Poštnina plačana v gotovini LUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN D E 2 E L O lena 2 d,;n DRUŽINSKI TEDNIK Leto X. Ljubljana, 3. februarja 1938. štev. 5. Mladina ima zmerom pravico do nezadovoljstva. Dr. Milan Hodža, predsednik češkoslovaške vlade »DRUŽINSKI TEDNIK« izhaja vsak četrtek. Uredništvo h) uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. <7/111. Telefon it. 33-12. Poitni predal it. 345. Račun Poitne hranilnice v Ljubljani it. 15.393. — NAROČNINA: za >/« leta 20 din, Si že spet polil črnilo, saj pra-»tm, da nisi za nobeno rabo!« Tako Orme na ubogega otroka usodne očetove besede, fantiček pobesi glavo, v°lja in srce inv padeta v hlačke. Kajpak, oče že ve; sicer packe res da ni nalašč naredil, a to je zdaj tako vseeno, zdaj je tukaj, na bleščečem belem papirju in se roga: 'Za nobeno rabo nisi, za nobeno rabo!...' »Misliš, da bom res jedel to godljo, ali se temu pravi golaž?!« se Zadere možiček na svojo novopečeno zenico in že je ogenj v strehi! Tak tako, ob prismojenem golažu se neha Vsa ljubezen, nehajo se nežnosti, samo še pripaljena jed ostane in ženina krivda. No, pa je kmalu spet dobro, še nekaj slanih poljubov in naposled lačni možiček tudi ,godljo‘ sl>ravi v izbirčni želodec. ,Le zakaj j/ takoj tako strupen?‘ si beli glavo zenu, ker ne ve, da je prav ta njen sitni mož ravno danes kakor polit kužek stal pred svojim gospodarjem, ki jc rohnel in renčal nanj: »MiSlite, da vas zastonj plačujemo? Takšne napake lahko spodkopljejo ugled našega podjetja! To pot se je zgodilo Prvič, poskusite še enkrat, ne bo vam dobra predla/« In ali je tako čudno, oko mož svojo slabo voljo kar ko j zvečer strese na ubogo ženico? Prav za prav ne, toda vendar bi bilo lepše, Uka bi bilo nekoliko drugače. Vendar opažam, da se graja ne skriva samo v prozaično vsakdanje^ življenje, temveč se oblastno šopiri Prav povsod, v gospodarstvu, v razmerju med fantom in dekletom, med gospodarjem in uslužbencem, med ustvarjalcem in kritikom, skratka Povsod. Kolikokrat imam priložnost citati: >Kreacija gospodične. X. je Uspela, vendar igralka za to vlogo še. ni zrela,« ali pa: »V njegovih slikah ni pravega umetniškega zanosa, ni čiste kristalizacije,« itd. Ali je res tako lahko grajati in tako težko hvaliti? In ali je graja v današnjem, že tako težavnem življenju res tako potrebna? To sta dve vprašanji, ki bi st ju morali zadati •Večni nezadovoljneži‘, še preden pri-čno svoje ,opravilo'. Graja je pogosto res na mestu, vendar tudi hvala cesto ni čisto odveč. Zavedati se moramo, da nas hvala spodbuja in da torej spodbuja tudi druge, zavedati se moramo, da vsakdo rad sliši pohvalno besedo, posebno ako si želi uspehov v življenju. Življenje je pa že tako, da nas rajši pita z grajo kakor s hvalo. Se ko smo čisto majhni, vas starši večkrat oštejejo kakor pohvalijo; kajpak je to čisto vzgojno in lepo, a človek silno hlepi tudi po dobri besedi in spodbudi. In v zakonu, ali ne odkrivata oba zakonska druga kar z naslado še tako neznatne napake drug pri drugem? In pohvala? Ali ni v zakonskem življenju redkejša od bele vrane? Ni v navadi, da bi gospodarji hvalili svoje uslužbence, saj so prepričani, da je dovolj, če jih plačujejo. Seveda, dovolj je to za garanje, za košček krnita — toda ali je tudi dovolj za uspavanje in napredovanje? In kritika? Ali res mora biti zmerom stroga, vzvišena in godrnjava, ali morajo kritiki s svojo neizprosnostjo res zmerom znova kazati, kako užaljeni so ob misli, da jih je narava prikrajšala pri tvornosti in Pri umetniškem poletu in da se morajo namesto z ustvarjanjem zadovoljiti samo s — kritiko? Zdi se mi, da je tudi kritika lahko nekoliko spodbudna, posebno ako ima opravka z mladimi, morda res nekoliko prenapetimi, a vendar nadarjenimi ljudmi! Kdaj naj hvalimo in kdaj grajajmo? Zamotano vprašanje, precej odvisno od okoliščin, vendar skušajmo odgovoriti nanj, kakor najbolje vemo in znamo. Hvalimo le resne, prizadevne in skromne ljudi, kajti menda ni treba pojasnjevati, da domišljavih ljudi ne kaže hvaliti. Hvalimo le tiste, ki so hvale vredni, w« pa tistih, ki so nam pri srcu; z napačno hvalo so ljudje zanetili že mnogo nepotrebne zavisti in žalosti. Hvalimo po dejanjih in nc po razpoloženju! In kdaj grajajmo? Nikoli, kadar smo slabe volje, kajti graja utegne tedaj biti preostra, mnogo ostrejša, kakor jo morda Artev' zasluži. Grajajmo vdrugo, prvič samo posvari-rn°i ali pokažimo, kalco je treba na- RAZGLED PO SVETU Amerika, Anglija bodo pomagale Francija odklonila pomoč, ker JI Evropa preveč veže roke V Ljubljani, 1. februarja. Na jubilejnem zasedanju Zveze narodov je vprašanje reforme pakta ZN o vzajemni podpori napa-dencu in o sankcijah proti napadalcu začasno stopilo v ozadje spričo nujnejšega problema o pomoči Kitajcem. Kitajski delegat pri Zvezi narodov Wellington Ku je namreč zahteval od angleških, francoskih in ruskih zastopnikov dejansko pomoč za svojo napadeno domovino, pomoč v materialni podpori in v izdatni dobavi orožja. Anglija in sovjetska Rusija sta takoj odgovorili, da sta pripravljeni Kitajcem ustreči, le francoski zunanji minister Delbos je odklonil podporo. Svoje stališče je utemeljeval z okoliščino, da Francija ne sme izgubiti izpred oči dogodkov na Španskem, pa tudi v Srednji Evropi mora biti Francija pripravljena, vsak trenutek tehtno poseči vmes, ako bi se zgodilo kaj nepričakovanega. če bi se Francija zavzela za Kitajsko, je dokazoval Delbos, bi samo ustregla tistim, ki žele, da pusti dogodkom v Evropi prosto pot, tega pa pariška vlada že iz svojih življenjskih interesov ne more storiti. Tako se je sicer kolektivna pomoč Kitajski razbila na utemeljeni francoski odklonitvi, to pa-še ne pomeni, da bi bili Kitajci poslej prepuščeni samim sebi. Kajti britanska in francoska delegacija v Ženevi sta sestavili resolucijo, po kateri naj svet ZN priporoči posameznim vladam, naj po svoji uvidevnosti pomagajo napadeni državi. Na ponedeljski seji posebnega odbora, ki je razpravljal o tej resoluciji, so se sicer skoraj vsi govorniki izrekli proti obveznim sankcijam, niso pa odklonili možnosti individualnih sankcij posameznih držav; te naj bi se same dogovorile s kitajskimi delegati, Yvon Delbos, francoski zunanji minister, je v Ženevi odklonil francosko pomoč Kitajski kako naj jim priskočijo na pomoč. Ne čakajoč razprave v omenjenem odboru je pa sovjetski zunanji minister Litvinov že v nedeljo izjavil, da bo Rusija podprla Kitajsko, ne glede na to, kakšno sta- ♦»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦««» ««♦♦♦« rediti. Grajajmo zmerom med štirimi očmi, s tem si bomo prihranili ogorčenje marsikaterega znanca in prijatelja. Na splošno pa: dovolj je slabe volje na svetu, dovolj prepirov in temnih dni, bodimo torej previdni, kadar mislimo prispevati k nejevolji, bodimo torej previdni pri graji, kakor smo skopi tudi pri pohvali! Vživimo se zmerom v vlogo tistega, ki mora grajo sprejeti, in pomislimo, ali ni tudi nam že marsikdo kakšno napako spregledal in. kakšno pohvalo navrgel!- ity lišče bodo zavzele druge države — če ne drugače, vsaj z dobavo orožja, streliva, hrane in vojaške opreme. Tudi London kaže voljo, da se Franklin Roosevelt, predsednik USA v tem pogledu pridruži Moskvi. Zdaj čakajo le še odgovora Združenih držav, vendar je že zdaj toliko kakor gotovo, da bo tudi Washington zavzel isto stališče kakor londonska vlada. Roosevelt zbira za lačne Kitajce.., Predsednik Združ. držav Franklin Roosevelt je izdal proglas na ameriški narod, naj zbere vsaj 1 milijon dolarjev za ameriški Rdeči križ, le-ta bi pa z nabranim denarjem pomagal kitajskim civilistom, ki so zaradi vojne morali zapustiti svoje domove in so obsojeni na smrt od lakote, če jim kdo ne priskoči na pomoč. Ameriški listi pišejo, da je predsednikov proglas edinstven dogodek v povojni politiki Združenih držav. V spremnem pismu na predsednika ameriškega Rdečega križa pravi Roosevelt med drugim: »Mislim, da goji ameriški narod globoke simpatije do trpečega ljudstva na Daljnem Vzhodu. Zato pozivam vse ameriške državljane, da mu po svojih močeh priskočijo na pomoč.« ...mikado pa sestavlja pesmi o miru Te dni so v Tokiu pregledovali pesmi, ki so jih Japonci poslali za novoletni cesarski pesniški natečaj; nič manj ko 38.000 pesmi je imelo pregledati razsodišče. Prvo so prebrali pesem japonskega cesarja samega. Takole se glasi (v prozi): Mirno in pokojno je jutro na vrtu; upajmo, da bo miren tudi svetovni položaj. Knez Sanjo, predstojnik cesarskega urada za pesnitve, je dejal, ko so pesem preči tali: Japonski cesar »Besede te pesmi razodevajo cesarjevo srce, kakor utripa noč in dan po nastanku incidenta.« Incident je dogodek na Marco-Polovem mostu, dogodek, ki je dal Japonski pretvezo za vojno proti Kitajski... Anglija ne bo nevtralna Gordon Lennox, ugledni zunanjepolitični urednik londonskega konservativnega lista »Daily Tele-graph«, je te dni predaval danskim časnikarjem v Kjobenhavnu o angleškem stališču do perečih mednarodnih problemov. Njegove izjave so senzacionalne že same po sebi; še več poudarka jim pa daje okoliščina, da ima Lennox tesne stike z londonskim zunanjim ministrstvom. Naj povzamemo iz njih glavne misli. Italijansko-abesinski konflikt je dokazal neizvedljivost načela o kolektivni varnosti. Zato se je Velika Britanija vrnila k predvojnemu načelu ravnotežja sil. Trikotnik Rim—Berlin—Tokio se je sam krstil za protikomunističnega; v resnici je pa protidemokratski. Cilj Japonske je izrinjenje belega plemena z Daljnega Vzhoda; cilj Nemčije je razširjenje njenega vpliva v Podonavju in ustvaritev interesnega območja, segajočega od Severnega do črnega morja; cilj Italije je obnova sredozemskega imperija s pritegnitvijo Maksim Litvinov, sovjetski komisar za zunanje zadeve, je v Ženevi obljubil Kitajcem izdatno pomoč. Egipta. Nobeden teh ciljev se ne da doseči brez sile. Politika trikotnika stremi za tem, da povsod na svetu oslabi angleške postojanke; isto taktiko zasleduje trikotnik tudi nasproti drugim državam, ki so njegovim stremljenjem na poti. Glavna težkoča, ki se mora trikotnik z njo boriti, je pomanjkanje rezerv; zato tudi najbrže ne bi zmogel dolgotrajne vojne. Druga težkoča je v tem, da države trikotnika ne morejo svoje politike docela druga drugi prilagoditi. Nemčija še ni pripravljena za politiko, lei bi pomenila tveganje vojne; Italija je to točko že dosegla, ker misli, da bi bila kos vojni velikega sloga; na Japonskem so pa puške prej počile, kakor so si v Tokiu želeli. Važen za presojo položaja je vojaški nauk, ki ga je dala španska državljanska vojna nemškemu generalnemu štabu; da je namreč pri isti številčni moči in pri enaki opremi in oborožbi obramba močnejša od napada. »če bi prišlo do evropske vojne,« je Lennox povzdignil glas, »se mi zdi izključeno, da se ne bi tudi Anglija zapletla vanjo, tudi če bi si Nemčija še tako prizadevala, da nas neposredno ne izzove. Anglija ne more tvegati, da bi dežele, ki so njene prijateljice in ki vodijo isto politiko kakor ona, kdo pomandral. Zato se bo z vsemi močmi postavila po robu sleherni politiki, ki bi imela pred očmi takšen cilj. Demo- Dr. Milan Hodža, predsednk češkoslovaške vlade, Je sla-j vil L februarja 601etnico svojegaJ rojstva ♦»♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»•♦»♦♦♦♦♦»♦♦»»♦♦e kracije se bodo znale boriti, če napoči usodni trenutek. Mi smo dolgo molčali,' ko so nas slikali kot dekadenten naJ rod. Zdaj je napočil čas, ko bomo govorili drugačen jezik. Morda nas bodo zdaj vendarle razumeli.« Anglija in Francija sta si popolnoma edini, da je treba Nemčiji vrniti nekaj kolonij. Ne zato, ker Nemčija trdi, da ima pravico do njih, in zgolj pod pogojem, da bo Nemčija potem vendar že dala mir. Nekateri ljudje trde, da gresta nemir in diktatura skup, da je nemir glavni pogoj to oblike vladavine, in da ne bo zato Evropa nikoli imela miru. »Upam,« je končal govornik, »dal je takšno naziranje napačno. Toda če bi nas to upanje pustilo na cedilu, se bo Anglija, dekadentna Anglija, še zmerom zmožna boriti za demokrati ska načela.