Podkrapki Judež7 »Močnih je še drugih tudi dosti v fari.« »Pa nobenega takega, ki bi bil za to delo. Ti si sam, nimaš nikogar svojega ... hehehe, na denar pa si in za svetnika bi se tudi rad napravil.« »Kdo to pravi?« se je Judež razburil. »Ljudje .. . in ljudje pravijo, da se boš ti oglasil za grobarja. Župan me je prosil, naj te vprašam.« »2upan? Nadvornik? Kako pa se je ta mene spomnil?« »Hehehe, Julka mu je to misel dala, Julka. Je rekla, da bi ti bil zato.« »Ka.i? Kaj? Julka? Tega ne verjamem,« je govoril Judež. »Naj svojega brata vpraša, če bi ta hotel!" »Hahaha, Petra — kodi pa misliš? Županov Peter? Ta se ne sme v nevarno>st podajati. Kdo bi pa potem bil za župana, ko starega ne bo več? Hahaha!« se je smejal Migec na ves glas. »Mene pa bi radi spravili v nevarnost, kaine? Zame ni škoda, kaj?« je sikal Judež skozi zobe. »Ba-ba-ba! Zate ni nevarnosti — kopriva ne pozebe, je rekla nadvorska Julka.« »Lažeš, lump!« »Če meni ne verjameš, kar pojdi gor pa jo vprašaj! ... Hehehe!« »Ti satan —, ubil te bom!« »Oho, mene nikar! Nadvorsko daj, če hočeš! Jaz t le ponavljam, kar je ona rekla.« Judež je umolknil, vse telo mu je drhtelo. Migec pa je hujskal naprej: »Nadvorska pravi, da so moški vsd strahopetci; ir eden si ne upa, da bi tisto malo svojega življenja tvega' ko itak vse vkup piškavega oreha ni vredno. Ce te je ka: fanta, si lahko zaslužiš čast Ln denar... in če se koz na lezeš in umreš, pa svoji ljubici lahko kaj zapišeš.« Judež je starega satana pogledal s tako divjim po gledom, da se je ta rajši pobral in izgubil. Hudobno se j režal, kc je švedral nazaj. Ko je bil že dovolj daleč, j na svoje orglice zaigral žalno koračnico, kakor jo god n-. pogrebih igrajo. Njegov namen ni bil, da bi Judež pregovoril, naj se prirue grobarskega dela; s svojim hu dobnim govorjenjem ga je le hotel nahujskati, da bi zs mrzel vso faro in vse ijudi, Julko pa še posebej; tako j upal, da se bo zopet povrnil k njemu. Toda dosegei je ravno nasprotno od tega, kar j mislil. Judež je šel počasi proti dorau. Vao noč ni zatisn očesa, vso noč in ves naslednji dan — bila je sobota ie premišljeval. Proti večeru je šel na faro in v cerke Kaplan je bil v spovednici. Le nekaj starih ženic se je t, plazilo po mračni cerkvi. Judež je pokleknil k spovednic. in je s posebno pobožnostjo opravil spoved. V nedeljo je po drugi maši šel na občino in se je za čas, dokler razsajajo koze, javil za grobarja ... Hudi časi so se za.eli zdaj za njega. Že prva dva tedna je imel tri pogrebe. Sprva se je le z največjo težavo premagal, tako se mu je studilo in tako ga je bilo groza pred mrliči. Po sili in s trdno voljo pa se je navadil, da je opravljal to delo kakor vsako drugo. Pa se ni držal le tega, kar je prevzel, temveč je pomagal, kjer je bilo treba. Letal je k zdravniku, nosil zdravila, hodil po duhovnika in marsikateremu bolniku je Btregel. Najbolj se je brigal za tiste, ki so bili zapuščeni in sami in je po cele dni in noči prebil ob njihovi postelji. Marsikateremu je rešil življenje. Tako se je zgodilo, da so se Dobjeveščani v tej hudi preizkušnji z zaupanjem ozirali vanj in gledali v njem svojega velikega dobrotnika. Medtem ko je sprva opravljal svoje nevarno delo z neko nevoljo in trmo, so ga počasi prevzeli plemeniti nagibi; ta neprestana bližina smrti in to žrtvovanje dan na dan ga je očistilo in je vzbudilo v njegovi duši to, kar je bilo V njej lepo, dobro, krščansko. Dan na dan je imel tudi opravka z duhovnikom in zdravnikom, ki mu nista le svetovala, kako se naj varuje, da se bolezni sam ne naleze, temveč sta tudi sicer bila prijazna z njim