DELAVSKA POLITIKA Izhaja dvakrat tedensko, in sicer vsako sredo in vsako soboto. Uredništvo in uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22, telefon 2326. Podružnice: Ljubljana VII, Zadružni dom — Celje, Delavska zbornica — Trbovlje, Delavski dom — Jesenice, Delavski dom. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se vobče ne sprejemajo. — Reklamacije se ne frankirajo. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. — Malih oglasov trgovskega značaja stane beseda Din 1.—. V oglasnem delu stane petitna enostolpna vrsta Din 1.50. — Pri večjem številu objav popust. — Naročnina za Jugoslavijo znaša mesečno Din 10.—, za inozemstvo mesečno Din 15.—. Čekovni račun št. 14.335. Štev. 21. Sreda, 15. marca 1933. Leto Vlil. K 50 letnici smrti Karla Marxa. Ime Karl Marx pomeni novo obdobje v zgodovini človeške družbe. Pred njim so vse borbe izkoriščanih slojev in vsi njihovi poskusi za dosego pravičnejših in bolj človeških pogojev za obstanek, pogrešali znanstvene podlage in so vsi poskusi v tej smeri pred njim bili več ali manj uto-pistični, to se pravi izvirajoči samo iz domišljije in v nepravem odnosu z življenjem. Šele doba, ko se je pojavil v produkciji stroj, ki je omogočil kapitalu velikanske dobičke, ki je uničil dotedanjo obrt in ročno delo in pahnil stotisoče delavcev v neizprosno obubožanje in popolno odvisnost od kapitala, so se pojavljali možje, ki so začeli te probleme zasledovati bolj realno. Toda šele Marx je doumel in zajel ta problem v vsej razsežnosti in vsej globini. Neustrašen, neutruden, globok in konsekventen mislec, je položil temelje študiju socijalnih vprašanj in jih je osvetlil od vseh strani. Njegove ugotovitve, njegovi nauki in misli veljajo še danes tako kakor Pred 80. leti, in bodo veljali, dokler bo moralo delo boriti s kapitalom. Njegov »Manifest« in njegov »Kapital« je postal evangelij milijonov in milijonov delavcev vsega sveta in povsod, kjerkoli biva prosvetljeno in zavedno delavstvo, se vrše sicer nekrvavi, a žilavi in vztrajni boji, za izboljšanje življenjskih prilik delovnega ljudstva po smernicah, ki jih je postavil Marx. Rodil se je Karl Heinrich Marx 5. maja 1818. leta iz stare, pokristjanjene židovske rodbine v Trieru. Njegov oče je bil odvetnik. Tudi njegov sin Karl se je po gimnaziji, ki jo je dovršil že s 17. letom, vpisal na pravno fakulteto v Bonu, kjer je študiral eno leto, pozneje pa v Berlinu. Leta 1841 je promoviral za doktorja prava v Jeni. Vendar se pa ni posvetil pravniškemu poklicu, ker so ga bolj zanimala poH-tična in socijalna vprašanja tedanje dobe. Ko je kratko nato začela v Kol-nu izhajati »Rheinische Zeitung«, je ystopil v njeno uredništvo. S tem se je popolnoma posvetil publicistiki, ki jo je izvrševal potem do konca življenja. Že po dveh letih so pruske oblasti ustavile »Rheinische Zeitung«, ker jim je bila pod Marxovim vodstvom preveč napredna in socijalna. Tedaj so Marxovi prijatelji ustanovili »Nem-ško-francoski letopis« v Parizu, katerega uredništvo je prevzel za skromno mesečno plačo Marx, ki se je na podlagi te domnevne eksistence poročil s svojo zaročenko, Jenny von Westphalen. Spoznal jo je za časa svojega enoletnega študiranja v Bonu in se je komaj 18 leten z njo zaročil. Bila je štiri leta starejša od njega in iz ugledne meščanske rodbine. Kljub