ŠTEVANO- VSKA GLEDALIŠKA SKUPINA NA REVIJI STR. 3 NAS TAK LEPAU GOR PRIMAJO STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 2. junija 2005 Leto XV, št. 11 Budimpešta, 24. maj Reciprociteta da — reciprocitete ne?! »Sopredsednika mešane komisije Pukšič in Bdlint-Pataki sta se dogovorila, da bo naslednje zasedanje mešane komisije v drugi polovici maja, pri čemer bo sestavni del letošnjega zasedanja povezan tudi z obiski manjšinskih inštitucij na obeh straneh meje, « smo lahko prebrali v poročilu STA z dne 19. aprila, ki ga je izdala o srečanju (Maynega sekretarja na vladnem Uradu za Slovence v zamej-stvu in po svetu Franca Pukšiča in predsednika Urada za zamejske Madžare Jozsefa Balinta-Patakija. Do srečanja je prišlo ob robu obiska madžarskega predsednika Ferenca Madla v Sloveniji. Od napovedanega se je uresničila le ena stvar, in sicer da je do zasedanja prišlo v drugi polovici maja. Sejamadžarsko-slovenske manjšinske mešane komisije je potekala v Budimpešti, kar samo po sebi izljučuje obisk kakršnihkoli manjšinskih inštitucij na tej ali na drugi strani meje. Tudi časovni načrt zasedanja (madžarska stran kot gostiteljica je zasedanje sklicala za en dan) je kazal na to, da terenskih ogledov ne bo. Tudi pred samim zasedanjem je bilo vprašljivo, ali bo lahko komisija uspešno uskladila zapisnik o uresničevanju Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnostiv Sloveniji, ki je bil podpisan leta 1992. To je potrdil tudi gospod Pukšič, ki je potem, ko so zasedanje v Budimpešti prekinili, povedal: »Bilo je zelo nerealno, da se je predvideval en dan zasedanja mešane komisije, glede na to, da madžarska stran že dve leti ni sklicala komisije. Veliko odprtih vprašanj se je pojavilo, mogoče tudi zaradi tega, ker zadnjih 12 let ni bilo v zapisnikih dovolj natančno opredeljeno, da je to sporazum o reciprocitetni zaščiti slovenske in madžarske manjšine. « Sopredsednik gospod Balint-Pataki se je sicer strinjal s tem, da je precej odprtih vprašanj, toda vlogo sporazuma vidi drugače kot njegov kolega: »Veliko je takih vprašanj, kjer se naša mnenja razhajajo. Največja debata je bila okrog razlage sporazuma iz leta 1992 oziroma okrog naših nalog in obveznosti. Osebno nisem pristaš reciprocitete, saj sam sporazum ne govori o materialnih sredstvih, temveč o pravicah, obveznostih, možnostih in pričakovanjih. Mandat mešane komisije je, da soglasno sprejme sklepe, ki jih vlada potrdi, ter zadolži posamezne resorje za izvedbo nalog, ki izhajajo iz teh sklepov. « Slovenska stran pa prav z izvedbo nalog iz tega sporazuma ni zadovoljna, kajti meni, da madžarska stran svojih obveznosti ni izvajala. Gospod Pukšič je navedel tudi nekatere podatke, najbolj zgovoren med temi je »da je R Slovenija dala v lanskem letu za zaščito madžarske manjšine v Sloveniji 900 milijonov tolarjev, R Madžarska pa le 10 odstotkov tega za zaščito Porabskih Slovencev. « In kaj menita predsednika o nadaljevanju? »Vesel sem, da je sopredsedujoči gospod Balint-Pataki predlagal, da gremo na teren, kar pomeni, da si bomo zbrali dokumente, obrazce, si bomo ogledali kvaliteto prostorov, opreme, kjer dve manjšini dejansko živita. Nadaljevanje sledi 21. in 22. junija«, je povedal gospod Pukšič. »Nadaljevanje seje je možnost za to, da najdemo skupni »ton« na področju kulture, šolstva, izobraževanja, če smo ga našli na dosedanjih sedmih sejah, upam, da ga bomo našli tudi na osmem zasedanju, « je povedal gospod Balint Pat aki, ki pa na vprašanje, ali bo nadaljevanje zasedanja v Monoštru, ni želel direktno odgovoriti, dejal je le toliko: »bo na območju Madžarske«. M. Sukič Predsednik madžarskega dela mešane komisije Jozsef Balinf-Pataki (zgoraj) Predsednik slovenskega dela komisije Franč Pukšič v krogu novinarjev (spodaj) 2 8. zbornik soboškega muzeja DOM ČLOVEŠKEMU SPOMINU Ob 50. obletnici Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti je izšel po številu člankov in strani tudi najobsežnejši, 8. zbornik soboškega muzeja. Njegov urednik je Janez Balažič, za všečno likovno opremo pa je poskrbel akademski slikar Sandi Červek. Zbornik so natisnili v 600 izvodih, v prosti prodaji stane 2500 tolarjev (ali okoli 2600 forintov). Dan po predstavitvi zbornika je bila tudi osrednja slovesnost ob polstoletnem jubileju muzeja pod naslovom Muzej muzeja muzeju. Slavnostni govornik na prireditvi na soboškem grajskem dvorišču je bil dr. Peter Kos, direktor Narodnega muzeja iz Ljubljane. Pokrajinski muzej je prvi zbornik izdal pred petnajstimi leti, najnovejši je izšel ob jubileju, ki je nadvse pomemben za ustanovo, malo pa pomeni v primerjavi s stoletji in tisočletji, koliko posegajo v preteklost arheologi in drugi sodelavci kulturne ustanove, ki si v državnem merilu prizadeva za dostojno mesto in ustrezen, tudi materialni odnos za opravljanje važnega poslanstva. V uvodnem delu 8. zbornika so priložnostni zapisi, posvečeni obletnici, med njimi tudi pesem Ferija Lainščka Demoni. Janez Balažič, urednik zbornika, je uvodnik naslovil Dom človeškemu spominu (od njega je »sposojen« naslov članka). Poudaril je, da »za materialnimi ustalinami preteklosti stoji izjemen duhovni ka- pital. Mi smo po lastni izbiri in v skladu z danostmi ter zmožnostmi zato tu, da pomagamo prevajati v predmete minulih dob zapredeno stanje duha: v berljiv jezik, v kakovostno razstavo, v nazorno predstavo, v trajnost spomina. Pot do tja in sem je dolga, zapletena. « Avtor tudi ocenjuje, da so za nova poslan- stva potrebne sveže moči: »Mladih ljudi. Usposobljenih sodelavcev. Namesto načelne pomurski prostor potrebuje več stvarne, uresničljive institucionalne znanstvenoraziskovalne podpore. « Janezu Balažiču se zdi nepojmljivo, »da regionalno središče, kakršno je Murska Sobota, sploh ne premore mestnega, kaj šele pokrajinskega arhiva. « V ta sklop sodi tudi daljše razmišljanje Metke Fujs, v. d. direktorice muzeja, in sicer pod naslovom Muzej -skupnost - razvoj: »S tem prispevkom sem želela čestitati mojemu muzeju za petdeseti rojstni dan, pa se je čestitka spremenila v malo daljše razmišljanje o njem, kije že dvajset let neločljiv del mojega bivanja. In želim