Slavkova suknja
§lavko je  dobil prvo suknjo,  mati sama mu jo je naredila.  Pa to ni bil menda kak kratek ,,jopič", ' kakor jih imajo  navadno  otroci,  ampak   lepa  dolga suknja,  kakor jih nosijo  gospodje navrh.  Slavko  je to vedel. Vedno je stal pri stroju, ko je šivala mati, in ko mu jo je  poskušala, je   vpraševal z vidnim zado-voljstvom: ,,Mama, ali bom zdaj gospod?
Mnogokrat je moral Slavko obleči in sleči suknjo, a končno je bila vendar gotova. Tedaj ga je morala mati takoj opraviti. Ej, se je Slavko postavljal! Pa veste li, kaj mu je bilo pri suknji najljubše? ,,Gumbi!" boste rekli. Da, gumbi so mu bili že prav, a še ljubša
^^^^^^^^F    _42_
sta mu bila — žepa. Mati bi mu jih pač ne bila napravila, toda Slavko ji ni dal miru. ,,Mama, Ijuba mama, zep tudi, zep tudi, kakol pli atevej suknji", je prosil in bil je usiišan.
Ko se je torej postavil z novo suknjo pri vratih, je tiščal roki v žepih, da bi ne pregledal kdo mirao idočih, da je njegova suknja popolna, kakor mora biti.
,,Aj, aj, kako lepo suknjo imaš!" je rekla sose-dova Roza, tista, ki je nosila Slavkovi materi raleko, nkdo ti jo je pa naredil?" — ,,Mama", je odvrnil kratko deček in pristavil: ,,Pa zepe tudi ima, tu enega, pa tu enega!" In čudila se je Roza, da je dečku srce po-skakovalo radosti.
Ko sta šla popoldne z materjo k babici, ga je opominjala mati, da naj potegne roke iz žepov. Ubogal je, a nehote jih je potisnil zopet nazaj skozi isti od-prtini na straneh, ki sta mu bili tolika sreča. — Človek pa je pri hoji neroden, če ne giblje rok, in Slavko je tudi bil. Izpodtaknil se je na kamenčku in ker ni mogel skriliti z rokama, pa bi bil prišel zopet v ravno-težje, se je zvalil na tla. Ker pa še ni bil vajen žepov, se ni mogel rešiti in ležal je, kakor da je bil zvezan. Mati ga je morala vzdigniti. K sreči ni bilo blata in suknja je bila kmalu očiščena raznih smetij. Tisti ,,rogec", ki ga je dobil Slavko pri padcu na čelo, pa mu ni nič dejal; takega je biJ vajen.
Prišla sta srečno k babici. In tudi babica se je čudila suknji. ,,Kaj pa imaš v žepu?" ,,Lobec", je odgovoril Slavko in začel iskati po žepih. A robca ni bilo. Med potom se je bil deček večkrat nego potrebno obrisal in končno je potisnil robec mimo-------—
Ko sta se mati in babica pogovarjali, nista opazili, kako je Slavko nabiral kamenčke. ,,Glejte, glejte, mama, kaj imam!" je rekel potem fantič. Oba žepa sta bila natlačena s kamenjera. Mati je bila huda in se zagrozila, da mu sešije žepa. Menda ji je vže bilo žal, da mu ju je napravila. Komaj ju je izpraznila in osnažila.
Zdaj je Slavko bolj pazil. Le košček klobase, ki jo je dobil od babice, je skrivaj potisnil v desni žep, da bi ne bil vsaj popolnoma prazen.
43
Domov prišedši je hotela mati suknjo hraniti, a dečko se ni mogel ločiti od nje. Ko pa mu je postalo prevroče, mu jo je slekla dekla. Hotel jo je sam nesti v sobo. Ker pa so bile duri zaprte, jo je položil kar v veži na neki zaboj.
Vsi so pozabili na suknjo. Še le drugi dan, ko so Slavku oblekli navadno oblekico, se je spomnil, da ima še nekaj. ,,Suknja, suknja!" je zaklical. Ravno jo je prinesla dekla v sobo in takoj so mu jo morali obleči. ,,Maraa, glejte!" zavpije deček, moleč desnico skozi luknjo iz žepa. Mati se začudi in ne verjame svojim očem. Kmalu pa se prepriča, da je res luknja v suknji. Ponoči so bile miši ovohale klobaso, pa so preglodale sukno, da so prišle do mastne južine!
Jejmenes, se je jokal Slavko! Mati tnu je sicer takoj zakrpala suknjo, a vendar je ni imel več pol tako rad. Kedar jo je oblekel, se mu je vedno zdelo, da je miška v njej, in dolgo si ni upal seči v žep, v ta nesrečni žep!                                              L. Černej