z c.y. *

pričujočim zvezkam v življenje kličemo: „Cerkveniga
Govornika“ slovenskiga duhovstva,  in ga tako imenujemo,
ker je upanje, de se bodo v zlajševanje častitimu duhovstvu in
v prid slovenskiga naroda gospodje govorniki iz vsih slovenskih
sirarn’ k temu koristnimu delu pridruževali. Pervimu zvezku bo
nasledoval o primernim času drugi, tretji in četerti; in če se s
pervim tečajem naše početje ustanovi, bi utegnili z Božjo po¬
močjo tudi daljni tečaji nasledovati. Posamezni zvezki bodo po
kakih 7 —9 pol, ter po razmeri praznikov in po druzih okolišinah
nekoliko več ali manj obsegali.

Dr. Andrej Čebašek.
Luka Jeran.

Janez Stritar.

Andrej Zamcjc.

3LT C EAIj
BIBL rOTlIEK


Pervo nedeljo po binkoštih.

Praznik presvete Trojice.

„Pojdite in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Očeta
in Sina in sv. I)ulia“. Mat. 28, 19.

O«! kcrstiie obljube.

„JKdor koli hoče zveličan biti , je pred vsim treba , de se
der-ii katoliške vere. Katoliška vera pa je ta , de eniga Boga. v
Trojici , in Trojico v enim Bogu častimo “. (Atan. vera.) To je
nar veči skrivnost sv. vere, ki jo dans katoliška cerkev obhaja, de
tako rekoč vse skupej povzame, kar je o božičnih, velikonočnih
in binkoštnih praznikih posebej obhajala, in zdaj s to nar veči
skrivnostjo vernim ob enim pred oči postavi vse dobrote treh Bo¬
žjih peršon: Očeta, ki je vse vstvaril, in po očetovsko preskerb-
Ijuje; Sina, ki je z Očetam eniga bitja, od njega rojen od veko¬
maj, od Marije Device pa v polnosti časa, de bi nas rešil sužnosti
greha in nam odperl pot v nebesa; sv. Duha, ki se izhaja od Oče¬
ta in Sina, in je, od obeh poslan, napolnil verne s prečudnimi gna-
dami, ir. obnovil obličje zemlje. Kako bi zapopadla revna stvar
to prečudno bitje Božje in nezmerno veličastvo brez konca, stu¬
denec vse dobrote in vse polnosti? Sam sv. Pavel, ki je, v tretje
nebesa zamaknjen, gledal prečudne reči, z začudenjem zakliče in
zdihne: O visokost bogastva, Božje modrosti in znanja!

Akoravno pa trojediniga Boga, ki prebiva v nedosegljivi luči,
ne moremo zapopasti, so nam vender toliko bližej prečudne milo¬
sti in dobrote treh Božjih peršon. Spomin tih dobrot obhajamo
o praznikih celiga leta, vsako nedeljo in vsak dan, posebno pa
današnji praznik, ko jih Jezus veli deliti vsim, rekoč: Pojdite in
učite vse narode , in keršujte jih v imenu Očeta in Sina in s.
Duha.

1

2

Tudi mi smo zmed tistih srečnih, na kterih se je spolnilo to
Jezusovo povelje; v imenu treh Božjih peršon smo keršeni ter v
božje ljudstvo in božjo službo posvečeni in odločeni. Velike pra¬
vice so nam bile dodeljene, ker nas je, hude sužnosti rešene, Oče
zvolil za svoje otroke, Sin za svoje brate, sv. Duh za svoj posve¬
čeni tempel. Sami smo pa tudi prevzeli velike dolžnosti. Ko smo
stopili pod bandero Kristusovo , smo se odpovedali vsi pregrehi in
zapeljivosti, ter obljubili, živo vero v Boga Očeta, Sina in sv.
Duha, zvesto pokoršino pa katoliški cerkvi. To je imenitna na¬
sprotna pogodba ali zaveza, ki jo imenujemo kerstno obljubo. O
de bi pač te svete obljube nikdar ne pozabili, in ji vselej zvesti
ostali!

Ker nas današnji praznik, te kerstne obljube , trojedinimu
Bogu storjene spomni, in je na njenim spolnovanji vse ležeče,
jo hočemo dans nekoliko premisliti.  — Vse v veči čast presvete
Trojice in v naše zveličanje.

Velike dobrote so prejeli Izraelci od usmiljeniga Gospoda, ko
jih je izvolil za svoje ljudstvo, rešil iz Egiptovske sužnosti, so¬
vražnike pokončal in rešene peljal proti obljubljeni deželi. Zato jim
govori po Mojzesu: „Ako bote moj glas poslušali in obvarovali mojo
zavezo, mi bote lastnina zmed vsih ljudstev; vi mi bote duhovno
kraljestvo in sveto ljudstvo. In vse ljudstvo ob enim odgovori:
Vse, kar je Gospod govoril , bomo spolnovali.  Še veliko obilniši
dobrote, kot Izraelcam, usmiljeni Bog skazuje vsim vernim kristja—
nam že pri sv. kerstu. V grehu rojen si bil v sužnosti peklenski-
ga Faraona, otrok jeze Božje, nar revniši in nar nesrečniši stvar.
Pa pri sv. kerstu si bil oblit s tisto čisto vodo, od ktere prerok
Ecehiel pravi, de človeka vsih madežev in hudobij opere. Sv.
kerst je, kakor rudeče morje, peklenskiga Faraona pokončal, in ti
si bil po boljšim Mojzesu, Jezusu Kristusu iz hude sužnosti po-
polnama rešen, de ni nič pogubljenja vredniga v tebi bilo. Še
več, prerojen si bil v otroka Božjiga, de smeš klicati: Aba , ljubi
Oče! „Glejte, kako ljubezin nam je Oče skazal, de clo otroci
Božji se imenujemo in smo“.  Posvečen si bil za tempel sv. Duha,
v kterim on prebiva, in te napolnuje s prečudno lepoto svoje svete
gnade; n ali ne veste , de ste tempel Božji, in de sv. Duh v vas
prebiva?“  Ud Kristusov si postal, ker ud skrivnostniga telesa

3

Kristusoviga, sv. cerkve, tako de si z njim v nar tesneji zavezi, in
ti od njega življenje doteka; Kristusovo telo ste , in udje eniga
uda , de ne sami , ampak on z vami. Zato si pa tudi ž njim
sodedič  ( zravenerbič ) nebeškiga kraljestva , ker se ti ž njim
odprejo rajske vrata, de, ako z njim terpiš , boš tudi z njim po¬
veličan; greha rešeni , ste služabniki pravičnosti postali Go¬
tovo velika dobrota, de smo bili greha rešeni in za Božje otroke
posvečeni; de bi jo pač prav spoznali in si jo k sercu vzeli, gotovo
bi nam bilo bolj mar, se z vso močjo te dobrote vrednih skazovati.

Zakaj te gnade in pravice sv. kersta so nam bile podeljene
le sto pogodbo, de smo po svojih botrih obljubili, se varovati vsi-
ga, kar Bog prepove, in dopoinovati vse, kar on zapove. To je
namreč velika dolžnost, ktero dopoinovati smo se zavezali. To je
obljuba za vsakiga kristjana nar perva  in nar imenitniši. Ta ob-
Ijuba je nerazvezljiva,  ktere te nobena oblast v nebesih in na
zemlji odvezati ne more. Ta obljuba je storjena, ne ljudem, am¬
pak trojedmimu Bogu,  ki po svoji svetosti vsako prelomijenje oj-
slro kaznuje. Ta obljuba je storjena v cerkvi , v hiši Božji,  vpri¬
čo nebes in zemlje, pred angeli in ljudmi, ki so priče besede, ki
se slovesno izrekuje. To obljubo stori revni človek nar višimu
Gospodu , ki ga je odkupil z drago kervjo lastniga Sina, pod to
pogodbo, de ima zanaprej le Njemu služiti. Zares zaveza nar bolj
slovesna in nar bolj sveta, ki je po besedah sv. učenikov podpi¬
sana s Kristusovo kervjo, obljuba, v kteri Bog človeku lastno kra¬
ljestvo, človek samiga sebe Bogu v službo obljubi.

Veliko namreč ta obljuba obsega, kakor se po nji veliko do¬
sega, zares smemo reči, vse dolžnosti kristjana so v nji v krat¬
kim zapopadene, namreč se varovati hudiga, in živeti po keršan-
ski veri do konca. Zato si se pred vsim odpovedal hudiču, to je,
de nočeš več biti v njegovi službi, ki je oče in začetnik vse hu¬
dobije, ne več poslušati njegovih skušnjav. Odpovedal si se nje-
govimu napuhu, ki je začetek vse pregrehe, to je, de nočeš več
biti Bogu nepokorin, kakor hudobni duh, ki je z napuham grešil,
in v napuh napeljuje. Odpovedal si se vsimu njegovimu djanju,
to je, vsim pregreham in zapeljivosti, ker satan ne more drugiga, kot
grešiti ali v greh zapeljevati. „Kdor greši , je iz hudiča , ker hu¬
dič greši od začetka Ker je pa satan poglavar sveta, in se nje¬
ga dostikrat posluži, de bi nas v greh napeljal, zato si se s tim
odpovedal tudi svetu in njegovim zapeljivim naukam. Trikrat si

1 *

4

bil slovesno vprašan: Se odpoveš? In si s svojim poterjenjein se
vsimu odpovedal, karkeršanska pravica v pervim delu: varuj se
hudiga , terja; vsimu grehu v mislih, v besedah, v djanji vsim
poglavitnim, v nebo vpijočim, ptujim in drugim greham.

In zares je potrebna ta odpoved temu, ki hoče v službo Go¬
spodovo, v vojsko za Kristusa stopiti, saj dvema gospodama
nihče ne more služiti. Kako bi se strinjala  (skupaj vzela) luč
in tema , kako Kristus in Helial ? V veči slovesnost te odpovedi
so mogli nekdaj oblačila sleči, bosi se odpovedati, roke skleniti,
na zemljo pljuniti, de bi s tim svoj stud nad vsim posvetnim in
pregrešnim naznanili.

Veliko obseže trojna odpoved, vender ne vsiga, kar kerstna
obljuba v sebi ima. Ne le hudo opustiti, temuč tudi dobro storiti
smo dolžni in smo obljubili. Kakor so se Izraelci po sužnosti od
ene strani sovražnika branili, in na drugi strani tempel in sveto
mesto zidali, tako se keršenec ne le sovražnimu grehu odpove in
braniti zaveže, temuč obljubi tudi, tempel svojiga serca če dalje
bolj posvečevati, za nebeški Jeruzalem si zmirej bolj prizadevati.
Zato obljubi, ko je s sv. oljem pomazan, verovati v Boga Očeta,
vsigamogočniga Stvarnika, in se s tim zaveže, njega Gospoda
vsih stvari, Očeta vsili ljudi spoznati, in sicer ne le z mertvo,
amp/bk z živo vero, ki stori, kar veruje, ki je z ljubeznijo skle¬
njena, ki uči, biti popolnama, kakor je nebeški Oče popolnama.
Keršenec obljubi verovati v Jezusa Kristusa, de namreč hoče po
nauku in zgledu Zveličarja živeti, to in tako misliti, govoriti in
delati, kar in kakor je on učil in delal, z dušo in s telesam se
njemu darovati, ki se je sam za nas v dar dal, de, ko je svetu
odmeri, bo njemu živel. „ Vsi ki ste v Kristusu keršeni , ste Kri¬
stusa oblekli .“ Tretjič obljubi verovati v sv. Duha in njegovo cer¬
kev, de se bo njemu dal vižati, čigar gnada je nad keršeniga raz¬
lita, čigar tempel je s to gnado postal; verovati pravo cerkev, ktero
sv. Duh vlada, ktere otrok keršenec postane, ktera ga kakor dobra
mali hoče voditi in zanj skerbeti vse življenje. Z eno besedo,
kar drugi del kcršanske pravice uči, kar nar veči zapoved: Ljubi
Boga čez vse, v sebi ima, vse to obseže drugi del kerstne oblju¬
be. In kdo bi ne obljubil z veseljem ljubezni Očetu, ki nas je po-
pred ljubil, in nas zdaj za svoje sprejme? kdo ne Sinu, ki je iz
ljubezni do nas rojen bil in umeri? kdo ne sv. Duhu, ki nam do-

5

deli dragi zaklad posvečujoče gnade? kdo ne cerkvi, ki nas hoče
z materno skerbjo voditi do zadnje ure?

