Poltniita platana v gotovini
Cena 1 Din
Boditna \vazachi na nase, sunfuitizec
ccHa-cutneniU
batu
		
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in	uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Raču pri Poštni hranilnici št.	16.160. Rokopi8«Y ne vračamo! Telefon št. 21-09.
V Ljubljani, dne 3. marca 1934. «=--					Štev. 9 — Leto lil.	IZHAJA VSAKO SOBOTO
Občinske volitve v Bolgariji
18. febr. t. 1. so se v večini občin ^Bolgariji vršile občinske volitve, M so ... za splošen politični položaj v Bolga-izredne važnosti. Kajti pokazale so, Kako se ljudstvo drži napram sedanjemu esimu in v koliko so posamezne stranke 81_edlle vladni v A« ni _ T.fttn 1031 sn vse
vladni
Dvoglavi črno*rumeni
orel na vidiku
vladni večini. — Leta 1931. so vse . e stranke, kmetijci, demokrati, na-«ialni liberalci in radikali tvorile še *~7®?X'aai »ljudski blok«, sedaj pa so sa-^ino stopile v volilno borbo.
. Izid volitev je bil tak, kakršnega se r Pričakovalo. Kmetska stranka je izšla 01 najmočnejša, saj je dobila 25 % od sen 840.000 oddanih glasov. S tem je pokazala, da je še vedno, kljub svojemu Majhnemu političnemu udejstvovanju, naj-Jacja politična sila na deželi. Od mnogoštevilnih strančic in struj, ki so tekom let nje odpadle, igra pomembno vlogo sa-^o krilo »Aleksander Stambolijski« pod vodstvom bivših emigrantov Todorova in ubova. Dosegla sta 7 % vseh glasov. Osta-. Sfupe, ki jih je nič manj kot deset, ne ^ajo nikake pomembne vloge.
Demokratska stranka, ki zaseda v sedanjem kabinetu najvažnejše resore, je dosegla 15%. Toda za to stranko, ki vodi tudi notranje ministrstvo, so kompaktno glasovale tudi vse turške manjšine. To so ljudje, ki so na usodi Bolgarije popolnoma desinteresiraim in oddajo svoje glasove vedno stranki, ki je slučajno na vladi. Na deželi pa se demokrati niso mogli nikdar ustaliti. Je to predvsem meščanska stranka. Nacionalni liberalci in radikali pa so dosegu le po 2-5 % in 2 %. Kakšne posle-dice bo imel -ta njihov, poraz v vladni Jso-aliciji, še ni mogoče ugotoviti. Značilno pa je, da je kmetska stranka že takoj naslednjega dne po volitvah izjavila, da bo v bodoče tudi ona intenzivneje sodelovala na >usodk bolgarskega naroda. To se pravi, da bo zahtevala še četrto ministrstvo in da ga bo tudi dobila Izgleda, da bo dobila prometno ministrstvo, ki so ga do sedaj upravljali radikali.
Tudi opozicijskemu taboru niso volitve prinesle nikakih presenečenj. Zmernejše stranke so popolnoma izginile. Pri radikalnejših pa se opaža isti pojav, kakor v drugih deželah, namreč odtok mas s skrajne levice na skrajno desnico. Ko-nmnasti so večinoma prešli k nacijonalno-socijalističnemu gibanju bivšega ministrskega predsednika Cankova.
Važna je vloga, ki jo danes igra profesor Cankov. Po smrti Stambolijskega leta 1923 je ustanovil meščanski blok »De-mokratičeski Sgovor«, ki je bil na krmilu ■Bolgarije do junija leta 1931. Komaj je Sgovor po svojem porazu pri zadnjih zborničnih volitvah prešel v opozicijo, je propadel. Pripadniki demokratičnih principov 80 se oklenili med tem umrlega min. predsednika Ljapčeva, pripadniki takozvane >xnočne roke« večinoma penzionirani oficirji, ki so stopili v politično areno šele leta 1923, Ipa so prestopili k Cankovu. Prva doba nove Cankove stranke je prešla v iskanju politične orientacije. Danes je bila za, jutri proti parlamentu, danes za demokracijo, jutri za diktaturo. Šele uspehi nacionalnega socializma v Nemčiji So jim prinesli končno odločitev. »Demo-kratičeski Sgovor« je čez noč postalo nacionalno socialistično gibanje s »Fiihrer-jem« Cankovom. S tem je bil zadnji demokratični in parlamentarni plašč odvržen. Njihov program je ravno tako meglen, kakor vsi slični novodobni programi, svoboda in socialna pravičnost, odstavitev zastarelega parlamentarizma in vpostavitev diktatorja, sploh ustvaritev neke »nove« Bolgarije.
Agitiralo se je v tem smislu brez vsakih ovir in dnevno so prinašali časopisi yesti o neprestanem porastu te nove ideje. Zato so vsi z napetostjo pričakovali izid volitev ravno radi te nove struje. Pa Se je izkazalo, da so dobiili le 10 5%. Bolgarija je torej še daleč pred pofašizacijo. Glasovali so za njih predvsem pripadniki že prejšnjih fašističnih grup, ki pa so kljub
V Podunaviu straSi
V Avstriji so utihnile strojne puške in topovi in zavladal je mir. Ne vemo pa ali je to mir pokopališča ali mir pred novim viharjem, ker naravnost instinktivno čutimo, da je uspeh Dolffussove vlade le začasen in da tam še vedno niso konečno padle kocke. Po zmagi hitlerizma in njegovega pangermanskega ideala ter z vedno večjim zamahom fašističnega imperializma, ki se sečeta tod kot dva prekrižna meča, ne moremo namreč računati, da bi krvavo potlačeni notranje - politični spor mogel ustvariti normalni položaj, zlasti odkar je avstrijski kancelar začel izvajati svoje akrobacije na tako tankem ledu kot je heimwehrska plast, na katero se danes opira. Prav lahko se mu dogodi, da se mu ta krhka podlaga udre pod nogami in Avstrija se znova povrne k včerajšnjim dogodkom. Nihče pa ne ve, kako bi ti dogodki tedaj končali.
V tem primeru bi namreč konečni razplet ne bil v rokah avstrijskega kancelar j a, temveč drugih in močnejših sil, ki danes dominirajo avstrijsko politika Male državice si še nikdar niso same krojile svoje usode, bile so le igrača drugih. Tako se godi danes tudi Avstriji. Ona je tembolj pod pritiskom evropske politike, ker so v njej naravnost življenjsko zainteresirane vse tri odločujoče velesile naše celine, Nemčija, Italija in Francija. Nemčija si hoče dobiti premoč v srednji Evropi, zato z vsemi razpoložljivimi sredstvi deluje za ujedinjenje obeh držav, pozivajoč se na načelo narodnosti in zametujoč načelo sa-modločbe narodov, dasiravno tvori danes to načelo in ne načelo narodnosti temelje mednardnega prava. Da bi spravila Avstrijo pod svojo knuto, je žrtvovla Hitlerjeva Nemčija marsikatero veliko zahtevo prejšnjega režima, pogodila se je s Poljsko in pripravljena je tudi na koncesije Franciji, le da osvobodi vse svoje sile za močnejši pritisk na Avstrijo. Zamislimo si sedaj jezo in gnjev te Nemčije, če se ji postavi na pot, ki se zdi vsakemu rasistu tretjega carstva razumljivejša kot osnovni zakoni političnega življenja, ravno Avstrija sama, ter se v nerazumevanju hitlerjevskega zveličanja, nasloni rajši na Italijo, ki je od nekdaj bil deden sovražnik germanstva, kaj šele danes, ko je ta Italija dobila pod fašističnim imperijalizmom svoj najagresivnejši značaj.
To so nerazumljivosti v politiki, katerih je povojna doba vseh nezadovoljnih velesil polna in sicer zato, ker ta politika ni usmerjena k realnim in trajnim smotrom, temveč hlasta po neposrednih ciljih, ki se ji zde lahko dosegljive, se pa odmikajo kot Tantalova jabolka, čim seže po njih. Kako naj si drugače tolmačimo tudi ginljivo prijateljstvo, ki je do teh dogodkov v Avstriji združilo Nemčijo in Italijo. Ali ni naravnost nerazumljivo, da je mogel fašistični Rim podpirati z vsemi razpoložljivimi sredstvi ono Nemčijo, ki je za prvo točko svojega programa postavila absorbcijo Avstrije, med tem ko je samostojnost Avstrije za italijansko politiko vprašanje biti ali ne biti.
Tretji paradoks te politike je slednjič, da je kancelar Dolffuss na pritisk heim-wehra padel po krotki dunaj. socialni demokraciji, ki je gojila vse prej kot revolucionarne načrte. Bila je vesela le da živi in stavila je kot edini pogoj, da se ohrani neodvisnost Avstrije brez prevladujočega vpliva tretjega rajha ali pa fašistične Ita-
podporam iz »matičnih dežel« propadle. Odkod pa so dobili ostale glasove, pa kaže padec komunističnih glasov, ki so padli od prejšnjih 15 % na 65 %.
Vidimo torej, da so v Bolgariji po Izidu zadnjih občinskih volitev^na krmilu ljudje, ki so Jugoslaviji simpatični in ki si žele iskrenega sporazuma z njo. Temni elementi Cankova pa so v veliki manjšini. Želimo, da bi imeli prijateljski agrarci vedno več uspeha.
lije. Kako si naj potem razlagamo, zakaj je avstrijski kancelar, ki je, kakor neprestano svečano zatrjuje, neomajen borec za neodvisnost Avstrije, smatral za potrebno zatreti najmočnejšo oporo te samostalnosti. Odgovor bi lahko našli samo v tem, da se je k svojimi koraki odločil zato, da bi izvedel neke načrte, ki bi jih, dokler bi še živele socialne demokracije v Avstriji, ne mogel. Pri tem pa zadene na kompleks vprašanj, ki so danes v ospredju evropskega vrenja.
Na Dunaju so že davno trdili, da se ne bodo mogli ohraniti trajno nacionalnega socializma, ako ne dajo Avstriji ideje, ki bi se mogla uspešno kosati s hitlerjevsko mistiko. V to svrho je avtoritarni avstrijski režim oživel avstrijsko cesarsko idejo, katere nosilec ni bila današnja mala Avstrija, temveč habsburško cesarstvo v času svoje moči in sijaja. Zaradi tega se je na Dunaju že davno pričakovalo, da bo Doll-fuss razvil legitimistično zastavo.