temu mu je bila zvesta in hrabra družica v najtežjih dobah življenja, v pregnanstvu in v skrajnem siroma-vr,'d -k° voasih z možem in otroci In L nV ,vedela kam bi glavo položila v aI “i skuhala za obed, ko ni bilo vec VInarja prj hiši in ne skorjice kru- a, o Marx sam ni mogel zapustiti stanovanja, U je moral poslednjo suknjo poslati v zastavljalnico. Ni čudno, da je v takih razmerah trpelo zdravje cele družine, da sta se Marx in njegova žena dolgo vrsto let borila s trdovratno boleznijo, ki ju je naposled spravila v prerani grob, in da sta v Zivotopis znanstvenika-utemeljitelja socializma. stejši tovariš Engels spregovoril pomembne besede: »Marx je umrl če-ščen, ljubljen in oboževan od milijonov v borbah prekaljenih sodelavcev, ki prebivajo od sibirskih rudnikov preko vse Evrope do Kalifornije, in smelo trdim: danes ima še mnogo nasprotnikov, gotovo pa nobenega sovražnika. Njegovo ime bo preživelo stoletja in tako tudi njegovo delo.« dvoje svojih otrok še v nežni mladosti morala pokopati, za krsto sta si pa morala denar izposoditi. Spričo takih razmer moramo tembolj občudovati nadčloveško energijo Karla Marxa, ki je kljub vsemu neumorno študiral in se poglabljal v vsa sodobna politična in socijalna vprašanja, polemiziral in pisal borbene članke in zbiral, urejeval in izpopolnjeval ogromno gradivo za svoje remek-delo »Kapital«. Najbrž bi se pa Marx v neznosnih razmerah, v kakršnih je živel, ne mogel vzdržati in se razviti do višine in popolnosti, ki jo je dosegel, če bi se ne bil na svojo srečo in na srečo vsega poznejšega socialističnega gibanja ▼ Parizu seznanil z mladim Friedrichom Engelsom, sinom premožnega nemškega trgovca, ki si je pri svojem proučevanju delavskih razmer na Angleškem pridobil iste nazore kakor Marx. Med njima se je razvilo sčasoma tako iskreno prijateljstvo, kakor jih le malo pozna zgodovina. Marx, vročekrven borec in idealist, Engels, prevdaren praktik in realist, sta drug drugega izpopolnjevala, vsa važnejša znanstvena in literarna dela sta pretehtala in uredila skupno, in Engels je tudi drugi in tretji del Marxovega »Kapitala« (katerega je za njegovega življenja zagledal beli dan le prvi del), na podlagi njegovih rokopisov in po njem zbranega gradiva uredil in izdal. Še več je pa Engels pomagal Marxu v gmotnem oziru, izdajal je na svoje stroške njegove spise in kadar je bd Marx v največji bedi, mu je vedno priskočil na pomoč s primernim zneskom, da ga je rešil. Leta 1848., ko je val revolucije planil iz Pariza po vsej srednji Evropi, se je tudi Marx vrnil v Koln, kjer je začel izdajati zopet »Die Neue Rheinische Zeitung« in je sodeloval pri raznih političnih demonstracijah po nemških mestih in tudi na Dunaju. Ko pa se je leto po-! zneje reakcija zopet utrdila in je bila »Neue Rheinische Zeitung« ustavljena, je moral Marx zapustiti kontinent in se je izselil v London, kjer je ostal do smrti. London je bil pozneje pozo-rišče njegove največje bede in največjih znanstvenih uspehov. Tudi Engels, da bi bil bližje svojemu prijatelju, je vstopil kot družabnik v neko trgovsko družbo v Manchestru in ko mu je kmalu nato umrl oče in mu zapustil precejšnje premoženje, je mogel tudi Marxa izdatnejše podpirati, tako da je bil vsaj zadnja leta življenja rešen najhujših materijalnih skrbi. V Londonu je bila tudi leta 