Ali ni očitno že samo po sebi, de ni dosti le stopiti v sveto
družbo, temuč de se je treba tudi po njenih postavah ravnati? Še
ljudje tirjajo, de dopolnimo, kar smo obljubili, posvetne postave
ojstro štrafujejo krive prisege; kako še le bo pravični Bog štrafoval
tiste, ki so obljubi nezvesti. Če je bila smert odločena za tiste, ki
so pred dvema pričama Mojzesovo postavo prelomili, ali mar sve¬
tejši obljube in veči postave nove zaveze ne bo treba spolnovati?
Ko bi imeniten gospod revno dete za svojiga otroka in deda vzel
z določenimi pogodbami, ali bo sprejeti otrok te pogodbe zane¬
marjal?

Zraven tega pa, kako srečin je, kdor to obljubo dopolnuje' On
je vso postavo dopolnil, je vredin otrok nebeškiga Očeta, pri-
jatel trojediniga Boga, veselje angelov, čast sv. cerkve; v sebi
pa občuti mir in veselje, ki ga svet dati in vzeti ne inore.
On raste v čednostih, kakor drevo ob potoku, ter vse djanje
in nehanje, vse dobrote in nadloge mu služijo v veči in veči po-
polnamosti; le pri Bogu ima misli in želje, v Jezusu najde svoje
veselje, polno Božjiga duha puliti njegovo serce proti nebesam:
Hvali , moja duša , Gospoda , ter ne pozabi njegovih dobrot ! Velike
reči mi je storil , O«, ki je mogočin , in sveto njegovo ime.  Bla¬
gor takim, ker njim velja beseda sv. Pavla: Bodi Bogu hvala , de,
ker ste bili sužnji greha , ste zdaj iz serca pokorni temu nauku,
klerimu ste se vdali; ker ste greha rešeni , ste služabniki pra¬
vičnosti postali.  Zato tako priserčno opominja božji namestnik,
ko poda keršenimu belo oblačilce: Vzemi belo oblačilo , ktero ne-
omadežano prinesi pred sodnji stol našiga Gospoda Jezusa Kri¬
stusa!  Zato so pervi kristjani tako slovesno ponavljali kerstne ob¬
ljube, posebno v preganjanji, de so vnovič vero oživljali; in v hu¬
dih skušnjavah, de so se ložej obvarovali greha in Jezusu zvesti
ostali; zato jih je bilo toliko, ki so kerstno gnado skoz toliko let
zvesto ohranili, in raji zaničevanje in smert prestali, kakor de bi
bili kerstno obljubo prelomili; in še dan današnji pišejo misionarji
od spreobernjenih, ki ne zapopadejo, kako bi mogel keršen člo¬
vek tako nehvaležin biti in Boga žaliti, ter kerstno nedolžnost z
vso močjo zvesto varujejo. O prelepi zgledi keršanske zvestobe,
zakaj niste bolj obilni in razširjeni med kristjani! —

Kako se pa med nami kerstna obljuba spolnuje? O mili Bog!

6

verniga kristjana mora serce boleti, če pomisli, kako keršeni spet
nazaj v sužnost satanovo dirjajo, kako spet pregreha, posvetnost na-
polnuje serca, ki so bile obdarovane s prečudnimi gnadami; kako
so misli in želje le na nečimurnost obernjene, kako besede in dela
le hudobijo razodevajo, ravno kakor bi se bili le grehu zavezali
in Bogu odpovedali! Ali kažeš ti, de si se hudiču odpovedal, ki
ga vedno na jeziku imaš, in mu vse reči izdajaš? Ali ne kaže
tvoja nečimurna noša, prederzni pogledi, nespodobno zaderžanje
— nečistiga duha, ki se je tvojiga serca polastil, prebivališe sv.
Duha oskrunil, in ga spremenil v gnjezdo satanovo? Kaj pa tvoje
djanje, če se slabih navad takoderžiš, de te noben učenik, noben
spovednik, nobena reč ne more od njih odtergati? S kraljevim pre-
rokam zdihnem: Človek, ko je v časti bil, je nespametin postal ,
nespametni živini je enak postal;  z njim rekoč zakličem: Člo¬
veški otroci , kako dolgo bote težkiga serca , kaj ljubite nečimur¬
nost , inišete laži?  z milimi besedami s. Cipriana, ki je nezvestiga
E'ortunata svaril, te posvarim: O nesrečnež, kaj ti je Kristus sto¬
ril, de ga zapustiš , in se v hudičevo sužnost verneš , iz liter e
te je on s svojo kervjo rešil  ? Ti si mu zvestobo obljubil, si svojo
obljubo očitno vpričo sv. cerkve storil. Ti si sv. Duha za poroka
in njegov dar v zastavo nebeške krone prejel, kiti je pripravlje¬
na. Ti si hudiču, tvojimu in Božjimu sovražniku , večno sovra¬
štvo prisegel, njegovi nečimurnosti in gerdi poželjivosti se odpo¬
vedal. Nesrečnež! kaj si zaslužil, ko si zapustil svojiga Boga,
kteriga si si pri sv. kerstu Gospoda zvolil , in si se k hudiču in
njegovim delam vernil?  —

In ako tudi drugi del kerstne obljube pomislimo, v kterim si
obljubil živo vero v trojediniga Boga in vse resnice sv. cerkve,
položi roko na serce in povej: Ali nisi nebeškiga Očeta pozabil
in zapustil, kakor zgubljeni sin, de bi se mogel on tudi čez te
pritožiti, kakor čez nezveste Izraelce: Otroke sim zredil in jih
povikšal, oni pa so mene zaverglil  Ali nisi Jezusovih naukov ma¬
lo porajtal, ali nisi brez ljubezni do njega, de se ti toži, ga obi¬
skati, in se pri njem pomuditi? Koliko ti je bilo mar, gnado sv.
Duha ohraniti in pomnožiti, ako si se prederzno v nevarnosti po¬
dal, svete navdajanja pa v tvojim sercu prostora najdleniso? Kje
je pokoršina do svete cerkve, ko na njen materni glas tako malo
porajtaš, de žalostna mora tožiti; Ako sim jest mati, kje je moja
čast ?

7

Zares britko bi mogel tožiti s prerokam: Dvojno hudobijo je
storilo to ljudstvo, mene, studenec žive vode, so zapustili, in si
kopali vodnjake, ki vode ne derže. — 0temnelo je zlato, spremenila
se je nar lepši barva. Ali je to tisto zvoljeno ljudstvo, ki je ta¬
ko prečudno bilo rešeno in obdarovano,  ki je pa pravico pervo-
rojenstva, kot Ezav, za malo vredno reč prodalo?

In kaj čaka enkrat vse take nezveste? Godilo se jim bo, ka¬
kor je žugal diakon Murit nezvestimu Elpidoforu, ko mu je kerst-
no obleko pokazal rekoč: Glej, nesrečnež, ta obleka bo zoper
tebe tožila, nekdaj spomin tvoje nedolžnosti, zdaj vekomaj znam-
nje tvoje nezvestobe. Godilo se jim bo, kakor piše s. Efrem:
Tisti kristjani, ki niso zvesti bili obljubam sv. kersta, bodo pri
sodbi iz Jezusovih ust zaslišali strašne besede sv. Evangelija:
lz tvojih ust te sodim, malopridni hlapec,  iz tvojih obljub te ob¬
sodim, ktere si tako slovesno storil, in tako nevredno prelomil!

Pomisli,  svari sv. Gregor Nazianzenski, de boš zavolj Bogu
storjene obljube enkrat ojster odgovor mogel dajati, in po svoji
lastni obljubi boš opravičen, ali kakor krivi prišepnile zaver žen.
O kristjan, kaj boš storil, ko pridejo služabniki nebeškiga kralja
povabljene klicat k večerji, tebi pa kralj poreče: kako si sem pri¬
šel brez svatovskiga oblačila? ne vidim oblačila, ki sim ti ga dal,
opraniga v vodi, pofarbaniga s kervjo Božjiga Jagnjeta; ne vidim
znamnja sv. Trojice, v ktere imenu si bil keršen; nisi več vojšak
Kristusov, pod čigar bandero si prisegel; kot malopriden hlapec
si zapravil dragi zaklad, ki ti je bil zročen!

O de bi pač to vsi pomislili in si k sercu vzeli, preden jih
zadene Božja pravica! De bi slehern, ginjen od svetiga strahu,
terdno sklenil, rekoč: Zvest hočem biti svoji obljubi, naj velja,
kar hoče; nikdar nočem nasprot ravnati, vselej zapovedano natan¬
ko spolniti, in tudi že zadolženo popraviti. Mož beseda hočem
biti, naj velja, kar hoče; češe tudi zoperstavlja sprideno nagnjenje,
če tudi drugi z besedo in z zgledam nasprot ravnajo; zvest hočem
biti Bogu storjeni obljubi vse življenje noter do zadnje ure, kjer
mi ima biti v tolažbo in čast, in ne v strah in zaverženje. „Re-
kel sim, zdaj začnem .“ Ne sme minuti današnji praznik; ne za¬
pustim pred tega svetiga kraja, dokler ni sklep storjen, in po¬
novljen, zvesto se kerstne obljube deržati.

De boš pa ložej stanoviten v svoji ponovljeni obljubi, ponav¬
lja j° večkrat v svojim prihodnim življenji. V spomin svoje za-

8

veze z  Bogam, in dobrot od njega prejetih, so Izraelci vsako leto
slovesno praznik obhajali, in jim je bilo zapovedano, de naj jim
bo ta dan nar svetejši in nar imenitniši. Kolikanj bolj z veseljem
naj se še le kristjan spomni Bogu storjene obljube in od njega
prejetih dobrot. Stori to posebno od skušnjavah , ko te hudobni
svet zapeljuje, te hudo poželenje v greh vabi, ponovi Bogu stor¬
jeno obljubo, in reci s sv. Krizostomam: Odpovem se ti, satan!
tebe se deriim, o Kristus!  in s Kristusam, ki je svet premagal,
boš tudi ti vse pregrešno vabljenje srečno premagal. Stori to v
dan svojiga godu in rojstva;  ta dneva te spomnita drujiga rojstva
v sv. kerstu, in svetnika, ki ti je vzgled in za besednika dan; te
spomnita obljube v tvojim imenu storjene, in dobrot, tebi dodeljenih.
Če svet z veseljem obhaja rojstne dneve, ali se ne spodobi vernimu
kristjanu še bolj veseliti se prerojenja z gnado? Spomni se takrat iivo
Očeta, ki te je za otroka sprejel, Jezusa, ki te je drago.odkupil, sv. Du¬
ha, ki te je prečudno obdaroval; ponovi, kakor že nekdaj pervi krist¬
jani, svojo obljubo, in začni novo življenje, kakor bi bil ravno zdaj ker-
šen. Stori to, pred spovedjo in sv. obhajilom.  Tukaj se vnovič
zavežeš, se grehu odpovedati, tukaj se imaš bolj natanko z Je-
zusam skleniti. Boljšiga opraviti ne moreš za vredno pripravo,
bolj Jezusu ne skazati svoje ljubezni, kakor če mu obljubiš, ni¬
koli od perve ljubezni ne odstopiti. Stori to, velikonočno in bin-
koštno soboto , o kterih so nekdaj navadno sv. kerst slovesno delili,
in še zdaj, ko kerstno vodo posvečujejo, se tudi sam spomni, de
si bil po nji prečudno prerojen. Stori ravno tako v praznik
sv. Trojice,  ko si v imenu treh božjih peršon keršen, in se spom¬
niš vsili po njih prejetih dobrot. Opravljaj to pogosto, vsako ne¬
deljo,  ki je v tvoje posvečenje odločena, kolikorkrat v cerkev sto¬
piš in kerstni kamen ugledaš , se spomni nar perve in nar imenit¬
niši obljube. In stud nad greham se bo v tvojim sercu zmiraj bolj
obudoval, sv. vera in ljubezin bole oživele in z njima vse druge
čednosti in spolnile se bodo Jezusove besede, de tudi moj Oče bo
takiga ljubil, in bomo k njemu prišli in v njem prebivali. — Po-
lerdi o Bog, kar si storil med nami,  poterdi te dobre sklepe, de
kakor rodovitno drevo sadu obrode, in nas tje perpeljejo, kjer
bomo z vsimi izvoljenimi z enim glasam klicali: Čast bodi Bogu
Očetu, Sinu in sv. Duhu; kakor je bila od začetka, in zdaj in vse¬
lej in na večne čase! — Amen. A. Č,

9

Praznik sv. Rešnjiga Telesa.

»Pridite, molimo in padimo na kolena pred Bogam; zdihujmo
pred Gospodam, ki nas je vstvaril; ker On je naš Bog,
mi pa smo njegovo ljudstvo, in ovce njegove čede.“ Ps. !)i.

Od obiskovanja s. Rešnjiga Telesa.