« Lennoxove besede so lepe, to*« da svet hlepi po dejanjih, Titulescu se vrača Iz St. Moritza v Švici poročajo, da se misli bivši dolgoletni romunski zunanji minister Titulescu prihodnje dni vrniti v svojo domovino. Znano je, da se je Titulescu takoj po Gogovem nastopu odpeljal na Dunaj in pozneje v Švico, baje na zdravljenje. Novica o njegovi vrnitvi v Romunijo je zato zbudila veliko senzacijo. Titulescu je bil dolga povojna leta zunanji minister; poslednjič je vodil ta resor od leta 1932. do 1936. V Romuniji velja za brezpogojnega zagovornika zveze s Francijo in češkoslovaško ter naslonitve na Rusijo. Septembra 1936. — takrat se je mudil v Parizu —> so ga prisilili k odstopu, na njegovo mesto je prišel pa Antonescu. Dotlej ni Titulescu kot dosmrtni1 senator pripadal nobeni stranki,; simpatiziral je pa s Tatareseovoj narodno-liberalno stranko. Po prisiljenem odstopu se je pridružil Maniovi narodni kmetski stranki; znano je, da zavzema ta stranka rezervirano stališče nasproti kroni. Poznavalci romunskih razmefl sklepajo iz nenadejane Titulescovej odločitve in še iz nekaterih drugih romunskih okoliščin, da Gogoval vlada ne stoji tako trdno, kakofi je še pred kratkim kazalo. Observer. O glej Nikolaj Titulescu, bivši dolgoletni romunski zunanji ml* nister, se vrača y Romunijo Kronika preteklega tedna Garmisch-partenkirchen nista nemara kakšna siamska dvojčka, ki bi ju ubil, če bi \ju odtrgal drugega od drugega in lepo spodobno vsakega zase izgovoril. To sta dva bavarska letoviška trga, vsak s kakšnimi 5000 ljudmi; ra vsakem nemškem zemljevidu imata vsak svoj krožeč in zraven vsak svoje ime, kakor sta ga jima dala Bog in gosposka. No, v teh dveh krajih so zadnja leta uvedli lepo in hvale vredno navado, da prirejajo zimske zabave in tekme. In da ne bi komu pri teh tekmah prezgodaj sape zmanjkalo, so nekateri brumni nemški žurnalisti obe besedi — sami zase kar čedni, v medsebojni zvezi pa vendarle malce preveč dolgovezni — kratko in malo obglavili, da je ostal od njiju samo še sirotni Ga-Pa. Iz dveh živih besed se je izcimil mrtev kemični obrazec; nemški temeljitosti je bilo zadoščeno. Če bi kateri jezikovni zgodovinar Nemcem povedal, da je recept sovjetskega porekla, bi se prvi mah najbrže zgrozili, potem bi pa nedvomno z njim obračunali — z receptom, ali pa z zgodovinarjem. Pri nas s takšnimi rečmi ne obračunavamo; pri nas je tuja kemija bolj v časteh kakor domača beseda. Zate, dragi bralec, sem napisal te vrstice, zate, ki si nam ondan pisal, da bereš slovensko časopisje, pa dostikrat ne razumeš, kaj bereš. Ne smeš pozabiti, da imamo Slovenci lepo navado, da radi druge posnemamo (preprost človek reče temu tudi drugače); pravijo, da to počnemo zato, ker smo majhen narod. Če se zgleduješ po velikem, zraseš Uidi sam, vsaj v domišljiji. Zato tudi rečemo po novem prim pri denarnih tečajih; tu, vidiš, je pa francoščina bolj v čislih kakor že udomačena latinsko-nemška premija — že zato, da se moremo po kom zgledovati, to pot po Srbih. Zato, vidiš, je n. pr. tudi dr. Štampar pozvan v Ameriko, kakor si lahko bral v nekem našem dnevniku; pa ne misli, da je kaj zagrešil! Ne, ne, nihče ga ne kliče v Ameriko na odgovor; samo, veš, če bi napisali, da je povabljen, bi bilo to za tvoja ušesa preveč po domače. A to vendar ne grel Kronist Politični (eJen V Ljubljani, 31. jan. Otoma Zupančiča je ljubljanski mestni svet za njegovo 601etnico soglasno izvolil za Častnega meščana Ljubljane. — Dr. Andrej Štampar, bivši vrhovni inšpektor za higieno, se je odzval vabilu Rockefellerjeve ustanove in se je odpeljal v USA, da priredi več predavanj na vseučiliščih o socialni medicini. Pred kratkim se je bil dr. Štampar vrnil s Kitajskega, kjer je po nalogu Zveze narodov organiziral higieno. — Za 1270 milijonov din več dohodkov bo po novem proračunu imela Jugoslavija v proračunskem letu 1938/39. Finančni minister je izjavil, da se bodo ti dohodki dosegli brez novih davkov. — Nemško akademsko društvo v Mariboru so oblastva razpustila, češ da Je prekoračilo področje svojega udejstvovanja. V društvu so bili organizirani vsi nemški visokošolci iz Maribora, Ptuja in Dravske doline, vpisani večji-del na tujih vseučiliščih. — 300.000 ton <30.000 vagonov) premoga je naša država naročila v Nemčiji, da se likvidira naš trgovinski saldo z Nemčijo. Baje je vzrok naročila tudi okoliščina, da naši domači rudniki niso mogli o pravem času dobaviti zadosti premoga našim železnicam. — Nemški listi pišejo, da bo nemško poslaništvo v Beogradu povišano v veleposlaništvo. — Nj. Vis. kneginja Olga se je odpeljala v Atene, ker je nevarno zbolel njen oče, princ Nikolaj. — Se eno milijardo misli vlada žrtvovati za javna dela, pred vsem za gradnjo novih železnic. Denar bi dali državni in poldržavni denarni zavodi. — V nedeljo bodo v vsej Jugoslaviji senatne volitve. Kandidatne liste sta vložili samo JRZ in bivša HSS (dr. Maček). * Albanski kralj Zogu se v ponedeljek poroči z madžarsko grofico Geraldino Apponyijevo. Kralj Zogu je mohame-danec, njegova nevesta pa katoličanka. — Rusija je zaradi zaplembe nekega ruskega poštnega letala pretrgala poštne zveze z Japonsko. — Win-ston Churchill, znani angleški konservativni politik, je v »Evening-Stand-ardu« napisal, da je usoda Tihega oceana v ameriških rokah. Britanski imperij se bo pridružil vsakemu Rooseveltovemu ukrepu, ki mu bo namen ohranitev ravnotežja na Daljnem vzhodu. — V bolgarski vladi je nastala kriza in je več ministrov odstopilo. Vzrok krize je nesoglasje med ministri zastran sodelovanja bivših strank pri bližajočih se volitvah. Ce dokončno zmaga stališče, da politiki nekaterih starih strank ne smejo kandidirati, bo tudi Bolgarija stopila na pot diktatur. — Von Papen, nemški poslanik na Dunaju, bo po pisanju pariškega »Oeuvra« odstopil, na njegovo mesto bi pa prišel minister Stlir-mer. — Del britanskega matičnega brodovja odrine 1. februarja v Sredo- zemsko morje, da bo britanska mornarica v ravnotežju z italijansko sredozemsko mornarico. — Na Dunaju so aretirali dr. Leopolda Tavsa, voditelja avstrijskih hitlerjevcev. — Francija bo odpovedala vse pogodbe z Rusijo, piše Rusiji nenaklonjeni londonski »Daily Mail«. Po njegovih informacijah misli Chautemps kreniti v zunanji politiki na docela novo pot. — Pri Tcruelu napadajo spet republikanci. Baje so obkolili 40.000 francovcev. — General Metaxas, predsednik grške vlade, je uradno proglasil diktaturo in dal skoraj vse voditelje bivših grških strank internirati na otokih. — Dr. Milan Hodža, predsednik češkoslovaške vlade, slavi 1. februarja 60-letnico svojega rojstva. Dr. Hodža je Slovak in že dve leti predseduje ministrskemu svetu. — Japonski položaj na severnem Kitajskem je po časopisnih poročilih precej kočljiv. — Rusija je baje predlagala aktivno vojaško pomoč Kitajski, če se Anglija obveže, da bo pomagala Rusiji, če bi jo kdo napadel v Evropi. — Romunskega poslanika v Moskvi je bukare-ška vlada odpoklicala. — Za 13 milijonov šilingov (110 milijonov din) so Nemci lani izvozili časopisja v Avstrijo. Avstrijski listi pišejo, da se za tem izvozom skriva premišljena nacistična propaganda; hitlerjevski namen je, duhovno pripraviti avstrijsko ljudstvo za »anschluss«. — Hitler misli Berlin docela preurediti, po lastni zamisli. Izdelan je že načrt za novo cestno omrežje, za nove železniške postaje in za novo podzemeljsko železnico, vse v kar se da velikem slogu. — Lloyd George, voditelj , angleških liberalov, je te dni slavil na francoski rivieri svojo zlato poroko. — 51 strelov je 31. januarja ponoči naznanilo Holandcem, da je njihova pre-stolonaslednica Julijana povila zdravo hečrko. Bodočo prestol on aslednico bodo krstili na ime Ema. Hrame in drageJije d Žile sta si prerezala na rokah, ker nista mogla leto dni čakati do poroke, dva mlada zaljubljenca iz Novega Sada. Na srečo ju je še o pravem času našla dekletova mati in oba rešila prezgodnje smrti. d Petkrat je z nožem zabodel v prsi in vrat kmet Sokrat Petrovič iz Stru-mice ,pevačico‘ Stanislavo Canukajevo. Po storjenem dejanju je z istim nožem petkrat zabodel še sebe. Njegovo stanje je zelo nevarno, mlada pevka bo pa ostala pri življenju. d Ker je v ljubosumnosti ubil ženo, so ondan sodniki v Mostarju obsodili cigana Pašo Falenoviča na 12 let ječe. d Ker ni mogel dobiti dela, je šel v vodo 321etni bivši pomorski kapitan Milan Ivanetič iz Maribora. Drava je njegovo truplo naplavila pri Vuhredu. d Zaradi bednega življenja je šel v smrt 701etni rudarski upokojenec France Grmovšek iz Bevškega grabna pri Zagorju. Mož je moral s 300 dinarji mesečne pokojnine preživljati, štiričlansko družino. Ker ni mogel več gledati, kako vsi počasi hirajo, je ondan stopil k Hudemu breznu in skočil vanj. Maž napredek n Četrto moderno osnovno šolo so te dni veleslavnostno posvetili v Skop-Iju. Stala je 2,300.000 dinarjev. n Nove pokojninske zavode bodo ustanovili v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu. Po drugih banovinskih mestih bodo ustanovili le poslovalnice teh zavodov. Dalmacija bo še nadalje ostala v območju ljubljanskega Pokojninskega zavoda. n Novo gimnazijo bodo začeli zidati v Mariboru. Mestna občina je že sklenila kupiti zemljišče za 480.000 dinarjev. Novo šolsko poslopje bi stalo južno od Magdalenskega parka. Mariborska občina bo zanj najela pol milijona dinarjev posojila. iesreče č Do tal so pogoreli domovi štirim posestnikom na Perudini pri Vinici. Goreti je začelo ponoči pri posestniku Francu Flajniku, odtod je iskra preskočila na hišo soseda Medoša, potem se je vnelo gospodarsko poslopje Jožeta Flajnika in nato še Petra Flaj-nika. škoda je velikanska in še zdaleč ni krita z zavarovalnino. č Pri podiranju stare lipe se je ponesrečil ugledni 38ietni posestnik Ivan Zvar v Vrenski gorici pri Bučah blizu Celja. Padel je z drevesa in si je pri padcu dvakrat zlomil levico, dobil je hude notranje poškodbe in pretres možganov. Nezavestnega so ga takoj j prepeljali v celjsko bolnišnico, toda | mož je kmalu nato nevarnim poškodbam podlegel. č 12 delavcev je sasul plaz pri graditvi nove železniške proge Ustiprača— Foča. Trem je zlomilo roke, dobili so pa tudi hude notranje poškodbe. Delavce so odpeljali v sarajevsko bolnišnico. Vzroke nesreče raziskuje posebna komisija. č Zaradi šoferjeve nepazljivosti se je pri vasi Mrmošu blizu Kraševca zvrnil v 8 metrov globok prepad avtobus z 18 potniki. Smrtnih žrtev na srečo ni bilo, le pet potnikov je lažje ranjenih. č Severnega sija se je žena Miloša Raduloviča iz Zečeva blizu Sanskega mosta tako ustrašila, da je živčno zbolela. Morali so jo prepeljati v bolnišnico. č Čoln z desetimi debelimi svinjami je prevrnila ledena plošča na Donavi pri Erdutu blizu Vinkovcev. Svinje so vse utonile, dva kmeta sta se pa srečno rešila. č Brzovlak je odrezal glavo kletnemu delavcu Štefanu Bohoriču z Gorenje Save. Fant je bil miren in vase zaprt, zato menijo njegovi svojci, da se mu je pripetila nesreča. č Spodrsnilo je na poledeneli cesti lOletnemu hlapcu Francu Povšetu v Lokah. Po nesreči je fant padel pod kolesa težko naloženega voza, da mu je zdrobilo prsni koš. Med prevozom v ljubljansko bolnišnico je mladenič izdihnil. č S smodnikom so se igrali otroci na Ravnem v mlinski občini nad Zagorjem. Nekdo je zažgal patrono in ko je llletni Ivan Marolt slučajno prišel mimo, je smodnik bušil vanj in ga nevarno opekel po glavi in po rokah. č Strop se je podrl na živino v hlevu posestnika Petra Šinka v Roga-ševcih. Nad hlevom je spal gospodar s svojo družino, človeških žrtev na srečo ni bilo. č Svojo sestrico je zažgal 21etni posestnikov sin Vladko v Bezgarjih pri Osilnici. Otroka sta med odsotnostjo staršev brskala po žerjavici in medtem se je po nesreči vnelo krilo 61etni Vladkovi sestrici. Vso opečemo so domači brž prepeljali v bolnišnico, a dekletce je že drugi dan v hudih bolečinah umrlo. fievsalidaniiosti * 'Ze 20 let ne govorita zakonca Strepačkijeva v slavonski vasi Roki-novcu. Kmalu po poroki sta se nekaj sprla in odtlej sta si vsako željo napisala na listek. Drugače živita zelo mimo in složno v svojem domu. * Samo fižol je že 40 let 701etni knjigovodja Peter Mitrovič iz Uba. Mož pravi, da počne to samo zato, ker ima bolan želodec in ne sme uživati drugega ko fižol, sicer takoj začuti hude bolečine. * Severni sij so te dni ponoči videli v vsej Evropi. Pri nas Je spočetka zbujal strah, ker so ljudje povsod mislili, da gori. « Po ženini smrti je revni starček 871etni Peter Gorjanovič iz Otoka pri Viinkovcih našel v vreči 50.000 dinarjev prihrankov in sedem kil zlata in srebra, » Z rokami lovi *ajce lovec . Zaim Zupčevič iz Trebinja. Mož se je že v mladih letih izkazal kot izredno dober tekač. * Naslov »Kralj požiranja železa« si lasti sluga Vinko Lebinac iz