Boris Paš HISA NA SKALI nouaREVUA __Boris Paš se je rodil 1941 v Berlinu kot T J^P dvojček. Z bratom ^ Ingom sta preživela V bombardiranje ^^^ ■ ^^^ Berlina in za las ušla pomoru v taborišču smrti Lancovo pri Radovljici. Odrasla sta v starem delu Ljubljane, v družinskem okolju, ki je s prababico in staro mamo še ohranil živi stik z avstro-■ogrsko monarhijo. Na vrtu, vsekanem v grajski hrib na začelju hiše, sta preživela srečno otroštvo. Po klasični gimnaziji sta vpisala pravo in se kot študenta povezala s svobodomiselnimi vrstniki okrog tedanje Študentske tribune. Avtor je s svojimi idealističnimi spisi oblastnike do te mere razburil, da so ga na policiji zasliševali in mu grozili. Potem ko je oblast Študentsko tribuno zaplenila in skupino okoli nje razgnala, so napočili zanj težki časi. Službe ni dobil. Leta stradanja iz zgodnjega otroštva so se vrnila. Po dolgih letih mu je bilo dopuščeno, da se je lahko zaposlil v Kmetijskem gospodarstvu Škofja Loka. Odtlej je vseskozi delal v gospodarstvu, od koder ga je pot vodila na Dunaj in nato naprej v Nemčijo. Po družbenem preobratu si je ogledal svoj dosje. Prve črtice je objavil v literarni reviji za začetnike Mlada pota, sledile so objave v revijah Sodobnost in Problemi. V družbi intelektualnega kroga Perspektiv mu je bil najbližji Gregor Strniša. V drugi polovici šestdesetih let je nehal pisati, ker je dojel, da se ne da ničesar .izsesati iz prsta. Le kdor je zares živel, ima kaj povedati. Ko je bil tako daleč, je leta 1997 izdal v samozaložbi zbirko pesmi in misli Vrt za gradom. Pričujoči spis je njegova druga knjiga. Glej, to življenje je reka, vsak val je že mimo -ti pa si od drugega življenja, ki je večni sen. Vsak torej, kdor posluša te moje besede in jih spolnjuje, bo podoben pametnemu možu, kateri si je hišo postavil na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla: zakaj imela je temelj na skali. Vsak pa, kdor posluša te moje besede in jih ne spolnjuje, bo podoben nespametnemu možu, kateri sije hišo postavil na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika. Nova zaveza, Evangelij po Mateju 7, 24-27 Citati iz Svetega pisma so iz Nove zaveze, ki jo je založil Lavantinski škofijski Ordinariat v Mariboru in je izšla dne 12. julija 1958 v prevodu dr. Frančiška lereta, dr. Gregorija Pečjaka in dr. Andreja Snoja. o ČLOVEČNOSTI USODNA ZAMENJAVA Nisi se naučil brati pisave, ki si. Zato ti je ostala prikrita tvoja usoda in te je obvladalo zlo. Vrt za gradom Če govorimo o "človeški" družbi, molče predpostavljamo, da ni bila doslej nobena družba človeška. Ali to drži, naj presodi vsak sam. Vsakdo se lahko sam vpraša, ali imajo nekdanje sužnjelastniške, tlačanske, zgodnjekapitalistične, komunistične družbe, ali pa današnje skorumpirane diktature in versko fanatične družbe v Afriki, Aziji, Južni Ameriki, kot tudi brezčutne, avtokratsko-uradniške, inkaso družbe v Evropi in ZDA karkoli opraviti s tem, kar razumemo s pojmom "človečnost". Upam si trditi, da je civilizirani človek skozi vso zgodovino trpel in povzročal gorje ne glede na tip družbe, v kateri je živel. Zakaj vse "civilizirane" družbe so zgolj podesti in nadstropja iste zgradbe, vse se dajo spraviti pod isti skupni imenovalec, tako da se med sabo bistveno ne razlikujejo, tudi kapitalistične od komunističnih ne, pa naj se to sliši ta hip še tako heretično. "Civilizirane" družbe karakterizira vsem skupna "bla-govno-denarna menjava", v katero se nezadržno, če- dalje hitreje pogrezajo. To padanje občutimo pod vse hujšim časovnim pritiskom malodane že fizično, kot da smo v dvigalu, ki so se mu strgale vrvi. Potisna sila, ki nas grabi navzdol, vrtinči v vzgonu na površje usedlino, ki je ostajala dotlej nedotaknjena v globini (od tod vsa odkritja in ves napredek), hkrati pa nenehno vrta v nedotakljivo, živo tkivo (od tod čedalje brezobzirnejše razdejanje narave in vsega človeškega v nas). Očitno se nam še sanja ne, kam nas odnašata vrtoglavi napredek in podivjana menjava. Brezglavo kar naprej proizvajamo in trosimo, blebetamo in se pretvarjamo in se na ta način izdajamo, da ne znamo živeti drugače, kakor da zabijamo čas, ki se je izmed milijard drugih možnosti čudežno odprl ravno nam. V kakšnem obupnem položaju smo, se lahko prepričamo, če se odmaknemo od vsakdanjega direndaja in se ozremo na ta svet iz daljave. Tedaj zagledamo Zemljo in človeštvo, kot ju je pred desetletji Armstrong z Lune: Zemljo kot sijočo, svetlomodro kroglo, neznatno in osamljeno sredi oceana neskončne teme, človeštvo na njej pa kot podivjano, pijano posadko, ki brezglavo slavi uspel prevrat in vse okoli sebe objestno razbija ... zasevek življenja sredi neizmernega mraza, v katerega seva razbeljeni helij... vidimo ga, kako ga v posesti temne materije, kot nebogljeno igračko odnaša usodni tok, ki so ga stari Grki poimenovali s pojmom "mvxa pei"' ... kako ga nosi vse bliže proti pobliskujočemu se lijaku,^ ki grabi vso materijo v okolici na svoj obod, da bi jo, ujeto na njem, po vse ožjih, sestopajočih krožnicah čedalje siloviteje grabil k sebi in brez odmora goltal. ' Panta rei, gr. vse teče. ^ Črna luknja je zvezda, ki se je sesedla in pri tem skrčila do neznatnosti, tako