Ig o r G r d in a S im b o li v r e a l n o s t i s l o v e n s k o -a v s t r ij s k ih o d n o s o v Tradicija, okoli katere se zbirajo pripadniki določenega naroda, se ne izraža samo skozi osebne in kolektivne predstave o sebi in drugih/drugem, temveč "govori" tudi v "jeziku" oziroma znakovnem sistemu simbolov. Če je semiološki "slovar" vsaj na prvi pogled transparenten, je "gramatika", ki povezuje njegove elemente, marsikdaj težko pojasnljiva, saj praviloma presega koordinate racionalnega mišljenja in njegove vzroč- no-posledične logike. Simboli predstavljajo svojevrstno artikulacijo konsenza o bistvenih (tj. konstitu­ tivnih) elementih imaginarija in idearija narodne zavesti. Segajo od lahko prepoznavnih alegorij in skoraj brez "interpretacijskega preostanka" razberljivih emblemov do pomen­ sko polivalentnih slikovnih, "plastičnih", glasbenih in besednih šifer. Nikakor ne gre samo za insignije brez praktične (uporabne) vrednosti, temveč v nič manjši meri za po­ jave iz vsakdanjega življenja. Tudi posamezne osebnosti (junaki, t. i. veliki možje), mitološko-fantastični in legendami liki, živali (zlasti endemske vrste in pasme), pred­ meti (še posebej slike in kipi, pa tudi "rekviziti" iz sfere ljudske oblačilne kulture), "areali" (t. i. sveti kraji; pogosto gre za romarska središča ali za prizorišča velikih bitk), geste (denimo pozdravi in plesi) ter interpretativni narativi (npr. o prelomnih zgodo­ vinskih dogodkih) lahko dobijo za pripadnike tega ali onega naroda simbolno identi­ fikacijsko veljavo. Ta more biti tako afirmativna kakor negacijska, saj je komaj mogoče najti človeško skupnost, ki bi se definirala samo na podlagi "pozitivnih" opredelitev. Sleherno določevanje lastnosti in razumevanj premore poleg težnje po združevanju tudi diferenciacijsko razsežnost. Neredko so "pozitivni" simboli enega naroda v očeh pripadnikov drugega izrazito negativni. Prav to utegne potencirati nerazumevanje med sosedi. Posebej problematično je aprioristično vrednostno ocenjevanje simbolov drugega naroda, ki dejansko prepre­ čuje njihovo razumevanje. Na ta način se tudi bistveno otežuje izkustvena recepcija "tujcev" oziroma njihovega imaginarija in idearija. Neempirična "vednost" o drugih/ drugem odpira pot do klišeiziranih (stereotipiziranih) sodb o njihovih/njegovih intele­ ktualnih (ne)zmožnostih. Posledica slednjih so najrazličnejši predsodki, ki so tako zna­ čilni za "pristne" medsosedske odnose (tako na ravni držav kot narodov, regij in po­ sameznih krajev). Simboli druge oziroma tuje skupnosti se velikokrat doživljajo kot izredno nevarna grožnja eksistenci lastnega duhovnega sveta, vendar je takšno razumevanje le redko zares utemeljeno. V 20. stoletju sta bili za Slovence povsem nesprejemljivi znamenji samo fašistični liktorski snop in nacistični kljukasti križ.1 Ideologiji oziroma režima, ki sta si ju izbrala za svoj emblem, sta v alpsko-jadranskem prostoru gojila skrajno agre­ sivne eliminacionistične rasne in etnično-nacionalne predstave. Najpopolneje sta jih iz­ razila nemški Führer Adolf Hitler in sekretar italijanske fašistične stranke Aldo Vidus- 1 Obema simboloma se je pridruževal tudi "rimski" oziroma hitlerjanski pozdrav z iztegnjeno desnico. Ta gesta se je razglašala za pristno italijansko/nemško znamenje. V Celju so se po okupaciji leta 1941 na javnih mestih npr. pojavili napisi: "Trittst du hier als Deutscher ein, soll dein Grass Heil Hitler sein." Prim. A. Videčnik, Celje moje mladosti, Celje 2002, 116. soni. Prvi je 26. aprila 1941 v Mariboru od svojih "nacionalnih tovarišev" zahteval, naj ozemlje, ki gaje po napadu na Jugoslavijo nameraval anektirati Tretji Reich, naredijo za nemško deželo2 (s čimer je pravzaprav dramatično priznal, da takšna dotlej ni bila), drugi pa je 5. januarja 1942 grofu Cianu razlagal, kako je treba pobiti vse Slovence.3 Da ni šlo za kak posamični "besedni eksces" prenapetega skrajneža, temveč za uradno po­ litiko italijanske države, je s svojim krvoločnim govorom v Gorici 31. julija 1942 potrdil sam duce fašizma Mussolini.4 Popolna raznaroditev ali celo fizično iztrebljenje Slovencev je bilo vsaj nekaj časa realna opcija za obe osrednji osni sili v Evropi. Prav zato njuna emblema v alpsko-jadranskem prostoru nista bila doživljana kot nevtralni znamenji dveh tujih držav, temveč kot pravcati alegorični podobi smrti. Ker sta kljukasti križ in liktorski snop pred 2. svetovno vojno vsaj do neke mere uspela postati simbola nemškega in italijanskega naroda - to je bila posledica dejstva, da sta nacistični in fašistični režim znala organizirati bučne množične manifestacije v podporo svoji politiki -, je njuno pojavljanje med Slovenci zmerom vzbujalo občutek ogroženosti od severnih oziroma zahodnih sosedov.5 Takšno razpoloženje je že pred 2. svetovno vojno (leta 1938) izrazila izjemno sugestivna "narodnoobrambna razglednica" Vlasta Kopača, kije prikazovala Hitlerja in Mussolinija (upodobljena sta kot zlovešča okostnjaka; obdana sta z bajoneti in moderno vojaško tehniko), kako s svojimi pohlepnimi kremplji segata po Ljubljani, Mariboru, Trbovljah in Jesenicah.6 Zato ni čudno, da se je kljukasti križ tudi pozneje - po 2. svetovni vojni - pojavljal v vlogi "zaščitnega znamenja" pro­ tislovenskih sil v Avstriji. Še posebej aktualen je bil "na sončni strani Alp" ob sprejemu avstrijske "sedmojulijske zakonodaje" leta 1976, ki mu je sledilo ponesrečeno "štetje posebne vrste".7 Simboli narodne identitete, ki je zaradi pojavljanja na različnih sektorjih modernega življenja (umetnost, politika, gospodarstvo, "strukture vsakdanjosti") izjemno komplek­ sen pojav, praviloma niso izolirani: navezujejo se eden na drugega ter se tako medse­ bojno pojasnjujejo, utemeljujejo in dopolnjujejo v posameznikovem in kolektivnem imaginariju oziroma ideariju. Dejansko predstavljajo nekakšne oporne točke za "mrežo" predstav, ki konstituirajo narod kot relativno enotno duhovno skupnost. Ne glede na to, da v vseh zgodovinskih obdobjih nimajo enakega pomena, igrajo vlogo svojevrstne "Arhimedove točke" nacionalne mentalne kulture. Spreminjajo se denotacije in deloma tudi konotacije simbolov - kar je v zvezi z njihovo trenutno aktualizacijo -, toda rela­ tivna sta(bi)lnost emblematičnih znakov opozarja tudi na njihovo nadčasno dimenzijo. 