in sta ga večkrat pohvalila. Vesel pa je bil posebno zaradi tega, ker !e videl, da so mu Dobjani res hvaležni, da ga imajo ka:or za svojega in ga tudi kličejo z njegovim krstnim imenom: Tonč. Vse. kar ;e .:'<. ns, -ijem plahega, trmastega, surovega, se je otajalo, prvič se je začutil kot človek, ki velja kakor drugi. Pa ne le v Dobji vesi, po vsem Podkraju so ljudje govorill o njegovi vnemi in marljivosti; mnogi so se mu čudili, marsikdo ga je hvalil, nekateri pa so seveda vse črno videli in so se zgražali, češ kak je ta človek, vse stori za denar — kakor pravi Judež prodaja za denar svoje zdravje in življenje. »Coprnik Migec« mu seveda ni mogel odpustiti, da se je tako spredelal; saj — kje bi si bil mislil, da bo res šel za grobarja! Migec je bil toliko hudoben, da je vse, kar je kdo slabega o Judežu rekel, temu na uho spravil. Še enkrat je v Judežu vzplamtela stara trma, toda prišel je že tako daleč na dobro pot, da je obrekljive jezike zaničljivo preziral. Le še bolj vneto se je posvetil postrežbi okuženih bolnikov. Čudno je bilo, da kuga ni prestopila Dobje vesi in je ostal sicer ves Podkraj zdrav. Štirinajst tednov je razsajala in je vsega umrlo en in d.vajset ljudi. Od drugega tedna v aprilu dalje ni nihče več umrl, pa kuga je le počasi jenjavala. Nazadnje je kazalo, da si je izbrala še Judeža samega. Judež je tedaj stregel dvema, ki sta bila že čisto na koncu. Tri dni in tri noči se ni ne sezul ne slekel in ni očesa zatisnil. To je bilo tudi za njega preveč. Četrti dan ga je zjutraj začelo tresti, glava ga je bolela, žila mu je tolkla hitreje in močneje, zdaj ga je zeblo, potem ga je obšlo vroče — in proti večeru je bil tako truden in one- mogel, da se je komaj še držal pokonci. Zdaj ni pomagalo nič, pustiti je moral svoja bolnika in gledati, da pride domov. Z zadnjimi močmi se je privlekel čez hrib v Kot k Jeruljini bajti. Bil je bled kakor smrt in potne srage so mu stale na čelu. Ko ga je ženkica zagledala, je zavpila: »Sveta Pomagalka — Tonč, Tonč, koze si prinesel! Kaj bo, za sveto božjo voljo?« Bolnik je na en dušek izpil kozarec žganja, ki si ga je bil grede domov kupil, ulegel se je in se je začel neznansko potiti. Jerulja se je sukala okoli postelje in je rotila vse svetnike in svetnice božje. Enkrat je stopila blizu, spet se je plaho umaknila, potem je letala sem in tja in ni vedela, kaj išče. Ko je bilo že blizu polnoči, se je uatavila ob njem in mu je rekla: »Tonč, ali me čuješ? Tonč, jaz vem, kaj bo pomagalo, da ti bo bolje. Ko se bo zasvitalo, pojdem na božjo pot k Mariji v Puščavo. To bo pomagalo, gotovo ti bo pomajjalo.« Bolnik, ki ga je kuhala vročina, ni nato nič odgovoril, temveč je zmedeno blodil. Jerulja ga je gledala, Čisto jo je zbegal pogled na njega, začela je še bolj glasno moliti, pa vsa molitev se ji je zmešala. »Sveta Marija Pomagalka,« je stokala, »hiti nam na pomoč! ... Sveta Apolonija, ti pomagaj! ... Ne, ne, saj, sveta Apolonija, ti si za zobe. Sveta Lucija, ti si za vročino in za očesa! ... O ti sveti Hieronim, varuj nas treska in hudega vremena! ... Sveti Lavrencij, ti nas pohladi! Sveti Rok, reši nas kuge!... O ljubi Jezus, pokroftaj, požegnaj in napoji verne duše v vicah! ... Pridite, verne duše, pridite na pomoč! ... Sveta Marija, čisto sem zmešana, vse se mi suče okoli buče, morda sem se že koz nalezla! O mati Marija, vzemi me k svojemu Sinu v nebeško kraljestvo! Amen.