1860 pod Marxovim idejnim vodstvom ustanovljena I. delavska internacionala. Leta 1881 je umrla Marxu njegova zvesta tovarišica, sobojevnica in sotrpinka, žena Jenny, po daljši bolezni. To ga je tako potrlo, da se ni mogel več popraviti in kal njegove stare bolezni se je zopet razbohotila in ga nenadoma ugrabila 14. marca 1883. leta. Skromen je bil njegov pogreb in na njegovem grobu je njegov najzve- Marx je mrtev — marksizem živi! Ko je pred petdesetimi leti osamljen in pozabljen zaprl oči utemeljitelj znanstvenega socijalizma, Karl Marx, je mislil svet znanstvenikov in politikov, da so šli z njim v grob vsi njegovi nauki. Z Marxom naj bi zginil s sveta marksizem. Toda motili so se organizatorji kapitalizma, motili so se tudi vsi tisti, ki so s peresi v rokah in z debelimi knjigami pobijali zakone marksizma. Papirnati zmaji so le stegovali svoja žrela, požreti in prebaviti pa niso mogli ničesar. Ko se je po francoski revoluciji okrepil mladi kapitalizem, je prinesel na površje takozvani četrti stan, t. j. proletarijat. Razmere v človeški družbi so spremenile svoje lice. Nastopila je nova doba, ki je v temeljih spremenila staro fevdalno družbo. V mestih, kjer so se v začetkih velike industrijske revolucije nakopičile mase proletarijata, se je pojavilo novo trenje izvirajoče iz nasprotij razredne družbe. Pojavili so se ljudje »utopisti«, ki so poskušali dvigniti človeštvo iz bede, izrabljanja in nevednosti s človekoljubnimi besedami. Owen, Fourier, St. Simon so bili le prvi glasniki te nove dobe, slutili in občutili so njena nasprotja, a do spoznanja vzrokov in učinkov niso prišli. Šele Karl Marx je zajel vso dobo in človeško družbo iz osnov ter jo znanstveno obdelal in analiziral. Najpomembnejše Marxovo odkritje je gospodarska dinamika, ki prikazuje medsebojne odvisnosti družabnih pojavov. Spremembe proizvajalnega načina povzročajo rast človeške družbe iz ene stopnje v drugo. Kapitalistična družba je nastala iz predkapitalističnega fevdalnega ustroja družbe. Razvila se je iz prejšnje oblike vsled socijalnih nasprotij. Da je mogel Marx dognati vzroke razvoja, se je moral oprijeti posebnega načina raziskovanja, ki osvetljuje pojave v gibanju in ne v mirnem, dokončanem stanju. Tak način gledanja je našel v dijalektiki. Dijalektiko je učil že Marxov učitelj Hegel, toda Marx je njegov nauk popolnoma preobrnil; postavil ga je »z glave na noge«, kot je zapisal v svojem življenjskem delu »Kapitalu«. Hegel je izhajal iz idealnega naziranja, da določa bitnost človeka njegova zavest, Marx pa je obrnil: »Zavest človeka ne določa njegove bitnosti, temveč narobe, njegova družabna bitnost določa zavest.« Tako je postavil Marx napram Heglu novo naziranje, ki gleda pojave v svoji realni (resnični) materijelni osnovi. To posmatranje razvoja se imenuje dialektični ali historični materi-jalizem. Dijalektika pravi, da je bistvo razvoja iskati v nasprotjih. Vsak pojav ima svojo trditev (tezo) in svoje zanikanje (antitezo). Združitev obojega, trditve in zanikanja da novo sestavino (sintezo) in s tem novo stopnjo v razvoju. Marx pravi v »Kapitalu« I. o zgodovinskem stremljenju kapitalistične akumulacije: »Iz kapitalistič- nega proizvajalnega načina izhajajoči pridobitni način, torej kapitalistično zasebno lastništvo, je prvo zanikanje individualnega, z lastnim