja koncentracijska taborišča. Takoj smo poslali večino moštva na teren. Tudi stotnik Mehle je tedaj odšel. Spominjam se, da mi je ob slovesu krepko stisnil roko; potem se nisva videla nikdar več. Kmalu po odhodu naših vojakov proti Zabičem (ki leže okoli 12 km daleč od Ilirske Bistrice) so se pojavili nemški vojaki. Pridrveli so v vojašnico Slovenske narodne straže in tam našli Janeza Špeha in mene z nekaj domobranci. Takoj so naju aretirali. Pozneje so Špeha izpustili, mene pa so odpeljali na Reko in z Reke v Trst in tu zaprli v ječo na Via Corroneo. Potisnili so me v celico št. 25, kjer sem trpel hudo lakoto. Bilo je v sredi januarja, ko so me iz ječe odpeljali na poveljstvo Slovenskih narodnih straž in me zasliševali. Ob tej priložnosti mi je Stank > Cvirn, ki je bil v službi na poveljstvu (sedaj živi v Avstraliji) povedal, da sem pri Nemcih kar najslabše zapisan in da se mi utegne kaj zgoditi; zato na.l zbežim. Pri tem mi stisne v roko pet ponarejenih nemških propustnic, s Pomočjo katerih je bilo mogoče potovati. Ko me je s tega zaslišanja peljal stražnik nazaj v ječo, sem iz tram vaja skočil na drug tramvaj in tako ušel. Skril sem se pri znanih ljudeh blizu vojašnice pri Sv. Ivanu v Trstu. Tu sem se kot po čudežnem naključju srečal s Štefanom Kodeličem, ki živi sedaj v Mendozi. Ta je bil prav tedaj Prišel iz Rima in je prinesel razna pisma, največ za Toneta Duhovnika, katerega pa so med tem Nemci aretirali, odpeljali v Dachau, zastrupili s Plinom in sežgali. Povedal mi je, da so namerava vrniti v Rim. Jaz sem takoj po prebivalcih gostoljubne hiše obvestil vodstvo Slovenske legije (ing. Martinjaka) o priložnosti, ki se je nudila, da upostavimo stik z Rimom. Z veseljem je bila sprejeta moja ponudba, da grem s Kodeličem v Rim. Pripravili so mi razna poročila in pisma za dr. Kreka. S seboj sem vzel tudi povelje nemškega poveljnika filobotschnigga, da naj se partizanov ne napada. Vse to sem spravil pon srajco in šel s Kodeličem na pot. Do Milana je šlo vse pi sreči. Pozneje, ko sva se bližala fronti, pa je bila najina pot vedno bolj tvegana. Naše potne dokumente so pregledovali vedno bolj natančno. Spoznala sva s Kodeličem, da bo bolje, ako potu- jeva ločeno in se nato zopet snideva v Bologni. Tako sva storila, pa sva kljub vsej opreznosti oba imela smolo in padla sovražnikom v roke. Kodeliča so aretirali Italijani, toda se mu je posrečilo, da se je rešil. Mene pa je ujela nemška vojaška policija, ko sem bil že blizu zavezniške vojske v San Lucca pri Bologni. Natančno so me preiskali in našli papirje za srajco. Posebno sumljivo se jim je zdelo, da imam pri sebi zgoraj omenjeno Globotsch-niggovo povelje. Kden izmed Nemcev je pripomnil: „1 o je ..pa en velik vohun." Takoj sta me vklenila in odpeljala na nemško vojno poveljstvo, kjer so me zaprli v klet ter mi poleg rok vklenili tudi noge. Potem so me vlekli na višje poveljstvo v Verono. Zdi se mi, da so me hoteli med potjo uničiti. Kajti oprtali so mi dva nahrbtnika, privezali zadaj na voz in sem moral tako teči za vozom. Pa sem, hvala Bogu, zdržal. Ker se je med tem poveljstvo preselilo