2 Slovenska kronika XX. stoletja. 2. del (1941-1995), Ljubljana 1996, 12. H itlerje po zapisu v graškem časniku Tagespost 26. aprila 1941 v Mariboru dejal: "Machen Sie mir dieses Land deutsch, so deutsch, wie die übrige Steiermark." Da pri tem ni mislil samo na ozemlje nekdanje spodnje Štajerske, dokazuje nemška izselitev Slovencev iz t. i. Brežiškega trikotnika, kije v času habsburške monarhije deloma pripadal Kranjski. 3 Dnevnik grofa Ciana, Zagreb 1948, 296. 4 T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945 I. Država v državi, Ljubljana 1985, 424, 425. 5 Podobno nelagodje, kot sta ga na Slovenskem izz(i)vala kljukasti križ in liktorski snop, je v Avstriji vzbu­ jala komunistična rdeča zvezda - čeprav ta ideološki simbol ni bil znamenje, pod katerim bi se odvijalo raz­ narodovanje prebivalcev alpske republike. 6 Prim. A. Suppan, Karikatura kot vir modemih stereotipov: (nemški) Avstrijci-Slovenci, v: F. Mayrhofer- Gründbühel, M. Polzer (ur.), Avstrija-Slovenija. Preteklost in sedanjost, LjubljanaCelovec 2002, 67 (slikovna priloga št. 9). 7 Prim. karikaturo Milana Mavra z naslovom Manjšina na rešetu v dnevniku Delo z dne 31. marca 1976 (tudi v A. Suppan, n. d., 69). Jezik, knežji kamen in vojvodski prestol Med vsemi emblematičnimi znamenji slovenstva je jezik zagotovo najstarejši. Že marsikateremu srednjeveškemu piscu se je zdel mnogo več kot samo komunikacijsko sredstvo. Otokar iz Geule pri verzificiranem opisu umeščanja Majnharda II. Goriško- Tirolskega na Gosposvetskem polju8 koroškega vojvodo npr. sinonimno imenuje "der windische herre".9 Jezik, v katerem je bil deželni gospod ustoličenje imel potemtakem veliko označevalno-identifikacijsko moč. Dejansko je bil eden od emblemov Majnhar- dove oblasti.1 0 Unrestovo poimenovanje Koroške za "ain rehts Windisch Landt"1 1 (ob koncu 15. stoletja) in poudarjanje Veita Welzerja (iz leta 1523), da je "koroška nad- vojvodina, obdana s svojimi krajinami, markami in sosednjimi deželami (confines), pri­ šla od davnine iz tujega in ne nemškega naroda",1 2 dokazujeta trdoživost zavesti o po­ membnosti slovenskega elementa za zgodovino prostora severno od Karavank. Slednja ni izginila niti po ugasnitvi ustoličevalnega obreda leta 1414.1 3 Učena kultura poznega srednjega in zgodnjega novega veka je verno ohranjala starodavno tradicijo. V protestantskem 16. stoletju seje slovenski jezik uveljavil kot glavni povezovalni dejavnik velike večine prebivalstva v alpsko-jadranskem prostoru. Nemudoma je postal tudi temelj tedaj zamišljene naddeželne institucije - "prave cerkve božje slovenskega jezika" (Primož Trubar jo prvič omenja leta 155514). Ta sicer ni mogla zares zaživeti, vendar je skupni jezik, ki naj bi določil njene meje, obstal in se poslej kontinuirano razvijal skozi čas. S sovpadom srednjeveškega "lingvističnega" identifikacijskega emblema pri ume­ ščanju koroškega vojvode in novodobnega idiomatskega znaka slovenskega naroda je bila historiografiji "na sončni strani Alp" dana svojevrstna rdeča nit. Kontinuiteta v času in obseg v prostoru sta bila v njej najjasneje opredeljena prav z jezikom. Ko je ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja prišlo do "nacionalne parcelacije" zgodovine v Srednji Evro­ pi, je prav idiom ustoličevanja odločilno prispeval k najčvrstejši navezavi karantansko- koroškega kompleksa na slovenski imaginarij. "Duh narodov", o katerem so glasno go­ vorili predromantiki in romantiki, seje najbolj nesporno utelešal v samosvojem jeziku. Vztrajno zapostavljanje slovenščine s strani najrazličnejših oblastnih organov v habsburški monarhiji, avstrijski republiki in Tretjem Reichu ter nenehni pritisk na njene govorce sta le-te samo še dodatno utrjevala v prepričanju, da je njihova podoba nacio­ nalne zgodovine veren odraz stvarnosti. Historiografija je preteklost pogosto razume­ vala kot nenehen boj med narodi (ne samo v 19. in 20. stoletju). Doktrina socialnega darvinizma, ki seje v Srednji Evropi močno razbohotila zlasti po zaslugi sugestivnega 8 B Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Ljubljana 1952, (dalje: B. Grafenauer, Ustoličevanje), 83. Otokarjevo poročilo izvira z začetka 14. stoletja. Kot "der windische herre" je koroški vojvoda označen v 19.910. verzu Avstrijske rimane kronike. 9 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 86. 10 Takšna vloga slovenščine je izpričana že v 1. polovici 13. stoletja; leta 1227 je koroški vojvoda Bernhard Spanheimski pozdravil viteškega pesnika Ulricha Lichtensteinskega v slovenščini. Prim. J. Pogačnik (ur.), Srednjeveško slovstvo. Izbrano delo, Ljubljana 1972, 281; 320. 11 J. Pogačnik (ur.), n. d., 299. Unrest je to oznako zapisal v svoji Koroški kroniki. 12 B. Grafenauer, Karantanski temelji koroške vojvodine, Zgodovinski časopis 31, 1977,136. 13 Prim. B. Grafenauer, Gottbert Moro, Die Kämtner Chronik des Paracelsus /.../. Wilhelm Neumann, Mic­ hel Gothard Christalnick /.../. Wilhelm Neumnann, Wirklichkeit und Idee des 'windischen' Erzherzogtums Kämten /.../, Zgodovinski časopis 15/1961,219-223 (gre za oceno naštetih del). 