delom postavljenega zasebnega lastništva. Toda kapitalistično proizvajanje ustvarja z nujnostjo naravnega procesa svoje lastno zanikanje. To je zanikanje zanikanja. Ta ne vzpostavlja zopet zasebnega lastništva, pač pa individualno last na podlagi skupne posesti zemlje in po delu samem produciranih produkcijskih sredstev«. Družabni razvoj se torej povzpenja vedno z zanikanjem predstoječega stanja. Iz teh dognanj je zgradil Marx svojo gospodarsko dinamiko in jo prikazal v svojem veledelu »Kapitalu«. Objektivno Marxovo raziskovanje razvoja družbe sloni na vrednotenju proizvajalnega načina. Kapitalizem se razvija po gotovih zakonih, ki nujno izhajajo iz dinamike njegovih sestavin. Delo ustvarja vrednosti, večdelo nadvrednosti. Akumulacija na eni, izkoriščanje na drugi strani. Iskanje novih tržišč, ko so obstoječa prena-sičena. Temu slede neizogibno imperialistične spletke, spopadi, vojne. Racionalizacija in brezposelna rezervna armada, centralizacija in koncentracija kapitala, obubožanje širokih ljudskih plasti, vse to so sestavni deli zakonitosti kapitalizma, ki jih je Marx izluščil s svojim znanstvenim delom. V gospodarsko-zgodovinski dinamiki najdemo edino možnost za spoznavanje družabnih razmer in 'problemov. Toda Marxova veličina ni samo v tem, da nam je odkril gonilno silo družabnega razvoja. Storil je še veliko več. Prikazal je tudi družabne plasti kot nositeljice gotovih proizvajalnih načinov. Ko je vladal popoln fevdalizem, je bila plemiška gospoda na višku svoje moči. A že v naročju te fevdalne družbe se je dvigal revo-lucijonaren meščan, tvorec kapitalizma. In danes vzrašča iz kapitalistične družbe proletarijat. To je tista 'neizpodbitna rdeča nit razvoja, ki jo je Marx tako sijajno izpeljal v svojem »Manifestu«. Proletarijat zre danes v bodočnost in ni mu treba več apostolov. Marx mu je pokazal pot. Pač pa potrebuje podkovane učitelje in vzgojitelje. Proletarski razred, ki se je izoblikoval v kapitalistični družbi, se mora zavedati, da si le sam lahko pribori bodočnost. Marx mu je dal orožje v roke, t. j. znanost, ki je do njegovega nastopa služila le kapitalizmu. Sprijaznil je množice z znanostjo in jih bodril k novemu ustvarjanju. Povdarjal je razredno zavest in zahteval povsod aktivno gibanje. V »Inauguralni adre-si« 1. 1864 in 1, 1866 v Ženevi, je dal pobudo in smisel strokovnim organizacijam. Dejal je, da se je treba naučiti delati v blagor delovnega ljud- stva. Strokovne organizacij« so podlaga vsega gibanja, one vodijo borbo za osamosvojitev mas (boji za delovni čas, mezde i. t. d.). Napram organiziranemu kapitalu je treba organizirati proletarijat. Povsod mora vladati revolucijonami duh in aktivnost proletariata v državi in družbi. Marx sam je lepo pokazal soglasje med re-volucijonarno teorijo in prakso; bil je borec, delavec v pokretu, a istočasno znanstvenik. Po njegovi smrti je rodilo gibanje, ki ga je on zasejal, lepe uspehe. Vendar se kapitalizem ni hitro razvil do take popolnosti, kot je Marx predvideval. Dobam kriz so sledile dobe konjunkture in revolucijonarnim časom so sledili časi revizijonizma. Re- vizionizem (Bernstein) je hotel popravljati Marxa, ker ni uvidel, da se kapitalizem še ni razvil do viška. Izhod iz periodičnih kriz je vedno našel z odkritjem novih tržišč v kolonijah. Toda prišla je svetovna