v Bolzano, so me odpeljali tja, kjer me je zasliševal tisti nemški SS poveljnik, ki je v Drvarju v Bosni lovil Tita. Poleg mene sta bila zaslišana tudi dva nemška vojaška ubežnika. Ker sem bil prepričan, da zame ni rešitve, nisem izbiral besed in sem na vprašanja krepko odgovarjal. Spominjam se, da sem poveljniku, čigar obraz je bil ves izmaličen od zadob-Ijenih ran, med drugim povedal tudi tole: da sem jugoslovanski vojak m izvršujem povelja svoje vlade tako kot Nemci izvršujejo povelja Hitlerja. Sem torej sovražnik Nemcev, nisem pa komunist, ampak tudi komunisti so moji sovražniki. Pripadam jugoslovanski vojski, ki jo vodi general Mihaj-lovič. Po teh mojih besedah je nastala tišina. Poveljnik se je nato obrnil k obema nemškima ubežnikoma, jima iz vojaške knjižice prebral deset zapovedi za nemškega vojaka in nato vprašal: „Ker sta zbežala, kaj zaslužita ?“ — „Smrt,“ je bil odgovor. Nato poveljnik s poudarkom razglasi sodbo in pravi: „Pošten vojak ne sme umreti skupaj z izdajalci. Zato tega Jugoslovana odklenite, ta dva izdajalca pa ustrelite." Tn tako se je zgodilo. Kar verjeti nisem mogel, da sem si ohranil življenje. Bil sem že popolnoma pripravljen na smrt, zmolil sem kesanje. Pa se je nepričakovano tako obrnilo v moj prid. Tako sem postal nemški ujetnik. Poslali so me na bližnjo fronto, kjer sem moral nemškim vojakom nositi vodo iz doline na pobočje, kjer so bili zakopani. Na drugem pobočju pa so bili Amerikanci; oboji so se ves čas obstreljevali. Vedno sem bil v smrtni nevarnosti in sem premišljeval samo to, kako bi ušel. Nemška kuhinja, kamor sem moral nositi vodo, je stala pod zvonikom vaške cerkve. Ko je nekega dne prišel v to cerkev duhovnik, sem smuknil za njim in mu v polomljeni laščini povedal, da nisem Nemec in da bi rad ušel na drugo stran. Duhovnik je dal prst na usta, češ da naj molčim in je odšel dalje. Kmalu je prišla mimo kuhinje neka deklica, ki mi je dala znamenje, da naj ji sledim. Ker ni bilo v tem trenutku tam nobenega Nemca, sem ji sledil do neke hiše, kjer so me takoj skrili pod stopnice; zvečer pa so me odpeljali v taborišče češkega delavskega bataljona. Čehi so me sprejeli, preoblekli v svojo uniformo in tako sem se rešil nemškega ujetništva s pomočjo dobrega italijanskega duhovnika. Bil sem popolnoma izmučen in sem moral pri Čehih ležati tri dni v postelji, da sem se okrepil. Nato so mi Čehi dali pahrbtnik, hrane za tri dni in me izročili nekim Italijanom, da me prepeljejo čez fronto. Brez težave sem tako prišel ,čez nemško-zavezniško fronto. Ti Italijani so bili italijanski partizani, toda ni bilo videti, da bi bili komunisti, ker so z njimi sodelovali tudi duhovniki. Ti so me vodili iz kraja v kraj in tako sem prišel v Rim. (čez fronto sem se prebil pri Firencah kjer sem se javil na angleški komandi. Tam je bila za tolmača neka Slovenka — imena se ne spomnim —, ki mi je rekla, da nikakor ne smem povedati, da sem bil domobranec, ker bi me komandant dal takoj zapreti. "Rekla je tudi, da so do nas slabo razpoloženi. Prosil sem jo, naj kar ona govori, jaz bom pa kimal, ker itak ne bom razumel. Tisti