da nezadržno golta z nepojmljivo gravitacijsko silo vse v svojem dosegu. Celo svetloba ji ne uide. Tik pred izginotjem daje materija od sebe bliske — gama žarke - ki spommjajo na obupne krike. Fantastične možnosti, Ici jih dandanes odstira člo veški um, in naraščajoča nepreracunljivost ljudi, ki spričo mamljivili obzorij enostavno ne prenesejo več nesmiselnega vsakdana, dajejo gibanju, ki ga sproža vse svobodnejša in vedno manj obvladljiva informacija, odločilni pospešek. Zakaj zgodovinskega dogajanja ne bi smeli presojati le z vidika vsakokratnih političnih in gospodarskih razmer, marveč bi ga morali prav tako videti kot napredovanje človeškega duha — tajne genske kode: kot rast časa. S tega vidika bi morali jemati vse družbe od začetkov civilizacije dalje v metafori: kot iz bruh bolezenske slike in v realnosti: kot naslednjo stopnico v razvoju medčloveških odnosov, se pravi, kot do nadaljnje stopnje dozorel stadij nasilja. In nasilje se je že tako razraslo, da resno ogroža življenje na Zemlji. To, o čemer nam poročajo mediji in kar vsak dan sproti doživljamo, presega naš čustveni razpon, tako da vse te strahote samo še topo registrira mo z gluhim občutkom, kakršen nas prešine ob preblisku, da nam je morski pes odgriznil nogo. Nevarnost preži od vsepovsod, izza slehernega vogala. Vsak čas lahko kdorkoli z brezumnim dejanjem katalputira svet v komaj predstavljive razsežnosti razdejanja in zla. Vse več ljudi se zato sprašuje, kakšna prihodnost se nam neki obeta in temu ali onemu, v katerem še živi spomin na stare Grke, se ob pomisli na prihajajoči svet nehote utrne znani, težko razumljivi rek: "Kogar bogovi ljubijo, umre mlad." Se je domislil tega spričo prihodnosti, ki kot krvava krogla vzhaja na obzorju? A če zanemarimo ta refleksni trzljaj in se zazremo v vznemirljive, magične, starogrške črke Ovoi Beoi ^i^-vaiv. ano()vr]OKEi veoCT,' vklesane visoko v friz templja, kjer nam jemljejo vid v svoji brezčasnosti, presenečeni vzkliknemo: "Kaj Menandrov verz (fragment 111 . pa ima to opraviti z usodtiimi izzivi današnjega časa?" Ta rek iz otrošice dobe človeštva nam daje vedeti, da se na tem svetu srečujemo razen z obstojem, razen s to našo minljivo, tuzemsko pojavnostjo (ki predstavlja v bistvu neke vrste peščeno uro, pri kateri sipko zemljo nadomešča čas, pretočen med našim rojstvom in smrtjo, ko se posoda obrne) še z nečim drugim: z živ Ijenjem, ki kot fluid beži skozi stvarnost kot nevtrino skozi materijo in ga lahko samo popivnamo z ljubeznijo, ki se ne meni za nič materialnega, ker naklada tiste, ki ljubijo, samoumevno kot kurivo na ogenj ustvarjalnega duha. Nezgrešljivo, z iztegnjenim kazalcem, nas stari Grki opozarjajo na to našo ontološko zmoto, zaradi katere na tem svetu, kot bi v njem zmedeno blodili v labirintu ogledal, stalno vse zamenjujemo: Kaj nismo zamenjali življenja z obstojem, vrednote z vrednostjo, časa z urnim kazalcem, tega, kar je prav, s prepričanjem, resnice s sklepanjem, morale s pravom? Kaj ne slišimo v sebi glasu, da je čas naše življenje, da je to, kar je prav, naš notranji glas, da je resnica preblisk, ki nam gre skozi noge, in morala ljubezen do življenja? Kje ste, rdečekožci na vaših divjih konjih, s perjani-cami, loki in puščicami? Kam seje izgubila črnina vaših do svileno belega leska razsvetljenih las, vihrajočih med galopom in skoki? Kje ostajajo vaši sveti kraji — reke, v katerih ste se očiščevali, drevesa, ki ste jim šepetali svoje skrivnosti, skale, v katere ste se vrezovali v večnost? Kje naj iščem vaše sonce? — Če se prepustim bežečim slikam iz vaše divjine, ko znenada zdrvijo mimo mene, da me vsega oškropijo kot kapljice in vodni betki, ki se dvigajo spod konjskih kopit, uzrem velikanska krdela bizonov, kako dvigajo prah preko vse širne planote in zatem vse bolj bledijo v daljavi, se tanjšajo do nerazpoznavnosti v trepetajoči meglici niča, ki jo tkejo sončni žarki, medtem ko predirajo gosto zaveso. Zadoščal je en sam, samcat novčič, malenkostni davek po glavi.* Kot kaplja strupa, ki zastrupi vso pitno vodo, je brezvredni drobiž razkrojil nepopisno divjino celih pokrajin in kontinentov s tisočletnim izročilom domorodcev vred. Proč je bil čas. Tam, kamor so plemena nekdaj hodila na lov, kjer so nabirala z dreves in grmovja sadeže in oreške, kjer so pod milim nebom naga častila svoje bogove, se predajala slavjem in izgubljala v ekstatičnih plesih, se samopotrjevala v tekmah in spopadih, se zdaj pogrezajo njihovi opustošeni sveti kraji v brezizrazno nepremičnost: kamor seže oko, vrste kavnih grmičkov in med njimi kolone sklonjenih hrbtov; kamor seže oko, vrste bombaževca in med njimi kolone sklonjenih hrbtov; kamor seže oko, vrste ... v nebo štrlečih dimnikov, v morsko dno vrtajočih ploščadi; odprti kopi, razrite pokrajine; rudnik zraven rudnika in pod zemljo: rov zraven rova ... povsod enako razdejanje; nepregledne farme v ZDA, kolhozi v Rusiji, latifundije v Evropi, plantaže v Afriki in Srednji Ameriki, steklenjaki in plastične grede na Nizozemskem; hotel zraven hotela v letoviščih... Kako naj vzamemo še karkoli zares v svetu, v katerem ni nič važnejšega od denarja, v katerem so ljudje brezbrižni do vsega, kar se jih