Toda to ni šlo, dokler je še živela av-strijjska socialna demokracija, ki ima glavne zasluge, da je tudi v nemškem delu nekdanje Avstrije izgubila čmožolta dinastija svoj zadnjii stolček. Tega ji feudalec Starhemberg, nosilec velikega imena med zvestimi habsburške dinastije, ni mogel nikdar odpustiti in zato je avstrijska socialna demokracija pustila svoje življenje na dunajskih ulicab in vislicah. Res je sicer, da je socialna demokracija po vseh državah v zatonu, ker njeni nauki ne odgovarjajo stvarnosti življenja in je tudi pokazala, da ne more ustvariti solidnega političnega sistema, temveč ostaja le neka filozofija človeškega hrepenenja po večni sreči na zemlji, ki je neostvarljiva. Videli smo, kako zaradi te svoje notranje slabosti marksizem podlega povsod vitalnejšim in krepkejšim idejam, toda nikjer ni postal kakor v Avstriji plen maloštevilne klike priganjačev italijanske politike in habsburškega doma.
Dolgo časa je čakala slavohlepna cesarica Žita na dogodke, ki se danes zakulisno odigravajo. Hodila je v Rim v Vatikan, kjer je poudarjala, da so bili habsburški vladarji apostolski cesarji in trkala je pri Kvininalu, kjer bi mogel njen najstarejši sin Oton v srečnem zakonu z zad-
njo hčerko italijanske kraljeve dvojice na avstrijskem prestolu, znova zanesti bojne orle rimskih legi j ob Donavo. Zato so jo tod prav radi videli. Vedeli so, da bi nova habsburška Avstrija ne bila nikdar več nekdanja Avstrija, temveč vazalna od milosti Rima živeča državica, katere življenjska naloga bi bila braniti na Brennerju mejo pred navalom tevtonstva. Ti izgledi so brli tako rožnati, da so takoj poslali elegantnega Suviča v Budimpešto, da pogleda, ali se ne bi dalo te zamisli izvesti tudi v skladu z Madžarsko, ki še vedno ni republika, temveč kraljestvo brez kralja. Če bi se dali ti načrti izpeljati, tedaj hi Italija uresničila sanje, ki bi se ji še tik pred kratkim morale zdeti kot čista utopija. Z dominaci jo ob Donavi bi si ustvarila v Evropi vpliv, kot ga je imela edino v rimskih časih in v taboriščih ob Donavi ba kot pod Markom Avrelijem čuvale rimsko mejo proti germanskemu napadu germanske legije v obliki avstrijske Heim-wehr.
Veliki načrti, ob kateri se knez Starhemberg opaja, in ki jih kacelar Dollfuss boža na dnu svojega srca, ki bi jih tudi v Vatikanu radi videli, a v Rimu ploskali, med tem ko se Angleži za take »malenkostne« zadeve ne zanimajo, Nemčija pa nima velike besede. Habicht lahko grozi v monakovskem radiu kolikor hoče. S tem ne samo smeši, ker ni bolj žalostnega, kot napihovati se, kadar vsi vejo, da so besede lahko samo besede in ne morejo nikdar postati dejanja. Vprašanje je, kaj poreče k tem temnim spletkam Mala antanta in Francija. Ves francoski evropski sistem je sezidan na predpostavki, da Avstrija ne postane niti nemška niti italijanska kolonija, a Mala antanta je bila ustvarjena ravnotako proti revizionističnim aspiracijam kot proti habsburški restavraciji. Že so se začeli tudi po državah Male antante gibati ob teh glasovih neki. sumljivi elementi, ki pričakujejo da udari sedaj njihova ura. Toda varajo se, ker vsi poizkusi črnožolte restavracije naj jim še tako krepko utirajo pot fašistične sekire, se bodo zlomili ob železni falangi vseh onih, ki so si svojo svobodo zgradili na osvoboditvi izpod habsburškega jarma.
Politucus.
NO v Prekmurju
Vsled neugodnih prometnih zvez smo tako daleč od lendavskega sreza in naših divnih Prekmurcev, da jih skoraj ne poznamo. Večina od nas nima pojma, da je to naša najstarejša zemlja in da živi tam naš rod, ki si je kljub tisočletnemu suženjstvu in zatiranju ohranil svojo slovensko naravo, svojo iepo prekmursko govorico ter živi kot živ del jugoslovanskega naroda svoje tiho, ponižno življenje. Ko je bivša Ogrska v letu 1896. proslavljala tisočletnico Sv. Štefana, je morala uradoma ugotoviti, da živi v lendavskem srezu
38.000	prebivalcev in da je velika večina prebivalstva slovenska. Pozneje se je to razmerje poslabšalo na našo škodo. Brez vsake zveze in podpore s strani nas, pod Avstrijo živečih Slovencev, ter pod okrutnim in sistematičnim pritiskom madžarskega vladnega aparata in madžarskih čifutov se je krčilo naše ozemlje in naraščalo število odpadnikov. Kolikor pa so naši Ojudje ostali zvesti svojemu materinemu jeziku, so postali malodušni in obupani.
Osvobojenje in ujedinjenje je odjeknilo tudi v lendavskem srezu, ki se je po veliki večini z navdušenjem oklenil lastne nacionalne države. Začelo se je težko delo naših ne ravno številnih nacionalnih borcev, ki so hoteli renacionalizirati to, kar so svoj čas Madžari denacionalizirali, h°" teli torej napraviti iz pomadžarjenih Slovencev zopet ponosne in samozavestne
Slovence — Jugoslovane. Pri tem delu niso uživali naši prekmurski nacionalisti prav za prav nobene podpore. Nasprotno, Prekmurje je postalo kazenska kolonija, kamor so bili uradniki prestavljeni za kazen. Mesto da bi se pošiljalo na to tako dragoceno zemljo in med te tako dobre ljudi najboljše od najboljšega, se jih je preziralo, s tem pa škodovalo narodni državi. Prišleki so večinoma sami izzvali oni odpor domačinov, ki se je mestoma izražal na precej buren način. Nočemo delati krivice nikomur in priznamo, da je bilo med temi »prišleki« nekaj res dobrih iin požrtvovalnih nacionalistov. Ti so vztrajali in uživajo danes hvaležnost domačinov za svoje idealno in nesebično delo. Domačini jih imajo radi in vidijo v njih edine resnične predstavnike jugoslovanskega naroda.
Kljub vsem tem napakam je vendar polagoma prodirala nacionalna misel, število Slovencev je naraščalo, vpliv in pritisk Madžarov in madžaronov sta padala. Ne bomo navajali imen posameznih nacionalistov, ki so si pridobili toliko zaslug pri tem težkem delu. Vemo, da niso delali radi sebe in da ne žele čuti pohvale za delo, katero so vršili kot svojo dolžnost. Tako se je maralo smatrati stanje pred 15. oktobrom 1933 v nacionalnem oziru kot dokaj zadovoljivo in lahko smo se uda-jali prepričanju, da je ustvarjen soliden
temelj, na katerem bo zra&tla solidna stavba zavednega Jugoslovanskega Prekmurja. Po 15. oktobru 1933 pa je nastopila nepričakovana reakcija. Tamošnji Madžari in madžaroni so zaceli dvigati svoje glave. Začutili so se varne, javno so poudarjali, da so gospodarji in da uživajo polno zaščito. Ne bomo obravnavali ozadja te zadeve, ki je skrajno delikatno in spada na polje naše notranje politike, ugotoviti pa moramo, da je borbenost slovenskega prebivalstva silno padla in da se čuti zavedno slovensko prebivalstvo zapuščeno in prepuščeno nekdanji usodi, to je nadvladi potujčencev.
Kdor hoče dobiti nekoliko vpogleda v razpoloženje naših Prekmurcev, naj gre tja. Ko bo prišel nazaj, se bo zgražal nad nemogočim dejstvom, da se mora danes •— 15 let po osvobojenju — naš slovenski Prekmurec braniti pred napadi potujčencev, bo pa tudi občudoval te nase brate, ki so kljub občutku zapuščenosti in osamljenosti še vedno borbeni. Noče se jim umika brez borbe, oni hočejo, če treba s svojimi telesi braniti rodno grudo. Sami od sebe in brez vsakega navdušenja so prišli do tega sklepa, vsled tega so se tudi odločili, da bodo pomagali sami sebi. Nočejo kompromisov in paktiranja z Madžari, še manj pa z madžaroni, oni hočejo postati resnični gospodarji svoje lastne zemlje. Kako?
Dne 25t februarja 1934 se je vršil brez vsake agitacije in brez vsakih vabil informativni sestanek glede ustanovitve Narodne Odbrjane v 'Črenšovcih. Zbralo se je preko 80 fantov in mož, po veliki večini mlajša, borbena generacija, ki si ne želi utoniti v tujem morju. Sestanek je
vodil tamošnji priljubljeni učitelj Binder Avgust, govorili pa so predsednik Oblastnega odbora NO v Ljubljani dr. Cepuder, dobrovoljec-kolonist Grča, znani naciono-nalni delavec poslanec Hajdinjak in učitelj Horvat. Brez demagogije in hujskajočih besed so podali govorniki napeto poslušajočim domačinom sliko današnjih razmer ter naloge, ki čakajo Narodno Odbrano v teh razmerah povsod, prav posebej pa še v Prekmurju. Posledica je bila, da se je prijavilo takoj 48 fantov in mož za krajevno organizacijo Narodne Odbrane v Črenšovcih, izvoljen je bil takoj pripravljalni odbor, ki bo izvršil vse priprave, da se bo vršil čimprej ustanovni občni zbor te naše prve kmečke postojanke v lendavskem srezu. Ko bo drevje odeto v cvetje, ko bodo lendavska polja posejana s cvetlicami, takrat se bo vršil ustanovni občni zbor te nove postojanke Narodne Odbrane.
Ona bo držala obljubo, ki jo je dal njen predstavnik na sestanku od 25. februarja 1934! Narodna Odbrana smatra Prekmurje za skrajno važen sestavni del Jugoslavije. Vsled tega bo zastavila vse svoje moralne in materialne sile, da bodo naši Prekmurci zopet lahko hodili dvignjenih glav po svoji zemlji, da se bodo čutili gospodarje in da bodo kot taki tudi priznani od nasprotnikov. Črenšovcem pa naj slede čimprej drugi prekmurski kraji. Kot so danes Makedonija, Šumadija in Vojvodina posejale državne meje z organizacijami Narodne Odbrane, tako mora Narodna Odbrana zastražiti tudi obmejno Prekmurje in dvigniti v njem jugoslovansko zastavo tako visoko, da ne bo nihče več upal dvomiti o jugoslovanski kakovosti in pripadnosti te naše tisočletne lastnine.
Film
nase zemlje
NOV UPLIV TUJERODNIH »KULTURNIH« IZRODKOV
»Modna dama« je kot opica. Kar vidi drugod, na tujem, že misli, da je to za njo tudi dobro in potrebno. Pri tem pa ne pomisli, da je v tujini marsikaj namenjeno ko-kotam in ne poštenim meščanskim ženam in dekletom, kakršnih je tudi drugod še dovolj. Seveda, najbolj očitno se jih prime. Dobro se še spominjam modne norosti pred nekaj leti na naših plesnih prireditvah, ko so se nekatere gospodične in gospačke kazale v dekoltejih, spredaj do popka, zadaj do križa. Prisotni tujci pa so se nam smejali in brili norce.