Viro-vitice. Fant je namreč za stavo pogoltnil 4 cm dolg sklep verige, nato je pa na dušek spil liter vina. Pravi, da bi za stavo požrl še več takšnih železnih predmetov. * Materinščino je pozabil v Rusiji 501etni France Božič iz Sv. Križa pri Litiji. Kot 301etnik je odrinil na fronto in je vse doslej živel v Rusiji. Doma ga spočetka niso prav nič razumeli, Banka Baruch 11. Roe Auber, PARIŠ (9e) Odpremija denar v Jugoslavijo najhitreje in |>o najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najknlantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše Čekovne račune: Belgija: št. 3064-64. Bruxelles; Holandija: št. 1458-66. Ded. Dienst; Francija št. 1117-94. Pariš; Luxem-burg: št. 5967, Luxemburg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše Čekovne nakaznice ker je v materinščino vmešaval zelo veliko ruskih besed. Osebne vesti o Poročila sta se: V Logarjevi dolini: Franc Logar, župan občine Solčava in veleposestnik, in Rezika Cagranova, diplomirana učiteljica iz Banovcev. Mladoporočencema iskreno čestitamo! + Umrli so: Na Bledu: 401etna posestnica Marija Kajdiževa. — V Celju : 781etna zasebnica Matilda Barillijeva; 841etna zasebnica Katarina Dobratinškova; 811etna hišnica Marija Filipičeva; 521etni mlinar Franc Pintar s Tera pri Ljubnem; 391etni Franc Fendre, okrajni tajnik v Gornjem Gradu. — V D r a g i: 66-letna Marija Kominova. — V Hrastniku: 671etna Marija Kiškova, žena vpokojenega rudarja. — V Ljubljani: Janez Hodi, vpokojen rudar iz Hrastnika; Karel Gotzl, podobar in pozlatar; 561etna Ana Pokovčeva, žena posestnika in državnega vpokojenca; 841etni Ivan Letnar, nameščenec tvrdke G. Tonnies; Ivanka Delistovičeva; Aleksander Lukež, dentist-tehnik; Katarina Mikluševa; Beti Kopačeva, žena ravnatelja Delavske zbornice v pokoju; 72Letni Tomaž Bitenc, nadučitelj v pokoju. — V Mariboru: 471etna Marija Lindnerjeva, vdova po sodnem kanclistu. — V Rakovljah pri Braslovčah: Ana Turnškova, roj. Vr-hovnikova. — V Ribnici na Dolenjskem: Margareta Bregarjeva. — Žalujočim naše iskreno sožalje! Po krivih potiti p Slaščic sta si zaželela pijana brezposelna delavca Franc Mihelič iz škofje Loke in Ivan Brezar iz Trebnjega. Ker jih nista dobila, sta v čir-čičah pri Kranju napadla trgovko Anico Grmovo. Eden jo je večkrat udaril s topim predmetom po glavi in životu, da se je gospa nezavestna zgrudila na tla. Napadalca so orožniki odgnali v kranjske policijske zapore. p Pri nakupih po trgovinah sta kradla natakar Ivan Rancinger in njegov pajdaš krojač Jože Tavzelj. Sodišče v Ljubljani je obsodilo Ran-cingerja na 10 mesecev, Tavzlja pa na 5 mesecev strogega zapora in vsakega še na triletno izgubo častnih državljanskih pravic. p Znanemu rokovnjaču Jožetu Urbanču z Dolenjskega, ki je dolgo strahoval vso Mirensko dolino, so te dni prisodili še 6 let ječe, tako da bo moral odsedeti skupno 31 let, ravno toliko kolikor je star. Pri odhodu iz sodne dvorane je Urbanč dejal: »Preden bo kukavica petkrat zapela, bo Jože Urbanč na zlati svobodi !« p Nevarno tatinsko družbo so razkrinkale oblasti v Novem Sadu. Trgovec Huber in zlatar Hosijeslavski sta dajala potuho vlomilcu Jovanu Saka-Iju. Prvi je spravljal ukradeno blago, drugi je pa zlatnino vnovčeval. Vse tri so spravili pod ključ. p V šestih dneh se je trikrat zaročil Vladimir Vučkovič iz Niša. Od svojih zaročenk je izmamil denar, potem jim je pa obrnil hrbet. Izdajal se je za vlakovodjo. Policija ga je prijela v Vinkovcih, kjer je izvršil največ prevar. Vučkoviča zasledujejo oblasti iz Niša, Beograda, Mladenovca, čačka, Valjeva, Slavonskega Broda in Sremske Mitroviče. p Na ljubezenskem sestanku so ustrelili vaški fantje Stanislava Brkiča iz Brestovca pri Smederevu. Fant je imel sestanek z vdovo Draginjo Jovanovičevo. Lepi Draginji so se ponujali tudi drugi fantje, zato so bili ljubosumni na Brkiča. Ko se je mladenič okrvavljen zgrudil na zemljo, je vdova pobegnila. p Dvanajst otrok je zakopala kmetica Ljuba Ružičeva iz Podsrede pri I Vinkovcih. Ondan je zakopanega novorojenčka našel v gozdu neki kmet. Morilkin mož je izpovedal, da sta zakopala takoj po rojstvu že 12 otrok, samo tri sta pustila pri življenju. Razno r 600 ton celuloze je odpeljal parnik »Atlantic« iz Šibenika v Brazilijo. V kratkem bomo poslali v Brazilijo še 1500 vagonov. r Proračun mestne občine ljubljanske se je zvišal za 5,538.000 dinarjev na 115,534.000 dinarjev. r Pridelovalci sladkorne repe iz donavske banovine zahtevajo za svoj pridelek zvišanje odkupnih cen in zboljšanje pogojev za pridelovanje sladkorne repe. r Tropa volkov je napadla orožniško postajo v Vlajnici blizu Gostivarja. Postaja je precej na samem in orožniki so se morali divjih sestradanih l(}laswi časfum izdaZ vlomillco Dvojno življenje ženske gangstrke (n TJ i) Manchester, januarja. Zadnje čase so se v industrijskem mestu Manchestru pričeli množiti drzni vlomi, ki so tamošnjo policijo razburili še posebno zato, ker nikakor ni mogla priti prefriganim zmikavtom na sled. Policija ni mogla niti ugotoviti, ali izvršuje te vlome samo posameznik, ali pa vlamlja in ropa vlomilska tolpa, kajti za storilci ni bilo nikoli duha ne sluha. Kakor tolikokrat, je pa tudi to pot priskočil možem postave slučaj na pomoč. Pred kratkim so vlomilci spet odnesli iz nekega stanovanja več dragocenosti in policija je poslala preiskat zadevo nekega posebno zmožnega detektiva. Vendar tudi detektiv ni opazil nič posebnega; že je hotel oditi iz stanovanja, kar mu je udaril v nos čudno sladkoben duh. Parfum. Detektiv je takoj vprašal gospodinjo, ali ona uporablja ta parfum, toda gospa je zanikala. Ker ni v stanovanje po vlomu razen detektiva še nihče prišel, 3e morala ta duh v stanovanje za- nesti samo — vlomilka. Bilo je torej na dlani, da je spretni vlomilec nežnega spola. Usodno srečanje Kako naj pa zdaj najde detektiv ravno tisto žensko, ki se parfumira s tem parfumom? In spet je priskočil na pomoč slučaj. Nekaj dni po svoji ugotovitvi je mladi detektiv čisto slučajno zašel v ugleden pension, ki ga je vodila elegantna in že nekoliko priletna dama, miss Relleyeva. Ta pension ni bil na izvrstnem glasu samo zaradi svoje izredno ljubeznive gostiteljice, temveč tudi zaradi izborne kuhinje. Detektiv je že hotel oditi, kar ga je spet presenetil čuden vonj, parfum simpatične gospodinje — gospe Relleyeve. s.Kje neki sem že vonjal ta duh?« si je napenjal možgane detektiv, tedaj se je pa spomnil sladkobnega vlo-milkinega parfuma. In vendar, ali je mogoče, da je parfum te odlične dame v zvezi s premeteno in predrzno vlomilko, ki je pustošila že nekaj mesecev po Manchestru? Na to vprašanje mladi kriminalni uradnik ni takoj vedel odgovora, a prepustil ga je usodi. Odločil se je pa, da bo pazil na miss Relleyevo. Detektiv se ni motil 2e po nekaj dnevih je življenje samo potrdilo detektivovo domevo. Neko noč je gospa Relleyeva kmalu po polnoči odšla iz svoje hiše in se odpeljala v bližino Viktorijinega parka. Tamkaj je skočila iz avta, preplezala ograjo neke vile in izginila v stanovanju. Vrnila se je že čez nekaj minut, a ne prazna: v rokah je držala majhno vrečico. Tedaj je stopil k njej detektiv in jo pozval, naj mu vse prizna. Spretna tatica je bila tako presenečena, da res ni tajila, in danes že sedi pod ključem. Pokazalo se je, da nima gospa Rel-leyeva na vesti nič manj ko 102 vloma, kakršnih bi ugledni voditeljici meščanskega pensiona pač nihče ne bil prisodil. Gosli združile starega kaznjenca in mlado dekle (nLd) Budimpešta, januarja. Izza rešetk majhnega okenca otožne sege-dinske ječe so vsak dan kipeli v svobodno nebo otožni, mili zvoki violine. Ti nežni, srce pretresujoči zvoki so se vili iz temačne ječe v svetlo soln&no življenje dan za dnem, mesec za mesecem, dolga, neskončna leta... Nasproti mračnega jetniškega poslopja pa stoji hišica, ki je v njej raslo in se razvijalo mlado, nežno, do trudnimi, otožnimi očmi. Res, to ni bil princ njenih sanj, toda zato je bil ubog, trpeč človek, in njeno srce mu je poletelo nasproti... Ta kaznjenec, ki je tako ganljivo lepo igral violino, ni bil nihče drugi kakor Sztanykwiszky, zarotnik, ki so ga obsodili na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja pri umoru ogrskega ministrskega predsednika grofa Tisze. Obsojenec je smel vzeti s seboj v ječo bro dekletce. To dekletce, skoraj še sosli. Sprva je igral dokaj okorno, to-otrok, je od svojih najnežnejših let dne dne so njegovi prsti željno pilo čudovite zvoke, ki jih je j postajali gibčnejši in kmalu ubogi jet-znal iz svojih gosli privabljati samot- ; nik ni igral več samo sonat in nok-ni jetnik. V dekletovo srce se je spla- ! turnov, pričel je igrati svoje lastno, zila radovednost, njeno dušo so objele hrepeneče življenje, sladke sanje o čudovitem princu, ki ji j Zaradi vzornega vedenja so ga pred kratkim pomilostili. Pred ječo ga je čakala njegova verna poslušalka. In pred dobrim tednom je blagoslovil duhovnik zvezo spet svobodnega umetnika in njegove mlade oboževalke. S seboj v življenje sta vzela svojo najboljšo tovarišico, gosli, ki so ju zbližale in združile... (»Pariš Soir«) za zamreženimi okni igra najlepše me-'odije. In lepega dne se dekle ni moglo več premagati; ko je bil čas obiska, je odšla v vas k samotnemu jetniku. Joj, kakšno razočaranje! Namesto krasnega, čvrstega mladeniča je zagledala postarnega, že sivega moža s Blumova žena in prometni\^?mtl° ?da’ vendtr * I lahko neskrbno uživala dediščino, ki redar (n) Pariz, januarja. Pokojna Blumova žena je bila bivšemu predsedniku francoske vlade dragocena sodelavka in se je večkrat z avtomobilom peljala po svojega moža v Motignon-sko palačo, da ga popelje domov. Kmalu potem ko je Blum postal, vejši statistiki, ki jo je pred kratkim predsednik francoske vlade, se je nje- i priobčil newyorški statistični urad, so jo je bil pripravil zanjo njen pokojni mož. Enajst najbogatejših ljudi na svetu (n) Newyork, januarja. Po naj.no I Ljudje so kupovali ko za stavo. Kaj-‘ pak, saj tudi niso mačje solze, če išče bogati Manville novo tajnico! Oglasna ponudba je bila res nenavadna, tako po svoji velikosti — pod strani — kakor po svojih pogojih im po svoji ceni: 1.500 dolarjev. »Ogljete si sliko prejšnje tajnice, prečitajte seznam daril, ki jih je v svoji službi dobila!« so vpili in vabili podjetni kolporterji. V oglasu si čital, da išče Tommy Manville, zelo bogat, nekoliko muhast industrijec, novo tajnico. Razšel se je bil namreč s svojo dosedanjo tajnico, Dolly Goeringovo, ker mu je — tako sodijo zrasla čez glavo. Lepa, plavolasa Dolly je svojega gospodarja pričela obožavati in to strogemu Man-villu, ki se je bil pred kratkim petič ločil, ni bilo več po godu. Odpustil je Dolly Goeringovo in pričel iskati nov pisarniški ,biser'. Menda pripravne tajnice ni posebno težko najti, toda podjetni milijonar drugače sodi. V svoj oglas je namreč kot enega prvih pogojev napisal, da mora biti nova tajnica lepa, plavolasa in resna in da se v svojega gospodarja nikakor ne sme zaljubiti. Prav tako ne sme misliti, da so priložnostna darila, kakor krzna, biseri, avto in podobno, kaj več, kakor izraz gospodarjevega zadovoljstva nad njenim delom, kajti biti mora — to se razume — tudi izvrstna strojepiska in steno-grafka. S svojim gospodarjem bo po- gova žena nekega dne odpeljala po moža v predsedstvo vlade. Bila je pa nekoliko pozna in tako je v naglici prezrla svetlobno znamenje ,Stoj!‘ na nekem križišču; tako je njen avto zavozil nekaj centimetrov čez prepovedano črto. Takoj je priskočil prometni redar: »Pokažite mi, prosim, svoje listine!« Gospa Blumova mu je pomolila avtomobilske listine, ki so se glasile na ime Tereze Blumove, brez poklica. »Ali ste poročeni?« jo je vprašal stražnik. »Kaj je vaš mož?« »O,« je v zadregi odgovorila gospa Blumova, »predsednik je.« »To ni noben noklic! Kakšen predsednik?« »Predsednik vlaae...« Stražniku je postalo nekam nerodno; kako naj popravi svojo preveliko vnemo? »Zdaj sem pa jaz na vrsti, da vas povprašam po imenu,« je ljubeznivo dejala gospa Blumova. »Kajti spodobi se, da povem vašim predstojnikom, kako vestno izpolnjujete svojo službo.