Pesmi o čebelah
NASLEDNIKA NI
Ko lipa cveti in smreka medi, vdihujem opojne vonjave.
Čebele šume, v okolje lete nabirat’ darove narave.
V vseh panjih vrvi, zamolklo buči, v njih sivih mladic je nabito.
(Jlnjak ves dehti, srce mi vzkipi, ko vidim satovje pokrito.
Med v satju trdi.
Zelo se mudi pospraviti žetev bogato.
Če zdaj zamudim, medu ven ne dobim, prišel bom v veliko zagato.
Brez mreže ne gre, preveč pikov je,
ko delavkam svojim med kradem. Znoj sili v oči, po hrbtu polzi,
v vročini neznosni zavest izgubim.
Točilo brni, se hitro vrti,
dišeči med teče iz pipe.
In žena hiti,
nož tanek vihti, odpira lončke pokrite.
En sodček bo poln, a to ni zastonj.
Uspeh je garaškega dela.
Ta najslajši sad
je zdravja zaklad,
plod združenja človek-čebela.
Žal, gozd se suši, že slabše medi.
Klonila je prva jelka, smreka rjavi in kostanj trohni.
Bo konec meden’ga pridelka?
Tudi ajde več ni.
Če je, ne medi.
Mar svet je postavljen na glavo ?
Ne! Človek skrbi in vse naredi, da čimprej uniči naravo.
Najbolj me skrbi, ker naslednika ni, ki želel bi se naučiti, to strast, ta opoj, ves trud in ves znoj v čebelje pridelke preliti.
Anton Kobolt