verjeti, da tudi jaz njegovega. « V razpravah in člankih pomembna spoznanja prinašata prispevka Irene Šavel in Mitje Guština, ki se ukvarjata s prazgodovinskimi najdišči na trasi pomurske avtoceste. Branko Kerman pa prikazuje takoimenovano slovansko jamo, najdišča, kjer se ukvarja s prihodom Slovanov v poznem 6. stoletju na prostor današnjega Prekmurja. Drugi del zbornika prinaša zgodovinske razprave, v zadnjem delu pa so etnografski oziroma topografski prispevki. Kot muzej, tako njegovi zborniki z dejavnostmi in razpravami posega tudi v zamejski prostor. Tako Janez Durič piše o nagrobnih napisih v Porabju in na Goričkem. Na osnovi 2663 zbranih napisov. prinaša spoznanja o narodni istovetnosti, jezikovni drugačnosti, vsebinskih posebnostih in oblikovnih različicah. »Mojo pozornost so pritegnili nagrobni zapisi v narečju oziroma starem prekmurskem knjižnem jeziku, v katerem so bile v 18. in 19. stoletju zapisane številne knjige, predvsem izpod peres duhovnikov, za cerkvene in veroučne potrebe, «j e zapisalv obsežnem članku. Dr. Andrea Haberl -Zemljič pa na primeru petih vasi razpravlja o radgonskem kotu (Avstrija) pred globalizacijo. Iz teksta zvemo marsikaj iz življenja in položaja Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Čeprav obsežnem in prepredenem s številnimi podatki in spoznanji, bodo po 8. zborniku soboškega muzeja zagotovo posegli tudi strokovno manj podkovani bralci, ki jih priteguje tako preteklost kot sedanjost in prihodnost prostora in okolja, v katerem živijo. eR Neuničljivo upanje Cerkev neuničljivega vüpanja je v trej lejtaj bila na telko zozidana, da so leko v njej meli bogoslužje. Leta 1983 je biu povišan zvonik in so küpili tri zvonove, leta 1997 so postavili nove orgle, štere imajo 23 registrovin 1473 piščalk. Leta 2000 so se odranski verniki odloučili, da svojo cerkev sv. Trojice dokončajo po prvotnom plani. Ravno v tom jubilejnom leti so to cerkev razglasili za romarsko cerkev. Na nedelo sv. Trojstva, 22. majuša, so blagoslov tri zvonike/törme. Od daleč se lesketajo, visko v nebo se dvigujejo, troedinega Boga hvalijo. Cerkev, štero so že šestdeset lejt načrtovali, se je zozidala rejsan s trdno vero, upanjom in z ljubeznijo. Zozidati so jo verniki, pa dva dobra düšna pastirj a, Kozar a. Škoda, da so se starejši Gospaud Kozar tega trenutka nej včakali. Oni že v nebesi uživajo večni mir in pokoj, ker so dobra semen posejali. Ravno tak vodijo vas po poti mlajši gospaud Lojze Kozar. Odrančani so leko ponosni na svojoga dušnoga pastirja, on pa na nji. Vera Gašpar Cerkev sv. Trojice v Odrancaj je dobila novi obraz, lejpe tri zvonike (törme). Načrt za cerkev sv. Trojice je že leta 1946 naredo Plečnikov asistent, arhitekt Janez Valentinčič iz Ljubljane. Takratna oblast je nej stejla vödati gradbenega dovolenja (engedély) za zidanje cerkvi. Zaplenila je cejli material za novo cerkev in zaprla župnika in cerkvene kotrige. Pa mislite, ka so Odrančani obupali? Nejso, šli so na Goričko in si sami poskrbeli za lejs, da bi leko leseno cerkev zidali. To sé njim je posrečilo, 28 m dugo pa 8 m šurko cerkev so postavili. Za redne meše je slüžila 18 lejt. Za zdajšnjo cerkev so dobili dovoljenje leta 1964, arhitekt je mogo svoj veličastni plan na menkše vzeti, nej so smeli zozidati trej törmov. Cerkev so še tisto leto začnili zidati. Pri gradbi kupole se je zgodila nesreča, 8 lidi je mrlau. Gospod Lojze Kozar št. so mi ednok povedali, gda so mi tou lejpo cerkev notpokazali: »Se ne najdejo takši lüdje, ki bi tako bridko in globoko občütili svoje nesreče, kako so jo občütili Odrančani. « V spomin Že deset let dom je prazen, odkar odšel si k počitku, dragi mož, oče, stari oče, sorodnik in prijatelj Laci Gašpar z Gornjega Senika. Neizmerno te pogrešamo, odkar smo sami ostali, še bi te potrebovali. Hvala Vam, ki še cenite njegovo poštenost in dobroto s svečami in molitvijo pri njegovem grobu. Vsi njegovi Porabje, 2. junija 2005 3 Števanovska gledališko skupina na reviji v Murski Soboti Števanovska amaterska gledališka skupina »Veseli pajdaši« že šesto leto dela. Vsakšo leto se je edno nauvo igro navčila. Lani smo pa prišli do toga, ka so nas začnili merkati, pa so nas pozvali na revijo v Mursko So- boto tü. Dosti batrivnosti smo si mogli zbrati za tau, da brse tam tü nut pokazali, da bi nas gledališki strokovnjaki ocenjevati. Depa tak se je Zgodilo, ka je ranč ta stopaj nam dau mauč, batrivnost, naj tadala delamo. Lani so nas navekše pozitivno oceniti, pa kak avtorica, tak igralci smo dobre tanače dobili. Lanska igra je mejla naslov »Na biroviji«. Dobro smo si zamerkali tistoga ipa, kakše hibe moramo vöpopravo pa smo se v letoš- njom igri trüdili hibe popraviti. Letos smo sé navčili nauvo igro z naslovom »Šaula Včeraj, šaula gnes« V prvom dejanji (felvonás) smo malo indašnjo šaulo »prinesli« na oder. Tau je bila tema, ka go jé ' strokovnjak (selektor) sploj pozitivno cenijo. V drügom dejanji pokažemo, kakša je šaula gnes. Mislim, ka Starejšim nej trbej dosta gučati od toga, ka pred 60 lejtami kak smo v šaulo ojdli. Tau pa, kak je gnes, bole mladi znajo, pa te leko vküp zmejrijo usodo šaularov pa si med tejm leko premišlavajo. Tau je te tü tak, če smo mi s toga komedijo naprajli. Igralci so vse s sebe dali, ka je od nji mogauče bilau. Nam je pa skauz tau napameti ojdlo, kakša baude ocena. Tau je etakšoga ipa vsigdar velka trauma. Janez Vencel, dramaturg iz Ljubljane, je Sedo k našomi stoli pa je povedo, ka je njegvo mnenje od naše igre. Če bi bistvo njegve misli steli z edno rečjov povedati, te moramo povedati, ka je nje-gova ocena pozitivna bila. S tejm vred smo znauvič dobili dobre tanače. Njegve tanače smo poštüvali že na premieri v domanjoj vesi. Pri nas doma publika vse te hibe nej gvüšno ka na pamet vzema, je pravo gos- paud Vencel, steri od lani že bole dobra razmej naš Porabski jezik. Naslednje nas je pa proso, naj delamo tadale, sploj je potrejbno, da etakše skupine mamo. Publika je nej velka bila, de- pa navdušena. Velko plos-kanje je bilau med igrov pa smej. Pa te ne smejmo samo tak mimo titi lejpe geste, ka so go upokojenci iz Murske Sobote naprajli. Dosti