111
Pregledni znanstveni članek (1.02)
BV 73 (2013) 1, 111—120
UDK: 159.964:615.851.6-055.2
Besedilo prejeto: 03/2012; sprejeto: 12/2012
_Anica Koprive Prepeluh
Upravičenost oblikovanja ženskih terapevtskih skupin
Povzetek: Raziskovanje razlik med spoloma in njihovih vzrokov je danes dokaj kon-troverzna tema, saj je debata na marsikaterem področju še odprta, hkrati pa so nekatere razlike empirično potrjene. Prav tako še ne moremo potegniti povsem empirično trdnih sklepov glede oblikovanja po spolu ločenih terapevtskih skupin, čeprav zadnje raziskave podpirajo tovrstno ločevanje vsaj v posameznih primerih. Članek prinaša grob pregled teoretičnih, empiričnih in kliničnih spoznanj, ki nakazujejo, da je v nekaterih primerih smotrno oblikovanje po spolu ločenih terapevtskih skupin oziroma da ženske včasih lahko več pridobijo v zgolj ženski skupini. Navedena teoretična in empirična spoznanja dopolnjujejo izjave udeleženk skupine »Ženska v odnosih«.
Ključne besede: razlike med spoloma, skupinska terapija, spolno homogene skupine, skupine za ženske
Abstract: Justification for Forming Women-Only Therapeutic Groups
The research into gender differences and into the reasons therefor is a rather controversial topic and still under considerable discussion though some differences have been empirically confirmed. Nor can empirically valid conclusions be drawn concerning the formation of single-sex therapy groups though recent research seems to support this kind of separation, at least in some specific cases. The article brings a rough survey of theoretical, empirical and clinical findings that suggest that it makes sense in specific cases to form single-sex therapy groups or rather that women can gain more in a women-only group. The mentioned theoretical and empirical findings are supplemented by the statements of the participants of the group »Woman in Relationships«.
Key words: gender differences, group therapy, single-sex groups, women-only groups
V pastoralnem delovanju je poznana (v preteklosti je bila morda še bolj kakor danes) praksa, da nekatere dejavnosti vsaj občasno potekajo ločeno po spolih (npr. misijonski nagovori, duhovne vaje itd.). Da je tovrstno ločevanje po spolu v posameznih primerih koristno in tudi znanstveno upravičeno, bi lahko sklepali tudi na podlagi novejših spoznanj s področja psihologije spolov in skupinske terapije.
1. Uvod
112 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 1
2. ženske se v odnosih in v terapiji odzivajo drugače kakor moški
Raziskave potrjujejo nekatere spolno razlikujoče značilnosti, ki (vsaj potencialno) lahko vplivajo tudi na vključitev v terapijo in v njen potek. Vemo, da so ženske najpogostejše uporabnice terapevtskih storitev (McGoldrick 1991, 209; Robertson in Fitzgerald 1992, 240; Ogrodniczuk 2006, 454). Pogosto so prve v družini oziroma zakonu, ki prepoznajo potrebo po zunanji pomoči in jo tudi poiščejo (McGoldrick 1991, 210). V primerjavi z moškimi so ženske, ki duševno zbolijo, navadno bolj naklonjene terapevtskim intervencijam, pogosteje kakor moški poiščejo strokovno pomoč in tudi manj zanikajo psihološke simptome. Prav tako laže prosijo za pomoč in jo sprejmejo zase in za družino kakor njihovi moški vrstniki v enakem položaju. Lahko bi rekli, da si bolj prizadevajo za spremembe in ponavadi več vlagajo v psihično dobro počutje vseh družinskih članov (Anderson in Holder 1991, 399; Fatimah, Abdul Aziz in Ibrahim 2008, 361).
To postane še bolj razumljivo, če vemo, da pri večini žensk ponos in samopo-doba temeljita prav na sposobnosti, vzpostavljati oziroma ohranjati odnose (Herman 1997, 82; McGoldrick 1991, 215), zato so verjetno pripravljene tudi več vložiti. Danes veliko sodobnih avtorjev (in predvsem avtoric) govori o posebni ženski naravnanosti v odnose, ki ženskam pogosto pomeni najpomembnejši vir (samo) potrditve (Miller in Stiver 1997, 15-6; Northrup 2003; Gurian 2002; Legato 2006).
Zato so ženske pogosto še posebno ranljive v medosebnih odnosih, kakor - vsaj posredno - govorita tudi slovenski raziskavi na dveh skupinah parov. Prva (Cvetek, Erzar, Simonič 2006, 142) nakazuje, da samopodoba žensk v partnerstvu zaniha, če partner te samopodobe ne podpre s svojim zanimanjem za punco. Druga pa kaže, da so takrat, ko je mož ne-varno navezan in žena varno, ti pari bolj dovzetni za sram; avtorji pojasnjujejo, da se verjetno kombinirata negotova samopodoba moža in ženina samopodoba, ki je morda postala negotova zaradi neuspeha v odnosu (Erzar, Torkar in Kompan Erzar 2010). Podobno ugotavlja raziskava o mešanem tipu navezanosti parov, ki kaže, da v paru z varno navezanim moškim oba bolje rešujeta konflikte in izkazujeta več pozitivnega vedenja, kakor če je situacija obrnjena (Cohn idr. 1992). Raziskave torej potrjujejo izredni pomen medosebnih odnosov in ranljivost žensk v medosebnih odnosih. Zato tudi verjetno ženske pogosto vztrajajo v travmatičnih oziroma zlorabljajočih odnosih; tudi če odidejo, se neredko vrnejo (Herman 1997, 83).