Sploh ta kultura nagote! Šli smo za korak nazaj. Zadnje čase krožijo po Ljubljani fotografije nekih go s pač k in gospodičnic, lepe slike — v Evinem kostumu. Radovedni smo, kdo jih je slikal. Same med seboj, ali morda njih kavalirji? Vse kaže, da tudi taki tiči »velikomestni vampirji« že med nami.
Ljudje božji! Dovolj je teh packarij. Ali se ne zavedate, da grešite nad lastnim narodom, če utirate pot takim izrodkom in buda-lostim? Če hočemo tudi v bodoče biti ponosni na naše slovenske žene in dekleta, moramo take izrodke neumnih butic najenergične-je iztrebljavati.
STARI STROJI — ZA JUGOSLAVIJO
Gospodarska kriza je zajela sosedne države bolj občutno kot Jugoslavijo. — Težko nam gre, vendar o stoodstotni produkcijski krizi, izvzemšd izrednih slučajev, ne moremo govoriti. S tem pa ni Tešeno, da ni naša industrijska produkcija resno ogrožena.
Vse težje je v drugih državah. Že iz železniškega voza se vidi gozdove mrzlih kaminov, ker tovarne ne obratujejo. Ni čuda, da si skuša lastnik take tovarne pomagati. In kje? Seveda na Balkanu — v Jugoslaviji.
Stare stroje, ki stoje v tovarni, demontira, in prepelje carin prosto v Jugoslavijo. Tu kupi primeren objekt, postavi svoje stroje in tovarna je gotova. Carinska zaščita, ki je namenjena pomoči našemu človeku, ki dela težko in z majhnim kapitalom, pride v prid novemu »jugoslovanskemu« tovarnarju, inozemskemu špekulantu.
Ustanovitev take tovarne je zvezana z najmanjšimi stroški. Stari stroji so bili v inozemstvu nerabni, objekt se dobi poceni, našo delovno moč pa še ceneje. Kmečko ljudstvo se privabi na delo v tovarno, ki gre, kolikor časa pač gre. Če se tovarna ustavi, ima podjetnik dobička že dovolj, delavca pa se vrže na cesto. Tujca ne briga socialna beda našega človeka.
Tako približno se Jugoslavija »industri-jalizira«, zadnji čas v Dravski banovini prav posebno v neki stroki. Če bo šlo tako naprej še nekaj časa, bi Hitler z izgonom novih Židov ne imel pri nas mnogo manj posla, kot ga je imel v Nemčiji.
Naša vlada je nedavno zajezila te nakane in kratkomalo prepovedala uvoz starih strojev. Mnogo krika in vika je povzročilo to pri tujerodnih špekulantih. Nič zato. Mi nismo molzna krava, niti eksploatacijski objekt.
Vendar pa bi morala vlada splošno prepoved uvoza rabljenih strojev nekoliko korigirati. Mnogokrat želi namreč naš domači podjetnik povečati ali modernizirati svoj že obstoječi obrat. Cesto bi naš človek zamogel kupiti v inozemstvu rabljene stroje zelo ugodno. V takih slučajih naj bi se dovolil domačemu industrijalcu uvoz rabljenih strojev. Ne škodujmo sebi, kadar se branimo pred .tujcem!
ZA UVOZ 1 GRAMOFONSKE PLOŠČE
IZ LONDONA 585 DIN STROŠKOV
Nekemu tukajšnjemu podjetju je podari-rila neka londonska tvrdka 1 gramofonsko ploščo. Ubogo ljubljansko podjetje pa je plačalo za to darilo Din 585-— stroškov in sicer za prevoz, carinske in špedicijske stroške.
Že italijanski špediter v Postojni je povzel za stroške do Postojne Lit. 64-60 ali Din 290-—. V Ljubljani je naračunal špediter sledeče stroške: Oskrba povzetja Din 4-50, to-vornina do Ljubljane Din 60-60, carina Din 87-70, tehtarina Din 8'—, račun ljubljanskega carinskega posrednika Din 11—, doprema Din 8-—, stalna špediterjeva pristojbina Din 15-15, skupaj torej Din 585—. Pošiljka je z zabojčkom vred tehtala 84 dkg. Brez komentarja.
Naš uvoz in izvoz
Venomer doživljamo, da izvestni ljudje naši javnosti govorijo o znakih, ki dokazujejo, da se kriza obrača na bolje. Med te znake štejejo tudi aktivnost trgovinske bilance, kakor da bi ta mogla biti zanesljivo merilo za uspešnost našega narodnega gospodarstva. Sami sebe desavuirajo, kajti narod jim ne verjame, ko čuti na svoji koži, da ni tako.
Treba je vedeti, da je ta aktivnost dosežena za ceno veliko več izvoženih količin ob slabih cenah, za ceno padca zaslužka pridelovalcev, predvsem agrarnih.
Ne pišemo teh vrstic kot nergači, nego zato, da opozorimo na potrebo, da je vsaki stvari iti do dna, spoznati resnico in jo tudi javnosti povedati, če je še tako bridka. Saj bo javnost samo iz spoznane resnice izvedela, da mora svoje delo in svoje napore urediti in usmeriti tako, da se gospodarsko stanje izboljša. Ne utikajmo glave v pesek kakor noj, samo da ne bi videli tega, kar nas spravlja v strah.
Sama aktivnost trgovinske bilance ni nikako merilo uspešnosti gospodarstva. Bilanca je lahko aktivna in vendar zaslužek naroda pada, lahko je pasivna, pa je to vendar lahko za uspeh gospodarstva že v naslednjem letu ugodno.
Iz trgovinskih bilanc pa vidimo nekaj drugega, kar je važno. To je razmerje med vrednostjo našega izvoza in uvoza ter med izvoženimi in uvoženimi količinami blaga. Sicer tudi to ni nekaj popolnoma merodajnega, vendar nam nudi zelo poučno sliko. Razmerje vrednosti izvoza in izvoženih količin, omogoča sklepati na kretanje ljudskega zaslužka in nam daje odgovor na to, kaj smemo, kaj moramo in kaj ne sinemo.
3» j/ it 19n
¥j)tO M it 0 ib *5
Iz diagrama vidimo kretanje vrednosti našega izvoza (izkupička), ki je bil l. 1924 na višku, je potem padel, ce leta 1929 zopet nekoliko popravil in zopet močno padal ter se v letih 1932 in 1933 nekoliko dvignil, vendar sedaj doseza komaj dobro tretjino one višine kot jo je dosegel leta 1924. Količina izvoženega blaga (tonaža) je do leta 1924 rastla kot vrednost izvoza. To se pravi: izkupički za enoto so rastli. Ko pa je po letu 1924 začela vrednost izvoza padati, je pa tonaža skoraj redno naraščala do leta 1929. To se pravi: vnovčevali smo vedno slabše. Po letu 1929 je vrednost izvoza silno padla, ni pa v istem razmerju padala tudi tonaža. To se pravi: kljub zmanjšanemu izkupičku smo dajali sorazmerno vedno več blaga v inozemstvo, še slabše smo vnovčevali. V letu 1933 je
sicer izkupiček napram prejšnjemu letu nekoliko porastel, porastla pa je tudi tonaža. To se pravi: da smo nekoliko več izkupili, smo morali zato dati veliko več blaga, vnovčevali smo prav slabo.
Čimbolj se črti: vrednost izvoza in tonaža (enako velja za črti uvoza) — odmikata vsaka sebi, tem boljše bi bilo vnovče-vanje, čimbolj se približujeta, tem slabše cene so bile dosežene.
Ako pogledamo črto vrednosti uvoza in tonaže uvoza, vidimo, da sta kljub krizi vedno dokaj narazen in da gresta od leta 1932 na 1933 še bolj narazen, vrednost uvoza narašča, tonaža pada, uvozno blago se še posebno draži.
Medtem, ko je naš izvoz na težinsko enoto (kg) blaga donašal 1. 1924 skoraj po ’ 2-75 Din, pa donaša v letu 1933 samo še 112 Din, dočim je v letu 1932 donašal še 1-27 Din. Uvoz je inozemstvu donašal na težinsko enoto v letu 1924 nekako po G 88 Din, v letu 1932 še po 3 24, v letu 1933 pa porasel na 3-63 Din. Kljub temu torej, da je trg. bilanca aktivna, smo v letu 1933 naše blago vnovčili po slabši ceni kot leto prej, uvoženo blago pa smo plačali dražje. Aktivnost je dosežena na škodo ljudskega zaslužka, kar vsi čutimo in smo se sploh morali nad mero utesniti.
Zakaj pa je naš izvoz slab. Zato ker posebno naše agrarno blago kakovostno ne odgovarja (in tega je največ za izvoz), se težko vnovčuje in da malo izkupička. Tu vidimo migljaj s kolom, da je treba naše blago po kakovosti izboljšati, in se za njega vnovčevanje bolj pobrigati, ako hočemo, da ga sploh spravimo v denar in ako hočemo, da dosežemo večjo razdaljo med črto vrednosti in tonaže izvoza, torej boljše izkupičke.
Iz trgovinske bilance same povzamemo samo, da sta pač kaj zaslužila še naša trgovina in promet, a tudi manj ko običajno, pridelovalci, zlasti agrarni pridelovalec pa nič. Brez nadaljnega je vsakomur jasno, da je delal v izgubo. Zato siromašija.
Pri tej priliki ne moremo mimo, da ne bi omenili časopisnih vesti, ki so se lani pod jesen širile glede prodaje naše pšenice, ki je silno važen izvozni predmet.
Navajalo se je odveč, da jo je torej za izvoz okoli 40.000 vagonov. Pisalo se je, da je od te letine prodanih v inozemstvo že 15.000 vagonov, nadaljnjih 15.000 vagonov pa takorekoč že zaaranih. Vsakdo si je oddahnil, kajti potem takem bi bilo skrbeti za vnovčenje samo še 10.000 vagonov. Iz statistike izvoza pa vidimo, da smo v letu 1933 izvozili pšenice samo za dobrih
15,600.000	Din, torej dobrih 1000 vagonov, dočim je n. pr. Madžarska izvozila večji del pšenične letine.
Vse tiste, ki se jih tiče, opozarjamo na ta dejstva in svetujemo državnim krmi-larjem, da gredo resnici do dna ter posvetijo vso skrb izboljšanju stanja. Varanje poslušalcev z aktivnostjo trgovinske bilance, ki ni nikako merilo — pa naj se prepove, ker se s tem ljudstvo samo bega; ljudstvu naj se nataka čistega vina in naj se tudi njega opozori na dolžnosti, ki naj naj jim zadosti, če hoče gospodarskega napredka. Pa kaj hočemo, ko čujemo celo
UPRAVA LJUBLJANSKEGA STRELJAČKE-GA OKRUGA
ponovno poziva vse družine, da najkasneje do 15. marca 1934 — uredijo zadevo z ljubljanskim vojnim okrugom — v pogledu oddaje prazne municije.