ji je prišlo, pa tau leko zahvalimo Esteri Pleša, ki je nanje vzela te lüdi, naj nas pridejo poglednit, kakoli ka so oni od sedme do osme vöre že bili na ednoj proslavi. Etak sé je pa malo ta potegno cajt, depa tak so prajli, ka so rejsan veseli, srečni, ka so Prišli nas tü poglednit. Tau sé je te najbole vidlo, gda so na odri dokončali drugo dejanji so se igralci poslovili od publike, pa se je nišče nej geno. Radi bi prej bili, če bi se zgodba nadaljevala. Irena Barber avtorica igre »Veseli pajdaši« so na risauski pondejlek notpokazali svojo najnovejšo igro doma v vesi. Ob takši prilika vsigdar lepou vküppridejo lidje iz Števanovec pa Otkauvec. Sobočanci v Somboteli V soboto, 21. maja, se je v Somboteli pripelalo 50 članov madžarskoga drüštva (Barati Kor Magyar MűvelodésiEgyesület) iz Murske Sobote. Drüštvo letos sveti 15. oblejtnice ustanovitve. Od lanskoga letaje predsednica drüštva Ela Pivar. V drüštvi so nej samo Madžari, šteri živijo v Soboti pa na Goričkom, liki ništerni z drügi krajin Slovenije tö. Člani so tüdi Slovenci, Hrvati in drüge narod- nost!, šteri se zanimajo za madžarsko kulturo. Ranč tak je pri nas v Somboteli. Zatok smo si navezali stike kot manjšinski drüštvi. Sobočancom smo nutpokazali Somboteu: püšpekov muzej, püšpekovo cerkev, salezijansko cerkev in grob Avgusta Pavla, cerkev svetoga Martina. Zadvečerka pa Skansen. V Slovenskoj iži smo meli srečanje članov dvej drüštev. Na srečanji smo se pogučavali in spejvali slovenski in madžarski. Dosta je bilau med nami takši, šteri gučimo badva jezika. Drügi so se pa malo včili madžarski pa slovenski. -mk- Sobočanci in Sombotelčani Sakalauvska folklora v Gencsapáti Na risausko nedelo, 15. majuša, se je Sakalauvska folklorna skupina s svojimi slovenskimi plesi oprvim pokazala nota na prireditvi „Risauska karažnost” v vesi Gencsapáti. Na reviji mednarodnega festivala Vogrski plesoy so plesali kak gostje, predstavniki Porabski Slovencov. Plese je nota navčila Marija Rituper iz Murske Sobote s pomočtjauv domanje mentorice Elizabete Kovač, na harmoniko ji je sprvajo Boris Velner iz Vučje Gomile. Porabje, 2. junija 2005 4 OD SLOVENIJE... Zvita podlasica 2005 Premier Janez Janša je po ogledu osrednje taktične vaje poveljstev in enot večnacionalnih sil kopenske vojske Slovenije, Italije in Madžarske v sklopu vaje Zvita podlasica 2005 naPočku dejal, da je vsaka vaja, na kateri se preverja komuniciranje in usklajevanje različnih postopkov, koristna, saj predstavlja realno vojaško situacijo. Predstavitev si je ogledal tudi predsednik države Janez Drnovšek in ob tem povedal, da je vaja koristna za vzpostavljanje zaupanja in sodelovanja med tremi vojskami. Nova praznika? Vlada je pripravila novelo zakona o praznikih in dela prostih dnevih. Tako naj bi v Sloveniji po novem obeleževali 15. september kot dan vrnitve Primorske k matični domovini in 23. november kot dan Rudolfa Maistra - oba kot praznika in ne dela prosta dneva. Dosedanji dan samostojnosti, 26. december, pa bi preimenovali v dan samostojnosti in enotnosti. 15. september je dan spomina na uveljavitev mirovne pogodbe z Italijo, ko je bil matični domovini vrnjen velik del Goriške. 23- novembra 1918 pa je Rudolf Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru, s tem pa so se odprle možnosti za zavarovanje severne meje, za pridobitev dela Koroške in za združitev Prekmurja z matično domovino. Medijsko poročanje o zamejcih Komisija državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je na svoji seji razpravljala o problematiki medijskega poročanja o Slovencih v zamejstvu in po svetu. Radioteleviziji Slovenija je komisija dala pobudo, naj v svoje medijsko poročanje v večji meri vključi poročanje o delu in življenju Slovencev v zamejstvu in po svetu, urednike časopisnih tliš pa je seznanila z njihovimi željami po večji medijski pozornosti. Den materne rejči Slovenska samouprava in slovensko društvo v Somboteli vsikšo leto majuša mata šagau svetiti den mater in den materne rejči. Na letošnjom dnevi materne rejči je Franček Mukič nutpokazo svoj,, Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar”, v šterom pri rejči „materin” leko štemo, ka „Za vsakšo- ga je njegva materna rejč najlepša rejč”. Zatok je Franček ta slovar vküppostavo, ka s pomočjauv te knig ohranimo svojo materno rejč. Reči, štere smo pozabli, se znauva navčimo, ali pa naše mlajše, vnuke malo navčimo slovenski. Den mater smo v Somboteli slavili letos z rečami madžarskoga pesnika Attile Jozsefa, šteri se je naraudo pred stau lejtami. V šauli smo se včili, ka je biu eden od najvekši madžarski pesnikov. Un sam v svojoj pesmi Pri Duni tak pravi: „Mati mi je bila Kumanka, oča napau Sekej, na pau Romun, ali pa cejlak... Torki, Tatari, Slovani, Romuni se mejšajo v mojom srci... ” S tem je sto povodati, ka v Karpatskoj dolini so se narodi vkiipzmejšali. Vsikši se sam odlauči, kakše narodnosti je, štera je njegva materna rejč. Depa poštuvati mora druge narode to, ka v naši žilaj, šteri živemo tü v Karpatskoj dolini, teče mejšana krv več narodov. Mi Slovenci že to več kak gezero lejt vküper živimo z madžarskim narodom. Zvün svoje kulture najbole poznamo madžarsko kulturo. Zatok smo letos v Somboteli pozdravlali matere s pesmijo Attile Jozsefa, štero je napiso svojoj materi (Mama). V slovenščino je pesem prevedo Kajetan Kovič. V slovenščini smo čuli pesem od Ančike Braunštein, v madžarščini pa od sina, Viktora Čardina. Drügi sin Janos pa je gorprešto pesem Laszloja Mecsa, Tri žalosti kraliča. Laszlo Mecs je mad- žarski pesnik s Slovaške. Bil je duhovnik, premontrejski redovnik. Med dvoma bojnama je bil zelo popularen s svojimi verskimi pesmimi. Po driigoj bojni so ma voda vali pesmi na tihinskom. Na Madžarskom samo v 70. lejtaj. Mrau je 1978. leta v Pannonhalmi. Na slejdnje pa smo ženske pozdravlale moške, ka brezi nji bi nej mogle biti matere. Dobili so od nas „mali slovar” z rečami: svinčnik=klabajs=ceruza, mehki svinčnik=meki klabajs=puha ceruza, trdi svinčnik=trdi klabajs=kemeny ceruza. Cü torna pa eden klabajs pa malo „gipsa”. Sombotelčani obračajo slovar. Marija Kozar Mouč materinščine