Udeleženke terapevtske skupine za ženske, ki jo je avtorica izvedla skupaj s sodelavko Melito Kramar leta 2009 na novomeškem Zakonskem in družinskem inštitutu, so pomen (bližnjih) medosebnih odnosov za svoje lastno doživljanje sebe kot ženske in svoje samopodobe opisale z naslednjimi besedami:
Meni največ pomenijo odnosi v družini. V službi že preživim.
Ko zdaj razmišljam o tem, sem se začela spraševati, zakaj je spet neki odnos tisti, ki naj bi mi prinesel notranje zadovoljstvo? Zakaj ne znam biti srečna sama v sebi in sama s sabo, zaradi tega, kar sem? Zakaj je moja sreča vedno pogojena z
Anica Koprivc Prepeluh - Upravičenost oblikovanja ž. terapevtskih skupin 113
odnosom? Mogoče zato, ker že celo življenje hrepenim po nekom, ki me bo ljubil, sprejel in mi bil na razpolago, ko ga bom potrebovala?
Večina mojega doživljanja sebe kot ženske je povezanega z najpomembnejšim (partnerskim) odnosom, ki ga trenutno gradim.
Takrat se mi je zdelo, da sploh nisem vredna biti na tem svetu, da nisem ženska, ker »nisem ljubljena«. Zdi se mi, kot da sem sama sebe želela uničiti, izničiti.
Najmanj žensko sem se spet počutila v nedeljo, ko je moj mož kar nekaj dni bil pretežno odsoten, v glavnem so bile več ali manj predvidene zabave, in potem v nedeljo ni uspel priti domov do kosila.
Najbolj pa je prizadelo mojo ženskost, ko se je ob teh fizično precej napornih dneh moj sin do mene obnašal večkrat zelo nesramno.
Ena od udeleženk pa je svoje vztrajanje v odnosu opisala:
Pa tudi moji odnosi zdaj v zakonu niso ravno bleščeči, tako da... Tudi še ne vem, če bo to šlo, res ne vem. Midva sva bila že nekajkrat dogovorjena za ločitev.... Vsa ta leta se gibljem med tem, da bi si morala življenje urediti po svoje, pa se spet drugič oprijemam vsake bilke, ki mi nakazuje, da mogoče je še kakšno upanje.
2.1 ženski odziv na stres: »Neguj in zbližaj se!«
Hkrati pa morda vse navedeno dodatno osvetljuje tudi presenetljivo odkritje, da se ženske na stres (ali vsaj na neko vrsto stresa) v življenju odzivajo na poseben način, drugačen od tipično moškega »bega ali boja«. Novi odziv so poimenovali »neguj in zbližaj se« (ang. tend-and-befriend) (Taylor idr. 2000; Barlow in Durand 2002, 57; Legato 2006, 191). Govori o tem, da ženske pod stresom otroke zavarujejo z negovanjem oziroma skrbjo za podmladek in z oblikovanjem zavezništev z večjo skupino, še posebno z drugimi ženskami, zaradi izmenjave pomoči in odgovornosti. Ta odziv naj bi bil bolj prilagojen ženskemu možganskemu sistemu navezanosti in skrbi za druge in je prepoznaven kot možganski nevrobiološki proces. Povezujejo ga s spolno povezanim nevroendokrinološkim odzivom (posebno naj bi bila pomembna vloga hormona oksitocina), pa tudi z različnimi socialnimi in kulturnimi vlogami spolov (Taylor idr. 2000, 422-23). Dokončnega pomena tega odkritja še ne poznamo, saj ostaja odprtih v povezavi z njim še kar nekaj vprašanj (npr. različni tipi stresa, različni stili navezanosti ipd.). A ta novi model soočanja s stresom je odprl vrata novim razmišljanjem o soočanju s stresom in z razlikami med spoloma pri odzivanju na stres.
Zanimivo je tudi opažanje številnih raziskovalcev, da ženske pod stresom skozi celotni življenjski cikel težijo primarno k povezovanju z drugimi ženskami in ne v enakem obsegu tudi z moškimi (418). Hkrati pa raziskave odziva na stres kažejo tudi, da je želja po druženju z drugimi oziroma potreba po navezovanju stika mnogo bolj zastopana med ženskami kakor med moškimi odraslimi in je ena ključnih vedenjskih razlik v odzivu na stres med obojnimi (Copeland in Hess 1995; McDonald in Korabik 1991; Ogus, Greenglass in Burke 1990; Taylor idr. 2000). Rezultati številnih raziskav so tako konsistentni in prepričljivi in tudi (vsaj delno) preverjeni
114 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 1
v različnih kulturah, da nekateri teoretiki zagovarjajo temeljne razlike med spoloma v orientaciji k drugim, pri tem pa ženskam pripisujejo bolj kolektivistično naravnanost, medtem ko moškim bolj individualistično usmerjenost (Taylor idr. 2000, 419; Voci idr. 2008, 116).