Da se posamezne družine, ki tega še niso storile, izognejo hudim zakonskim posledicam, opozarja se ponovno, da ne sme nobena družina imeti v zalogi več metkov, kakor Ji je to odobreno od strani gosp. ministra vojske in mornarice.
politike, ki ali iz demagoštva ali vsled neznanja hvalijo svoje uspešno delo z dokazi, kakršna je zadnja trgovinska bilanca. Ali se bo g. min. predsednik še pomišljal sklicati tako nujno potrebni Gospodarski svet, kar bi bil v^ smislu zakona moral storiti najkasneje že do 25. junija 1932?
Z municijo je treba vrniti tudi vse pripadajoče elemente.
Ker se bližamo strelski seziji, opozarjajo se ponovno vse družine, da držijo tako puške kakor municijo v najlepšem redu. Za vsak nedostatek, bodisi pri orožju, kakor mu-niciji, odgovorna je vsaka družina sama.
VSEM STRELSKIM DRUŽINAM LJUBLJANSKEGA STRELSKEGA OKROŽJA
V	smislu naredbe gosp. ministra vojske in mornarice a. s. br. 5869 od 25. aprila 193" obveščajo se vse družine:
1. Vsaka strelska družina, ki si želi nabaviti, po izgotovljenem streljanju, novo mun1' cijo — mora pri nakupu iste pri vojnem okrugu oddati tolikšno število praznih čaurov z vsemi pripadajočimi elementi, kolikor si želi nove municije.
2. Denar za municijo se vplača s P^seD-nim aktom komandantu Dravske divizijske oblasti, a prazne čaure z vsemi elementi pa ljubljanskemu vojnemu okrugu (Vojvoda Mišica kasarna) objekt XIII., kjer se dobi toliko polne municije, kolikor se je oddalo prazne.
3. Ako katera družina izgubi prazne čaure in elemente ter jih ne more vrniti, mora plačati takoj za vsako manjkajočo
čauro (prazne patrone) 0'20 zlat. D m,
šaržer (okvir) 0-50 zlat. Din,
kutija (škatlja, v kateri se hrani inuni-cija) 0-06 zlat. Din.
4. Posebna važnost pa se naj poklada na orožje, da bode vedno očiščeno!
Uprava ljubljanskega strelskega okrožja.
Nacionalisti!
Da prihranim trenutno še neznanim _k>-povom, ki pa mi bodo prišli slej ali Pr®j pest, njihov trud, priobčujem sam vsebin letaka, ki so ga začeli takozvani »Borci< razširjati po Ljubljani. Vsebina tega letaka, k likor se nanaša na mojo osebo, je sledeča-
»KRATKOVIDNIM NACIONALISTOM'.
Dr. Josip Cepuder, odvetnik v Ljubljani, je bil tik pred razpustom Orjune p°" jel iz Beograda Din 60.000-— z naročilom« naj jih razdeli med brezposelne Orjunaše v Sloveniji. Brezposelni Orjunaši denarja niso prejeli. Kam je šel denar?
Isti Cepuder je bil v upravnem svetu »Vzajemne pomoči« do trenutka ko je spoznal, da je nevarno sedeti v takem svetu. Vsi znamo, koliko slabega je napravila našemu ljudstvu Vzajemna pomoč.
Cepuder je v Beogradu denunciral obče spoštovanega nacionalnega delavca in borca iz koroške fronte (kje se je skrival tedaj veliki nacionalist Cepuder?) brata prof. Ivana Rudolfa kot anacionalnega in protidržavnega rovarja, da mu je grozila kazenska premestitev in se je moral umakniti. Odkar odloča Cepuder pri Oblastnem odboru NO, se »Pohod« nič več ne zgraža nad kino Matico. Zakaj?
Najboljši in vredni prijatelj Cepudra je Lipnik Ivan......
Cepuder hoče iz Narodne Odbrane napraviti orodje jugoslovenske nacionalne stranke. Po tej poti hoče priti do stolca ljubljanskega župana ali celo bana Dravske banovine. V take namene se hoče p°7 služiti nacionalne organizacije s svetlimi tradicijami, ki je bila vedno nestrankarska in nad strankami.
Cepuder ima trdo kožo. Pod težo obtožb je v Kazini 3. oktobra 1933. zapusti1 sestanek za ustanovitev Obrambnega sveta, ki ga je bil sam sklical. Prav tako J® pod težo obtožb zapustil zborovanje za šentjakobski okraj. Dne 22. februarja 1934. (ta datum si bo zapomnil) jih J® v kolodvorski restavraciji od borcev NU slišal prav ostre in gorke, a ostal je.
Po zaslugi Cepudra sedi veliki slepar (naš Stavijski) v odseku »Svoji k svojim«.
Po zaslugi Cepudra so šli iz _ Narodne Odbrane najboljši in najbolj čisti delavci. On ne trpi kontrole s strani poštenjakov.
Cepuder razpušča sekcije Narodne Odbrane kar na debelo, izključuj« najagil-nejše in najzavednejše člane z namenom) da bi se obdržal na površju.
Koliko časa še? Borci, dovolj je tega!
»Mali Moric«, kar pejd!
V	Ljubljani, dne 28. februarja 1934.
»Borci.«
Za sedaj sporočam neznanim Borcem samo svojo veliko hvaležnost, da mi delajo tak° uspešno reklamo. Svojčas sprejetih Din 60 tisoč bom poklonil seveda samo njim, ker vidim, da nimajo drugega posla kot tiskanje & raznašanje letakov, denar bodo prejeli, čim prinesejo mojo pobotnico. — V ostalem Pa upam, da bom te neznane lopove itak kmal^ videl drugje. Na svidenje, gospodje Borci* vami in vsemi onimi, katerim služite v sv°l bedasti naivnosti kot orodje.
Dr. Cepuder Josip-
Službene vesti
ODREDBA Vsled nepokorščine se izključijo i vseh Viteških sekcij Narodne Odbran?-Klembas Vladimir, Živic Karjl, Kave Vladimir, Smolinski Anton (Ljubljana-»* ška); Hmeljak Drago, Komirtc Aloj/ (Kranj); Jurca Ivan (Ljubljana Sv. I eter;.
Obenem se razpušža celotna vite&
sekcija iz Krajevne organizacije Siske.
Celništvo viteških sekcij.
PO NASI ZE
Jesenice
Ni še dolgo, kar je bil v Avstriji po vsej Evropi znani upor socialistov. Ker je bil upor zadušen in se je pričelo s preganjanjem socialistov po vsej Avstriji, so ti bežali v vse države. Tako se jih je nekaj zateklo tudi v naš kraj. Seveda ti uporniki niso ostali brez pomoči na sredi ceste. Njihovi bratje po mišljenju so se jih pri nas takoj usmilili, tako z denarnimi podporami, brezplačnimi vstopnicami za gledališče, in baje jim mislijo, še celo preskrbeti službo v naši tovarni. Vse le-Po> saj so se ravnali po božji zapovedi.
Toda vedo naj pa, da bi se tem v primeru bega v Avstrijo ne godilo tako izborno, &ot se godi zdaj onim pri nas. Najbrž bi ne dobili nobenih denarnih podpor, pač pa jim bi z veseljem preskrbeli kakšno ječo za bivališče ali bi jim mogoče še z veseljem postavili vislice. Ce ne verjamejo pa naj poizkusijo, zlasti to priporočamo onim, ki še danes tako navdušeno simpatizirajo z Avstrijo.
PRIPOROČILO
Kot čujemo, je bil pred kratkim v znani jeseniški tovarni za risalne žebljičke nameščen neki nemški državljan, ld menda sploh ne zna slovenščine. Ce je to resnično, priporočamo voditelju te firme, da tega gospoda nauči v kratkem čiste slovenščine, ali pa naj §a odstrani. Mislimo, če znata dve osebi dc-mt: isto stvar pri istem stroju kot dela on, da se bo dobila v vsej naši državi še tretja ■oseba, ki bo za to delo sposobna.
Kranj
POZIV ODBORU PODRUŽNICE >JADRANSKE STRAŽE« V KRANJU
V »Slovencu« sem čital o poteku občnega zbora podružnice »Jadranske Straže« v Kranju, katere podporni član sem, pa se njenega občnega zbora radi nujnih zadržkov nisem mogel udeležiti.
Zaupajoč verodostojnosti in trdni moralni bazi omenjenega katoliškega lista, pozivam iern potom slavni novi odbor podružnice, da v interesu društva in v interesu očuvanja dobrega imena njegovih članov javno odgovori na sledeče:
1. Ali je pripravljen ne samo raziskati, ampak tudi objaviti vzroke, iz katerih g. Ciril Pirc in nekateri njegovi sorodniki niso mogli ostati ozir. postati odborniki podružnice j.Jadranske Straže«? In če teh vzrokov ni, ali je
2. pripravljen sklicati v najkrajšem času izredni občni zbor ter na njem dati omenjenim članom, predvsem staremu nacionalnemu borcu in vzor-poštenjaku g. Cirilu Pircu javno in popolno zadoščenje;
3. storiti vse, da že bolestna prepotenca m sovražnost kogarkoli, ki zadnje čase zastruplja Kranj, ne okuži tudi našega društva.
V Kranju, dne 26. februarja 1934.
Clan.
Stara cerkev(Kočevie)
Gospoda, ki je naznanil sreskemu načelstvu v Kočevju o nekem zaupnem sestanku NO, na katerem je baje govoril delegat oblastnega odbora dr. Cepuder o režimu na Papirju, kakor tudi o pripravljanju in žaganju dd. itd., prosim, da nam na tem mestu javno 6 svojim podpisom pojasni, kje je dobil vse «no, kar je oblastem iznesel? Smatramo za svojo dolžnost, da pozovemo javno tega gospoda, da nam resnici na ljubo javno s svoji® podpisom potrdi in iznese vse ono, kar J® iznesel gospodu sreskemu načelniku. Na-s®'otno pa smatramo vse za prosto kleveto. Jbleaja smo, da vsak junak stopi v prvo vrsto borKj za resnico in pravico in upamo, da ^hdi omenjeni gospod ne bo ostal skrit v svojib tajnih skrivališčih! Torej, gospod, ko-ra$žno in z besedo na dan! — Bedenikorič, b S. predsednik NO.
Kočevje
v . To zadnjem učiteljskem zborovanju v Ko-covju sta dve učiteljici jugoslovanske narodnosti bili tako prevzeti od kočevskega duha, ba sta začeli žlubudrati glasno v javnem lo-alu v blaženi nemčini.
Sodražica
Opozarjamo, da imamo pri nas jugoslovansko inteligenco, ki se pogovarja pri službi rj^ji z Bogom potom nemških molitvenikov. Jhslite, da bo ta opozoritev kaj pomagala, "■aj še. Ti molitveniki so najbrže drag spo-j®u na one zlate čase, ki se ne povrnejo nikoli več. Nam je uporaba teh molitvenikov Tač samo dokaz, da je ta inteligenca v srcu hekaj drugega, kakor na zunaj.