Lejpi svetek smo meli 14. maja v prostoraj Slovenskoga drüštva Avgust Pavel ino Slovenske samouprave v Somboteli. Te den smo svetili Den materne rejči. Biu je tou zaistinski kulturni praznik v Somboteli živečih Slovencov, ar smo spoznali edno velko delo, leko bi pravla živlenjsko delo, ploud trestilejtnoga filološkoga zbiralnoga dela Franceka Mukiča Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Vrejdnost toga slovara je gnes ešče žmetno popolnoma ocejniti, ali čütimo, ka je tou zvonredno velke vrejdnosti delo. Tou je biu prvi odločilni stopaj, šteri aktivno deluje prouti asimilaciji, šteri dosta prispe j va k torni, ka porabsko narečje rejšimo predčasne smrti. Niti eden jezik je nej obvarovani pred asimilacijo. Če se asimilacija ednouk začne, te že te proces venomer bistrejši grata, deluje podobno kak inflacija. Jeziki ranč tak majo svoj žitek, kak človek, kak cejla živa narava. Rodijo se, cvetejo ino začnejo pomali odmerati. Tou je bila usoda tüdi velikih klasičnih jezikov, kak na primer starogrškoga, latinskoga, sanskrtskoga jezika. Leko pa podugšamo žitek ednoga jezika, leko ga spravimo v nouvo cvetoučo dobo, leko ga znouvič povzdignemo na knjižno raven. Ka je pravzaprav pomen knjižnoga jezika? Nakelko se razlikuje od dialekta? Tou je pri posameznij jezikaj nači. Vzemimo na primer slovenskoga ali nemškoga. Na raznij mejstaj niicajo tak razločne variante ednoga istoga jezika, ka se lidge med sebov sploj ne bi razmeli, če nej bi bilou ednoga takšega skiipnoga knjižnoga jezika, kak je denešnji slovenski ali nemški, tak zvani Hochdeutsch ali deutsche Bühnensprache. Toga se vsi morajo navčiti, ar se samo s pomočjou toga skiipnoga besednoga kinča med sebov razmijo. V Vogrskom jeziki velkih razločkov nega. Dobro se med sebov razmimo, ar je sorazmerno malo takših rejči, štere bi moutile razumlivost. V Vogrskom jeziki nega velkoga razločka niti med gučanim ino pisanim jezikom. Ali tüdi v Vogrskom jeziki je potrejbno doloučiti knjižne norme, ranč tak, kak vrtnar zrejže s ščipkov divje poganjke, kak iz cvetlične grede vopobere pleveu. Ali pustimo zdaj nemški ino vogrski jezik, poglednimo slovenskoga. Te jezik bi mogo vsakši od nas, naj bode Porabski ali prekmurski Slovenec, dobro obvladati, ar z njegovo pomočjou se leko vklüčimo v vseslovensko kulturo, leko spoznamo, našo skupno slovensko kulturno zapüščino. Ali mi mamo ešče edno nalogo, tou je znati porabsko-prekmursko narečje ino ga povzdignoti po možnosti na knjižno raven, tou pomejni na takši nivo, ka se na tom jeziki ne bomo mogli samo o vrejmeni ali o poljedeljstvi zgučavati, nego tüdi o drugih važnih vsakdenešnjih pitanjih, o vsem, ka nas interesira. Razumlivo je, ka gledouč na malo število nositelov toga jezika ne moremo, pa ranč nema smisla izdelati v prekmurščini za vse znanosti strokovne izraze šteri se imenujejo terminus technicus. Mogli bi pa zbran ino adaptirati tudi za porabsko-prekmurski dialekt tiste splošno potrejbne stroj kovne izraze, štere nüca pri komunikaciji povprečni izobraženi človek. Če jezik gojimo, če ga spravimo ni takši nivo, ka de sposoben Porabje, 2. junija 2005 5 Mouč materinščine (nadaljevanje s 4. strani) svojo vlogo - vlogo komunikacije tüdi včenoga človeka spunjavati, njemi podugšamo žitek. Dostakrat čüjemo, ka je te jezik arhaičen. Zakoj bi biu bole arhaičen kak na primer Vogrski? Vejpa v Vogrskom tüdi najdemo stare rejči! Samo ka v slovenskom knjižnom jeziki, ranč tak kak v Vogrskom jeziki, najdemo pouleg starih tüdi najnovejše rejči, zavolo šterih so tej jeziki primerni za komunikacijo o denešnjih problemih na kakšnom koli nivoji, celou na znanstvenom nivoji. V porabsko-prekmurskom narečji pa večinoma te permanentni razvoj jezika fali, fali tisti razvoj, šteri bi biu paralelen z razvojom drüžbe, znanosti. Ništerni pravijo, ka sé za 3040 lejt asimilacija popolnoma dokonča, pa zavolo toga se zdaj več ne splača nika napravili. Tou bi bilou podobno tomi, kak če bi nika več nej dali popraviti na hiži, ar mogouče vütro že merjemo. Hvala Bougi, ka nas je več takših, šteri si tak mislimo, ka mogouče vütro merjemo, ali gnes ešče popolnoma ščemo vživati vse, ka je mogouče. Pred kakšnimi devetdesetimi lejtmi je bil naš jezik ešče popolnoma primeren za vse vrste komunikacije. Zakoj tou svojo funkcijo že samo v omejenoj meri leko spunjava? Prostor med Muro ino Rabo je biu za časa avstro-ogrske monarhije, tou je duga stouletja, odtrgnjeni od velike slovenske zemle, zato se je razvijao po svoje, izolirano. Tragedija vogrskoga orsaga, štera je povezana s Trianonom, je Porabske Slovence zvönredno šokirala, ar je tej par gezero lüdi popolnoma kraj vtrgnola od vsakše slovenske povezanosti, tüdi od svojih najbližnjih jezikovnih sorodnikov, Prekmurcov. Porabje je zavolo političnoga nasilja gratalo eden mali otok v »morji vogrskoga naroda«, brezi jezikovnoga za- ledja, pa tüdi jezikovni teror - če gli nej primarni, sekundarni pa na vsak način - je prispejvao svoje. Leko trdimo, ka je Francek Mukič s svojim Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskim slovarom napravo prvi odločilni stopaj po tistoj pouti, štero bi najraje imenüvala za reševalno akcije našega jezika, tou je porabščine ino prekmurščine, med šterima velkih razlik pravzaprav nega. »Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar avtorja Franca Mukiča orje ledino v slovenskem slovaropisju, « ocenjuje njegovo vlogo profesorica dr. Zinka Zorko. Gospa profesorica predlaga slovar, šteri vsebuje približno edenajst gezero rejči, predvsem učitelom, dühovnikom, novinarom, pesnikom, pisatelom. Tou je istina, ka te slovar koristno leko nücajo tisti, šteri porab-ščino ali prekmurščini dobro obvladajo. Šteri pa nej, bi pa bole nücali vogrsko-porabsko varianto. Zato bi bilou koristno, Če bi tomi slovari, kak prvomi te senje, nasledüvao ešče vogrsko-porabski, potom pa eden, porabskomi dialekti adaptirani slovar neologizmov, tou je poimenovanj najnovejša pojavov, predmetov našega žitka, oziroma internacionalizmov, tou je v vnougih jezikaj nücanih latinskih, starogrških, ali angleških rejči. Tou je že samo periferno pitanje, ali naj