neposredno ne tiče, in gledajo proč, ko naj bi pomagali? V tem materialističnem, machiavellističnem svetu ni prostora za resnost življenja. Kako naj plavamo drug skozi drugega in se med sabo dotikamo, če pa mora vsak od nas ostajati sam, vase zaprt, ločen od drugih? Brezčuten. Tvojih bolečin ne čutim. — Kam smo prispeli? Na obalo telesa. Na kopno dejstev. Ni morda pred tisočletji ta senčni * Angleži so predpisali v svojih Icolonijah v Afriki t. i. capitatio. davelc po glavi, ki je znašal samo en novčič na leto; ker pa so morali divjaki priti do njega, so se bili prisiljeni vdinjati pri njih. svet predstav prebudil v naših prednikih občutkov dol žnosti in pričakovanj - da se morajo drug drugemu oddolžiti za prejeto pozdravno darilo? Vzhičenost se je skisala v preračunljivost, prostodušnost zakrknila v pravilo. Plaz se je sprožil. Izmenjava je priklicala na plan menjavo, menjava menico, menica blago, blago denar in denar zamenjavo. Predmet menjave že dolgo niso več samo surovine in izdelki, premičnine in ne premičnine, storitve, zemlja, voda, zrak, rastline in živali; in četudi naštejemo pravice vseh vrst, vrednostne papirje,denar sam kot blago, informacije, terjatve in dolgove, to še zdaleč ne zadošča, mi sami smo prav tako blago na tržnici kot nogometaši, boksarji, atleti... filmski igralci, pevci... kot strokovnjaki, managerji, pa tudi kot navadna žival v čredi poceni delovne sile (kot Turki, Alžirci, Marokanci...); kot blago z ekstraprofi-tom (otroci, mladina, begunci in azilanti...). Že lep čas se kot vroče žemlje prodajajo človeško tkivo in organi;' kaznilnice,^ ambulante in bolnišnice, sccirnice, mrtvašnice' postajajo trgovine, v katerih si podajajo kljuke * "Cestne otroke", ki so v južnoameriških državah prava nadloga, po novem v trgovskih četrtih velemest ne streljajo vec kot zajce (kar so se pred nekaj leti množično počele zasebne varnostne službe po nalogu trgovcev), mar vec jih, kot poročajo, raje ugrabljajo in hranijo v hladilnicah kot živa skladišča za organe. V afriški kraljevini Svazi naj bi po podatkih svazijske policije kakih deset zločinskih zdruzb naročnikom priskrbelo katerikoli del človeškega telesa (blizu prestolnice Mbabane so po poročilu Instituta za varnostne študije odkrili vec kot 40 iznakaženih ženskih trupel, naknad no pa še otroška trupla z izrezanimi organi (gl. Delo, 18. 9. 2002). V Mozambiku, v Nampuli so umorili 53 letno misijonarko Doro Ciendinne. Imela naj bi informacije o zločinski bandi, ki je lovila otroke, da bi jih ubijala in jim izrezovala organe. Podatek, da v Nampuli pogrešajo več kot 50 otrok (EuroNews, 29. 2. 2004 ), govori za to domnevo. V Acehu, Puketu, Šrilanki je začela policija takoj po cunamiju, v prvih dneh januarja 2005, popisovati osirotele otroke, da bi jih obvarovala pred preprodajalci. * Organi na smrt obsojenih na Kitajskem so že vnaprej prodani kupcem s spiska čakajočih. ' V Nemčiji je leta 2001 izginilo iz krste truplo mlade deklice; izbruhnila je tudi afera, ker je mrliški oglednik odvzemal truplom očesne roženice, ki polnočni trgovci, maskirani vlomilci in zaslužkarji vseh baž. Na pomlad je glavna sezona za smrtno ponesre čene motoriste in na bojna polja se brez odlašanja podvizajo organizirani nakupovalci. Medtem ko Gunther von Hagens' po celem svetu razstavlja šokiranemu občinstvu preparirana trupla v grotesknih kompozicijah, ležijo strokovno zapakirane slike starih mojstrov v bančnih trezorjih in jamčijo za terjatve. Tvoja smrt je tvoj pogreb, cerkveni davek tvoja vera. Vseeno je, s čim trguješ, važno je, da prinaša dobiček. V tej luči se nam razkrije denar kot do bankovca zgoščena zvezda, ki kot črna luknja vpija vase vse, kar se znajde v njenem dosegu. Vso nezdružljivo raznolikost, s katero nas obsipava narava, pretvarjamo z denarjem v suhoparne številke, ki jih seštevamo in odštevamo, množimo in delimo, medtem ko brez prestanka vse okoli sebe vrednotimo. — Zdi se, kot da z njim topimo stvarstvo. — Ni denar emanacija niča, ki vse razkraja, česar se dotakne? Kar ovrednoti, se razblini. Kot da razgalja stvari paradoksna ničla. Kaj ni bistvo uničevanja prav posploševanje? Nič ne razdraži zveri, tega nemega duha, ki se ne more izraziti, bolj od raznolikosti, nič ne prebudi njenega napadalnega instinkta jih je nato prodajal ambulantam in Iciinilcam. Po oceni avtorjev knjige Organhandel {Trgovanje z organi) Siegfrieda Paterja in Ashwina Ramana naj bi do leta 1991 presadili na vsem svetu preko 350.000 ledvic, 7000 src, 4000 jeter in 1500 trebušnih slinavk. Zaradi razpoložljive surovine so zgradili največ klinik za presejevanje ledvic v Indiji, kjer teka po ljudski krilatici vsak drugi Indijec naokoli z eno ledvico. ' Gunther von Hagens, nekdanji znanstveni sodelavec univerze v Heidel bergu — "anatom in plastinator, trgovec s smrtjo", kot ga imenuje Spiegel v svoji reportaži dne 19. 1. 2004 odkupuje na vseh koncih sveta trupla, da bi jih nato razstavljal v presenetljivih kolažih. 