vojna in prinesla popoln pretres gospodarstva. Sledila je inflacija, racijonalizacija, kriza, beda, brezposelnost, konference — vse, kar je Marx nekoč obljubljal poznemu kapitalizmu. In v teh dneh, ko stojimo pred svetovno anarhijo, je njegovo delo pred nami tako jasno, kakor da bi ga izvršil danes. V tem leži pomen petdesetletnice Marxove smrti. Marx je mrtev — marksizem živi kljub reakciji. Citati iz Marksovih del. 1. Zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev. 2. Vsa družba se čezdalje bolj cepi v dva velika sovražna si tabora, v dva velika nasprotujoča si razreda: v buržoazijo in proletarijat. 3. Buržoazija ne more obstati, ne da bi neprestano revolucijonirala proizvajalna sredstva in proizvajalne razmere, s tem pa vse družabne razmere. 4. Buržoazija je strgala z rodbinskega razmerja genljivo sentimentalno kopreno in ga spremenila v golo premoženjsko razmerje. 5. Buržoazija si ustvarja svet po lastni podobi. 6. V tej meri kot se razvija meščanstvo, t. j. kapital,' se razvija tudi proletarijat, razred modernih delavcev, ki žive le dokler imajo delo, in ki imajo delo le, dokler množe s svojim delom kapital. 7. Delo proletarca je z uvedbo strojev in z delitvijo dela izgubilo samostojen značaj in s tem vso mičnost za delavca. Delavec je zgolj privesek stroja ... 8. Proletarijat se pomika preko različnih razvojnih stopenj... 9. Vsako dosedanje gibanje je bilo gibanje manjšine za interes manjšine. Proletarsko gibanje pa je samostojno gibanje ogromne večine v interesu ogromne večine. 10. Pogoj za obstanek kapitala je mezdno delo. 11. Delavec nima domovine. Nihče mu ne more vzeti česar nima. 12. Kje na svetu je opozicijska stranka, ki bi jo ne bili vladajoči pro-tivniki razkričali za komunistično, kje je opozicijska stranka, ki bi ne bila užgala očitka komunizma naprednejšim opozicijonalcem kakor tudi nazadnjaškim nasprotnikom v čelo? Aktivnost avstrijske socialne demokracije Proti diktaturi — mora demokracija postaviti silo. Avstrijska vlada je prepovedala vse javljene socialnodemokratične shode. Kljub temu, kakor poroča »Ar-beiter-Zeitung«, se je vršilo dne 9. t. m. zvečer okoli 200 zaupniških zborovanj, ki niso nič drugega, kakor shodi za zaprtimi vrati. Policija ni mogla nikjer intervenirati. V nekaterih spopadih je bilo ranjenih sedem oseb. Obisk teh shodov je bil jako velik. Dne 11. t. m. pa so bili sklicani članski sestanki vseh 382 sekcij dunajske socialnodemokratične strankine organizacije. Vlada je s tem, ker je odklonila sodelovanje socialnodemokratične stranke, prevzela nase težko odgovornost. Spomladansko |an ^ kupite dobro in D I 9 g O po ceni samo v J. Trpinovem bazarju Ravnajte se po naukih Karla Marxa! Širite in naročajte delavski tisk. Ob 50letnici smrti KARLA MARXA naj pridobi vsak naročnik našega lista „ Delavski Politikiu vsaj še enega novega naročnika. O avstrijskem putu. Francoski soc. »Populaire« pravi: »Če bo avstrijska vlada nadaljevala svojo lahkomišljeno politiko in skušala uresničiti upostavitev monarhije, bi državljanska vojna v Avstriji ne bil samo dogodek lokalnega značaja, marveč bi naletela na ugovor v vseh, sosednjih državah. Zato je dolžnost velikih demokracij Anglije in Francije, da store vse, da odvrneta Dollfussovo vlado od uveljavljenja temnih načrtov. Anglija in Francija morata intervenirati v Budimpešti, da ne pridejo neredne čete hajmveru na pomoč, in obenem bi bilo potrebno, da se te sile prav jasno in energično pogovore z Rimom, ki dejansko vodi avstrijsko politiko.