« (»Paris-Soir«) Zaklad v leseni protezi (n N i) Newyork, januarja. Leta 1929. je umrl v Newyorku vojni invalid Prank Laikin. V svetovni vojni je izgubil levo nogo in je moral nositi leseno protezo. Za delo ni bil več sposoben in tako je morala njegova žfena pošteno varčevati. Laikinov prijatelj je tudi v vojni izgubil nogo, zato je še posebno sočustvoval s svojim ubogim tovarišem in mu je večkrat tudi pomagal iz zadrege. Ko je Laikin umrl, je njegova žena iz hvaležnosti podarila zvestemu Prijatelju moževo leseno nogo. Slučaj je hotel, da je letos pohabljeni prijatelj tako nesrečno padel, da si je pri Padcu svojo leseno nogo zlomil. Pričel je torej nositi nogo, ki jo je podedoval po svojem znancu.. Kdo pa Popiše njegovo presenečenje, ko je ob neki priložnosti opazil, da je v leseni nogi poseben predal in v njem 88 bankovcev po 1000 dolarjev! Poštenjak je takoj odnesel denar Ubogi vdovi, ki se je morala doslej hudo boriti z življenjem, če je hotela najbogateiši ljudje na svetu tile: 1. dediči državnega tajnika Mellona, 2. Ford, 3. hajderabadski maharadža, 4. burdvanski maharadža, 5. Rockefellerjevi dediči, 6. Fordov sin, 7. Industrijec W. G. Sinclair, 8. rodbina Vanderbildtova, 9. Nemec M. Flick, 10. Thyssen, 11. vojvoda Westminstrski. Ob pomarančnem soku živi (n) Newyork, januarja. Pred letom dni je izjavil duhovnik Izrael Noe v Memphisu, da jedo ljudje vse preveč mesa. V svojih dolgih in strogih pridigah je ta dušni pastir zabičaval ljudem, da prav mesna hrana draži spolnost in tako pripomore k propadanju nravnosti. Da bi podkrepil svoj nauk, se je zaobljubil, da bo živel leto dni samo ob pomarančnem soku. Njegovi prijatelji in znanci so ga svarili, toda vneti pridigar je hotel z živim zgledom potrditi svoje besede. Pričel je res piti samo pomarančni sok, in glej: prav nič ni oslabel, ampak se je celo popravil. Po letu dni se počuti bolj zdrav kakor prej, ko je jedel še vse vprek kakor drugi ljudje. Zdaj namerava iti ta moderni asket še dalje, kajti dejal je, da se bo odsihmal zares postil in da bo le sem in tja popil malo sadnega soka. Kajpak so vsi razen njega prepričani, da tega ne bo zdržal in da bo kmalu docela obnemogel. Zdaj se je pričela vsa Amerika zamimati za njegovo prostovoljno stradanje. Milijarder išče plavolaso tipkarico, ki se pa ne sme vanj zaljubiti (nWd) Newyork, januarja. »Tommy Manville išče novo tajnico! čitajte njegovo ponudbo na naši tretji strani! Bajna plača!« Tako so s svojimi hreščečimi glasovi kričali kolporterji velikih listov in hiteli prodajat svoje časopise Šivalni stroji rabljeni od 400 din. dalje, novi od 1600 din. dalje. Rabljene stroje vzamemo v račun. Ugodni plačilni pogoji, NOVA TRGOVINA Tvrieva (Dunajska 36) 6AY£/^ SPREDAJ ZADAJ Oglas je reg. pod S. Br. 181 od 1. III. 1937 Ali veste, katera mladost je najlepša in najpravilnejša? Brez dvoma tista, ki ume uživati življenje v vsej polnosti, zraven pa meri njegovo daljino, kar pomeni, da previdno skrbi za bodočnost in starejša leta. Ako si varčen z denarjem, si zavaruješ bodočnost, pravi ljudski pregovor. Toda kako naj si človek ob teh malih prejemkih, ob tej borni plači kaj prihrani? Saj človek s to plačo komaj krije najnujnejše lastne potrebe, poleg tega pa je treba tudi kaj imeti od življenja. Kje naj potemtakem vzamem denar za primer bolezni ali smrti v domači hiši? Kje za daljše potovanje? Kje za starost? Vsa ta vprašanja je čisto enostavno in preprosto rešila Jugoslavenska banka d. d., podružnica v Ljubljani, s tem da je vpeljala takozvano Hranilno kolo. Pomen tega kola tiči v tem, da mesečno oz. tedensko prihraniš malenkostno vsoto (n. pr. din 5‘—, din 10’—, din 20‘— ali din 50'— in še več), ki je lahko pogrešiš, jo nato vložiš na posebno hranilno knjižico, po 4 letih pa se ti kar na tihem in nenadno nabere lepa in razmeroma velika vsota, ki jo lahko s pridom za marsikaj uporabiš. In vrhu tega prej-meš še znaten presežek v obliki obresti. S 7. februarjem t. I. se prične četrto Hranilno kolo. Kdor se zanima za skrivnost uspeha tega Hranilnega kola, naj se obme na Jugoslavensko banko, podr. Ljubljana, Gajeva ul. 3 (poleg nebotičnika) in naj zahteva tozadevne prospekte, v katerih je vse natančno razloženo. Sirom po svetu tovala povsod, stanovala bo v najrazkošnejših hotelih in bo morala svojo lepoto združiti v naravno razumnostjo in taktom. To so torej milijonarjevi pogoji; doslej mu jih ni menda izpolnilo še nobeno dekle, kajti še zmerom je Tom-my Manville kljub iskanju in ogromnemu oglasu brez tajnice... (»Pariš Soir«) Kupon siev. 7 Ali litate naSe novele I Odgovor:................................................ (Odgovorite samo ,Da' ali .Ne'!) Koliko ljudi mislile, da redno lita naše novele! Odgovor :.................. (Napišite številko) Ime in priimek poklio ................... kraj in zadnja pošta Natančne pogoje za tekmovanje in popis vseh naših lepih praktičnih nagrad sl oglejte v prejšnjih številkah »Družinskega tednika«. - v 63 vrsticah Obširen radijski dnevnik prično v februarju izdajati na Francoskem; v tem edinstvenem listu na svetu bodo izključno samo radijske vesti in novice. — 16 rudarjev je utonilo v nekem svinčenem rudniku blizu Kuru-negale na Ceylonu, ker je voda nenadejano vdrla v rov. Rešilo se je samo devet rudarjev. — Osem velikih bombnikov je uničil vihar, ki je pred kratkim razsajal na Angleškem. — Iz Londona v Pariz je v 65 minutah priletel angleški letalec Prowse na britanskem potniškem letalu; s tem je popravil dosedanji rekord za celih 35 minut. — Novo zdravilo za hripo so iznašli na Angleškem; v angleških bolnišnicah so z njim znižali število smrtnih primerov zaradi hudega prehlada z 22,8 “/• na 5,5 °/o. — Niagarski most se je te dni podrl zaradi pretežkih ledenih plasti; most je bil sicer iz močnega železnega ogrodja, a 17 metrov debeli ledeni plasti vseeno ni bil kos. — Silne nevihte so te dni divjale v Ameriki, posebno v okolici Cikaga; ker so takoj za povodnjimi nastali strašni snežni meteži, je ostalo okrog sto družin brez strehe. — živinska kuga na Nemškem je po uradni statistiki pobrala od 1. januarja že 2100 glav goveje živine, 3400 telet in kakšnih 3000 ovac in koz. — 22 romunskih otrok je utonilo prejšnjo nedeljo v Donavi pri Turnu Severinu; otroci so se peljali na šolski izlet na otoček Ada Kaleh, v njihov čoln se je pa zadela velika ledena plošča in ga prevrnila. V ledeni vodi so otroci takoj otrpnili in so z učiteljem vred pred očmi staršev, ki so jih spremljali na bregu, utonili. — Pet hiš je zasul zemeljski plaz v Pontederi pri Milanu; utrgalo se je 4000 kubičnih metrov zemlje z bližnjega hriba. Ljudje so plaz o pravem času opazili in tako ni bilo človeških žrtev. — Londonski ekspresni vlak je v Pakleyu blizu Bedforda zavozil v vlak, ki je tamkaj stal na tiru; več vagonov se je zdrobilo, od potnikov se je eden ubil, več jih je pa hudo in lahko ranjenih. — Strela s točo je v Parizu strašila prejšnji teden in onemogočila za eno uro skoraj ves promet. — 62 japonskih šolarjev je zasul plaz v šoli, v japonski prefekturi Akiti; 6 otrok je mrtvih, 7 hudo ranjenih, druge so pa rešili. — Tovarna municije je zletela v zrak v Cdleferru pri Rimu v soboto zjutraj. Italijanske oblasti priznavajo 9 mrtvih in 200 ranjenih, francoska poročila pa poročajo o IGO mrtvih. Poravnajte naročnino! Ha mor Vlada močne roke »Očka, kaj je pa to ,vlada močna roke1?« »To, sinko moj, je vlada brez moč« nih nog.« Blagajna »Gospod Zmikavt, v blagajni manjka 100 dinarjev, kakor pa veste, imava ključ samo vi in jaz!« »Tako? Vloživa torej v blagajno vsak 50 dinarjev in ne govoriva več o tem.« Drži »Rekli ste mi bedak; ali to drži?« »Rekel vam nisem, drži pa.« Brez moči' Sodnik priči: »In ko sta se pretepača spoprijela s stoli, ali ju nikakor niste mogli pomiriti?« Priča: »Nemogoče, gospod sodnik, ker ni bilo nobenega stola več.« Poznavalec nežnega spola »Kako to, da s svojimi znankami in prijateljicami zmerom zahajaš v naj-draije restavracije; ali imaš toliko cvenka?« »Kaj še, samo pred vrati premerim svojo spremljevalko od nog do glave in rečem čisto nebrižno: »Zdi se mi, da si se v zadnjem času nekoliko zredila.« ...če ga pes na repu prinese Učitelj nezaupno prelistava Petrčko-vo nalogo, potem pa strogo pravi: »Kako to, Peter, da je tvoja pisava danes tako čudovito podobna očetovi?« Petrfiek napenja in napenja možgane, naposled se pa olajšan spomni: »To bo najbrže od tega, ker sem pisal včeraj z očetovim nalivnim peresom.« Razumljivo »Vas pa nikoli več ni doma, gospod čebulček; kaj naj to pomeni?« »Nič posebnega, samo moja žena si je kupila klavir, jaz pa avto in zdaj zapraviva pol svojega časa na sodišču.« Ljubezniva ženica Sneg naletava in strupeno mraz Je. Mož se ves premražen vrne domov. »Po vseh trgovinah sem povprašal, pa nikjer niso imeli takšnega traka,« pravi naposled ves zmučen ženi. »Krasno!« vzklikne tedaj razvajena tiranka, »hotela sem se samo prepričati, ali je vzorček res tako svojevrsten, kakor sem sl bila mislila!« A*vekdoU Billrothov krojač V ordinacijo profesorja Billrotha Je nekega dne prišel krojaški mojster, ki je slavnemu zdravniku že dolgo obleke delal. Billroth ga je temeljito preiskal, potlej je pa izjavil: »Zdravi ste ko dren!« »To sem že sam vedel,« je dejal prijazno krojač, »toda hotel sem, da bi tudi vi kdaj pri meni kaj zaslužili, ker ste tako zvesta stranka, gospod profesor!« »Umri, pošast!« Gustav Mahler je imel skušnjo »Čarobne piščali«. Strogi gledatitštd| ravnatelj nikakor ni bil zadovoljen Zi arijo glavne pevke. To arijo ,Umrt, pošast' je velel Mahler neštetokrat ponoviti, tako da je bila uboga pevka naposled že vsa izčrpana. Pevko je naposled minilo potrplje-i nje in bolj kričeče kakor pojoče se jo zadrla na ravnatelja: »Umri, pošast!« Mahler je prenehal z godbo in smehljaje se dejal: »To bi vam prijalo, kaj ne?« Eno ali drugo Andreja Gida so nekoč povabili, da je poslušal dolg ep, ki ga je spisal urednik nekega velikega francoskega časopisa, Gide je med čitanjem večkrat zadremal in morali so ga veno. mer buditi. Ko so ga četrtič zbudili, je slavni pisatelj nejevoljno vzkliknil: »Ljubi prijatelj! Eno ali drugo morate opu. stiti: ali me nehajte uspavati, aU me pa nehajte buditi!« fcfii1At.fi MEDICE] CEV A LJUBICA ™ w AufiSbJP 1_____i_ji. _ . v_ i vi « 1.1 našifi. dni Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din Kdo bo plačal? Zgodilo se je te dni. Morda je bilo to v Ljubljani. Mlademu človeku se je nenadno omračil um. Razbijal je šipe in kar mu je pač prišlo pod rolce. Neko vajenko bi bil zaklal, da mu ni reva pravočasno ušla. Mimo idoči so ga nazadnje vsega obrezanega in krvavega zvezali in nekdo je poklical reševalni avto. z Kdo bo plačal ?« se je glasil odgovor. Kdo?! Se bo pač Se kdo našel, položaj je tak in tak. Nič! Avtomobila ni bilo, ker ni bilo pri roki osebe, ki bi prevzela plačilo zanj. Na tovornem avtomobilu so reveža odpeljali. M. Z. Zanimiv razgovor Bilo je nedavno v večjem industrijskem kraju. Na potu na postajo sem došla skupino deklet. Ko sem bila že čisto blizu njih, slišim kaj zanimiv razgovor. Govorile so seveda o fantih. Ena mlajših se je iz starejše norčevala, češ da je njen fant suh ko trska, da se mu ni varno približati s prižgano vžigalico, ker bi se sicer vnel. Starejša pa zavrne mlajšo: »Moj je vsaj fant, ti imaš pa oženjenega dedca!« Mlajša ji seveda ni ostala dolžna odgovora: »Sem pa lahko brez skrbi, da se mi ne more nič narediti, ker je že bolj vajen ko tvoj.« Lahko si mislite, kaj sem si mislila pri tem. Tako mlado dekle pa iko brez časti in brez vsakega ponosa, da se izpozabi s poročenim moškim! In to prizna javno brez sramu! T-a.:; Iz bratskog zagrljaja... Slovenac i Hrvat, za uvjek brat i brat Dobro se še spominjamo prvih let:: po vojni, ko smo po vseh zasebnih in javnih prostorih slavili naše bratstvo. Danes je to prestalo in minilo:: — na hrvaški strani se celo opažal hujskanje in sovraštvo do nas Slo-i: vencev. Glede jezika smo Slovenci': preveč popustljivi. Ako sedi v gostil-]: ni za mizo pet Slovencev, zraven pa en Hrvat, pa se bodo vsi trudili, kako bi s svojo »hrvaščino« ustregli bratu ali sestri z juga. Ali nam bratje to vračajo? Niso in ne bodo! Za našo prijaznost nas javno psujejo s prekletimi in frdamanimi Kranjci, z jeftiči, s pritepenci, ki žro njihov kruh itd. Iz svoje službe med obmejnimi Hrvati, ki niti hrvaško ne znajo, bi lahko napisal zajem-ljive stvari. Kaj bi rekli Hrvatje po Sloveniji, če bi jim mi vračali njihove ljubeznive izraze in psovke? Župnik. uias z dežele... Tudi pri nas na deželi se dogaja marsikaj, kar bi bilo vredno, da se ogleda v »Zrcalu naših dni«. Opisal bom dogodek, ki ga ima dandanes žal marsikdo priložnost videti. Mnogim še nedoraslim mladeničem izplača tovarna vsakih 14 dni bore zaslužek, ki ga marsikdo ne zna, ali ga pa noče pravilno obrniti. Materi da nekaj denarja za hrano, z ostankom gre pa naravnost k tovarišem-sodelavcem in z njimi v gostilno. Tu se s prižganimi cigaretami v ustih moško vsedejo za mizo in kmalu se prične kvartanje za denar in pijančevanje. Slišijo se najrazličnejše kletve in druge nespodobne besede. Nato zbijajo vse mogoče dovtipe o »mlečnežih«, ki dajo vse mami in ga ne znajo »žgati«. Vse to se jim pa zdi nad vse junaško. Ko je pred nekaj dnevi tako družbo eden izmed odraslih posvaril, češ da bi človek od njih pričakoval lepšega vedenja in da še ne bi smeli kaditi in se vdajati pijančevanju, mu je eden izmed prizadetih zabrusil: »Kaj nam pa kdo more? Saj že košto plačamo!