VT

*E».aj se veseli dans vesoljni keršanski svet, kaj praznuje
katoliška cerkev, de kot nevesta ozaljšana zbira svoje otroke okrog
Božjiga ženina, in jih pelje z njim vred po lepo osnaženih ulicah,
potih in zelenim polji, kakor de bi se bil ves svet spremenil v
tempel Božji? Kaj pomenijo vihrajoče bandera in olepšani altarji,
pa toliko veselo petje in lepo zvonenje, de se veselje bere na
obrazu slehernika verniga kristjana? Ali ni, kakor bi bil prišel
nebeški Jeruzalem na zemljo, ko se razlega trikrat Sveto čez
hribe in doline, po mestih in vaseh? — Živo spričevanje daje s
tim ves keršanski svet, de je Jezus v sv. Rešnjim Telesu zares
pričujoč, in mu torej gre prava Božja čast. Vesel spomin na
postavljenje nar sv. Zakramenta sv. cerkev obhaja, ker veliki
četertik, ko ima spomin terpljenja in smerti svojiga Božjiga ženina,
ne more tolikiga veselja dosti slovesno praznovati. Očitno zado-
stenje vernih je za toliko razžaljenja, ki se Jezusu godi v ti po¬
nižni podobi. Vesoljna zahvala je za neskončno dobroto, ki nam jo
je Jezus v ti skrivnosti zapustil. Očitna zmaga je, ktero katoli¬
ška cerkev vsako leto z vso častjo obhaja, ker je od svojiga za¬
četka do današnjiga dne to skrivnost Božje ljubezni med svojimi
otroci zvesto ohranila in branila zoper hudobne napade svojih
sovražnikov. Praznik sv. Rešnjiga Telesa je, ki ga sv. cerkev že
od 13. stoletja častitljivo obhaja; praznik, ki je v nekim pomenu
nar veči, ker vsi drugi obhajajo le spomin svetih skrivnost, ta
praznik pa zapopade skrivnost in resnico samo, vsi drugi prazniki
čez leto na tega le tako rekoč pripravljajo, zato leta pride h
koncu za vsimi drugimi. Od tod toliko veselje, tolika slovesnost!
Izraelci so nekdaj s tako častjo skrinjo zaveze nesli, de je sam
kralj David od veselja poskakoval; ali se ne spodobi, de kristjani
nezmerno vikši skrivnost z vso mogočo častjo praznujejo, Jezusa

10

z molitvami in petjem spremljajo, in vse stvari vabijo k počešenju
tega, ki ste mu nebo in zemlja slavo dolžne? Če je Izraelsko
ljudstvo veselo naproti hitelo Jezusu cvetno nedeljo in klicalo:
Hozana Sinu Davidovimu, česen, ki pride v imenu Gospodovim!
ali verno ljudstvo ne bo še veči hvaležnosti občutilo in časti ska-
zovalo temu, ki je še vedno med nami, in nam obilnost gnad deli?
Zato velja vsim beseda: Pridite, molimo, in padimo na kolena pred
Bogam !

Pa ne le dans, vedno je Jezus med nami v nar svetejšim
zakramentu, pripravljen sprejemati naše češenje in naše molitev, deliti
nam potrebnih gnad in dobrot. O de bi pač verni kristjani to bolj
pomislili in bolj pridno spolnovali eno nar lepših dolžnost, in se
poprijeli ene nar rodovitniših pobožnost, namreč pogosto Jezusa
obiskovati  in moliti v sv. Rešnjim Telesu! K večimu počešenju
te presvete skrivnosti bom dans govoril od obiskovanja sv. Reš-
njiga Telesa in od obilnih gnad te pobožnosti.  — O Jezus! ki
nas s trona svoje milosti vabiš: Pridite k meni vsi, ki terpite in
ste obloženi, oberni in potegni k sebi v ta namen serca vernih,
de pri tebi veselje in pomoč najdejo! —.

Sv. vera nima nobene resnice, ki bi bila bolj spričana, zra¬
ven pa tudi bolj spodbudljiva in častitljiva, kakor je skrivnostna
resnica, de je Jezus v sv. Rešnjim Telesu zares pričujoč po Božji
in človeški naturi. On, ki je nebo in zemljo iz nič vstvaril, je
govoril: „To je moje Telo 11 .  On je pričujoč, ki ga nebo in zemlja
ne obsežete, ki je zapopadek vse svetosti in ljubezni. On je pri¬
čujoč med nami, skrit pod podobo kruha, ker ve, de brez njega
nič ne moremo.  On ostane med nami, ker nas je ljubil do konca,
in ker je njegovo veselje, biti med človeškimi otroci. Če smo pa
te pričujočnosti Jezusove gotovi, je naša dolžnost, ga moliti in
častiti, in ljubezin nas veže, ga pogosto obiskovati. Zakaj On
je tisti, v čigar imenu se priklanjajo vse kolena; tisti, od kteriga
govori sv. pismo: „ Molijo naj ga vsi njegovi angeli^  tisti, od
kteriga govori skrivno razodenje: v Njemu , ki je na tronu, in
Jagnjetu čast in slava , hvala in moč na vekomaj  /“ In kakor je
od vekomaj češen, tako mu tudi precej pri rojstvu na zemlji an¬
geli čast prepevajo , pastirji hite in ga molijo; prednj padejo modri
in mu darujejo nar dražjih zakladov. In ko po deželi uči in do-

11

brote deli, pride gobov siromak in ga moli, kananejska žena mu
vso čast skaže, tudi rimski stotnik gre in ga ponižno počasti.
Ravno ta čast mu gre tudi v nar sv. Zakramentu. Res je tukaj
v ponižni podobi skrit. Ni natronu časti, kakor ga je vidil Izaija;
ne v svitlim oblaku, kakor se je bil prikazal Salomonu, ampak v
podobi kruha, kjer se še bolj poniža, kot pri včlovečenji, in skrije
Božjo in človeško naturo. Pa skril je svoje veličastvo, ker bi mi
sicer pred njim obstati ne mogli, saj clo učenci na Taboru le žarka
tega veličastva niso mogli prenesti. Skril je veličastvo, de bi mi
bolj z zaupanjem prednj stopili. Ponižal se je, de bi ga mi po-
vikševali, kakor se je tudi ponižal že v včlovečenji, in je bil zato
povikšan od Očeta. Zato mu nar veči čast v ti skrivnosti skazuje
sv. cerkev, in enako tudi svoje verne opominja. Ona s častjo ob¬
daja kraj, kjer Jezus prebiva, mu prižiga luč, se priklanja s svo¬
jimi koleni, izpostavlja sveto Rešnje Telo, ga pri sv. maši po¬
vzdiguje, de bi ga vsi molili, in mu v sv. pesmih hvalo peli. Na¬
pravila je ona clo bratovšine in rede, de se pomodri skerbi pred¬
postavljenih neprenehama noč in dan sv. Rešnje Telo časti in moli.

Gotovo poglavitna pobožnost za verniga kristjana je, Jezusa
častiti in ljubiti. Prav je, de častimo angele in svetnike, pa pred
vsim častiti moramo tega, ki ga angeli in svetniki časte. Prav je,
če greš s pravim namenam na Božjo pot na kak kraj, kjer Bog
po prošnjah svetnikov dostikrat posebne milosti deli; pa nar perva,
nar imenitniši Božja pot je k sv. Rešnjimu Telesu, k temu, ki je
pot, resnica in življenje. Lepo in dolžnost je, de imaš v časti
ostanke svetnikov, blagoslovljene reči, pa v koliko veči časti moraš
imeti še le nar Svetejšiga samiga v presvetim Zakramentu, ki je
znamnje neskončne ljubezni, tvojiga praviga živiga Boga. Treba
je, de prosiš za vsakdanji kruh, pa še bolj treba in zveličavno
je, de prosiš za nebeški kruh, ki ima vso sladkost v sebi, in daje
večno življenje. Zares, svoje veselje bi mogli v tim najti, pri
Jezusu biti in njega moliti. Pravični stare zaveze so hrepeneli po
njem, in klicali, de bi ga nebesa rosile in oblaki dežili, de bi se
zemlja odperla in rodila odrešenika; ali borbo mi zdaj, ko je med
nami, do njega merzli ostali? Pobožni David je zdihoval po tem-
pelnu: Kako ljubeznjive so tvoje prebivališa, o Gospod! moja duša
hrepeni in koperni po veži Gospodovi; ali mi pa po svetejših tem-
pelnih Jezusa Kristusa nobenih želja nimamo? Daniel v babilonski
sužnosti trikrat na dan odpre okno proti Jeruzalemu, na kolena

12

pade, serčno zdihuje m goreče moli, obernjen proti lempelnu, kjer
Jehova prebiva; ali mi pa svojih oči in sere ne bomo tje obračali,
kjer je naš Bog in prijatel vedno pripravljen nam pomagati? Kako
veselja uneti in gorečnosti polni bi bili ti sveti možje, ko bi bil
Bog v njih tempelnu tako resnično pričujoč, kakor v naših. In
zares, toliko ljubezni gorečih sere do Jezusa v sv. Rešnjim Telesu
najdemo ob vsih časih. Kakor Peter na gori ves zamaknjen kliče:
Gospod, tukaj je dobro biti! tako so tudi pobožni kristjani vselej
imeli svoje sladko veselje v pobožnim zamaknjenji pred sv. Rešnjim
Telesam. Zvesti služabnik sv. Alojzi la Nuza je bil že mlad tako
od ljubezni do Jezusa unet, de se je vidilo, kako se zavolj slad¬
kosti, ki jo tukaj vživa, težko loči od sv. Rešnjiga Telesa; še
postoji, se proti altarju ozre, kolena pripogne, ko iz pokoršine
mora oditi. Sv. Alojzi Goncaga se ni mogel popred od Jezusa
ločiti, de mu zapovedo, in ker ga pokoršina sili oditi, kliče od
ljubezni unet: Odstopi, o Gospod, odstopi od mene! S. Frančišk
Regis se srečniga šteje, de se pri zaperti cerkvi saj pred cerkvijo
v dežji in mrazu svojiga Odrešenika veseliti sme. S. Vincenci Pav-
Ijanski obiše nar sv. Zakrament, kolikorkrat le more; pri Jezusu
počiva od svojiga truda, je pred njim ves zamaknjen, kakor bi ga
s telesnimi očmi vidil, in želi, ko bi mu dolžnosti dopustile, vse
svoje življenje tukaj v notranji molitvi dopernesti. O. Baltazar
Alvarec se ozira velikrat pri svojih opravilih proti kraju, kjer ve,
de se nar svetejši Zakrament znajde, ga velikrat obiše, in včasih
cele noči pred njim ostane. S. Ana Križanka, iz reda sv. Klare,
je bila zato, ker je toliko časa pred sv. Rešnjim Telesam doper-
nesla, imenovana nevesta sv. Zakramenta, in se od njega kar ni
mogla ločiti. Ko jo vprašajo, kaj tukaj dela ves čas, odgovori:
Vso večnost bi tukaj ostala. Ali ni tukaj naš dobrotljivi Bog, in
me vprašate, kaj de delam pred njim? Ljubim ga, kdo je bolj
naše ljubezni vredin, kot On? Častim ga, komu gre veči čast in
hvala, kot Bogu? Hvalim se mu za dobrote, od koga imamo veči
dobrote, kakor od Boga? Darujem se mu, komu hočemo sebe in
vse darovati, če ne Bogu, od kteriga smo vse prejeli? Prosim ga,
kdo nam zamore veči gnade deliti, kot On, začetnik vsih gnad,
Gospod vesoljniga sveta? Kaj stori reven pred bogatim, bolan pred
zdravnikam, žejin pri studencu, lačin pri polni mizi? — Sploh vsi
svetniki so imeli nar veči pobožnost, nar veči veselje do Jezusa
v sv, Itešnjim Telesu, nar močneji sklepe, nar sveteji obljube so

13

delali pred tim Irenam. Sv. Alfonz Ligvori pove sam od sebe, de
njegov sklep, svet zapustiti, je le od tod, in de vse ima le po¬
božnosti do tega sv. Zakramenta zahvaliti.