13,8 milijonov obisko valcev njegovih srhljivih razstav mu Je lani plačalo vstopnice po 12 EUR na laponskem, v Koreji, Berhnu, Londonu, Stuttgartu, Bruslju ... Trenutno je lastnik 3 tovarn za plastificiranje trupel. nezadržneje od giba, ki ga zazna. To pomeni, preneseno na nas, v naše družbeno okolje, da govorimo o nestrpnosti do vsega drugačnega in novega, o lastnosti torej, ki je tako značilna za civilizacijo in s tem seveda tudi za vse njene družbe. Civilizacija je namreč SISTEM, ki brezpogojno terja podreditev redu, Prokrus-tova postelja, ki seka, kar štrli čeznjo, in razteguje do stranic, kar je prekratko — in hkrati univerzalni mlin, ki melje v brezoblično kašo vse, kar doseže na svojem pohodu. Blagovno-denarna menjava je žrelo SISTEMA. Za trenutek pomisHmo: Kaj ni blago dejansko pojavna oblika posploševanja in ni že skoraj vse na tem svetu postalo blago? A domislimo to do kraja: Kaj ne prehaja smrt skozi vse in se zato v resnici deli vse z njo kot glavnim imenovalcem — in ne šele z denarjem? Je potemtakem denar smrtna senca, ki lega čez svet? Brezdušnost, ki jo širi okoli sebe vsenavzoči pravni red, to potrjuje. Zakaj red, ki uzakonja denar, v nasprotju z njim ne prenese naključja - to je kaos, ki ga zakriva. To je laž reda, ki uveljavlja svet brez morale, ker jo nadomešča s predpisi, ki vcepljajo ljudem prepričanja, s katerimi jih obtežuje, da tonejo na dno v cinizem in brezbrižnost. Zakaj v denarju in redu se zrcalita nepredvidljivost in neizbežnost smrti Medtem ko so v preteklosti giljotina, krematorij in gulag preko trupel čez noč uveljavljali novi red, vrta danes sveder znanosti v svet možnost, ki nima dna. V tem trdnem svetu zaganjamo v pospeševalnikih globoko pod zemljo' materialne delce s svetlobno hitrostjo drugega proti drugemu, da bi jih docela raztreščili in na ta način dosegli zadnjo trdoto. — Kaj ne prikazujemo s tem samim sebi, kako drobimo svet v primežu svojega raziskovalnega razuma? Veliko smo že razstavili, globoko smo prodrli. Vse razdiramo, evidentiramo po sestavnih delih in kodiramo. Ničesar ni več: nobenega sadja, zelenjave, nobenega sadeža ni, ki bi ga kmečka roka obrisala in odložila v košaro, nobenega izdelka ni, ki bi ga obrtnik zamišljeno pobožal; v regalih po trgovinah so nam na voljo samo še predpisane vrste, kalibraže, produkti in pol-produkti, ki jih najdemo med šiframi v priročnikih, prijavljamo carini s tarifno številko in naročamo pod trgovskim nazivom. • Pospeševalnika v Evropi sta DESY pri Hamburgu in CERN pri Ženevi. Baje dosegajo v CERN u pogoje mladega vesolja, kakršni so vladali po preteku ene milijardinke sekunde po "velikem poku". Po predvidevanjih bodo v letu 2007 dokončali gradnjo novega obroča LHC (Large Hadron Collider), s pomočjo katerega nameravajo preučevati nastanek začetne plazme fquark gluon plasme) ter dobiti odgovor na vprašanje, čemu se nista takoj po "velikem poku" materija in antimaterija izničili. Upajo še na napredek pri raziskavi t. i. "temne" materije, ki naj bi jo sestavljali po nekaterih teorijah supersimetrični delci z večstokratno težo atomskih jeder (Frank Close, Auf dem Ozean dunkler Materie - Die Gegenwart der Zukunft. Verlag Wagenbach. Berlin 2000). GLEI, DIHAŠ leš in piješ grizeš in požiraš, pa ne veš, kaj delaš. Od nekdaj se človek trudi priti stvarnosti do dna. Od nekdaj jo raziskuje - za to stvarnostjo pa se skriva stvarstvo. Tako so znanstvena odkritja samo odtis stvar nosti, ki je tudi sama zgolj odtis. Zakaj roža stvarstva se odpira v cvetovih in cvetovi v cvetnih listih, ki se prelivajo v vseh barvah, v vseh odtenkih. Spoznanja znanosti so torej stvarna, ne pa resnična. Nič čudnega, če vsako novo spoznanje relativira prejšnje. Zato nam znanost ne odgovori na vprašanje, kaj je življenje. Življenje samo nas uči tako da nas sili ponavljati. Zato ni nobena napaka usodna, nobeno dejanje dokončno - dokler ne prestopimo meje: poteptamo duha. A o tem človeku ni dano soditi. Zakaj vse je prispodoba. Za nekaj, česar se ne da opredeliti. — Ker je pač ravno vse: nedoločenost, ki jo čutimo v trebuhu in nam ne gre v glavo. Ki nas v spanju presnavlja, medtem ko prebav Ijamo dan. Kadar smo budni, begamo kot v blodnjah v plošča tem svetu, v katerem vlada prisila. Zavedamo se in moramo zato neprestano na nekaj misliti in se vsak hip za nekaj odločiti. Ne moremo iz sebe, tako da se ne dosežemo. Srečujemo se in izgubljamo kakor mimo idoči na ulici. Kadar pa spimo, prihajamo k sebi, kot bi nas greli sončni žarki. Neznana energija vdira v nas in nas zdravi, medtem ko nas polni in dviga. — Čemu bi sicer spali dojenčki z dlanmi ob glavi? V tem svetu kar naprej določamo. Ze samo, ko gledamo hladilnik, štedilnik, mizo, določamo: to je hla dilnik, to je štedilnik, to je miza. Zabijamo oznake. In najraje bi zabili še zadnji že belj v krsto in imenovali bistvo vsega, kar je. Zatolkli samo Bit. Vendar dojemamo tudi drugače. Medtem ko slikar zatopljeno slika tvoj portret, molči v sebi v svoji zamak njenosti - in če je ta portret umetnina, bo z njo povedal o tebi neprimerno več, kot se ti sam poznaš in kot bi te lahko predstavil kdorkoli s še tako natančnim, narativ nim opisom. Kakšno dojemanje pa je to? Vsekakor ne na način določanja: to je to. Tvoj obraz slikarju ne predstavlja neposredne podlage za slikanje. Neposred na podlaga mu je tisto, kar vzbujaš v njem. Vendar slikar svojega občutja ne opisuje, marveč se