« »Svoboda1* je kulturno iariSie proletariata . . . V nedeljo, dne 5. marca 1933 popoldne je v dvorani Delavske zbornice pozdravila ljubljanska deca trboveljsko delavsko deco. Bila je to sodružna manifestacija »cicibanč-kov-svobodašev« in »trboveljskih slavčkov«. Ko je ljubljanska »Svdboda« zvedela, da pridejo »trboveljski slavčki« v Ljubljano, kjer bi koncertirali v »Unionu«, je rekla svojim majhnim »cicibančkom«: »Kaj, ali bi hoteli pokazati .trboveljskim slavčkom', rudarskim otrokom, svojega .Cicibana’ in jih pozdraviti v svoji sredini?« In otroci so rekli: »Da. Povabili jih bomo.« In otroški oder »Svobode« je pisal v Trbovlje, rekoč: »Vi, ki ste od tam doma, kjer se sonce ne smehlja ipridite v Ljubljano k nam, .Cicibana’ damo vam.« »Trboveljski slavčki« pa so brž odgovorili: »Razveselilo nas zelo je povabilo, zato prisrčen vam pozdrav! Na svidenje ... in še pozdrav!« In zgodilo se je. Dvorana Delavske zbornice je bila nabito polna. Žvrgolenje otroških glasov je polnilo ozračje. Trboveljski otroci, vsi v belih bluzah in v temnomodrih krilih in hlačah so zavzeli malone polovico dvorane. V Somraku je bilo, kakor da so razcvetele v dvorani marjetice. Ostale prostore so zasedle delavske mamice in očetje s svojimi otroci, a mnogi so se morali zadovoljiti s stojišči. Bilo je vse tako otroško, prijazno, domače in svečano, da se je človek čutil naravnost pomlajenega. Oči so se upirale v zastor, ki je visel, kakor zagrinjajoč skrivnost, ki se ima sedaj, sedaj pojaviti. Ko sc je razgrnil, je na odru sedela godba »Zarja« in svetli instrumenti so blesteli v lučeh. Kapelnik je zamahnil z roko in akordi pozdravne pesmi so objeli vse v dvorani. Mogočno, polno in sočno so govorili: »Zdravo, hrabri bojevniki . ..« Prvič je tokrat zaigrala »Zarja« to, sedaj instrumentirano pesem. Zastor se je zopet zagrnil. A čez hip, ko se je odgrnil, so v sončni luči elektrike -tal' »cicibančki«, v prijetnih kostumih, kakor venec, povit iz cvetlic. Tišina je nastala v dvorani. Tedaj pa 'je deklica (»cicibanček« — Jelica Vukova) v imenu vseh pozdravila: »Ljubljanska delavska deca vam izreka najiskrenejši svobodaški pozdrav! Z jasnim, lepim glasom je nadaljevala za ta sprejem nalašč zloženo pesem od znanega delavskega poeta T. Kovača: »Vi ste pa od tam doma, kjer se sonce ne smehlja, pretemno je, prehudo, da bi sonce k vam prišlo. Toda vi imate svoje pesmi, v njih vam toži silna želja, da bi kdaj vas obsijalo nekaj sonca, in pomladi, in veselja. Očetje vaši kopljejo pod zemljo, s svetilko razsvetljujejo si rov, premog dvigajo iz dna na dan, trudni vračajo se k vam domov. Svetilka jamska — luč rudarska, nekoč jo oče vaš, rudar, bo vzel v roko, pa bo dvignil jo visoko v zrak in prižgal bo sonce na nebo. Pa bo sonce vam in n a m sijalo, za nas in vas bo rože iz zemlje pognalo; takrat mi vsi, vsi, bomo tam doma, kjer mladini sonce zmeraj se smehlja. Ploskanje, pozdravni vzkliki. Trboveljski oevci vstanejo, pevovodja internira in mehka, lepa pesem iz 105 mladih otroških grl: iz fašistične NemCije. Fašisti preganjajo delavce — kapitalistom ne skrivijo niti lasu. Nemški parlament