20. Številka.
V Trstu, v sredo II. marca 1891
„E D I N O S T"
>/hnja dvakrat n* teden, vsako »rado in lototo oh 1. uri popoludn«.
„Edinost" stane:
za Tie leto fl. 6.— ; liven A vat. 9.— <jl. sa polu leta „ 3.—; „ „ 4.50 » ■a četrt leta „ 1.50; , „ 2.25 , Ponamične Številke •« dobivajo v pro-dajalnicah tobak* ▼ Tritu po & nor., v Gorici in ▼ Ajdovščini po 4» nov. narodbs brei priložen« naročnina ■•
> F
ipravnlštTo n« ozira.
E DIN OST
Oglasi In Oinaalla M računa po 8 vriuica v petito ; sa &aalovs s debelimi črkami ne platoje prostor, kolikor bi
obaeglo navadnih vratie. Poalana, jam« tahvals, osmrtnic« Itd ae račun« po pogodbi.
Vai dopiai ae poAiljajo urednittvu ▼ ulim Carintia it. 25. Vaako piamo mora biti frankovano, ker nefrankovana ne ne sprejemajo. Rokopiai ae ne vračajo.
Naročnino, reklamacije in inaorate prejema nprarniitvo v ulici Carintia 28. Odprte reklamacije an proate poitnine.
Gtesilo slovenskega političnega družtva za Primorsko.
g
»V <4i«o«t }• met
jahvala.
Čestitim Nrtflilcem Tržaške okolice in mesta Trsta izrekam tim potem izkreno zalivalo na zaupanje, izkazanem mi pri včerajšnji volitvi. Tako tudi vsem onim, kateri so direktno ali in direktno pripomogli do tako nepričakovano sijajne narodne zmage.
Prosek, dne 9. marca 1891.
Ivan Nabergoj
državni poslanec.
Čestiti volilci III. volilne skupine!
Štejemo si v sveto dolžnost, da izrečemo najprisrčnišo zahvalo vsem onim, ki so povodom državnozborske volitve delovali v lokalnih odborih in pri poučevanju volilcev in tako pripomogli do sijajnega vspeha, na katerem sme biti ponosno tako nase društvo, kakor tudi vsa tržaška okolica in ves narod slovenski.
Tržaški Slovenci so zopet dokazali na sijajen način, koliko da zm6re pravo rodoljubje, pristni narodni ponos in v zgledna disciplina — pokazali so svojo politično zdrelost v najlepšem svitu.
Nasprotniki naši so sicer javno zatrjevali, da se ne udeleže volilne borbe in da je g Mauronerja kandidatura čisto privatan zadeva. V resnici pa bo ruli in agitovali — če tudi tajno — in se v ta namen zatekli pod okrilje nekega „delavskega volilnega odbora", obstoječega iz par mladih zaslepljenih slovenskih delavcev. Toda vse njih spletke niso jim pomogle do zmage, nasprotno, zmaga naša je toli sijajna, da si sijajnejše
PODLISTEK. On...
Povest grofa E. A. 8 a 1 i a b a.
IX.
(Dalje.)
—	Dovolite mi začeti pri začetku, progovoril je Ohotskij in začel pripovedovati podrobno o smrti strica, o sledih nasilne smrti, a potem piešel k svojim lastnim s u lunjam. Razume se, da ni pozabil povedati tudi prigodka z njim po noči v sobi strica, jednako tudi besed Bogdana.
Poslušali so ga vsi prav pašno, a naposled se je začel smejati jeden gospodov sodcev.
Vsi obrnili so se na-nj.
—	Zakaj P prasal je gospod Bahmutskij.
—	Oprostite. Ni mi bilo možno pre-stati. Gospod baron pripoveduje vso pri-povesi svoje izmišljonosti lako mikavno in zanimivo, da sem se čudil izprva njegovim sposobnostim v izmišljevanji, a potem nehote zasmejal se.
—	Ne verjete P progovoril jo Ohotakij.
—	Ni besede. Oprostite : ni pol besede. A kako naj se tudi verje P Grof Zareckij, znan v vsej okolici, bil je na svetu in je tudi zdaj, glejte tukaj v vrsti...
niti misliti ne moremo. Nasprotni liberalni kandidat propal j e p o p o 1 n o.
Čestiti volilci ! oklenili ste se gesla, ki stoji na čelu našega list*: „V edinrtsti je moč"""— složno ste stopili na volišče, navdajala Vas je vse jedna in ista misel, da moramo sveto služiti sveti domovini —- in pro-šinjeni takimi svetimi čutstvi ste tudi zmagali.
Izrekajoči Vam najprisrčnišo zahvalo na Vašem možatem postopanju v prospeh naše svete narodne stvari, prosimo Vas, da ostanete zvesti zastavi naši, kojo zastavo ste pre-tečeno nedeljo tolikim ponosom in toliko samozavestjo vnovič razvili. Hvala Vam, prisrčna hvala Vam!
V Trstu 10. februvarja 1891. Odbor pol. društva Osrednji „Edinost". volilni odbor.
Po volitvah.
i.
Nenadno razpuščenje državnega zbora našega in temu za petami sledeči razpis novih volitev razburil je silno našega političnega življenja vodovje. Polttiške in narodne strasti šumeče valovje dr-vilo in valilo so je po vrŠini ter sikalo tu pa tam pene svoje visoko nad obrežje pravice in resnice. V Trxtu in v Istri bili smo silen boj ; boj mej dvema močnima elementoma : na jedni strani element, hlepeč po hegemoniji in neopravičenem nad vladju, na drugi strani pa dober in pohleven narod, narod, ki ne želi druzega nego, da mu dajo to, kar mu treba za pošteno življenje.
Danes se nam je baviti z volitvijo v III. tržaški volilni skupini.
Vi, oprostite pripovedujete nam na prekanjen, predrzen način v obraz grdo neresnico in trdite, da žfvi človek, kateri govori ravno zdaj z nami, — ni živ, ampak mrtev ... in pokopan . . . Hočete, da . . .
Uradnik ni dokončal govora in začel iz nova smejati se.
—	Oprostite mi, gospod . . . nemam časti znati vašega imena . . .
—	Zavadskij, tajnik državnega pravd-nika ... k vašim uslugam.