mu daje voditi, pušča mu, da se izraža natančno tako, kakor se v njem dogaja. Slikar ne ve niti noče vedeti, kaj je to, kar vzbujaš v njem. Enostavno te v sebi podoživlja in ve samo to, da mora ubogati dotike, s katerimi ga vznemirjaš. Življenje, ki ga izžarevaš, željno vdihava, da bi ga takoj zatem nagonsko, kot v izdihu, nanašal na platno. Že ob tem razmisleku vidimo, kako različno dojemamo svet v "civilizirani" in "človeški" družbi. Medtem ko v "civilizirani" družbi vse prijemamo in ubijamo, da bi zadostili svoji vedoželjnosti, se v "človeški" prepuščamo valovanju, ki nas zagrinja od vsepovsod. Vse, kar zaznavamo, vdihavamo in izdihavamo. Zakaj: človeško na človeku je to, da je nosilec duha. To spoznanje je temelj, na katerem stoji "človeška" družba. Znanstveni in tehnični napredek nas v zadnjem času s svojim burnim razvojem prav nasilno soočata s to našo človeško lastnostjo, ki nas ločuje od vsega drugega živega sveta (iz katerega pa prav tako žari duh). Z informatiko in genetiko smo prodrli v samo srž stvarstva in sedaj začudeni odkrivamo, da je ustvarjalni duh edina resnična energija. Vsi izdelki (od zobotrebca do vesoljske rakete), vse vrste energij (od mehanske in električne do jedrske) niso nič drugega kot plod duha. Iz tega stalno žuborečega izvira nam pritekajo na dan vse stvaritve in vsa odkritja, ki nas iz dneva v dan presenečajo in vznemirjajo. Celo Zemlja, vesolje in življenje so po njem, saj bi se sicer razblinili v praznini niča — v odsotnosti, iz katere jih kliče na piano naša zavest, da tako lahko sploh so. In če je človek nosilec duha, ki vse poraja, potem ne more biti njegova težnja po materialnem bogastvu njegovo osnovno stremljenje in zato tudi nasprotje med revščino in bogastvom ne more predstavljati temeljnega družbenega nasprotja, pa naj nas vsakdanje življenje še tako surovo prepričuje o nasprotnem (kar ni nič čudnega, saj so vse "civilizirane" družbe zgrajene prav na tej zgrešeni predpostavki!). Naša več tisočletij stara, trda civilizacija je odsev materialnega sveta, ki se odraža v naši vsakodnevni borbi za obstanek. Ta primitivna zgradba, postavljena kar na da, se skozi vso zgodovino pogreza v živi pesek menjave, ki je posledica našega strahu pred pomanjkanjem — v zadnjem času v čedalje sunkovitejših, globljih zdrsih pod vse hujšo pezo skokovito naraščajočega prebivalstva in vedno novih nadstropij, h katerim nas vodi strmo stopnišče nepredvidljivega napredka. AAIMONION Iskrenost je ogenj v tvojem srcu. Zgodovinsko obdobje se dopolnjuje. Kaj pa se je zgodilo? - Ob pomisli na naš prodor v življenje in vesolje začutimo, da se je v resnici nekaj premaknilo v nas — da gledamo na svet z drugačnimi očmi. S tem ko smo odgonetili genom in se prebili do zidakov življenja, izbrskali iz peska silicij in oživili materijo in s tem ko se odpravljamo na druge planete (kot nekdaj na druge kontinente), zapuščamo hišo, v kateri smo bili doslej zaprti, medtem ko je zunaj na vrtu, na katerega nismo mogli, vseskozi sijalo sonce in so dehtele njive in sadovnjaki, žuboreli potoki. A zdaj smo končno, morda v zadnjem hipu (kot se rado dogaja po neki nerazumljivi logiki?) znenada našli ključ, ki odpira vrata. Ne obotavljajmo se! Odklenimo jih in stopimo ven na piano! Vrnimo se! K nam samim. - K prvobitnosti, k iskri, ki nas razsvetljuje kot iskrenost in od katere smo se odvrnili, ko nas je zvabila pustolovščina. A kaj, ko je danes vsaka beseda o iskrenosti odveč, saj moramo biti neiskreni, če liočemo preživeti! Namesto da bi se politiki kdaj pa kdaj zavzeli zanjo, imajo kar naprej polna usta pravičnosti, ker upajo, da se bodo z njo prikupili ljudstvu. Toda pravičnost v pomenu primitivne enakosti, kakršno propagirajo, je utvara, ki vzpostavlja pekočo krivico kot pravilo in topo trpljenje kot vsakdanjost. Ljudje pač nismo vsi enaki. To so vedeli že stari Rimljani pred več kot 2000 leti, ki so to modrost strnili v znanem reku: "Quod licet lovi, non licet bovi."'° Kaj pa je že na tem svetu pravično? Da moramo vsi umreti - to je pravično. Smrt je pravična. In življenje je vselej nepravično. Glede na to lahko ob naslonitvi na svetopisemski poziv: "Ne daritve, sočutja hočem!" zalučamo politikom v obraz: "Pridite nam z iskrenostjo in ne s pravičnostjo!". Kakor izloča proces menjave kot stranski produkt milost in pravičnost, tako vreta sočutje in iskrenost iz globine človečnosti na dan. Zakaj obstajata pravičnost in pravičnost. Ta vsakdanja, razumljena kot enakost in ona druga, višja, ki zahteva iskrenost in do katere razum ne seže, ker mu je stvaritev tuja. — Kako se že glasi zapis? "Blesk umetnine izhaja od tega, da je čudovita stavba, nedostopna razumu."" Kajti stvaritve ni mogoče secirati. Iz nje se ne da izvleči nobenega sklepa niti koristi. Ustvarjalnost nima nič opraviti z denarjem. Ne dotakne se tega sveta. To tudi ne more biti drugače. Saj umetniki v svojem naporu izgubljajo tla pod nogami, da lebdijo med zemljo in nebom kot angeli na konici igle'^— kot zasvojenci, ki jim gospoduje sla, kot obsedenci, ki slepo sledijo diktatu iz višin, kot norci, ki jim ni mar za obstoj, kot vroče Kar je dovoljeno lupitru, ni dovoljeno govedu. " Vrt za gradom (avtorjeva zbirka v samozaložbi. 