14 Prim. M. Vidic (ur.), Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana 1999, 26. graškega univerzitetnega profesorja Ludwiga Gumplowicza,1 5 je takšnim nazorom dajala tudi teoretični okvir. Ko je med 2. svetovno vojno prišlo do kulminacije spopada med Germani in Slovani - toda o njem seje v Berlinu, na Dunaju in v Gradcu mnogo govorilo že v letih 1914-1918! -, so nacisti kar najbolj energično udarili po slovenskem jeziku. V kratkem času so na spodnjem Štajerskem, v Mežiški dolini, na Gorenjskem in v Posavju omejili njegovo javno rabo na minimum, uničili pa so tudi okoli 2,500.000 knjig.1 6 V trgovinah so se nemudoma pojavili napisi: "Hier wird deutsch gesprochen."1 7 Na ta način so poskušali hitlerjanci radikalno spremeniti kulturno podobo okupiranih ozemelj. Slovenščina je bila zanje simbol vsega, kar so hoteli zanikati. Zato v jezikovni politiki tod niso popuščali vse do konca vojne. Edino v Ljubljani, na Dolenjskem in na Primorskem, ki so jih Nemci okupirali šele po kapitulaciji Italije, je bila slovenščina tolerirana. Ponekod (zlasti na Goriškem in Tržaškem) so se nacisti do določene mere celo vrnili k jezikovni politiki iz časov habsburške monarhije, da bi tako oslabili italijanske pozicije, saj so resno računali na razširitev svoje oblasti do obal Jadranskega morja. Jezik je tudi po 2. svetovni vojni ostal najpomembnejši slovenski simbol. Nikoli ni dobil docela "funkcionalne" vloge - vendar ne samo po volji svojih govorcev. Nemško- avstrijske politične sile, ki so v (19. in) 20. stoletju odločilno vplivale na oblikovanje podobe uradne Koroške, so bile slovenščini vse prej kot naklonjene. Niso je štele za polnovredno in enakopravno komunikacijsko sredstvo v južnem delu dežele (kjer so njeni govorci avtohtono prebivalstvo). Takšnemu položaju seje približala samo za kra­ tek čas, v letih 1945-1958. Ko pa je t. i. Wedenigov odlok ukinil obvezno dvojezično šolstvo, ki seje uvedlo v obdobju britanskih okupacijskih oblasti po koncu 2. svetovne vojne,je bila slovenščina spet - kakor pred letom 1938-sam o idiom manjšine. Imela je sicer določene pravice v javnem življenju (napredek v primerjavi s stanjem pred 2. sve­ tovno vojno je bil očiten), vendar so jo mnogi nemško govoreči Korošci odkrito za­ vračali1 8 ali pa sojo doživljali kot komunikacijsko sredstvo, ki ga sama logika sodob­ nega življenja potiska ob stran. Asimilacijske težnje naj bi bile celo po razlagah neka­ terih znanstvenikov kratko malo pogojene z modernizacijo.1 9 Toda to je sila proble­ matična teorija z zelo daljnosežnimi politično-sociološkimi implikacijami. Če bi obve­ ljala, bi bilo treba tudi vse nasilne asimilatorje — vključno z najradikalnejšimi nacio­ nalsocialističnimi raznarodovalci - šteti za energične pospeševalce modemizacijskih družbenih procesov. A slednjih si brez humanizacijsko-emancipacijske tendence ven­ darle ni mogoče predstavljati. Slabšanje položaja slovenščine na Koroškem po letu 1958 in neizpolnjevanje 7. člena Pogodbe o vnovični vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (1955) v zvezni deželi Štajerski je brez dvoma izhajalo iz zavedanja, da v primeru tega jezika ne gre samo za komunikacijsko sredstvo, temveč tudi za narodni simbol. Nastajajoči nem­ ško govoreči "Nation Österreich", ki se je poskušal prostorsko definirati z mejami 15 Prim. W. M. Johnston, Austrijski duh. Intelektualna i društvena povijest 1848-1938, Zagreb 1993, 335- 338. 16 Slovenska kronika XX. stoletja. 2. del, 13. 17 A. Videčnik, n. d., 116. Nacisti so tako samo nadaljevali politiko nemškonacionalnih krogov iz časa pred 1. svetovno vojno, ki so v mestu ob Savinji na vse mogoče načine ovirali javno rabo slovenščine. Slednja se ni smela pojavljati niti na izveskih, ki so viseli nad mestnimi pločniki (celjska občina je namreč do leta 1918 imela nemško politično večino). 18 Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu jim je pomenila "hud strup"; prim. fotografijo z nekega zbo­ rovanja koroškega Heimatdiensta v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979, 942. 19 Prim. A. Suppan, n. d., 70. alpske republike, zato ni vodil posebej senzibilne lingvistične politike. Če bi njegovi pripadniki slovenščino doživljali zgolj kot instrument oziroma orodje medčloveškega sporazumevanja, ki v prvi vrsti služi intenziviranju materialne in duhovne izmenjave s sosedi, bi oblasti zlasti na Koroškem in Štajerskem najverjetneje pospeševale sezna­ njanje kar najširših plasti prebivalstva z njo. Še zlasti zato, ker seje Jugoslavija po letu 1948 sprva obotavljivo, potem pa vse odločneje distancirala od vzhodnega bloka in avstrijska meja z njo v 2. polovici 20. stoletja ni več predstavljala "železne zavese". Južno od saintgermainske meje je bil odnos do idioma mejašev na severu po opustitvi najhujše ideološke ihte (v smislu slovansko-komunističnega "bratstva") docela "prag­ matičen": nemščina, ki po 2. svetovni vojni zagotovo ni več uživala statusa svetovnega jezika, seje zaradi svoje "mikroprostorske"/regionalne uporabnosti precej na široko po­ učevala v osnovnih in srednjih šolah. Slovenščino so potemtakem v vlogi narodnega simbola doživljali ne samo ljudje, katerih materinščina je, temveč tudi drugi (nemško govoreči Avstrijci, Italijani v Furlaniji-Julijski krajini, Srbi, Hrvati). "Finis Jugoslaviae" se je - ne po naključju - začel jasno nakazovati ob znamenitem ljubljanskem "sojenju četverici" v srbohrvaščini leta 1988. Poskus arogantne demonstracije moči in ponižanja domačega jezika je v "deželi na sončni strani Alp" brez dvoma olajšal vzpostavitev vsenarodnega demokra- tizacijskega konsenza. Do soglasja o potrebi ustanovitve lastne države je bil potem le še korak. Teza lorda Macaulaya, da vsaka svoboda govori s svojim jezikom, je tako dobila še eno potrditev. Zavedanje simbolne vloge slovenščine pa v 20. stoletju ni bilo navezano samo na oblastne institucije. Prisotno je bilo tudi v "strukturah vsakdanjosti" in v "znanstveni pragmatiki". Slednja neredko igra vlogo nekakšnega ideološkega mostu med uradno in neuradno sfero modernega življenja. Jasno znamenje za to so nenehne težave z dvoje­ zičnimi javnimi napisi in šolstvom v južnem delu zvezne dežele Koroške. Spekta­ kularno nasprotovanje tablam z nemškimi