UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
——
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. BO kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
Štev. II.	\ Ljubljani, 1. junija 1886. 1.	XXVI. leto.
Prvo berilo in slovnica za slov. ljud. šole.
(Odgovor ocenjevalčev.)
(Dalje.)
Nadaljuje svoj odgovor v 7. listu „Tovariševem" mi oponašata gg. Razinger in Žumer protislovje, rekoč, da pišem „jezik je v ,Berilu' domač", pozneje pa trdim, da „se ne bere po domače". A temu ni tako. To protislovje sta le ona umetno s tvoril a, da sta — prepričan sem — po pomoti premestila vejico moje ocene.
V	3. listu „Tovariševem" na 36. strani v predzadnjem odstavku pišem jaz: Jezik je v „Berilu" priprost, (z nekaterimi izjemami) domač . . . ., ona pa te moje besede v svojem odgovoru na strani 98. tako-le prepisujeta: Jezik je v „Berilu" priprost (z nekaterimi izjemami), domač .... Gospoda tovariša prestavljata tedaj mojo vejico v prepisu za oklepaja, vsled česar pridevata moj oklenen dostavek (z nekaterimi izjemami) pridevniku „priprost", dočim sem ga jaz vedoma postavil pred pridevnik „domač". Poudarjam: vedoma; kajti ko sem to pisal, vedel sem dobro, da greši pisava v berilu na nekaterih mestih zoper svojstvo našega jezika, da ni torej povsem domača. Na dotične glavne pomanjkljivosti sem kazal v svojej oceni na strani 37. in 51. in prav z ozirom na nje sem dostavil „(z nekaterimi izjemami)".
Da nisem namenil tega dostavka pridevniku „priprost", sledi tudi iz nadaljevanja moje ocene, kder nisem navel le enega samega pogreška zoper pri prostost jezikovo v berilu. To bi bil pa izvestno storil, ako bi bil tako pisal, kakor prepisujeta gg. tovariša, kajti dolžnost mi je bila podpreti tudi z dokazi svoje trditve.
V	podrobneji odgovor na oni odstavke (str. 98.) se ne morem spuščati iz razumljivih vzrokov, če tudi bi to pr&v rad storil, ker jako dvoumim, da bi se iz slovniških pogreškov dalo sklepati o priprostosti jezikovej ali obratno.
Moja ocena in odgovor gg. tovarišev mora biti nekaterim čest. čitateljem „Tovariševem" prava uganka, katero pojasniti si štejem v posebno dolžnost.
„Berilo", koje sem jaz imel pri ocenjevanji v rokah, bilo je menda natisneno v lanskem februariji; jaz sem je prejel konec prešlega šolskega leta. Če tudi čitam vse slovenske liste in šolske še s posebno pazljivostjo, vender nisem do sedžij nikder bral, da bi bilo „Berilo" doživelo drugi natis. Stoprv v odgovoru na oceno čitam: Izdaja te knjige, katero imajo otroci v roki, bila je dotiskana sredi meseca oktobra 1885. leta. To je bilo — se ve — zame nekaj novega, zato si tekoj naročim en iztis „dotiskan meseca oktobra".
L
Po pregledu spoznam, da se ta izdaja posebno v slovniškem delu vidno razločuje od prejšnje. Tu je izpuščenih ali vsaj premenjenih onih osem nalog, katere sem jaz v oceni (str. 53.) obsodil z metodičnega stališča*). Tuje dalje popravljeno spregalo „risati", pravilo o polglasnem e pred r-om, o pojmu glagola in mnogo slovniških in drugih pre-greškov. S kratka: knjiga dotiskana v oktobru je vidno izpremenjena.
Kolikor je meni znano, je v knjigarstvu navada, da se tako važne poprave ozna-menujo uže na naslovnem listu z opazko „druga izdaja", ali „drugi popravljen natis". Kako je to, da se je tu opustilo? — S&j knjigi so izdaje le na čast, ker svedoče njeno rabljivost. Dalje je to oznamenovanje potrebno zarad jasnosti, ako nastanejo različna menjenja o knjigi — in še celo potrebno za šolsko knjigo. — Gospodoma tovarišema je predobro znano, koliko sitnosti si prihrani učitelj, ako skrbi, da imajo otroci knjige (z različnimi natisi) istega natisa v roti. Kako se more tedaj prikupiti knjiga, ki svoje različnosti prikriva! —
Sedaj bode ona uganka jasna. Jaz sem napisal oceno o prvi izdaji „Berila", a gospoda se delata, kakor bi je ne bilo in se opirata le na popravljeni natis. Kedor je torej čital prvi natis „Berila" in mojo oceno, mora se čuditi odgovoru gg. tovarišev, in komur je prvi natis „Berila" neznan, ne razume tudi moje ocene.
Ako bi bila tedaj gospoda odločno odgovorila: Pogreški, nevedeni v oceni, nahajajo se res v prvem natisu najinega „Berila", a v drugem sva nekatere popravila, — prihranila bi bila sebi in meni mnogo besed. Kaj pomaga lakonično zanikovanje: Teh pogreškov ni v berilu, onih ne najdeva v tolikem številu, ko pa so v berilu. Suho zatrjevanje in zanikovanje je pač le tam na mestu, kder velja izrek: jurare in verba magistri.
Čudno se mi dalje vidi, da nista gg. tovariša popravila v drugi izdaji vseh pogreškov grešečih zoper ista pravila. Polovične poprave niso poprave.
Nič manj čudno mi ni, da gospoda hoteča opravičiti pomanjkljivosti svoje knjige, kažeta na napake „Drugega berila" in „Začetnice". Rad bi vedel, kaj bi rekla gg. učitelja učencu, ki bi hotel svojo kaznjivost zmanjšati s kazanjem na veče zmote svojih součencev. — Sicer je pa treba premisliti, da sti oni knjigi natisneni na Dunaji, in ne v Ljubljani. Ako pa sta se gospoda uže potrudila našteti 104 tiskovne napake v „Drugem berilu", mislim, da bi bila ta svoj trud bolje ukoristila v blagovspešnost našega slovstva po drugej poti nego v obrambo svoje knjige.
Glede trditve: superlativ „najbolj zdrava" je prav tako pravilen kakor „naj zdra-vejša" — opozorim gg. tovariša na §. 125., str. 52. Janežičeve in §. 24., str. 29. Levstikove slovnice, ki nisti istega menjenja, ker stopnjevanje pridevnikovo (deležniki so izeti) z „bolj" ne le ni slovansko, ampak tudi slabo ustreza jedrnatosti našega jezika.
„Plame" sem jaz smatral v oceni tiskovnim pogreškom, gospoda pa imata ta izraz celo za pravilen, rekoč: a tu mu oporekava, da je „plame" (mestu plamen) tiskovna pomota. (Glej Sket str. 16., isto tako Janežič (paradigma) str. 42. in Šuman!) — Na to jaz: Gospoda sta tudi tu v zmoti, ona zamenjujeta namreč moški samostavnik „plamen" (giamme) se srednjim „pleme" (©attung). Srednji samostalniki: breme, vime, vreme, pleme i. t. d. se glase na vshodu: bremen, vimen, vremen, plemen **). V pisme-
*) Gospoda je hočeta sicer v odgovoru zagovarjati, rekoč, da „se take naloge nahajajo v „Drugem berilu in slovnici", n. pr. čuvai, strežai.....", a jaz najdem na teh vsaj nekaj dobrega: da
je vsi ali skoraj vsi slovenski otroci razumejo vsaj po izgovoru. Kako debelo bi pa pogledal natranj-ski, primorski ali sploh negorenjski otrok, ako bi slišal ali čital: zvato, tva, gvava, govof, mvad, itd.!