Vendar brez dvoma tako kakor v vseh socialnih skupinah tudi v ženskih nastajajo napetosti, konflikti, potencialno nerazumevanje in neprimerno vedenje, pa tudi agresija. To pomeni, da so tudi ženske skupine, ki jih ženske oblikujejo same, lahko vir medosebnega stresa (Taylor 2000, 422). Stres, ki izhaja iz medosebnih odnosov, pa je pri ženskah najpogostejši (Davis, Matthews in Twamley 1999, 83; Legato 2006, 179). Ob tem je pomembno dodati, da oba spola doživljata socialno podporo kot regulator stresa in pomoč pri zdravljenju travm (Herman 1997). Prav tako bi bilo napačno, če bi zaznane razlike interpretirali v smeri superiornosti enega spola nad drugim (Legato 2006; Gurian 2002). A pomagajo nam razumeti spolno specifične načine odzivanja v medosebnih odnosih in soočanja s stresom. Vendar pa je ob tem treba dodati še opažanje, da ima ta delitev na spolno tipične vzorce tudi (neredke) izjeme pri obeh spolih in da pri obeh spolih skozi vse življenje tudi na tem področju ostaja možnost za učenje novih vzorcev medosebnega delovanja, bodisi v vsakdanjem življenju bodisi v okviru terapevtske obravnave. Toda glede na to, da so tovrstne razlike med spoloma opazile in potrdile številne raziskave in jih potrjujejo tudi klinične izkušnje, se zdi pomembno, da jih upoštevamo in primerno umestimo tudi na področju psihoterapevtske obravnave posameznikov obeh spolov.
3. Skupinska terapija
Skupinska terapija na splošno ima že več kakor stoletno tradicijo in empirično dokazano učinkovitost. Raziskave namreč potrjujejo, da je vsaj toliko učinkovita kakor individualna psihoterapija, če ne še bolj (Burlingame in Krogel 2005; Barlow idr. 2000, 115; AGPA 2007, 20). Skupinska terapija resda ni primerna za vsakega klienta v vseh okoliščinah (Barlow idr. 2000, 122). A med drugim je primerna za kliente, ki imajo medosebne težave ali medosebno patologijo, in za posameznike, ki jim manjka samozavedanja v medosebnih odnosih (AGPA 2007, 20).
3.1 Skupinska obravnava relacijskih oziroma medosebnih travm
Eno najbolj raziskanih in uveljavljenih področij skupinske terapije je zagotovo skupinska obravnava travm. Z izrazom relacijska travma (Kimball, Wieling in Brimhall 2009) imamo v mislih travme, ki se zgodijo v odnosih in jih torej namerno ali nenamerno povzroči druga oseba ali odnos z njo. Drugače bi jih lahko poimenovali tudi z izrazom psihološka travma (Herman 1997) ali medosebna travma (Fritch in Lynch 2008).
Številni strokovnjaki se strinjajo, da je terapevtska skupina eden najbolj učinkovitih načinov za zdravljenje preteklih relacijskih ran (Herman 1997; Marmarosh idr. 2006; Kimball, Wieling in Brimhall 2009, 227). Primerna je za posameznike s
Anica Koprivc Prepeluh - Upravičenost oblikovanja ž. terapevtskih skupin 115
težavami pri uravnavanju intenzivnih stikov v razmerju do drugih, za tiste, katerih simptomi se kažejo predvsem pri medosebnih težavah ali ki se v svojih težavah čutijo edinstvene. Skupina namreč zagotavlja možnost prakticiranja novih medosebnih veščin in veščin spoprijemanja, zaupanja drugim, zmanjševanja izolacije in pomoči drugim (Cvetek 2009, 279-80). Neredko tudi tovrstne skupinske obravnave potekajo v spolno diferenciranih okoljih, na primer v skupinah za spolno zlorabljene ženske, za ženske, žrtve fizičnega nasilja, in za vojne veterane (Herman 1997).
3.2 ženske terapevtske skupine ali mešane terapevtske skupine?
Dolgo je veljalo prepričanje: ni trdnih empiričnih dokazov, da se ženske terapevtske skupine kakorkoli razlikujejo od mešanih po spolu, razen po povsem ženskem sestavu in po svoji filozofiji (Huston 1986, 283). Kakor ugotavlja Burmanova (2001, 349), je bil spol kot poseben dejavnik relativno redko obravnavan v teoriji skupinske terapije. Tudi danes ostaja odprta strokovna razprava o spolnem (ne)diferenciranju skupin oziroma učinku spola v terapevtski skupini, saj so tovrstne raziskave relativno redke, imajo pa tudi vsaj delno protislovne rezultate (za pregled glej Ogrodniczuk idr. 2004; Ogrodniczuk 2006). Dokončnega odgovora zato resda ne moremo predložiti, iz dosedanjih raziskav pa je mogoče razbrati nekaj izhodišč oziroma sugestij.