1997). laboiko spora med sliolastiki v srednjem veku. glave, ki ne priznavajo družbenih konvencij. — So potemtakem prestopniki, ker se ne ozirajo na realnost? V svoji doslednosti prestopajo geniji zakone in pravila družbene konvencije brez pomisleka. Njihova pregovorna doslednost je nečloveška. Kaj ne tiči v doslednosti zvestoba, v zvestobi vera, v veri zaveza, za katero ni razlage, in v tej zavezi — v tem dotiku, ki mu moramo slediti brez vprašanja — življenje, po katerem nas tako žeja? Toda ne nosi doslednost — enako kakor življenje neizogibnost obstoja — v sebi tudi razdejanja? Je to razsežnost, v kateri prehaja življenje skozi smrt: svet ustvarjalnega duha, ki ne pozna meja? "Äatßovtov "" je ukaz od zgoraj! Ta notranji glas, ki nas ne pusti pri miru in vselej sili k težji odločitvi — ki nas vsakič zbada, naj uresničimo norost, ki nas v trenutku nerazsodnosti obseda. To je šepet, ki je zastrupil Sokrata, pribil Jezusa na križ, zvlekel Giordana Bruna, Jana Husa na grmado, iztrgal umetnike in mislece iz njihovih družin, jih napravil za samotarje in vagabunde, pijance in psihopate, pognal v samomor, blaznost in revščino, privezal ob sramotilni steber in vrgel v temnico! Krog stvarstva se zapira na stiku, kjer prvobitna ljubezen, ki je ni mogoče uresničiti, prehaja v prana-gon, ki se ga ne da zadržati. Po čem ugotavljamo razliko, ki ju drži vsaksebi, in od kod se jemlje celota, v kateri se topita? Je to vprašanje o včeraj in o jutri — o pozabljenju in spominjanju? Je spominjanje — to vztrajanje pri času — zvestoba in je pozabljenje — to vztrajanje pri trenutku — vera? Kdo pa že lahko določi, kje se mišljenje, ki vse zakriva, začenja, in kdaj nas ta hladna, členasta, kavzalna veriga ' Daimonion: notranji glas. o katerem je gov ril Sokrat. izpušča iz svojega smrtnega objema — in na drugi strani spet, od kod nam beseda, ki iznenada izplava iz nas na površje, in kam, raboga, ponikne, ko se ji nismo odprli in je spustili skozse? Senca iz luči je (ki smo jo prejeli od prednikov, da bi jo izročili naprej našim zanamcem) ta vroči plamen, ki nam ledeno mrzlo obli-zuje srce, medtem ko nas zateguje utvara, da se ne moremo ganiti. Zdravilna moč je, ki vdira v nas takoj zatem, ko nas je vzela noč - skozi slepo oko v vdolbini med obrvmi (kot med angelskimi krili) nad nosom (vhodom, ki ga Indijci zaznamujejo z rdečo piko) - in nam preveva telo, medtem ko nam v uho šepeta: "Senca iz luči sem in prihajam k vam v spanju, ko vas razum zapusti, in se razblinim tisti hip, ko odprete oči — kajti v imenu Luciferja" tiči vaše človeško poslanstvo in v sagi o Prometeju'^ vaša usoda?!" Smo torej padli angeli in smo na tem svetu v peklu, iz katerega se oziramo k nebesom? (Pomislimo vendar: kaj niso bile doslej vse človeške družbe pekel, medtem ko nam Zemlja, odkar pomni mo, z nepopisno lepoto narave kar naprej kaže vrt, na katerem smo se kot otroci igrali, preden smo ga zapu stili in se podali v svet?) Sta torej dobro in zlo eno, kakor je vsako bitje celota, pismenka usode brez začetka in konca? Kaj smo pristali pri kismetu? In če nas je zaneslo sem, pomeni to, da kismet z rojstvom in s smrtjo v re snici obstaja, da tiči za vso sedanjo in preteklo zmedo dogodkov in da glede na to ne moremo govoriti o odgovornosti za vse strahote, ki so se zgodile in se še kar naprej dogajajo? * Lucifer: tisti, ki nosi luč. Prometej: po gršl(em mitu je prinesel človeštvu ogenj, za kar so ga bog vi kaznovali. A vest, ta nemi glas — njo vendarle čutiš? Kaj ne čutiš, da se nekaj dogaja, lahko bi rekli, da rase; kako pritiska čas? Ali pa je to, kar me tlači, moje življenje? Je mogoče, da zapravljeni čas zato tako boli? le mogoče, da sem slabič v odnosu do samega sebe, ker ne živim v skladu s svojim notranjim glasom, kot da bi nastajalo tkivo časa in bi moral dati k temu svoj prispevek? Kajti kaj je moj notranji klic, če ne vbod luči, in kaj je moje življenje, če ne šiv časa? Se ne odraža v nas to racionalno, glinasto breme (ki nas stiska med platnico obveznosti in platnico nava de v izsušen kataloški primerek metulja, nabodenega z buciko strahu pred življenjem, na zanj od rojstva predvideno mesto v zbirki) v nenehno vrtajočem, na ravnost pekočem pričakovanju na izjemne dogodke; izvirata od tod naša žeja po znanju in koprnenje za življenjem; brizga iz tega koprnenja nepotešljivo, sesa joče poželenje množic po poročilih - in ne prši iz te nepotešenosti njihova ekstaza, ki dviga idole in tirane v višave, da bi jih že v naslednjem trenutku pahnila s podstavka; ki zahteva usmrtitve, izziva demonstracije in vojne, skandira na nogometnih igriščih in pozibava plapolajoče sveče na množičnih koncertih? Od kod izhaja vse to? [e to posledica našega drugega samo ohranitvenega nagona, da bi se obdržali še po smrti? Se s tem manifestira naš borbenejši jaz, ki nas poziva, naj vendar že sežemo po darovih, ki smo jih dobili položene v zibko za popotnico na svet, da bi se postavili po robu smrti — da bi zažareli v vseh, ki smo se jih dotaknili — in tako ne dopustili, da izginemo iz stvarstva brez sledu? Ki se jih bojimo, ker slutimo, da bi bili prav lahko danajski, če ne bomo zbrali v sebi dovolj