Brežice
IZJAVA
Podpisani S e i b i t z Viljem, železniški hradnik v Brežicah, sem objavil v »Pohodu« z.dne 24. februarja 1934 v št. 8 članek iz Brežic pod naslovom »Maškarada in še kaj«, iz katerega izhaja, kakor da bi bili prireditelji gasilske predpustne zabave v Brežicah dvojno, v kateri se je vršila maškarada, okrasili — ali vsaj pustili okrasiti — s črno-rdeče-belimi trakovi. V tem članku se poudarja tubi, da je bilo na zabavi mnogo zavednih mož *n navdušenih Jugoslovanov ter članov naših narodnih organizacij, pa da proti temu niso uastopili, odnosno da so smatrali vse skupaj
za malenkost, kar da je sramota za mesto, ki se šteje slovenskim in naprednim.
Naknadno sem se prepričal, da je šlo za druge in ne nemško-nacionalne barve in da sem pri luči barve slabo prepoznal in zamenjal. Vsled tega dajem povsem prostovoljno in iz lastne iniciative tako prirediteljem navedene maškarade, kakor tudi številnim nacionalistom, ki so se te zabave udeležili, s tem zadoščenje s poudarkom, _ da poznam predvsem prireditelje kot može čiste nacionalne preteklosti, ki seveda niso sposobni, da bi se posluževali nemško-nacionalnih barv, odnosno iste samo tolerirali.
Brežice, dne 24. februarja 1934.
Trbovlje
Prav za prav se ne izplača odgovarjati na nelogične in onemogle izjave »Delavske politike« — vseeno pa hočemo še danes odgovoriti na kratko, ker napada v svoji 15. številki našo novo Sokolsko godbo. Ta hinavščina v članku — kar pozna se jim zveza s klerikalci!
Članom Sokolske godbe, kateri so vsi tukajšnji delavci, ne dovoljuje, da bi si kot privatniki služili kake groše, izrablja pri tem reklamno igranje istih za tvrdko Bat’a in vpije demagoško, da so jim tako zelo k srcu prirasli obrtniki — čevljarji na koncu. — Lepo Vas prosimo g. dopisnik, da nam pojasnite, če ste takrat, ko ste ustanavljali Vaš Delavski konzum, imeli podobno sočutje s tukajšnjimi trgovci. Kaj je bilo treba konzuma? Saj je bilo dovolj trgovcev! Cen pa tudi Vi niste znižali! Mi vemo, da rabite denar, ker ste bolj kapitalistični kot vsi Vaši tako zasovra-ženi buržuji in pridobili ste si ga tudi ~ na žalost tako, da ni imel niti eden V asih članov iz navadnih delavskih vrst niti pare od tega. In danes je celo tako, ker ste v poravnavi, da ubogi vlagatelj, kateri je znosil svoje krvavo prihranjene dinarje v Vašo bisago, za to vlogo niti živil ne dobi v Vaši trgovini. — Zdi se nam, da merite godbenike Sokolske godbe z istim vatlom kot Vaše razočarane vlagatelje! Povemo Vam pa odkrito, da smo mi res socialni in nikakor nečemo kratiti godbenikom v prostem času in v civilu zaslužka in s tem tudi veselja do igranja. Je ipač to stvar okusa in poštenja! Prav gotovo pa niso klicali ti godbeniki Bat’e v Trbovlje, niti ne Sokol — pač pa so za Bat’o bili gotovo merodajni drugi momenti, da se je tu naselil. — Po Vašem onemoglem sikanju sklepamo, da ste že precej pri koncu, ker so taki ponavadi zadnji znaki. 0 vinjenem tu-darju, na pr. katerega orožniki odženejo, da se prespi, pišete Vi, da »nacionalizira«; če pa v Delavskem domu kdo z litrom po glavah dokazuje, da je »veselica«, je pa vse dobro in v redu. — Eno željo pa te še imamo: Da bi Vi v Vašem posmrtnem življenju malo bolj logično In dostojneje mislili; pošteno in trezno delavstvo si bo pa — kar brez skrbi bodite
—	samo našlo pravo pot.
NENARAVNA LJUBEZEN
Opozarjamo na nenaravno ljubezensko razmerje med marksisti in punktaši (klerikalci) v naših delavskih revirjih. Kakor pri zadnjih občinskih volitvah — tako so se tudi sedaj pri volitvah v II. rudarsko skupino objeli marksisti in klerikalci in združili proti nacionalistom in »Narodni strokovni organizaciji«. Nič bi ne rekli proti temu ljubkanju, ako bi ne imeli žalostnih srca pretresujočih dejstev, kako so avstrijski klerikalci ubijali marksiste, njihove žene in otroke. Da ne gre našim marksistom to grozovito početje nad njihovimi, avstrijskimi sodrugi k srcu — to je čudno in nemoralno. Tukaj se objemajo — tam se pobijajo. — Pika!
M L JI
slovenski listi še stokrat huje pišejo o Avstriji. Menda vendar ni »Mariborer Zeitung« s tem po nepotrebnem in po nerodnosti hotela opozoriti avstrijske vlade na slovenske liste, ki imajo še nekam svoboden pristop na ozemlje sosednje republike, torej tudi na Koroško... ? Sicer pa to tudi tovariško ni in je še pri vpoštevanju še take razburjenosti komaj oprostljivo.
Toda, če bi bil morda včasih kak slovenski list res malo preveč — za avstrijski okus namreč — pokritiziral avstrijske razmere, bi bila avstrijska uprava to gotovo opazila in bi bila pravtako ali pa še preje postopala zoper slovenski list, kakor je to storila zoper list, ki se piše v nemščini ... Sicer bi pa slovenski list, če bi že pisal proti avstrijskim razmeram, to storil radi obrambe slovenske manjšine. Mislimo pa, da to ni bil vzrok, da je bila »Mariborer Zeitung« v Avstriji prepovedana. Vsaj naši listi, ki se včasih zavzemajo za našo manjšino na Koroškem, niso prepovedani. Bodi vzrok prepovedi lista »Mariborer Zeitung« že kakršenkoli, posledice naj vzame list moško na svoja lastna ramena.
IX K št. 26 33.
V	IMENU NJEGOVEGA VELIČANSTVA KRALJA!
Okrožno sodišče v Ljubljani kot zborno sodišče je vsled naredbe z dne 15. 12. 1933., s katero je bila določena glavna razprava, razpravljalo javno dne 23. 12. 1933. pod predsedstvom sos. Kralja Ivana v navzočnosti sos. Hudnika Adolfa in sos. Gorečana Frana kot sodnikov ter o. p. Krische
Erika kot zapisnikarja v prisotnosti zastopnika zasebne tožilke Osrednjih mlekaren, r. z. z o. z. v Ljubljani dr. Stanislava Žitka, obtoženca Vučnika Lada. njegovega branilca dr. Cepudra o obtožnici, katero je vložila tožeča stranka zoper toženca Vučnika Lada dne 27. 5. 1933. radi prestopka zoper čast po čl. 52. zakona o tisku in je po predlogu zasebne tožilke, naj se obtoženca spozna krivega in kaznuje v smislu obtožnice ter zasebni tožilki prizna materijelna odškodnina po čl. 62. zakona o tisku in na objavo sodbe po čl. 63. zakona o tisku ter po predlogu branilca na oprostitev razsodilo: obtoženec
VUCNIK LADO,
roj. 23. 5. 1904. v Ljubljani in tja pristojen, r. k., oženjen, gradbeni tehnik v Ljubljani, Koritkova ulica št. 7, nekaznovan
je kriv,
da je napisal v Ljubljani izhajajočem tedniku »Pohodu« v številki 21. od 27. 5. 1933. na drugi strani v prvi in drugi koloni levo spodaj priobčeni članek z naslovom »Bio-mleko«, v katerem se glasi predzadnji odstavek: »Ta zgradba — Osrednje mlekarne — zgrajena na temelju korupcije, dobičkarstva in neusmiljenega izkoriščanja našega naivnega in nezavednega kmeta, se je morala prej ali slej porušiti.«
S tem je obtoženec o Osrednjih mlekarnah na način, označen v čl. 1. zakona o tisku, priobčil nekaj neresničnega, kar utegne škodovati časti, dobremu imenu in pridobitnemu kreditu tožeče stranke.
Zakrivil je s tem prestopek po čl. 52. zakona o tisku in se
obsodi
po čl. 56/2. zakona o tisku z uporabo § 71/5. k. z. na denarno kazen 900 Din in 300 Din, skupaj v znesku 1.200 Din, ki jo je plačati tekom enega meseca po pravomočnosti sodbe oziroma v slučaju neizterljivosti na 20 dni zapora; po čl. 62. zakona o tisku na plačilo odškodnine zasebni tožilki v znesku 500 Din ter po § 310.. 314. k. p. na plačilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni, ki se izrečejo za izterljive po § 309. k. p.; po čl. 63. zakona o tisku na objavo pravomočne sodbe v izpisku najpozneje v drugi številki tednika »Pohoda« po pravomočnosti sodbe.
Ljubljana, dne 23. decembra 1933.
Kralj 1. r.