—	Oprostite, gospod Zavadskij. Ne trdim, da je žfvi mrtev, ali mrtvi živ. Jaz trdim, da sedanji grof . . . kateri se dela strica grofa in se je priznal družiitcem grada, — ni stric grof Zareckij, ampak drug, njeinu čudno podoben človek, nj< gov dvojnik.
—	A grof je mrtev in od vus pokopan P
—	Seveda.
—	Odkod so je vzel pa ta . . . je ta po vasem samozvum c P
—	No znam ... Jaz trdim samo, da . . .
—	A ! gospod baron, to ni objasne-njel progovoril jo togotno Zavadskij. — Se more li drzno trditi, da na nebu ni jeden mešec, ampak da sta dva ... In na prašanje, naj se pokaže drugi mesec
odgovoriti : ,ne 7.nan», kje je drugi . . . Jaz trdim samo, da je.*
Vihar je potihnil, razburkano valovje se je pomirilo in vodovja površje se jo ugladilo : le lahen vetrič igra se še z malimi nedolžnimi valčki. Po površju pa plava mrtva kandidatura gos p.
Mauronerja------In Se nekaj
plava tam po površju — mrtva masa je, podobna strašno ponesrečeni državno-zborski kandidaturi — — —.Da da, to so nečastni ostanki neslavne kandidature č. don Pahorji.
O mrtvih ni smeti slabo govoriti in tudi o političnih mrtvih pustimo radi veljati to načelo. Zato pa izrečemo sožalje svoje na veliki nesreči, dogodivši se dvema imenitnima možema, hoteČima po vsej sili • osrečevati" in „osrečiti" trpeče človeštvo, bivajoče v Trstu in po njega okolici. Da do tega ni prišlo, gotovo nista kriva ona dva, ampak krivo je nespametno ljudstvo, ki se je z vsemi štirimi branilo in ubranilo dveh največjih mu „dobrotnikov".
Toda pustimo šalo na strani. Kaj sti značili nasprotni nam kandidaturi ? Zakaj se je ljudstvo z vsemi silami vprlo tema kandidaturama P Že gori smo rekli, da se je po Primorskem bojevala gospodoželjnost drznega in podjetnega elementa proti ljudstvu, ki je, vidoče, da mu hočejo poteptati najsvetlejše zaklade in jasne idejale, v svojem obupu napelo vse svoje Bilo, — vse svoje sile pravimo — kajti tako jednodušno, tako aložno še nikdar ni šla okolica naša v volilni boj, kakor takrat. Imeli smo že kar se tiče števila oddanih naših glasov — še sijaj niše vspelie, ali v resnici je zmaga zadnjo nedelje najsijajneša, kolikor jih je dosedaj izvojevala naša okolica. Vzrok, da smo za številom državnozborske volitve z leta 1885 nekoliko zaostali, je čisto jodnostavon : kakih 700—800 n a š i h volilcev ni dobilo glasov-n i c. Posestnikom, trgovcem, obrtnikom — in celo takim, ki plačujejo do 100 gld. davka na leto — odrekla se je volilna
—	Dovolite, odgovoril je naposled togotno tudi Ohotskij, — kaj porečete pri odkritji rakve, ko najdete telo pokojnega grofa P Dasi se jo morda silno razložilo njegovo truplo v tem času. se vender nadejam, da so ga bode moglo uznati. Toda ... Stojte! . . Stojte! . . vzkliknil;je Lorenc
—	Kaka sreča! Spomnil sem se . . . Stric nosil je vse živenje velik prstan, z dvema velikima, prelepima rubiuoma. Vsi znali so ta prstan . . . Nesem se bil domislil, da bi ga snel s stričevega prsta in pokopal sem ga z njim . . . Prašajte sluge, prašajte tega človeka ... ki so dela stricem, kje je zdaj njegov vsem znani prstan? . .
—	Na njegovoj roki, progovoril je Bahmutskij. — Videl sem ga ravnokar torej ga ni treba omenjati . . .
—	To ne more biti ! vzkliknil je Ohotskij. — Dobite ga na prstu, ko od-koplj eino rakev. Ako ima prstan, tedaj jo posnetek onega, pravoga. Pustil sem ga bil na strici . . .
—	Izvolite videti, dejal je Bahmutskij.
—	Zdi se mi, da tratimo besede brez potrebe. Pojdimo vsi k počitku. A jutri zjutraj odpravimo se v samostan in pri odkritji rakve — objasni so vse. Ni moglo premeniti so truplo v tem času tako, da bi ne priznal družinec v njem grofa, dasi mu je morda malo podoben. Ako se najde
pravica. Ako to število prištejemo resnično oddanim glasom, dobimo skupno število naših glasov, ki je uprav impozantno. Naj-veselejši moment te borbe je pa ta, da so se nam odločno pridružila nekatera sela, ki so bila dosedaj odločno nasprotna, ali pa vsaj omahljiva. To nam priča, da se je začelo svitati tudi po glavah mlač-nežev in da je ljudstvo instinktivno slutilo veliko nevarnost, pretečo bodočnosti okolice. Slovensko prebivalstvo okolico je avtohtonno (prvotno) in zemlja okoličanska je neoporekljiva last tega ljudstva. To pa bdde nasprotnike naše v oči in hoteli bi okoličana potisniti z rodne mu zemlje. Ker pa vedo, da se to ne d& jednim mahom doseči, nastavili so sekiro svojo pri narodnosti. Zatrli bi radi v srcih ljudstva narodni čut. V trenutku pa, ko bi okoličan zgubil svojo narodno zavest, otrpnil bi tudi politiški, pretekla bi le mala vrsta let in italijanski element bil bi gospodar vsej okolici.
To vbo bi pa bila predigra materijalnomu propadu naše okolice. Raideljevanje dela in zaslužka v mestu samem nam je v tem pogledu svarilen vzgled. Odkar so nasprotniki naši zavladali v vsem javnem življenju našega mesta, nastanilo se je tu na tisuče ptujcev, podanikov ptuje države, ki jedo kruh, pristujoč jedino le domačinom. Taktika ta nasprotne nam gospode provzroča nam izgubo na narodnem kapitalu, znašajočo na tisoče in tisoče goldinarjev na leto. In isto taktiko uveljavila bi gosp6da, ako bi dobila okolico v svoje roke. Ako bi se jim posrečilo upropastiti okolioo v narodnem pogledu, ako bi dosegli, da okoličan izgubi svojo satno-tavest in svoj ponos, doletela bi ga prav kmalu usoda, da bi moral poprijeti potno palico ali pa živeti kot hlapec na svoji rojstni, na svoji lastni zemlji. In ?ato po vsej pravici rečemo, da gre pri vsaki volitvi, vršeči bo v mestu našem, za
taka podobnost — ostane rešiti prašanje ... Najtežje prašanje! . . Kateri grof je prav grof Zareckij P Ako sta dva, kateri je original in kateri kopija P
—	Bolje rečeno: ponaredba! dejal je Ohotskij.