in slovenskimi krajevnimi imeni - vključno z njihovim odstranjevanjem - predstavlja pomenljivo gesto. Eden od avtohtonih narodov, ki živi na Koroškem, je s tem iz javnega prostora odrinjen v privatnost. Tudi poskus ustvaritve fantomskega vindišarskega ljudstva s samosvojim jezikom, ki je močno zaposloval politično eksponirane koroške deželne zgodovinarje (zlasti Martina Wut- teja), je simptomatičen. Če bi se takšna ideološko obremenjena videnja stvarnosti uveljavila, bi bili Slovenci enkrat za vselej odrinjeni v prostor južno od Karavank. Dejstvo, daje oznaka "Windische" v času nacizma postala, v 2. avstrijski republiki pa ostala ime popisne kategorije pri ljudskih štetjih, opozarja tudi na "diahrono" dimenzijo njenega pojavljanja. Z njeno pomočjo bi utegnilo priti do popolne "deslovenizacije" karantansko-koroške srednjeveške zgodovine, ki bi vsekakor pomenila interpretativno nasilje nad dejanskostjo. Nobenega dvoma ni, da je projiciranje novoveških etnično- nacionalnih pojmovanj v čas pred letom 1500 (ali celo pred letom 1000) anahro­ nistično,20 toda na drugi strani je tudi zanikanje sleherne kontinuitete med milenijem "davnih dedov" in sodobnostjo nevzdržno. Nepretrganost izročila v sferah ljudske kulture, ki je dokazljiva v okvirih folkloristike in lingvistike, je dovolj jasno opozorilo, da so se stare identitete samo transformirale v nove, niso pa izginile. Novoveška stvar­ nost se nikakor ni oblikovala v praznem prostoru brez sleherne tradicije. To vsekakor velja tudi za (južno) Koroško. Z jezikom je v slovenskem nacionalnem imaginariju kar najtesneje povezan položaj karantansko-koroških srednjeveških simbolov - knežjega kamna in vojvodskega pre­ 20 Prim. P. Štih, Nacionalizacija zgodovine in nastanek sovražnih predstav o sosedih. Slovensko-nemški (avstrijski) primer, v: F. Mayrhofer-Griindbiihel, M. Polzer (ur.), n. d., 35-46. stola. Ustoličevalni obred na Gosposvetskem polju, ki je bil po sodbi široko razgle­ danega humanista Eneja Silvija Piccolomija edinstven,2 1 ni ne v 19. stoletju ne poprej pritegoval pozornosti samo zato, ker je na neki način evociral "družbeno pogodbo" med deželnim oblastnikom in ljudstvom, temveč tudi zaradi vloge slovenščine v njem. Slednja je bila konstitutivni (integralni) del rituala, ki ga ni bilo mogoče ne pogrešati ne nadomestiti (npr. z nemščino). Ker odločujoči dejavniki novoveške Koroške tega jezika niso šteli za bistveni element identitete dežele in njegove rabe niso pospeševali, je bilo doživljanje knežjega kamna in vojvodskega prestola kot slovenskih znamenj po miš­ ljenjskih standardih 19. in začetka 20. stoletja še toliko bolj logično. Sugestivni verzi Antona Aškerca so oba simbola trdno vključili v kompleks "stare pravde" pesnikovega naroda.22 Uporaba slovenščine je bila pač najbolj nesporno znamenje pripadnosti slo­ venstvu. (Zanikanje kontinuitete njenega razvoja od alpske slovanščine zgodnjega sred­ njega veka do modernega nacionalnega jezika je bilo doslej - kljub posameznim po­ skusom - za znanstveno lingvistiko pretrd oreh!) Doživljanje srednjeveškega ustoličevalnega obreda najvišjega koroškega deželnega oblastnika kot slovenskega posebej jasno dokazuje "nacionalna atributizacija" vojvod­ skega prestola v začetku 20. stoletja. Starodavni viri v zvezi z njim namreč ne poročajo o kakršnih koli simbolnih manifestacijah v smislu družbene pogodbe. Tudi kar zadeva uporabo jezika na njem sedečih oseb, nam ni znano nič določnega. Toda dejstvo, da so ob spominskih počastitvah 500. obletnice poslednjega umeščanja koroškega vojvode, ki so se jih leta 1914 lotili Slovenci, Nemci demonstrativno opažili vojvodski prestol, je opozarjalo na njihovo razumevanje tega simbola kot tujega.23 Jasneje bi svoje duhovne odtujenosti od njegove tradicije ne mogli pokazati. Kamniti simboli karantansko-ko- roškega srednjega veka so očitno že pred 1 . svetovno vojno veljali za slovenske. V času dramatičnih mejnih sporov po koncu 1. svetovne vojne se je kot glavni emblem slovenstva na Koroškem prikazoval predvsem vojvodski prestol.24 Knežji kamen, ki je bil odstranjen s svojega mesta pri Krnskem gradu, že zaradi svoje "skri- tosti" v celovškem muzeju ni mogel igrati podobno izpostavljene vloge. Sele v operi Rista Savina Gosposvetski sen, ki je bila v osrednjem ljubljanskem hramu boginje Talije premierno uprizorjena 1. decembra 1923, torej natanko na 5. obletnico nastanka Kralje­ vine SHS, sta bila "enakopravno" evocirana oba ključna simbola koroške vojvodine.25 Pozneje se je južno od Karavank vse bolj poudarjal pomen knežjega kamna, kije bil po vseh relevantnih zgodovinskih virih (od t. i. vrivka v Svabsko zrcalo dalje)26 povezan z obredno uporabo slovenskega jezika. Se zlasti je prišel ta simbol do izraza na slikah, ki so hotele na historično kar najbolj veren način upodobiti ustoličevanje koroških vojvod. Tako je tik pred 2. svetovno vojno nastala monumentalna podoba Gojmirja Antona Kosa Umestitev na Gosposvetskem polju,21 na večer 20. stoletja pa historični ciklus 21 B. Grafenauer, Ustoličevanje, 129. 22 Prim. balado Knežji kamen (1888) iz ciklusa Stara pravda, v: A. Aškerc, Zbrano delo I, Ljubljana 1946, 133-137. Da je pesnik evociral tudi vojvodski prestol, dokazuje njegovo navajanje napisa, ki ga je Urban Jarnik "prebral" na njem, namreč PRAVDO BRANY VDOVE. 23 Ljubljanski časnik Dan je 6. julija 1914 zaplankanje vojvodskega prestola komentiral s sarkastičnim posmehom: "Ker so koroški Nemci sami zabiti - so mislili, da mora biti tudi vojvodski prestol zabit.” 24 Prim. karikaturo na naslovnici Kurenta z dne 25. februarja 1919. 25 Prim. S. Samec, Operne zgodbe. Vodnik po domačem in tujem opernem svetu, Ljubljana 1978, 164, 165. 26 Prim. B. Grafenauer, Ustoličevanje, 74 in dalje. Namigi na ustoličevalni obred pa se najdejo že v starejših virih. 