**) Primerjaj „Miklosisch-Vergleichende Formenlehre der slavischen Sprachen" str. 187., §. 303.!
Ocenjevalec.
nem jeziku se izpušča končni n v edn. imenovalniku in tožilniku. To pa ne velja o moških samostalnikih: kamen, koren, kremen, plamen i. t. d. (Glej: Sket - Sprach - uncl Übungsbuch str. 265.; Levstik str. 79.; Šumam-Mat. slov. 92. in 97.; Šuman — za sred. šole str. 24., c; Miklošič-Vergleich. Formenlehre str. 52. in 180.!) (Konec piih.)
Knjiga Slovenska
XIX. veku.
Med zaslužnimi možmi, o kterih se v slovstvu slovenskem malo govori in piše, je
v
v prejšnjem stoletju še Štefan Kemperle, in v sedanjem France Bile. — Kar o prvem vem, nahaja se v „Slovenski Bčeli" (IV. 1853 str. 43. 44), kjer piše o njem „Ipauc", da je bil fajmošter v Ločniku, skorej popolnoma furlanski fari blizo Gorice, od 1. 1771 do 1789 in je poslovenil evangelij sv. Matevža in sv. Marka, sv. Lu-keža pa le do 16. poglavja. V tamošnjem farnem arhivu se hrani rokopis: „Evangelia secundum Matthaeum, Marcum et Lucam in carniolicum idioma translata a Stephano Kemperle, Caes. Reg. Parocho Lucinici." Ta napis je pristavil naslednik njegov A. Leonardis. — Rokopis slovenski šteje 34 drobno in tesno popisanih pol in folio; na čelu mu je predgovor, v kterem se kratko pa dobro razlaga, kaj je novi, kaj stari testament, in kaj evangeli; imenujejo se vse 27 bukve novega testamenta; na sredi je potem evan-gelski tekst slovenski, na zunanji strani so mnogoštevilne glose ali razjasnjenja težjih besed, izrekov in odstavkov, na znotranji citati iz stare zaveze; na koncu pa je rokopisu pristavljen mali slovar (od pismenke p do zadnje abecedne črke), kjer povč, kako se vsaka reč, ki mu je bila pri tem prevodu potrebna, pravi po a) Krajnsko, b) po Koroško, c) po Slovensko in Bezjačko, in d) po Hervaško itd. — O besedi bodi na primer:
„Kadar je pak Jezus bil rojen v Betlehemi v Judouski deželi, o času Erodeža krajla: pole, tedaj so prišli modri od jutrove dežele v Jeruzalem inu so djali: Kej je ta vnuvič rojeni Judouski kraji? Mi smo njegovo zvezdo vidili v jutrovi deželi, inu smo prišli njega molit. Kadar je letu Erodež kraji slišal, se je ustrašil on, inu ž njim red vsa Jeruzalem. Inu je pustil vkup poklicati vse Višefarje inu Pisarje mej folkom, inu je nje izvprašoval: Kej bi imel Kristus rojen biti? Ino oni so k njemu djali: V Betlehemi v Judouski deželi. Zakaj letaku stoji pisano skuzi Preroka: Ino ti Betlehem v Judouski deželi, nesi kratku nikar nar manša mej Viudi Juda: zakaj iz tebe ima meni priti ta Viuda (t. j. vojvoda), kateri bo gospodoval čez moj izraelski folk itd." (Mat. II. A. — Slov. Bčela. IV. 44).
„Takrat, ko je na Slovenskem toliko domorodcev bilo, kolikor je zdaj čitavnic, tedaj je živel v Harijah na Notranjskem mlad učen duhoven, ves vnet za blagor cerkve in svojih rojakov in za povzdigo slovenskega slovstva. Ime mu je bilo France Bile. Rojen je bil okoli 1. 1784 v Bistrici na Notranjskem; dokončal je latinske in bogoslovske šole izverstno in potem je pastiroval v Tomaju, v Postojini, v Ternovem in poslednjič v Harijah, kjer je u. 5. maja 1. 1824, a pokopan bil po svoji želji v Ternovem. Učenik in potem najzvestejši prijatelj mu je bil Vodnik, kteri je rad k njemu prihajal v Bistrico in v Harije itd." — Pisal sem o njem jaz v Jezičniku IX. 1871 str. 10. — Nekoliko se omenja v Novicah 1. 1858 str. 58, a življenje njegovo je popisal sorodnik njegov, vrli J. Bile v Koledarju družbe sv. Mohorja 1. 1865 str. 28—32, kjer je na pri povedano, da je dobro znal jezik ruski in srbski, da je do cara ruskega zložil krasno pismo, nabiral Vodniku besed za slovar, skladal pesmi, bil izvrsten govornik itd. —
11*
— V dokaz temu bodi začetek pa svršetek iz žalostinke, ktero je zložil bil Vodniku in se nahaja v Vodnikovem Spomeniku (str. 43. 41) ž njegovo razlago nekterih besedi:
Iztiska žalost prevelika mi solzš, Prot' nebu milo gledam in zdihujem, Vesele prejšne žele zlo se razkade, Glej, tist' mi manka, kiga požalujem! Oh dragi Vodnik dragi! vže si zginil nam; Nemila černa smert je prehitela, Prezgodaj tebe vzela, spravla v večni hram; Koga ne bo ta žalost pač zadela?
Ljublanca bližnja, bratec, naj tvoj grob hladi, Ki mimo tebe teka no postaja, Z katero živa Sava zavod lep ti stri, Pa v tem' naj tica petje ti obhaja. Povišal si učeni Vodnik srečno nam Slovenšino, to zviša tvojo slavo, Pa truplo tvoje naj počiva v miru tam, In zemlja naj ne dela teb' težavo.*)
*) Vila die Nymphe. Ovdoviti verwitwen, verwaisen. Kal der Keim. Tuga der Gram. Stare dobe Urzeiten. Slovina Slavenfreundin, Slavengöttin. Tok der Köcher. Peretnice Flugfedern. Slovenja Slavenland. Starinar Veteran. Zgodovina Geschichte. Slovenčavc Slavist. Slave Philomele. Popevka die Muse. Raja Chor, Singchor. Skladati elegeisch singen. Pinka die Leyer, von pinkati, pinklati Leyer schlagen. Žalovina Elegie. V polju svetga Keršovana im Felde d. i. im Gottesacker des heiligen Christoph. Ovenčati bekränzen. Cvetarica die Flora. Vonj Wohlgeruch. Zavod die Revier, der Distrikt. Slava der Ruhm.
Štefan Modrtnjak r 1. 1774 v Središču poleg Ormoža, latinskih šol učil se v Varaždinu, modroslovnih in bogoslovskih v Gradcu, u. župnik pri sv. Miklavžu blizo Ljutomera 1. 1827. Knjižico Modrinjakovih pesmi, ktere je rajnega bratič Lovro rešil pogube, dobil in shranil si je Stanko Vraz, in po njem so tu in tam prišle ne-ktere vže tudi na svetlo (Novic. 1854; Zora 1876; Kres 1881 — 3 itd.). Jako jih hvali Vraz na pr.: „Sudim da su žeženo zlato, pravi ures poezije slavjanske. Iz njih sbor. pravi, čisti um slavjanski glasom domorodnim; misli uzvišene* izložene obrazi sjajnimi fantazije, zdrave, skore, uznešene itd." (Gusle i Tambura str. 158. 159). Na razgled bodi začetek pesmi (1. 1813 gl. Kres III str. 522):
Zadnji človek je na sveti, Ki svoj rod za nič drži: Zapstonj so mu rožni cveti; Njemu nikaj ne diši.
V	nadrah maternih se shrani,
V	njenoj reji se zredi; Mačoho oslepno brani, Mater pa za nič drži.
Erjav kakti Judaš bodi! Naj te pes za plotom jč! Med Slovence naj ne hodi, Ki je prav Slovenec ne!
Fabula.
1.	Enkrat en prevzetni dečarec odjaše
Po cesti z tak naglim kolopom iz paše, Da grive briščijo po zraki in rep, Zpod kopit proč berni prah, kamen in črep.
2.	Po varaši jaše on z velikim skokom, Zahuška veselo pod vsakim oblokom: Na ulici hitro se stečejo ljudi,
No vsaki jašečem dečarcu se čudi.
