Domorodcova,
Kuj da dolžni mi smo Slavi mili,
Dobro znamo : Naše vse moči ji dati v sili —
Rad' jih damo. Kakor sinek ljubi majko drago, Tako ljubimo mi Slavo blago.
Kaj da dolžni smo Slobodi zlati,
Dobro znamo : Naše vse moči ji v sili dati —
Rad' jih damo. Kot mladeneč ljubi ljub'co drago, Tako ljubimo Slobodo blago.
Slavi in Slobodi mi služiti,
Cmo do smerti. Bo zastonjv nam copral zmaj serditi,
Cmo ga streti , Steriti vragu glavo čmo strupeno, Da ne loči več ljubezen njeno.
Ah, kak bote boginje rajale
ln zapele, Ah, kak bote se objemovale
In objele ! /a pogled tak božji, bratje, vedno. Se truditi z vsim' močmi je vredno.
Naj prote le zemlje gospodarji
Nam bogovi; Skušajo mornarja moč viharji
lil valovi. Naj v viharju skusi moč se naša — Nam % nevarnostjo tud moč naiaša.
!t
l»eli bodo vnuki zavidljivi;
„0h vi srečni, Ste živeli v dobi pomenljivi!
V slavi večni / Veličastno, dedje, lesketale, Obernili prav ste čase zlate.
Kak bi neki vredni mi. postali
Majke Slavo? Ste razsnove krive poravnali
Vi že v prave." Časi sveti so, jih rabiti znajmo, Dost za rod jo dela, zaukajmo.
Planjavski.
K n 1 i f e r d a.
Burke v jednem djanju. (Iz češkega.) O s o b e. Gospod Dominik mestnjan Gospa Dominikova. Nežka, njuna hčer. Rezka, njuna rejenka Mislimir, vradnik. Gromski, Nežkin ženin. Terček, njegov stric, lvarol, Mislimirov služabnik.
Djanje v hiši gospoda Dominika.
Prizor pervi. Nežka. Rezka. Rez. Kaj je to Nežka? tako žalostna? zakaj pa? — po šest mesicih ugledate danas pervikrat svojega ljubčika, in se v jok spuščate ?
Než. Ah Rezka, vse je zgubljeno. Jaz sem naj nesrečniša na svetu.
Rez. Rog pomagaj ! Se vam je mar Mislimir zneveril?
Nežk. Ah!
Rez. O ti nehvaležnik! Taki so vsi moški — če jih ne štimamo, nam ne dajo pokoja — če jih imamo rade, nam kažejo srako na verbi. O ti gerdi moški!
Než. Ti se motiš Rezka. Uzrok moje nesreče so očka —
Rez. Očka? — mislila sem si to ! Da, očetje in mamke nam delajo mnogo skerbi; menda mislijo, da so zato pred nasvet prišli, kakor njih otroci, da bi jih prav mučiti (jim britkost delati) mogli.
Než. Gotovo ne uganeš, kaj so mi očka ravno povedali?
Rez. Po vašem govorjenju gotovo uganem pervič — je to grenka novica —
Než. Se spomniš, kako pogosto so govorili očka o svojem prijatlu Terčku, ki je pri nas ostajal.
llez. Se spomnim.
Než. Njegoviga sina imam si vzeti za moža. Očka so dali na to besedo, in poročili, da bi čakala pripravljena, sprejeti premožnega ženina.
Rez. Vzemi kozel tega bedaka, ki se lice ženiti, in neveste ne pozna.
Než. Ti še ne veš vsega!
Rez. Še ne vsega?
Než. Stara gospa Terčkova ima brala.
Rez. In ta morda hoče mene?
Než. Gospa Terčkova si je umislila, da bi me njen brat vzel; kakor svoji posebni prija-teljcise je gosp« mamka moja pismeno zavzela, brez da bi očka zalo vedil, da moram brata gospe Terčkove vzeti.
Rez. Gospod nebeški! Naposled bosta morala vzeti celo rodbino. — Kaj boste zdaj počeli ?
Než. Uinrem britkosti, če ne dobim Misli-mira.
Rez. In zakaj se niste doslej zaupali (raz-odeli) starišem? — Mislimir jc veri (jak) mož, ima pristojno službo, vaši starši ga imajo radi —
Než. Mene nesrečna osoda (Schicksal) proga nj a —
Rez. Osoda? Ni temu tako! — Vzemite si v izgled mene in Karlička. — En teden pred našim odhodom na kmete (Land), mi je Kari naznanil, da me ima rad, jaz sem ga poslala k našemu očetu, sama sem šla k materi —oče je dal njemu privoljenje, mati meni — in —
Než. Raji mi svetuj, kako da oznanim Mi-slimiru svojo nesrečo?
Rez. Prav lahko; to bode koj. — Pisala sem Karlu, da smo se vernili v mesto.
Než. Kako Rezka! ti si mu pisala, da bi sem prišel?
Rez. Da, o jaz imam s njim mnogo — mnogo govoriti, (posluša) Kaj sem rekla? me o volku, in volk za gumni (za podani).
Prizor drugi.
Mislimir. Karol. Prešnje.
Misl.	Preljuba Nežka!
Kar.	Predraga Rezka !
Misl.	Vidini vas zopet?