« Ko bi ti mladeniči vedeli, kakšen vtis napravijo s svojim »junaškim« vedenjem na prisotne in koliko škodujejo s takšnim ravnanjem svojemu zdravju, bi gotovo pozabili gostilne in se vdali življenju »mlečnikov«. Priča. Vsakdo, kdor čita »Družinski tednik«, mora priznati, da vidi v njem strem-ljei.,e po izboljšanju m napredku, da vsestransko ustrežemo našim iitate-'jem. Če ste torej g »Družinskim tednikom* zadovoljni, povejte to vsem tvojim znancem in prijateljem, Se pa niste zadovoljni — povejte samo nam. Resnična ljubezenska zgodba iz časov beneške republike I 7. nadaljevanje : Na kardinalovo opombo, ki mu je :b.ilo očitanje dolgov silno mučno, je :Francesco zarohnel: : »Kaj hočeš reči z ,ugledom Medi- čejcev*? Ivanin ugled ni v nevarnosti, pravice in dolžnosti ima, ki ji gredo, denarja pa tudi na prebitek za svoje dvorjanstvo in za svojo samaritansko delo; ljudstvo jo zaradi njene dobrodelnosti obožuje kakor svetnico. In Če je čemerna in nelepa — jaz je nisem takšne ustvaril! Jaz potrebujem duševno bistrejšega človeka, kakor je Ivana. Čeprav Bianca Cappello ni cesarska hči, vendar bi bila vredna, da postane žena Medicejea. Lepa je in duhovita. Očarljiva je... In ti govoričiš o ugledu Medieejcev! Le preberi 6i našo zgodovino! V njej boš našel še hujše stvari kakor lepo ljubico, ki bi bila vredna, da postane kraljica.« Francesco je nejevoljno odpustil brata. Kmalu nato je .prečrtal pismo nemškega cesarja. Zmerom ista pesem! Zdaj mu je bilo tudd jasno, kakšno je bilo sporočilo, ki ga je poslal njegov oče Ivani. Hoteli so ga ločiti od Bianche Cappello! Ferdinand je obiskal lepo Benečan-ko. Bianca je to že slutila in se je oborožila z ljubeznivostjo. Prvič v življenju je balo mlademu kardinalu nerodno. To lepo, nenavadno žensko je videl samo enkrat, tedaj, ko je v dvorani dvorne palače plesala »La Mercantio« — pri vseh priljubljeno žensko. Kakor kraljica se je gibala in kakor morje so ji bleščale zelenkaste oči, &e preden je dobro opazil, je podlegel Bianchinemu čaru. Nehote je moral občudovati njene zlate lase, ki j so se ji v blestečih, težkih kitali vili okrog drobne glavice. In nehote se je izogibal vročim pogledom teh nedo-umnih, zagonetnih in nemir zbujajočih sinjih oči. Priznati je moral, da je lepa bratova ljubica prav tako duhovita kakor očarljiva. Znala je kramljati, da so ure polzele, ne da bi bil opazil Naposled se je visoki gost vendar spomnil, kako bo najhitreje uresničil svoj načrt. »Signora Bianca,« je dejal resno, »ne bom govoril po ovinkih. Kakor sem že zdavnaj opazil, sta vam čast in blagostanje Medicejcev hudo pri srcu. Prav za prav sem prišel k vam z bojno napovedjo.« Umolknil je, nekoliko zmeden zaradi negibnega pogleda njenih skrivnostnih oči, potlej pa naglo nadaljeval: »Regent, moj brat don Francesco, je v svojem življenju naredil dve izvrstni potezi. Skoraj ne vem natanko, katera izmed teh dveh je bila boljša in uspešnejša. Prva poteza ste bili vi, lepa signora, druga pa poroka s ce-6arično Ivano. Danes stojimo pred izbiro: vi ali ona?« »Zahvaljujem se vam, eminenca.« Bianca se ie ljubeznivo nasmehnila.' »Ali bi smela zvedeti, ali vas je sem-' kaj poslal don Francesco?« 1 »Nikakor, signora Bianca...« »Kako torej veste?« »Vem. Ivana,-moja svakinja, se pripravlja na beg iz Florence. In sicer zaradi vas, signora Bianca. Ivana se hoče vrniti domov, na očetov dvor, na Dunaj. Dejala je, da bi bila že zdavnaj pobegnila, ako je ne bi tukaj zadrževali otročički.« »Ona ali jaz?« je vprašala Bianca. »Bežati hoče? Tega ne 6me storiti! Medicejca tega udarca ne bi nikoli preboleli. Vsa Evropa bi s prstom kazala na Francesca. Cesarjeva hči je zbežala iz Florence — nemogoče!« »To bi balo strašno, da,« je ponovil njene besede Ferdinand, »za princa regenta bi bila to moralna smrt.« »Za božjo voljo, povejte mi vendar, kaj naj storim? Nobena žrtev mi ne bo prevelika! Ali imate že kakšen načrt?« »Načrt imam.« Ferdinandov glas je zazvenel negotovo. »Drznem se vam ponuditi zavetišče in dom v svoji rimski hiši!« »Nobena žrtev ne sme biti prevelika,« je spet zamišljeno ponovila Bianca. »Tudi jaz imam načrt, ki bo menda našel milost v vaših očeh. Imam posestvo na deželi in to bo odsihmal moj novi dom. Na prisojnih holmih Sievske doline raste trta in dobro vem, kdaj je grozdje zrelo za trgatev. Nekoč sva z donom F ranče so m obiskala to poeestvo in sveže, zrelo grozdje je princu prav dišalo.« Ferdinand je vstal. »Signora Bianca, zaneseni se na vašo besedo. Odpotovali boste in Ivana bo ostala.« * To je bil teman dan za palačo Pitti in za njene odlične stanovalce. Ko so se popoldanske sence podaljšale čez ozke florentinske ulice, je Roberto Ricci. najmlajši zastopnik svojega plemiškega rodu želel govoriti s princem regentom Francescom. Francesco je sprejel plemiča v eni izmed svojih velikih, razkošmih dvoran. Princ regent ni pozabil, da je mladeničeva mogočna rodbina svoje divi kovala nevarne načrte proti Medičejcem. In vendar ni bilo na njegovem obrazu niti senčice nevolje. Robertov obraz je bil pa bled in spačen. Mladenič se je pred princem regentom globoko priklonil, vendar se je komaj premagoval, da je mirno govoril. »Don Francesco,« je razdraženo pričel, »po takšnem srečanju nam menda ne boste več branili osvetek »Po kakšnem srečanju?« Prišel sem s Starega trga v spremstvu nekega kupčijskega prijatelja. Nameraval sem še stopiti v neko krčmo. Na pragu 6va pa oiba s tovarišem prestrašeno odskočila, kajti iz krčme je skočil Pietro Bonaventuri...« »Markiz de Carabas,« mu je segel regent v besedo. »Kakor izvolite, don Francesco. Priznam, da je bil možak pijan. V roki je držal zakrivljeno puško, takšenle majhen ročni pihalnik. Ko me je zagledal, jo je potresel s smodnikom, ka- kor bi hotel sprožiti. Bil sem preveč presenečen, da bi se branil. Moj kup-čijski prijatelj je bil pa prisebnejši. Vrgel se je med naju in je Pietru izbil puško iz rok. Tedaj so se okrog naju nabrali tudi drugi gostje in so podivjanca skušali pomiriti.« »Messer Roberto,« je mirno dejal dou Francesco, »kakor ste sami povedali, ste imeli opravka s pijancem. Poskrbel bom, da se bo pri vas in vaši družini opravičil zaradi svoje nevljudnosti !« »Ne, ne. ne!« je strastno vzkliknil Roberto Ricci. »Bonaventuri je osmešil in osramotil mene in vse moje, vse Riecije! Zasramoval in psoval nas je na javni cesti.« »Razžalil je vas in vašo rodbino? Kako vendar, Roberto?« je vprašal princ regent. »Cassandra Ricci,« je zavpil Pietro na ves glas, »je njegova ljubica in to naj izve vse mesto. Ženska je, ki bi ji morali postaviti spomenik. Mi Ric-crji pa kakor sestradane zveri zalezujemo njo in njega. Izvrženci, zastrupljevalci, izdajalci in podleži smo, je dejal ta ničvrednež. In na koncu je pristavil, da bi bil sunek z mečem še predober za nas!« Princ je razburjeno bobnal s prsti po mizi. Naposled je vstal in pričel hitro hoditi po dvorani sem in tja. Potem se je nekoliko pomiril. »Jaz ne emem ničesar storiti,« je dejal s trdim glasom. »Ničesar storiti?« je užaljeno in presenečeno ponovil Roberto Ricci. »Pri takšnem prestopku, pri javnem zasramovanju ene najuglednejših florentinskih družin, pa ne smete ničesar storiti? O, princ!« Spet se mu je obraz 6pačil od jeze in bolečine. Princ je pa molčal. »Don Francesco, če je tako, si bomo pa sami poiskali zadoščenja,« je naposled vzkliknil mladi plemič zaničljivo in grenko. »Da, sami si poiščite zadoščenja,« je nekako olajšano dejal princ regent, »a jaz ne smem ničesar storiti.« * Ricciji nikakor niso nameravali zaradi neznatnega Pietra Bonaventuri-ja izgubiti svoje najboljše ljudi. Priskrbeli so si rajši mlade, izkušene rimske ponočnjake, pred vsem takšne, ki jim rimske beznice niso bile španska vas. Ti naj bi maščevali njihovo razžaljeno čast Najeti morilci so skrbno zasledovali svojo žrtev. V ozkih in temačnih florentinskih ulicah to sicer ni bilo bog ve kako težko, toda Pietro je postal nezaupljiv in previden; tudi on si je za osebnega stražnika najel poklicnega florentinskega pretepača, zloglasnega rdečelasca Niccola Bibocca. Ta je nosil handžar za pasom, ukrivljeno kratko smrtonosno turško in arabsko orožje, zraven pa še ostro nabrušen meč s priostreno konico. Spremljal, je svojega gospodarja po vseh potih in je hodil zmerom dva koraka za njim. (Dalje prihodnjič) Vsak nima toliko denaria, da more potovati v kopališče Toda vsakdo bi moral dati za zdravje letno 100 — 150 dinarjev in piti mesec dni mesto druge vode samo našo znamenito: Radenski zdravilni vrelec onega * rdečimi srci iz Radenskega zdravilnega kopališča Slatina Radenci (pri Mariboru) Zahtevajte gratis prospekte! Vrnjena sreča Angleški napisal Austin Phillips Francis Lakenbay, zelo nadarjen toda malo znan slikar, se je odločil, da bo nekaj tednov prebil na Capriju, čeprav so bila njegova sredstva precej skromna. Ljudje so videli v njem lahkomiselnega človeka, kajti nekega dne so ga videli, kako je stopil v kavarno Morgan z gospo Wintertonovo, in so se silno začudili. Ko sta se osvežila s hladno pijačo, sta slikar in gospa odšla. »Drugič me ne spremljajte več!« je rekla Monika svojemu spremljevalcu. »Kakor želite. Ali se jutri kaj vidiva?« je vprašal Francis Lakenbay. »Da, ob enajstih.« Slikar ji je stisnil nežno ročico, globoko vzdihnil in se vrnil v kavarno, Monika je pa šla svojo pot in je prišla do vile, sezidane na neki pečini; nad njenim vhodom je bil napis »Hiša miru«. Monika je žalostno pogledala napds. Hiša miru je bila nekoč, v prvih letih, ko sta jo z možem kupila. Spominjala se je, s kolikšnim veseljem sta prišla na otok, in kako ju je prekrasna dežela očarala. Spominjala se je, kako jo je njen mož na vrtu poljubljal in misel na to, kaj je postal mož, ki jo je tako ljubil, ji je bolestno stisnila srce. Mir je bil zbežal iz te ljubke male vile in z njim je odšlo ono, kar je bilo zanjo edino na svetu; ljubezen. Odšla je v svojo sobo, da bi se preoblekla. V obednici jo je pričakoval mož in Monika je opazila, da jo je dolgo gledal s kritičnim očesom moža, ki se je bil pred nekaj leti, ko je bil še skromen bančni uradnik, poročil iz ljubezni. Pozneje sta nenadejano podedovala veliko premoženje in sta odpotovala na Capri. Kadar hoče usoda dva človeka pahniti v pogubo, ugodi vsem njunim željam. Kaj pišejo naši čNatfelji »ŠE ENKRAT GREMO SPAT, PA BO TUKAJ/« ... Kadar ga dobim in prečitam, se čutim kar poživljeno, ker ima poleg lepih romanov toliko poučnega in koristnega. Moral bi ga imeti vsak. — Toplo ga bom priporočala. Verjemite mi, če ima enodnevno zamudo, sem tako žalostna in se veselim drugega dne ko otrok svetega Miklavža, »še enkrat gremo spat, pa bo tukaj...« T. N. iz L. Billy se je zadnie mesece zelo spremenil. Čeprav je bil še mlad, je bil izgubil telesno gibčnost in čvrstost in je postal čudažki in samosvoj. Skupno življenje je Moniki postalo neznosno in čeprav je strastno hrepenela po izgubljeni sreči, je vendar hotela prej govoriti s svojim možem, preden bi storila kaj nepopravljivega. »Kaj si pa počel danes, dragi?« »Bridge sem igral,« ji je kratko odgovoril. »Ali si dobil?« »Ne!« »Ali ostaneš drevi doma?« »Ne, ven pojdem.« »Ali pojdeš k Murreyevim?« »Da... nikar me tako ne glej, saj ni treba toliko skrbeti zame. Že lep čas opažam, da si postala zelo hladna z menoj. Menda veš, da me že od nekdaj bole oči in da se nič dobro ne počutim, toda tega ti ni prav nič mar.« »Le zakaj se ne posvetuješ s spe-cijalistom za očesne bolezni, ki sva o njem govorila?« »Zato, ker v zdravnike nimam zaupanja.