M eteIko V slovenskem slovs-tvu. 37. Na Českem je bil naslednik slavnerau Dobrovskemu Vaceslav Hanka (r. 1. 1791, u. 1861). Zaslovel je vzlasti po Zelenogorskem in Kraljedvorskem rokopisu, dajal Dobrovskega spise poznej na svetlo v primernih oblikah, posebej Remski (1. 1846) pa Ostromirov (1853) spominek. zložil tudi staroslovensko slovničico v českem pa v ruskem jeziku, ter je verlo deloval v pospeh slovanske vzajemnosti. Metelko, duha nekako Hankovega, je bogoslovcem razlagal staroslovenščino nekoliko že 1. 1848. Konec 1. 1849 da po Novicah v 52. listu na znanje: »Prihodnjo sredo, 2. prosenca, in dalje ob sredah od 11. do 12. ure, bom v izbani 2. leta bogoslovstva staroslovenščino razlagal. Gospodje, tega uka željni so povabljeni". Novembra 1853 je pričel učiti staroslovenščino posebej v 7. gimnazijskem razredu, in Novice napovedovaje le-ta nauk v 95. listu pišejo: ,,Ker je važnost staroslovenščine poslednji čas od vseh strani slavno spoznana, se je nadjati, da bojo g. profesor toliko učencev imeli, da bo prostora manjkalo"; in v 97. pravijo: »Veselo je slišati, da okoli 80 učencov imajo". — Učil pa jo je dvakrat v tednu, ob sredah in sabotah. V ta namen si je sostavil nje sklanjatev in spregatev po Dobrovskitu in po Kopltarju, ter po unem imenoval jo navadno ,,das Altslavische", nlingua sacra", poznej pa po Miklošiču le »staroslovenščino". Razun oblikoslovja je narekoval nekoliko iz Vostokovega Ostromira (1. 1843), ter iz svojih Brizinskih spominkov. Kar je pa Hanka jel dajati na svetlo staroslovenske reči, je kakor Miklošičeve tudi te naročeval Metelko in razširjeval med svojimi učenci. Vidi se to iz naslednjega Hankovega pisma: Ew. Hochwiirden Hochgeehrter Herr! Jetzt werden es 27 Jahre sein wie mir Dobrowsky Ibr Lehrgebiiude der Slowenischen Sprache in die Hand gegeben, ein EKemplar, welches der selige Kopitar in Ihrem Nainen unserem Meister gesendet hat; das namliche Exemplar mit der Aufschrift Kopitar's nSunimo Dobrovio DDD. Auctor" c»'«u in ). Wir sind also alte Bekannte, und zum Andenken dieser Bekanntschaft hab ich dem Packet der 30 bestellten Exemplare Svgtoje Evangelije po Ostromirovu spisku (na.iove je Pi..i cirihki) ftir Ew. Hodnviirden Sazavoeminauskoje svgtoje Evangelije, dann nocb ein Exemplar Ostromirovo und Božestvennaja služba mit glagolitiscben Lettern beigelegt, mit der Bitte sie gutig von mir anzunehmen, so wie 10 Exemplare Počatky posvatneho jazyka slovanskeho, Pravopis česky und Pravopis ruskočesky Ihren Zuhorern gratis zu vertheilen. Der ermassigte Preis des Ostromirer Evangeliums ist 40 Kr. Conv. Ich wunsche Ew. Hochwurden feste Gesundbeit, und Ibren Zuhorern guten Fortgang, auf dass sie unsere vernachlassigte S1 a v i a in ilirer langersehnton Bliithe fordern. Prag am 30. Octob. 1853. Ergebenster Diener Vaceslav Hanka. Morebiti mu je Metelko, naročivši še 9 iztiskov Ostromirovega Evangelija, pisal po slovenski, ker iou je Hanka nato poslavši verb naročenih spominkov ,,gratis 9 Kralodvorskyh rukopisfl v preloženi juhoslovanskem a 9 praktickych častek ruskeho jazvka" v Praze 22. brezna 1854 odpisal po česki, kjer tudi pravi: Vysoce dflstojny Pane! Velice imu potesilo čisti vo Vašem psanicku, že studium staroslovanskčho jazyka u Vas radostny prospecb čini . . . Pripojuju Vaši Dflstojnosti obraz našeho mistru Dobrovskebo, jak vyhlizel jest v predešlžm stoleti t, j. 1796. Bflh daj zdravi na dlouha leta. Koliko je potem 1. 