907
MATEJ BOR 1913-1993
SREČANJE
Nek jesenski večer v mračni obkrški hosti zmotili čudni gosti so tvoj mir.
Vzeli smo izpod mahu, kar ni posrkala vase zemlja te dolge čase, odkar si tu,
vzeli, kar v zimskih nočeh lisice so pozabile, ki so skoz metež nosile te v lačnih zobeh.
MATEJ BOR
1913—1993
Položil na vresje sem tvojo razbito lobanjo, dolgo strmel sem vanjo ves tih in nem.
Kje je jasnina oči, kje sta ustni opojni? Vame v grozoti spokojni dvoje votlin reži.
Kje si? Ne, to nisi ti, ti si se skrila vame, tu te smrt ne zajame, tu so še tvoje oči.
Matej Bor 1913-1993
908
Tu je ponosni tvoj stas, k meni gibko se privija, kadar burja zavija v nočni čas,
kadar sem s sabo sprt
v ulice slepe zablodim,
s tabo ko v davnih dneh hodim,
nate oprt.
Laž zre iz teh votlin, nič ne bom gledal vanje, zemlja, vzemi lobanje, meni pusti spomin.
Ljuba, pridi nocoj, vabi te mesečina, vabi te sila spomina, vabi te ljubi tvoj.
BRŠLJAN NAD JEZOM
Poletja davna, kam ste presahnila? Saj sam ne vem več, je bilo kdaj res, da deklica, kot rosa čista, mila, se šla je kopat na opoški jez.
Nad mlačno vodo kačji so pastirji se spreletavali v pekoči dan, krog golih deklic goli kavalirji so plesali, le jaz sem bil bolan.
Bolan od njenih še otroških grudi, bučanja jeza in nesrečnih sanj in od mladosti, ki prav vse ti nudi, pa ti je vendar vselej prazna dlan.
In ker bila je prazna, sem sam zase nad jezom utrgal zeleneč bršljan, a deklica si dela ga je v lase in spet bila je prazna moja dlan.
SONCE IN JAZ
Nikogar ni med soncem in med mano. Sama sva tukaj sredi vinskih trt,
909
MATEJ BOR 1913-1993
jaz se oziram k njemu tja v neznano, a ono vame prek zelenih brd.
In tare me zavist: Lej, ti na veke živiš, o sonce, jaz le bežen hip, potem neskončna noč pokrije veke in čas izbriše moj obraz in lik.
In vendar moja pot se ne ustavi. Ostal bom zrno v zvezdi, ki s teboj krožila bo tam po neba širjavi, s teboj, o sonce, a tudi z menoj.
Pa kaj govoril bi sedaj o smrti. Še zmerom tu sva, sonce, jaz in ti, in se dobrikava sestrici trti in čakava, kdaj vino dozori.
APATIJA
Pomlad je spet, a to pomlad ne znam več k tebi, zemlja, kakor svoje dni, ko znal sem biti s tabo čisto sam, prisluškujoč, kako mi govori skrivnost iz tebe. Tuja sva si zdaj in hladen gledam tvoja bujna čuda. Zakaj, ne vem, in niti vredno truda se mi ne zdi, da bi dognal, zakaj. Le kaj je to? Se je mladost mogoče že izselila iz mojega srca, da me ne mami potok, ki klokoče pod vrbami, da resa, ki šumlja mi pod nogami, me ne vabi več, naj ležem vanjo. Svet se je prebudil, a meni je tako, da bi šel leč v samoten kot in bi temi ponudil vse, kar imam, če sploh še kaj imam, jaz, ki zemlje ljubiti več ne znam.
ZADNJI DAN V LETU
Zadnji dan v letu, a zadnje leto še ni. Se bomo hodili po svetu in zrli iz oči v oči
Matej Bor 1913-1993
910
usodi, ki se bo igrala z nami
kot doslej, in mi z njo,
čeprav vsak s svojimi križi na rami.
Pa je bilo le lepo.
Najlepše pa, kadar smo tostran življenja
stali mi golih rok,
onstran pa do zob oborožena
hudič in bog.
ELEGIJA
. Leta bežala bodo - čas se bo spreminjal, in kar je ostalo od prejšnjih let,
bo ukinjal.
Ustvarjal nove bo ljudi in nove slave in jih podiral in hite pobiral glave,
postavil tisoče svetišč za nove vere, in si izmislil nov vsemir in nove mere,
da bi ga izmeril, pa ga žal ne bo nikoli.
Večnost se meriti ne da -lahko se moli.
Moli, a kaj primolimo od nje? Nemara vero, da svet, ves, kar ga je, le ni prevara,
ako pa je - nemara vsaj varljiv občutek, da svet ni sam, da je za njim skrit prazasnutek,
ki ga pozna samo Vseduh tam v onstranstvu in ga morda nekoč bo čas razkril zanamstvu.
Izbral Janez Menart