27 Ta Kosova slika je bila uporabljena tudi za zaščitni ovitek obsežne Zgodovine Slovencev, ki je izšla v Ljubljani leta 1979. Kiara Meška, ki v svojem opusu prav tako tematizira srednjeveški "obred, ki mu ni para na svetu".28 Na podlagi vsega tega je mogoče reči, da kljub velikemu zgodovinskemu prelomu, ki je slovenski prostor zaznamoval v času 2. svetovne vojne, pri recepciji simbolne vse­ bine knežjega kamna (in nekoliko manj izrazito vojvodskega prestola) ni prišlo do večjih sprememb. Zavest o dobi "davnih dedov" in prvobitni svobodi je bila vseskozi "opredmetena" s kamnitimi pričami karantansko-koroške preteklosti. Zato tudi ni čudno, da je po državni osamosvojitvi Slovenije prišlo do upodobitve knežjega kamna na njenih začasnih bankovcih (pa tudi na ovitkih reprezentativnih historiografskih edicij29). S tem seje hotelo opozoriti na zgodovinske korenine naroda. Vendar je takšno ravnanje sprožilo hudo reakcijo v nekaterih krogih uradne Koroške, ki so se začeli v 2. polovici 20. stoletja čutiti za izključne "lastnike" tega simbola.30 Kakor smo videli, (nemški) oblastniki v Celovcu še leta 1914 niso bili zainteresirani za afir­ macijo kamnitih prič srednjeveške slave dežele ob Dravi. Značilno pa se zdi, daje tudi Bogo Grafenauer, ki je v svojih številnih delih odločno zagovarjal kontinuiteto sloven­ ske zgodovine od Karantanije do sodobnosti, nasprotoval "uporabi" knežjega kamna na začasnih slovenskih bankovcih. Izjavo v tem smislu je dal celo za avstrijsko televizijo. Vendar takšno njegovo ravnanje ni izhajalo iz spremembe mišljenja, temveč preprosto iz dejstva, da je knežji kamen sedaj zunaj meja Slovenije.3 1 Vodilni ljubljanski me- dievist pač ni zbolel za "friedjungovskim kompleksom", ki je srednjeevropskim histo- rikom tako pogosto narekoval interpretacijo preteklosti v skladu s političnimi potrebami sodobnosti... Grafenauerje va uničujoča kritika tistih koroških historiografov, ki so si s "konstruiranjem" vindišarske teorije in podobnih paraznanstvenih ekstravaganc priza­ devali iz starejše in novejše zgodovine svoje dežele izgnati slovenski element (ali pa ga minimizirati na raven poznosrednjeveške plemiške "ideologije"), je ostala nedotaknjena. Razgreta "pravda" okoli knežjega kamna (in vojvodskega prestola) je z uvedbo pra­ vih slovenskih bankovcev potihnila, vendar ni bila končana. Predstave o zgodovini so, preprosto povedano, realna moč sleherne sedanjosti, saj so vsebovane v današnjih identitetah. Nihče tudi ne more pričakovati, da se bo katera koli skupnost preprosto odpovedala svojemu razumevanju preteklosti (ki je nedvomno konstitutivni element njene (samo)zavesti). Veliki prelomi v življenju narodov ne vodijo avtomatsko do novih simbolnih znamenj (ali do sprememb v njihovi recepciji). To seje v slovenskem duhov­ nem prostoru pokazalo na primeru jezika, knežjega kamna in vojvodskega prestola: ne leta 1918 (razpad habsburške monarhije), ne 1920 (koroški plebiscit), ne v obdobju 1941-1945 (2. svetovna vojna), ne 1991 (državna osamosvojitev Slovenije) ni prišlo do omembe vredne spremembe v odnosu do njih. Poleg tega pa se je treba zavedati, da pomenske in identifikacijske polivalentnosti simbolov ni mogoče eliminirati z nobeno znanostjo ali vedo. Z zgodovinsko, ki ni nikoli "replika" preteklosti, temveč njena interpretacija, še najmanj. Ljudje, ki pripadajo različnim kulturam, simbolnih znamenj nikoli ne bodo doživljali enako. Toda pri tem ne gre izgubiti izpred oči misli, da ne preteklost ne njene razlage ne morejo zares deter­ minirati prihodnosti. 28 I. Grdina, Vladarji, lakaji, bohemi, Ljubljana 2001, 35, 36. 29 Glej npr. Ilustrirano zgodovino Slovencev, Ljubljana 1999. 30 Prim. M. Pammer, Podoba Avstrije v Sloveniji, v: F. Mayrhofer-Gründbühel, M. Polzer (ur.), n. d., 146, 147. 31 D. Mihelič, Bogo Grafenauer - utrinki iz življenja in dela, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, 33 (opomba št. 68). Zastave, himne, grbi Zastava, himna in grb so brez dvoma najmarkantnejši emblemi sleherne drža­ ve/dežele. Predstavljajo tako rekoč njeno "osebno" izkaznico in ji zagotavljajo simbolno razvidnost širom sveta. V slovensko-avstrijskih odnosih so najresnejši problem predstavljale zastave. Grbi in himne so bili manj izpostavljeni, čeprav bi prav tako lahko postali vir hudega ne­ sporazuma. Kajti če (nekateri) Korošci doživljajo upodobitve knežjega kamna južno od Karavank kot nezaslišano poseganje "tuje sile" v njihovo deželo, potem se morejo tudi posamezni prebivalci Republike Slovenije počutiti skrajno nelagodno ob uporabi staroavstrijskega koroškega deželnega grba (in zastave) ali ob prepevanju štajerske himne, ki prav tako izhaja iz časov habsburške monarhije. Omenjena simbolna zna­ menja namreč "posegajo" v prostor na obeh straneh saintgermainske meje (koroški grb in prapor v Mežiško dolino in na Jezersko, štajerska himna pa do Save!). Dogajanja med 2. svetovno vojno, ko so bili deli Slovenije v upravnem smislu priključeni Štajerski oziroma Koroški, so pokazala, da gre pri tem za realno, ne pa namišljeno grožnjo. Mnogi avstrijski Nemci svojim južnim sosedom razen jezika niso priznavali nobe­ nega drugega znamenja. Celo njihovo zastavo, ki je leta 1848 nastala na podlagi barv kranjskega deželnega grba, so nenehno poskušali omalovaževati. Josip Vošnjak tako poroča v svojih Spominih, da so Nemci in renegati odločno nasprotovali izobešanju belo-modro-rdečih praporov (poleg imperialnih čmo-žoltih in avstrijskih belo-rdečih) v počastitev cesarja Franca Jožefa. Sef generalštaba avstro-ogrskih oboroženih sil, oholi generalpolkovnik Friedrich grof Beck-Rzikowsky, je kranjske oziroma slovenske za­ stave celo označil za "demonstrativne cape"32 - čeprav je njihove barve določal odlok cesarja Ferdinanda Dobrotljivega. Zadnjič se je spor okoli deželnih oziroma nacionalnih barv razplamtel v času 1. svetovne vojne. Skrajni nemškonacionalni krogi so hoteli kranjski zastavi odvzeti