se sestane dne 21. t. m. v garnizijski cerkvi v Potsdamu. Hitler postavlja kar po vrsti deželne komisarje. Za Prusijo je bil že davno imenovan. Sedaj so prišle na vrsto Bavarska, Wiirtemberška, Saksonska in Badenska. V Chemnitzu so vdrli v soc. dem. uredništvo »Volksstimme« ter ustrelili urednika Landgrafa, ker se jim je skušal upirati. Na Wurtemberškem je komisar prepovedal vse socialistične liste, letake in brošure. V Aachenu so Hit-lerjevci zasedli tudi uredništvo cen-trumaškega lista »Volksfreund«. V Berlinu so aretirali ameriškega dopisnika »Vorward Jewish«. Bavarski komisar je razpustil vse rajhsbanerske organizacije in organizacije železne fronte ter vse socialistične mladinske organizacije. Na Bavarskem so prepovedane tudi vse republikanske organizacije. V Monakovem in na Wurtember-škem so Hitlerjevci zasedli občine, komisar je pa imenoval komisarje. Uglednejše funkcijonarje (tri) v Monakovem so zaprli. Vsi nemški komunistični poslanci v Nemčiji so v zaporih. Na sejo parlamenta ne pride noben komunistični poslanec, ker so vsi v zaporu. Za zaprte komuniste (in druge osebe) ustanovi Hitler v Frankfurtu ob Meni koncentracijsko taborišče, kjer bodo opravljali prisilno delo. Aretacije se vrše tudi med socialnimi demokrati. V zaporu se nahaja bivši notranji minister poslanec Soll-mann in še trije ugledni voditelji iz Kčlna. V Bayruthu so zaprli večje število socialnih demokratov kar ponoči. V Wiirzburgu so aretirali večje število rajhsbanerjev. Angleški list »Daily Herald« poroča, da se izvaja nad jetniki tortura v neki berlinski ječi. Pred nekaj dne- vi je bilo v te ječe odvedenih 80 jetnikov. List pravi, da prevzema odgovornost za resničnost teh vesti. Centralo zveze rudarjev so zasedli Hitlerjevci. Del nameščencev so zaprli, med njimi tudi poslanca Hu-semanna. Na Bavarskem je komisar prepovedal vse levičarske organizacije. Mussolinija vabijo v Ženevo. Angleški in francoski politiki so v skrbeh zaradi Nemčije. Zato se vrši posvetovanje med Anglijo in Francijo glede enotnega postopanja z ozirom na srednjeevropske dogodke. Macdonald je povabil Mussolinija v Ženevo, toda ta je odklonil obisk Ženeve. Anglija hoče predvsem utrditi, kakšno stališče zavzema Mussolini k mirovnim pogodbam in Macdonald je pripravljen obiskati Mussolinija v Italiji. Italiji pač ne more biti vseeno, če si odtuji Anglijo, z ozirom na vprašanje Sredozemskega morja. »Mi smo pa od lam kjer se sonce ne smehlja. ..« je zazvenela v pozdrav kakor igrana na strune. Videl sem solze 'ganotja, tople radosti in sreče v očeh mamic, v očeh očetov... In sem pomislil: Gorjupa vsakdanjost, grizoča skrb za vsakdanji kruh, ki tišči vaša srca dan na dan, je bila za nekaj ur odstranjena sredi teh cvetočih marjetic in žvrgolenja ptičk — delavskih otrok. In »Svoboda« je ponosna, da je pričarala lepoto in srečo v vaša srca. Deklica, mala marjetica, je stotpila iz vrst »trboveljskih slavčkov« na oder k^ »cicibančkom«, jim izročila šopek nageljnov, rekoč: »Vse vam damo, kar imamo . . .« « Bilo je krasno . . . Nato pa je zaživel na odru Oton Župančičev »Ciciban« v vsej svoji šegavosti, pri-prostosti, razigranosti, da so se v dvorani otroci, mamice in očetje smejali, vzklikali in ploskali. Tak je bil ta nedeljski popoldan »Svobode« in slišal sem pri vratih, ko sem odhajal, besede: »Da, Svoboda’ je v resnici kulturno žarišče proletariata ...