Kako merzli so pa po navadi današnji kristjani do te nar
svetejši skrivnosti! Kak razloček med vero in med zaderžanjem,
ker namreč verujejo, de je njih Bog in Gospod na altarji, in ga
vender ne obiskujejo, njih serce ne čuti nobenih želja do Jezusa,
zaperto ostane pri luči, merzlo pri ognji ljubezni. In ko bi jih
cerkvena zapoved ne vezala priti ob odločenih časih pred tron
Božji, cele tedne bi na to ne mislili, nikoli bi jim zato mar ne
bilo, nikoli bi časa zato ne imeli, kteriga vender toliko nepotrebno
potratijo! Brez drušine človek ne more biti ne en dan, za drušino Iju—
biga Jezusa pa njegovo merzlo serce nikoli ne vpraša! Ko kaj potre¬
buje, na vse kraje pomoči iše, usmiljeniga Jezusa se pa ne spomni.
Ko od koga dobroto prejme, se mu gre hitro zahvalit; dobrotljivi
Jezus ti jih toliko deli, in vender nanj pozabiš! Ko je sv. Krizo-
stom take mlačne vidil, je britko tožil: Ne morem dopovedati ,
kako me serce boli , ko Gospodovo mizo tako zapušeno vidim ,
in je zdihoval: Oh kako se bomo izgovarjali in odpušenje zado-
bili , če nam je preveč in pretežko iz svojih hiš priti k Njemu ,
ki je iz nebes na zemljo k nam prišel!  Kraljevi modri pridejo
iz take dalje njega molit, in kristjani nočejo le majhne poti iz
tega pobožniga namena storiti. Zares žalostna prikazin! 4000 let
je bil zapopadek hrepenenja vsili pravičnih, nazadnje pride srečni
čas, dobrotljivo je prišel med svoje, in se znajde na naših altarjih
in mi ne maramo njega obiskovati, nas kliče, in ne slišimo, nas
čaka, in mi zastajamo ; in če že pridemo, pa clo blizo večne ljubezni
ostanemo brez ljubezni in mlačni.; Ali nismo slabeji, kot evan¬
geljski povabljenci, ki so se izgovarjali, ker za obiskovanje ni¬
mamo nobeniga izgovora, de nismo vredni, ali se ne moremo pri¬
praviti. Ali nam ne bodo veljale Jezusove očitavne besede: Ali
tudi vi me hočete zapustiti ? Osramoteni recimo tudi mi s Petram:
Gospod, kam hočemo iti, ti sam imaš besede večniga življenja!

O kristjani, zadosti je merzle zanikernosti, zadosti pregrešne
zamude! S skesanim sercam storimo obljubo pred sv. altarjem,
Jezusa bolj pogosto in pobožno obiskovati, in dosegli bomo silno
velike dobrote za dušo in telo. Če nas že hvaležnost in ljubezin
do Jezusa ne spodbuduje, ga obiskovati, naj nas pervabi saj lastni
prid, ki nam odtod doteka. Česa ne bomo dosegli pri Njem, ki je

14

studenec vsih gnad in zakladov ? V tim zakramentu ima on tron
svoje milosti in obsipa z obilnimi gnadami te, ki z zaupanjem
prednj stopijo. V vsih potrebah smemo brez strahu k temu ne-
beškimu Kralju pristopiti, njegove ušesa so pripravljene nas po¬
slušati, njegove roke odperte, nas z obilnostjo božjih dobrot ob¬
darovati. Vprašajmo le te, ki so to pobožnost opravljali, in bodo
spoznali, de nar več gnad so tukaj zadobili, nar več čednost se
tukaj naučili. Modri Debusi odgovori: Jezus je tim , ki ga po¬
božno obiskujejo pomočnik v nevarnosti , vodnik na poti , sveto-
vavic v dvomih , luč v temi , podpora v slabosti , tolažba v terp-
Ijenji.  On sam nas zagotovi: Pridite k meni , ki terpite , in jest
vas bom poživil.

Zadobili bomo tukaj: 1. Svet v dvomih.  Dostikrat je človek

v okolišinah za dušo in telo, de ne ve kaj storiti, kar bi bilo prav
za čas in za večnost; ima, postavim, stan zvoliti, kako težavno
reč opraviti, pride z drugim v zmetene zaveze. Sam si ne ve
svetovati, na drugih besede se ne zanese, ne najde ga, de bi mu
prav razločil. Prav, de vpraša modre in se posvetuje, kar more.
Pa ne zamudi tudi se k Jezusu oberniti v sv. Rešnjim Telesu, in
tukaj sveta iskati. On je prijatel brez samoprida, On pokaže
pravo pot, On upokoji nemirno serce, On pri tim ne govori na uho,
pa toliko več v duha in na serce, ker ti pamet razsvetli in voljo
omeči. Neverni malikovavec iše pred imenitnim opravilam sveta pri
svojim maliku; in verni kristjan bi zamudil sveta iskati pri
njem, ki vse razsvetljuje in tudi serca kraljev viža, kot potoke!
O ko bi to vselej storili, ne bilo bi toliko nesrečnih zakonov, ne
toliko napčniga pri reji otrok, ne toliko nespametniga pri ime¬
nitnih opravilih, ne toliko slepote za dušo in večnost! Le skusi, in
se boš prepričal, kako dober svetovavec je Jezus tim, ki ga išejo.

Zadobil boš: 2. Tolažbo v terpljenji.  Marsikteri zdihuje pod
težko butaro križev. Po prijatlih se ozira, pa eden je merzel, drugi
pomagali ne more. Cio v vražah pomoči iše. Kaj pa, ali ni Boga
v Izraelu?  O je, zmiraj je med nami in prijazno pomoč in tolažbo
ponuja: Pridite k meni vsi , ki terpite in ste obloženi, in vas bom
poživil.  Odprite mi svoje serce, in bom poslušal vaše zdihovanje,
razodenite se prijatlu, in bom obrisal vaše solze.* Skusilo jih je
to brez števila veliko, kakor nekdaj, ko je na zemlji bil, tako
tudi pred sv. Zakramentam. Pojdi v britkosti k Njemu, ki je sam

15

grenkost terpljenja okusil; pojdi, zapušena sirota, revna vdova, in
čudno po lajšanj e boš pri Jezusu najdla.

3. Še bolj pa boš tukaj najdel pomoč zoper dušne nevar¬
nosti in skušnjave.  Vsi občutimo resnico besedi: Duh je voljan,
pa meso je slabo.  Mi vsi omahujemo, pešamo iu pademo, če ni
pomoči. Kje pa jo bolj gotovo najdemo, kot pred altarjem pri
Njem, ki pravi: Zaupajte, jest sim svet premagal.  Če so Izraelci
močni bili zoper Amalekičane, ko je Mojzes roke kviško povzdigoval,
ali ne bomo mi bolj močni pri Jezusu, ki za nas Očeta prosi? To so
vedili pervi kristjani, zato so v Njem serčnosti iskali in najdli zo¬
per skušnjave in preganjanje; to so storili svetniki, ki so bili slabi
sami, pa so pri Jezusu moč zadobili. On pa je včeraj in dans in
vekomej ravno tisti. Zato se oberni k njemu tudi ti, ki pogosto čez
skušnjave tožiš, in kliči: Gospod, reši me, de ne poginem;  kakor
pobožna Judit, zdihni: Poterdi me v ti uri!  in z novo močjo in z
zaupanjem boš napolnjen.

4. Tukaj je za pobožniga kristjana šola vsih čednost. Tukaj
je Jezus učenik, ki na serce govori, in z zgledam naj lepši čed¬
nosti priporoča: sveto čistost , ker tukej vidiš belo podobo kruha,
Jagnje brez madeža, ki se med limbarji pase, ženina in prijatla
čistih duš. Sveto ponižnost,  ponižal se je On v včlovečenji, v
^merti; vender povsod še nekaj njegovo veličastvo naznanuje, tukaj
pa se še bolj poniža, ker je skrita tudi človeška natura. — Sveto
krotkost , že na svetu je bil dostikrat žaljen krotki Jezus, pa se
ni serdil, clo do izdajavca in do morivcov je ves krotek; še več¬
krat je tukej žaljen, malo porajtan, vender ves krotek prosi za
milost: Oče, odpusti jim!  in nas po pravici opomina: Učite se od
mene, jest sim krotek.  — Sveto ljubezin,  zakaj zakrament ljubezni
je to, ljubezin ga je postavilji, ljubezin tukej prebiva, ker Bog
je ljubezin, in ali to solnce ljubezni ne bo tudi nas ogrelo? Kdor
se tukej ljubezni ne navzame, nikoli ne bo Jezusa ljubil. Pač res
je sv. Rešnje Telo  Božjim prijatlam prižnica čednost; one tukej
zrastejo, kakor iz ženofoviga zerna v mogočne drevesa.

5. Zadnjič kako obilno notranje veselje  deli Jezus pobožnim
obiskovavcam že tukaj v ti dolini solz! Z gorečnostjo se užge
njih serce, kakor dvema učencama proti Emavsu, ko je Jezus
ž njima govoril. Z nevesto v visoki pesmi vsi ljubezni uneti kli¬
čejo: Moja duša se je v meni topila, ko je z menoj govoril.  Za¬
maknjeni v čisto ljubezin, ki je okus nebeškiga veselja, niso

16

občutili ne mraza, ne lakote. S. Ludvik de Ponte piše, de je bila
njegova duša tako napolnjena z nebeškim veseljem, de ga je tudi
telo občutilo; občutljeji ljubezni, ponižnosti, hvale ga tako ginejo,
de s kraljico iz Sabe mora klicati: Srečni služabniki, ki vedno
stoje pred teboj;  in, srečna ti, moja duša, ako dolgo časa stati
zamoreš vpričo svojiga Boga. To poterdi tudi s. Alfonz Ligvori:
Zagotovim, de duša, kije  zbrana pred sv. Rešnjim Telesam,
več veselja občuti, kot vse posvetne.  Pa čimu to pripovedovati
takim kristjanam, ki tega notranjiga veselja ne poznajo in ne raz¬
umejo, ter si še misliti ne morejo; le z Davidam reči moramo:
Okusite in poglejte, kako sladak je Gospod!

Pričajte nam vi, izvoljeni, ki ga zdaj vživate v nebesih in
ste ga popred zvesto molili in obiskovali v sv. Zakramentu, koliko
tolažbe in pomoči, koliko gorečnosti in sladkosti ste najdli pri
njem; v resnici, ko bi čas pripustil, brez števila veliko čudežev
bi zamogli imenovati, ki so se prigodili tistim, ki so svoje veselje
pri njem našli in ga v dušnih in telesnih potrebah z zaupanjem
pomoči prosili.

Preserčni kristjan, češi do zdaj na to pobožnost rnalo poraj-
tal, in vender resnično želiš, Jezusa po dolžnosti ljubiti in ga v
nebesih večno gledati, te prosim pri njegovi ljubezni, začni ga
pogosto obiskovati v ti neskončni skrivnosti, v kteri je zapopade!^
vsili gnad in vse ljubezni Jezusove. Obudi tukaj živo vero v nje¬
govo pričujočnost, in se vprašaj: O Gospod, kdo si Ti, in kdo
sim jest? skleni se v duhu z vsimi nebeškimi angeli, de bo tvoje
češenje bolj vredno in dopadljivo. Odkri Jezusu revšino svojiga
serca, dušne rane, ter s skesanim in zaupljivim sercam reci: Go¬
spod, če hočeš, me zamoreš ozdraviti.  Potoži mu svoje skušnjave,
nevarnosti, in razvade, de te On vsiga reši s svojo mogočno roko.
V težavah iši tolažbe pri njem, ki je sam okusil grenkost življe¬
nja, in je toliko nesrečnim prečudno pomagal. Zroči mu tudi
svoje podložne, svoje predpostavljene, vse, ki so ti pri sercu ali
v kaki zadevi s teboj. Pred Jezusam prosi za spreobernjenje ter-
dovratnih grešnikov, za krivoverce, de bi ga tudi oni prav častili,
za nevernike, de bi ga tudi oni spoznali, za vse keršansko ljud¬
stvo , de bi vedno rastlo v ljubezni Jezusovi.

Stori to, če ti ni pripušeno vsak dan, saj vsako nedeljo, in
veliko ti bo k posvečevanju tih dni pomagalo. Veliko se človek
čez teden pregreši, torej je dobro, de Jezusa obišeš, se ponižaš

17

in prosiš gnade za prihodni teden. Stori to še bolj pridno takrat,
ko prijatli sveta v pregrešnim razveseljevanji Boga žalijo, in po¬
zabijo. Objokovanja bi bilo vredno, ko bi Jezus takrat, ko jih
svetu toliko služi, nobenih prijatlov ne imel, de bi mu saj nekoliko
čast povernili, ktero mu hudobni svet jemlje. — Ne daj se mo¬
titi s praznim izgovoram, de tudi drugi tako ne delajo. Jezus ni
priporočal široke poti, po kteri jih veliko hodi. On v samoto pelje
svoje učence in jim reče: tukaj počite malo. In ali raji hočeš
biti s Kristusam, ali z Belialam, ali raji z modrimi devicami pred
nebeškim ženinam čuti, ali z zaspanimi zaveržen biti? —Ne reci:
.Mi nič ne pomaga! On sam zagotovi: Kdor k meni pride, ga ne
bom ven ver gel,  to je ne prazniga spustil; le stanoviten bodi, kot evan¬
geljski prijatel prosi nadležno, kot kananejska žena, reci mu, kot
Jakob angelu: Ne spustim Te, ne odstopim, dokler me ne blago¬
sloviš, in svest si bodi: nobeden, ki vanj zaupa, ni bil osramoten,
nobedin ni brez sadu te pobožnosti opravljal.