komandant mi. je dal potem dovoljenje za pot naprej.) V Rimu so me Italijani peljali na poljsko komando, od tam sem šel na ameriško komando, kjer sem razložil, kdo sem, odkod prihajam in da bi rad prišel v stik z ministrom dr. Krekom. Takoj so me naložili na jeep in odpeljali na Via dei Angeli, kjer me je že na vratih čakal nek srbski oficir, ki je zame lepo poskrbel s hrano in obleko. Takoj je sporočil dr. Kreku, da je prišel čez fronto neki Slovenec, ki želi z njim govoriti. Isti srbski častnik me je nato odpeljal k dr. Kreku, ki sem ga tedaj prvič v življenju videl. Podrobno sem pripovedoval vse zadnje dogodke iz domovine, koliko komunističnih in protikomunističnih sil je doma, o partizanskih strahotah, o njihovem dogovoru z Nemci, da ne bodo napadali nemških transportov. Žal nisem mogel dr. Kreku izročiti zadevnega Globotsch-niggovega povelja niti drugih poročil, ki so mi jih v Trstu izročili, ker so mi vse to pobrali Nemci. Dr. Krek je bil mojega prihoda in mojih ustnih poročil zelo vesel. Povedal mi je, da so bile potem, ko so partizani ubili radiotelegrafista Blaža (Antona Božnarja), zveze z domovino neredne in težavne. Odkar pa so Nemci ujeli še Toneta Duhovnika, pa skoraj ni bilo mogoče več dobiti zveze z domovino. Povedal mi je tudi, kako strašno težko je zaveznike prepričevati, da so slovenski domobranci prijatelji zaveznikov, ko pa ogromna in spretna komunistična propaganda dan za dnem dopoveduje nasprotno. Nato mi je dr. Krek peskrbel hrano in stanovanje v jugoslovanski menzi na Corso Trieste 10, kamor so poleg Srbov in Hrvatov hodili tudi Slovenci (Strmecki, dr. Žebot, Franc Erjavec idr.). S hitrimi koraki se je bližal konec druge svetovne vojske. Tistega -Veznič. Vem. da je ta postaja takrat delovala. Pri g. Bitencu so tedaj bili po mojem spominu še komandant-general g. Ivan Prezelj-Andrej, njegov tedanji adjutant, ki ni v zamejstvu, in zelo verjetno g. poročnik prof. Janez Grum. Ni izključeno, da je bil tisti čas pri Sv. Joštu tudi pok. dr. Albin Šmajd. Pri Sv. Joštu sem bil v tisti dobi le dvakrat. Ob eni teh prilik sem na kratko govoril z g. Šmajdom. Ne spominjam se, da bi bilo tedaj govora o tem, komu bo vsebina depeše priobčena. O tem ne vem več, kot kar mi je kasneje nekoč povedal komandant Ivan Prezelj, da je depešo osebno predal komandantu domobrancev, g. polkovniku Krenerju v njegovem stanovanju. To -sem zapisal, da resnica ne bi škode trpela. Kadar sem smatral za potrebno, sem o vsebini gornje depeše že preje ob pogovorih marsikomu povedal. Tale zapis lahko tudi objaviš. Prav lepo Te pozdravljam dr. Valentin Benedik — Skalar Dodatno k gornjemu bo žejo koristno za razjasnitev tudi poročilo g. Ceneta Lipovca, sedaj urednika Ameriške Domovine, ki je vsebino brzojavke sporočil osebno na tedaj najbolj merodajnem mestu, kakor se čujejo govorice. — Op. ured. ALI POZNATE SLOVENCE? S tem člankom smo se predstavili Argentincem >1/ dvajsetletnici komunistično tiranijo v Sloveniji. Objavljamo ga, 3 •g ti "ti 3 cd S :G -S £ ' .S | t 5 4-J O c cd S 3 tl ■Boliš 5 & m 5 = B S 2 a 3 til! CV| JO id s II 'ti 5 .g C bi (— > a dS