bodeta teva dva v ednom zvezki ali vsakši ekstra. Nesporno pa je, ka se potom slovar more permanentno dopolnjavati, naprimer v prilogi našega tista. Zaka je tou potrejbno, leko štoj pita, šteri se menje spravla s filološkimi pitanji, vej pa mamo v vogrščini slovar tujk, šteroga lejko nücamo, če ščemo. Samo ka moramo znati, ka ma vsakši jezik svoje specialnosti, štere more upoštevati, ovak se tujka ne prilagaja k specifiki jezika. Vsakši jezik prevzeme tujke po svoje: stable (angl. ), stabil (nem. ), stabilen (slov. ), stabil (izg.: štabil - madž. )... Če tou prevzetje ne bomo regulirali, nastane v jeziki kaos, vsakši de ga nüco po svoje. Zaka jezik odmera? Zaka ga ne nücajo Slovenci v Porabji za splošno konverzacijo tak kak na primer v Sloveniji živeči Vougri Vogrski jezik, spitavajo ništerni. Na tou pitanje je najležej odgovorni, če pomislimo na tou, ka je pravzaprav vloga jezika. Jezik je abstraktna forma stvarnoga žitka, poimenüvanje dejanj, predmetov, misíi. Če je jezik nej sposoben poimenovali omenjena dugovanja, je nej sposoben za Žitek, niti za pisno niti za ustno komunikacijo. Moramo ga torej »vračiti«. Vogrski jezik, šteroga gučijo Vougri v Sloveniji pa na Vogrskom, je sploj blüzi knjižnomi jeziki, kak sam že omejnila, zvün toga »praktično nega razločka med dialekti ino knjižnim jezikom« (Grétsy László). Torej nosilci toga jezika nemajo takšnih problemov, kak ga mamo mi z našo materinščino. Tou je torej nej pitanje narodne-narodnostne zavesti, kak tou ništerni ščejo poudarila ka prej pri Porabskih Slovencaj že večinoma fali. Teva dva jezika se na toj podlagi razlikujeta. Tou pitanje je enostavno. Ranč tak deluje, kak če sé edna kosilnica pokvari, pa je več nej primerna za travo kositi, jo taličimo pa küpimo nouvo. Zato se ne smejmo čüdüvati, če se lidge ne mantrajo s tistim jezikom, šteri je več nej primeren za spunjavanje svoje naloge. Ali mi, šteri se imenüjemo za filologe, moramo jezik gojiti, ga adaptirati na takšni nivo, ka de primeren tüdi za konverzacijo izobraženoga človeka. Politiki pa majo nalogo, ka materialno podperajo vse možnosti, štere so primerne za razširjavanje besednoga kinča, tou je radio, televizijo, štampo, vödavanje knjig, šoulo, knjižnice, kulturna drüštva, pa tüdi etično podperati tou delo s tem, ka na jezikovno mejša- no področje nastavijo samo takšne državne uslužbence, državne uradnike, šteri obvladajo narečje, Vogrski, pa tüdi slovenski jezik. Tüdi cerkev bi mogla pri tom deli spunjavati svojo nalogo. Franček Mukič je v svojem slovari - s tem, ka je zbrau ogromno količino rejči ino fraz - registrirau momentalno stanje jezika, šteri je sposoben za enostavno konverzacijo, pa za čtenje stare literature, ar se je obvarvau na takšoj razvojnoj stopnji, gda smo avto že meli, nej pa bilou džipa, kabrioleta, limuzine, rallyja, tovornjaka, transporterja, oldtimera, nej bilou vesoljskoga eroplana, nej bilou vremenskih ino telekomunikacijskih satelitov. Zato bi tisti, šteri na primer pišejo prispevke v prekmurščini ali porabščini, na vsak način potrebüvali pouleg porabsko-slov. madž. tüdi madžarsko-p. slov. slovar, zvün toga slovar tujk ino neologizmov. Za četrti slovar te senje bi pa Predlagala tematski slovar, v šterom so zbrane rejči, fraze ino besedne družino posameznih tem. Tou ne trdim, ka bi vse moral napravili eden človek, Francek Mukič, bar je on že doka-zo, s kakšno velko delozmožnostjo razpolaga, nego pod njegovim vodstvom bi tou lejko bila permanentna naloga ednogatima. Slovenski jezik je postano uradni jezik Evropske unije. Jezik mednarodnih strokovni konferenc je večinoma angleški. Na našem porabsko/prekmurskom dialekti pa lejko spoznamo našo kulturo, kulturo kraja, gde so naše korenine. Ranč tak, kak rešüvlemo stare predmete v muzeji, naj ne pridejo na nikoj, moramo rešüvati tüdi naš jezik. Samo jezik je nej stari predmet, šteroga enostavno v vitrino denemo, pa ga gledamo, nego usposobiti ga moramo za vsakdenešnje nücanje. Suzana Guoth ... DO MADŽARSKE Madžarski premier v Srbiji in Črni gori Madžarski premier Ferenc Gyurcsany je 26. in 27. maja obiskal Srbijo in Črno goro. Obisk je začel v Beogradu, potem je odpotoval v Podgorico, v petek pa je obiskal Novi Sad in Subotico. V Subotici je odprl Madžarsko hišo, ki je bila zgrajena s pomočjo sredstev iz madžarskega proračuna. Njegov obisk je bil namenjen izboljšanju odnosov med državama, ki so se poslabšali zaradi napadov na vojvodinske Madžare. Temu je namenjen tudi t. i. program tolerance, ki sta ga na začetku februarja skupaj začela predsednika madžarskega in srbskega parlamenta v Szegedu. 25. maja je predsednica madžarskega parlamenta ob Paličkem jezeru odprla tabor tolerance, otvoritve se je udeležil tudi predsednik Urada za zamejske Madžare Jozsef Balint-Pataki. Po varuhu človekovih pravic je nujna sprememba manjšinske zakonodaje Jeno Kaltenbach, varuh človekovih pravic, je v madžarskem parlamentu poudaril, če poslanci ne bodo sprejeli spremembe zakona o manjšinskih volitvah, potem leta 2006 na Madžarskem ne bo prišlo do volitev manjšinskih samouprav. Poslance je seznanil tudi s tem, da je osnutek zakona o manjšinskih volitvah primeren za to, da bi nemanjšinci kandidirali na manjšinskih volitvah. Madžarska vlada bo Kaltenbacha predlagala za kandidata za varuha človekovih pravic pri Svetu Evrope. Programi/ prireditve • 11. junija bo Mešani pevski zbor Avgust Pavel nastopil v Volčjem Potoku, 18. in 19. junija pa bo sodeloval na Pevskem taboru v Šentvidu pri Stični. • Od 15. do 17. junija bo v Murski Soboti potekal tabor porabskih predšolskih otrok. • 18. in 19. junija bo gledališka skupina Nindrik-indrik gostovala na 6. zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinju v Italiji. Porabje, 2. junija 2005 6 »Nas tak lepou gor primajo« Slovenska zveza že več lejt dela vtjüper s Slovenci v Maribori, steri živejo pa delajo v svojom menšom Varaši, v Mestni četrti Magdalena. Varaš Maribor je razdeljen na menše tale, tak ga je bola ležej ravnati. Ma 6 krajevni skupnosti (helyi közösség) pa 11 mestni četrti (városnegyed). Mestno četrt Magdalena so ustvaurili 1997. leta iz štiri