Stopimo tedej z zaupanjem pred tron milosti, de usmiljenje
zadobimo v potrebnim času. In če nam tudi pošlje še hujši čase
in skušnje, ostanimo mu zvesti; tudi v solzah pridimo prednj in
recimo: Kam hočemo iti , Ti sam imaš besede večniga življenja;
pri Tebi je pomoč, brez Tebe pa smo razkropljena čeda. Zdi¬
hujmo k njemu s skesanim sercam, de bi odvernil od nas šibe, s
ktprimi nam žuga, povikšal svojo cerkev, ktero ljubi; prosimo, de
da pravičnim stanovitnost, zmotenim spoznanje, grešnikam spreo-
bernjenje, de bi se spet vsi v duhu ljubezni zbirali okrog njego-
govih altarjev!

Vender čimu dolgo opominjati k ti pobožnosti kristjane, ki
spoznajo, de imajo tukaj svojiga prijatla in Odrešenika, pred kte-
rim bodo sodnji dan stali vsi rodovi, ko bo svet z ognjem sodil.
Radi bodo skazali svojimu Odrešeniku in Sodniku dolžno čast.
Čast tedaj našimu Bogu, ki je na tronu in Jagnjetu! Enoglasno
kličimo: Bodi Jezus v nar svetejšim Zakramentu česen, hvaljen
in moljen od vsih zdaj in vekomaj! O Bog, kteri si nam v pre¬
čudnim Zakramentu spomin svojiga terpljenja zapustil, dodeli
nam prosimo, svete skrivnosti Tvojiga Telesa in Tvoje Kervi
tako častiti , de sad Tvojiga Odrešenja vedno v sebi čutimo!
Amen. A. <3.

18

Druga nedelja po binkoštih.

..Neki človek je napravil veliko večerjo, in jih je veliko
povabil 11 . Luk. 14, 1C.

Od jiogostiga sv. obhajila.

Z-ed nar lepših prilik svetiga evangelija je gotovo prilika
od velike večerje, ktera po cerkvenih učenikih pomeni Jezusovo
večerjo ali sv. Rešuje Telo.  Pač res ni veči večerje, kakor je
ta od Sinu Božjiga napravljena. Velika je ta večerja že zavolj
Začetnika.  Jezus sam jo je napravil, in si neizrečeno perzade-
val, jo nam zapustiti. Kaj je pojedina, ki jo je bil kralj Asver
napravil, proti ti, ki nam jo je Jezus zapustil, ki ni le kraljeva,
ampak Božja?— Velika je zavolj jedi , s ktero nas tukaj Bog pre¬
čudno nasituje. Zares je telo in kri, Božja in človeška natora
Jezusa Kristusa. Naše telo je nasiteno z njegovim Telesam, na¬
ša duša napasena z Božjo natoro; deviško telo Jezusovo pride v
»naše telo, ga očistit; Jezusova duša v našo dušo, jo posvetit. —
Velika je ta večerja zavolj gnali,  ki jih daje: ozdravlja bolezni,
varuje greha, obogatuje s čednostmi, sklene z Jezusam, daje večno
življenje. Izraelci so jedli mano in so umerli, kdor pa je to jed,
bo živel vekomaj. — Velika je zavolj razširjenosti  po vsim svetu;
ni dežele in ne ljudstva, kjer bi se angelski kruh ne zavžival; ne
ure po noči in po dnevi, de bi zdravi in bolni nebeške mane ne
zavživali; od izhoda do zahoda je veliko ime Gospodovo. — Ve¬
lika je zavolj obilnosti gostov , zakaj mladi in stari, revni in bo¬
gati, zdravi in bolni se vdeležujejo; vse vabi Gospod k sebi, de
bo njegova hiša polna. — Velika je zadnjič ta večerja zavolj dol¬
gosti časa , ker bo terpela, dokler bodo ljudje na zemlji; velika
večerja kralja Asvera je terpela 180 dni; Gospodova večerja bo
terpela do konca; on bo pričujoč v tabernakeljnu se dajal v živež
vernim, de pride sodit žive in mertve. Zares je tedej v vsakim
pomenu velika ta večerja, de po pravici s sv. Avguštinam smemo
klicali, de Bog, ako ravno je vsigamogočin, nam vender kaj več

dati ni mogel; če je ravno nar modrejši, nam kaj več dati ni ve-
dil; in če ravno je nar bogatejši, nam kaj več dati ni imel.

Kakor je pa večerja velika, tako je tudi povabljenje splošno
in priserčno. Gospod pošilja svoje služabnike na vse strani, in
sili povabljene noter priti, in žuga tim, ki nočejo priti in se izgo¬
varjajo. O pač res prečudna dobrota in ljubezin tega Gospoda,
de ni le pripravil skrivnostne jedi, ampak tudi tolikrat in tako sil¬
no vabi! Preljubi poslušavci! tudi mi smo povabljeni k ti veliki
večerji, in sicer ne le o veliki noči, ko nas cerkev pod smertnim
grehamktemu veže, ampak tudi sicer, de bi radi pogosto in vred¬
no k Gospodovi mizi perstopili. Zato hočem nekoliko govoriti ,
kako dobro je večkratno vredno sv. Obhajilo , in kako prazni de
so izgovori zanikernih kristjanov.  #) — O Jezus, v presvetim za¬
kramentu resnično pričujoč, omeči serca kristjanov, de bodo z go¬
rečimi željami radi pristopali k tvoji sv. večerji; daj tudi moč mojim
besedam, de, kakor iz serca pridejo, do sere dojdejo !

Svetejši in imenitniši dolžnosti ni za človeka, kakor neutrud¬
ljiva skerb za zmiraj veči popolnamost in svetost, de bi nam
vrata odperle v nebeško veselje. V to zmiraj veči svetost smo pa
dolžni se poslužiti vsih pomočkov, ktere nam sv. vera kaže in
priporoča. Gotovo je pa naj boljši pripomoček ta, ki je naj sve¬
tejši: sv. Rešnje Telo; le pomislimo nekoliko, kdo je tukaj pričujoč,
zakaj ga je Jezus postavil, kaj vernim deli, in kako močno to
nebeško jed učeniki in sv. cerkev priporočajo.

Tukaj je pričujoč Jezus Kristus, ki je svoje ljubil do konca;
tisti dobri oče, ki sinu napravi veselo pojedino; tisti preserčni pri-
jatel, ki je zvest v ljubezni do konca in ima vse za svoje prijatle,
ki njegove zapovedi dopolnujejo; tisti dobri učenik, ki ima besede
večniga življenja, in uči prečudne čednosti; tisti dušni zdravnik,
ki ozdravi dušo vsih ran in slabost, kakor nekdaj slepe in gobove;
tisti dobri pastir, ki vodi svojo čedo na dobro pašo, in jo nasituje
z lastnim mešam; tisti zvesti ženin, ki drago odkupljeno dušo lju¬
bi, oskerbljuje in iše srečno storiti. Ko bi to pomislili, ali bi se
ne šteli srečnih, de imamo v resnici, kar so pravični želeli in le

S ') y&lde dolendum, etiam inter saeerdotes inveniri nott faros, i|tii foi's magis ex
ignavia (juain e perversis principiis minus faveant ircijuenti Communioni!

2  *

20

v podobi imeli? Ali bi ne hiteli ž njim, kakor evangeljska množica,
de bi nas nasitil, ali bi ga ne sprejeli z veseljem, kakor Cahej,
de bi tudi nam ž njim zveličanje došlo ? „0 de bi spoznal dar
Božji , in kdo je ta“,  ki je pričujoč in vabi!

Jezus sam pa priserčno priporoča in clo zapoveduje zavživati
to nebeško mano: Išite si jedi, ki ne mine , ampak ostane v večno
življenje , ki vam jo bo Sin človekov dal.  On vse vabi in kliče:
Pridite k meni vsi, ki terpite, in ste obloženi, in vas bom po¬
živil.  On nas uči to potrebo v priliki od vinske terte: Jaz sim
terta , vi mladike ; kdor v meni ostane in jest v njem, veliko sadu
obrodi, ker brez mene nič ne morete.  On nas vabi po priliki da-
našnjiga sv. evangelija k veliki večerji po svojih služabnikih: Poj¬
dite povabljenim povedat, de je večerja pripravljena,  in zapove
hlapcam, na vse strani iti jih iskat, in jih clo silit k večerji, in
žuga tim, ki se zgovarjajo, de ne bodo okusili večerje. In že o
priložnosti, ko je obljubil to prečudno jed, vsim ojstro zažuga:
Resnično, resnično vam povem, ako ne bote jedli mesa Sinu člo-
vekoviga in pili njegove kervi , ne bote imeli življenja v sebi.
Že s tim naznanuje, de ima biti naši duši živež, ker nam to skriv¬
nost da pod podobo kruha, ki je navadni živež za naše telo.

Zapoveduje nam pa Jezus to, ker ve potrebe naše duše in
kako prečudno moč de tukaj zadobi. Že v pušavi, ko je množica
pri njem tri dni brez jedi ostala, je rekel usmiljeni Jezus: Meni
se smili to ljudstvo, ker nimajo kaj jesti, in če jih nenasitene
spustim, bodo opešali, ker so od deleč prišli.  To usmiljenje, ki
je Božjiga Odrešenika naklonilo, slabim in trudnim živeža za telo
v zdravim kruhu dati, ga je tudi naklonilo, na pomoč priti še veči
in imenitniši potrebi duše, ki je slaba in brez moči, de na poti proti
nebeški domačii brez močne jedi ne opeša.

Kdo ni sam skusil v svojim življenji, koliko vojskovanja je
treba za čednost, in koliko nevarnost je zanjo! Od znotraj serce,
v kterim se tako rado budi napuh, jeza, nevošljivost; koga mika¬
jo le vidne in posvetne reči, in je merzlo za čeznatorne in ne¬
beške. Od zunaj slabi zgledi, ki človeka motijo, in še to iskrico
dobriga hočejo zatreti, tako de po pravici toži in zdihuje tudi pra¬
vični , ker zaklad nosi v persteni posodi. Zato nam je Jezus za¬
pustil kruh močnih, de nas njegova moč serčne in stanovitne dela
zoper vse nevarnosti. Vse  pa zamoremo v njem, ker nas on
močne stori* Kakor trudni Elija vstane in je od angela podani

m

kruli, ter poterjen dalje popotuje do gore Horeba, tako bo tudi
verni kristjan poterjen od tega angelskiga kruha serčno popotoval
proti gori Gospodovi.

Če je pa že pravičnimu toliko potrebin za stanovitnost, je go¬
tovo še bolj temu, ki je bil že od greha ranjen. Kakor po telesni
bolezni v truplu še slabost ostane, za ktero je še posebne pomoči
treba; ravno tako je tudi ta, ki je s pokoro greha ozdravljen, še
preslab za novo vojskovanje , in potrebuje močniga zdravila. „Kdor
ima bolečine,  piše sv. Ambrož, iše zdravila, bolečina je naš
greh, zdravilo pa je nebeški, prečastiti Zakrament 11 .  In če je
mogočna roka Jezusova nekdaj bolnike ozdravljala, če je zadosti
bilo, de so se njegoviga oblačila dotaknili, ali ne bo tudi zdaj
ozdravil dušnih ran; ali ta nebeški ogenj ne bo očistil duše vsih
slabost, kakor je goreč ogel očistil usta Izaijeve?

In kako bi ne bili poterjeni in za vse dobro uneti, ko se z
Jezusam tako na tanko sklenemo, de smemo s sv. Pavlam reči:
Ne živim jest, ampak Kristus živi v meni,  kakor nas Jezus sam
zagotovi: kdor je moje meso, in pije mojo kri, ostane v meni in
jest v njem ; in: kdor mene zavživa, živi zavolj mene.  Kako
ne bo razsvetljen, ko prime luč sveta? kako ne v ljubezni goreč,
ko prime njega, ki je prinesel ogenj ljubezni na svet? Kaj je sto¬
rilo goreče Božje služabnike, de so jim bili meči kakor cvetlice,
in oglje kakor rože? Vsak sme reči s sv. Pavlam: Kdo nas bo
ločil od ljubezni Kristusove? Svest sim si, de ne smert ne živ¬
ljenje, ne angeli ne poglavarstva, ne kaka druga stvar nas ne
bo ločila od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu , Gospodu
našim.

Če kdo to moč sv. Itešnjiga Telesa pomisli, ali ne bo željno
in rad zavžival, kakor lačni želi jedi, bolan iše zdravnika, slab
potrebuje moči? Ko bi pomislili, lastno potrebo, radi in z veseljem
bi hiteli k njegovi mizi, srečne bi se šteli, de smo povabljeni, de
se smemo bližati večni luči, stopiti k nebeškimu ognju. Ne bili bi
pa tudi toliko slabi na poti zveličanja, inerzli v svojih sklepih, bol¬
ni na duši in zaspani za lastno srečo.