« Monika je vsa obupana ugotovila, da z možem ne bo mogla nikoli več govoriti prijazno in ljubeznivo ko nekdaj. Njeno prizadevanje je vselej doseglo zgolj neuspeh. Ko je njen mož popoldne odšel k Murreyevim, kjer je stanovala lepa Nemka, ki se je bila do ušes zaljubila vanj, se je v obupu prepričevala, da ne bo nikoli več doživela moževe ljubezni In da si bo morala življenje drugače urediti. Lakenbay je ravno delal v svojem L studiu, ko je prišla Monika. Naglo je odložil paleto in čopiče in je planil proti mladi ženi. Prijel jo je za obe roke, jih stisnil in jih pokril z žgočimi poljubi, čez nekaj minut je Monika odločila klobuk in čakala, da jo bo slikar portretiral. Bil je poslednji dan in poslednjič mu je sedela za model. Portret bi moral biti končan že v nekaj dneh, toda mladi slikar je delo odlašal, kajti opazil je bil, da je Monika zelo nesrečna. Mlad, častihlepen, pripravljen, da po vsaki ceni in s čimer koli doseže svoje, je obsipal Moniko z nežnostjo. Ni je ljubil, ljubil ni sploh nikogar na svetu razen sebe, toda vedel je, da je trpečo in nesrečno ženo najlaže osvojiti. »Portret je končan!« je pri zadnjem obisku dejala Monika in občuduioče razširila roke. Stopila je k platnu in je drhtela od veselja, videč, s kolikšno umetnostjo je slikar izvršil svoje delo. Njenemu lepemu obrazu je dal življenje in izraz. »Ali sem mar res tako lepa?« se je začudila Monika in zardela od veselja. »Da... Vsaj jaz vas vidim takšno.« »Naslikali ste me mnogo lepše kakor sem, in v oči ste mi položili odsev nesreče.« »Ali morebiti niste nesrečni? Vem, da ste visoko nad svojim možem, in tudi vem, da vas ne razume...« Stopil je za korak proti mladi ženi, jo vzel v naročje in jo strastno poljubil. Monika se je spočetka upirala, potem se je pa pustila poljubljati in ljubkovati... Billy je že nekaj mesecev ni poljubil in hrepenenje po ljubezni in nežnosti je bilo močnejše od njene volje. »Vem, da svojega moža ne ljubite več,« je strastno rekel mladi slikar, »zato vas pa jaz ljubim, Monika! Dajte, da vas osrečim!« Monika je pridušeno zahlipala in njeno nežno telo se je drhteče prepir, rokam mladega moža. ->u, -cia je, nesrečna sem!« je jokaje priznala. »Hoče se mi nežnosti, ljubezni. Brez tega ne morem živeti. Mož me ne ljubi več...« Lakenbay jo je ljubkoval in ji šepetal sladke besede, čez nekaj minut je Monika vstala, da bi se vrnila domov. »Takoj vam ne morem odgovoriti,« je tiho rekla, »toda, če sprejmem vašo ljubezen, bova morala zapustiti Capri. Pustite me, da odidem domov. Moram se še premisliti in odločiti...« »In kdaj bom zvedel, kako ste se odločili?« »Sama ne vem. Pisala vam bom... Morebiti v nekaj dneh. Nočem, da bi me spremljali, sama pojdem!« Na kaminu v obednici je Monika našla listič, ki ga ji je bil pustil mož. »Draga Monika! Odšel sem. Nemara je to tisto, česar si si želela.« Zdajci je ženo prevzelo žgoče hrepenenje, da bi videla Franka in da bi slišala njegove sladke besede... Prosta je, nič več je ne veže na Billyja, odšel je. Zdaj ima pravico do sreče t Telefonirala je Lakenbayu. * »V Palermo pojdeva,« je dejala Monika in njene velike bleščeče oči so se nedolžno upirale v Francisa. Odgovoril ji je z zaljubljenim pogledom, jo vzel v naročje in jo obsul s poljubi. Monika se je topila od Blaženosti. »Kaj je to?« je tedaj negotovo vprašala mlada žena in se odtrgala od slikarja. »Ali si slišal korake?« Hiša je bila prazna, služabništvo so bili že odpustili... Takrat so se pa odprla vrata. Na pragu je stal Billy in njegov srepi pogled je strmel vanjo, »Ali si sama?« je vprašal nato. (Nadaljevan]e na S. strani) zrioV Po priporočilu našita *ob°-zdravnikov awwg n0*S&4' Doto s® Tako sliko spneš s steklom HERSAN DELUJE ^ dobro pri obolenju želodca, Jefer In ledvic. Pom8ga pri poapnenju žil in hemoroidih OLAJŠAVA bolečine in trpljenje pri revmatizmu in sklepnem protinu OBLAŽUJE bolečine pri mesečni čiSčl ODSTRANJUJE nepotrebno mast In pripomore do vitkost Naše tekmovanje Zelo eem se razveselila vašega novega gospodinjskega tekmovanja, čigar namen je zelo koristen; kako si človek ustvari ob skromni plači prijetno domače ognjišče. Mislim, da l)i se dalo srečno skupno življenje na takšni podlagi lepo urediti, samo če veže zakonca iskrena lju- j bežen, globoko razumevanje drug do1 drugega in odkritosrčnost. Opisala vam bom, kako bi si jaz uredila svoj domek in skupno življenje. Stanovala bi najrajši v predmestju, kjer dobiš večja in cenejša stanovanja. Tam bi si najela enosobno stanovanje, biti bi pa moralo sončno, suho in čisto in imeti tudi električno razsvetljavo. Mislim, da bi našla stanovanje, ki bi mi ustrezalo, že za 250 din. Hrana: Vsak teden bi sestavila jedilni list in proračun. Vodila bi tudi točen seznam o dohodkih in izdatkih: Pridno zbiram vaše recepte in jedilne liste in ti bi se z nekaj spremembami ujemali z mojim proračunom. Tako bi pripravila dobro mešano hrano. Pozimi bi kuhala bolj presne zelenjave in mešane prikuhe. Vsak petek in nedeljo bi pripravila močnato jed, vsako soboto bi pa napravila mlečen kruh za nedeljo. Po mojem proračunu bi porabila špecerije za 290 dinarjev, tu sem tudi vračunala mleko in jajca. Za meso in zelenjavo bi pa porabila povprečno 160 dinarjev na mesec. Vsako poletje bi vložila nekaj sadja in solat, pa tudi jajc, pripravila bi si tudi sadne mezge. Kurjava: Kurila bi največ s premogom, kupila bi ga kar več skupaj, vsak mesec bi pa 6hranila toliko denarja, kolikor ga porabimo en mesec za kurjavo, in s tem denarjem bi potem skupaj kupila kurjavo. Vsak me- ŽENSKI RAZGOVORI Gospodična S. R., Ljubljana. K vašim plaščem in kostimom v tako nasprotnih si barvah si izberite takšno barvo, ki se bo po svoji nasičenosti in izrazitosti podala k sivi, rjavi in modri barvi. Po mojem vas bo rešila iz zadrge rdeča barva, in sicer ne presvetla, bolj nasičena, a ne temnordeča; v tej barvi si kupite torbico, in lahko tudi klobuček; čevlji naj bodo temnomodri; ako si jih boste izbrali z vezalkami, si dajte pri trgovcu z usnjem narediti temnordeče vezalke v barvi torbice in klobučka; te vezalke vas bodo stale največ osem dinarjev, podčrtale bodo pa pri vseh oblekah enotnost vašega .kompleta', torbice in klobučka. Rdeča barva je zmerom moderna, vesela je in se mlademu dekletu dobro poda, v vašem primeru se mi zdi pa še posebno posrečen izhod iz zadrege. Gospodična Z. H., Ljubljana. Zgornjo stran svojih rokavic iz jelenovine očistite takole: pripravite si v kozarcu nekoliko mlačne in peneče se milnice, pridajte žlico salmijakovca in zmešajte. Zdaj vzemite čisto krpo in drgnite madeže tako dolgo, dokler ne po-blede in izginejo. Zdaj gornjo stran še nekajkrat sperite s krpo, namočeno v čisti, mlačni vodi, potem pa rokavice v senci in na hladnem prostoru osušite. Rokavice nataknite pri čiščenju na roke, da bo usnje napeto. Za prhljaj, ki je za sleherne lase res prava nadlega, vam vem svetovati samo masažo z dobrim lasnim oljem, na primer z oljem iz repinčevih korenin; dobite ga v drogeriji. S tem oljem si vsak teden enkrat masrajte lasišče, potlej si pa umijte glavo takoj nato samo z rumenjakom in na koncu izmijte lase z mlačno vodo, ki sta vanjo iztisnili eno limono. Tako vam lasje ne bodo potemneli, kajti preden bi se to utegnilo zgoditi, vam bo prhljaj že prešel. Svetujeih vam tudi, da se vsak dan zjutraj in zvečer krtačite lase po pet minut, in sicer od lasnih korenin proti vršičkom. Vse to pa delajte le tedaj, če vaš prhljaj ni drugega kakor navadna nadlega. Ako pa hkrati čutite tudi pretirano srbenje v lasišču in ako se celo nagibate h kožnim boleznim, pojdite k zdrav-niku-specijalistu, ki vam bo priporočil posebno zdravljenje. Saška J>Acatnxi nasveti Pri kuhanju kokoši pridaj vodi, ki ee v njej meso kuha, vselej jedilno žlico kisa; meso postane tako namreč bolj belo in mehkejše. Muhe preženeš za stalno z mesa in s pečenke, ako jo pokapaš z limonovim sokom. Mrčes takšnega mesa ne onesnaži, hkrati pa ostane meso tudi dalje časa sveže. Madež od črnila spraviš iz občutljivega blaga e sokom 6vežih paradižnikov. Kajpak ti potem ostane na blagu paradižnikov madež, tega pa z lahkote odstraniš s toplo vodo. Naša kuhinja in igrate, šivalne stroje kupite po ugodnih cenah pri S. REBOLJ & DRUG tjubljana, Goipcivettka c. 13 Če tiie da sveče fi Kako ti sama uokviriš sliko? bile pa najlepše razvedrilo. Seveda bi ekupaj z možem uredila to vprašanje; prilagoditi bi ee morala pač razmeram, ki bova v njih živela. Na kratko vam bom še opisala razdelitev gospodinjskega dela. Zjutraj bi najprej očistila obleko in obutev, nato bi skuhala zajtrk, po zajtrku bi pospravila spalnico, potem bi pa odšla na trg. Potem bi 6kuhala in pripravila kosilo, po kosilu bi pomila posodo. Popoldneve bi si pa razdelila takole: ponedeljek za pranje perila, torek in sredo za likanje in šivanje, ostale popoldneve bi pa šivala in urejala po stanovanju, kakor bi bilo pač potrebno. Gledala bi, da bi mi ob lepih popoldnevih ostala kakšna urica prosta za kratek sprehod v naravo. Zdaj sem vam opisala kar po domače, kako si zamišljam srečno družinsko življenje, a za popolno srečo je treba, da oživlja domek tudi nekaj ljubkih otročičkov, ki zanje mislim, da jih tudi ob skromni plači lahko vzgojim v koristne ljudi. Vanda ženo?« »Kajpak, in ona je zelo ponosna ca to. V tvojih očeh ti verzi seseda ne bi našli milosti. Takrat Ha univerzi sem moral požreti marsikatero neusmiljeno kritiko iz tvoiih ust.« »Saj kritiko si pa tudi potreboval. Ti si nedvomno rojen romantik in si se zdaj na vso nesrečo predal solzavi liriki. No, to so literarne otročke bolezni in treba Jih je preboleti. Tisto, veš, kar si mi leto pozneje poslal, tiste »Ubranosti«' s potovanja po Južni Rusiji, to je bilo res nekaj! V teh delih je bilo res toliko zanosa in Poezije čeprav so bile pisane v Prozi. Nagemu uredništvu mi jih ni biio treba prav nič priporočati, ampak je z obema rokama zerabilo no ni>h in usoeh je bil kar pre-sppetliiv. Ko bi vsaj ostal pri tem, to^a pet ali šest nesmic je bilo ^flino. kar sem dobil od tebe. Ali res nimaš čisto nič častihlepja’« R*hard je naslor’1 glavo v roke in na obraz mu je legla temna senca. »Imam ga, Eveen. Takrat sem tudi sanial. da bom literat. Prav *fkrat sem pa dobil službo v banki in zame ie bilo to živlieni^ko vnrašanje Srozral sem Olr>r veš moj oče ni imel pre-' mnenja. To nompniio. rta ro^-dati p^-iikovaniu slovo. Si-cer na to pri nas v Rusiji niti ne gre.« »Zakai ne? Saj vendar nisi državni uradnik in v svoji zasebni službi si čisto neodvisen.« »Vseeno, to np a ne? Tvoii verzi vendar niso bili nrav nič protidržav-ni. taisto navadne .Ubranosti” o deželah in liudeh, z malce mračnim ozadjem in drama^skim orizvo-kom. Političnih in socialnih raz-ftip’' oa nihi niti z besedico omenil.« »Pustiva to Fvgen.« je trnko odmahnil Brunold. »Sai ne veš. kako je človek tu z strani utesnjen, kako ea povsod opazujejo in sumničijo. Že samo to. da nisem za rVnnor*, bi bilo dovolj, da me odšlo ve.« Doktor se je presekano zasmejal. »Dobro zapisani kajpada nismo Pri vas. Navadno nimamo zanrtih Ust in vašim visokim in najvišjim krofom novem o včasih zelo trpko resnico. Zato torej! Siromak, veliko moral žrtvovati.« »Nikar me ne nomiluj!« je razvneto vzkliknil Rihard. »Nagrada je bila žrtve vredna. Na eni strani Vsa moja življenjska sreča, na drugi Da tvegana prihodnost, pol-*ia bojey in zanletljajev. Mislim, da nisem za takšno kariero.« »Ne, ti si sanjač in bi potreboval Samo spodbude in biča. In vendar *— škoda te je.« ■ Umolknila sta, kajti gospa Olga Je z otrokom v naročju prišla na Verando. »Elizabeta pojde st>at in bi svojemu očku rada voščila lahko noč,« Je rekla. »Ali se še zmerom nisi navadila fia Liziko?« jo je podražil mož. »Vidiš, Evgen, tu je spet zmagalo moje nemštvo. Najina mala naj bi Pp vsaki ceni imela rusko ime, Ksenija ali Vera, jaz sem se pa !>ostavil po robu. Tako jo imenu-em Liziko po svoji pokojni ma- Mlada žena se je naspol užaljeno "ašobila. »Ne morete si misliti, gospod jjoktor, kakšen tiran zna biti Rihard, če si nekaj vtepe v glavo.« . Eckard se je porogljivo nasmehnil. »Ne, tega ne verjamem. Zmerom f®m mislili, da je ponižen ko ovčka • se da voditi na vrvci. Toda po- 2/,. nadaljevanje Nič ni vprašal, kako se je to zgodilo. Na to ni bilo odgovora. Ure in ure so ljudje zaman trkali na vrata. Nazadnje ga je proti večeru mati še enkrat poklicala. »Tak pridi vendar malo k Juliji. Potrebna je tvoje pomoči!« Ko ji je sin odprl, se je stara mati prestrašila. »Bog v nebesih, Mirko!