Kar zadeva učinkovitost po spolu mešanih skupin, so rezultati medsebojno nasprotujoči si. Nekatere raziskave kažejo: kar zadeva sestavo glede na spol, naj bi bila spolno mešana skupina bolj koristna za moške kakor za ženske, saj se v takšni skupini moški bolj aktivirajo, vendar naj bi bila ta heterogenost manj potrebna za maksimalni terapevtski izkoristek pri ženskah (Holmes 2002; Ogrodniczuk idr. 2004; AGPA 2007, 24). Po drugih podatkih naj bi ženske v mešanih skupinah govorile manj kakor njihovi moški kolegi. Odločitev za heterogeno ali homogeno zasedbo glede na spol mora zato pretehtati tako prednosti kakor slabosti obeh možnosti (DeChant 1996/ Nekateri avtorji celo trdijo, da so ženske v mešanih skupinah zapostavljene, ker se avtomatsko bolj prilagodijo moškim in njihovim temam, najbolj problematična naj bi bila po spolu mešana skupina za ženske z osiromašenim občutkom jaza (Holmes 2002, 171; Ogrodniczuk idr. 2004, 232). Obstajajo pa tudi raziskave z diametralno nasprotnim rezultatom, ki govorijo o tem, da imajo moški manj koristi v mešanih skupinah oziroma od skupinskega terapevtskega dela nasploh, saj naj bi bili manj opremljeni za sodelovanje v medosebni čustveni dinamiki, kakršna se ustvari v terapevtski skupini. Pri terapevtskem delu s čustvi in občutki naj bi bili bolj v vlogi opazovalcev v primerjavi z ženskami (MacNab 1990).
Temu pritrjujejo tudi rezultati raziskave, v kateri so preučevali učinkovitost kratkotrajne skupinske terapije suportivnega in interpretativnega tipa pri depresivnih moških in ženskah po izgubi pomembne osebe. Ugotovili so namreč, da je bila v obeh tipih obravnav (oba terapije sta se izvajala v mešanih skupinah, moški so bili v manjšini) večja klinično in statistično pomembna učinkovitost dosežena pri ženskah, medtem ko pri moških takšnih sprememb ni bilo. Moški pa so bili tudi manj zavezani skupini in manj kompatibilni s preostalimi člani skupine; to je verjetno
116 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 1
prispevalo k slabšemu rezultatu pri moških (Ogrodniczuk idr. 2004, 231, 237-38). Enake rezultate glede učinkovitosti skupinske obravnave in spolov je dosegla raziskava, ki je bila tudi narejena na vzorcu žalujočih (Sikkema idr. 2004). To lahko vodi k sklepu, da ženske učinkoviteje uporabljajo skupinsko obliko terapije ali pa da se ženske učinkoviteje spopadajo s problemom izgube; vsekakor so potrebne še nadaljnje raziskave (Ogrodniczuk 2006, 458). Seveda bi bilo treba podrobneje raziskati še morebitne preostale dejavnike, ki lahko prispevajo k rezultatom oziroma učinkovitosti terapevtske obravnave v posameznih primerih, kakor na primer spol terapevta in različni stili navezanosti udeležencev.
Kar zadeva po spolu homogene skupine, precej raziskav in avtorjev podpira to zamisel. V nekaterih primerih naj bi to bila boljša rešitev za ženske, saj bolje zajame za ženske ključne teme, kakor se je pokazalo v raziskavi skupin za kemično zasvojene ženske (Kauffman idr. 1995, 355). V prid po spolu ločenim skupinam govorijo tudi ugotovitve raziskav, da spoloma ustrezajo različni tipi terapevtskega dela (Ogrodniczuk idr. 2001; Ogrodniczuk idr. 2004; Ogrodniczuk 2006; Flynn in Ames 2006, 272). Ženskam naj bi na primer bolj koristilo razvijanje sposobnosti samoopazovanja (self-monitoring) kakor moškim. Ženske z visoko razvitim samo-opazovanjem so bile v skupini zaznane kot bolj vplivne in z bolj dragocenim prispevkom. Prav tako so se bolje znašle v interakciji z bolj asertivnimi ljudmi (Flynn in Ames 2006, 272). Drugi avtorji navajajo, češ da naj bi ženskam bolj ustrezali sodelovalni in osebni odnosi s terapevtom, pohvale in poudarjanje njihovih moči in talentov. Po drugi strani pa so velikega pomena tudi izobraževanje, nasveti, reševanje problemov in terapevtske intervencije, ki poudarjajo vpliv zunanjih okoliščin za sedanje težave; to jih namreč razbremeni prevzemanja odvečne krivde in odgovornosti, zato se nato laže in učinkoviteje posvetijo reševanju težav (Lemkau in Landau 1986; Nolen-Hoeksema, Grayson in Larson 1999). Moški pa naj bi bolj cenili nevtralnost v odnosu s terapevtom, ker omogoča čustveno distanco in večjo čustveno neodvisnost. Koristilo naj bi jim spodbujanje introspekcije in raziskovanja neprijetnih čustev, saj jim to prinaša nove metode za soočanje s problemi in s težkimi čustvi (Ogrodniczuk 2006, 456). Ženskam naj bi tako bolj ustrezal suportivni tip terapije, moškim pa interpretativni, kakor se je pokazalo na vzorcu klientov individualne terapije (Ogrodniczuk idr. 2001), delno pa se je to potrdilo tudi na vzorcu skupinske terapije (Ogrodniczuk idr. 2004, 232). Podobno so ugotovili Schut in sodelavci (1997): moški več pridobijo z intervencijami, osredotočenimi na čustva, medtem ko ženskam bolj koristijo na problem osredotočene intervencije. Tako moški kakor ženske morajo namreč razširiti svoj nabor tipičnih strategij spoprijemanja s težavami in se naučiti novih spretnosti. To pa ne pomeni, da tako eni kakor drugi kažejo splošno preferenco k zanje bolj koristnemu načinu dela (Ogrodniczuk 2006, 255-56).
