Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi.
/. tečaj.         17. Velkiserpana 1848.          7.
Mali kamnosek (stamcar),
lep izgled delniške ljubezni, CPo BednaruJ
Mraz je blo; juterni veter je pihal, de so lica sklele, in nektere mervce snega zmešane z merzlimi kančki dežja so po zraku skakljale, in strehe francozkiga mesta Bove beliti začele.
O tim času sta dva fantička, eden okoli dvanajst, drugi komej okoli osem let star, po ulicah imen ovaniga mesta potovala. Pač se je vidlo nad fantičkama, de se jima ni ravno dobro godilo; objokane očesca mlajšiga, ktgri je večkrat v žalostno obličje staršiga pogledal, so ra-zodele, de v malim serčku ni blo veselja doma.
„Striček so vmerli — očka tudi —" pravi mlajši jokajoč, in tako milo k nebesam pogleda, de so tudi staršiga, to viditi, solze posilile.
„Nič ne jokaj, Tonček!" tolaži ta štarji, „saj sim še jez živ, in Bog mi bo moč dodelil, za te in za mater skerbeti." —
50
„Ne, Ivan!" pravi mlajši, „to ne; saj jez rad umerjeni, de vama ne bom več napo'tja delal."
„Vbožec moj!" pravi Ivan in stisne bratca na mokre persi svoje.
Naprej gresta, in prideta do k. pošte. Ivan stopi v hišo, de bi za-se in za Tončka en prostorček v kočii preskerbil do Pariza *). Al 30 frankov ##) bi mogel plačati le za en sedež v kočii, in 20 za en sedež na kočii.
Toliko revež v mošnici ni imel. Kaj je blo storiti? Plača za bratca en sedež na kočii, ker je bla že znotraj vsa polna, ga obimčka in mu veli, de naj po lestvici (lojtri) na kočijo zleze. Al zdaj se Tonček vunder ni mogel več zderžati, in vpraša Ivana: „Kaj ti ne greš z menoj? Brez tebe tudi jez ne grem?" „Nič ne skerbi za-me, jez bom tudi šel!,, pravi Ivan, „le merki, ko boš gori sedel, de doli ne padeš!" ga še enkrat obimčka in mu ponraga, de na kočijo zleze. Poštni hlapec (_postiljon) poči, in kočija zderdra naprej.
Cez malo časa postiljon nazaj pogleda, in zapazi fzamerka) fantiča, ki za kočijo teče, kolikor mo're. „1 kaj pa delaš?" zavpije nazaj.
„Tečem!" mu odgovori kratko Ivan, Lker on je bil fantič} in milo pogleda na verh kočije, kjer je Tonček čepel (skerčen sedel) in jokal.
„Te zebe, revček?" ga vpraša.
In ko je vidil, de se Tonček od mraza ves trese,  svojo suknjico izleče,  in mu jo na
*) Pariz je poglavitno ljiesto na Francoskim. **) Frank je denar, kterl 24 krajcarjev pri nas velja.
51
kočijo verze, rekoč \ „Na mojo suknjo, dobro se va-njo zavi, ti bo gorkeji!" In je v sami srajci za kočijo tekel.
Zdaj so še le popotniki jeli na fantiča paziti, in v ser.cu ginjena od take ljubezni gospa maliga Ivana k sebi pokliče.
„Vbogi otrok!" mu pravi, „zakaj si su-knjico zlekel, de te še bolj zebe?" „Ljubezniva gospa," odgovori milo, „mali fantek na kočii je moj brat, in njega tudi zebe."
„Kako je pa to," praša dalej gospa, „de tvoj brat sedi, ti pa zad tečeš? Al ni za-te več prosto'ra na kočii?"
„Gospa!" Ivan boječe pristavi, „ga nisim mogel plačati. Prostor velja 20 frankov, jez jih imam pa le 18."
To slišavši se oberne gospa k popo'tnikam, k so z njo v kočii sedeli, z milo prošnjo, in kmalo nabere šumico diiarjev in jih malimu v roke strese, in: „Na," mu reče ljubeznivo, „tu vzemi in oskerbi si sedež v kočii."
Ivan se je ginjeniga serca zahvalil; vun-der mu je neki čut še branil, dnarje vzeti. Zdaj zagleda bratca, ki je na kočijni strehi mraza premiral, in vzel je dnarje.