3.	Zadremljena zbudi se baba pijana Dirjočega mimo zagledne katana, Prestrašena reče: „O gospoda moja! Ste vidli kak jaše Sankt - Juri pozoja ?
4.	Bez ostroge, vuzde, brez žval in čapraka Peklenskiga v zraki je dirjal lišaka." Na to se kobila na kamen pokrukue,
Puf! katana z herbta prek šinjaka smukne.

5. O Muza pomiluj, potuži, poklaguj! Kak sreča v nesrečo prehiti se z vagoj: Prevzetnjak ki hvalo svo komaj podehnul Žalostno se plače, da šinjak si spehnul.
(Cvetje jugoslavjansko I. 1850 str. 208. Knjiž. Zgod. sp. J. Macun 1883 str. 76. 77. Prim. B. Flegerič.)
Jakob Košar r. 14. jul. 1814 pri sv. Jurju na Ščavnici, učil se v Mariboru in v Gradcu, bil duhovnik pri D. M. Tolažnici blizo Gradca, potem dvorni kapelan vla-dike Sekovskega, u. 19. april. 1846. Jako čislal ga je Stanko Vraz, kteremu je nabiral narodne pesmi (vid. Narodne Pesni Ilirsk. 1839 str. 103—4) in Dr. Razlag, kteri ga je opisal v zabavniku svojem „Zora" 1. 1852 in poklonil mu slovo v Drobtincah 1. 1858. Košar je vže dijak vadil se v pisanju slovenskem; poslovenil je nekaj pesmi Schillerjevih, Horacijevih in Gessnerovih, pisaril najprej v Dajnkovici, poslej v Gajevici kakor spričuje Da v. Terstenjak v „Zori" 1. 1872. I. str. 23. 98 itd., kjer je iz literarne zapuščine Jakoba Košara ponatisnjena tudi iz 1. 1831 pesem na pr.:
Že svitla rosa polje moči, Že v hladnem jutri zarja poči, V doline že se skriva mrak. Iz morja modrega na nebi Hiteče megle veter trebi
In žarno bliska solnčni trak.
Jutro.
Počasi megle se žarijo, No solnčni žari gor ležijo
Skoz firmamenta velki krog. Vu rosi vetrec travo gible No silje se vu hladi zible, Veselja zliva se natok.
V žarečem zlati vse se sveti, No solnce je začelo vlčti Toploto svojo na brege. Zdaj mračna tema vsa premine, Bleščijo v zlati se pečine, No stermno čelo od gore.
France Cvetko r. v. Dornavi 1. 1789, župnik v Lembahu, dekan v Ptuju, potem v Ljutomeru, u. v Mariboru 1. 1859. Cvetkove spise posebno homiletičke prinašal je „Slov. Prijatelj" v Celovcu 1. 1879-1881 (Knjiž. Zgod. Macun. str. 73) iz raznih ogovorov na nedelje in praznike, v postu in posebnih priložnostih od 1. 1825 do 1857. Na primer bodi iz pridige za Velikonočno nedeljo 1. 1851 začetek v obliki „Prijateljevi" (1879 št. 3):
„Vesel in posebno srečen je danešnji dan ... In res se na vuzem vse veseli; bogateč in siromak, mlad in star. Da se ta dan loži veselimo, zato smo v pretečenem postu šli k spovedi, prejeli sv. rešnje Telo in svoje duše umili; svoje hiše smo osnažili, nekteri so svojemu telesu novo obleko napravili, nekteri so v znamenje veselja zoro zjutraj vuzemnico (velikonočni kres) kurili in pri vseh hišah se danes tudi boljša hrana na mizo postavlja. Vse to se godi v znamenje posebnega veselja. — Med hranami da-nešnjega dne pa se nektere nahajajo, ki se sicer skoz celo leto nikdar ne pripravljajo in ne zavživajo, ampak samo danes na vuzemsko nedeljo, na primer: r ume niče ali pisan k e, kterih se posebno deca veselijo. Odraščeni rumenice ali pisanke večidel le toliko porajtamo, da ob vuzmu ž njimi deco obdarujemo. Na to pa morda med vami še nobeden ni pomislil, kaj da pisanke pomenjajo, ki se samo ob vuzmu barvajo in zavživajo. Pisanke pomenjajo, da Vam takoj povem, srečo in veselje in imajo od posebne prigodbe iz ajdovskega časa svoj početek. Pripoveduje namreč učeni mož Aelius Lam-pridius, da je kokoš starišev poznejšega rimskega cesarja Aleksandra Severa, posebno dobrega vladarja, tisti dan, ko se je Aleksander narodil, rudeče jajce znesla in ta ru-menica je starišem veliko srečo in veselje oznanila, ki se je spolnilo 1. 227 po Kristusovem rojstvu, ko je Aleksander postal rimski cesar. Od tistega časa so si ljudje rumeuico ali pisanko v znamenje veselja delali, če so drug drugemu srečo in veselje delili.
Mi pa še imamo poseben vzrok, da se na Vuzem veselimo, ker vemo, da je Kristus na danešnji dan za kralja in Gospoda nebes in zemlje povzdignjen zaradi svoje pokorščine do smerti na križu; da on naš brat v nebesih pri Bogu Očetu za nas prosi in posreduje. O sreča! o veselje! Na to veselje nas rumenice ali pisanke opominjajo. Tedaj nas opominjajo pisanke na dosti dobrega in veselega na zemlji; ali one nas opominjajo še tudi na prihodnje vstajenje in na neskončno veselje v nebesih. Te besede vam hočem danes razložiti ter velim rekoč: I Rumenica ali pisanka je kip ali podoba našega vstajenja. II. Rumenica ali pisanka je tudi kip nebeškega veselja. Moje besede bodo vesele, ker je danešnji praznik vesel itd."
Slomšek kot pedagog.
(Dalje in konec.)
Na ta način je bil Slomšek v silno kratkem času preskrbel najpotrebnejše slovenske šolske knjige. O tem Slomšekovein delovanji piše Macun v svoji književni zgodovini slovenskega Štajera še to-le: „Službeni spisi (pri ministerstvu za nauk in pri štaj. namestniji) kažejo vsi do 1. 1857. živo delovanje Slomšekovo na tem polji, ter je ministerstvo posebno leta 1854. v nekem dopisu izvrstno pohvalilo doticno njegovo pri-pomaganje pri zlagi novih šolskih knjig. Dr. Hoffinger v (Wurzbach - ovem slovarji) obžaluje, da dotični dopisi mej Slomšekom in Thunom niso še obelodanjeni. G. korar Fr. Košar pravi str. 251. životop. o SI., da je imel v rokah Slomšekovo ojstro vlogo, v koji je za neke kraje branil slovensko - nemške šole, ter da je vladika sam napisal tako slovnico. — (Dotični dopisi so tedaj menda v Mariboru.)
Slomšek pravi v „Drobtinicah" za 1. 1861. in sicer v gori že omenjenem sestavku „Kratko vodilo" o rabi beril . . na strani 285: „Redke so šole, v katerili bi bilo samo slovensko berilo doma; veči del vse naše šole na kmetih so ponemčene, ki berila v dveh jezikih imajo; to berilo pa je močno skrajšano . . ". Ali čujte, kaj o takih šolah pravi na str. 283 — 284: „So neumni starši, ki svojo deco zato v šolo dajajo, da bi se nemščine naučili, ter mislijo, da je dobra šola taka, v kateri se deca ne(u)mškovati prav debelo učijo, če ravno poleg ne(u)mškovanja Boga, očeta in matere svoje pozabijo. Taka gola ne(u)mškutarija v šoli je morija žlahtnega srca in blagega slovenskega duha. Iz takih nemškutarskih šol prirastejo mladi bahači, pa stari berači, prteni kmetiški gospodje pa slabi orači in gospodarji za jokati. Znajo debelo govoriti, dobrega storiti pa malo . . Je-li tega nemška beseda kriva? Ne daj Bog! Krivo podučevanje v nemščini to dela, ako se za nemščine del drugi veliko potrebnejši nauk zamudi, in deci, ki vrlo nemški zna, grdi napuh vsadi, ki zarodi napačnost, gizdost in nepokorščino, ki so rojnice vsake grdobe in nesreče. Je-li ne pride največ študiranih kmetov na boben?" Ne dá se tajiti, da je od krive stare poti težko koj najti po vsem dobro; ravno tako je resnica, da so n. pr. po večih mestih in trgih, kakor tudi na jezični meji potrebne nemško - slovenske učilnice; ali Slomšekova razkačenst in jasne njegove besede kažejo nam, da so se brez vse potrebe širile gledé jezika mešane učilnice; lehko je misliti, po čigavem krivem delovanju".