Dr. I. Lah:
Slava Karadžordžu
Maribor
V	Mariboru izhaja list »Mariborer Zeitung«, seveda v nemščini. Izdajajo ga naši ljudje. List je dobro urejevan in daleko najbolj razširjen, zlasti v našem severnem ozemlju, ki diha in govori na usta tega lista. Kdor se hoče poučiti o aktualnostih in potrebah ozemlja od Celja preko Ptuja pa do Maribora, Drav. in Savinjske doline, našega Pohorja, Slovenskih Goric in Prekmurja, mora čitati ta list, pa ne le to, kdor hoče trgovsko, poslovno, družabno ali društveno uspeti, se mora posluževati tega lista in vanj priobčevati ter oglaševati. Kdor bi ga ignoriral, bi si samo škodoval. To je razumljivo, ko pa je poslovni jezik na tem ozemlju še dodobra nemški; to ve ne le nemška manjšina, marveč, kar je več, s tem mora računati in se potem ravnati tudi vsa slovenska javnost na severovzhodu. No, tolažiti bi se dalo s primero češkega obmejnega ozemlja. Pa tudi vladina »Prager Presse« izhaja v nemščini, ščiteč in zagovarjajoč seveda češke interese. Če bi Nemčija ali Avstrija razširjanje tega lista po njunem ozemlju prepovedali, bi to vsak Slovan razumel. Tako je bilo zadnje čase razširjanje »Mariborer Zeitung« po Avstriji kar dvakrat prepovedano. Zadnjič pa je avstrijska vlada prepovedala ta list kar za celo leto. Kot vzrok je navedba, češ, da list piše proti avstrijskim interesom. Kako strašno se je radi tega razhudila »Mariborer Zeitung« ne le nad Avstrijo, marveč — čisto nepričakovano — tudi nad ostalimi slovenskimi listi, češ, saj nekateri
Dne 15. t. m. je proslavila naša mladina po šolah oni veliki zgodovinski dogodek, ko je pred 130 leti proglasil srbski narod Džor-dža Petroviča za svojega voditelja. Ta dogodek moremo opravičeno smatrati za začetek našega jugoslovenskega osvobojenja in ujedi-njenja, zato prireja Narodna Odbrana to predavanje, da z njim obudi spomin na velikega začetnika našega osvobodilnega boja in ustanovitelja naše narodne dinastije tudi v onih širših krogih, ki se zbirajo okrog radija, in s tem izpolni svojo nacionalno dolžnost, ki jo vidi v tem, da širi v narodu pravo pojmovanje naše narodne zgodovine. Jubileji velikih dogodkov nudijo nam najprimernejšo priliko, da se za trenutek poglobimo v daljino naše preteklosti in izza zastorov zgodovine odkrijemo pot, ki nas je vodila iz robstva v svobodo. Pri tem se nam tudi v najjasnejši luči pokažejo oni. ki so hodili na čelu našega pohoda, se bili in borili z nasprotnimi silami in kazali pravo pot iz obupne preteklosti v svetlo bodočnost. Priznati moramo, da nam je naša narodna zgodovina, vkljub našemu sedaj že 15 letnemu skupnemu življenju, še precej neznana, in da moramo porabiti vsako priliko, da jo spoznavamo, ker bomo le tako pravilno razumeli naš sedanji položaj, znali ceniti zasluge preteklosti in pravilno usmerjali našo pot v bodočnost. In ravno mi Jugoslovani moremo biti ponosni na zgodovino svojega osvobojenja; saj je polna tako lepih in velikih trenutkov, ki jim ni primere v zgodovini drugih narodov, je tako bogata velikih žrtev in dokazov borbenosti in junaštev, in tako prežeta ene same velike misli o jugoslovanski skupnosti in enotnosti, da se je pred njeno veličino sklonil svet in priznal nam končno to, za kar so se borila vsa prejšnja pokoljenja — našo narodno^ državo. A vsi, ki danes v to državo prihajajo in se zanimajo za našo preteklost, se klanjajo Judi nesmrtnemu spominu naših velikih mož,^ in prvemu med njimi, nesmrtnemu^ Karadžordžu, katerega smrtni ostanki počivajo poleg njegovega vnuka velikega kralja Petra Osvoboditelja, v veličastni cerkvi-zadužbini na Oplencu sredi Šumadije in sredi zgodovinskih krajev Topole in Orašca, kjer se je pod njegovim vodstvom pripravljala pred 130 leti prva srbska vstaja.
Francoski zgodovinar in nas veliki prijatelj profesor Ernest Denfs, ki je od 1. 1870. proučaval slovansko, posebno češko in jugoslovansko zgodovino, pravi v svoji knjigi »Velika Srbija«, s katero je ob času svetovne vojne razlagal in utemeljeval nepoučeni Evropi naše zahteve po svobodni narodni državi, da je pri začetku srbske narodne države, ki se je začela s Karadžordževo vstajo 1. 1804. najčudovitejše to, da je imel ta narod kmetov ki je živel že 500 let v turški sužno-sti, narod brez šol in prosvete, ki mu je edino narodna pravoslavna cerkev še hranila ostanke nekdanje kulture, takoj ob svojem nastopu vse, kar je treba za mlado državo: imel je vojsko, ki jo je tvoril narod sam, imel je poveljnike, ki so po spretnosti prekašali izšolane generale tedanje Evrope, imel je diplomate, ki so brez diplomatskih šol sijajno zastopali pravice nove države na vladarskih evropskih dvorih, imel je narodne kneze, ki so bili plemeniti po mislih in dejanjih in so bili mnogo bližji narodu in narod njim, kakor je bilo to sploh kje drugod v Evropi, in imeli so narodnega^voditelja, ki ni izhajal iz vladarske rodovine, a je družil v sebi vse vrline pravega narodnega vladarja.
Od kod to bogastvo narodnih sil, ki so mahoma vzrastle iz tal, kot da jih je poklical čas v življenje? Od kod ta vojska, brez-
primerna po svojem junaštvu, ti poveljniki, kot da so izšli iz vojnih šol, ti diplomati, zmožni nastopati na cesarskih dvorih, ti knezi, polni požrtvovalnosti in njih vodja Karadžordže poln vladarske samozavesti, dasi je izšel iz preprostega naroda? Da, vse to je spalo v zemlji od kosovske bitke, vse to je živelo podzavestno v duši naroda, vse to je bil še živ odmev Dušanovega carstva, ki je propadlo na Kosovem, a ni umrlo, ker je živelo v pesmi guslarja in z njo v duši naroda. Treba je bilo samo pravega trenutka, da vse to, kar je 500 let spalo pod razvalinami nekdanje slave, vstane na dan in se zasveti v novi zarji... Ta zarja je baš takrat vstajala nad Evropo, saj so se ob glasovih francoske revolucije in topovih Napoleonovih vojsk prebujali kakor iz spanja vsi narodi Evrope in pod gesli bratstva, enakosti in svobode zahtevali novega lepšega življenja. Rodilo se je stoletje narodov... Stare monarhije, zgrajene na stoletnih krivicah in nasiljih, so se zamajale v temeljih pred temi mladimi silami. Narodne energije, prej cela stoletja zadrževane in zatajevane, so se nabrale v vseh narodih v taki množini, da je njihova rasna, kulturna in življenjska sila podirala vse zastarele ovire, spone in okove in se uveljavljala na vseh poljih kot neodoljiva zmagovalka nad tujo starino in samozavestna ustvarjalka novega samostojnega narodnega življenja. Saj so se komaj zganile Karadžor-dževe čete v Srbiji, že je stal na pragu bodoče države v Zemunu, pripravljen za kulturno delo, eden največjih njenih sinov Dositej Obradovič in k guslarskim narodnim pesmim prinesel od zapada svojo pesem na srbsko vstajo.
Vstani, Srbija, vstani carica, deci svoji daj videti svoja lica. obrni srca dn oči njih nase, daj jim čuti svoje sladke glase: Vstani Srbija, dolgo si spala, v mraku ležala, zdaj se prebudi,
Srbe vse zbudi!
Dvigni carsko glavo nad obzorje, da spozna te zopet zemlja in morje, pokaži Evropi svoje krasno lice, svetlo — jasno kakor žar danice: Vstani Srbija. .
Vstani Srbija, mati naša mila dn postani zopet, kar si nekdaj bila, nate upajo vsi srbski otroci, ki bore se zate z mečem v roci. Vstani, Srbija!
Bosna, sestra tvoja, nate se ozira... Hercegovska zemlja in Cma gora. daljne pokrajine in otoki morja, vsi nebeške ti moči želijo, vsi dobri ljudje se te veselijo! Vstani Srbija, dolgo si spala, v mraku ležala, zdaj se prebudi,
Srbe vse zbudi.
Tako je klical Srbijo v življenje Dosit Obradovič, ta veliki potnik, ki se je iz menil prelevil v prosvetljenega učenika, da bi mog dvignit} svoj narod iz teme zaostalosti i stopnjo sodobne evropske kulture. In v te možu je mlada Srbija, takoj ko je 1. 18C padel Beograd v Karadžordževe roke, dobi svojega prvega prosvetnega ministra, ustan vitelja velike šole in prvega narodnega pr svetitelja.
Res redek narod, ki se je mogel i svojem prvem nastopu v novi zgodovini kazati s takimi duševnimi silami in bos stvom! Kako je bilo vse to mogoče? Zato, k narod ni nikoli umrl, ker je v njem žive
L
tudi ob času naj hujšega robstva narodna duša, ker je z njo in v nji živela zgodovina stare slave in Kosovska tradicija, polna plemenitega junaštva in požrtvovalnosti. A v tej kosovski tradiciji j,e bila zapopadena tudi ideja skupnosti — zato je dobil Karadžordžev upor takoj značaj ne le obče srbske vstaje, ampak tudi jugoslovansko obeležje, ker je takoj segal preko srbskih mej v pokrajine, kjer prebivajo sorodni narodi.
Kako je prišlo do prve srbske vstaje leta 1804.?
Ob začetku 19. stoletja Turčija res že davno ni bila več ona mogočna vseobvlada-joča velesila, pred katero je svoj čas trepetala vsa Evropa, a bila je še grozna v svojem brezpravju, neredu in samovoljnosti, ker je v nji gospodovala sila nad zakonom in krutost nad pravico. Njen nenaravni razvoj v prejšnjih stoletjih jo je razširil po vseh pokrajinah nekdanjega kulturnega sveta ob Črnem, Egejskem in Sredozemskem morju, v Aziji in Afriki in čez ves Balkan visoko gori do ogrskih nižav. Ta ogromni kolos pa je začel razpadati na svoji notranji gnilobi, posebno ko so janičarji, nekdanji ponos turške vojske, postajali prava zalega samopašnosti in nepokorščine. Kakor se je prej turška oblast nasilno razširila po obmejnih pokrajinah, tako se je začel sedaj ravno ob meji ta okvir krhati in kos za kosom se je drobil od gnilobnega telesa.
Vojne Evgena Savojskega od 1. 1683. naprej so osvobodile vse ogrske pokrajine severno od' Donave in njih južni del Vojvodino je napolnilo srbsko pleme, ki je pribežalo iz izmučenih predelov Srbije. Zdelo se je, da se bliža odrešenje vsemu Balkanu. Toda ko sta 1. 1788. cesar Jožef II. in Katarina ruska v imenu humanitete začela skupno vojno proti Turčiji, se je izkazalo, da ura rešitve še ni napočila. Gen. Laudon je sicer zavzel Beograd, a krščanska vojska se je vrnila brez uspehov. V prvih vrstah te združene armade so se borili Srbi in med njimi tudi Džordže Petrovič, ki je tu prvič preskušal in spoznaval svoje bojne zmožnosti. Spoznal je slabosti Turčije in Evrope — in videl, da je treba verovati samo v lastno silo...
Vsled te notranje oslabelosti so rastli turški odmetniki v obmejnih pokrajinah, to so bili razni vojaški mogočniki, ki niso več priznavali sultana in so vladali samovoljno nad rajo. V tem času so bili najslavnejši taki uporniki Pasvan-Oglu. paša vidin-ski ob Donavi, o katerem mnogo poroča tudi naš Vodnik v svojih »Novicah«, Ali-paša ja-ninski v Epiru in beograjski poveljniki janičarjev t. zv. dahije, ki so čim dalje bolj pritiskali na Srbe, ker so slutili, da se bliža konec njihove vlade. Po zadnji vojni je namreč zelo vzrastla samozavest Srbov, ki so upali, da jih osvobodita prej ali slej Avstrija ali Rusija.