To moč sv. Zakramenta so dobro spoznali sveti Očetje in vsi
pobožni in ga zato tako priserčno priporočajo. Sv. Ciril piše: Kri-
s( us ukroti v naših udih postavo mesa, in obudi strah Božji , o-
zdravi bolne, vzdigne tega, ki je padel, kot dobri pastir, ki da
življenje za ovce.  Sv, Krizostom priporoča: Če kdo občuti vro-

22

cino, naj pride k temu studencu, in bo ohlajen; to je studenec
luči , ki žarke resnice razširja.  In s, Bernard piše od prečudne
moči: Če kdo zmed vas ne občuti toliko skušnjav do jeze, neči¬
stosti ali drugih strast, se ima zahvaliti sv. Zakramentu.  Vsi
očetje imajo večkratno prejemo sv. Rešnjiga Telesa za znamnje iz-
voljenja, po Jezusovi obljubi: kdor je ta kruh, bo živel vekomaj;
nasprot imajo zamudo za znamnje pogubljenja, ko pravijo: Kdor
se loči od Gospodove mize, se loči od večniga življenja.  Ni jim
bilo treba vernih opominjati, le pripravljati jih je bilo treba k več¬
kratni prejemi.

Ko so pa kristjani bolj mlačni postali, sv. učeniki močno to¬
žijo čez to zanikernost; Sv. Vincenci Pavljanski je jokal čez mlač¬
nost kristjanov, ki redko pristopijo k Božji mizi. Sv. Magdaleno
Paciško je močno serce bolelo, ko so nektere tovaršice iz zaniker-
nosti opušale sv. Obhajilo, s solzami reče: Raji bi umerla, kakor
eno sv. Obhajilo zamudila.  S. Marjeta Kortonska terdi, de je
Bog njeniga spovednika zato visoko povzdignil, ker ji je pogosto
sv. Obhajilo priporočal. Sv. Tomaž iz Vilanove toži: Pomislite
svojo zanikernost! telo tolikrat nasitite na poti, in svoje revne
duše, ki na dolgi poti peša, še enkrat v mescu nočete poživili.
— Pa, našteti bi zamogli vse učenike, vzgled vzeti vse pobožne;
vsi enoglasno priporočajo pogostno sv. Obhajilo.

Tudi sv. cerkev, ona za zveličanje svojih otrok vedno skerb-
na mati, je vselej verne opominjevala se tih skrivnost vdeleževati;
in če zdaj ona ojstro k manjšimu enkrat na leto zapove, stori to
zavolj mlačnih, de popolnama ne umerjejo, kakor mati bolnimu
otroku ponuja saj nekoliko jesti, de bi čisto ne opešal, želi pa
vedno in priporoča, de bi se te od Jezusa ponujane jedi večkrat
poslužili; zato vernim k timu vedno priložnost daje, prepričana, de
je vredna prejema neizrečeno zveličavna in koristna za njene otro¬
ke. Zato ona kliče v Tridentinskim zboru: Sveti cerkveni zbor
svari, opominja, prosi inzarotuje prav z očetovskim sercam ...•
de naj te presvete skrivnosti, Jezusoviga mesa s toliko pobož¬
nostjo in molitvijo serca obhajajo , s tolikim počešenjem verujejo in
molijo, de bodo vredni, ta nebeški kruh prav pogosto prejemati 11 .
In kaj nas zadnjič tudi skušnja uči? Ali niso veči del kristjani
lepšiga zaderžanja in pregreham menj vdani, kjer pogosto vredno
sv. zakramente prejemajo? V vsaki fari pa so tisti fantje in mož¬
je bolj modri v govorjenji in zaderžanji, ki večkrat tudi čez leto

sv. Rešnje Telo prejemajo. In tiste žene so dobre matere, tiste
dekleta poštene in pobožne, de med njimi ni toliko posvetnosti in
nečimurnosti, toliko slabiga znanja in ostudniga ponočevanja, ki
se večkrat vredno z Jezusam sklenejo. In ko bi sploh kristjani
tako delali, bi kmalo zginilo toliko pohujšanja in slabih navad,
lepši zaderžanje bi se vidilo v cerkvi in povsod; tako bi ovenjeno
keršansko življenje med nami spet oživelo, prečudna moč gnade
Božje bi se očitno pokazala; mi bi se kakor otroci eniga očeta in
bratje Jezusovi spet zpoznali, kot udje ene družine bi srečno ži¬
veli, ali veliko več Kristus bi med nami živel, nas varoval in vo¬
dil proti srečnimu cilju in koncu. O gorečnost pervih kristjanov,
unemi serca vernih, de z veseljem išejo, kar jim je tolikanj po¬
trebno !

Kaj pa, če pomislimo današnje navadne kristjane? O usmiljeni
Jezus! zjokati bi se mogel od žalosti, viditi, kako iz zgolj
ljubezni med nami prebivaš, nas dobrotljivo k sebi vabiš, priprav¬
ljen vsak čas nam pomagati in nam moč deliti; mi pa toliko merzli
in počasni do tebe, tako poredko k tvoji mizi perstopimo, de nas
sv. cerkev priganjati mora, kakor bolnika z jedjo silijo: zavži saj
nekoliko! Tako in zato med nami peša živa vera, slabi terdno za¬
upanje, gasne sv. ljubezin ter umira keršansko življenje, ker kru¬
ha močnih nočemo zavživati, začetnika življenja ne sprejemati:
„55ato je veliko bolnih, in jih veliko spi u .  Od kod pa to izhaja?
V lepi priliki današnjiga sv. evangelija nas Jezus to uči: Gospod
je napravil veliko večerjo, in jih je veliko povabil, — oni pa niso
hotli priti, ter so se izgovarjali. Ravno taka je med nami kristjani;
Jezus je naš Gospod, ki je napravil veliko večerjo v sv. Rešnjim
Telesu, mi vsi pa smo njegovi povabljeni; vsako nedeljo in praznik
je pogernjena Gospodova miza; On nas kliče in vabi k sebi po
svojih namestnikih, pa verni imajo toliko izgovorov, de jih je cer¬
kev mogla clo z zapovedjo priganjati.

Navadno si izgovarjajo, de časa nimajo zavolj posvetnih oprav¬
kov, kakor evangeljski povabljenec, ki je šel po svojim opravku.
Pa lahko vidiš, kako lažnjiv je ta izgovor, če pomisliš, koliko časa
že le o Gospodovih dnevih nepotrebno v postopanji, v drušinah, ali clo
v pregrehi zgubiš, kako cele ure za svetlišpaš svoje telo, in morebiti
pred ogledalam stojiš, clo ponoči si pokoja ne daš. Le časa,svojo ubo¬
go dušo očistiti, ne najdeš, in pred Jezusa, dušno ogledalo, nočeš
stopiti.J"časa imaš dovolj, kakor ga najdejo tudi drugi v tvojim

24

stanu, pa se ti vredno ne zdi, in slabo zamen jo storiš, ko svetu
služiš, in Boga pozabiš. In če tudi res veliko opravkov imaš,
stori po svetu Magdalene Paciške, ki pravi: „Vse Bogu daruj za pri¬
pravo, kar počneš; vse stori iz namena, samimu Bogu dopasti, in
pojdi pokojin k sv. Obhajilu"; in Gospod bo prečudno blagoslovil
tvoje delo.

Drugi pravijo, de se ne morejo vredno pripraviti. Res je
skerbne priprave treba, kakor že sv. apostel opominja: Človek
naj presodi sam sebe, in potim naj je od tega kruha ; in diakon
je v pervih časih resnobno klical: Sancta sanctis, to je: Sveto je
za svete.  In ko bi imel gorečnost apostelnov, ljubezin marterni-
kov, čednosti spoznovavcov, bi vredin ne bil, živiga Boga prejeti;
pa Jezus je poznal našo slabost, in vender nas je dobrotljivo po¬
vabil, ravno zato, de tukaj pomoč zadobimo. Ravno zato, ker
si slab, mlačin, bolan, zavživaj jed močnih, stopi k ognju ljubezni,
iši zdravnika. Ravno njega prosi, kakor gobovi: Gospod, očisti
me,  kakor slepi: stori, de vidim,  kakor stotnik: reci le eno be¬
sedo in ozdravljena bo moja duša!  Ravnaj se po lepim pregovoru
nekiga svetiga moža, ki pravi: Večkrat k sv. Obhajilu iti, je tre¬
ba sveto živeti; sveto živeti pa, je treba večkrat k svetimu Ob¬
hajilu iti. Poslušaj s. Tomaža Kemp., ki piše: Pogosto pojdi k
studencu milosti Božje, ako se hočeš ozdraviti svojih strast in
slabost.

Tretji pravijo: Kaj pa bodo ljudje rekli, ako pogosto k sv.
Obhajilu pojdem? Res posvetni z nejevoljnim očesam to vidijo, ker
jim je živo očitanje njih zanikernosti, zato se spodtikujejo tudi
nad pobožnimi, kakor farizeji nad Jezusam: Zakaj vaš učenik z
grešniki in čolnarji je? Zastran takih ti reče sv. Frančišk Salezi:
Če te posvetni otroci vprašajo, zakaj tolikrat k sv. Obhajilu greš,
odgovori jim, de zato, de se svojih slabost očišuješ, svojih težav
rešuješ, v svojih nadlogah tolažbo, v svojih križih in težavah moč
najdeš". Reci jim z ravno tim sv. možem: Dvojni ljudje potrebu¬
jejo pogostniga sv. Obhajila: ti, ki so popolnama, de se v popol¬
nosti ohranijo; ti, ki niso popolnama, de jo dosežejo; močni, de
ne oslabe, slabi, de močni postanejo; bolni, de bi ozdraveli, zdra¬
vi, de bi ne oboleli. Povej jim, ljuba duša, de si nepopolnama,
slaba in bolehna, in zato potrebuješ pogosto prejeti tistiga, ki je
tvoja popolnamost, tvoja moč, in tvoj zdravnik", Pomisli zadnjič tudi

25

besede sv. Pavla: Ko bi iskal ljudem dopasti, bi ne bil Kristu¬
sov služabnik.

Še eno bom opomnil, s ktero se zanikerni kristjani izgovar¬
jajo, ko pravijo: Če je toliko dobro pogostno sv. Obhajilo, zakaj
jih je pa vender dosti med kristjani, ki so pri vsim tim po sv.
Obhajilih zmiraj enaki, opravljivi, hinavski, prevzetni, zamerljivi?
To se tajiti ne more in ne sme, če ravno je žalostno, de se naj¬
dejo taki zgledi. Vender pogostno sv. Obhajilo še ni popolnamost,
ampak nar boljši perpomoček za popolnamost, in je priporočeno le
tistim, ki se tudi sami skerbno pripravljajo, brez te priprave pa
pomagati ne more. Kakor, postavim, solnce, če ravno sveti, ven¬
der zaperte izbe ne razsvetli; kakor ogenj, če ravno gori, vender
tnokriga lesa ne užge; kakor jed, če ravno močna, vender spri-
deniga želodca ne popravi: ravno tako tudi gnada Božja, kjer ne
najde voljniga in pripravljeniga serca, ne more delavna biti, ne
more čudežev delati pri takih, ki iz zgolj navade, brez prave pri¬
prave k Gospodovi mizi stopijo, in brez zahvale od nje gredo. —
Vprašam te pa tudi dalje: kako de vidiš le take in si slep proti
toliko drugim lepim zgledam, ki ti živo kažejo obilni sad pogosti-
ga sv. Obhajila, ki so iz prevzetnih — ponižni, iz serditih krotki,
iz merzlih goreči postali, kterili nar veči veselje je, pri Jezusu
biti, in tako serčno žele, se z njim skleniti? Zakaj nočeš viditi
zgledov pervih kristjanov, ki so bili stanovitni v lomljenji kruha,
in zato vsi med seboj kakor eno serce in ena duša? Zakaj nočeš
viditi zgledov svetnikov, od kterih se ne bere, de bi bili le po
enkrat ali po dvakrat na leto k sv. Obhajilu perstopili, temuč ko-
likorkrat jim je bilo mogoče?