krajevni skupnosti. Ime Magdalena je dobila po cerkvi, stera je najstarejši spomenik v njivom tali. V tau mestnoj četrti žive skur sedem gezero lidi, šte sé med srednje velke četrti. Leko bi bijo en mali Varaš, vej pa pri nas v samom Monoštri nas tü nejga dosta več. Ma svoj vrtec, tri osnovne šaule, Srejdnjo zdravst-veno šaulo, gimnazijo, dijaški dom, knjižnico, Visoko zdravstveno šaulo, špitala, Europark, železniški trikotnik. Leko se pa hvalijo s tejm tü, ka majo dosta lidi, steri z dobre vaule delajo v športnij pa v kulturnij drüštvaj, skupinaj. Etak leko majo svoje programe pa nota zo-podijo Slovenijo pa drüdje tajinske rosage s svojimi pridnimi skupinami. Mestna četrt ma za svoj najvekši svetek 10. juniuš, ustanovitev same četrti. V okviri toga jubilejnoga svetka letošnje programe majo od 6. majuša do 14. juniuša. Domanji lidge majo zavole si prebirati med programi, vej so pa koncerti domanjoga, 85 letnoga zbora Angela Besednjaka, likovne razstave, turnir v malom nogometi, kegljaški, šahovski pa košarkarski turnirji, ribolov, sveta meša, svetešnji djilejš. Med tejmi sta dva programa, na stera smo že tretjo leto pozvani Porabci tü. Tau sta turnir v malom nogometi, kam so letos pa pozvani se brsat gorejnjiseničtji šaulardje, pa Srečanje pevski zborov, vokalni skupin pa goslarov. Na tau zadjom svetki, 19. majuša, so leko spejvale Varaške ljudske pevke že od drügim. Tau je zatok velko poštenje za nas, ka so samo naše ženske bile pozvane kak gostje, vse drüdje skupine so búe domanje iz same četrti. Kak je bogati té tau na kulturnom področji, že tau tü kaže, ka je nastaupilo vsevküper 10 domanji skupin. Tau so: pevski zbori dvej šaule, vrtca, mladinski zbor dvej Srejdnje šaule, dijaškoga dauma, vokalna skupina makedonskoga drüštva, MePz KUD Angel Besednjak pa pihalni orkester „Svoboda”. Čütilo sé je, da so vsi steli pokazati svojo najbaugšo znanje svojim domačini lidam, steri so sami tü stariške, padaši, sausadge, kolegi pa znanci. Varaške ženske so z žmano porabsko rečtjauv pozdravile publiko, gda so pod vodstvom Marije Rituper zapopejvale tri pesmi (Oče so mi pravli. Moj rozmarin pa Marička je špancerala). Ta slejdnja pesem nas je vcejlak v smej sprajla. Na konci programa smo sé pa skur vsi v dvorani na pete postavili, ka smo nej samo z vüjami pa z lampami, liki z očami tü steli videti pa čüti goslara. Na te čas smo vejn vsi pozabili, ka se godi kaulek nas, čüli smo samo nepozableno igranje. Ške gnesden sé spaumnimj ka je tau ranč tak bilau, gda so tej goslarge igrali na Slovenskom kulturnom svetka v Slovenskom daumi vj Monoštri. Na, gda smo k sebi prišli, ka je konec, smo se napautili na Urad Mestne četrti, gde so nas veseli obrazi, toplel reči pa bogati stoli čakali. Najlepša je pa bilau, gda so vsi vküper spejvali in so se kumar leko poslovili eden od drügoga. Skonze so nam med zbaugom davanjom vujšle od radosti. Za te lejpij den, za možnost nastopa, se s toplim srcaum zahvalimo organizatorom, posaba gospe Štefki Čontali, ki ma najvekšo brigo za nas, jo gratala naša trno dobri padaškinja. Za zahvalo naj bo naslednji stavek od ena pevke „Mi sé preveč radi demo, ka nas tak lepau gor primajo. ” Klara Fodor Pismo iz Sobote Nika nouvoga Žitek je zámotani, od toga nega guča, ka bi nej biu. Si leko brodite, kak bi bilou, če bi biu vsigdar naravnala, kak bi mi škeli? Si leko sploj brodite, kak naleki bi živeli, če bi si nej Žitek zmišlavo nikšne svoje pouti es pa ta, gor pa doj, lejvo pa na pravo? Bi sploj bilou Zanimivo odti po toum svejti, če bi tak bilou, kak si vsikši od nas vözbrodi, ka naj bou? Vredi, škem vam povedati, ka je zaodlo mojga pajdaša. Tou je bilou že davnik. Na, nej ranč indasvejta, liki eno pet ali šest lejt nazaj. Na Zvün je pri njemi tak kazalo, kak njemi vse v njegvom žitki štima. Vsigdar je biu trno veseli, dobre vole, srečen v slüžbi, zadovolen sam s seuv in s trno lejpo pa čedno žensko pri sebi. Dapa nevola, sé je začala, gda sta oba nagnouk gor prišla, kak se njima več nika nouvoga ne godi v njinom žitki. Leko, ka sta se eden drugomi eške itak vidla, leko, ka sta se eške mela radiva, dapa pri ednom od njiva je vola do drugoga ta odišla. Pa je po tistom začalo ovoga drugoga tou pomalek trno boleti. Kcuj k tomi je vöprišlo, kak sé ednomi začo vcejla viditi nekak drugi. Tak je vse vküper gratalo eške bole zamotano pa nevoulasto. Té moj padaš mi je pripovejdo, pomalek piu vö iz posance pa biu trno betežaste vole. Kak če bi njemi faliu falat tejla. - Ranč tak se čütim, kak če bi mi faliu falat tejla, - si je na šurko zdejno. - Njoj se nika vcejlak nouvoga godi v žitki, ge pa odim kouli kak kakši zgübleni muzikaš. Pogledno sam ga pa je rejsan tak vövido kak človek, ka je zgübo kompas, oči, pa cejlo pamet. Po tistom mi je tumačo tadale, kak kuman Zdaj vidi, ka je nej vido, kak bi se mogo ravnati v preminoučom časi. Kak se njemi dosta prekesno kažejo kejpi od njega pa od nje, stere je nej mogo razmeti pa je zatok vse delo naoupak. - Zdaj še vcejla vomenim. Po tistom mo takši, kak me je škela videti, - si je eške bole na šurko zdejno. - Po tistom de me vejn mejla znouva rada. Na, tak sé je potistom mantrau, ka bi grato takši, ka bi ga njegva znoüva rada mejla; Dapa njegva je več nej vidla nikoga drugoga kak pa samo tistoga, v sterom je vidla nika vcejlak nouvoga. Njega je tadale bolelo zatoga volo, una se je svejtila v nouvom žitki. Čas pa je nabiro dneve, kedne, mejsece, vküper so se zakelila lejta. Tak pomalek je tisto njeno nouvo gratalo že bole staro, od padaša betek vse menje betežasti. Kak naj povejm bole prousto? Ne vejm, če vejm tou tapovedati. Istina je, ka se je njoj zgodilo gnako kak z njim, njemi pa ranč tak, kak že gnouk ali pa dvakrat. Pa sta se po tistom, gda je njegvi beteg taminiu pa je njoj že palik bilou vse po starom, srečala. -Kak naj ti povejm, - se mi je na šurko smedjau. - Tak mi je bilou, kak če bi se oprvin srečala. Kak če bi vse bilou nika nouvoga, - so sé njeni oči svejtile kak reflektori v najbole kmičnoj kmici. Kak če bi vsej tej lejt sploj nej bilou. Tadale mi je tumačo, kak ji njoj tö vse vcejlak tak, kak bi njoj v Žitek prišlo