Iz navedenih besedi razvidimo, da je bil Slomšek protivnik nemščini, kjer je treba ni. Slomšek pa je bil toliko bolj prijatelj tistih zdravih načel gledé poučevanja v rea-lijah, katera so postala nekaj let po njegovi smrti tudi zakon. V omenjenem vodilu, kako rabiti Malo in Veliko berilo, piše o potrebi realističnega pouka v ljudski šoli takole : „Otroci gledajo živali po zemlji laziti, hoditi in letati, ribe po vodi plavati, ptice pod
nebom habiti, in jih malo malo poznajo, še imenovati jih malokteri znajo! . . Kako malo smo se svoje dni naučili rastlin imenovati! Saj še praproti prav poznali, bukve od gabra, jelke od smreke dobro razločili nismo. Kako potrebno je pa mladini vse to, naj si bo dečko kmet ali rokodelec, deklica, svinjarica ali kuharica, da strupene zeli od dobrih ločiti ve . . . Po kaj je našim otrokom naravoslovje! Morebiti za noroslovje, da jih zmešaš in znoriš? Prijatelj! le počasu. Saj tudi ti v naravi ali naturi živiš, dihaš sapo, piješ vodo, in se rad pri ognji greješ. Je-li ti ni potrebno vedeti, kako se za zdravo sapo skrbi, da zdravo ni prevroče ali premrzlo piti, kako se ognja in druge nesreče varovati, prazne babje vere zaničevati? ... Za toliko bo menje med nami škodljive prazne vere, za kolikor več bo v šoli takega zdravega nauka".
S temi citati iz Slomškovega peresa, mislimo, da smo njegovo delovanje za slovensko šolstvo vsaj nekoliko opisali, zlasti z ozirom na to, naj bi to opisovanje bilo dokaz dobre volje, kjer bode ta spis med prvimi izdelki slovenskimi, ki Slomšeka kot pedagoga opisujejo. Slovenski šolski listi niso bili do zdaj tako srečni, da bi bili mogli prinesti večo oceno tega našega pedagoga; pač je bil to storil slovenski učitelj (Ljudevit Tomšič) v hrvatskem listu — „Školsk em prijatelju" 1. 1873., v katerem je v obširni razpravi, posneti po Kosarju, naslikal Slomšekovo življenje in delovanje. Ta razprava ima na čelu zadnjo kitico njegove elegične pesmi po Slomšeku, („Uč. Tovariš" 1. 1862.), a končuje se z zadnjo Praprotnikove „Britke solzice" (ravno tam). Mi podajamo tukaj k sklepu obedve:
„Večno bo v spominu se hranilo, Kar mu cerkev dolžna je in Slava; Blagor ti gorica in planjava, Kjer njegovo seme bo kalilo!"
„Ranjki! spavaj sladko v svojem kraji, Odpočij se truda, bolečin! Prejmi nezvenljivi venec v raji! Tukaj bode večni tvoj spomin; Dokler bo slovensko gdrje stalo, Tvoje bo ime se lesketalo".
Ivan Lapajne.
Avktoriteta in svojevolja v šoli.
Obravnavano v „Pedagogij skej jednoti za Prago in okolico".
(Dalje in konec.)
Ni li šola takovemu očetu breme? Njene prednosti priznava le takrat, kadar prej vzame ona na svoja ramena del njegovih svetih dolžnosti, kadar oblači ali hrani dete njegovo.
Da, šola, ki sili dete v šolo hoditi, je po njegovem mnenji dolžna ga oskrbovati z vsem, kar zahteva red, kateremu se ima pokoravati; on ne vidi dobročinstva v onej roki, katera je morala sama prosjačiti, da bi imela kaj prosjaku dati.
Zlo učitelju, kateri ne more priskrbeti darov otrokom takovih roditeljev! Izdan je vsakovrstnim napadom.
In to zlo je uže na svetu, ni ga lehko ovirati in težko se ga bode ubraniti; mogoče pa mu je z načeli na sled priti po vplivu one žurnalistične stranke, katera je po resoluciji učiteljskega društva „Diesterweg" začela učiteljstvo črniti z nečloveštvom, barbar-
stvom in z nazadovanjem, katera sama, kakor je prej gosp. Benyšek omenil, podkopuje in uničuje avktoriteto učiteljevo na najnedostojnejši način.
Iskati dalnjih vzrokov bi nas zapeljalo v misterij one grozne bede in nezdravih društvenih razmer, katerih temelj je tako močen in razširjen, da ga ni možno z nobenimi sredstvi izruvati!
Nu, ne moremo li te kuge izlečiti, oglejmo si vsaj sredstva, s katerimi bi se dalo njeno širjenje omejiti in zastaviti!
Ta problem ne bo tako lehko razrešiti, a humanno naše stoletje se bode vender moralo k nekakovemu nasilstvu skloniti, ali na jeden ali na drug način.
Učitelj ne zahteva trstike, on noče biti birič svojih učencev, ali on zahteva kazen v onih izvenrednih slučajih, v katerih ne zadostujejo ne navadna sredstva, ne lastna avktoriteta učiteljeva.
In ker se v takovih slučajih tudi v družini, občini in državi tako kaznjuje, zakaj bi morala zdaj, ko je razmerje odgoje takovo, ravno šola izjeme delati?
Da more učitelj tudi brez kazni razposajenega učenca v mejah poslušnosti dovesti, tega ne tajimo. Ali imajoč pred seboj cilj pouka za vse učence ne more in ne sme jednemu njih darovati vsega časa na škodo šolskemu delovanju, katerega je dolžan izvrševati ne samo radi svoje zavesti, temveč tudi, da se ž njim izkaže svojim predstojnikom.
Takovim načinom ni mogoče poučavati v šolskej sobi, — čeprav je to jedino pravi in humanni način — v katerej je učitelju izročeno 80 in več otrok.
Takove, da rečem razkošnosti v odgoji si more dovoliti le domači odgojitelj, kateremu je poučavati jednega gojenca.
Zato mora učitelj zahtevati popolno poslušnost, ako hoče doseči kak izsledek v pouku. Kadar pa učenec to razmerje s posebno žalečim in odpornim načinom uničuje, mora se dovesti z nekakovim sredstvom k pokornosti, sicer ni mogoče poučevati.
To sredstvo mora biti takove važnosti, da uže njegova eksistenca učenca od slabih del odvrača.
Upornik mora vedeti, da se nahaja institucija, katera ga šiloma ukroti. Ta institucija mora biti izvenšolska, uradna.
Seveda se bode reklo, da je odgoja s svojo umetnostjo do vrhunca dospela, in učitelj se vender mora k povzdigi svoje avktoritete sklicavati na zunanjo pomoč. Ali naj se ne zabi, da bode to sredstvo le za pogojne slučaje, saj se tudi v očitnem življenji, pri doraslih in razumnih ljudeh, kaže potreba takovih pogojnih naredeb in sredstev.
Država sama kaznjuje strogo, da si ohrani red in veljavo zakonov. Čudoredno pokvarjeni ljudje se pokoravajo avktoriteti uradov samo toliko, na koliko imajo ti pravo in moč jih s kaznijo k izpolnjevanji zakonov siliti.