« In ponosen sem, da sem tudi jaz »Svo-ibodaš«. St—ski. Berlinske občinske volitve. Vlada komaj dobila večino, čeprav opozicija ni smela agitirati. Pri berlinskih občinskih volitvah v nedeljo je bila znatno manjša udeležba volilcev, kakor pri prejšnjih volitvah. Nacionalni socialisti so dobili 984 tisoč glasov, socialni demokrati 566 tisoč, komunisti 500.000, centrum 120.000, črno-beli-rdeči 311.000, krščanski socialci 18.000, nemška ljudska stranka 14.000 in državna stranka 53.000 glasov. Od 255 mestnih mandatov dobe: »acionalni socialisti 86 mandatov in črno-beli-rdeči 20 (torej komaj večino). Socialni demokrati dobe 49 mandatov, komunisti 44, centrum lli nemška ljudska stranka 2, krščanski socialci 1 in državna stranka 5 mandatov. Doma in po svetu. OPOZORILO! Današnjo številko našega lista smo poslali številnim so-drugem in sodružicam na ogled. — Toplo priporočamo vsem, da postanejo redni naročniki »Delavske Politike«. Kdor pa bi članarino sam ne ?®ogel plačevati, NAJ SI PRIDOBI SE ENEGA SODRUGA ALI SO-DRUŽICO KOT SONAROČNIKA. — Oni pa, ki bi list ne mogli naročiti, naj to številko vrnejo, ker jih bomo sicer smatrali za redne naročnike. Tudi dr. Anton Korošec, bivši ministrski predsednik, v preiskavi, — Dr. Korošec je konfiniran v Vrnjački Banji. Državno sodišče za zaščito države je uvedlo tudi proti njemu preiskavo po členu 3 zakona o zaščiti države. Dr. Korošec pa izjavlja, da ni avtor znanega razglasa o punktacijah, ki je bil opremljen z njegovim podpisom in izdan dne 31. decembra 1932 v Ljubljani. Dr. Vladimir Maček, zagrebški odvetnik, je bil v soboto, dne 11. marca aretiran in obtožen pred državnim sodiščem za zaščito države, in sicer po členu 3 zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi. Prepeljan je bil v Beograd. Za ravnatelja državnih železnic v Ljubljani je bil imenovan Josip Cug-mus. Novi ravnatelj je bil rojen v Pil-štajnu pri Prevaljah. V službo srbskih železnic je stopil že leta 1912. Johann Gross, bivši tajnik zveze avstrijskih lesnih delavcev, je umrl 'dne 24. februarja t. 1. v 68. letu starosti na Dunaju. Gross je bil soustanovitelj organizacije ter je vstopil v tajništvo leta 1895, najprej v dunaj-sko posredovalnico in potem v zvezno pisarno. Udejstvoval se je v politični in prosvetni organizaciji ter bil več let dunajski občinski svetnik. Gross je bil izvrsten organizator. Iz Avstrije, Velenemški podpredsednik parlamenta v Avstriji dr. Straffner je sklical parlament, kar mu je vlada prepovedala. Vrše se pogajanja med kanclerjem Dollfussom in niim. Dr. Straffner je zagrozil, da bo vlado kazensko ovadil, če bi hotela s silo preprečiti zasedanje parlamenta. Dollfuss pa pravi, da se na take ugovore ne bo oziral. — Minister za socialno skrbstvo dr. Resch, ki je krščanski socialec in sicer precej zmeren mož, je odstopil, ker se ne strinja z vladno politiko. Hitler pojde v Rim, Dne 4. aprila „t. 1. pojde Hitler v Rim. Na potovanju se ustavi v Inomostu, kjer bo govoril na shodu. Nemški komunistični poslanci niso povabljeni na sejo državnega zbo-,rai kar znači, da namerava režim razveljaviti njih mandate. Sicer se p.a nahajajo vsi komunistični poslan-C1 v^aporih.__________________________ p Ru5e. °vneWaite! Na občnem zboru Splošne Krpnh ,hr'VfZ