KRALJEVI RIBIC
the fisher king
Jeff Bridges je kot radijski showman na vrhuncu slave in poslovne arogance, toda po holokavstu, ki ga povzroči njegova radijska oddaja, se vrne k preprostejšim vrednotam. Na cesti sreča neuravnovešenega Robina Williamsa, ki po New Yorku išče Sveti Gr aal in kmalu začne Sveti Gr aal iskati njiju.
kraljevi ribič
režija: Terry Gilliam scenarij: Richard La Gravcnese fotografija: Roger Pratt
glasba: George Fenton in skladbe Harryja Nilsotta, Raya Charlesa, Johna Coltranea igrajo: Robin Williams, Jeff Bridges, Amanda Plummer, Mercedes Ruehl, Michael Jeter producent: ZDA, 1991
filmografija
Monthy Python and the Holy Grail (+ Terry Jones), 1974
Jabberwocky, 1977 Time Bandits, 1981 Brazil, 1985
The Adventures of Baron Munchausen, 1988 The Fisher King, 1991
10
unit
Pri filmih Terryja Gilliama — vzemite Time Bandits, Brazil ali pa The Adventures of Baron Munchausen — se vedno zdi, da jih obsedajo predvsem tiste iracionalne poteze, ki motijo, ogrožajo in razjedajo racionalno urejenost sveta, s filmom The Fisher King pa je postalo jasno, da je pravilno gledanje drugačno: Gilliamove filme obsedajo prav tiste racionalne poteze, ki motijo in uničujejo ¡racionalizem sveta. Ne gre zato, da je ogroženo to, kar je racionalno, ampak to, kar je iracionalno: racionalno se mora vedno umakniti iracionalnemu. Spomnite se filma Brazil in spomnite se nemočnega Jonathana Prycea, ki ga premetavajo totalitarni kremplji iracionalnih sil: najmanj, kar lahko rečemo, je, da je prav Jonathan Pryce ta, ki jih ogroža, ne pa narobe — in največ, kar lahko rečemo, je, da je Pryce le koristni idiot, ki misli, da predstavlja utelešenje racionalnosti v brezdušnem iracionalnem svetu. V filmu The Fisher King je Gilliam to dilemo prvič postavil v sodobni čas in urbani prostor, in kaj imamo v tem filmu? Pravzaprav zelo malo: dva moška in dve ženski, ki pa ju lahko takoj odštejete —potemtakem dva moška, Jeffa Bridgesa, ciničnega orto-yuppiejevskega radijskega DJ-ja, enciklopedični povzetek osemdesetih, in Robina Williamsa, eks-profesorja zgodovine srednjega veka, ki po New Yorku zapriseženo in iskreno vizionarsko išče sveti Graal. Robin Williams bi kot tak v kateremkoli drugem času oz. v kateremkoli drugem Gilliamsovem filmu utelešal agenta racionalnosti, ki se bode s ciničnim svetom iracionalnih sil — Jeff Bridges, cinični yuppiejevski diktator, bi bil seveda idealni agent prav teh iracionalnih sil. Se morda situacija po prenosu v sodobni ultra-urbani New York obrne? Ne povsem. Williams živi v »svojem« svetu, ki ga definira kompulzivno iskanje svetega Graala: toda ta Williamsov »cyber«, »virtualni« svet je le sad Bridgesove fantazme (v svojem radijskem showu nekemu poslušalcu, ki ne prenese yuppiejev, svetuje, naj gre in jih postreli, in križarski poslušalec se res odpravi v bližnjo restavracijo in postreli njene goste, med njimi tudi Williamsovo ženo — to samega Williamsa požene na ulico, na iskanje svetega Graala, v virtualni svet), zaradi česar bi lahko rekli, da Williams živi v Bridgesovem svetu, pač v svetu, ki ga je povzročil oz. »ustvaril« sam Bridges, ali natančneje, Williams s svojim racionalizmom — mar ni »iracionalno« iskanje svetega Graala le poganjek njegove scientistično-akademske obsedenosti z racionalizmom srednjega veka? — ogroža cinični, yuppiejevski, virtualni ¡racionalizem Bridgesovega sveta. Ko Bridges ugotovi, kaj je povzročil, v hipu in neodvisno postane to, kar je postal Williams: klošar, ki išče to, kar so — dobesedno in preneseno — izgubili drugi. Ko se srečata, že živita v istem svetu, potemtakem v »kopiji« Bridgesovega sveta, ki jo ogroža Williamsov racionalizem.
Marcel Stefančič, jr.