Z veselim sercam teče k poštnimu ogledu, in mu ponudi 20 frankov za en prostorček zraven Tončka na kočii.
Al tudi poštni ogleda ni bil kamenitiga serca; ginjen tolike ljubezni posadi Ivana zraveir sebe, in mu pravi: „Tukaj ti ni treba, nič plačati!"
52
v
„Ce je pa taka," odgovori Ivan, „bom pa dnarje gospej spet nazaj dal."
„0 le obderži jih," pravi postni ogleda, „jih boš pa za kaj druziga porabil fponucaF)."
Zdaj pridejo do perviga ostališa (stacjona). Ivan hoče Tončka v kuhnjo peljati, de bi se revček en malo sogrel; al Ijudomila gospa ju oba seboj vzame, in jima gorkih jedil dati veli.
„Sta sirotici, vboga otroka?"
„Ne, gospa! mamko imava še!"
„In vaj pustijo v takim vremenu sama okol hoditi?«
„Ne zamerite, gospa!" odgovori Ivan, in majhna nevolja spreleti njegovo lice. J5Najiii očka so že predlanskim umerli, in nam niso nič premoženja zapustili'. Mamken brat so tedaj pisali, de naju hočejo v mesto Bove, kjer stanujejo, k sebi vzeti in v šolo pošiljati. Pač so solzice tekle, predenj so mamka sklenili, naju k stričku poslati; pa sila kola lomi — in ločila sva se. Mamka so jokali, midva pa še bolj, al vse ni nič pomagalo, mogla sva v Bove. Pred štirnajstim dnem so še stričik umerli; njih dedci so veselo premoženje med seboj razdelili, naj pa so spodili, brez de bi nama bli kaj dali; v moji mošnici sim 38 frankov imel, 20 sim jih za Tončka plačal in zdaj sva ria poti k materi." —
Zdaj so se spet vsedli; Tončka je gospa k sebi vzela,'Ivan je pa per poštnimu ogledu sedel, v njegov plajš zavit.
Popotniki so kmalo  fantičev pozabili,  ker
53
jima je zdaj gorko' bilo'. To je že ena bogatih ljudi 5 žive le za sedajnoslr, in poma'gajo za se-dajnost; prihodnosti ni odperto ne njih oko, ne njih serce. Drugači je to pri revnih, kteri so sami že kaj hudiga prestali; oni tudi bližniga nesrečo živejši občutijo in pomagati žele, če ne z dnarji, saj z dobrim svetam. Tako je bla pri poštnimu ogledu. Ljubeznivo Ivana popraša: „Kaj pa boš zdaj počel v Parizu?"
„Delal bom," pravi Ivan, „de bom mater in bratca preživel."
„Koga boš pa delal?"
„Kar bo, de si bom le kaj zaslužil!"
„Veš kaj," pravi na to poštni ogleda, „jez sim dobro znan s kočjažam velciga zidar-skiga mojstra v Parizu; temu te bom priporočil!" —
Ivan je omolknil. Do zdaj je pridno v šolo hodil, in, ker je bistro glavico imel, veliko ko-ristniga se naučil — in zdaj bi bil mogel terde kamne otesavati? Globoko je zdihnil; al zmisli se na milo mamko, in vbogiga Tončka, ia sklep je bil storjen. „Naj bo," je djal, »grem kamne osekavati, de le vem, de bom materi in bratcu pomagal!"
Res se je tako zgodilo, kakor je poštni ogleda obljubil; Ivan je v službo stopil (jse je vdinjalj pri zidarski mu mojstru, z imenam B i r o n.