—	Jutri v samostanu reši ae prvo prašanje: ali je med dvema Človekoma, živim in mrtvim, taka podobuost, kakor trdite vi, ali ni najmanjše. Ljudje res trde, da so videli grofu podobnega mrtveca, toda njega samega neso videli tri mesece pred njegovo smrtjo.
—	Ne zabite, gospod barou, dejal je Zavadskij, — da zahteva sam grof, da je rakev ali prazna, ali je pa klada, hlod, a ne truplo v njej.
—	Pa mrtvo telo, katero bo videli vsi služabniki grada P Je bilo ono ponarejeno P vzkliknil jo Ohotskij. — Saj so so poslavljali vsi od Btrica . . . Tri dni videli so ga, kakor tudi jaz ... Je li vse to norčija? Čudna, neverojetna, nesramna... No vender jo ros norčija.
—	Do jutri, gospoda. Čas je počitka, dejal je Bahmutskij. — A jutri kakor h"tro se zasveti. Jaz priznam, da verjem gospodu baronu ... V vsej stvari ni zločina, a je neka zagonetka. Morda bodemo umeli opravičiti zaupanje Viktorja Pavlo-viča in rešiti stvar.	(Dalje prih.)
obstoj in bodočnost okolice — za ekzi-~*taoco prvotnega prebivalstva. Mimogredo "ET prosili naie slovenske socijaliste, ki so ae združili z nasprotniki ter v nepoznanju razmer v svojo veliko ikodo in — blamažo pobirali kostanj iz žrjavice za — druge, da dobro premislijo to, kar smo tu povedali. Morda pridejo do spoznanja, da sti narodna in materijalna korist v tesni zvezi, da ae jedna druga popolnjujeti; uverijo se morda, da ne kaze postavljati se na tesno stališče svojega lastnega stanu, ampak da nam vsem treba širjega obzorja in da nam je napore svoje urediti z ozirom na skupnost naroda.
Hvaliti in slaviti moramo Boga, da se ljudstvo zaveda preteče nevarnosti • danes bolj nego kedaj poprej. Izid volitve, vršivše se pretečeno nedeljo, je jako to-lažljiv, osobito pa nas vesele razni pojavi, koje smo opazovali pri tej volitvi: zlož-nost, navdušenje in elementarno silo prodirajoči čut skupnosti vseh okoličanov. Pri tej volitvi čutili so se okoličani jedno družino, branečo interese svoje. Viharno veselje po mestu in po okolici, kresovi, godbe, govori, napitnice, glasne so priče, kako okoličan ljubi državo, domovino in
—	samega sebe.
Okoličani! ves slovenski svet imenuje izveBtno danes s ponosom Vade piečastno ime, slava Vašega imena zadonela je v nedeljo tudi daleč preko mej ožje naše domovine slovenske. Ves pošten svet priznava danes, da tu doli ob Adriji stanuje pošteno, samozavestno, svoji moči zaupajoče in samo sebe ceneče ljudstvo. Žago-tovili ste si pred vsem svetom dobro ime
—	in kaj je dragocenejšega na svetu, bodisi pojedincu, ali pa celim narodom — nego dobro ime, ki nas pooblašča, da smemo ponosno stopiti v vsako družbo.
Ko radostnim srcem zaključujemo te-le vrstice, navdaja nas le-ta jedina želja: da ostanete to, kar ste bili v nedeljo — da oataneti zvesti načelom, koje ste v nedeljo zapisali na častno svojo zastavo: načelom ljubezni do samih sebe, ljubezni do domovine!
—t—.
Z Notranjskega.
(Izvirn dopis.)
Hvala Bogu, čast Notranjske rešena je zopet. Zmešnjava, koja je bila v nas nastala kar čez noč in katera je dala mnogo pomislika o izidu državnozborske volitve naših kmetskih občin, ni imela nikacega vspeha. Zli duh nasejal nam je po noči, ko smo šo spali, ljulike mej pšenico; ka-tura pa poslednje v svoji pošteni rašči ni ovirala, kajti dozorela je v krasno, plodo-vito klasje. Vsiliti so nam hoteli nemškega princa, kneza, da nas bode zastopal v državnem zboru. Mislilo ter računilo se je, pred knezom Windischgriitzom se mora zavednost Notranjcev vkloniti. Ali notranjski pošteni kmetski voliloi pokazali so zopet svetu, da niso samo po besedi na-rodnozavedni nego, da so to v istini ter, da si bodo znali častni pridevek „zavedni* vedno in vselej ohraniti.
Pritisek je bil velik in silen; plašilo in strašilo se je, grozilo in žugalo ali vse zaman, zavednost je prevladala ter izvoljen je bil naš bivši državni poslanec dr. Ferjančič. Knezovi slovenski in nemški agitatorji so se svojim visokorodnem kandidatom popolnoma propadli. Marsikdo seje sedaj lahko uveril, da Notranjec je neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je čeBti in pravde narodu in jeziku svojemu, da sovražnikom se varati ne di.
Žugalo se je na vse mogoče načine, da gorje njemu, koji ne bode volil brzo-nogega kneza, vsi gozdovi in ves zaslužek mu bode za vselej odvzet, in da preganjalo se ga bode do skrajne meje.
Tu v nas je namreč mnogo trgovcev, koji tržijo z lesom in ogljem, katero ae napravija, odnosno seče v knezovih gozdo-
vih. Ali knez tega ne daje zastonj, treba ga je drago plačevati, toraj so trgovci vendarle potrebni knesu. Res je pa vendar, da večina teh trgovcev nimajo prave samozavesti, ter so volili v istini nekateri, popolnoma proti svojemu prepričanji.