Delno soglasje, ki resda ne temelji na raziskavah, je bilo doseženo med terapevti praktiki glede tega, da naj bi bilo terapevtsko skupinsko delo najbolj učinkovito za oba spola, če so skupine ločene po spolu (Brooks in Good 2001; DeChant 1996). Raziskava Ogrodniczuka in sodelavcev (2004, 453) pa namiguje, da je skupinsko terapevtsko delo (v heterogenih skupinah) za moške morda na splošno
Anica Koprivc Prepeluh - Upravičenost oblikovanja ž. terapevtskih skupin 117
manj učinkovito kakor za ženske. To je resda mogoče vsaj delno razložiti z biopsi-hosocialnimi razlikami med spoloma: razlike so na primer v različnem načinu procesiranja kognitivnih in čustvenih informacij, v skupinskem delovanju. Morda pa lahko rečemo, da ni vsaka problematika primerna za skupinsko obravnavo pri obeh spolih (npr. v omenjeni Ogrodniczukovi razpravi (2004) je govor o udeležencih, ki doživljajo depresijo in hkrati žalujejo za umrlo ljubljeno osebo) ali pa mora biti skupina po spolu bolj uravnotežena (moški so bili v omenjeni raziskavi v skupinah v manjšini).
Nekateri avtorji navajajo, naj bi ženske odnesle več od vključenosti v terapevtsko skupino tudi zaradi nekaterih svojih značilnosti, kakor so podporno vedenje, izražanje občutkov in sodelovalna naravnanost, saj vse to spodbuja tudi socializa-cijski proces žensk (Bernardez 1996, 242). Ženske se tudi hitreje kakor moški vključijo v čustvene in odnosne teme, hitreje se z drugimi povežejo v skupini (Oakley 1996, 263), medosebni odnosi znotraj skupine pa tudi blagodejno delujejo na njihov občutek jaza (Kaplan 1987, 11). Vse pomeni, da so primernejše kandidatke za delo v kratkotrajnih skupinah (Ogrodniczuk idr. 2004, 239).
Kratko ilustracijo zgoraj zapisanega ponujajo tudi izjave udeleženk omenjene terapevtske skupine o doživljanju skupine in soudeleženk:
Veliko mi pomenijo tudi razmišljanja, ki jih podelijo udeleženke v skupini. Včasih se kje najdem in si rečem: »Ej..., poglej, tale tudi tako doživlja. Saj ni nič narobe s tabo.« To je skoraj odrešilno.
Res mi je všeč, da na vsaki vidim kaj, s čimer se lahko poistovetim oziroma na-vežem. Potem sebe malo bolje vidiš.
Napredek je, da prideš (na skupino), pa ven (iz sebe) spraviš, pa poslušaš.
Nasploh obe (mlajši soudeleženki) sta me tako včasih spominjali na mojo starejšo hčer.... Potem to uporabiš za razmišljanje, za razumevanje ...
Jaz lažje tu govorim kot na primer nekje med svojimi prijatelji, prijateljicami, kjerkoli... Ne vem. Tukaj smo čisto tako ... različne. Ampak tu smo se res zbrale s tistim namenom, da si skušamo pomagati, da se odpreš.
Počutje v skupini je bilo precej pestro. Lepo mi je bilo priti, saj se mi zdi, da smo se z udeleženkami res odprle ena pred drugo in sploh ni strahu, da kaj, kar bi povedale, ne bi bilo sprejeto, slišano.