nika nota voga, kak bi se oprvin spoznala. Na, sam si pravo pri sebi, kak je leko čas kratel po tistom, gda tamine. Pa sam pogledno eške sam si be in si zapovedo: ne dopüsti si, ka bi te kaj taodpelalo v nika nouvoga. Naj bole kak je! Ka je gvüšno je gvüj šno, čigli ne vejm, ka si tisti moja v zadnji dnevaj brodi Kak če bi iskala nika nota voga. Miki Porabje, 2. junija 2005 7 Mlašeči guči pri Malom potoki Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo. VRAG Mlajši se leko brž postrašijo, če trbej ali nej. Tak je vseli posedi, pa pri Malom potoki ranč tak. Edni stra majo od i svoje sence, drugi od očove roke na njivi riti, tretji od školnika, štiri pa majo stra od straja. Tak je vseposedi pa pri Malom potoki ranč tak. Velke oči pa gvüšno vsikši dobi, gda pride rejč do velki strajov, kak so dühovi, bola vola ali pa vrag. Od vraga pa mlajšom dejo vlaske gor, če vörvlejo V njega. Dapa nej mujs, ka vörvlejo. Leko je samo tak, ka stoj od njega skur za istino guči, po tistom je tou več nej šala. - Vraga je boukše nej zvati pa še je z njim sploj nej dobra srečati - je trno za istino gučala mala Rožika. - Tou je gvüšno tak, ka mi je tak tumačila moja baba. Una pa Vej, ka je rejsan tak. -Na, na, na, dola sestavi, -se je prouti postavo Feri. -Vej pa vsikši malo bole čeden vej, ka vraga nega. Nigdar ga nej bilou pa ga nigdar nede, - Ka bi pa nej, - je mali Tom brano malo Rožiko. - Geste, geste, geste vrag na toum svejti. Eto nejdugo nazaj sam poslüšo mojga očo. Pravo je, ka je Perdigalov Gusti eden velki vrag. Ka te vedli, vrag geste in tou je ranč Perdigalov Gusti. Tak, Zdaj so pa leko brodili pa bole menje gučali. Vejn bi ške dugo, dugo brodili, če bi nej Djoužeki nika čednoga na pamet prišlo. - Vej ga pa pogled- nimo, če je rejsan takši velki vrag, kak še guči. Brž so gor skoučili pa so šli doj po vesi, ka si ga poglednejo. Najprva so šli trno brž pa s koražnimi stopajami. Že malo po tistom so noge več nej škele tak odti kak prva. Kak če bi se njim začo stra nut vlejčti. Že malo po tistom so sploj več nej škeli nikam titi. Prestapali so sé na ednom pa istom mesti, kak če bi glave više nji gratale slejpe. Ja, nagnouk več nej bilou nikše vole, ka bi stoj vido pa spozno velkoga vraga iz Male vesi. -Ne vejm, če me mama ne zove, naj dem domou, - si je zbrodo mali Tom pa že leta domou. -Boug moj, vej sam pa nika vcejlak tapozabila, - je za njim, več nej, mejla slejpe noge mala Rožika. -Rejsan, ge tö, - je ranč takši grato Feri, za njim pa eške vsi drugi. Tak so zagnouk nej vidli velkoga vraga. Dapa vrag je tam, gde ga najmenje čakaš. Pa so ga tak spoznali tö. Lejtali so tam kouli Maloga potoka, gda je po pouti ta do nji prišo niške drugi, kak velki vrag. Prišo je rezat vrbovo šibdje. Mlajši so tak nagnouk gratali vcejlak trdi od straja. Samo so z velkimi oči gledali v njega in čakali, ka se njim nika lagvoga zgo- di. Un pa ji je samo pogledno, se njim poklono pa šou tadale. Kuman, gda je odišo ta za velke drejve, so začali potiüma gučati. - Zdaj nas gvüšno v pekeu odpela, - se je kuman čülo maloga Tonija. -Ne zovi vraga, ka sam preveč rad pride, - se je eške bole potiüma koriu Feri. - Vej je pa že prišo, - je skur djouko Djoužek. Tak so Zdaj nej meli več nikšoga vüpanja, ka ji kaj lagvoga ne zaodi. Čakali so s strajom v čuntaj, ka bou Zdaj iz nji. Tam od daleč pa se je čülo samo spej vanje tistoga človeka, kak vrbovo šibdje rejže. Nin za dvej vöri je zgotouvo. Mlajši so eške itak tam bili, kak če bi je stoj namalo. Šou je mimo nji, se njim poklono pa odišo tadale. Nikomi je nej napravo nika lagvoga, nikoga je nej zvörčo, nikomi je nej nika vkraj vzeu. Zdaj so rejsan nej več vedli, ka naj si brodijo. Dokeč je nej mala Rožika prajla: -Z vragoum je tak, dokečga ne spoznaš, ranč vpamet ne vzemem ka je vrag! Na, Zdaj so meli pa nika za svoj mlašeči guč pri Malom potoki. Miki Roš Porabski učenci so tekmovali Državni pedagoški inštitut vsako leto organizira za učence, pripadnike manjšin, tekmovanje v materinščini ter spoznavanju lastnega naroda. Referentka za Slovence pri tem inštitutu Agota Kallay je tudi letos prosila porabske šole za sodelovanje na tekmovanju, katerega se po pravilih lahko udeležijo učenci 7. in 8. razredov. Tekmovanje, je sestavljeno iz pisnega in ustnega dela. Prijavljeni učenci so meseca marca pisali test in spis, 20. maja so pa odgovarjali ustno. Komisija je bila v dilemi pri ocenjevanju ustnih prispevkov. Pri nekaterih učencih je bilo očitno, da še dobro obvladajo domače narečje, so se pa manj pripravljali iz razpisanih tem. Pri drugih je bilo opazno, da so se veliko pripravljali, tudi njihovi učitelji so precej vadili z njimi, so pa bili manj vešči domačega narečja in proste komunikacije. Ko smo pa sešteli točke pisnih in ustnih prispevkov, smo dobili dokaj realen rezultat. Pri predmetu slovenščina smo podelili dve prvi mesti, najboljša sta bila Bernadett Virovec, OŠ Gornji Senik, in Laci Pinter, Gimnazija Monošter. Drugo mesto je zasedla Gabriela Labric, OŠ Gornji Senik, tretje pa Nikoleta Hodač, OŠ Števanovci. Pri predmetu Spoznavanje lastnega naroda je zmagal Rihard Bajzek, OŠ Gornji Senik, drugi je bil Norbert Kozar, prav tako s seniške šole. Tretje mesto je dosegla Bernadett Virovec. Učenci po tekmovanju Marijana Sukič Lutkovno gledališče Lutkovno gledališče Ljubljana je 18. pa 19. majuša notapokazalo igro z naslovom »Lutkovne variete” v vrtcaj Gorenji Senik, Sakalovci, Slovenska ves-Monošter pa Števanovci v Porabji. V predstavi je oživelo vsevkiiper 17 lutk, s sterimi je pred nas "sčaralüvo" skur cejli svejt igralec Brane Vižintin s pomočtjauv direktora gledališča Marjana Gabrijelčiča. (Več o tejm v naslejdnji novinaj. ) Porabje, 2. junija 2005 Avtobusna povezava med Mursko Soboto in Monoštrom ZA VZPODBUJANJE RAZVOJA TURIZMA NA GORIČKEM IN V PORABJU Tisti z nekoliko daljšim spominom (in več leti) vedo, daje pred desetletji že vozil madžarski avtobus iz Monoštra v Mursko Soboto, tedaj seveda čez mejni prehod Bajansenye-Hodoš, ker gornjeseniškega (z Martinjem) in veričkega (s Čepinci) seveda še ni bilo. Povezava je bila najprej zanimi- va in privlačna, kar