V	začetku 1. 1804. je vsled divjanja in samovoljnega postopanja janičarjev v beograjskem okrožju nastal med narodom splošen odpor, tem bolj ker so v Carigradu med tem pripravljali razne reforme in so janičarji postopali proti volji sultana. Zdelo se je celo, da bi bili v Carigradu zadovoljni, če bi narodni upor rešil turško državo nepokornih janičarjev. Janičarji pa so hoteli prehiteti Srbe in sultana na ta način, da so sklenili pomoriti vse uglednejše srbske može in kneze. In že se je začel pokolj, a med onimi, ki so se rešili, je bil tudi Džordže Petrovič, ki je imel tudi biti med žrtvami. Krvoločnost janičarjev je dvignila \narod k obupnemu uporu. Šumadinski gozdi so se napolnili z begunci in hajduki, upori so se pojavljali tu in tam — a vsi so se zavedali, da je rešitev le v skupnem boju, ki naj velja predvsem janičarjem. In tako je na Sretenje* prišlo na Orašcu do volitve narodnega voditelja.
Kako je bil izbran Karadžordže na Orašcu za narodnega vodjo?
Ustavili smo se na Orašou. da prenočimo — pripoveduje Petar Jokič — in drugi dan smo hoteli izbirati narodnega starešino. Vsi možje, ki so se tam zbrali, so hoteli Džordža za starešino, a on te časti ni hotel sprejeti.
»Zakaj nečeš sprejeti?«, ga vprašujejo možje.
»Kojekuda«, odgovarja Džordže, »jaz hočem iti z vami, kamor hočete, a ne pred vami.«
»In zakaj nečeš?«
»Nečem zato, ker vi še niste vajeni bojevati se, pa se boste čez nekaj časa predali Turkom, in potem veste, kaj mene čaka.«
»Ne bomo se predali«, je vzkliknil ves narod. »Ti pojdi pred nami in mi za teboj —-pa nas vodi v ogenj ali v vodo, samo da si ti naš starešina.«
»Kljub temu, bratje, ne morem tega sprejeti, kajti, ako sprejmem to čast, bom moral storiti marsikaj, kar vam ne bo po volji.«
»In kaj misliš storiti?«, je vprašal narod..
»Kogarkoli zasačim pri najmanjšem izdajstvu, ta mora biti ubit, obešen, ali kaznovan z najhujšimi mukami.«
»Vse to hočemo tudi mi«, vzklikne ves narod.
Hočete-li?
Hočemo.
Hočete-li? ponavlja Džordže.
Hočemo.
Hočete-li?
Hočemo.
»Sedaj dvignite vsi po tri prste navzgor!«
Možje so dvignili roke.
Ali hočete?
* Ko naš pravoslavni narod slavi svojo svečnico
Hočemo.
Ali hočete?
Hočemo.
Ali hočete?
Hočemo.
»Tedaj hočem biti tudi jaz vaš starešina ;', je rekel Karadžordže.
Tako se je izvršila volitev in prisega.
Od' tega časa je začel Karadžordže vladati in zapovedovati.
Kdo je bil Džordže Petrovič?
Njegovo ime, kakor vidimo, je bilo ob tej dobi med Srbi splošno znano. Izhajal je iz rodu Petrovičev, ki se je bil preselil v Šuma-dijo iz črnogorskih planin. Šumadija, ta junaška zemlja, je bila nekako zbirališče raznih beguncev in preganjancev iz vseh srbskih pokrajin, Bosne in Hercegovine, zato je izšlo iz nje toliko srbskih junakov. Džordže je bil rojen 1. 1752. v Viševcu pri Kragujevcu, bilo mu je torej, ko je postal vodja naroda, 52 let. Culi smo, da se je udeležil že prej osvobodilne vojne avstro-ruske kot prostovoljec, pri čemer se je seznanil z vojno umetnostjo evropskih držav. Za boj, kot ga je začela mlada Srbija, je bilo potreba predvsem hrabrosti in odločnosti. Srbi so bili že stoletja vajeni tega boja, zob za zob, a v boju proti spahijam je bilo treba tudi orožja in organizacije. In tu se je izkazal Džordže Petrovič, ki so mu Turki vsled strahu, ki ga je okrog širilo njegovo ime, vzdeli priimek Karadžordže, kot mož na svojem mestu. V njem so se čudovito družile vojaška, politična in diplomatična spretnost. On je dal Srbiji vojsko, vlado in zaveznike. »Džordže Petrovič je bil nenavaden človek«, piše o njem Milan Miličevič, eden najboljših poznavalcev srbskega naroda in njegove junaške dobe. »Bil je kmet Šumadinec, zelo visoke rasti, nekoliko sklonjenih pleč, mogočnega telesa, visokega čela, živih plamtečih oči, upalega lica; njegov govor je bil odsekan, njegov udarec vedno zanesljiv.
^ Po obleki se ni razlikoval od drugih premožnih kmetov, svojih sosedov; kakor se je preprosto nosil, tako je sploh preprosto živel. Ko je bila njegova hiša že bogata, polna raznih ugodnosti, je Džordže še vedno spal na trdi postelji brez mehkega vzglavja.
Kakor je bil Džordže nenavaden človek, tako nenavadna je bila njegova oblast v Srbiji od 1804. do 1813. leta. To nenavadno oblast je dosegel Džordže sam po sebi. Ni mu je dala niti ustava niti kak drugi pisani zakon. Džordže je imel od prirode vse potrebne darove, da dobi oblast nad ljudmi, posebno pa dvoje: kar je On nameraval storiti, je storil, tudi če bi ga ne vem kaj stalo: brez vsakega pomišljanja je bil pripravljen žrtvovati vse: ugodnost, imetje ali življenje za^ to, kar je nameraval doseči. In drugič: Džordže je zelo dobro poznal misli, želje, običaje, kreposti in napake svojih rojakov in s tem si je pomagal v vsakem slučaju, ko je kaj nameraval.
Ko je vsa Srbija poslušala, kaj pravi Džordže, ko so na njegovo Ipovelje tisoči hiteli pod žrela pušk in topov, ko so se njegovi podložniki svetili v srebru in zlatu, — tedaj je šel Džordže v boj peš, boril se je vedfto v prvih vrstah, sam je nameščal topove in vlačil lafete. In pri tem delu mu je bila vsa zaloga oprtana torba s polovico pogače, s posodico fižola in čutarico rakije.«
Rekli smo, da se je najprej začel boj proti janičarjem in da bi bili v Carigradu celo zadovoljni, če bi bedna raja reševala državo pred odmetniki. Začeli so goreti po vaseh turški dvorci-hani in Turki so se z dežele umikali v mesta. Toda kmalu se je pokazalo, da je vstaja postala vsenarodna in se je širila po vseh srbskih pokrajinah. Karadžordže je vedel, da potrebuje za svoje delo opore pri drugih državah, zato je takoj 1. 1804. poslal v Petrograd poslanstvo z Matijo Nenadovičem na čelu, da pojasni ruskemu dvoru svoj položaj. In zopet vidimo, kako je imela Srbija takoj v začetku, ko še ni bila organizirana država, v Matiji Nenadoviču moža, ki Je s popolnim dostojanstvom in uspehom izvršil svojo diplomatsko misijo na carskem dvoru. Kot diplomatski jezik je služila ona cerkvena pravoslavna slovanščina, ki je vkljub stoletnim izpremembam ostala v obeh slovanskih cerkvah skoraj ista in vsem enako razumljiva. Vrednost narodne cerkve z nacionalno tradicijo se je tu pokazala v vsej svoji pomembnosti za državno življenje naroda.
Vsled vojne z Napoleonom (1805.) je bila sicer Rusija ob tem času sama v stiski, vendar je obljubila svojo pomoč. S tem. da se je obrnil na Rusijo je hotel Karadžordže od vsega začetka dati pravilno smer srbski zunanji politiki, kajti vedel je, da trpe Srbi in njim sorodni slovanski narodi tudi pod avstrijsko-madžarskim jarmom in da mu od take države ni pričakovati iskrene pomoči. Pot srbskega poselstva v Petrograd je eden najbolj značilnih dogodkov v tej zgodovini in Spomini Matije Nenadoviča so do danes ena najzanimivejših srbskih knjig.
Med tem se je razvila vojna na vsej črti in Srbi so zmagali nad Turki na Ivankovcu (6. avgusta 1805.), kar je dalo narodu poguma za nadaljni boj. Dasi so se skušale med porto in Srbe vmešati velesile, ki jim srbska vstaja ni šla v politične račune, — posebno Avstrija — je Karadžordže nadaljeval boj in naslednje leto so Srbi porazili groznega od-metnika Pasvan-Oglu pašo pri Sokobanji, Karadžordže pa je razbil bosansko-turško vojska na Mišaru. Petar Dobrnjac pa južno turško vojsko pri Deligradu. — Uspeh teh krvavih zmag je bil, da so Srbi o božiču zasedli Beograd, ki je bil od 1. 1521. v turških rokah.
»Srbija se umirit ne može«, je pel guslar, ki je opeval boj na Mišaru in poraz Kulina kapetana.
Tega leta je stopila na balkansko bojišče nova sveža moč. Napoleon je bil zavzel starodavni Dubrovnik in si iz Dalmacije ustvaril prag, da posega v dogodke bližnje vzhodne Evrope. Bilo je to tik po bitki treh cesarjev (1805.), ko je Napoleonova moč dosegala svoj višek. Karadžordže je skušal dobiti opore pri mogočnem zmagovalcu Evrope, ki je razdiral stara carstva in dvigal za seboj mlade narode. Saj je menil, da se tudi Napoleon bori v znamenju enakosti, bratstva in svobode.
»Mi smo vstali proti Turkom«, je pisal Napoleonu Karadžordže, »da se osvobodimo njihovega robstva in med narodi zopet dosežemo svojo državo in svojo svobodo, a borili se bomo ne samo za nas, ampak tudi za vse Slovane, ki so pod jarmom sultana in dunajskega cesarja.«
Kakšna mogočna, samozavestna beseda! Toda Napoleon ni mogel razumeti še, kaj bi pomenila srbska vojska v njegovih vrstah; turški problem je bil pretežak Balkan predaleč, Rusija premočna, da bi si bil osvojil Karadžordževe načrte. Zato se je Srbija naslonila na Rusijo, ki je skušala izrabiti srbski upor v sporu s Turčijo in — Napoleonom.
Med tem se je narod sam začel ozirati po bratih izven mej Srbije in jih vabil na boj. Vsa Bosna in Hercegovina in Črna gora se je imela pridružiti skupnemu boju. Saj je pisal Karadžordže črnogorskemu vladiki Petru Petroviču že 1. 1806.