V obče moramo biti pa ipak zadovoljni ter ponosni na izidu volitve naših kmetskih občin. Pokazalo se je, da Notranjska je neupogljiva ter, da čedalje bolj ve, koga je treba voliti. Naši nasprotniki pa naj vendar že enkrat spoznajo, da mi si ne pustimo nikogar vsiljevati. To smo zopet sedaj dokazali, ko je propal imoviti ter visokorodni knez WindiBchgratz, ter bil izvoljen na* domačin g. dr. Ferjančič.
Živili notranjski volilci 1
Bog in narod !
Različne vesti.
Politično društvo „Edinost". Pred-sedništvo politiškega društva „Edinost*1 sklicuje s tem izredno sejo za soboto dne 14. t. m. ob 8. uri zvečer ter so povabljeni odborniki in namestniki.
Dr. Fran vitez Miklošič. Dne 7. marca umrl je na Dunaju vsled kapi sloveči učenjak, dr. Fran vitez Miklošič, umirovljeni profesor slovanskih jezikov, član gospodske zbornice, odlikovan z raznimi redi in član mnogih učenih društev. Miklošič bil je rodom iz Spodnje Štajerke, orjak učenosti in svetovnoslaven mol čaat in slava njegovemu Bpominu !
Prošnja do naših naročnikov. Radi državnozborskih volitev zanemarjali smo v poslednjem času „podlistek" in „politični pregled* in tudi nismo priobčili marsikaj, kar so nam doposlali aotrudniki naši. Prosimo torej, da nam gg. naročniki to oproste.
Državnozborska volitev v III. volilni Skupini. Dan 8. marca 1891. zabilježiti smemo mi tržaški Slovenci zlatimi slovi v zgodovino naših narodnih borb. Že zjutraj zgodaj prihiteli so nali okoličanaki volilci trumoma v mesto hoteči vršiti naj-važniše svoje državljansko pravo. Že ob 8' uri zjutraj stali so g. Mauronerja agitatorji pred vsemi petimi volilnimi lokali, toda kmalu so bo prepričali, da iz te moke ne bode zanje doBti kruha. Klaverno zrli so na volilce, ki so jasnim čelom in veselimi obrazi hiteli oddajati glasove svoje. Že ob 9. uri zjutraj bili smo gotovi, da zmagamo, če tudi ne posebno sijajno. Ali kolikor bolj ae je ura bližala poludnevu, v isti meri so se boljšale sanse za našega kandidata. Opoludne smo že vedeli, da zmagamo z veliko večino. O velikem zanimanju naših volilcev za izid volitve priča nam iatina, da je le malo volilcev, oddav-ših svoj glas, zapustilo volišče, ampak da so ostali pred volilnimi lokali hoteči izvoditi konečni vspeh. Volilci naše stranke so bili toli točni, da so do poludne že Bkoro vsi — 1644 volilcev — oddali svoje glasove. O poludn« nisi več videl nijednoga nasprotnega agitatorja in da si ga se zlatom plačal.
Ob 2. popoludne zaključile so komi-mieije volitev in odišle k obedu. Ogromna množina volilcev zbrala se je potem v dvorani hotela „Europa", kjer je kraljevalo prisrčno veselje in so prepevala društva .Hajdrih" „Adrija" in „Zarjau. Navdušenje doseglo je svoj vrhunec, ko je druatvo Hajdrih" — z izvrstnim svojim barito-nistom, g. Slavikom — zapelo „Slovenec semtt. Ko je gosp, Nabergoj v spremstvu g. prof. Mandiča stopil v dvorano, za-orili so gromoviti živio-klioi, vse je vstalo raz sedežo ter vihtelo se Bvojimi klobuki. Bila je ovacija, da se prisrčnejse ne moremo misliti. Ginjenim srcem zahvalil se je g. Nabergoj na izraženi naklonjenosti. Potem so vai navzoči pevci zapeli „U boj!* „Morje adrijanBko" in „Naprej* !
Po 7. uri zvečer nabirati se je začula množica pred lokalom osrednje voline kopije v »Via nuova". Nabralo se je toliko ljudij, da je po imenovani ulici in po so-
sednjih ulicah nastala gneča. Toda dolgo smo morali čakati: skrutinij trajal je do 9. ure zvečer. Ko smo pa doznali o ko-nečnem vspehu, nastal je silen vihar — vihar navdušenja. Občinstvo zapelo je razoglavo cesarsko pesem in uvrstivše se v impozanten sprevod in preprevajoč odšlo po ulici via nuova na lesni trg, potem po ulici Torrente do velike kosarne. Pred kosamo se je množica vstavila ter zopet tu zapela cesarsko pesem. Po dovršenem petju doneli so radostni vsklici „živila Avstrija", „živio Nabergoj" ! Ni najmanjšega nereda ni bilo. Od tu so nekateri odšli v svoja sela Blavlt sijajno zmago, drugi pa v dvorano hotela „Europa", kjer so bili kmalu vsi prostori do zadnjega kotička zasedeni. Tu so se pozno v noč vrstili pa-trijotiški govori, napitnice, petje in godba. Možki pripeli so si ob klobuke listke z napisom „Živio Ivan vitez Nabergoj!". Videčim vse to, plula so nam mogočna prsa; radostno smo si segali v roko uverjeni, d a j o n i s i 1 e, ki bi nas od tod odgnala. DA, mi napredujemo, narodna zavest prodira v najširše kroge. Značilno je, da so na oknih ulice Via nuova mahanjem belimi robci pozdravljali zmagonosne volilce in da smo, dospevši v kavarno „Tedeaco", zazrli ženske z napisom „Živio Nabergoj" ob prsih. Se bodo-li nasprotniki naši sedaj spametovali; se bodo-li še po robu postavljali ljudstvu, zahtevajočemu svojo paviceP! Četno viditi. Ako ne, tem slabše zanje; kajti: Mi vstajamo......!
Črtice iz volilno borbe. Italijanski listi trde sedaj na vse pretege, da njih stranka se ni brigala za državnozborsko volitev v III. volilni skupini. No, gotovo pa je, da je tega dne došlo obilo gospdde iz Poreča in Kopra slaviti pričakovano zmago ter da je nek veleposestnik iz Istre pripeljal v ta namen par sodov vina in da so že vse pripravili za iluminacijo. — Veliko nevoljo je vzbudilo, da je požarna bramba pridrdrala v ulico Via Nuova uprav tedaj ko je tam ogromno ljudi čakalo izida volitve, dasi še danes ne vemo, kje bi bilo gorelo. — Veselost vzbudila je vest, da so se g. Mauronerja agitatorji pri sv. Alojziju v ponedeljek sprli, ker niso dobili pričakovane pijače. Zastave, pijačo in jedačo odpeljali so „ohne Sang und Klang*. Dobri genius avite colture si je zakrit nakremžljeni obraz in zastava na openskem obelisku visela jo še v torek na sredini droga, v znamenje velike žalosti.