Avtorici Leech in Kees, ki sta leta 2005 objavili pregledni članek o raziskovanju ženskih terapevtskih skupin, ugotavljata, da so na eni strani skupine za ženske kar pogosta oblika pomoči, in večina svetovalcev oziroma terapevtov verjame, da so tovrstne skupine udeleženkam v pomoč. Zato je bilo objavljenih že veliko člankov, ki opisujejo ženske skupine z različnimi populacijami ali razpravljajo o uporabnih strategijah za tovrstne skupine. Na drugi strani pa je malo objavljenih empiričnih raziskav o delovanju ženskih skupin ali o uporabnih tehnikah v uspešnih skupinah ali o učinkovitosti. Podobno ugotavljajo tudi drugi raziskovalci (Huston 1986; Ho-shmand 2003). Lahko rečemo, da je to področje še zelo potrebno metodološko poglobljenega raziskovanja, ki bo preseglo dosedanje raziskovalne pomanjkljivosti.
118 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 1
4. Sklep
Dilema mešane ali po spolu ločene skupine torej nima enopomenskega in dokončnega odgovora, saj bo potrebnega še precej raziskovanja, da bomo dobili jasnejši, empirično potrjeni odgovor, kdaj in zakaj homogene skupine in kdaj heterogene. Vendar pa iz navedenih virov lahko sklenemo, da je v posameznih primerih (glede na problematiko, uporabnike, metode dela in glede na cilje skupine) terapevtsko upravičena spolno homogena skupina. Kakor namreč kažejo raziskave, ženske na splošno v medosebnih odnosih vsaj v nekaterih okoliščinah reagirajo drugače kakor moški (Taylor idr. 2000; Voci idr. 2008), njihovo doživljanje sebe in njihova samopodoba sta bolj odvisna od kakovosti medosebnih odnosov (Herman 1997, 82; McGoldrick 1991, 215; Miller in Stiver 1997, 15-6; Legato 2006). Prav tako jim tudi v skupinski obravnavi bolj koristi in bolj ustreza drugačen tip intervencij in vodenja skupine kakor moškim (Ogrodniczuk 2006). Zato lahko sklepamo, da bi lahko pri zagotavljanju skupinske terapevtske pomoči ženskam, ki se soočajo s težavami v medosebnih odnosih (interpersonalne težave) in/ali pri težavah v odnosu do sebe, navadno povezanih s preteklimi relacijskimi travmami oziroma odnosi ne-varne navezanosti, (vsaj določenim) ženskam (v nekaterih okoliščinah) bolj koristila vključitev v homogeno žensko terapevtsko skupino.
Navedena spoznanja lahko premišljeno uporabimo tudi pri oznanjevanju in v pastorali, saj je že drugi vatikanski koncil priznal možnost prispevka psihologije (in sorodnih ved) tudi na različnih teoloških področjih (Platovnjak 2003, 126). V duhovnem življenju so zelo pomembne psihične sposobnosti in druge naravne kvalitete posameznega človeka. Nadnaravna duhovna razsežnost namreč predpostavlja človeško razsežnost, ali drugače rečeno: milost gradi na naravi (Oražem 1993, 25). Pri oznanjevanju bi bilo zato smotrno, upoštevati tudi razlike med spoloma na ravni doživljanja, sprejemanja in odzivanja v skupinski obliki dela, še posebno če vemo, da nekatere razlike med spoloma v verskem razvoju, kakor na primer poudarek na odnosni naravi ženskega verovanja, najdejo svojo potrditev tudi v empiričnih raziskavah (Prijatelj 2008, 116).
V zvezi z bibličnimi besedili in z vlogo spolov v njih naj omenimo študijo Tikve Frymer-Kensky (2002, xv-xvii): med drugim je pokazala, da v Svetem pismu ne najdemo psiholoških ali osebnostnih značilnosti, ki bi razlikovale ženske like od moških. Prav tako besedila niso obremenjena z negativnimi stereotipi in predsodki o ženskah. Svetopisemske ženske so v podrejeni vlogi in brez zunanje moči v primerjavi z moškimi, ki imajo oblast, vendar kljub vsemu niso inferiorne oziroma manjvredne. (Ženskam manj naklonjeno naravnanost je zaslediti šele v mlajših besedilih, od Pridigarja dalje, a v tem omenjena avtorica vidi grški vpliv). Lahko bi tako sklepali, da ženskam takšen »nevtralni« pristop v drugače patriarhalnem okolju olajša ohranitev osebnega dostojanstva in omogoča, da vstopajo v medosebne odnose suvereno. Tako se laže spontano odzivajo na različne vsakdanje situacije in se svobodno povezujejo z drugimi ženskami. V okolju, ki ženskam ne krade notranje moči in samozavesti s poniževanjem in s strahom pred ženskami, je namreč laže ohraniti tudi medsebojno sočutje oziroma pristen posluh za drugega, bodisi v njegovem veselju ali
Anica Koprivc Prepeluh - Upravičenost oblikovanja ž. terapevtskih skupin 119
stiski. Zglede takšne iskrene medsebojne podpore in tenkočutne povezanosti žensk v ranljivih situacijah najdemo tudi v Svetem pismu. Marija, Jezusova mati, in Elizabeta, mati Janeza Krstnika, sta se, denimo, povezali v nosečnosti in v medsebojni pomoči v zanju novem, veselem in presenetljivem ter zato ranljivem položaju (Lk 1,31-56). Zgled skupnega premagovanja stiske izgube pa sta nam lahko Ruta in njena tašča Naomi (Rutina knjiga). Žensko povezovanje torej v sebi skriva potenciale, ki jih velja izkoristiti tako na terapevtskem kakor tudi pastoralnem področju.