pomeni dovolj potnikov, potlej je kar na lepem zamrla, ker je avtobus vozil bolj ali manj prazen. Pobud za vnovično avtobusno povezavo, zdaj čez nove mejne prehode, je bilo kar nekaj. Prvi so odprli progo v Vasi Volanu v Sombotelu, in sicer lani čez prehod Gornji Senik-Martinje, od 18. maja pa bo vozil prvo in tretjo sredo avtobus med Mursko Soboto in Monoštrom, čez mednarodni prehod Čepinci-Verica. Kot je zagotovil župan Aleksander Abraham, bo letos asfaltiran manjkajoči del ceste k prehodu, kajti povprečen makadam ni niti za avtobus, še manj za občutljive voznike iz Avstrije. Naloge so se lotili v murskosoboškem Avtobusnem prometu in na promocijsko vožnjo ob županih povabili tudi novinarje in druge potnike (da bi napolnili avtobus). Pobuda za povezavo je prišla od Zveze Slovencev (Jože Hirnök) in župana občine Šalovci Aleksandra Abrahama. Vendar ne gre, so poudarjali direktor AP Jože Veren, vodja komerciale (in turistične agencije Klas) Gita Sever in vodja organizacijske enote promet in turizem Vesna Rebrica, za klasično avtobusno linijo, ampak je poudarek na pritegnitvi gostov iz Term 3000 in drugih, da bi obiskovali Goričko in Porabje. Potnikov za to, da bi se z avtobusom vozili iz Murske Sobote v Monošter, pa čeprav za začetek le dvakrat mesečno, ne bi bilo kaj dosti, zato bodo gostom v Moravskih Toplicah ob siceršnjem programu ponudili tudi priložnost obiska v Mo- noštru, z vmesnimi postanki na Goričkem pa tudi v Porabju, denimo na Verici (ko bo urejena spominska soba pokojnega lončarja in ljudskega umetnika KarlaDončeca) ali v Števanovcih, morda pa bodo zavili do Andovec in Črnih mlak. Šalovski župan Aleksander Abraham, na avtobus sta prišla tudi gornjepetrovski župan Franc Šlihthuber in hodoški Ludvik Orban, napoveduje zanimivo ponudbo, denimo na Rengeovi kmetiji ali kateri drugi v tem delu Goričkega. Če se bodo uresničile napovedi župana Abrahama, bo tovrstna ponudba v nekaj letih dovolj pestra in privlačna ob avtobusni progi, ka iz Murske Sobote skozi Moravske Toplice, Gornje Petrovče, Šalovce, Dolence, Budince in Čepince pelje čez prehod na Verici v Porabje. Sicer pa bo po voznem redu avtobus iz Murske Sobote odpeljal ob tričetrt na osem, četrt čez osmo bo v Monoštru, od tam se bo vračal ob pol enih in se vrnil v Soboto tik pred eno ali trinajsto uro. Za povratno vozovnico je potrebno odšteti 1950 tolarjev. Župani, ki so se udeležiti prve vožnje, so pri podžupanu mestne občine Monošter zvedeti tudi o pomembnih turističnih načrtih, in sicer o naložbi 3 milijarde forintov v termalni park in hotel. Pri uresničitvi teh načrtov, o katerih je govoril Laszlo Bauer, bi lahko sodelovala tudi Slovenija. Ne z lepimi besedami ampak kot sovlagateljica, z denarjem in poslovnim interesom, kot ga je na drugih področjih (že) našla Avstrija. Predvideno je, da se bodo o tem na poslovni konferenci septembra pogovarjati zainteresirani predstavniki Železne in Žalske županije, občin, slovenskega turističnega gospodarstva in drugi. Turizem v različnih oblikah je velika toda še neizkoriščena priložnost tako za Goričko kot Porabje. Stara ati zelo stara ugotovitev, ki terja konkretna dejanja na obeh straneh meje. eR Prihod avtobusa v Monošter (foto: N. Juhnov) Predstavniki goričkih občin. Avtobusnega prometa in narodnostnih organizacij so na sedežu mestne občine zvedeli nekaj podrobnosti o doslej najobsežnejših turističnih načrtih v Monoštru (foto: eR). »Moja potovanja« S tem naslovom je na ogled foto razstava avtorja Lada Klara v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru. Lada Klara poznajo vsi, ki prebirajo Slovenski koledar, kajti že nekaj let objavlja v njem svoje potopise, ki jih ilustrira z zanimivimi fotografijami. Avtor razstave Lado Klar je hodil v osnovno šolo v prekmurski vasi Turnišče, ki ji po zaslugi Marije Terezije pravijo tudi Varaš. Nekega dne gaje razveselil stric, ki mu je podaril fotoaparat Mehovko formata 6x9 centimetrov. Toda z veseljem so nastopili tudi problemi. Za fotografiranje so bili potrebni filmi, iz teh pa izdelati fotografije. Najbližji fotograf je bil v Murski Soboti, prometne povezave so bile slabe, najhujše pa, da pri hiši ni bilo denarja, še posebej ne za fotografije. Časi so se spreminjali, ko je bil že zaposlen in delal na terenu v Siriji, tam sije kupil prvi resnejši aparat Kiev formata leica. To je bil dober aparat, poznavalci vedo, da je kopija znanega nemškega Contaxa. Njegova ljubezen do fotografije se je krepila. Tudi laboratorijska dela je opravljal sam. Po vrnitvi v Prekmurje se je zaposlil kot tehnični risar, nato pa bil dolga leta aranžer. Murska Sobota se je začela hitro razvijati. V objektiv je ujel mnoga zanimiva dogajanja in v objavo ponudil lokalnemu časopisu. Njegovo delo so opazili odgovorni pri časopisu, kjer je bil nekaj let honorarni fotoreporter. Klarove fotografije sta objavljala tudi ljubljansko Delo in mariborski Večer. Lotil se je tudi izdelave velikih, nekajmetrskih fotografij. Pri pridobivanju znanja in izkušenj mu je veliko pomagal prijatelj, vodja foto službe pri Akademiji znanosti v Budimpešti. S Pomurskim tiskom je sodeloval na področju komercialne fotografije. Ko se je začel ukvarjati s planinstvom, se je začelo tudi novo življenje na področju fotografije. Odprlo se mu je široko obzorje novih možnosti. Njegova prva zahtevnejša tura je bil vzpon na Triglav. Potem je spoznal nekatere gorenjske alpiniste in z njimi vstopil v svet visokogorstva z vzponi na Gorsglockner, Mont Blanc in druge zahtevne gore. Daljne dežele je spoznal v organizaciji Planinske zveze Slovenije Med njimi Mehiko, deželo ognja in ledu Islandijo, Kilimandžaro, Ande, Peru, Bolivijo, Čile, kjer je spoznal inkovsko kulturo. Pred letom in pol je bil na sveti gori Ararat, pred kratkim pa se je vrnil iz Nepala, kjer se je udeležil Trekinga Everest. Z vrha gore Kalapa- ttar, visoke 5550 metrov, je z bližini občudoval veličino in lepoto najvišje gore na svetu in druge gore in vrhove. Razstava Lada Klara je na ogled do 15. junija. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d. d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.