Cikorjaška junaštva. Policija je zaprla necega Soberta Liebman, trgovskega pomočnika, in Josipa Ara, privatnega dijaka, ker sta po noči prilepljala na zidove in na plakatne table odrezke papirja z vtisnjenim imenom „Leopoldo Mauronar". Ista usoda je doletela tudi trgovska pomočnika M. Luft-a in A. Arnsteina, ker sta z enacimi papirji zakrivala na plakatih ime Ivana Nabergoja ter na meato tega stavila Leopolda Mauronerja. Sedaj se jim je menda ohladila prevroča želja po zmagi Mauronerja. —
izražanje občnega veselja, kojemu so okoličani dali odduška v nedeljo zvečer, ko se je zvedel Bijajen vspeh volitev, imenujejo lahonski časniki „dimostrazioni slo-vene con le quali turbe (druhali) di conta-dini molestarono la quiete dei cittadini".
Mattino" toži, da bi se iz teh demonstracij lehko izoimili nemiri; da se neso, zahvaliti se je samo mirni nravi mestjanov; vsakakor je ta demonstracija graje vredna, kajti ista je bila pravo »čuvanje proti „i sentimenti nazionali dei Triestini". O, očka „Mattino", ki si svojo barako sem prinesel iz Kršno Dalmacijo ter zatajivši svoj rod, sedaj istega nesramno blatiš — meniš, da so tržaški privandrovoi bolj „Triestini" nego mi slovenski okoličani, kojih predniki so bivali na teh tleh od prastare dobe. Kakih čutstev smo mi pravi Tržačani, pokazali smo v nedeljo sijajno izbravši si slovenskega zastopnika, v dokaz, da živimo v Trstu Slovenci v velikem številu !
Zakasnil. Povedali smo zadnjič, kako se je poluuradni list „Mattino" sukal okrog kandidature našega Nabergoja in nasprotnega kandidata Mauronerja. Delal je kakor mačka okolu sklede vrele kaše, ki bi kaj rada vanjo posegla ali boji se osmoditi. Prav iz srca rad bi bil „Mattino" priporočal Mauronerja ali ni vedel, kako mislijo o njemu tam gori v rumeni hiši. Bal se je zameriti gospodom, ki mu dajejo jesti, radi česar je rajši molčal. Ali sedaj, ko je tako sijajno zmagal g. vitez Ivan Nabergoj, hoče si potolažiti nemirno vest in osvetiti si lice pred lehkovernim občinstvom s sledečimi preudarki. „Glede vo-litv e — preudarja „Mattino" — ako bi samo dve tretjini onih, ki so se volitve vzdržali, prišli na volišče ter volili g. Mauronerja (conditio sine qua non), ta bi bil izvoljen nasproti drugemu kandidatu. Po našem menenju bi pa Mauroner dobil gotovo dosti več glasov, ako bi njega kandidaturo podpiral kak ne anonimen odbor in liberalno časnikarstvo". — Dragemu Martinčku je torej v sreč žal, da ni propadel oni Nabergoj, kojega je on rai-upil za najhujšega panslavista in zagrizenega sovražnika italijanske narodnosti.. To pa se upa izreči stoprav sedaj po do« vršenem činu, dobro vedoČ, da bi bili vsi njegovi napori pred volitvami zahman, kajti — ako bi očitno bil napadal viteza Nabergoja odlikovanega po Nj. Veličanstvu in priporočal Mauronerja — moral bi dosledno izreči se zajedno proti Najvišji milosti. V škripcih je bil „Mattino" in zato se zvija, da se Bogu smili.
Sijajnost nedeljske volitve prizadevajo si tržaški Lahi na vse pretego zmanjšati. Že pred volitvami pošiljali so svoje beriče po okolici, da ljudstvu jemljejo glasovnice ako noče voliti njih kandidata; v volilnih listinah izbrisali so dobri tretjini naših volilcev volilno pravico, proti čemur niso veljali nobeni protesti. Sedaj pa vpijejo v svet, da je naš kandidat aicer zmagal, ali moralna zmaga je ostala vendar-1« liberalcem, ki se volitve niso vdeležili. To trditev pa dokazujejo tako-le : Vseh vpisanih volilcev je bilo 4238, a oddanih glasovnic samo 2254 in 57 neveljavnih,
V	mestu je po njih računu do 1300 volilcev in 500 takozvanih drugov (consortij, na okolico pa Bpada okolu 2400 glasov.
V	istini bi pa v okolici moralo biti okolu 4000 volilcev in v mestu z konsorti vred 1000. Ni pa res, da so se mestjani volitve zdržali, niti so vsi volili nasprotuika, kajti mej mestnimi volilci je veČina poštenjakov, koji o Nabergoju vse drugače mislijo, nego o Mauronerju in njega gardi. Zmago bode vsakdo pripisoval zavednosti slovenskih okoličanov in patrijotičnih mestjanov, ki so tudi takrat pokazali, da so zanesljiv in neustrašljiv narod, na katerega bi slavna vlada morala pred vsem računati tu ob obalih Adrije.
Z Opčin se nam piše: Ker vem, daste, gospod urednik, povodom volitev preobla-ženi z opravili, prosim Vas, da sprejmete v predale izbornega svojega glasila nekoliko vrstio iz trnjavice naše, da vam povemo, kako smo slavili zmago našo pri dr-žavnozborski volitvi.