rdečo barvo, ker se jim je zdela preveč (pan)slovanska. Za to se je zavzemal celo deželni predsednik Theodor baron Schwarz, ki je med 1. svetovno vojno nekoč na poslopje svojega urada izzivalno izobesil samo prapor wilhelminskega cesarstva.33 Da je bil na isti "valovni dolžini" tudi vplivni general Krauss iz štaba jugozahodne armadne skupine, spričo njegove nemškonacionalne opredelitve ni nič čudnega.34 Nekatere institucije, ki so se čutile zavezane sveti germanski stvari - npr. ljubljanska Filharmonična družba -, pa so tedaj prisegale na zlato-modro-rdečo deželno zastavo.35 Odločujoči faktorji dvoj­ ne monarhije dolgo niso hoteli poseči v kranjske zdrahe, kar pomeni, da niso bili pripravljeni braniti lastnih določb, če so bile le-te v prid Slovencem. Deželnemu glavarju Ivanu Šušteršiču se je npr. princ Hohenlohe čudil, da ima sredi vojne vihre čas za tako nepomembne skrbi.36 Nazadnje je bila dunajska vlada prisiljena zavrniti re­ vizionistične zahteve nemških nacionalistov in je kot kranjske deželne barve potrdila tiste, ki jih je določal že odlok cesarja Ferdinanda.37 Druga svetovna vojna, ki je bila v mnogočem nadaljevanje prve - oziroma točneje povedano: klice zanjo gre iskati v slabo sklenjenem miru leta 1919 -, je na dnevni red ponovno postavila vprašanje slovenske zastave (to je bilo nekaj časa akutno tudi v 32 J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, 477. 33 Dnevnik Evgena Lampeta, 2. in 28. junij 1916; hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. 34 Dnevnik Evgena Lampeta, 8. avgust 1916. 35 Dnevnik Evgena Lampeta, 8. julij 1916. 36 Dnevnik Evgena Lampeta, 28. junij 1916. 37 Prim. Dnevnik Evgena Lampeta, 29. avgust 1916. jugoslovanski kraljevini, saj je sestojanuarska diktatura kralja Aleksandra Karadjor- djevića prepovedala rabo "plemenskih simbolov"). Vsi trije okupatorji slovenskih pokrajin-Nemci, Italijani in Madžari - so leta 1941 poskušali belo-modro-rdeči prapor popolnoma izločiti iz javnega in zasebnega življenja. Vendar je ta narodni emblem doživel veliko afirmacijo med uporom proti agresorjem, pa tudi politične sile, ki so iskale "modus vivendi" s tujimi upravitelji, se mu niso bile pripravljene odpovedati. Ko seje bojna sreča po kapitulaciji Italije očitno prevesila v korist protifašistične koalicije, so nacisti južno od meje, ki so jo začrtali leta 1941, dopustili omejeno uporabo slo­ venskih nacionalnih/kranjskih barv oziroma zastave. S tem so hoteli nakazati, da nadaljujejo politiko nekdanje habsburške monarhije. V duhu takšne usmeritve seje tudi akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani tedaj prvič smela uradno poimenovati kot slovenska. Vendar je nespremenjeni režim na Gorenjskem, Štajerskem, na Koroškem in v Posavju dokazoval, da pri tem ni šlo za globlje premike v politiki okupatorja, temveč zgolj za njegovo pragmatično popuščanje v "časih sile". Cvetovi, listi, spomeniki, osebnosti in konji Poleg najobičajnejših/najpogostejših oziroma "standardiziranih" državnih in narod­ nih simbolov so se - še zlasti poudarjeno ob zaostritvah (nemško)avstrijsko-slovenskih "nevarnih razmerij" - pojavljali tudi docela "neformalni". Zanje je značilno, da so bili praviloma aktualni krajši čas, njihova zgodovina pa je ostala skoraj povsem nepreučena. V obdobju deklaracijskega gibanja (1917/1918) se je nasprotje med (avstrijskimi) Nemci in Slovenci simbolno kazalo kot spopad hrastovega in lipovega lista (prvega je spremljal želod, drugega pa cvet).38 Obe drevesi naj bi karakterizirali značilni lastnosti sosednjih narodov: samozavestni ponos na eni ter mehkobo in milino na drugi strani. Lipa je bila doživljana kot slovenski simbol tudi v zborovski pesmi; globoko občuteni kompoziciji na besedili z rodoljubno tendenco sta ji posvetila Davorin Jenko in Josip Ip a v e c .T u in tam seje kot slovenski simbol ob koncu 1. svetovne vojne pojavljal še zimzelen, kar je pomenilo navezavo na čas boja za puntarsko "staro pravdo" v 15. in 16. stoletju.40 Lipov list seje kot slovenski simbol "vrnil" v času razpadanja Jugoslavije. V karikaturi so se pojavile tudi personificirane upodobitve posameznih narodov. Temeljile so na stereotipnih predstavah o lastnostih njegovih pripadnikov. Kot tipska upodobitev Slovenca seje najpogosteje pojavljal s samim seboj neznansko nezadovoljni Kranjski Janez (suh možakar v gorenjski narodni noši). Nemec oziroma Avstrijec se je južno od saintgermainske meje v karikaturi precej spreminjal:41 največkrat je bil zelo debel in brkat nadutež v značilno alpskih (štajersko- koroških) oblačilih (s skoraj "obligatnim" klobukom in gojzarji)42 Njegova rejenost je opozarjala na privilegiranost in blagostanje, ki ju je užival v habsburški monarhiji. 38 Glej propagandno razglednico s Krekovo in Koroščevo podobo v knjigi J. Švajncerja Slovenska vojska 1918-1919, Ljubljana 1990, slikovna priloga med stranema 80 in 81. Hrastov list z želodom se je kot nemški simbol posebej pogosto pojavljal v slovenskih karikaturah ob koncu 1. svetovne vojne (prim. satirično- humoristični list Kurent). 39 Tu mislimo seveda na Jenkov zbor Lipa zelenela je in na Ipavčevo pesem Lipi. Obe sta (bili) med slo­ venskimi vokalnimi sestavi zelo priljubljeni. 40 Glej J. Švajncer, n. d., slikovna priloga med stranema 80 in 81. Zimzelen je bil znamenje slovenskih kmečkih upornikov v 16. stoletju. 41 Pred 1. svetovno vojno je v slovenski karikaturi kot personifikacija Nemca nastopal Prusak s "pikačo" - "poročnik Piefke". 