Čudoredno pokvarjen učenec bode se avktoriteti učiteljevej le tedaj pokoraval, ako bode imel i učitelj pravo in moč ga k izpolnjevanju šolskega reda prisiliti. To pravo in moč bi dosegel učitelj z uvedsnjem „šolskih sodnij".
Ta institucija ni nova, uporablja se uže po čeških mestih in izsledki so ugodni. Ko bi si pridobila povsod resno in določeno uradno veljavo, postala bi v šolskej odgoji neprecenljivo sredstvo.
Zakrivi li učenec po izcrpljenji vseh zakonitih kazenskih sredstev z nova kak težek prestopek in ako ni nade na popravo in poboljšanje, javi se takov slučaj takoj šolskej sodniji.
Treba pa razločevati dve vrsti prestopkov, rekše, kot dve različni bolezni; jedno treba polagoma lečiti, drugej pa z brezodlašujočim izsekom okuženi del odstraniti, da se zapreči otrovna oteklina.
K prvej bolezni prištevam težko zadolženje proti čudorednosti, zapeljevanje k za-nemarjenju, tatvino in druge podobne prestopke.
Ako se učenec zadolži zgolj iz navade, ga treba opominjati ter dogodek roditeljem oznaniti.
Ako pa se dogodki zadolženja ponavljajo in ako je njih vpliv poguben na ostale učence, naj se dolžnik oznani šolskemu uradu, da se kaznjuje.
Drugače pa je z drugo boleznijo, če se namreč učenec učitelju očitno pred vsem razredom zoperstavi. Takova drznost ne sme niti trenotek brez kazni ostati, sicer se ves razred pohujša.
Učenec, kateri se noče pokoravati šolskemu redu, kateri sme z uporno roko segati na svetost zakona samega uže kot dete, ponese to seme seboj v občansko življenje ter pomnoži število onih, kateri smatrajo vsako nadrejeno osebo za svojega despoto in silnika.
To je oni sumljivi živelj, kateri s ponosom trdi: „Jaz sem brez vere in narodnosti!"
In mi gojitelji in učitelji naraščaja svojega milega naroda bi naj prevzemali odgovornost za veliko zlo, katerega zatirati nismo imeli pravice in moči!
Narodu našemu, kateremu se je neprestano boriti za vsako ped plodne zemlje in dragi jezik, ni treba kosmopolitov, treba pa mu je tudi v najnižjih vrstah inteligentnih ljudi, proniknenih z neskončno ljubeznijo do svojega naroda z osvedočenjem, da okovov ni več možno z mečem rušiti, temveč z marljivostjo po zakonitem potu.
Iz teh povodov ni moči dovolj pretehtavati uporne moči, katera se v šoli uže često pokazuje, treba jo za rana udušiti.
Kadarkoli se učenec kakega nasilstva proti učitelju posluži, naj se takoj brez odlašanja iz šole odstrani, dogodek pa se oznani šolskej sodniji.
Pristop k pouku mu ne bodi tako dolgo dovoljen, dokler ni bil po zasluženji kaznovan.
Ne more se zanikavati, da bi iz tega ne izhajale neprijetne posledice osobito za brezskrbne roditelje, katere bi bile vsaj nekakova obrana proti čistim prestopkom upornikov.
V ostalem sem mnenja, da bi se uživanje takovega uradnega postopanja omejilo znabiti na 1 ali 2 slučaja na leto.
Tako bi učitelj ne bil osamljen ter bi ne trebal z neljubim obrazom še jedenkrat razlagati radi jednega ali več surovežev, kateri kradejo z neobuzdanim vedenjem svojim součencem pouk a učitelju pripravljajo tuberkulozo.
Tudi ostali učenci dohajali bi v šolo z večim veseljem in učitelj bi lehko čas, katerega sedaj z ničvrednim dečkom po šoli potrati, uporabil za koristnejšo delo na pro-speh šolstva, občine in milega naroda.
Ljud. Krama ta je predložil sledečo resolucijo:
Učiteljstvo zbrano dne 28. sušca 1885. 1. v „Pedagogijskej jednoti v Pragi" razpravljajoč snov „Kako varovati avktoriteto učiteljevo", sklene sledečo resolucijo:
Nekoliko let sem se ponavljajo v učiteljstvu tožbe radi nedostatka disciplinarnih sredstev na občnih in meščanskih šolah, kolikor zadeva to odgojo čudoredno pokvarjene mladine.
I.	Na belem dnevu je, da koristi odgoji mladine, če se globoki čudoredni padci kaznjujejo s kaznijo, ki je primerna velikosti prestopka.
II.	Nujno je, da se avktoriteta brezbrannega učitelja pred licem demoralizovanih učencev povzdigne.
Da bi se to doseglo ter da bi pouk in odgoja lepše napredovala, izjavljamo sledečo željo:
I.	V slučajih, v katerih učiteljstvo z disciplinarnimi sredstvi, po zakonu dovoljenimi, več ne izhaja, naj se uvede preiskava z nečudorednimi učenci in njih roditelji pri krajnih in okrajnih šolskih svetih v posebnih slučajih pa tudi pri šolškej sodniji, katere se naj v ta namen na novo ustanovijo.
II.	V važnih in potrebnih slučajih, kadar bi pohujšanje naraščalo, bodi učencu vstop v šolo na toliko časa zabranjen, dokler se preiskava proti njemu in njegovim roditeljem ne dokonča.	Iz Češčine R. K.
Kompas v ljudski šoli.
Mej učnimi pomočki, ki naj jih ima ljudska šola vsled predpisa slav. c. kr. deželnega šolskega sveta, je tudi kompas. Večina ljudskih šol, kjer delujejo marljivi, za nazorni in realni nauk vneti učitelji, imajo že to učno pripravo v manjši ali večji obliki, cenejo ali dražjo. Nekatere šole so pa tudi še brez nje, kar se ve da ni prav, če pomislimo, da se kaj lehko sestavi to učilo, ki stane le nekoliko krajcarjev. Ako si naredimo sami kompas, imamo sicer priprostejšo, a instruktivnejšo in v vsakem obziru mnogo boljše sredstvo za pojasnovanje prvotnih pojmov o magnetizmu, kakor je kupljen kompas, s katerim se pri razlaganji berilnih vaj n. pr.: „Strani neba", „Magnetizem" le malokdaj to doseže, da bi otroci te vaje umeli ter je v spominu ohranili.
Navadni kupljeni kompas v škatljici zaradi tega ne ugaja nazornemu nauku, ker ga vsi učenci jedne šolske sobe h kratu ne morejo opazovati. Tu ga učitelj le kaže od dalječ in sicer tako, da igla magnetnica ne more niti prosto gibati se, niti kazati nebesnih krajev. Tako poočitovanje ;pa je malo vredno. Ako hočemo vender le učencem kazati najpriprosteje prikaze magnetizma s kompasom, tedaj ne preostaje učitelju dru-zega, kakor učence klicati iz posamičnih klopi k mizi, kjer leži kompas v škatljici. Ta način poučevanja pa se glede na šolski red ne odobruje; ker živa mladina ne miruje, ako je sebi prepuščena, in se skoro ne more od nje zahtevati, da bi bila brez posla mirna. Tem nedostatkom se pomore s pripravo, pri kateri je igla magnetnica v od-
kaže tu pristavljeni načrt, in katera se lehko v obstojne dele razloži ali vsaksebi dene. Okvirček ali držaj Ali CD je od železne ali medene, 2 — 3 debele žice narejen čveterokotnik poljubno velik. Ker je železna žica paramagnetična, to je tako telo, katero magnet privlači, je bolje, da je okvir od medene žice, ki nikakor ne vpliva na gibanje igle; sicer pa sme biti tudi železen, a mora toliko večjega obsega, vzlasti širje biti, da mej magnetico in okvirom ne more biti nobene privlake, ali — da bližina železa ne more ovirati prostega vrtenja magnetnice. Ta okvir je samo za to, da drži magnetnico SJ, da je v njem pritrjena veternica VR, in da se more vse skup prosto obesiti na nit N, ki teče skozi majhen uhasti vijak K v strop zavrtan, da je moč kompas ali višje ali nižje pred učenci obesiti. Kdor pa hoče, da ostane stalno obešen, naj vzame mesto niti tenko žico, kateri sta konca v kljukico za-pognjena. Nad magnetico je pri F in K horizontalno vložena mej klješčice ali dvoj-nata jezička na trden karton prilepljena veternica tako, da se vsak hip more odvzeti in sama pokazati učencem. Veternica je — kakor znano — na 360 stopinj razdeljen krog z običajno zvezdo na sredi, katere štirji glavni traki kažejo na sever, jug, vzhod
prtem visečem držaji, kakor kK
		N	
A	C	5	B
			_
—V S	n		K— J
			
D
in zahod. Da je veternica nad iglo, no pa pod iglo kakor pri kompasih v škatljicah, ima to dobro, da se položaj magnetnice z vsacega učenčevega sedeža razločno vidi, in da se po nji orijentuje, ako visi izpod stropa v sredi nad prvimi klopmi.