Ko je došel z Dunaja glas, da je pred časom razpuščen državni zbor in da ae takoj prične volilna borba, bitro so začeli nasprotniki naši kovati orožje, s katerim naj bi nas bili potolkli. In res bi se jim bilo posrečilo, da niso naši volilci tako priročno vihteli svojega orožja, to je, da niso polnoštevilno — seveda, kolikor jih je dobilo glasovnico — pritekli na volišče. Orožje nasprotnikov je bilo namreč to, da so kakim 800 volilcem odrekli volilno pravico. Z druge strani bile •o pa te spletke Poldekov, Drejčkov e tntti quanti njim samim na kvar, ker so odprle našim ljudem oči. Zastonj bi bil v nedeljo iskal Openca ali Trebenca z listkom za Mauronerja, izvzeniši par oikorjašev, ki so plašno — kakor Judeži — oddali glase svoje. — Ko je ob 8. uri zjuraj za-Bvirala godba, zbrali bo se openski in
trebenski volilci okoli naše zastave. Ob 9.
uri začela se je pomikati — z godbo na čelu — naša vojna. Doma ostale ženske in otroci pozdravljali so odhajajoče volilce krepkimi živio-klici. Bil ti je to trenutek, koji bi moral ganiti najbolj trdo srce. Mej dnevom vladala je po vsej vasi neka tišina, proti večeru pa je postajalo živahnejši in živahnejši: vse je nestrpno čakalo poročila o izidu volitev. Slednjič prihrumel je naš poročevalec v silnem diru: „Zmagali smo, sijajno zmagali!" O razmerju glasov v tem trenutku niti ni bilo govora, zadostovalo nam je, da smo zmagali. Veselja ni mdči opisati, ki je zavladalo in temu veselju dajali smo duška v krasnem slovenskem petju, na g. K a r i ž a hiši pa smo zapazili se zelenjem okinčan napis, oznanjoč zmago našo. Veselje in radovanje trajalo je do belega jutra.
Z Opčin se nam piše: Obljubil sem Vam, da se zopet snidemo po volitvah, in evo me, dragi Openci, med Vami vsega srečnega in veselega, nego sem bil zadnjič, ko sem Vam poročal o fini zbik»ani „kani" g. Pahorja. Sfrčal sem v nedeljo zjutraj iz svojega gnezda, in hajd malo na čisti zrak. Ker ljubim jako morje, podam se na vrh. Dospevii do inamenitega hotela, čitam začudenjem : „ W. Don A. Pahor" po naše: „Živijo g. Pahor". Kaj pa je to P mislim si, saj Pahor živi, ter je zdrav in vesel, posebno od kar „cikorijo* srka.
Pa ugibati nisem hotel dolgo, kaj one črke pomenjajo, marveč sem se obrnil ter prav moško korakal do prijaznih Opčin. Podam se do Malalanove gostilne. Udarijo mi godbeni glasovi na uho, in glej I godba stala je pred hišo lepo uvrščena, ter svirala lepe slovanske komade. Možaki pa so se zbirali iz cele vaBi, da pojdoje na volišče. Kar naenkrat pripelje bo prvi, drugi, tretji in četrti voz. Posedli so naši možje nanje, ter s črnorumeno zastavo odpeljali se drug za drugm. Na glavni cesti pridruži ae jim peti voz iz Trebič, koji jc bil prenapoljnjen. Ko so se prenapolnjeni vozovi jeli pomikati, zaorijo urnebesni živio-klici, in hajd proti obelisku, z godbo na čelu. Meni je pri temu prizoru kar greben vzrastel, ter na vso moč sem zapel: „Kikoriki, volitev po oikorji n e diši!" Še od daleč čuli so se živio« klici naših vrlih volilcev. Kar se je v Trstu vršilo, to Vi dragi Openoi sami znaste, a jaz ubogi revček moral sem doma ostati, ter kokoši varovati, čakaje konca volitve. Menda Še nikoli nam ni bilo tako teško čakati, kakor v nedeljo zvečer. Bo-li srečen ali nesrečen izid volitev P — Da bo-demo zmagali, bili amo gotovi, a kako bodcmo zmagali ne, ker „sodrga cikor-jaška" je kaj pridno delovala, a vstrašili se jo nismo!
Točno ob 10. donese nam g. F. K. vest o sijajni zmagi. To Vam je bilo veselje ! Ljudje so kar skupaj prihruli, ter navdušeno zaorili: „Živijo naš priljubljeni Nabergoj !" Kako se je to razlegalo v tiho lepo noč ! Veselje se je bralo na Bleharuem obrazu in oči so radosti in navdušenosti žarele. Podali so se potem pred hišo g. K., kjer se je med tem izobesila s zelenjem okinčana plošča, koja je značila, da je naš ljubljenec izvoljen.
Med tem zapojejo zbrani pevci več prekrasnih pesmi in tudi Hribarjevo kan-tato, kojo bo vsi razoglavi poslušali.
Sedaj pa Še Vam, dragi, volilci par besedi. — Čestitam Vam iz vsega srca, da ste tako sijajno čast rešili. Slava Vam! Bodite vedno tako složni, ter pokažite našim nasprotnikom, da tu so naša tla, da tu je naša zemlja.
Tebi pa naš ljubljenec k slovesu zapojem:
Dika si okoličanska Korenika si slovanska, Boril bodeš se za nas Bog Te živi vsaki čas!
Petelinček.
Iz Barkovelj se nam piše : Kakor povsod po okolici, tako ae je praznovalo tudi tu navdušenjem izvolitev g. Nabergoja.
V nedeljo 8. t. m. je bilo zbranega v krčmi „Pri društvu" nebrojnega občinstva. Ko se je zvedelo, da je zmagal naš kandidat, g. vit. Nabergoj, zaorili so navdušeni „živio"-klici in vse je napivalo vrlemu našemu poslancu. Capovilli se to menda ni dopadalo; čeravno zna dotični krčmar, kedaj je treba zapreti krčmo, poslal je capovilla svojega — menda služabnika — s poveljem, da se mora krčma zapreti! Okoli 98/« u" zvečer prikorakala je iz mesta po dovršeni volitvi četa volilcev in domačih pevcev. Pevajoč in mej glasnimi „živio"-klici prižigajoč bengalične ognje, hoteli so pokazati svetu, da so Barkovlje vedno, kar so bile od nekdaj, in da jim je nekdo le ... . znana senca! Zvedši, da je že dal ljubljeni in skrbni njih župan potrebna povelja, odpravili so se koj iz krčme, v katero so se podali ter se se razšli mirnim potem. — V ponedeljek dne 9. t. m. pa je bilo v omenjeni krčmi zopet natlačeno domačega občinstva. Tu se je napivalo našemu Nabergoju ; vse ljudstvo je pelo razoglavo cesarsko pesem in „Hej Slovani !" ter napivalo sveti naši stvari. Vredno je omenjati, da so se govorniki odločno izrekli proti krivici, katero so trpeli Bar-kovljanski volilci; pri nas ima namreč do blizo 270 Barkovljanov volilno pravico, mej tem ko je vdobilo kakih 50 v o-liloev glasovnice! Vse domače ljudstvo je bilo silno razburjeno radi te krivice; odločno se je izgovarjalo, da ae ni godila nikjer v okolioi taka krivica narodnim volilcem kot v Barkovljah. Mirno a odločno izražalo se je menenje o človeku, kateri opravlja v Barkovljah službo nekdanjih naših županov.