moči za ta spopad. Ki jih odrivamo od sebe, ker nam je zastavek — za življenje ali smrt — previsok. Nič čudnega torej, če razdvojeni tekamo vse življen je, od jutra do večera, naokrog in se kar naprej sprašujemo, kdaj bomo imeli kaj časa. v primitivnih družbah pa nihče ne sprašuje po času. Čas je zanje dogajanje, stalno vračanje dneva in noči, zime in poletja, plime in oseke, rojstva in smrti. Čas kroži. Počemu torej nestrpnost? Tega, da v nekem drugem svetu mrzlično delajo leta in leta, vrtajo kilometre dolge predore in polagajo nove tire poleg obstoječih, samo da bi nazadnje pridobili dvajset minut na času, se ne da razumeti, za kaj takega ni predstave. — Zakaj počno to, ti nesrečni tujci? Čas vzhaja in zahaja kot sonce, raste in se krči kot luna: česar nisi dokončal danes, boš morda jutri — ali pa pojutrišnjem. Nobenega povoda ni, da bi se vznemirjal. Pa tudi če ne uspeš — nič hujšega se ti ne more pripetiti kot to, da boš umrl; prišli bodo drugi in ti bodo morda dokončali tvoje delo — če ne, ga bo pa naslednji rod. Čas kroži kot zvezde in planeti in človeštvo raste v njem kot drevo v letnicah. Debla beležijo dogodke in ustno izročilo je iz roda v rod daljše. KAABA'^ "Tudi smrt boš zdrobil." Boš mislil. - Ampak bo ona tebe. In boš mislil, da večno živiš, pa se boš potikal okoli kot zombi, brez upanja, da se še kdajkoli zbudiš." Časa ne čutimo. Ne vidimo ga, ne slišimo, ne tipamo, ne vonjamo, ne okušamo. Zaznavamo ga le po spremembah, ki jih pušča za seboj. Po nenehnem minevanju sklepamo na njegovo stalno napredovanje (kot bi gledali bežečo pokrajino skozi vagonsko okno ali pa kot bi nas na postaji, na sosednjem tiru, zavedel vlak, ki se je začel premikati). S svojimi večnimi preskoki nas " Kaaba ("kocka") je največje svetišče islamskega sveta: stoji na sredi dvoriš ča velike raošeje v Meki; imenujejo ga tudi bajt Alah ("Božja hiša") in uteleša Božjo navzočnost in Božji dih. Postavila naj bi ga sam Abraham in njegov sin Izmael, tako da velja za kiblo (zibko, središče, smer) na zemlji; dva metra od tal, v njenem južno-vzhodnem predelu kot najsve tejše stoji čm meteorit, znameniti črni kamen, Madžar al Asvad, vdelan v ovalen okvir, ki spominja na jajce. Romarji obkrožijo Kaabo sedemkrat kot vrhunec svojega romanja v iVleko, " Prvi korak k "zmagi nad smrtjo" predstavlja "nesmrtna" celična linija HeLa iz materničnega tumorja pacientke Henriette Lacks, ki ji je mesto Atlanta posthumno podelilo priznanje v obliki praznika Henriette Lacks na dan 11. oktobra (Matt Ridley, Genom, biografija človeške vrste, Založba Učila, Tržič, 2002). vznemirja: uhaja nam nepovrnljivo - od trenutka do trenutka (kot da bi bil žoga, ki poskakuje in se kotrlja navzdol po stopnišču) - pa naj gre pri tem za nenado ma drugačen barvni odtenek cveta, sveže obnovljeno tkivo, zmeraj opazneje zlizano stopalo svetnika, izrazi tejšo gubo .... — Tako se nam čas kaže ves hkrati, v celoti, kot da smo med ogledaloma, ki sta obrnjeni drugo proti drugemu, v katerih se iz dneva v dan gledamo v vedno en in isti obraz in stas (v katerih se po zoomu desetletij na posnetku v prvem planu ne prepoznamo več), in obenem v hrbet, medtem ko se oddaljujemo v ogledalu v ogledalu v medsebojno odbi jajočih se ponovitvah, v katerih se manjšamo in manj samo, dokler se nazadnje ne izgubimo iz vida. Spomin pa nas kliče nazaj iz pozabe. Je potemtakem naš notranji svet pokrajina, po kateri se razliva čas kot življenje? Nam čakanje zato tako preseda? Ker tačas ničesar ne doživljamo. Postaja pritisk družbenih konvencij nevzdržen, ker nam prepovedujejo — kot bi šlo za greh — dostop do nas samih, medtem ko nam brez pomislekov dovoljujejo igračkati se z atomi in geni? Kdaj bomo splavali iz tega sveta nečloveških, senčnih bitij koristnih funkcij? - Vsakdo od nas nosi v sebi senco iz luči. - (e čakanje, zimski spanec, s premico smrti razklani svet v komi, zapletenost v vozlih pojmov in vlaknih oznak — čas bube? Pomeni naš prodor v ve solje, da se trgamo iz zapredka, v katerem nam je vse doslej minevalo življenje kot v polsnu? Od hitrosti, s katero se gibljemo, zavisi, kako naglo živimo. Počasneje ko se gibljemo, hitreje nam uhaja čas. Čim hitreje nam uhaja, tem bolj se gosti prostor okoli nas. Če pa bi se gibali neskončno hitro, bi čas malodane zastal in bi prostor skoraj v celoti izgubil svojo določljivost v neskončni razširitvi. Govorimo o življenju in prehodu? Temperatura pripravi atome, da začno vibrirati ali da otrpnejo: preobraza materijo iz enega stanja v drugo. Kaj ni to, kar opazujemo v naravi, prii^az tega, kar se dogaja v resnici? Katera energija žari iz van Goghovih, Sternenovih slik, iz Rilkejevih, Strniševih pesmi, iz Beethovnove, Ravelove glasbe, iz starogrških kipov in tragedij, iz Shakespearjevih del? Katera energija tiči v prilikah starega testamenta, v Jezusovih besedah? Od kod se je vzela, v kakšnem stanju; kako se je prebila do oblike, ki nam je dostopna; na kakšen način se ohranja skozi tisočletja; s kakšno močjo nas grabi? — Katera praznina se — na drugi strani — širi od naše nevednosti? Za kateri zločin si nalagamo krivdo s svojo ravnoduš nostjo? Kaj dušimo v sebi s svojo samozadostnostjo? Kaj se ne