Tista roka, ktera je pe*r stričku pred zale čerke znala pisati, je zdaj mogla težko klad-vo vzdigvati in kamne obsekavati! Pačjevbogi
54
Ivan gledal na žule, kteri so se mu na rokah delali; ali kdar je konec tedna ljubljeni materi svoje plačilo prinesel, in vidil, kako pridno ljubi bratec šolo obiskuje, mu je blo vse terplenje povernjeno, in veselo je šel spet nad kamne. — Le to ga je vv serce bolelo, de ni mogel več v šolo hoditi. Še bolj pridno je delal, de si je veči plačilo zaslužil, in kmalo je bil v stani, si nekoliko bukev omisliti, in kadar so drugi z jedjo ali spanjem čas tratili, se je mali Ivan pridno učil. —
Mojstru Bironu je bilo zidanje nekiga imenitniga poslopja izročeno. Stoterno rok se je gibalo, stoterno kamnosekov (stamcarjev) je kamne otesavalo, zidarji in strežci, vsi so se pridno obračali. JBiron je pa med njimi hodil, je kazal, zapovedoval, pridne hvalil in lene k delu priganjal, kakor je naletel. Tu zagleda tudi našiga Ivana pri kamnih, in nekaj skrivniga ga je po vsi sili k njemu vleklo. Ko je ura počitka odbila, ga poiše in kako se začudi, ko Fvana zagleda na kamnu sedeti, pred seboj koščik kruha in kozarčik vode, bukve, černilo (J;into} in papir, v roki pa pero, s katerim je pridnov pisal.
Živo ganjen ga mojster nekoliko časa gleda. Zadnič se ne more več nazaj deržati, in ljubeznivo ga vpraša:
„Kaj pa delaš?"
Prestrašen učenčik hoče berž vse skriti 5 ko pa vidi, de ne gre, prosi počasno:
„Ne zamerite, gospod! nekaj prestavljam."
55
„Prav dobro, prav lepo!" zavpije Biron, ko je fantičovo pisanje pregledal.
„Kdo te je to naučil?"
„Sam!" odgovori Ivan, in k tlam oči po-besi.
„Sam? Kako ti je ime, ljubček?"
„Ivan Mihel Seden."
„Seden?" zavpije mojster zavzet. „Kaj so bli tvoj očka?"
„Zidai'ski mojster."
„Tak ti si sin niojga ranjciga prijatla? In tukaj kamne sekaš?"
„0h, ljubi gospod! očka so umerli, in jez sim edina podpora moje matere."
„Vbog revček!" pravi gospod Biron, in kužne Ivana na čelo. „Veš kaj, serčik! pusti kamne in bodi moj rejenc!"
„Oh, Gospod! kako rad!" zauka Ivan in Biro na zaroko prime. „Vunder— kdo bo za mam k o in za bratca skerbil?"
„Jez, ljubčik, jez!" odgovori Biron. Vroča solzica, ki je iz Ivanoviga očesa na mojstrovo roko padla, je bla tiha, serčna zahvala za to lepo delo. —
Ivan je pozneje visoko učen mo'ž postal, in v veliki starosti umeri, od vsih ljudi ljubljen in objokan. Otroci! posnemajte ga!      BčtomU.
Pastirjem v poduk.
Undan sta se ne deleč od Ljubljane dva vola na paši bodla.
Pastirček gre prav blizo k njima in juktepe
56
po glavah, de bi se razpustila. To se je scer kmalo zgodilo,.ali slabeji, ki je v stran odletel, je pastirčka tako' z rogmi v zobe terčil, de mu je per ti priči tri izbil. Revni fantič je ves omamljen na tla padel in sdaj velike bolečine terpi.
Ko bi bil on vola, kteri se mu je močneji zdel, pri zadnjim koncu in scer od strane in kar le moč od deleč flikal, zraven pa neprene-hama gledal, kam de bo eden ali drugi odletel, de bi se bil urno na drugo stran umaknil; bi se mu ne bila taka nesreča pripetila. S kratko šibo ali bičem pa se nikakor ni varno bližati. —
/S v a r i t e v.
Na svojim popotvanji v Sneperg sim un-dan več otrok zelene češplje klatiti in jesti vidih Otroci! tega nikar; od vžitja zeleniga sadja se lahko griža dobi, ki je nevarna bolezen, ktera je že veliko neubogljivih otrok v mertvaško jamo spravila.                                   j. Navratil.
Zastavica.
Tvojih staršev pravi otrok je; pa vender ni tvoj brat in tvoja sestra ne. Gdo je to?
/.»* }S oL Nenavadne besede.
Bolnišnica se imenuje -f- (jšpital).
Cerkovnik -j- fmežnar}.
Cerka f (puštob).
Certa /j- (strih, cala);   čertati f (liniratf).
Rozalija Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.