Mej vsemi navzočimi je bil le jeden
—	kateri je tudi edini pristaš „Capoville"
—	kateri je hotel nekako zabavljati ne-brojuemu občinstvu. Ta edini „odkritosrčni* nasprotnik mej vsemi Barkovljani je nekak magistratni podvzetnik in sicer pri vrtu, za Barkovljane nepotrebnem. Toda popihal jo je kmalu na zahtevanje ljudstva.
Iz Padri6 se nam piše : Tudi pri nas smo nestrpno pričakovali izid državnozborske velitvi. Stari možje in otroci šli so naproti onim možem, koji so nam po 9. uri zvečer donesli iz Trsta preveselo vest o naši zmagi. Zbralo smo se vsi pri g. Martinu Grgiču, kjer smo najprvo zspeli cesarsko pesem. Napivali smo poslancu našemu, g. Ivanu Nabergoju in se jednodušno radovali na zmagi pravične naše stvari. Pod vasjo prižgali smo kres. Stoječi okolo kresa čuli smo doli od sv. Ivana klice, razlagajoče se po temni noči: „živio Nabergoj* I — kar nas je še posebno nau-dušilo.
Živi živi Nabergoj, Slovenski narod tud s taboj, Da sovražni duh nas ne premaga. Trdno stoj kot trda skala.
Ti Ivan si slovenski cvet, Za vero, dom, cesarja vnet, Izvoljen si poslancem zdaj — Sovražni duh, le beži v kraj!
Domačin.
Volitev na Gori&Kem. Veleposetniki Goriški izvolili so svojim državnozborskim poslancem g. grofa Alfreda Coroni-nija. Potemtakem izvoljeni so vsi štirje po društvu „Sloga" postavljeni kandidatje. častitamo od sroa vrlemu društvu na sijajnem tem vBpohu!
Koncert v Slovanski čitalnici dne 7. marca se je dobro obnesel. V društveni dvorani zbralo se je o določeni uri mnogo članov in njih družin. Vse točke raznovrstnega programa bile so dobro proizvedene ter ugajale občinstvu, katero je z odobravanjem sprejelo vsak proizvod. Na klavirji je igtala gospa Glase r-D 2} -b r o w s k a pl. Junosza dve točki. Izbrala si je Rubinsteinovo Mazurko in Kočubojskino fantazijo „Skožijte jej". Oba ta dva jako težavna komada je gospa Glase rjeva igrala s finim muzikalnim občutkom, veliko spretnostjo in sigurnostjo.
Njena igra priča nam, da je izredno dobra igralka in člani Tržaške čitalnice bodo jej izvestno hvaležni, ako jim bode še prilika dana, poslušati njeno igro. Gospa S t r a s s e r-Ć e c h o v a pela je arijo iz opere „Stradella* in „Češke pesmi". O teh točkah nam je pač težko soditi, ka-terej bi dali prednost, kajti v prvej ska-zala se je prav izvrstno koloraturno pevko, koje zvonki glas zveni jasno in čisto do visokega c ; vse težavne pasaže te točke je gospa pevka nenavadno lahko in uglajeno pela. Posebno nam je ugajalo Iju-beznjivo prednaŠanje in fraziranje in tudi je poalušalcem ugajalo, da je gospa pevka slovenski tekst tako lepo in čisto izgovarjala. Druga točka nam je ugajala osobito vsled slovanskega značaja zapetih nam čeških pesmi. Te so poslušalcem tako ugajala, da je gospa pevka morala še nekatere dodati. Gospod Zurek igral je Vieuxtemps-ov „Bohemienne" in Dvof&kov: „Caprice sur des aires bohemes". Oba ta dva komeda sta izredno težka in dobro njih prednašanje zahteva dovršenega ume-teljnika. Kot tacega se je g. Zurek koj o svojem nastopn skazal, kajti premagal je z virtuoznostjo vse izredne tehničke po-težkoče teh komadov. Njegova igra 8e je občinstvu tako grikupila, da je moral pridati še jedno Vieuxtemps*ovo romanco in „Sarafan*. Dvospev „Dalmatinski šajkaš" je občinstvu zelo ugajal in tudi zbora „Oblačku* in „Pomlad in ljubezen" sta sploh dopadala. Odboru sluvanske čitalnic« smo hvaležni na tej zabavi, ki nam jo je priredil ter bi želeli, da bi nam bilo večkrat prilika dana/sniti se v ta namen v čitalniških prostorih. Da ima pa čitalnica mej svojimi člani dovolj sposobnih moči za take koncerte, o tem smo se v soboto preverili. Skrbeti bi bilo, da se te moči nekako organizujejo, potem bode pač lahko večkrat prirejati take konoerte.
V tržaškem zdravstvenem društvu predava danes ob uri zvečer profesor Vierthaler o „hi g i j e n i v kuhinji".