Reference
AGPA (The American Group Psychotherapy Association). 2007. Practice guidelines for group psychotherapy. The American group psychotherapy association science to service task force. Http://www.agpa.org/guidelines/AGPA%20 Practice%20Guidelines%202007-PDF.pdf (pridobljeno 31. 1. 2009).
Anderson, Carol M., in Diane P. Holder. 1991. Women and Serious Mental Disorders. V: Monica McGoldrick, Carol M. Anderson in Froma Walsh, ur. Women in Families: A Framework for Family Therapy, 382-405. New York: W. W. Norton & Company.
Barlow, David H., in V. Mark Durand. 2002. Abnormal Psychology. An integrative approach. 3. izd. Australia: Wadsworth.
Barlow, Sally H., Gary M. Burlingame in Addie Fuhriman. 2000. Therapeutic application of groups: From Pratt's »thought control classes« to modern group psychotherapy. Journal of Group Dynamics 4, st. 1:115-134.
Bernardez, Teresa. 1996. Women's therapy groups as the treatment of choice. V: Betsy DeChant (ur.), Women and group psychotherapy: Theory and practice, 242-262. New York: Guilford Press.
Brooks, Garry R., in Glenn E. Good. 2001. The new handbook of psychotherapy and counseling with men: A comprehensive guide to settings, problems, and treatment approaches. 2 zv. San Francisco, CA: Jossey-Bass.
Burlingame, Garry M., in Julie Ann Krogel. 2005. Relative efficacy of individual versus group psychotherapy. International Journal of Group Psychotherapy 55:607-611.
Burman, Erica. Engendering authority in the group. 2001. Psychodynamiccounselling 7:247-269.
Cohn, Deborah A., Daniel H. Silver, Carolin P. Cowan, Philip A. Cowan in Jane Pearson. 1992. Working models of childhood attachment and couple relationships. Journal of Family Issues 13:432-449.
Copeland, Ellis P., in Robin S. Hess. 1995. Differences in young adolescents' coping strategies based on gender and ethnicity. Journal of Early
Adolescence 15:203-219.
Cvetek, Robert, Tomaž Erzar in Barbara Simonič.
2006. Medgeneracijski prenos verskih vrednot pri predzakoncih in izbira partnerja. Anthropos, št. 3/4:131-148.
Cvetek, Robert. 2009. Bolečina preteklosti: Travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
Davis, Marry C., Karen A. Matthews in Elisabeth W. Twamley. 1999. Is life more difficult on Mars or Venus? A meta-analy tic review of sex differences in major and minor life events. Annals of Behavioral Medicine 21:83-97.
DeChant, Betsy. 1996. Women and group
psychotherapy: Theory and practice. New York: Guilford Press.
Erzar, Tomaž, Matej Torkar in Katarina Kompan Erzar. 2010. Shame-proneness and its correlates in couples. Psihološka obzorja 3:89-102.
Fatimah, Rika P. L., Abdul Aziz Jemain in Ibrahim Kamarul. 2008. Women-Family in Quality Perspective. Social Indicators Research 88:355-364.
Flynn, Francis J., in Daniel R. Ames. 2006. What's Good for the Goose May Not Be as Good for the Gander: The Benefits of Self-Monitoring for Men and Women in Task Groups and Dyadic Conflicts. Journal of Applied Psychology 91:272-281.
Fritch, April M., in Shannon M. Lynch. 2008. Group Treatment for Adult Survivors of Interpersonal Trauma. Journal of Psychological Trauma 7:145-169.
Frymer-Kensky, Tikva. 2002. Reading the Women of the Bible: A New Interpretation of Their Stories. New York: Schocken books.
Gurian, Michael. 2002. The Wonder of Girls. New York: Atria Books.
Herman, Judith Lewis. 1997. Trauma and recovery. New York: Basic Books.
Holmes, Lucy. 2002. Women in groups and women's groups. International Journal of Group Psychotherapy 52:171-188.
Hoshmand, Lisa Tsoi. 2003. Value choices and methodological issues in research with women.
120 Bogoslovni vestnik 73 (2013) • 1
V: Mary Kopala in Merle A. Keitel, ur. Handbook of counseling women, 546-556. Thousand Oaks, CA: Sage. Navajata Leech in Kees 2005, 367.
Huston, Kathleen. 1986. A critical assessment of the efficacy of women's groups. Psychotherapy 23:283-290.1
Kaplan, Alexandra G. 1987. Reflections on gender and psychotherapy. Women & Therapy 6:11-24.