Kar.	Dobil sem te spet?
Než.	O Mislimir!
Rez.	Oh Karličko!
Misl. Kaj vam je?
Kar. Kaj ti fali?
Misl. Govorite!
Kar. Vun s tim !
Než. Ah!
Rez. Oj!
Misl. Zdihujete?
Kar. Se pačiš?
Než. Vse je zgubljeno, Mislimir!
Rez. Karliško! zlodej je vzel vse!
Kar. Vse? Kako imam to razumeti?
Rez. Oblak se je utergal, in peršeli so sami ženini.
Misl. Je li mogoče?
Kar. Počasi! ženinov se ne bojimo — ko pridejo jih zmečemo iz hiše.
Rez. K temu ste prišli pozno.
Dar. Pozno? — Je-li pozabila gospodična Nežka, da moj gospod je naj ljubeznivši in naj iskrenši ljubitelj — in si ti pozabila, da sem jaz biser (Perle) vsili služabnikov?
Než. Mislimir! moje serce se ni zmenilo; ali očka —
Rez. Očka, mamka, vse se protivi —,
Kar. K čemu to ? protivi naj se očka, mamka, stric, teta, boter, botra in cela rodbina — So vaše serca nam naklonjene?
Rez. So.
Kar. Tedaj je zmaga naša. — Rezka! povej mi vse, da to bolj razumem.
Rez. Koj ! — gospod Dominik je obljubil njeno roko človeku, ki ga svoj živ dan ni vi-dila. Gospa Dominikova jo je obljubila drugemu, o kterem ni nikdar nič slišala. Oba ženina sta strica, in vsak ima zapis na gospodično Nežko ! Danas ali jutri ju pričakujemo.
Kar. Prav. — Tu imate zdravilo zoper to nezgodo (bolezen, zlo). — Gospod Dominek me ne pozna, gospa Dominikova me ni vse svoje žive dni vidila. Jaz se prestrojim (prebranim), napravim zaroke — moj gospod si vzame Nežko in jaz Rezko! Po tem pa pošljemo ta dva ženina, od kodar sta prišla.
Rez. Pst! — Nekdo pride! (gre k durim) To je gospod s gospo.
Kar. Nas tu ne smeta viditi! Gospodična Nežka, glejte vse pridno pozvediti. Rezka, tebi povem, kaj bomo storili. Pojdite !
Misl. (objame v hitrosti Nežko in odide)
Kar. (prime Rezko za roko)
Rez. (odide berzo s Karlom)
(Dalje sledi.)
Slovstvo in umetnost.
Gospod Žepič je poslovenil češko burko „Kuliferda".
* Nibelungen-Lied se je v talijansko prestavil.
Telegrališko kurzno naznanilo deržavnih pisem 4. Rožnika 1851.
Deržavne dolžne pisma po 5 od 100 (v srebru) 96'/,,
» » » » 4 l/, » » »84'/, » » » » 4 » »	»76
Dnarna cena 4. Rožnika 1851.
V dnarja
Cesarskih cekinov aeio (®d 100 S®1«1-) 33'/. 61«!-Srebra	» » » » 28 »
Hez. un RanicKo:_
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznih.
Vradni list št. 31.
št. 3085. Vnulno oznanilo. Cios.)ci
Razpis ministra pravosodja odl2. maja 1851 glede dobe začetja moči notariatniga reda v krajnski kronovini.
Ker so bili pervi notarji za krajnsko kronovino današnjiga dne imenovani, se začetje moči po členu 1. najvišiga patenta od 29. septembra 1850 št. 366 R. G. III. 2. oktobra 1850 naznanjenima notariatniga reda v vsili odločbah, zavolj kterili se v najvišjim patentu naravnost nič druziga ni odločilo, v imenovani kronovini nal. julija 1851 odloči.
Ljubljana 2. junija 1851.
Setina s. r. tajnik deželniga sodništva.
St. 1667.
Oznanilo.
(101.) C i
Po razglasu visociga c. k. ministerstva kupčije, obertnije in javnih stavb od 10. maja 1851 št. 1015 H. M. bo po sklenjeni pogodbi med kr. pruskim in kr. hanoveranskim nemško-avstrijanskim poštnim oskerbništvam hanoveransko "kraljestvo 1. junija 1851 nemško - austrijanski poštni zvezi pristopilo.
Od tega dneva se bo tedaj z dopisavami, pošilitvi pod križnim zavitkam in časopisi na in iz Hanoveranskiga po odločbah nemško-avstrijanske poštne pogodbe ravnalo. v
lianoveranske poštne naprave leze vse čez 20 geografiških milj od avstrijanske meje Za poštne vožnje pošilitve seje od lianove-
ranske strani za občenje z Avstrijo Peine kakor nepremaklijvo mejno mesto odločilo.
Za Avstrijansko so odločene glede vožno-poštnih pošilitev Ostra va, Seefeld in Toplice.
Pismenina se ima za vožnjopoštne pošilitve na ali iz Hanoveranskiga od 1. junija t. 1. vedno po odločbi nemško avstrijanske poštne zveze plačevati.
To se dopisavcem naznani, da se vedo po tem ravnati.
C. k. poštno vodstvo
Ljubljana 29. maja 1851.
Hofmann s.
r.