Iz Pomjana se nam piše: Dne 23. in 24. je bilo vse, kar privatno le po „Jus" diši, v Pomjanu. A v Pomjanu vsi niso nič mogli opraviti, ves denar je bil raz-trošen zastonj ; razkačen je koperski župan žugal komisiji. Mi bi radi g. župana vprašali, čemu je v Pomjan prišel in kako pravico ima P ! Ako vas Koperčane nismo zdaj vprašali, bodite sigurni, da v drugič vas gotovo vprašamo, kaj pri nas iščete in zakaj svet zapeljujete. Mi nismo Italijani, mi smo Slovenci, to amo vam dokazali 23. in 24. februvarja, in vedli se bomo proti vam, kakor se vi proti nam. Ker pa v Pomjanu ni Šlo, so dne 4. t. m. ti možiceljni svojo silo v Kopru napeli. A tudi v Kopru se jim je spodletelo, kajti naš poslanec je imel 65 in nusproten 23 glasov. Da so Lahi nas pa v Poreču užu-gali, ne moremo kaj, kajti mi ne moremo sršenov pobijati po vseh lahonskih gnezdih. Razdelili so se doktorji v Kopru sem ter tje, in po Koperskem gnezdu korakali. Najprvo srečamo tistega, kateri je bankovec za 10 gl. dal možu v Pomjanu, naj za italijansko stranko dela; spremljeval ga je eden tistih „dindijotov* prav napihnjenim rudečim vratom, kateri je pri eni priliki možu iz Šontmarsko fare rekel: „Cosa mai aseolte i vostri preti P" Svet sodi, čudi se, svojo skledo grdi! Malo korakov naprej naletimo na 6trupenega gada: drugega vzglednega doktorja, katerega bomo še omenili v tem dopisu. Toda ni bilo mogoče izvršiti, kajti dolgo ni hotel priti brzojav iz Poreča; hitro smo zvedeli, da je zmešnja in da Lahi nekaj kujejo. In tako je bilo 1 Pri tej priliki zgrabi nek doktor, ki pa ima sam brata-duhovnika, ednega naših fiducijarjev (za kar imamo priče) in ga hoče s silo odpe-peljati; ko bi mož ne bil imel suknjo iz trdega in debelega Buknja, gotovo bi jo bil raztrgal, kakor ga je vlekel; ali naši planejo nanj in mu ga iz rok izpulijo. Ali ni to fakinsko delo P Danes donese! je nekdo vest, da so onega našega fiducijarja,
kateri je izostal, tudi takimi grdimi sred stvi pridobili. Pomjanski oblastnež in njegovi trije pomagači krokotajn veselja, samo da bi no bilo prezgodaj, kakor pri občinskih volitvah. Čemo viditi ? !
Iz Ajdovščine se nam piše : Nedavno ustanovili so tukajšnji rodoljubje jako važno društvo. Dne 22. p. m. imelo je to diuštvo svoj prvi občni zbor, katerega se je udeležilo prav obilo mož in mladeničev. Hvaležnim srcem se spominjam onih, ki ao pripomogli, da se je društvo tako krepko na noge postavilo. V prvi vrsti se moramo zahvaliti g. V. J o c h m a n n u na tem, da je v svojem poslopju prepustil prostor za primerno telovadnico. Pohvalno mi ome* njati tudi vodje tukajšnje tovarne, gosp. H oh n a. O tem gospodu se je bila raznesla vest, da bode nasprotoval novemu društvu. Dan pred občnim zborom pa je pozval vso podvodje k sebi, zatrjajoč jim, da on ni nasproten „Sokolu* ter da je vsakemu slobodno upisati se v društvo. Slava temu pravičnemu gospodu! Starosta, g. A. Dolenc, je pa pokril iz laatnega žepa stroške za telovadnico in druge potrebščine. Prisrčna hvala torej vsem !
Za družbo sv. Cirila in Metoda nabrali s o Skedenski rodoljubi, slaveči zmago g. Ivana Nabergoja 3 gld. 63# kr.
Za podružnico $v. Cirila in Metoda
na Greti, oziroma za otroški vrt v Rojanu se je nabralo v nedeljo 8. t. m. v hotelu „Europa" mej veselo družbo, slavečo zmago Ivana Nabergoja 3 gld. 18 kr.
Podružnica sv. Cirila In Metoda na Greti ima v nedeljo dne 15. t. m. ob uri p. p., svoj občni zbor v prostorih otroškega vrta v Rojanu.
Avstro-ogerskl Lloyd. Pogovori Lloy-dovih zastopnikov z vlado vrše se sedaj na Dunaju in se končajo proti koncu tega meseca. Dosedaj bo je odloČilo, da Lloyd popolni svoje brodovje in pomorske zveze, da se Ae dalje obdrži arzenal; vlada mu dovoli 3 milijone na leto podpore, zajedno se pa vstanovi poseben odbor društva na Dunaju, ki se bode prepričeval o dobri društveni upravi.
Prebivalstvo Avstrije po zadnjem štetju od 31. dec. 1890. je „pobližnje" nastopno : Po tem štetju ima sedaj Avs rija blizu 24 milijonov prebivalcev, kajti naštelo se jo 23,835.261 oseb nasproti 22,144,244 leta 1880. Povišalo se je prebivalstvo v zadnjih desetih letih za 1,691,017 duš ali 7.0%. Najemnikov stanovanj je preko 5 milijonov v 3 3 milijonov poslopjih. Med raznimi deželami šteje spodnja Avstrijska 2,651,530 prebivalcev in Dunaj sam 1,355.255 duš, Štajerska 1,281.023 duš, Koroška 360,443 duš, Kranjska 498.390 prebivalcev, Trst in okolica 157.648 prebivalcev ali 8.8 od sto več nego leta 1880. itd. Ker niso uradno šievilke še znane, povrnem se na to, kadar se iste objavijo.
Znanega ubijalca Joba pel jali so v ponedeljek v ječo v Gradiško, kjer oBtane do konca svojih dni.
Poskusi samomora. Nek 24 letni mladenič Schwarz iz Gradca, lekarničar, službujoč kot jednoletni prostovoljec v tukajšni vojaški bolnioi, prišel je v petek nekoliko vinjen domov ter tu srečal na hodu častnika, kojega ni videl in ni pozdravil. Ta ga je naznanit poveljniku, kateri mu je dal neke kazen. Sctnvarz si je to kazen tako vzel k srcu, daje sklenil umreti ter izpil v pričo vi'č drugov časo atropina v vodi. Težko, da se reši. — Neka 38 letna Tereza Suter hotela je skočiti skozi okno v nenadni norosti. Odpeljali so jo v bolnico.
Mrtvoud je zadel 67 letnega staroa M. Firma v neki zloglasni hiši v starem mestu. Prenesli so ga v bolnico.
Nasledki ljubezni. Neka 23 letna deklica, E. Goss, dekla, imela je ljubeznjivo »nunje z nekim trgovskim pomočnikom v štacuni g. Costa, I. Glavino, kateri jo je zapeljal pod pretvezo, da jo kmalu poroči. Ali kmalu so je mladenič ljubice naveličal in zadnji čas se je proti njej ob-