prebudi naš duh v naši stiski? Je to, kar me tišči in vznemirja, duh v meni, ki se hoče navzven izraziti? A kaj, ko je navdih rosa, ki jo sonce v hipu popivna z lista! In človek zamudi trenutek. Nam poteka zaradi tega vedno vse prepočasi? S tega vidika - če upoštevamo vse večje hitrosti, ki jih človeštvo dosega skozi zgodovino - uzremo napre dek kot pot k naši osvoboditvi. In začutimo, od kod nam nepotešljivi nagon po vedno večjih hitrostih. Zakaj v hitrosti tičita "nesmrtni, blaženi trenutek" in nedoveška, kruta neizogibnost. Ne pozna zavor. Vse raz galja- Se mora zaradi tega vsaka oblika, ki se je hitrost dotakne — podobno kot v zračnem predoru — ločiti od sleherne nepotrebnosti in se pustiti zdrgniti do golote, da komaj še kljubuje zraku, ki se vanjo zaletava? To hočemo! To nezemeljsko lahkoto. Kogar zgrabi, od tega odleti vse, kar ni on sam ... da se znajde zunaj. Kakšno hitrost le neki morajo zdržati umetnine, da zažarijo; kakšnemu nasprotovanju mora biti kos razi skovalec, da osvobodi odkritje; v kakšnem lebdenju doseže športnik svojo sposobnost; in katera bližina obseva starce in otroke, da zračijo okoli sebe svetost? Hitrost je mir, ki lebdi nad tokom - pokrajina, ki spi. Je usoda — kot navdih, ki ga nazadnje le se ujames — ali pa ravno ne več. Je razumu nedostopna vednost tvojega telesa, da samo pravi trenutek živa! V njej se stakneš, ko drviš po avtocesti, v naključnosti tega, kar si, v mravljinča-stem delčku sekunde, v katerem je završal skozte črni kamen. "Ne vozi prehitro!" svari žena moža, ki odhaja skozi vrata, medtem ko ji iztegnjena roka po pozdravu še nemočno, mlahovo visi v njegovo smer. Zakaj privlači nas. Sla je, zaradi katere izgubljamo pamet. Nepotešljiva. Zakaj resnica je - edina, ki ostaja večno živa, ena in ista na tem spremenljivem svetu — edina, ki je neizogibna. Kam nas potemtakem odnašajo računalniki s hi trostmi, ki jih neutrudno, eksponentno povečujemo? Si nismo hoteli z njihovo pomočjo samo olajšati dela, pa se je ta nepreračunljiva elektronika kar sama od sebe kot mokrota razlezla na vse strani - dokler se ni nazadnje zalezla v vsako poro in vsako vlakno?" Postaja "virtualna resničnost" pomembnejša od stvarnosti, ker nas tolmun, ki pod vodo vse spreminja, toliko globlje vleče vase, kolikor siloviteje nas grabi vrtinec?" V zadnjem času nas dosega vse več novic o "pametnih" materialih in izdelkih, ki jih bojda že uspešno preizkušajo. Tako je govor o "elektron skem črnilu", ki ga pripravlja ameriška firma INK (s katerim bo mogoče na daljavo vsako podlago na novo prepisati s pomočjo radijskih valov, pa tudi Interneta - kar bo imelo velik praktičen pomen. npr. pri plakatih)' o tkaninah z vgrajenimi čipi (ki bodo nadzorovale nase počutje in morda tudi oddajale v telo medikamente v teku je intenzivno sodelovanje med tekstilno in farmacevtsko industrijo); beremo tudi o "avtomobil skem modemu AMAX" (ki ga preizkuša nemški nobelovec za fiziko Gerd Binnig); s pomočjo tega modema in orientacijskega sistema GPS naj bi se avtomobili sami, brez človeka, sporazumevali med sabo, Zaradi splošne odvisnosti od računalnika (nobena družba, zlasti razvita, očitno ne more več brez njega) so bili — kot vemo celo vojaški strategi prisiljeni radikalno spremeniti svoje konvencionalno staliice in se spo prijeti z nevarnostmi in možnostmi t. i. "računalniške vojne", ki po novodobni vojaški doktrini po pomenu že prekaša "navadno" vojno v stvar Kaj ne stopnjuje porast svetovnega prebivalstva hkrati tudi pritiska v notranjosti slehernega posamezni ka? Prihaja stremljenje, da bi se prebili skozi gnečo, ta nagon, ki nas od rojstva sili, da bi se uveljavili pred drugimi, naj stane, kar hoče, od istega utripa, ki žene spermija v tekmi na življenje in smrt in kliče lososa iz morja v reko proti toku na drstišče, kjer se je rodil? Je to utrip, ki ga posluša stvarstvo - zaradi katerega priletijo in odletijo ptice selivke vsako pomlad in vsako jesen? Prihaja od tega pranagona stalni pritisk, ki stiska ta svet kot umirajočo zvezdo; ki minimizira v računalnikih čipe do mikronskih velikosti; zaradi katerega proizvajalci stalno skrajšujejo razvojni čas svojih izdel kov in pay-off obdobje; ki krči razdalje; ki iztiska kot iz tube vso vsebino iz naših medsebojnih odnosov? Ko pustimo, da nas v istem ritmu kot dihamo, obiskuje in zapušča, ga vse določneje občutimo kot tujek v ustih; utrip, ki je otrpnil v učinek in nas zbada v grlu, kot da smo jedli ribo. Paralela je. Svet, ki ga stiska učinkovitost. Kaj ni dosegla ta kompresija, ki anticipira prihodnost, že take gostote, da je ljudem pomemben samo še rezultat? Zastrupljena, opustošena Zemlja, slepo medsebojno klanje in množično hiranje, osebne tragedije na vsakem koraku — kakšna energija se nam zbira v tem starem, civilizira nem svetu nad glavo? Kot da je Hadžar al Asvad, ta v zemeljskem trenutku zalita črna, vesoljska hitrost (kot prazgodovinska muši-ca v kaplji jantarja), nenehno na preži v svoji pasti; kot da v resnici (v razsežnosti, ki ni dostopna našim čutom) še vedno drvi, sicer vzidan v Kaabo, vendar sam v sebi prost - neprestano skozi bliske in buhtečo svetlobo nem. fizičnem svetu, saj z računalnikom, drugače l