« je zaihtela. »Mirko, spametuj se vendar! Pomisli malo na svojo staro mater.« »Kaj je z Julijo?« je vprašal trdo. »Ljubi Bog, črvička je hotela rešiti in je pri tem skoraj sama utonila. Poprej je bila pri zavesti, zdaj pa leži že spet vsa otrpla.« Z roko si je potegnil čez čelo, potem je pa odšel v dekletovo sobo. Mati je za njim zaprla vrata In zdravnik je sam stopil k postelji. Na nočni omarici je gorela ; sveča in razsvetljevala bledi dekliški obraz, ki je z zlovešče topim izrazom počival na blazinah. »Julija!« je rekel tiho. Tedaj je odprla oči in ga spoznala. »Mirko!« Razširila je roke proti njemu. »Mirko, tako rada bi bila umrla namesto njega.« In dolgoletna bol se ji je izlila v vročem ihtenju. Nič ni mogel govoriti, samo sklonil se je in ji poljubil roko. »Vidiš, Mirko,« je pol ure pozneje rekla gospa Minka svojemu sinu, ko je stara Doris položila nje- govega fantička v majhno krsto. »Vidiš, Mirko, Zinka je držala otroka za roko. Na stopnicah sem jo še srečala in sem jo vprašala: ,Zinka, ali misliš otroka pri tem vetru jemati s seboj?1 — ,Samo do očeta ga peljem,* mi je odgovorila. Tedaj sem se potolažila. Odšla sem v kuhinjo in videla sem še, kako je po srednji poti tako hlastno tekla tja, da jo je fantiček komaj dohajal. Potem sem videla, kako se Je rdeča čepica zasvetila za grmičjem, dalje pa nisem pomislila. Iznenada sem zaslišala, kako je Julija kriknila in videla sem jo, kako je planila ven in ko sem jaz starka prihitela za njo, je ležala v vodi in na vrhu sem videla plavati rdečo fantičkovo čepico, okoli so se pa zbirali ljudje, ki so se pripeljali s čolnom. Julija je čisto izginila v vodi, nazadnje se je pa le prikazala na vrh in v rokah je držala otroka. Ko sem ga ji vzela iz rok, se je še enkrat potopila in se spet prikazala na vrhu. Toda odrinila je drog, ki naj bi se ga oprijela. Stari ribič je dejal, da se sploh ni pustila rešiti, j Skoraj mrtvo so jo potegnili iz vode. Prišel je stari stric in tudi drugi zdravniki so prišli, le tebe ni bilo nikjer. Kajpak, saj našemu angelčku tako in tako ni bilo več pomoči.« »Ali ne poj deš nič gor k Zinki?« je potlej vprašala. »Bog v nebesih! Ona je vsemu temu kriva, kajti čisto pozabila je bila, da je s seboj vzela otroka. Otročiček je pa sloviti se moram, madame. Oditi bo treba.« Brunold ga ni niti poslušal, kajti v naročju je držal otroka. Lizika je bila že v spalni srajčki in je od veselja bingljala z golimi noži-cami, okrogle ročice je bila pa ovila očetu okoli vratu. Poslavljala sta se, kakor da se nikoli več ne bi videla. Ko je mati odnesla hčerko nazaj v hišo, je njegov pogled nepremično strmel v Liziko in njeno mater. Tiho, a prisrčno je rekel: »Vidiš, Evgen, tu so se končale moje sanje o častihlepnosti in prihodnosti, in niti minuto nisem tega še obžaloval. Sam povej, ali mar nisem srečen mož?« »Glej, da se ne zagovoriš!« je kratko odvrnil prijatelj. (Nadaljevanje prihodnjič) potem seveda sam capljaj k reki. Toda pomisli vendar, kako prav bi ji zdaj prišlo vsaj malce tolažbe!« »Nikar, mati,« je odmahnil. »M o j e tolažbe ne potrebuje.« Tedaj si je ogrnila črno pahovko in je sama zavila gor k snahi. In ko je hodila iz sobe v sobo, je bilo povsod vse prazno, tako prazno in tiho, da jo je groza spreletavala. »Kje je gospa doktorjeva?« je potlej vprašala v kuhinjo in srce ji je razbijalo. Dekleta so brez dela sedela z zmedenimi obrazi. »Pri očetu,« je odgovorila kuharica. Stara dama je odšla v vilo. Zinka je bila v svoji dekliški sobi. Rekli so ji, da noče nikogar videti, toda gospod Krautner prosi gospo, da bi prišla k njemu. Minka je vstopila pri starem gospodu. Oba sta se z grozo spogledala. »Za božjo voljo, ali še ni dovolj nesreče?« je vprašala stara žena, ko je v tesnobni slutnji opazovala nič dobrega obetajoči obraz starega Krautner j a. Stari gospod se je sunkovito obrnil in ker ni mogel govoriti, je začel žvižgati. Nazadnje je spet stopil pred gospo Minko. »Takrat, ko mi je umrla moja Hanica, gospa soseda, sem mislil, da se mi kaj hujšega ne more pripetiti. Danes pa vem, da je bila to le majhna bolečina, ki se ne more niti primerjati s tem, kar mi zdaj trga srce. Saj je tudi vas zadelo. Moja hči, Bog ve, kako je takšna postala, je davi prišla k meni in je rekla, da hoče proč od Mirka... Drugače bi jo oštel in se sprl z njo, danes mi je pa, da ne morem spregovoriti niti besedice. In ko je rekla, da ljubi Adamije-vega Fricka in da se bo po ločitvi z njim poročila, mi je kar sapo zaprlo. Samo na znotraj sem samega sebe obtožil in sem si dejal, da sem osel, ki je mislil, da je prav delal in ni pomislil, da človek ne pozna niti lastnega mesa in krvi. In šele po dolgem molku sem jo vprašal: ,In tvoj otrok, Zinka?* Prav takrat so ga pa potegnili iz vode.« Stara gospa se je brez besede sesedla na stol. »O, moj ubogi fantiček!« je potem zajecljala. Stari mož ji je ponudil roko in je nemo pokimal s sivo glavo. Nazadnje je rekel: »Prav nič ne morem za to. Zmerom sem jo samo dobrega učil in tako srečen sem bil, ko je dobila V 24 URAH barva, plisira In kemično fisti obleke, klobuke itd. ftkrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suSi, monga in liha domače perilo. Parno čist) posteljno perje in pub tovarna IOS. REICH LJUBLJANA tako vrlega in poštenega moža. Kako rad bi umrl, če bi to kaj pomagalo! Toda, gospa soseda, nekdo je nad nami, ki krmari našo usodo, je zmerom rekla moja Hanica. Potolažite se gospa soseda, potolažite re!« XIX Konec lepih dni Pri pogrebnih svečanostih je Zinka še enkrat prišla v moževo hišo. Obraz si je pokrila z dolgo žarno tančico. Stari mož, ki jo je spremljaj se je čez noč postaral za deset let. Njegova sicer tako čvrsta postava je zlezla v dve gubi. Poiskal si je najbolj oddaljeni kot na hodniku, kjer so imeli mrlička na mrtvaškem odru. Zdelo se mu je, kakor da bi vsi s prstom kazali nanj. »Ako bi fantiček ostal živ,« je mrmral, »bi se bila ona že še vrni- la in mož bi ji bil vse odpustil, tako pa...« In zbegano se je ozrl k mali krsti, ki jo je komaj videl med toliko cvetja. Obakraj krste sta stala oče in mati. Ona na desni, on na levi, med njima pa njuna mrtva sreča. Gospa Minka se je z bledim, negibnim obrazom postavila poleg svoje snahe. S silo je hotela prepričati ljudi, da bi mislili, da je prazno vse besedičenje o veliki sramoti, kakršne andersheimska kronika ne pomni že od pamti-veka. Ako bo stala poleg mlade žene, potem vendar ne bo mogel nihče ničesar misliti, prav nihče. Duhovnik je govoril o skupni boli, ki zveže srca močneje ko vse veselje. Zvenelo je kakor posmeh. Na zdravnikovem bledem obrazu ni trznila nobena mišica. Vse je bil Izgubil. Vero v Boga in v ljudi, zaupanje in — največjo srečo svojega življenja. Duhovnik je končal svoj govor. Odnesli so krsto in žalujoči so se uvrstili v sprevod. Mirko je stopil k staremu, Ihtečemu možu. »Pridi, ded,« je zaprosil, »skupaj pojdeva.« Potem je v veži iznenada vse utihnilo. Samo Zinka je še nepremično stala pred črnim odrom, ki je poprej na njem stala krsta, ln zraven rije je bila gospa Minka. »Pojdiva v mojo sobo!« je rekla stara gospa. Zinka je šla za njo. Bilo ji je, kakor da mora vsak trenutek omedleti. Sedla je na mali oken- ski napušč in naslonila glavo na šivalno mizico, potem je pa hlast- ] no zagrabila kozarec vode, ki ga ji je tašča ponudila. Ko jo je spila, je sedela tiho, dokler se ni vrnil Mirko. Mati mu je šla naproti na hodnik. »Mirko, Zinka je v sobi. Ali se ne bosta pobotala?« Premeril je mater od vrha do tal. »Ne!« je kratko odgovoril, potem je pa odšel v svojo sobo. Gospa Minka se je vrnila nazaj k Zinki. »Mirko je prišel. Ali nočeš iti k njemu?« Zinka je vstala. »Vsega si kriva ti. Nikar tega ne pozabi, ko boš stala pred njim.« Toda Zinka ni odgovorila. Tančico je zadrgnila pod brado in odšla. Gospa Minka je prisluškovala, toda nobena vrata se niso odprla. In ko je pomolila glavo ven, je videla, kako je Zinka pravkar prestopila hišni prag. Snaha je odšla, ne da bi se poskusila pobotati. Vsa v strahu je gospa Minka odhitela v Mirkovo sobo. Sedel je v kotu divana, naslonjen na levico, in jo je srepo pogledal, kakor da je ne bi videl. »Ti bi moral prvi spregovoriti,« je zaihtela. »Saj veš, da je Zinka razvajen otrok. Zdaj je odšla in nikoli več se ne bosta pobotala.« Nejevoljno je zmajal z glavo. »Ne govori mi o tem!« je rekel. »Prosim te, pusti me samega!« »Najbrže si bil preveč osoren z njo. Poglej, saj ni na koncu koncev storila ničesar slabega. Fricko je bil nekoč vendar njen fant. Boš videl, da se bo še spametovala...« »Prosim te, pusti me!« je zaječal. Tedaj je jokaje odšla. Samo k dobremu mu Je hotela prigovarjati... V predsobju je stala Lojzka s pismom. »Za gospoda doktorja,« je rekla. Mati se je še enkrat vrnila in mu odnesla pismo. Mirko ga je odprl, ko je mati odšla. Pisal mu je Adami. Sporočil mu je, da mu stoji na razpolago: orožje naj si sam ipbere, Mirko je zmajal z rameni in se t suho zasmejal, potem se je pa spet zatopil v premišljevanje. Njegova čast je zahtevala, da se mora dvo-bojevati z njim, ki mu je ugrabil srečo. Prav, časti bo zadoščeno. Red mora biti! čisto vseeno mu je bilo, ali bo mož, ki je bil njegov sovražnik že od otroških let, ostal živ ali ne, čisto vseeno mu je bilo, ali bo ta mož živel z njegovo ločeno ženo ali ne. Kaj ga vse to sploh še briga? Niti sledu o kaki strastni želji, da bi kaznoval ugrabitelja svoje žene, ni bilo v njem, čeprav je včeraj še vse divjalo v njem. Od tistega trenutka, ko so malo krsto položili v jamo, je v njem vse zamrlo in utihnilo. Samo bol za izgubljenim otrokom ga je čedalje bolj razjedala. življenje je ležalo pred njegovimi očmi kakor samotna zasnežena planjava v somraku. In po tej pusti planjavi naj zdaj hodi in roma, sam, brez cilja in brez namere — strahotno! Zastokal je kakor na smrt ranjena žival, in ko je zunaj zazvonil zvonec, je zapahnil vrata. Kaj so mu še mar ljudje, ki žele njegove pomoči? Saj njemu tudi nihče ne pomaga, naj le trkajo, če hočejo... In dan se je nazadnje nagnil, mrak je napolnil vse kote v sobi, on je pa še zmerom sedel. Potlej je iznenada planil kvišku, čisto natanko je slišal sladki glasek, kako je zavriskal: »Očka!« Ah, brezupna prevara! Mala rdeča ustka so umolknila za zmerom, nič več ne bo igračkanja v hiši, nobenega vedrega vriskanja, nobene prisrčne uspavanke. In sobe sreče, ljubezni in zadovoljnega življenja v dvoje so prazne in zapuščene. Po vsem sladkem je ostal samo še trpek okus. O, ko bi bilo vsaj nekaj še na tem svetu, na kar bi se lahko oprl! Kaj mu je še ostalo? še mati se je jezila nanj, ker se ni hotel pobotati, še pes je bil stekel za Zinko. Tedaj je nekdo prijel za kljuko, potem je pa plašno potrkal in truden, a neskončno mehak glas je vprašal: »Mirko, ali ne pojdeš večerjat? Dobro bi bilo, če bi nekaj jedel.« »Julija!« je zamrmral. Potem je vstal in odprl vrata. XX Pot v novo življenje Minila so tri leta, tri čudno mirna leta. Zgoraj v stari hiši so zaprli vse oknice in sončni žarki, ki so škilili skozi reže, so gledali v prazno. Na tleh je ležal prah. Vrt je postal bolj senčen, kajti dreves in vinske trte ni smel nihče ob-rezavati. Doktor Roettger ni maral več videti vode. Tudi na vrt ni več stopil. Kjer so bila poprej vrata h Krautnerjevim, je zdaj pred novim zidom razprostirala veje mlada breskev, in po zidu se je vzpenjala dehteča akacija, ki se je že zdavnaj razrasla po njem. V vsej hiši je vladala mrtvaška tišina. Gospodično Frido so prejšnji teden pokopali. Njen voziček Je zdaj pod streho poleg prve fantičkove posteljice in Julija je oboje pokrila s pregrinjalom. Spet se je prismehljal maj. Dan je bil prijeten in sončen. Okna v sobi tete Fride so bila odprta na stečaj. Julija je stala za pisalno mizo in drugo za drugim čitala pisma, ki naj bi jih na tetino željo sežgala. Našla je tudi pismo, ki je prišlo pol ure pred tetino smrtjo in je imelo poštni žip »Rim«. Konec prihodnjič Teža Velik, debel gospod išče v cirkusu svoj prostor in stopi po nesreči neki gospodični na nogo. »Oprostite,« se opravičuje možak, »zdi se mi, da sem vam stopil na nogo.« »Bo že držalo,« odvrne gospodična strupeno in se ozre v areno, »sloni so namreč, kakor vidim, še vsi v areni.« MFRRfl-bonben odlično sredstvo proti kalilu Proizvajata: Brata RUFF, tvornica čokolade SUBOTICA ■ MB UV Naicudovitejsa ženska v mojem življenju Madžarski napisal E. Heltai Nekoč, ko sem bil Se mlad in neizkušen, sem doživel tole: Neka mlada, živahna, plavolasa go-Ipa, ki sem jo bil spoznal pred petimi minutami, se je pri večerji sklonila k meni in me je iznenada brez uvoda »prašala: »Prosim, povejte mi, ali bi lahko umrli zame?