LISTEK. f Gabrijel Grilc. »Odprta noč in dan so groba vrata ... ... in dneva ne pove nobena prafka...« Ko sem Te. dragi in nepozaibni moj prijatelj Jelko, še tekom letošnjih počitnic, komaj teden dni pred Tvojo smrtjo obiskal tam gori na Studencu ipač oba nisva mislila, da je ločitev že tako blizu ... V živem, prijateijskem pogovoru so nama hitro potekale urice. Potožila sva si drug drugemu svoje skrbi in težave, ko sva si pa ob slovesu prijateljski stisnila roiko. ni nihče izmed naju slutil. da je to poslednjikrat v življenju... Kakor strda iz jasnega nas je z.adela vest o Tvoji nenadni smrti ter nas presunila z globoko žalostjo, saj smo s Teboj izgubili najboljšega tovariša, enega izmed najzvestejših, najdelavnejsih članov naše organizacije. Šel si za vedno od nas!... Onemei je jezik, ki je bodril narod in ga navduševal za vzvišene vzore, v tihem grobu se umiri Tvoje blago srce, ki je tako žarko utripalo za izročeno Ti mladino, za narod in ljubljeno domovino! Blagopokojni tovariš Gabrijei Grilc se je rodil v Idriji leta 1885. Že v nežn; detinski dobi, ko mu je bilo komaj 5 mesecev, je izgubil svoje starše. Za siroto se je zavzel njegov stric Valentin Vončina, višji sodni oficijal. ki ga je vzel k sebi in ga je vzgojeval. Zasluga blagega strica in tete je, da se je izšolal. Ljudsko šolo je obiskoval v Litiji, nato pa je dovršil 6 gimnazijskih razredov ter učiteljišče v Ljubljani, kjer je maturiral 1. 1907. Služboval je najprej dve leti v Loškem potoku. kjer je našel tudi svoio zakonsko družico. stanovsko to\rarišico Dragico, roj. Dostalovo, s katero sta živela ves čas v najlepši zakonski harmoniji. Ze v Loškem potoku se je z vso vnemo posvetil svojemu vzvišenemu poklicu. Upoštevajoč njegove zmožnosti, mu je bivši deželni šolski svet že tedaj poveril vodstvo večrazrednice. Ko je odhajal iz Loškega potoka. mu je tamošnji krajni šolski svet izročil častno diplomo, s katero mu je izrekel zahvalo !'n priznanje za njegovo vsestransko in marijivo šolsko in izvenšolsko delovanje. Ljudstvo je znalo ceniti vrline in zasluge vestnega učitelja in vzgojitelja. Še z večjo vnemo je nadaljeval svoje plodonosno delo na Studencu pri Krškem, kjer je siužboval do • svoje smrti, polnih petnajst let. Učitelju je treba več srca nego učcnosti. Samo čist, plemenit značaj zamorc vzgojiti tudi ple;menite, značajne ljudi. In tak plemenit značaj si bil Ti. nepozabni naš tovaris! Šola Ti je bi'la svetišče. v katero si jemal seboj sliko bednega. trpečega človeštva in Ijubljene domovine. da vzbudiš v miadini usmiljenje do trpečega brata in ljubezen do rodne zemlje. Kakor je pokojnik pridno deloval-v šoli. tako je neumorno posvetil ves svcj prosti čas izvenšolskemu prosvetnemu delu. Vzorno je obdeloval šdlski vrt in si je zadnje leto na lastne stroške postavil tudi čebelnjak. Zavedal se je, da učitelj na deželi poleg šolskega dela razmeroma nikjer ne more narodu koristiti toliko, kakor z vzglednim vrtnarstvom in kmetovanjem. Med vojnim časom je več let tudi vestno in marljivo opravljal pasle občin- skega tajnika. V tem težkem času je bil občanom dober in previden svetovalec in pomočnik. Najbrže zato, ker je slutil v sebi kal bolezni in se je hotel ubraniti neusmiljene sovražnice učiteljskega stanu. zavratne morilke jetike, na kateri je umn tudi njegov prednik na Studencu. nadučitelj Peterlin. se je strastno oprijel lova, da bi čim več prostega časa prebil na čistem zraku v prosti naravi — toda ravno lov je postal zanj usodepoln, na ¦ovu ga je zadela kap, ki mu je v najlepši moški dobi. v starosti 39 let pretrgala nit življenja. Podlaga za uspešno delo med Ijudstvom pa je globoka. požrtvovalna ljubezen do naroda. In to ljubezen je imel pokojni tovariš v največji meri. Ko sem ga posled-njikrat obiskal, sem ga med drugim tudi vprašal. če bo vedno ostal na Studencu in če ne namerava prosit; za fcako drugo mesto. Odločno mi je odgovoril: »Prijatelj, jaz ostanem tu! Priljubil se mi je kraj, kjer službujem že toliko let. srečnega in zadovoljnega se počutim med našim priprostim. a dobrim kmetskim ljudstvom. ki mi je tako zelo prir,a'stlo k srcu. da bi mi bilo težko vzeti od njega slovo!« Rečem samo to: Srečna mladina, ki ima tako vrlega učitelja, srečno ljudstvo, ki ima tako požrtvovalnega, značajnega vzgojitelja. S politiko se pokojnik ni bavil. Živel je po svoji vesti, prepričan. da mora konono zmagati pravica. da je poštenost najboljša politika. Vse svoje življenje je posvetil blaginji svoje rodbine, v prospeh naroda in dobrobit učiteljskega stanu. Tiho, mirno, a smotreno ln plodonosno je bilo njegovo delovanje. S svojim delom si je sam postavil najlepši Spomenik. Mnogobrojna udeležba na njegovem pogrebu navzlic skrajno slabemu vremenu svedoči, kako zelo je bil pokojnik priljubljen ne le med stanovskimi tovariši, nego tudi med priprostim ljudstvom. V globoki žalosti je stala ob preranem grobu njegova zakonska družica. kateri je bil najboljši soprog. pla kali so njegovi štirje nedorasli otročiči, ki so izgubili skrbnega očeta, solzili so se hvaležni učenci in učenke za svo- jim dobrim učiteljem, žalovalo je ljudstvo, ki ga bo za vedno ohranilo v hvaležnem spominu. Tovariši pevci so mu v slovo zapeli dve žalastinki, pretresujočo »Vigred« pred šolo, ob odprtem grobu pa »Človek glej dognanje svoje!« V imenu učiteljstva se je od dragega pokojnika poslovil predsednik Krškega učiteljskega društva. v imenu raškega Sokola. katerega zaveden član je bil od njegove ustanovitve. pa mu je govoril v slovo tovariš Janko Golob. Šolska mladina je s cvetjem posipala sveži grob, tovariši pa so položili nanj svež venec. Počivaj v miru, nepozabni naš Jelko, lahka ti zemijica na Tvojem Studencu, tam sredi med svojim dobrim ljudstvom. ki Te je spaštovalo in ljubilo, ka;kor si povsera zaslužil. saj si ga pa tudi Ti ljubil z vso požrtvovalnostio do zadnjega utripa Tvojega blagočutečega srca! Kruta smrt je strla samo Tvoje šibko telo, Tvoj spomin pa je večen! Seme. kl si ga vsejal v nežna mlada srca in med narod. bo obrodilo stoteren sad! .......... Leop. Levstik.