Pa kaj ti bom še dalje odgovarjal na tvoje izgovore? naj pri¬
dejo iz nevednosti, ali zanikernosti, ali hudobniga serca, prazni
so, kot pleve, ki jih vsak veterc raztrese; mrena so na tvojih očeh,
de ne vidiš, kaj ti služi v zveličanje; blazine so pod tvojim ko-
molcam , de dalje spiš v zanikernosti. Povedal ti bom pa jest pra¬
ve vzroke (uržohe). 1. Ti Jezusa ne prejemaš, ker ga ne poznaš, in
zavolj tega miluje že sv. Magdalena Paciška svoje tovaršice re¬
koč : O ljube sestre , ko bi razumele , koga prejmemo , bi se ne dale
z malovrednimi in praznimi izgovori slepiti , temuč bi prav po¬
mislile , kaj se pravi , sv. Obhajilo po nemarnim zamuditi! 2.
Ti ne maraš hoditi k sv. Obhajilu, ker se nočeš posvetnim in pre¬
grešnim željam odpovedati, slabih navad in perložnost zapustiti.

26

Očitno pa je, de posvetna prijaznost in nečiniurnost se s sv. Qb-
hajilam ne spovzame, ker si taka duša ne upa prenesti Jezusovi-
ga očitanja pri slehernim sv. Obhajilu. 3. Ti ne hodiš k sv. Ob¬
hajilu, ker te satan sam zaderžuje in moti na mnoge viže. V sre¬
di paradiža je Bog zasadil drevo spoznanja. Nevošljivi satan, v
kači skrit, prigovarja Evi, de je in si smert zavžije. V novi za¬
vezi postavi Bog novo drevo življenja, nebeško mano, in ojstro
zapoveduje vsim vernim, se vdeležiti te jedi. Satan ve, kaka moč
je v ti jedi, kako potrebna je človeku; boji se, de bi ljudje nje¬
govim mrežam, in slabim navadam ne odšli; de bi človek oči od
posvetniga k nebesam ne obernil, le za Boga in zveličanje ne ži¬
vel; zato si na vso moč prizadeva, de ljudi odvrača z zvijačami,
z izgovori na zglede drugih, s straham in suhoto, vse le, de ne
jedo od kruha življenja, in tako oslabljeni padejo v njegovo oblast.

Zato pa tudi posvetnost in satan svoje kraljestvo čedalje bolj
razširjata, in verne v svoje zanjke lovita, ljubezin do Jezusa pa
je v sercih njih veliko omerznila, de njegoviga glasa in Ijubeznji-
viga vabljenja ne slišijo in ne porajtajo. Oh, enkrat bomo kakor
nespametno device na nebeške vrata terkali in klicali: Gospod, Go¬
spod, odpri nam. Pa on nam rezno poreče: Vi mene niste hotli
poznati in obiskovati, resnično vam povem, tudi jest vas ne po¬
znam. O ljubi moji, kako bi nam bilo pri ti priči pri sercu, kaj
bi počeli! —

O priserčne keršanske duše! če imate kaj ljubezni dosvojiga
Božjiga prijatla, ki je vas popred ljubil, če vam je resnična skerb,
kdaj njega vživati v nebeškim raji, pristopite rade, pristopite po¬
gosto, pristopi v te vredno k mizi Njega, ki je nam vsim vse poslal!
O kaj bi mi bili, ko bi Jezusa ne imeli? kakor zapušeni otroci,
zgubljena čeda, in vender se ga nočemo poprijeti! Le v njem za-
moremo premagati meso in svet, njega se deržimo kakor zvestiga
prijatla, ki nas zamore rešiti iz hudih nevarnost, k njemu persto-
pimo v svatovskim oblačilu gnade Božje, de njegova kri čisto ohra¬
ni našo dušo, njegovo sv. Telo v svetosti naše truplo. K njemu
naj hiti pravični, de bo še pravičniši, spokorjeni grešnik, de v
novič ne pade, nedolžni, de zvest ostane, k njemu hitimo vsi, de
Jezus ostane v nas in mi v njem. Na zadnjo uro nas bo to tola¬
žilo; na smertni postelji si bomo priserčno želeli, de bi nas še en-,
krat jed neumerjočnosti poživila, in Gospod bo po svoji milosti k

27

poprejšnim gnadam ravno za to toliko raji še to zadnjo perdjal,
in nas bo z modno popotnico peljal v srečno večnost.

O Jezus! v sv. Rešnjim Telesu zares pričujoč! odpri oči in
serca svojih vernih, razsvetli jih z žarkam svoje luči, in užgi z
ognjem svoje ljubezni, de spoznajo, kaj v Tebi imajo, de se z go¬
rečimi željami zbirajo okrog tvoje mize, in enkrat z veseljem okrog
tvojiga sedeža! Amen. A, C.

Tretjo nedeljo po binkoštih.

„K njegovimu Sercu pojdem, in vse bom od njega dobil,
kar želim . 14  sv. Bern.

Pobožnost k Jezusovima serca.

JMepši in bolj živo nam Jezus ni mogel svoje ljubezni na¬
znaniti, kakor v današnjim sv. Evangelii. Vse hiti k nje¬
mu, njegove nauke poslušat in čudeže gledat; tudi zaničevani
cestninarji (čolnarji), zgubljeni grešniki se mu z zaupanjem bli¬
žajo; in tudi njim govori s tako ljubeznjivostjo, de njih terde serca
omeči in jih za kraljestvo Božje uname. Ko se pa hudobni hinavci,
farizeji in pismoučeni nad tim spodtikujejo, in mermrajo rekoč:
Ta grešnike sprejema in je z njimi, On tudi to gadjo rodovino s
krotkostjo posvari, in jih uči, de ravna kakor moder pastir, ki mu
je za vse ovce skerb, in ko eno pogreši, druge na gotovim kraji
popusti, in zgubljene iše, ter jo z veseljem na rame zadene, in
k čedi nazaj nese, prijatle skliče in pravi: Veselite se z menoj,
ker sim našel zgubljeno ovco. On sam je ta ljubezni polni pastir,
ki je zapustil brezštevilno čedo izvoljenih angelov v nebesih, in
prišel na zemljo iskat, kar je bilo zgubljeniga. Milo je on vabil
tudi grešnike nazaj k nebeškimu Očetu, jih med svoje sprejemal,
in za vse dolg poplačal na lesu sv. križa, ter jim pot v nebesa
odperl. Pa ta njegova ljubeznjiva skerb za zveličanje grešnikov
tudi po njegovim vnebohodu ni nehala. Na mesto sebe je postavil
sv. cerkev in ji zapustil vso oblast in skerb; in ta skerbna mati
iše svojih zgubljenih grešnih otrok, kakor žena v Evangelii zgub¬
ljeni dnar, ki ga ji je Jezus izročil. Ali ne spoznamo iz tih prilik

28

prečudne ljubezni in usmiljenja Jezusoviga serca? O de bi pač tudi
serca grešnikov, ki so neusmiljeno od greha ranjene, od tolike
ljubezni omečene in za Jezusa goreče bile! V ta sveti, prelepi
namen je skerbna mati katoliška cerkev vpeljala tudi posebno po¬
božnost in praznik Jezusoviga Serca, ki smo ga ravno pretečeni
petik praznovali. Pač zares priserčin praznik, ki ima po osmini
s. Rešnjiga Telesa tako rekoč na dalje peljati in spodbudovati
ljubezin do Jezusa v naših sercih; Ijubeznjiva pobožnost, ki nas
pelje in ohrani pri Jezusovim presvetim Sercu. Ker je ta pobožnost
in bratovšina tudi po naši škofii zlo razširjena, in de bi bila še
bolj uterjena v slavo Jezusovo in zveličanje vernih, hočem današ¬
nji dan, ko se toliko bogoljubnih duš po keršanskim svetu te po¬
božnosti veseli in vdeležuje, nekoliko opomniti od nje začetka in
namena. — O Jezus, ti usmiljeni, dobri pastir, daj nam spoznati
prečudno posodo tvoje neskončne ljubezni, tvoje presveto Serce,
učimo se po njem tudi svoje serca vravnovati! —

„Polnost postave je ljubezin iz čistiga sercazapopadek  vse
pobožnosti za kristjana, je ljubezin do Jezusa Kristusa, de namreč
njemu in v njem živimo; saj On sam govori: Ogenj sim prinesel na
zemljo, in kaj hočem, kakor de gori?. Zato imamo pogosto pre¬
mišljevati, kako je ta božji prijatel nas priserčno ljubil, in nas še
ljubi; se imamo vsili pomočkov poslužiti, ki v nas nasprotno lju¬
bezin obudujejo, ohranijo, množijo. Saj brez te so vse naše
pobožnosti le kakor prazin dim, ki zgine, vse dobre dela le
groblja kamenja, ki ni nič vredna. Le po ljubezni smo sklenjeni z
vinsko terto, z Jezusam Kristusam, ki se sam imenuje pot, resnico
in življenje; res, On je naše dušno življenje, ker brez njega ne morem
nič. Studenec življenja pa je serce #). Kakor iz serca človekoviga
v vse ude življenje teče, tako vse duhovno življenje kristjanov iz
Jezusoviga serca izvira, ker smo vsi njegovi udje. V njem -prebiva
telesno (resnično j polnost Boije nature , od njegove obilnosti vsi
prejemamo gnado za gnado , ker nezmeren zaklad gnad je; zato z
zaupanjem kliče s. Bernard : K njegovimu sercu pojdem, in vse bom
od njega dobil. — Serce Jezusovo je pa tudi sedež njegovih visokih
čednost, sedež tiste neskončne ljubezni, s ktero nas je On tolikanj

Glej; Dvoje naj svetejši Serce,

29

ljubil, in ravno češenje njegoviga presvetiga Serca gine tudi naše
slabo serce, in nar bolj zbudi v njem ljubezin in hvaležnost do
Jezusoviga za naše grehe,prebodeniga Serca, tako de z voljnostjo
vse zvesto spolnimo, kar Jezus s tim presvetim Sercam od nas
želi. „Zato,“ pravi sv. Bernard, „se nam pred oči stavi to češeno
Serce, de si s pogledam vidnih ran nevidno rano njegove ljubezni
k sercu vzamemo, ker kakor pri ljudeh po Kristusovih besedah
dober človek iz dobriga zaklada dobro daje, tako si moramo tudi
mi v Jezusu misliti serce sedež njegove ljubezni, sedež vsih svetih
želja in spodbudljtvih misel, studenec vsih čednost, zalogo vse
milosti, orodje našiga zveličanja, in zgled vsih sere. Kdo tedej
ne bo imel in občutil češenja do te presvete posode? Kdo ne bo
k njemu hitel, in svojiga serca tudi njemu dopadljiviga storiti iskal ?
Gotovo , kdor koli želi Jezusa spoznati in ljubiti, bo do njegoviga
presvetiga Serca, ki je zapopadek vse ljubezni in lepote, občutil
veliko spoštovanje in gorečo ljubezin v svojim sercu ; saj , kar iz
serca pride, tudi clo do serca dojde, in se spet v serce poverne.

Ta prečudni studenec ljubezni se je odperl na gori Kalvarii.
Eden zmed vojšakov je s sulico odperl Jezusovo stran, pravi sv.
Evangelist Janez, ljubljenec Jezusov, kije  na njegovih persih
slonel, in globoko gledal nezmerno ljubezin njegoviga serca. S to
odperto strani jo, piše s. Avguštin, so se tako rekoč odperle vrata,
skoz ktere teko skrivnosti sv. cerkve, brez kterih ne moremo do
njega, kije  življenje. Ker je tedaj Jezusova stran odperta, za-
moremo vselej priti k njegovimu Sercu, k studencu vsih gnad in
k sedežu ljubezni, de bi Zveličarju tako rekoč na serce govorili,
in v vsih okolišinah življenja pri njem pomoči, tolažbe in polajšanja
iskali, kakor On sam govori: Pridite k meni vsi, ki terpite in ste
obteženi, ter jest vas bom poživil; zraven pa tudi svoje serce
zmiraj bolj njegovimu vpodobili, ker dosti razločno nam On tukaj
govori: Poglej moje serce, in povej, če je tvoje serce tako do
mene, kakor je moje do tebe, namreč odkrito in ljubezni polno.