« To vprašanje mi je zadala z brezbarvnim, malomarnim glasom. Tako kakor bi šlo za to, kateri dan bo jutri. Pri tem je pa pogled svojih sivih oči zvedavo uprla vame, kakor bi mi hotela odgovor brati z obraza. Že sem hotel tjavdan odgovoriti z vsakdanjim »Da«. To bi bilo najmanj, kar bi vljuden mož lahko rekel, tedaj je pa hitro pristavila: »Ne, ne govorite! Nisem se dobro Izrazila... Ali bi hoteli umreti skupaj i menoj?« Njen pogled je bil tedaj zaskrbljen In proseč. Zmedel sem se in nisem našel odgovora. Zdaj 6em šele vedel, da gre za resno stvar, ki se ne da odpraviti samo z vljudno frazo. Kaj pa, če bi to neumno življenje tako ljubil, da ne bi hotel umreti s tujo Žensko? In vendar, kaj naj bi ji sploh rekel ko to, da sem z največjim veseljem pripravljen pohiteti z njo v smrt? Moral sem torej izreči svoj »Da«, če nisem hotel tvegati nevarnosti, da bi se pred njo osmešil. Zato sem jo potolažil v dobro premišljenem, poštenem naglasu, kakor bi šlo za neznatno prijateljsko uslugo, in sem ji dejal, da se lahko vsak čas zanese name. Mlada žena je sproščeno zadihala in me hvaležno in presrečno pogledala. Rekla je: »Vedela sem, da me ne boste razočarali. Kje stanujete?« Dal sem ji svoj naslov. .Jutri ob štirih pridem k vam. Potlej vam razložim dalje.« Odtlej ni spregovorila z menoj ves večer nobene besede več. Kmalu po večerji je odšla s svojim možem, nekim višjim častnikom. Stvar me je začela vznemirjati. Kaj bo iz tega? Predvsem sem vprašal hišno gospodinjo: »Ali bi mi hoteli zaupati, kdo je ljubka plavolasa gospa, ki je bila po srečnem usodnem naključju moja soseda za mizo?« »To pot sem usodo igrala jaz. Ta »osna se je namreč za '.as zelo zanimala...« »In kdo je ta gospa?« Gospodinja mi je povedala njeno ime. »Njen mož je major,« je pristavila, ljubi svojo ženo in ona ljubi njega.« • »Ali imata kaj otrok?« »Ne.« »Ali ni gospa morebiti muhasta ali pa živino razdražljiva?« »Še zdaleč ne. Pametna dobra žena je. ki stremi za vsem lepim in je zmerom polna humorja in dobre volje.« »Ali je sita življenja?« 'Kavno narobe. Samo življenje jo je... Ali niste tega opazili?« Odkrito povem, name ni napravila takšnega vtisa. Vedla se je zelo zapeto in ni izdala ničesar o svojem pravem bistvu. Sicer je pa takoj po večerji odšla.« No. najbrže se bosta kmalu spet srečala.« ■»•Jutri popoldne,« sem pomislil pri 'ebi. ko je gospodinja odšla z drugimi srosti. Zadeva se mi je zdela zdaj še za-gonetnejša. In ko sem se v mirni poletni noči vračal domov, sem z nekim strahom mislil na jutrišnji dan. Še prav nič nisem vedel, kako se bom vedel. Polaščale so se me čudne in moreče misli. Vezala me je dolžnost Jane besede, a vseeno sem imel občutek, da sem naredil neumnost. Ostanek noči sem porabil za to, da sem nisal prijateljem neverjetno nerazumljiva pisma. Zjutraj sem stvar pretehtal z bolj vesele strani. Trdno sem bil prepričan o tem, da plavolasa gospa ne bo prišla, če bi jo pa le zaneslo k meni, potem bi v zadnjem trenutku odstopila od sklepa, da bi umrla skupaj z menoj. Okoli štirih sem začutil nemir in ko je iznenada potrkalo na moja vrata, me je spreletelo od glave do nog. Da bi me nihče ne motil, sem svojega slugo poslal s pismom na drugi konec nesta in mu še posebej zabičal, naj ?e podviza. Odprl sem vrata. Gospa je vstopila, pez obraz je imela gosio tenčico, ka-'na prekinila tišino. »Upatri... da ne obžalujete včerajšnje >bljube?« »Nikakor, milostljiva gospa.« »Ali se vam ne zdi zelo čudno, da !<-'n se obrnila do vas s takšno >rt)šnjo?« »Vaša želja kajpak ni vsakdanja, vendar pa upam, da mi boste kmalu vse pojasnili...« »Kako naj vam to nejasnim? Svojega moža sovražim, in življenje me prav nič več ne veseli. Umrla bi rada. To je vse. Toda preveč sem strahopetna, da bi odšla sama v smrt. Potrebujem dobrega prijatelja, ki bi me razumel in ki bi mi storil uslugo, da bi umrl z menoj...« »Zelo ljubeznivo je, da ste prav mene izbrali za to...« »Šalite se, kaj ne? Prav imate. Saj se komaj poznava. Dobro vem, kolikšna žrtev je to in nočem je zastonj.« In ko sem jo začudeno pogledal, je vstala in stopila bliže k meni. »Vaša sem,« je rekla preprosto. Njene besede so zvenele suho in trezno kakor vljudnost na koncu kakšnega kupčijskega pisma: ,Za proti-usluge zmerom pripravljen...' »Ne, madame,« sem dejal plemenito. (Mlad sem bil in neizkušen.) »Ce ee za nekaj odločim, potem se to zgodi brez vsakršnih drugih sebičnih misli. To sem vam obljubil in bom držal besedo.« Zasmejala se je. čuden, porogljiv smeh. »Saj drugega tudi ne morete. Brezpogojno morate držati besedo, kajti ako tega ne boste storili sami, potem vas bo... ubil moj mož. Pisala sem mu namreč pismo, da 6em tu pri svojem ljubčku, da bom z njim skuono umrla ... In če me ne boste vi ubili, naju bo ustrelil moj mož...« Odkrito povem: do tistega trenutka nisem maral verovati v resnost položaja. Zdaj sem pa vendarle izgubil oblast nad seboj. Planil sem k njej in jo zgrabil za roko: »Lažete!« »Prisežem, da govorim resnico.« In po drhtenju njenega glasu sem spoznal, da res tako misli. »Kakšen greh sem storil, da moram zanj plačevati?« sem kriknil, ves divji od pohlepa po življenju. »Zakaj moram tako mlad umreti?« Po teh besedah se je plavolaska iznenada spremenila. Potegnila me je k sebi kakor nežnega, nemočnega otroka, položila mojo glavo na svoje prsi in mi z mehkim, nežnim glasom šepnila na uho: »Tvojgreh je... da te moram ljubiti, lega doslej nisi mogel vedeti... In zdaj bova srečna in potlej bova umrla...« Njen dih je bil vroč. Poljubil sem jo. In potem sva tiho in blaženo ležala drug drugemu v naročju, čakala sva smrti. Toda smrti ni bilo. »Vaš mož se je zakasnil,« sem dejal po dolgem presledku. Ona je zardela. «Saj ga sploh ne bo...« je tiho odgovorila. »In pismo, ki ste mu ga pisali?... Torej ie bilo vendarle laž! Čeprav ste prisegli...« Odločno je odkimala. »Ne, nisem lagala... Pismo sem zares pisala natanko tako, kakor sem rekla Samo...« »Samo?« »Samo oddala ga nisem...« (rd. i.) Prisebnost Nemški napisal Keno Vsa zasopi jen a je Kitty zadnji trenutek prišla na postajo. Težko ji je bito oditi z doma, ne da bi zbudila Edgarjev sum. Toda Peter se danes vrne z daljšega potovanja in Kitty ga mora po vsaki ceni počakati na postaji. Na peronu je vladalo izredno živahno vrvenje. Gospodje so bili v svečanih oblekah, dame in mladenke so imele v rokah šopke, za red so pa skrbeli stražniki, ki jih je povsod kar mrgolelo. Vlak je pravkar pripeljal. Tik za lokomotivo so z oken spalnega vagona gledali veseli obrazi zmagovitih nogometašev. Godba je zaigrala himno, nekdo je imel pozdravni govor, toda Kitty vsega tega ni videla ne slišala, kajti Peter je bil že piišel in se mu je z veselim krikom vrgla v naročje. Tri dni pozneje je šla Kitty s svojim možem Edgarjem v kino. Sedeže sta si kupila v loži in sta se že veselila novega filma. Ugasili so luči in začeli predvajati zvočni tednik, Najprej so pokazali francoske dirke potem je pa Kitty čitala: »Vrnitev našega zmagovalnega nogometnega moštva.« Videla je gospode v svečanih oblekah, dame in dekleta s šopki v rokah, slišala je himno, opazila je hrbet njej silno znane prihajajoče dame, ki je planila naprej In... Drugi dan je Edgar srečal v klubu svojega prijatelja Petra. »Pri ženskah pa res nikoli ne veš, koliko je ura!« je menil Edgar, »že nekajkrat sem ti pravil, kako hiadna je Kitty zadnje čase z menoj. Od včeraj sem je pa kakor spremenjena. Skupaj sva bila v kinu in tedaj me je sredi predstave, baš ko so predvajali prihod nogometašev, objela in me je kakor iz uma začela poljubljati na usta in oči. To je trajalo dobrih pet minut. Ves zvočni tednik sem tako zamudil. Toda kaj bi tisto! Ali nisem mar lahko ponosen na to, da je moja žena po osemnajstih letih zakona še zmerom tako zaljubljena vame — mar ne?t (rSk) Jaz Vam varujem kožo! Rdeča, hrapava in spokana koža dokazuje, da Vaša koža nima dovolj odporne sile, da je torej slaba. Zato je potrebno, da jo krepčate in sicer z NI-VEO. Kajti NIVEA vsebuje »Eucerit« in prodira skozi kožne luknjice globoko v kožo, ji dovaja hrano, jo krepča in ji zvišuje odporno silo. Zato uporabljajte redno NIVEO, da bi Vam ostala koža nežna, mehka in gibčna kljub vlažnemu in hladnemu vremenu l Vrniena sreča (Nadaljevanje s i. strani) »Ne!« Monika se je trudila, da bi odgovorila kar se da neprisiljeno. »Ali ne vidiš gospoda Lakenbaya?« »Ne, Monika... žal ga ne vidim... Murreyeva sta me spremila do doma... Izgubil sem vid.« Poskušal je narediti nekaj korakov, toda spotaknil se je ob pručico. »Billy!«« je kriknila Monika v strahu. Toda Billy ji ni odgovoril. »Nikar ne kriči... Saj te nočem vezati na svoje nesrečno življenje... Bom že našel koga, da bo skrbel zame... če si že hočeš svobode.« Po teh besedah je zavladala v sobi mrtvaška tišina. Lakenbay se je naslanjal na stol in napeto gledal Moniko. Mlada žena ni mogla odtrgati oči od svojega moža. V duši so se ji zbudila nekdanja čustva in iz oči ji je gorela neskončna nežnost. Francis je tedaj vedel, da je odigral; brez pozdrava je odšel iz sobe. Monika je počasi stopila k možu. Nežno se je privila k njemu in mu je s poljubi pokrila obraz in oči, ki je niso mogle več gledati. »Ljubezen moja,« je rekla med solzami, »nikoli več te ne zapustim. Vse svoje življenje bom posvetila samo tebi!« Zdelo se je, kakor da ne moreta več govoriti. V sobi je zavlada tišina. Potem je Moniko obšla neznana želja, da bi nekaj storila ali se vsaj premaknila. Vstala je, vzela iz srebrne cigaretnice cigareto in je pogledala, kje so vžigalice. Billy jih je že držal v rokah... Srepo je zastrmela vanj. »Billy!« je kriknila. »La...lagal si se mi! Saj nisi slep!« »Ne, Monika. Ko sem stopil v sobo in sem te videl v naročju drugega, sem mislil, da me ne ljubiš več, da te moram za zmerom pustiti; hlinil sem se slepega, da te ne bi ponižal. Danes sem bil pri zdravniku in rekel mi je samo, da se morajo moje oči odpočiti; zato moram živeti nekaj dni v mraku. Pomislil sem na vse, kar je bilo v teh zadnjih mesecih med nama... in hitel sem domov, da bi te spet pridobil zase. In ko sem prišel sem, so mi na misel prišle zdravnikove besede... In tako sem te spet osvojil. Ali mar ne?« »O, Billy!« je vsa blažena zamrmrala Monika. (r) »Družinski tednik« prinaša vsak teden prijetno zabavo in razvedrilo v Vaš dom! Radio Ljubljana od 3. Jo 9. lebr. 1938. ČETRTEK, 3. FEBRUARJA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Koncert Radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Plošče B 18.40: Slovenščina za Slovence ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00: Plošče P 20.10: Valentin Vodnik ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: V oddih ■ Konec ob 23. uri. PETEK, 4. FEBRUARJA 10.00: Šolska ura ■ 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila A 13.00: Napovedi ■ 13.20; Plošče ■ 14.00: Poročila ■ 18.00: Ženska ura ■ 18.20: Plošče ■ 18.40: Francoščina ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut za planince ■ 20.00: Slovou-aftt* narodne <1 20.d(>. MoSče Pevski koncert Milice Polajnarjeve H 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri. SOBOTA, 5. FEBRUARJA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 17.00: Radijski orkester ■ 17.40: O mednarodnem nastopu gimnastov v Ljubljani ■ 18.00: Fantje na vasi ■ 18.40: Pogovori s poslušalci ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji politiki ■ 20.30: II. večer muzi-komedijantov ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri. NEDELJA, 6. FEBRUARJA 8.00: Koncert tamburaškega septeta ■ 9.00: Napovedi, poročila ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve ■ 9.45: Verski govor ■ 10.00: Koncert solistične lahke glasbe ■ 11.00: Otroška ura ■ 11.30: Plošče ■ 12.00: Zbor malih harmonikarjev ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Nastop zagrebškega swing-kvarteta ■ 16.00: Lahkih nog naokrog ■ 17.00: Kmetijska ura ■ 17.30: Vojaške godbe ■ 18.00: Svet — komedija v 4 dejanjih ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Slovenska ura ■ 20.30: Koncert Radijskega orkestra ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Pevski koncert Mirka Dolničarja ■ Konec ob 23. uri. PONEDELJEK, 7. FEBRUARJA W¥V- Pla5£