1853—54 Metelko razlagal staroslovenščine in kako, ne vem. L. 1849—50 sem bil njegov učenec v 7. gininazijskem razredu, in hote nekoliko bolje se izuriti v slovenščini rad hodiin z J. Božičem iz 8. razreda edin v staroslovenski nauk, k kteremu je razun več bogoslovcev prihajal tudi tedanji pastirstva učenik g. Janez Poklukar. V gimnaziji je slovenščino učil Metelko navadno le po nemški, staroslovenščino pa je razlagal po slovenski. Dobro še pomnim, da se rau je samo kar smejalo, ko nas je 1. 1850 v kratkem nagovoru pervikrat pozdravil. Spisal si je bil tisti nagovor v Metelčici, za 1. 1853—54 pa s prav malo spremembami v Gajici in že v tako iinenovanih novib oblikah tako-le: »Ljubi moji prijatli! me prav veseli, de se vas je toliko tukaj zbralo, kteri želite doveršeno znanje našega maternega jezika zadobiti, in si prizadjati s staroslovenščino se dobro soznaniti; ker veste, de staroslovenšpina je podloga ne }6 našega maternega jezika, ampak tudi vsih druzih slovanskih narečij. Kdor tedaj hoče doveršeno znanje kterega koli slovanskega narečja doseči, sg mora z oblikami staroslovenščine dobro soznaniti. — Tudi imamo slavne spominke v svojem materiiem jeziku od pervih oznanovavcev kerščanstva v tem kraji iz osmega stoletja, te slavne spominke pa le tisti zamore prav razumeti, kteri se je z oblikami staroslovenščine dobro soznanil. — Silno lepi nagovor iz desetega stoletja, ki je po vsem slovanskem svetu med učenimi slavno znan, bil je namreč že pred več leti v Petrogradu, v Pragi, na Dunaji in v vefi druzih mestih natisnjen in razlagan, ta pravim, tako slavni nagovor nas mora tolikanj bolj veseliti, ker ima svoje začetje prav iz našega kraja, iz naše dežele: Frisinški škof Abraham ga je imel, kakor menijo učeni, tukaj v Škofji Loki. Toliko vsaj vemo za gotovo, de je bil škof Abraham slovenskega rodu, de mu je cesar Oton II. v letu 974 Loško grajščino podaril, in de je po tem škof Abraham več časa v Loki stanoval. Verjetno je tedaj iu skorej se ne more drugač misliti, de je škof Abraham ta slovenski nagovor tukaj med svojimi slovenskimi podložnimi imel, ne pa v svoji škofii v Frizingi med zgol nemci. — Naj bo že to kakor hoče, zdaj le še vprašam, koga bi ne veselilo vediti, kakšen je bil naš materni jezik pred 900 leti? In to vidimo prav razločno v Abrahamovem nagovoru. Kdo bi se tudi ne čudil, de se naš materni jozik od tistega časa ni veliko bolj spridil in popačil, ker je bil 900 let popolnama v nemar puščen. Njega ohranitev nam priča, de ima naš materni jezik sam v sebi veliko moč, krepko življenje in obilno zalogo, de je mogel toliko stisk prenesti, toliko ran, ki mu jih je ptujščina storila, zaceliti, toliko krivin poravnati in se po teh okoliščinah v dosti dobrem stauu do uaših časov ohraniti. — K našemu namenu je nar potrebniši, de se z oblikami staroslovenščine dobro soznanimo, tedaj bomo začeli sklanjati«.