42 Verjetno najdebelejši Nemec je bil na Slovenskem upodobljen v Kurentu 30. januarja 1919 (str. 15). Edino na prelomu let 1918 in 1919 je bil tu in tam upodobljen kot močno shujšan siromak.43 Kakšnega značilnega imena ni dobil. Sredi 20. stoletja je prišlo do opazne spremembe: severni sosed postane na Slo­ venskem razpoznaven po vojaški uniformi in hitlerjanskem kljukastem križu. Posamezni protislovenski ekscesi, ki so bili na Koroškem po 2. svetovni vojni kar pogosti (odstranjevanje dvojezičnih krajevnih napisov, razstreljevanje spomenikov, ki so bili postavljeni v čast borcev proti nacizmu), so vplivali na to, da se je svastika južno od Karavank tudi pozneje večkrat pojavila kot znamenje Avstrijca. Še zlasti to velja za leto 1976, ko je prišlo do sprejema "sedmojulijske zakonodaje" in "štetja posebne vrste".44 Na večer drugega krščanskega milenija stopi na Slovenskem v ospredje nekoliko prenovljena tradicionalna podoba prebivalca alpske republike: sedaj je samozavestni in oblastni brkač, kije bil znan že v časih cesarske Avstrije, oblečen v tirolske kratke hlače - še vedno pa je prav ostudno debel.45 V nobenem primeru ni videti kdovekako dobro­ dušno bitje. Avstrijsko neizpolnjevanje 7. člena t. i. državne pogodbe (v primeru Slo­ vencev, ki živijo na ozemlju zvezne dežele Štajerske) je ob hkratnem gorečem zavze­ manju koroške deželne in dunajske zvezne vlade za pravice ostankov avtohtone nemške jezikovne skupnosti južno od saintgermainske meje puščalo zelo neugoden vtis (še zlasti zato, ker alpska republika ni definirana kot nemška nacionalna država). Pribli­ ževanje nekdanji tipični podobi severnega soseda je jasno znamenje, da se v nekaterih krogih poraja občutek obnavljanja "že videnega". Rojstvo "Nation Österreich" na po­ sameznih sektorjih življenja v avstrijsko-slovenske odnose očitno ni prineslo tako glo­ bokih sprememb, kakor jih je npr. v (elitni) kulturi... Za razliko od Avstrijca je bila alpska republika praviloma upodabljana kot ženska. Na propagandnih plakatih za koroški plebiscit je nastopala kot postarana zapeljivka oziroma zvodnica (z želodom v laseh)46 po 2. svetovni vojni pa kot nedolžna deklica, ki ne ve čisto dobro, kakšen je svet (njena neodvisnost in nevtralnost sta zgolj igrači).47 Slovenija v karikaturi praviloma nastopa kot otrok ali brhka mladenka 48 Njena lepota je znamenje neizkušenosti. Posamezne osebnosti, ki so odigrale veliko vlogo v slovenski oziroma (nemško)avs- trijski zgodovini, so prav tako dobile določen simbolno-identifikacijski pomen. V času po razsulu cesarske Avstrije je germanski pritisk na Slovence v karikaturi poosebljal starosvetni cesar Franc Jožef: slikar Hinko Smrekar gaje zaradi nemajhnega deleža pri izbruhu "velike vojne" 1. decembra 1918 - ob nastanku jugoslovanske kraljevine - na naslovnici Kurenta pahnil kar v hudičev kotel sredi pekla 49 Na predvečer 2. svetovne vojne in med njo je vlogo nekdanjega monarha seveda prevzel Adolf Hitler. Na drugi strani je nekatere Avstrijce hudo zmotilo postavljanje spomenikov generalu Rudolfu Maistru v Sloveniji. Njegov lik naj bi sploh ne bil primeren za počastitve v 43 Prim. karikaturo Hinka Smrekarja v humorističnem listu Kurent z dne 1. novembra 1918, 75. Ena zadnjih takšnih karikatur - njen avtorje Maksim Gaspari - je bila objavljena na naslovnici Kurenta 15. marca 1919: takrat so Slovenci upali, da bo ameriška komisija zarisala mejo med Avstrijo in Jugoslavijo severno od Be­ ljaka, Celovca in Maribora. 44 Tudi ostrejši namigi na avstrijsko nacionalsocialistično "hipoteko" tedaj niso izostali; Bine Rogelj je v Delu 13. marca 1976 (str. 3) objavil karikaturo, ki je kot abakus zveznega kanclerja Kreiskega prikazovala Hitlerjeve brčice. 45 Prim. tednik Mladina z dne 18. junija 1996; karikatura je dosegljiva tudi v: A. Suppan, n. d., 71. 46 Prim. A. Suppan, n. d., 65. 47 Prim. A. Suppan, n. d., 68. 48 Prim. A. Suppan, n. d., 64. 49 Družbo mu delajo grof Stiirgkh, ogrski ministrski predsednik Tisza, nemški cesar Viljem II., feldmaršal Hindenburg in veliki admiral Tirpitz. (post)modemem času! Bivši prvi sekretar avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani Martin Pammer je nelagodje določenih krogov v alpski republiki povzel v retorično vprašanje: "Kakšen smisel torej ima, če nekdanjega cesarsko-kraljevega majorja in jugoslovanskega kraljevskega generala Rudolfa Maistra razglašajo za 'rešitelja severne meje', ga pompozno slavijo in njemu na čast leta 1999 /.../ postavijo v glavnem mestu konjeniški spomenik, če vemo, daje pač pri 'sosedih' na severu, v tem primeru vsaj na Štajerskem, oseba Rudolfa Maistra zelo sporna, če ga že ne obravnavajo kot zlo­ činca."50 Diplomatski predstavnik dunajske vlade prav tako sodi, da v sedanjosti ver­ jetno ni več aktualno gojenje "kulta partizanov" - vendar pripominja, da je takšno rav­ nanje razumljivo spričo slovenskega mita o "izgubi življenjskega prostora" na Koroš­ kem.5 1 Obenem opozarja tudi na problem skupne dediščine iz časov habsburške mo­ narhije ter pri tem našteva lipicance in posamezne integrativne ("binacionalne") oseb­ nosti (Janeza Puha, Huga Wolfa in Hermana Potočnika).52 Te osebnosti sicer ne morejo biti nacionalnointegrativni junaki, njihova navzočnost v zavesti različnih narodov pa lahko vzpodbudi medsebojno razumevanje med sosedi. Pammerjeva vsesplošna kritika "etiketiranja" s pridevnikom "slovenski", ki je integralni del njegovega elaborata o po­ dobi alpske republike južno od Karavank, je dovolj neprizanesljiva.53 Ker prihaja izpod peresa glasnika uradnih stališč dunajske vlade, njeno sporočilo nima samo značaja osebnega mnenja.54 Vsekakor je mogoče reči, daje avstrijski diplomat na prehodu iz 2. v 3. milenij po vsej širini odprl vprašanje o "mednarodni" vlogi osebnosti, ki so zaradi svoje simbolne vloge več kot samo "kadavri zgodovine". Slednji so z njegovo inter­ vencijo brez dvoma dobili novo dimenzijo oziroma problemsko polje. Toda Pammerjeve misli in formulacije na Slovenskem ne morejo vzbuditi simpatije. Še manj lahko služijo intenziviranju in poglobitvi medsosedskega dialoga oziroma razu­ mevanja. S simboli je pač treba ravnati izredno senzibilno, saj se dotikajo najob­ čutljivejših vprašanj identitete (zlasti koherence identifikacijskih (samo)predstav narod­ ne skupnosti). Uporaba značilne nemškoavstrijske terminologije, ki je bila zelo domača tudi nacionalsocializmu ("življenjski prostor"), za obravnavo odnosa Slovencev do Koroške preprosto ni primerna. Tudi historično ni niti malo upravičena, saj južno od Karavank ni bila razširjena. Perfidno imputiranje nemškonacionalnega/hitlerjanskega besednjaka Slovencem opozarja na revizionistični poskus zlorabe zgodovine. Prav tako seje treba zavedati, da so nemški okupatorji leta 1941 južno od saintgermainske meje rušili nacionalne spomenike, ki jih jugoslovanski komunistični režim po letu 1945 ni (vedno) postavil na novo. Med obeležja, nad katerimi so se znesli hitlerjanci, je bilo še posebej pomembno tisto, ki je bilo postavljeno v čast Maistrovemu soborcu Franju Malgaju.55 Odkrivanje spomenikov možem, ki so odigrali ključno vlogo pri začrtovanju slovenske severne meje ob koncu 1. svetovne vojne, potemtakem ni znamenje kakega nacionalističnega delirija ali nekooperativnosti. Pomeni zgolj popravo davno priza­ dejanih krivic. 50 M. Pammer, n. d., 148. V citirani izjavi manjka bistveni podatek, d aje bil Rudolf Maister za generala ime­ novan s strani slovenskega Narodnega sveta v Mariboru. 51 M. Pammer, n. d., 148. 52 M. Pammer, n. d., 147. Priimek skladatelja Huga Wolfa je avtor kar dvakrat napisal narobe - z dvema f. To opozarja na njegovo skrajno pomanjkljivo seznanjenost z zapletenimi problemi, ki se porajajo v zvezi z znamenitim glasbenikom. 53 M. Pammer, n. d., 147. 54 Takšen status Pammerjevega elaborata še podčrtuje dejstvo, da je bil objavljen v zborniku, ki ga je (so)uredil avstrijski veleposlanik v Sloveniji. 55 Spomenik Franju Malgaju je bil po letu 1945 obnovljen najbrž zato, ker je Prežihov Voranc v romanu Požganica zarisal njegov lik s precejšnjo simpatijo. Na drugi strani Hugo Wolf kljub slovenskemu rodu (po materini in očetovi strani) ter pripadnosti nemški kulturi ne more odigrati povezovalne vloge med sosedama ob saintgermainski meji. Njegov divji nacionalni ekskluzivizem in dejstvo, da so ga hitlerjanci med 2. svetovno vojno slavili kot reprezentanta germanske umetnosti (nekaj časa seje govorilo celo o preimenovanju Slovenj Gradca v Hugo-Wolf-Stadt),56 pač ne vzpodbujata duha sodelovanja in plemenite kulturne izmenjave med ljudmi z različnimi identitetami. Tudi omalovažujoče razglašanje spominskih počastitev partizanskih bor­ cev proti Tretjemu Reichu v Sloveniji za "kult" ne pospešuje prizadevanj za skupno evropsko prihodnost v vzhodnoalpskem prostoru.57 Vsekakor je treba ugotoviti, da okoli leta 2000 začeta avstrijsko-slovenska razprava o simbolih vseh vrst, ki jo je iniciral uslužbenec dunajskega zveznega ministrstva za zunanje zadeve, ni izšla iz znanstvene sfere. Njeno izhodišče je spričo hudo poeno­ stavljenega obravnavanja zgodovine zelo problematično. Težko seje znebiti vtisa, da v določeni meri ne oživlja friedjungovske paradigme znanosti, ki služi aktualnim politič­ nim potrebam. Postavljanje - in na drugi strani podiranje - javnih spomenikov "velikim osebnostim" je preveč "intimna" zadeva posamezne narodne skupnosti, da bi kdor koli "od zunaj" mogel posegati vanjo brez poznavanja vseh relevantnih okoliščin.58 Iz tega se lahko rodijo samo novi nesporazumi. Prav tako se ne da enostransko določati "inte- grativnih" junakov in skupne dediščine.59 Do soglasja o njej tudi ne more priti, če se "opremljanje" določene osebnosti (ali celo živali - npr. lipicancev)60 z eno nacionalno oznako odpravlja kot navadno "etiketiranje", medtem ko se opredeljevanje z drugo šteje za bolj ali manj samoumevno atribuiranje.61 Imaginary i različnih narodov so pač po­ sledica različnosti njihovih zgodovinskih izkušenj. O tem govori tudi "jezik" njihovih simbolov. Za debato o teh "stvareh" oziroma vprašanjih je treba imeti veliko znanja in še več posluha. Kljub precejšnji vednosti nam obojega še zelo primanjkuje. Tako na slovenski kot na avstrijski strani. 56 V tem smislu je bila še posebej značilna otvoritev Wolfovega muzeja v njegovi rojstni hiši 25. septembra 1943, ki je bila obeležena z nacistično ikonografijo. Za informacije v zvezi z Wolfom se zahvaljujem prof. dr. Primožu Kuretu. 57 Ne gre pozabljati, d a je spomin na slovenske borce proti nacizmu počastila tudi uradna Avstrija, ki ji gotovo ni mogoče očitati gojenja kakšnega partizanskega "kulta". 58 Samo mislimo si lahko, kakšen vihar bi izzval Avstrijec na Madžarskem, ki bi - denimo - izrazil dvom o primernosti katerega od Petöfijevih spomenikov zato, ker je pesnik v letu 1848 klical, naj revolucionarji obesijo kralje - se pravi na Dunaju gospodujoče Habsburžane. 59 Ljudje, ki so bili - kakor družina Huga Wolfa - germanizirani v času odkritega nemškonacionalnega pritiska na Slovence, preprosto ne morejo postati "junaki" medsosedske integracije. Asimilacija zagotovo ne predstavlja primera enakopravnega sodelovanja in izmenjave kulturnih dobrin, temveč je rezultat uspešno izpeljanega podrejanja in popolne dominacije enega duhovnega prostora nad drugim. 60 "Realije" iz sveta flore in favne so nasploh zelo hvaležne identifikacijske oznake (npr. kanadski javorov list), čeprav ne gre vselej za endemske vrste na območju določenega naroda. V slovenski karikaturi so Avstrijci npr. prepoznavni tudi po planiki (prim. karikaturo Marka Kočevarja na 1. strani Dela z dne 14. oktobra 1996). Zaradi "identifikacije" določene države s to ali ono živalsko vrsto še ni mogoče trditi, da gre za monopolno etiketiranje. 61 Prim. M. Pammer, n. d., 147. Vprašanje lipicancev in knežjega kamna je v nekem smislu zrcalno: v obeh primerih gre za "stvar", kije po izvoru jasno locirana na eno oziroma drugo stran avstrijsko-slovenske državne meje, vendar je povezana z zgodovinsko izkušnjo ljudi severno in južno od nje. Zato je različno obravnavanje enega in drugega simbolnega "kompleksa" znamenje pristranskosti.