Kauffman, Eda, Martha Morrison Dore in Lani Nelson-Zlupko. 1995. The role of women's therapy groups in the treatment of chemical dependence. American Journal of Orthopsychiatry 65:355-363.
Kimball, Thomas G., Elizabeth Wieling in Andrew Brimhall. 2009. A Sense of Sisterhood: A Qualitative Case Study of a Flexibly Structured, Long-Term Therapy Group for Divorced Women. Journal of Feminist Family Therapy 21:225-246.
Leech, Nancy L., in Nathalie L. Kees. 2005. Researching Women's Groups: Findings, Limitations, and Recommendations. Journal of Counseling & Development 83:367-373.
Legato, Marianne J. 2006. Zakaj si moški nikoli ne zapomnijo, ženske pa nikoli ne pozabijo? Izola: Meander.
Lemkau, Jeanne P., in Carol Landau. 1986. The »selfless syndrome«: Assessment and treatment considerations. Psychotherapy 23:227-233.
MacNab, R. Tracy. 1990. What do men want? Male rituals of initiation in group psychotherapy. International Journal of Group Psychotherapy 40:139-154.
Marmarosh, Chery L., Victoria A. Franz, Mosetsa-nagape Koloi, Rebekah C. Majors, Amanda M. Rahimi, Jonne G. Ronquillo, Rachel J. Som-berg, Jessica S. Swope in Katherine Zimmer.
2006. Therapists' group attachments and their expectations of patients' attitudes about group therapy. International Journal of Group Psychotherapy 56:325-338.
McDonald, Lisa M., in Karen Korabik. 1991. Sources of stress and ways of coping among male and female managers. Journal of Social Behavior and Personality 6:185-198.
McGoldrick, Monica. 1991. Women Trough the Family Life Cycle. V: McGoldrick, Monica, Carol M. Anderson in Froma Walsch, ur. Women in Families: A Framework for family therapy, 200-226. New York: W. W. Norton & Company.
Miller, Jean Baker, in Irene Pierce Stiver. 1997. The Healing connection: how women form relationships in therapy and in life. Boston: Beacon Press.
Nolen-Hoeksema, Susan, Carla Grayson in Judith Larson. 1999. Explaining the gender difference in depressive symptoms. Journal of Personality and Social Psychology 77:1061-1072.
Northrup, Christiane. 2003. Žensko telo, ženska modrost: Priročnik o zdravju in dobrem počutju v drugem življenjskem obdobju. Tržič: Učila.
Oakley, M. Anne. 1996. Short-term women's groups as spaces for integration. V: Betsy DeChant, ur. Women and group psychotherapy: Theory and practice, 263-283. New York: Guilford Press.
Ogrodniczuk, John S., William E. Piper in Anthony S. Joyce. 2004. Differences in men's and women's responses to short-term group psychotherapy. Psychotherapy Research 14:231-243.
Ogrodniczuk, John S., William E. Piper, Anthony S. Joyce in Mary McCallum. 2001. Effect of patient gender on outcome in two forms of short-term individual psychotherapy. Journal of Psychotherapy Practice and Research 10:69-78.
Ogrodniczuk, John S. 2006. Men, women, and their outcome in psychotherapy. Psychotherapy Research 16:453-462.
Ogus, E. Dara, Esther R. Greenglass in Ronald J. Burke. 1990. Gender-role differences, work stress and depersonalization. Journal of Social Behavior and Personality 5:387-398.
Oražem, France. 1993. Teologija duhovnosti. Ljubljana: Teološka fakulteta.
Platovnjak, Ivan. 2003. Vloga psihologije pri duhovni rasti. Tretji dan 32:126-132.
Prijatelj, Erika. 2008. Izziv teorij o psihološki dinamiki ženskega verovanja. Bogoslovni ve-stnik 68: 113-122.
Robertson, John M., in Louise F. Fitzgerald. 1992. Overcoming the masculine mystique: Preferences for alternative forms of assistance among men who avoid counseling. Journal of Counseling Psychology 39:240-246.
Schut, Henk A. W., Harold M. S. Stroebe, Jan van den Bout in Jacques de Keijser. 1997. Intervention for the bereaved: Gender differences in the efficacy of two counselling programmes. British Journal of Clinical Psychology 36:63-72.
Sikkema, Kathleen J., Nathan B. Hansen, Arlene Kochman, David C. Tate in Wayne Difranceisco.
2004. Outcomes from a randomized controlled trial of a group intervention for HIV positive men and women coping with AIDS-related loss and bereavement. Death Studies 28:187-209.
Taylor, Shelley E., Laura Cousino Klein, Brian P. Lewis, Tara L. Gruenewald, Regan A. R. Gurung in John A. Updegraff. 2000. Biobehavioral response to stress in females: Tend-and-befriend, not fight-or--flight. Psychological Review 107:411-429.
Voci, Alberto, Miles Hewstone, Richard J. Crisp in
Mark Rubin. 2008. Majority, Minority, and Parity: Effects of Gender and Group Size on Perceived Group Variability. Social Psychology Quarterly 71:114-142.