bjD C CL< bJD -* O •r" ed a S m CZ) cd .S "5 §) "o cd a S w ^ o P4 ti -ti a JZ 'I -ti > ti c ‘ti bfl N (O O ‘I to o ■g g > O Spomenik padlim 1941—1945 Ob odkritju spomenika padlim, katerega je postavilo starešinstvo DSPB Buenos Aires, kakor tudi pri spominskih prireditvah ob dvajsetletnici, ki jih je priredila Zedinjena Slovenija, je sodeloval trobentač argentinskega vojaškega letalstva g. Raul Torrez. Kto ne bi vojaška godba letalske posadke v El Palomar pri Buenos Airesu ne imela oddanih že vseh sobot in nedelj, bi ob polaganju venca pred spomenikom Osvoboditelja San Martina in odkritju spomenika igrala ta vojaška godba. Tako smo žal morali ostati samo pri trobentaču, kar je za naš način proslav koncem koncev bilo še bolj veličastno in doživeto. Da izkaže hvaležnost tako poveljstvu letalske baze kakor trobentaču, je starešinstvo DSPB Buenos Aires pooblastilo soborca Viktorja Berlota, da izroči poveljniku I. letalske baze komodoru Tomasu Piris Diazu in trobentaču g. Raulu Torrezu spominske albume. Oba prejemnika sta bila daru iskreno vesela in obenem tudi izrazila pripravljenost, sodelovati pri naših prireditvah. Tiskovni fond Vestnika Iz Argentine: Boris Kromar, Ramos Mejia — 50 pesov, N. N., San Antonio de Padna — 50 pesov; iz USA: N. N. po P. R. 180 pesov; iz Trsta: Ivan Brecelj 200.—. Vsem iskrena hvala! — Bralce in prijatelje Vestnika vabimo k posnemanju! V spomin pok. Alojzija Klemenčiča je darovala družina Franca Logarja 1.000.— pesov v Tiskovni fond. — Iskrena hvala. Božična in novoletna voščila pošilja preko Vestnika vsem borcem znani borec za svobodo narodov Jugoslavije in velik prijatelj Slovencev Mr. W. B. Smyth, kateremu ob tej priliki Vestnik izreka zahvalo za vse doslej opravljeno delo, proseč ga, naj nadaljuje do končne zmage Resnice in Pravice. : | DSPB BUENOS AIRES JE ZA ZAKLJUČEK SPOMINSKEGA LETA JUNAKOV IZDALO POSEBNO PLOŠČO V OBLIKI RAZGLEDNICE. OB ZVOKIH NAPREJ, ZASTAVA SLAVE IN DOMOBRANSKE HIMNE SE BOSTE SPOMINJALI NAŠIH PADLIH BRATOV — JUNAKOV. ZATO DARUJTE PLOŠČO PRIJATELJEM IN ZNANCEM. : ___ ____________________j J.H ■■■■■■■■■ ■■■■■■■■■■ —■■■im-------1-------------------------- Vsebina: V nove leto — Je že kaj naredil (Narte Velikonja) — Domovina prej in domovina danes — Za jasnost pojmov in načel — Demokratičen komunizem (Pavel Fajdiga) — Čez fronto v Rim — Slovenski sovjetologi •— Ivan Hribovšek, pesnik in domobranec (Pavle Rant) — Mi hočemo — Gradivo k Vetrinju: Pismo g. genera.la Ivana Prezlja g. predsedniku dr. Mihi Kreku — Pismo g. dr. Valentina Benedika g. predsedniku dr. Mihi Kreku — Ali poznate Slovence? — Če vas zanima — f Ing. Peter Rozman —- f Masič Majda-------Ob dvajsetletnici (Zareški) — Iz organizacijskega življenja — Jože Albreht petdesetletnik — Izikaz o stroških za spomenik padlim 1941/1945 — Spomenik padlim — Tiskovni fond Vestnika V E S T NIK NI VI A NIKAKIII TAJ M H P O O P O R. NJEGOVI STEBRI so REDNO PLAČIJ J OČI NAROČNIKI IN . . . DAROVALCI \ TISKOVNI FOND O = -S Fropii-dad Intclectual i- C o TA Iti F A RKIIUCIDA e Z, = ('ourcsion No. 6830 No. 817.736 < Ra m on Kalcon 4158, Hs. As.