Pri F je na okvir pricinjena kratka jeklena iglica (odlomnjena šivanka) mej 2 majhna listka tenke medene pločevine. Na to šivanko se položi magnetica SJ od trdega finega jekla, recimo: 1 dolg košček tenke žage ali peresa kake stenske ure. V težišči je magnetnica prevrtana; v luknjico pa je vdelana o ti a medena gum-bica podobna kapici. Ta vzdržuje magnetnico na osti, da ne pade raz nje, kadar se vrti krog nje. Na obeh polih je magnetnica priostrena, kar pripomore, da lažje v ravnotežji ostane; bistveno pa to ni, je li na kratko ali na dolgo priostrena. Da ni treba še le iz mirnega stanja magnetnice ali po bližanji druzega magneta soditi, kateri konec je severni, kateri pa južni, sta navadno zaznamovana tako, da se južni svetlo zlika, severni pa pusti višnjevo ali temno kalen, ako je magnetnica od urarskega peresa narejena; jeklenica od žage se pa mora na severnem polu višnjevo kaliti. Vse to vsak kovač s prav malim trudom izdela. Kaleno pero se svetlo odrgne s plovcem (Bimsstein) ali smirkovim papirjem (Schmirgelpapier), pa tudi se steklovino v prah zmljeto in na poliman papir potreseno, če pa vsega tega ni pri roki, opravi se to prav dobro z vsako oslo ali na kakem brusu.
Magnetizuje se igla ali predno se svetlo zbrusi, ali pa potem. Poučno in zanimivo je, da ima učitelj dve igli jedno nemagnetovano, drugo magnetovano, da se more z obema eksperimentovati. Učinek magnetovanja naj učenci na svoje oči vidijo. Magnetovanje se zvrši tako-le:
Pri enojnem potezanji se po jeklenici, katero hočemo prirediti v magnetico, samo z jednim magnetnim polom tare ali drgne. Ta Se postavi na sredo jeklenice in ž njim poteza v ono stran, ki ima biti nasprotnoimna od pola, s katerim potezamo. Dospevši na konec jeklenice, privzdigne se magnet visoko ter postavi zopet na sredo, od koder se z nova potegne. To se čim večkrat, tem bolje ponavlja. Potem se druga polovica jeklenice istotako magnetizuje, samo da se zameni magnetov pol, s katerim se v drugo poteza.
Pri dvojnem potezanji postaviti je oba pola podkovskega magneta na sredo jeklenice ter se z obema h kratu poteza proti jednemu in potem proti drugemu koncu, a ne da bi se magnet odvzdignil. Po deset- do dvajsetkratnem potezanji je ustaviti se na sredi in magnet odstraniti. Pri tem je le paziti, da se v severnem konci ne vzbudi južni magnetizem in da igla ni potem naopak označena. V tem slučaji je bolje, da se južni konec še le potem svetlo zbrusi, ko je magnetovana jeklenica postavljena na ost pokazala mirna, kateri konec je sever. (O magnetovanji glej tudi gosp. prof. Seile-kovič-evo „Slov. fiziko za nižje razrede srednjih šol", stran 191.)
Tako priredjena magnetnica se potem položi na navpično iglico v okvirji. Ko se umiri, uravna se še veternica po njej tako, da sever na ve ter niči kaže za pičlih 10 stopinj (10°) proti desni, ako smo namreč z obrazom obrnjeni proti polunočni strani ali severu.
Magnetnica vsacega kompasa ne kaže torej točno proti severu, temuč se nagiba proti zahodu, pri nas sedaj za 9° 52'. To napako imenujemo magnetno deklinacijo ali magnetni odklon. Ta odklon vsako leto pojema poprečno za 6'/a' (minut). Ker je do 0° še 9 X 60' + 52' = 592 minut, torej bode čez 91 let magnetnica kazala prav proti severu, a potem se bode nagibala proti vzhodu, tako da je torej odklon zdaj zahoden, zdaj vzhoden.
S tem, mislim, da sem dovolj pojasnil, kako je pripraviti kompas za ljudsko šolo; drugo, kar bi v pojasnenje služilo, naj čitatelj blagovoljno iz slike povzame, kar menda ni pretežko.
Kdor se zanima za tako prirejen kompas, in si ga sam ne more pripraviti, temu „Narodna Šola" rada postreže ž njim, ker sem jih dal nekoliko po tem opisu narediti.
F. Stegnar.
Iz šole za sol o.
Jta z zlogovanje.
(Sestavil Fr. Jnmsek.)
(Dalje.)
Predvaja VI.
1. Učitelj: „Pridi k tabli in piši, kar ti bodem narekoval---Ji" „Stara
navada je železna srajca".
Učitelj vsem: „Poglejte, ali je ta stavek kje pretrgan, ali ne? — Kje ni vkup?
—	Zakaj - li ne? — Iz česa je tedaj zložen stavek?" — Učenci: „Stavek je zložen
iz besed." Učitelj: „Izgovori prvo besedo tega pregovora---J! — Še enkrat
prav počasi! — Kolikokrat si zinil (usta odprl)? — Beri naprej drugo besedo ti--
—	J!" (i. t. d. do zadnje besede).
„Poišči samoglasnike v vsakej besedi posebej in zaznamovaj jih spodaj s črtico?
—	Kolikokrat smo že usta odprli (zinili) pri prvej besedi? — Koliko samoglasnikov ima ta beseda? Kolikokrat smo zinili pri drugej besedi? — Koliko samoglasnikov ima druga beseda? — Pri tretjej? — Samoglasnikov? — Pri četrtej? — Samoglasnikov? — Pri zadnjej? — Samoglasnikov? — Pri kterej besedi odprla so se usta samo enkrat? — Koliko samoglasnikov je že v njej?"
Otroci pomnite!
Beseda je ima le jeden samoglasnik, zato so se odprla usta le enkrat; v besedah stara in srajca nahajata se po dva samoglasnika, zato so se odprla usta po dvakrat; v besedah navada in železna so pa po trije samoglasniki, tedaj je bilo treba po trikrat ziniti. Kolikor ima tedaj beseda samoglasnikov, tolikokrat je treba pri izgovarjanji ziniti in toliko ima beseda zlogov. Kolikor zlogov ima tedaj prva, druga, tretja, četrta, peta beseda? Ločimo s pokončno črto jeden zlog od druzega!
Pomnite!
Besede, katere izgovarjamo so tedaj ali jed no-, dvo-, tro- pa tudi večzložne.
Učitelj nadaljuje: „Prepišite zdaj ta pregovor s table na svoje ploščice tako, da bo s pokončnico ločen zlog od zloga!" — Ko se je to zgodilo: „Napišite še jedenkrat isti stavek tako, da bo s položeno črto ločen zlog od zloga! Na pr.: Sta-ra na-va-da itd. Takemu znamenju pravi se vezaj.