»Zaklinjamo vas pri oni sveti vezi vere, plemena in krvi, po kateri se nazivamo in smo rodni bratje, in vabimo vas z gorečim srcem in z razprostrtimi rokami in preko vas vse naše črnogorske, dalmatinske, hercegovske hrabre, premile in predrage brate v ono utrjeno zvezo, ki je bila med našimi starimi očeti in pradedi, ko so bili še slavni, to je v zvezo orožja in v medsebojno obrambno in napadalno zavezo.«
A ne le te pokrajine, ki so stale že vsa stoletja v skupni borbi proti Turkom, ampak pristopiti so imeli v ta vojni krog tudi drugi jugoslovanski kraji, posebno na severni meji, Srem, Vojvodina in vsa vojna granica, kjer so itak po večini prebivali Srbi. Iz avstrijskih obmejnih čet so graničarji prehajali v Srbijo, da se bore za skupno svobodo. Kaj čuda, da se je pojavil celo načrt, da bi se dalo zasesti vso južno Ogrsko do Budimpešte, kjer prebiva naš narod pod madžarsko gospodo in bi se dalo od tam dobiti mnogo prepotrebne municije, ki jo je rabila srbska vojska. Tako je slava Karadžordževih zmag dvignila narodno samozavest in Srbija — dasi šele v začetku novega življenja — je že stopala v vrsto evropskih držav in so morale z njo računati. In sredi vojnih čet, ki so jim guslarji pevali o stari srbski slavi, se je ob tem času pojavil mož, ki je pozneje nesel ime srbske narodne pesmi v svet: bil je to Vuk Karadžič, ki je prišel kot pisar k vojvodi Nenadoviču in bil priča velikim dogodkom, ki jih je potem v knjigi in besedi nesel v svet.
L. 1808. je bil Karadžordže proglašen za »narodnega vodža«. Srbija je dobila prvo ustavo, a žal. da je vkljub temu prihajalo do sporov med knezi in 1. 1809., ko je Karadžordže pri Sjenici dosegel zvezo s Crno goro in po dolgih stoletjih zopet združil obe srbski državi, je doživela srbska vojska vsled nesloge voditeljev pri Nišu poraz in delu osvobojenja, ki ga je Karadžordže izvršil v zadnjih petih letih, je pretila nevarnost od vseh strani. Rusija je bila vsled Napoleonove zmage nad Avstrijo sama v zadregi, poražena Avstrija je morala Napoleonu prepustiti naše pokrajine, iz katerih je nastala v zvezi z Dalmacijo in Dubrovnikom Ilirija, Napoleon pa je imel preveč drugih načrtov, da bi bil šel reševat Srbe. na katere so navalili Turki, ker so imeli vsled evropskih spletk — proste roke. Takrat je Karadžardže pisal Napoleonu:
»Vaše imperatorsko Veličanstvo! Slava orožja in zmag Vašega Veličanstva se je raznesla po vsem svetu. Narodi nahajajo v prevzvišeni Vaši osebi svojega osvoboditelja in zakonodatelja. Srbski narod želi postati vreden te sreče. Monarh! Obrni svoj pogled na Sloveno-Srbe, v katerih boš našel možatost in zvestobo do dobrotnika. Čas in slučaj bosta potrdila to resnico in to. da so vredni pokroviteljstva velikega naroda...
Monarh! Vi se po pravici nazivate veliki, kajti mnogi narodi imajo Vam zahvaliti svoj sedanji obstoj in srečo, posebno pa novo-oživljena Ilirija, v kateri žive naši rojaki. Enako milost izvolite po Vaši naravni darežljivosti_ in blagorodnosti izliti tudi na naš srbski narod in mi si bomo przadevali, da se vredne izkažemo te milosti.«
Zaman je čakal v Ljubljani Karadžordžev poslanik na odgovor mogočnega francoskega cesarja. Le s težavo je Karadžordže branil komaj osvobojeno domovino pred novimi turškimi navali. In vendar je njegov prvi prosvetni minister Dositej Obradovič baš tedaj 1. 1811. otvarjal v Beogradu prvo veliko šolo. Kakšen dokaz, da hoče mlada Srbija postati središče kulture na Balkanu. Toda preveč je bilo delo Karadžordževo v zvezi z drugimi evropskimi dogodki in preveč so se ti — dogodki obračali proti njegovim velikim načrtom, da bi jih bil mogel izvesti do konca.
Zato je pel pesnik in vladika črnogorski Peter Petrovič Njegoš, ko je 1.1847. dovršil svoj veličastni »Gorski venec« in ga posvetil »prahu očeta Srbije«^— in primerjal njegovo ime in delo z imeni in deli velikih vojskovodij. ki so se v začetku tega stoletja borili za in proti Napoleonu, s sledečimi be-
sedami o zaslugah nasmrtnega srbskega voditelja:
Naj se ta vek naš ponaša nad vsemi stoletji, on bo strašna doba za vsa ljudska pokoljenja, ker se v njem na enkrat osem je junakov zbralo ko da iz zibelke Belone, boginje vojne so na bojno
zemljo vstali: Napoleon, Karel, Blucher, knez Welington in
Suvorov,
Karadžordže, bič tiranov. Sch\varzenberg in
Kutuzov
Arej (vojne bog) in zemlje strah jih ovil je z vojno
slavo,
za bojišče jim odkazal zemljo, borbo je krvavo.
Iz velike šume levu težko ni iziti, v velikem narodu lahko je geniju gnezdo zviti, tu pripravljeno je vse, da izvrši slavno delo, da triumfa dični venec mu ovenča čelo smelo, a junaku topolskemu, Karadžordžu nesmrtnemu, vse zapreke so branile, da doseže svoje cilje. Dvignil narod, krstil zemljo, zrušil robske je okove, vzbudil spet od mrtvih srbske je sinove, vdahnil srbski duši je življenje novo.
To skrivnost brezsmrtnika je; dal je Srbu silo
v grudi.
v srcih, tujih viteštvu, spet je vzbudil levje čudi...
Toda junaka večkrat spremlja tragika na njegovi poti, pravi Njegoš — in tako se je po padcu Napoleona 1. 1813. začela obračati usoda velikega osvoboditelja in ko je Turčija od vseh strani navalila na Srbijo, je moral * drugimi voditelji srbske vstaje zapustiti srbska tla in se rešiti v Avstrijo, od koder i® našel pot v Rusijo, da v tej stari zaščitnici slovanstva najde rešitev za svojo nesrečno domovino. In ko se je vrnil 1. 1817. v Srbije
—	je padel kot žrtev zavisti in slavohlepja — on, ki je izvršil veliko delo za vse, nesebično, samo da reši svoj rod. A dela naša pozni sodijo rodovi, pravi Njegoš, in ti rodovi so ocenili delo prvih osvoboditeljev in so & nadaljevali, kakor je to bilo zapisano v usodi našega naroda. Česar ni dovršil ded, je dovršil njegov vnuk veliki kralj Osvoboditelj-
Ko je 1. 1837. vladika in pesnik Njegoš našel na Dunaju sabljo Karadžordževo, ji J® posvetil sledečo pesem, ki priča, kaj je vodž svojemu narodu.
Sablji besmrtnoga vožda Karadžordžija,
koju sam kupio u Beču 1. junija 1837. godine. Oružje svešteno, vjenčano sa slavom. s kakvijem vostorgom tebe danes vidžu, kakva-li mi čuvstva dušu potresuju.
Plačuči te slavim, s uzdisanjem gledam, kad mi na um dodu tvoja djela strašna!
Kad si u rukama vožda i viteza kroz polkove guste tirana ljudskoga sijevala strašno i krvlju se mila — podižuči Srpstvo, kmnu mu ištuči.
Ti si vlastvovala na ravninama bojnim, pred tobom je Stambol, bič naroda, drhtao, od tvojega zveka i močna udara tresla se je luna, premrska planeta!
Ti svetnijo naša od srpskog triumfa, vječno deš mi biti znakom spominjanja velikijeh djela oca otačastva!
Ja ču tebe hranit kako kitu prvu od nevenelog vjenca roda izbavnika!
To prvo kito neuvelega venca rešitelj® naroda polaga letos tudi ves naš narod na grob očeta domovine.
Ko je lansko leto pravnuk Karadžordžev, kralj Aleksander na Orašcu prisostvoval odkritju šole, ki jo je narod postavil v spomin na ta veliki dogodek 1. 1804., je rekel med drugim:
Narodni prvaki, ki so tu na tem mestu odločali o vstaji, iz katere je nastal neugasljiv požar, so izbrali za voditelja mojega pradeda Karadžordža Petroviča, sina vašega kraja, v prepričanju — kar so dogodki tudi kmalu potrdili —, da so v njegovi osebnosti in njegovi preteklosti našli vse, kar jim je bilo treba.
S tem se j,e začela borba za veliko dele narodnega osvobojenja in ujedinjenja, k* bo trajala — zdaj s polnim plamenom, zd4l tleča pod pepelom — vse do najnovejŠi*1 dni.
Ta borba, ki se je začela skromno in brez širših načrtov, a je bila pod zmajevsko roko Karadžordževo vodena od prvega začetka junaško in odločno, je nosila v sebi osvobodilne težnje za vse neosvobojene brate. Zato vidimo že od prvih bojev Karadžordžev svet: od Vidina do vode Drine, od Kosova do Biograda kakor poje guslar. Zato je bila mala šumadijska Srbija že tedaj določena, da izvrši veliko nacionalno poslanstvo.
Naša borba, ki se je začela na Sretenje 1. 1804. na tem mestu, za srbsko osvobo-jenje in ujedinjenje, in se j,e 1. 1914. izpre; 'menila v jugoslovansko borbo v vsej širim tega razmaha in z vso silo narodnega P°" leta, se je združila s svetovno vojno v skupne napore vseh jugoslovanskih rodoljubov in ti napori so bili — hvala Bogu — kronani z uspehom ...
Teda če je resničen pregovor, da je svobodo lažje priboriti nego ohraniti, sem Pr^ pričan, da boste Šumadinci tudi v bodoč ^ prednjačili v borbi za jugoslovansko edin stvo...
V	tem znamenju slavimo tudi mi sP0”11,: velikega Karadžordža, zavedajoči se, da v0 nas vse v lepšo bodočnost pot edinstva, n kateri moramo vršiti svojo dolžnost vsak n svojem mestu, kakor jo je vršil on naš PrV jugoslovanski vožd'.	e
Okoli groba Karadžordževega so stare srbske zastave, njegov pravnuk te “ našim polkom jugoslovanske zastave, da polnijo delo ujedinjena, kakor ga je Kle.
takrat tudi naš Vodnik, slovenski pesniki je pel, »da Ilirija (t. j. Jugoslavija) v Evrope leži in da en zarod poganja, pr
To bo šele takrat, ko nas bo vse navdaja in družil duh velikega Karadžordža.	^
OdgoToml irednlk	M.tell«.	-	M*	n	N»rod,i.	ohr»ml,„.	tl.kor,,,	...Ir«,,	Brnert	-	Tl.k.	ti,kam« M„k«r (pr.drt.Tmk Otm.r HM*)- Vrt r L|.l.l|®