n. Doslednost. Prava doslednost pa vendar ni svojoglavna, in ne terdi prenapeto in terdovratno svojega. Neki pameten možjerekel: ,,Kdor vse luknje zamaši, ta naj manj vjame, ker zamaši tudi luknje, po kterih ribe pridejo, in — gerčaste bruna se ne dajo razcepiti". Doslednost neizprosljiva in vzorna, zverže se v terdobo, in takšen merzel veter popari nežne cvetice Ijubezni. Dosledni učenik ne skuša vseb gričev ponižati in spominjaje se lepega izreka slavnega apostola: ,,Ljubezen vse prenaša, vse preterpi in vse upa", in v zavesti svoje nepopolnosti in otročje slabosti tu in tam marsikaj prizanaša. Ako se kaj takšnega godi iz poštenih namenov, otroci postavo in učenika še Ie višej spoštujejo po starem šolskem pregovoru: ,,Izjeme poterdijo pravila" — ,,E.vceptio iirmat regulani". Kako dobrotljiva je takšna doslednost pri vsaki šoli! ona daje učeniku čast in spoštovanje, prihranuje inu marsiktere sitnosti, pospešuje mu vsestransko njegovo delavnost. Ker gre v takšni šoli vse pravilno in postavno, otroci se veliko ložeje uče, rajši vbogajo in se pokorsčine, reda in delavnosti tako privadijo, da jim ostane za ves čas njihovega življenja; ta pametna sila jih pripelje k nravni svobodi. Kaki drag biser je takšen učenik v sedanji dobi, ko je vse duševno in nravno zraedeno in nedoločno! Huda bolezen razjeda družinsko življenje, kersanska izreja in omika peša, in starši otrokom tako radi gledajo skozi perste, in njih napake izgovarjajo. V takšnem omahljivem času je toliko bolj potreba, da se učenik stanovitnih načel in pravil derži, da ne razširjuje splošne omahljivosti. Kako žalostno pa je v šoli omahljivega učenika, ki danes tako, jutro drugače govori, ki podučuje tje v en dan, ne da bi premislil, kaj bo danes ali julri govoril, samo toliko, da niu ura mine, ki se umakne vsaki sapici, ki bi vsein rad vstregel; danes prizanaša, jutri pa nevsmiljeno ka/nuje, komarje preceja, kamele pa požira. Zalostno je, ako se takšne šole kje najdejo, pa kaj — skerbinio, da se nam ne bo moglo kaj takšnega očitati! Kako pa se pridobi doslednost? Došlednost in ljubezen do poklica si roke podajate. Dobri pastir pozna svoje, in njegovi tudi njega poznajo. Pred vsem prizadevajmo si, da si pridobimo Ijubezen do poklica in do otrok, in drugo, pravo razumnost in stanovitna volja, uam bode priveržena. Ljubezen do stanu je pervo. Komur je šola le tlaka, tisti tudi vse po tlačansko opravlja, tedaj Ie prisiljeno poveršno brez doslednosti; komur pa je blagor šole pri sercu, dobro ve, da razpade vsako zbiralisče, ki se ne derži stanovitnega reda. Vbrani red se pa le tam najde, kjer so postave in se ravnajo po pravilih, tedaj si takšen učenik prizadeva za daljno izobraženje. Kdorje priden in marljiv, dobro ve , kaj hoče in večidel pravo zadene, in ne pozabi, kar je enkrat obljubil ali govoril, in se živo spominja vsake reči zadevajoče napredeksvojih učencev. Ljubezen do poklica mora pa sklenjena biti s pravo ljubeznijo do otrok. Takšna ljubezen ni slaba, ampak krepostna, gleda na to, kar v prihodnje koristi, je tudi niočna, da se stanovitno dobrega derži, naj velja, kar hoče. Ne naklada preveč, kar pa za dobro spozna, to tirja, — in ko z eno roko otroka prijazno vodi, z drugo pa tudi za šibo prioie, ako je potreba. Ljubezen je resnobna in dobrohotna, in ko se strast in samovoljnost prevračuje, kakor vreme v sušcu, je nevtrudljiva, in si ostane zmirom enaka, le Ijubezen je dosledna. Vendar ne sniemo pozabiti, da je nekteri tak dar od Boga prijel, in da je nekteri od natore takšen, da dobro ve, kaj da hoče, kako da hoče, in da je stanoviten, kedar je treba svoj namen doveršiti. Nekteri v svoji mladosti tega dara niso prejeli, n. p. tak.šni, pri kterih hitro piskerc izkipi, pa se zopet tako naglo uleže, kteri kakor inetulj ferfrajo od posla do posla, in nikjer obstanka nimajo, pri kterih sovraštvo in ljubezen, veselje in žalost, resnoba in čmernost si vrata podajajo. Ako nisi poklican, prizadevaj si pa, da boš poklican, premaguj samega sebe, in gospoduj sam nad sabo. Učenik, ki vodi toliko otročajev, vendar ne sme sam otročaj biti. To je sicer res težavno, ali stanovitna volja vse premaga. Učenik, kedar prebira s svojimi otroci 27. vajo v ,,Drugem berilu", si vendar tudi kaj more misliti, in nauk, ki ga tam dobi, na se obračati. (Jlovek pa je slab, večkrat stori, kar inu ni všeč, pa ne stori tega, kar mu je všeč; pri vsem njegovem poslovanji, posebno pa pri šoli potrebuje pomoči od tega, ki pozna vse slabosti človekove , in svoje pomoči nikomur ne odreče.