Po izvršenji: „Koliko besed ima tedaj ta stavek? — Koliko ima vsaka posamezna beseda zlogov? — Koliko zlogov je v vseh besedah? — Koliko zlogov ima že vsaka slovenska beseda? — (Ako se nikdo ne oglasi.) — Vsaka beseda ima toliko zlogov kolikor samoglasnikov. — Kdo mi še tako odgovori? — Kdo še?"
Preštejte !
Koliko glasnikov ima vsak posamezni zlog v tem stavku? — Odločimo jednega od druzega s pokončnicami! Storite tudi vi tako Da svojih ploščicah! — Razvrstite zdaj vse glasnike (črke) tako, da bo mej jednim in drugim vezaj mesto pokončnice!
—	Koliko glasnikov ima prva, druga, tretja, četrta, peta beseda? — Koliko jih imajo
vse besede vkup? — Povej mi--— J! vse sprednike! — Vse končnike! —
Vse srednike! — Iz česa so tedaj sestavljeni stavki? — besede?— zlogi?
2. „Pridi k tabli in piši, kar ti bodem narekoval — — — — J!" Kakoršno življenje, taka smrt.
Opčmnja: Sprednja predvaja je bila tedaj v smislu analitične metode. Ako bi ne zadostilo anali-zovanje jednega stavka (v istem letu), pa se razpelja še jeden stavek ali dva pred očmi in sodelovanjem učencev.
Predvaja VII.
1.	Dobro je, da učitelj učencem ukaže, naj si pripravijo narižane ploščice, da bodo zapisovali glasnike, kateri se jim bodo narekovali; mej vsakim glasnikom naj naredijo vezaj, in kadar učitelj z glasom naznanja (ali se svinčnikom ob mizo trči), takrat naj naredijo znamenje enakosti (=) ter naj poberejo ali zvežejo vse glasnike v besedo. N. pr.: S-t-a-r-a = Stara n-a-v-a-d-a — navada j-e je ž-e-1-e-z-n-a = železna s-r-a-j-c-a srajca. B-o-lj-š-a = Boljša j-e b-o-b-o-v-a s-l-a-m-a, n-e-g-o nego p-r a-z-n-e j - a s 1-i jasli. I. t. d. Učitelj: „Sestavite vse besede po zlogih z vezaj i vmes!" — — „Sestavite besede v stavke!"
Opomnja: To bi bila sintetična metoda. Modri, spretni šolnik vsako v pravem času porabiti ve in zna tako, da, kar prednaša na podlogi jedne, utrdi, na podlogi druge.
2.	Na pr.: K-a-k-or-š-n-o Kokoršno ž-i-v-lj-e-n-j-e — življenje t-a-k-o-š-n-a — takošna s - m - r -1 = smrt. Š - i b - a Šiba n - o - v - o
—	novo m - a - š - o = mašo p - o - j e — poje i. t. d.
Predvaja VIII. Naloga 1.
„Poiščimo iz ? berilne vaje vse enozložnice!" Po napisovanji:
„Beri--— J! — — — napisane enozložnice tako, da boš imenoval vsaki
glasnik posebej, potem pa vse glasnike jedne besede vkup!" Po prečitanji:
„Pomnite! Ako imenujemo poprej posamične črke, potem še le besedo, takrat črkujemo. Kdor hoče, da ne bo pri pisanji črk v besedah mešal ali celo izpuščai, mora znati črkovati!"
Opčmnja: Kar so si otroci po teh vajah osvojili, naj jim učitelj v glavo še bolj utrdi s tem, da jim v „sešitke" črkovaje narekuje nekaj enozložnic, znabiti v abecednem redu.
Naloga 2.
„Napišite prav veliko jednozložnic!"
(Bčri--— Pomnite! —--Opomnja.)	(Dalje prih.)
Družba v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam
na Kranjskem.
Pet in dvajset let je minulo, odkar se je ustanovila prekoristna „družba v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem". Veliko podpore so že dobile mar-
sikatere učiteljske vdove in zapuščene sirote, in nekatera solza radosti se je uže utrnila po licu na smrtni postelji ležečemu učitelju, ko je gledal mirno v voljo božjo udan, svoje okrog sebe — misleč: „saj vender ste preskrbljeni, dasiravno vam nisem zapustil premoženja v Skrinjah, ne v hranilnicah, naložil sem vam pa glavnico pri vdovskem društvu in to bode zdaj za vas skrbelo, dokler ne pridete k svojemu kruhu".
Res, blaga misel je vodila naše sobrate leta 1860., ko še ni bilo postavne pokojnine za učiteljske vdove in sirote, da so ustanovili družbo, katera danes tako lepo cvete in se razvija — čeravno mirno in tiho, a vender plodonosno. V 1. dan novembra 1860. 1. je družba začela, svoje blago delovanje.
V začetku bilo je res pri društvu veliko zvestih udov, a zdaj — žalosten pogled! je le malo število onih, kateri so vpisani, ko bi bili vender vsi kranjski učitelji lehko udje te družbe. Prazen, da ničev je izgovor: „saj bom jaz ženo preživel in ne ona mene, čemu bi torej one goldinarčke spravljal in zato dajal; ko ne bo nikdar haska od njih". Dragi sobrat, saj ni na čelu nijednemu zapisan dan smrti, torej ne ve, koliko časa mu je odločeno živeti, mar pa ne tirja to kolegijalnost, da podpiramo drug druzega, da drug drugemu pomagamo v sili in težavi? Marsikdo tudi pravi: „vsaj je sedaj postavna pokojnina tudi za vdove in sirote in so že preskerbljene, vsaj plačujem v to svrho v perizijski zaklad". Res je tako, ali pomisliti moramo, kdaj še le človek dobi penzijo? Služiti mora celih deset po sposobnostnem izpitu, potem je stoprav zagotovljen, da dobi, v slučaju njegove smrti njegova žena nekaj pokojnine za se in za zapuščeno deco, ali ta vsota je le majhna, s katero se ne more preživeti pošteno, ampak se le životari. V slučaji smerti pred postavnim obrokom za pokojnino dobi se pa le odpravnina, ta se pa lehko kmalu porabi.
Dalje pa tudi nismo učitelji v takih razmerah, da bi mogli si kakovih glavnic nabrati in si kaj premoženja napraviti, ker naši dohodki so skromni in se nam le po malem, in to jako redko zboljšujejo; redek je učitelj, kateri bi si nabral kaj premoženja, posebno tudi zato ne, ker skoro vsak je obdarovan z obilno množico otročičev, kateri hočejo jesti, in potrebujejo obleke in druzega, tako da je res včasih pravi „Bog pomagaj".
Veliko je vdov na Kranjskem, katere poleg male postavne pokojnine dobivajo stalno penzijo od vdovskega društva za se in za svoje otroke, čeravno so bili njihovi možje le nekaj let pri društvu. Tudi so take vdove, katere so dobile le odpravnino iz normalnega šolskega zaklada, a od društva vdovskega dobivajo stalno podporo.
Tovariši pristopajmo z veseljem k prekoristni družbi, ker ne vemo, kako bode z našimi zapuščenimi, ako nas preživi; če pa jih mi preživimo, imeli bodemo zavest, da smo mi drugim vdovam k njihovemu življu kaj pomagali.
Vsak učitelj je lehko ud tega prekoristnega društva, kajti doneski so tako neznatni, da jih vsak lehko plačuje. Za mali dar si ud te družbe lehko pridobi lepo podporo sebi in svojim zapuščenim. Torej, dragi tovariši — kranjski učitelji — zanimivajte se bolj za to prekoristno vdovsko društvo!	Ksaverij od Kolpe.