« Bolj ko se je bolnik premetaval, bolj ko je stokal, bolj je bilo ženkico strah. Nazadnje se ni mogla več držati, planila je v kamro, preoblekla se je, napolnila koš, vzela palico in zbežala iz bajte. Če je bila hitra, je v Bistrici lahko še ujela jutranji vlak in je bila proti poldnevu že pri Mariji v Puščavi. Grede pa ji je prišlo na misel, da bi Tonč mogel medtem umreti, in če bi umrl brez zakramentov, bi bila ona kriva. Obrnila se je proti fari in k župnišču; tu je potegnila za zvonec pri vratih. Ni minulo dobrih pet minut, že je prišel gospod kaplan čisto oblečen; bil je prepričan, da je treba naglo kam na spoved. Jerulja mu je s pretrganimi besedami dopovedovala, da je Tonč v njeni bajti, da se je črnih koz nalezel, gospod naj ga gredo takoj sprevideti, da ne bi brez zakramentov umrl — ona pa mora k Mariji v Puščavo, drugače ?& bolnika ni več pomoči. »Kdo pa je pri bolniku?« je vprašal duhovnik. /¦Nobetien — cisto sam je v bajti,« je zajecala ženka; »jaz pa moram v Puščavo, mudi se mi... tu imate ključ, da si boste mogli odkleniti; bajto sem zaklenila ... Ko ga boste sprevideli, vzem.te iz skrinje moje rože — jih je polno, so zlate in srebrne tudi, v i.aoji kamri so zelene, ne pozabite jih!« »Ti si čisto zmešana,« jedejal kaplan nevoljno; »pustiš bolnika samega pa se podajaš na božjo pot, ta je lepa! Ali nisi nikoli čula za dela krščanskega usmiljenja?« »Pač, pač ... saj znam katekizem. Dela krščanskega usmiljenja so: Nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, krivico potrpežljivo prenašati, za žive in rajne moliti — ali ni tako?« »Na glavno reč pa zabiš ... Prav je moliti, pa o pravem času. Najprej je treba bližnjemu pomagati in bolniku postreči. Tebi nihče ni tako blizu kakor Tonč. Kdo pa naj mu drug postreže, če ti ne?« »Moj Bog, moj Bog, jaz še nikoli nisem bolniku stregla. K Mariji v Puščavo pojdeti in mu pošljem Našo ljubo Gospo sem — ta zna bolje streči kakor jaz.« »Ali misliš, da se bo Naša ljuba Gospa dala taki ženski komandirati, ki ne ve, kaj je njena dolžnost? — Takoj se mi vrni in stori, kar si storiti dolžna! Skup pojdeva. Najprej moram videti, kako je z bolnikom.« Kaplan je šel predi, Jerulja pa je capljala za njim in je vzdihovala in stokala pa polglasno šepetala razne molitve. Ravno svitati se je začelo, ko sta prišla do bajte v Kotu. Pa kaj Bta zagledala! Duri so bile od kraja odprte, bolnika ni bilo nikjer, tudi njegove obleke ne. Zaslutila sta, da je kaj narobe, in sta prebrskala vse kote po bajti, iskala sta okoli bajte in klicala Tonča, pa nista našla sledu za njim. »Zdaj pa imaš,« je zagodrnjal kaplan. »Angel varuh ga je odnesel,« je odgovorila Jerulja. »Ga je že na pravi kraj zanesel.« »Seveda, to bi bilo prijetno, ko bi nemarni ljudje lahko angelom pa svetnikom svoje dolžnosti nalagali,« se je gospod kregal. »Zraven njega bi bila morala čuti, ne pa bežati. Zdaj je ves vročičen zašel ven na mraz, v les kam, tarn je še do kolen shega, in si je šel po smrt. Kriva pa si ti, neumna Jera!« »O ljuba Pomagalka! Sveti Volbenk, ti nas varji jeze in sovraštva!« je zajavkala Jerulja. Letala je venomer sem in tja, nazadnje se je lotila skrinje in je pobrala iz nje vse suhe rože kar jih je bilo, da bi se prepričala, če ji katera ne manjka. Duhovnik pa je odhitel v Dobjo ves, da bi videl, če se Judež morda ni tja vrnil. Pa tudi v Dobji vesi ga rti našel, niti ni kaj zvedel o njem. Zdaj so se zbrali možje in so cele ure iskali po lesu in vse okoli bajte v Kotu; pa vse iskanje je bilo zaman. Na večer so nehali z iskanjem in so bili prepričani, da je Judež izgubljen. Ta ali oni je hinavsko požaloval, eden ali drugi je dejal, da ni posebne škode, če fe je izgubil; Dobjani pa so resnično žalovali za njim. Nekaj skrivnih solz za njim je ušlo Nadvorski Julki. .. (Dalje sledi)