Knjisevstvo,
— „Izgledi bogoljubnih otrok" iz vseh časov krščanstva. I. del, drugi natis, 1882. 1., str. VI, 151; II. del, drugi natis 1885.1., str. V, 160; III. del, prvi natis 1883 1., str. IV, 172. Spisal Anton Kršič, katehet. Vsak zvezek stane mehko vezan 30 kr., kart. 40 kr., krasno v platnu vezan 60 kr., vsi trije deli vkup krasno v platnu vezani 1 gld. 50 kr. Dobivajo se v Katoliški bukvami v Ljubljani. Te knjižice so prav primerno in vzpodbudno berilo naši mladini. V posebnih sešitkih se ravno tu tudi dobi:
„Sv Germana, izgled krščanske potrpežljivosti". Cena 5 kr. Sv Marije Magdalene Paciške mladostna leta. Cena 5 kr.
33 o p i s i.
Iz Koroškega. »Celovčanka« poroča, da se je letos za preizkušnjo oglasilo '20 ljudskih kandidatov. Nekaj jih je naredilo preizkušnjo iz krščanskega nauka, iz godbe, iz francoskega jezika, — koliko jih je napravilo preizkušnjo iz slovenskega jezika, tega pa nič ne omenja. Ali se mar ni oglasil noben kandidat? Po slovenskih naših farah je 103 ljudskih šol. To jasno dokazuje, kako malo se mara za to, da dobimo več slovenskih učiteljev, kterih dozdaj toliko pomanjkuje.
Iz Trsta, t G. Janko Košuta, učitelj na tukajšnji c. k. nemški deški šoli je 12. preteč, meseca umrl. Pokojnik je bil komaj star še le 30 let, in je bil vrl možak in poštenjak v šoli in zunaj šole. Bodi mu žemljica lehka!
Iz Žalca. V 6. dan maja t. 1. imelo je Celjsko učiteljsko društvo svoje zborovanje, katerega se je udeležilo 17 udov. — Točno ob 11. uri otvori prvosednik g. A. Brez ovni k zborovanje, omeni, daje pred kratkim novi c. kr. okrajni glavar g. Netoliczka nastopil svojo službo ter da je umestno, da se mu učiteljsko društvo pokloni. Po daljšem razgovarjauji izvoli se deputacija, gg.: Brez ovni k, K oder man, Jarc in K obe k, katera takoj gre k okrajnemu glavarju, se mu pokloni, ter ga prosi njegove naklonjenosti. Gospod okr. glavar jo je prijazno vsprejel, se jej zahvalil in rekel, da bo učiteljstvu vedno naklonjen in šolstvo po svojej moči pospeševal. — Ko se je deputacija vrnila, nadaljevalo se je zborovanje. G. prvosednik predstavi novo pristopivša uda gg. Fr. Gostiličarja iz Št. Lorenca in J. Stukla iz Frankolovega. — Nato prečita g. tajnik Ogorelec zapisnik zadnje seje, kateri se po nekem stvarnem dodatku o-dobri. — V imenu pregledovalcev računa poroča g. Vreča, kateri je videl, da je vse redno. O dopisu tolminskega društva glede neke peticije poroča g. Krajnec, predlagaje, naj se Celjsko učit. društvo oklene ove peticije, dodavši jej še 2 točki: 1. penzija naj se podeli s 30 službenimi leti; 2. k penziji naj se vračunijo vsa leta od mature in penzija naj se računi po številu posameznih službenih let, ne pa od 5 do 5 let, ker se pri takem viačunanji lehko 1 — 4 leta izgube.
O drugi točki dnevnega reda: »O vzrejanju dreves do presajenja na določeni kraj,« govori temeljito in poučno gospod Ev. Rupnik. Govornik razlaga, kar je videl in se naučil vlani v napredovalnem tečaji v Mariboru, kako je treba pečke sejati, kako drevesca presajati, pikirati, o-kulirati, sploh, kako je ravnati z drevesci do tega časa, da se presadijo na določeni kraj. Govor je bil za vsacega jako zanimiv, in vsi so mu sledili z največo pozornostjo.
Prihodnje zborovanje bo 10. junija t. 1. Opomniti mi je še konečno, da se, žal, nahaja še mnogo učiteljev, ki še niso pristopili k našemu društvu ali pa slabo zahajajo k sejam ter tako kažejo svojo mlačnost. Ko bi jim bila pomen in važnost učiteljskih društev do dobrega znana, ko bi bili od vzvišenega svojega poklica dovolj prešinjeni, gotovo bi se ne kazal ta žalostni pojav. Ravno v sedanjem času, ko se od vseh strani zaganjajo ljuti sovražniki v šolstvo, treba je, da se oklenemo drug druzega ter skupno stojimo kakor zidi in skale, odbijavši vse navale in napade na naše šolstvo, vedno misleči na besede pesnikove:
" . . Za narod delati, Moči vse moške dati koristi občej , Skerbi nakladati si domovinske, ■ Dolžnost je sveta vsacemu moževi .	(Tugomer).
Na veselo in mnogobrojno svidenje tedaj 10. junija!	K.
Iz Černouilja. Okr. učit. konferenca v Črnomlji bode dne 30. junija t. 1. Razun navadnih točk je na dnevnen redu: »Kako naj učitelj vadi učence v oliknnem vedenji?«
Iz Blagovice. — Letošnja učiteljska skupščina za naš šolski okraj bode v 28. dan julija v Mengeši. Dnevni red je jako obširen, osobito zna točka 3. zanimiva postati. O tem poročam pozneje.*)
Iz Ilotiča.**) Slavno društvo »Narodna Šola« blagovolilo je tukajšnjej šoli poslati mnogo šolskega blaga. Za to se v imenu šolske mladeži presrčno zahvaljujeta
Fran Končar,	Janko Toman,
preda. kr. sv.	učitelj.
*) Prosimo!
**) Po naključbi zakasnjeno.
Uredn. Uredn.
Iz Ljubljane. Potrjena deželna postava. Njih Veličanstvo presv. cesar je potrdil postavo, vsled katere bodo učitelji voditelji enorazrednih ljudskih šol dobivali opravilne doklade.
—	Pismene preizkušnje zrelostne na tukajšnjem c. kr. učiteljišči se bodo pričele v 7. dan, končale pa 12. junija t. 1. Ustni izpiti prično se 5. jul. t. 1.
—	Pismene preizkušnje zrelostne na gimnaziji Ljubljanski prično se ta teden, šolsko leto se sklene 9. jul. t. 1., in potem se dovršijo ustni izpiti zrelostni.
—	Odbor »Slovenskega učiteljskega društva« in odbor »društva v pomoč učiteljem in njihovim vdovam in sirotam bodeta v četrtek v 10. dan t. m. popoludne ob 2. (v društveni sobi) imela sejo, h kateri vse g. g. odbornike imenovanih društev uljudno vabita odbora.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. V Logaškem šolskem okraji se bodo začetkom šolskega leta 1886/87 te-le učiteljske službe stalno nastavile:
1.	na trirazredni ljudski šoli v Žireli II. učiteljska služba s 500 gld. letne plače in s stanovanjem;
2.	na trirazredni ljudski šoli v Žireh III. učiteljska služba s 400 gold. letne plače in s stanovanjem;
3.	na enorazredni ljudski šoli v Hotedršici učiteljska služba s 450 gold. letne plače in s stanovanjem. Prosilci naj svoje prošnje oddajajo do 10. jun. t. 1. pri c. kr. okrajnemu šolskemu svetu v Logatcu.
Premene pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. G. Jan. Rudolf, zač. učitelj v Vrabčah, je za trdno postavljen. — G. A v g. Pire, začasni učitelj v Šent-Kocijanu pri Turjaku, je dobil drugo učiteljsko službo v Borovnici.
iiyfjiwnwom aiTOmM^i^lE)
v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom, kak6 si ohraniti in utrditi zdravje. Za šolo in dom.
Sestavil
Ja^k© Leban.
Ponatis iz „Učit. Tovariša"
To knjižico prodaja po 45 kr. (po pošti 50 kr.) pisatelj
Janko Leban,
učitelj v Avberu (bivši v Lokvi), P. St. Daniel, via Sežana (Küstenland).
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.