Češenje presvetiga Jezusoviga Serca je torej v resnici tako
staro, kot sv. vera; kar to serce v sebi ima, so želeli očaki,
ljubili učenci, častili vsi pravični, saj to Serce je Jezus sam v
obilnosti svoje ljubezni in milosti. Kdo je kdaj ločil od češenja
Jezusa — njegovo Serce, studenec življenja, in zgled vsih čed¬
nost, ko sam nanj  kaže rekoč: Učite se od mene, ker sim krotak
in iz serca ponižen? Kdo niz Jezusam molil tudi njegoviga serca,

30

ki je nas ljubilo, in do zadnje kaplje kri prelilo? Vender je bilo
še le v poznejših časih to češenje bolj razširjeno in na tanko
določeno. V to se je Bog poslužil slabiga orodja ; kakor nekdaj
pobožne Juliane za vpeljanje praznika sv. rešnjiga Telesa, tako
zdaj malo znane deviške neveste, Marjete Alakok, de se je tako
zmaga božje moči nad vsemi zaderžki, čez vse zoperstave bolj
očitno pokazala. Tej devici se je v 17. stoletji v Burgundii na
Francoskim na sv. Janeza dan perkazalonaj svetejši Serce Jezusa,
kakor na častitljivim tronu s plamenam in ognjem obdano. Serce
se je od vsih strani lesketalo, svetleji kakor solnce, čisto kakor
steklo. Vidno se je prikazala rana, ki jo je na križu prejelo;
ternjeva krona je bila okrog ovita, in na verhu serca je bilo znam-
nje zmage, sv. križ. Naznani ji Jezus sam, de to je njegovo
Serce, ki je ljudi toliko ljubilo, pa je od njih le toliko nehvalež¬
nosti prejelo, ki ga bolj boli, kakor vse terpljenje; zapove ji, de
se ima praznik in posebna podoba tega sv. Serca vpeljati in raz¬
širiti, razodene ji, de ima ta pobožnost kakor zadnja skušnja
za ljudi biti, de bi svoje serca k Jezusu obernili, in se božje mi¬
losti vredne storili; zato pa obljubi tudi vsim obilnost gnad, ki se
je bodo pobožno vdeležili.

De bi vse dvome in zaderžke odpravili, so namestniki Kri¬
stusovi, Rimski papeži in drugi viši pastirji, vse o ti pobožnosti
na tanko preiskali, in še le, ko je dovolj skazano bilo, de ni od
ljudi, ampak božje delo, so jo poterdili in priporočili, ter ji obilno
odpustkov dovolili. V letu 1726 so namreč poglavar cerkve, pa¬
pež Inocenci XII. to lepo pobožnost očitno poterdili, Klemen XI.,
Benedikt XIII. in XIV. so jo zlo razširili, de se je od dne do
dne po keršanskim svetu dalje raztegnila. Klemen XIII. so to
pobožnost v praznik povzdignili. Papež Pij VI. so bratovšino pre-
svetiga Serca Jezusoviga poterdili in z mnogimi odpustki obdarovali.
Z veliko unemo so se tudi Pij VII., Leo XII., Gregor XVI. za
nje razširjenje perzadevali, tako de so se cele mesta in dežele te
pobožnosti poprijele, in se njeniga zveličanskiga sadu vdeleževale.

Namen sv. cerkve, ki je to pobožnost vpeljala in nam jo pri¬
poroča, je posebno ta, de bi se naše serca v goreči ljubezni do
Jezusa unele, de bi tolikanj zvestejši posnemali njegove sv. čed¬
nosti , in tolikanj voljnejši spolnovali njegovo božjo voljo. Žalostna
resnica in splošna pritožba je, de je ljubezin današnje dni v člo¬
veških sercih močno močno opešala in kakor sploh dela spričujejo,

31

pri navadnih kristjanih ugasovati in umirati začela. Navadni po-
močki, jo zopet obuditi, se merzlih sere ne primejo; malo zda
govoriti od božje dobrote in ljubezni. De bi nam to ljubezin, ki
se namalati ne da, bolj živo pred oči postavila, nam po Jezuso¬
vim opominovanji sv. cerkev pokaže posodo te presvete ljubezni,
njegovo Serce; nam pred oči stavi tisti skrivnostni altar, na kte-
rim je ljubezin usmiljeniga Jezusa v tako živim plamenu do nas
gorela. Cerkev si misli: Saj ta ginljiva podoba bo zbudila iz
smertniga spanja moje otroke, de bi že nehali enkrat žaliti tisto Iju—
beznjivo serce, ki je že tolikrat z grehi kristjanov bolj ranjeno
bilo, kakor na križu; de bi v nas užgal ogenj tiste ljubezni, kte-
riga v Jezusovim Sercu v podobi vidimo, in od kteriga sam pravi,
de želi, de bi gorel v sercih vsili ljudi; — de bi pokoro delali,
Jezusa za milost prosili, in posnemali, ter se njegoviga zasluženja
in gnad bolj in bolj vdeleževali. Ta namen je Jezus sam naznanil z
besedami, ki jih je govoril svoji služabnici Marjeti Alakok: Jest
hočem, de se ta občutna podoba moje ljubezni ljudem očitno ska-
zuje, de njen pogled njih neobčutne serca omeči, in njih merzle
duše z mojo ljubeznijo uname. In ta od Kristusa razsvetljena de¬
vica sama pravi: „Ne vem, ali se še kaka druga pobožnost najde,
ktera bi v kratkim dušo k tako veliki svetosti povzdignila, in ji
tako serčno sladkost pripravila, kakor goreča ljubezin do Jezuso-
viga Serca". To pobožnost je Bog prihranil za poslednje čase, de
ima omerznjeni svet nov nagib in pripomoček, se spet ogreti od
ognja ljubezni; zato pravi neka pobožna duša: Če se komu nova
zdi, rečem, de ravno zato, ker je novo znamnje božje ljubezni
proti nam, in nova zastava posebne skerbi, nas oteti pogubljenja,
ima posebno pravico do naše ljubezni in hvaležnosti.

Ta sveti namen doseči, je pobožnost do Jezusoviga sladkiga
serca gotovo nar pripravniši; zakaj sv. pismo nas povsod opominja,
Serce obnovili in očistiti; to pa se veliko ložej zgodi, če vidimo
zgled Rristusoviga serca pred Seboj, po kterim se ima to ponov-
ljenje zgoditi; tisto serce, ki je vse čisto, sveto, ljubezni polno,
je nar pripravniši, tudi v naših sercih enake čednosti obuditi, ter
sv. misli in občutljejedo Jezusoviga Serca užgati, in se z njim na¬
tanko in zmirej bolj popolnama skleniti. Kaj pa more biti bolj po¬
trebno, ker smo udje njegoviga telesa, kakor de smo z njim tudi
eniga serca in eniga duha? Kaj zamore biti njemu bolj dopadljivo,
in verni duši bolj priserčno, kakor v Jezusovim Sercu prebivati in

počivati, zakaj nepokojno je naše serce, o Gospod, dokler v tebi
ne počiva. Res gotova pot k popolnosti in studenec nezmernih gnad
je ta pobožnost; zakaj Jezusovo Serce je neskončin zaklad, iz
kteriga so Marija in svetniki vse gnade in čednosti, ter vsaktero
duhovno dobroto zajemali; zaklad, ki je pa še zmiraj poln in od-
pert vsakimu, ki iše pomoči in bogastva za dušo. O naj bi to vsak
sam skusil, mladi in stari, nedolžni in grešniki! Naj skusijo mlačni,
ki nobene pobožnosti pri molitvi, nobeniga veselja do sv. reči ne
občutijo; tukaj se bo ogrelo njih merzlo serce; — naj skusijo po¬
svetni, ki le v drušini, le v blagu, le v novih šegah veselja išejo;
tukaj se jim bo posvetnost pristudila, tukej se bodo učili boljših
zakladov iskati, — naj skusijo navadni, zastarani grešniki, ki v
sužnosti pregrehe tiče, ter mislijo, de jim je ni mogoče zapustiti;
tukaj se bodo navzeli nove moči, starim navadami za vselej slovo
dati; — naj skusijo ti, ki jim je za veči popolnost skerb, clo vsi
kristjani, in občutili bodo novo gorečnost, in. rekli z dvema učen-
cama proti Emavsu: Ali ni bilo serce goreče v nama, ko je z nama
govoril? klicali bodo s Petram: Gospod, tukaj je dobro biti, ker
pri tvojim sv. Sercu smo našli, kar smo iskali in želeli.

De boš pa to obilno korist od te lepe pobožnosti prejel, jo
tudi na pravo, vredno vižo opravljaj; zato si: 1. Podobo Jezuso-
viga Serca, ali če ne, saj križ Jezusov večkrat pred oči postavi;
njegovo serce ali odperto stran na svoje serca ali usta pritisni, ter
se v duhu ž njim skleni in počasti ga s kratkimi zdihljeji rekoč:
O sladko Serce Jezusovo, stori, de te bom vsak dan bolj ljubil!
Ali reci z molitvico od papeža Pija VI. priporočeno: O božje
Serce Jezusovo, molim te, ljubim te, in pomoč od tebe prosim z
vsimi drugimi brati za vse življenje, zlasti pa za smertno uro,
Amen. Kakor psice bodo ranili taki zdihljeji tvoje serce, ga umili
in obvarovali pred napadam posvetnih sovražnikov. —

2 .  Perzadevaj si zlasti se soznaniti s čednostmi Juzusoviga Serca.
Bil je imeniten Portugiz, ki je močno Boga pozabil, ter pregrešno
živel. Pri neki priložnosti zagleda podobo križaniga Jezusa. Kakor
meč gre skoz njegovo serce ta misel: Kristus in jest, kak razlo¬
ček! On ves ponižen, jest poln prevzetnosti, on ves krotak, jest
tako jezi vdan; Kristus in jest, On ves poterpežljiv, jest ves ne-
jevoljin, on tako ljubezn; poln, jest tako merzel! Spodbujen od
te misli terdno sklene, greh zapustiti, ter le Kristusu živeti.

Pomisli tako tudi ti Jezusovo Serce; posebno njegovo poniž-

33

nost, krotkost, čistost, ljubezin. Sej on sam veleva: Učite se od
mene, ker sim iz sei-ca ponižen. On, na čigar besedo ste nebo
in zemlja iz nič postale, kteriga vse nebeške množice časte, se
poniža do nas revnih stvari, in je v ti ponižnosti pokoren do smerti.
In če ravno mu je zdaj dano ime čez vse imena, vender še zmi-
raj v svoji ponižnosti med nami prebiva, in k nam pride! Ko to
premišljuješ, se na se oberni in reci: Moje serce pa je tako polno
napuha, iše vedno le sebe, in ne Jezusa, le svoje, in ne božje
časti. O Jezus, daj mi spoznati svojo nevrednost, in tvojo vred¬
nost, de z Davidam spoznam: Dobro je zame, de si me ponižal!
— Glej Jezusovo krotko serce, ki tolikrat žaljeno, šene dazdra-
žiti, v tolikih britkostih ne postane nejevoljno; ki z vso krotkostjo
uči učence, svari grešnike, k sebi vabi zgubljene, ki še zdaj tolikrat
žaljen, in zaničevan od nehvaležnih lastnih otrok vender ves krotek
ostane do njih! Jest pa tako hitro razžaljen, nagel v jezi, kmalo ves
nejevoljin, sebi in drugim zopern. O Jezus, tebi se priporočim zato
lepo čednost, ki me stori tebi in ljudem prijetniga, de bodo tudi meni
veljale besede : Zveličani so krotki! — Jezusovo Serce je zgled vse
čistosti , pred čigar lepoto solnce otemni, čigar svetosti je nebo in
zemlja polna. V mojim sercu pa toliko nečisliga, pregrešniga;
moje serce, sicer v božji tempel posvečeno, vender tako močno
omadeževano. O Jezus, požgi s svojim sv. ognjem v mojim sercu
ves nečisti ogenj; vstvari v meni čisto serce , v kterim se čistost,
kakor limbar razcvete, in tebi prijetni duh daje; o Jezus, ki čiste
duše ljubiš, in toliko grešnikov v čiste jagnjeta svoje čede spre-
oberneš, usmili se mojiga serca; zedini ga s svojim v nar čistejši
ljubezni, de bom vredin enkrat gledati tebe, ženina čistih duš!

Kako pa njegovo Serce v ljubezni gori! Bolj nas on ljubi,
kakor bi nas vsi nebeški angeli in božji prijatli ljubiti zamogli.
Ljubezin gaje k nam pripeljala, na vsili potih vodila; z ljubeznijo on
pri nas ostane, se za nas daruje, za nas pred Očetam prosi. Ka¬
kor svetli žarek šviga iz odperte strani njegova presveta ljubezin,
in nas tako rekoč zaverne na ta altar ljubezni in vpraša: Ali me
ljubiš? Oh moje serce pa zmirej tako merzlo in prazno svete lju¬
bezni! O Jezus, vzemi moje serce v svoje presveto Serce, in rani
ga s pušico svoje sv. ljubezni! Obudi, ohrani in pomnoži v meni
tisto ljubezin, ktero si učil in od na tirjaš, sktero te tvoji zvesti
prijatli ljubijo, de le tebe išem, tebi živim, in sim s teboj vedno
sklenjen v sv. ljubezni.

3

34

3. Daruj se popolnama Jezusovim« Sercu, de vse svoje opra¬
vila njemu v čast tako opraviš, kakor je njemu dopadljivo, de vse
njemu v dar prineseš. Prinesi mu ta dar preč zjutraj, ponavljaj mu ga
čez dan pri svojim delu, in vse težave boš ložej prenesel, vse
opravila ti bodo teknile v večno življenje, serce bo zmiraj bolj od
sveta ločeno, in Jezusu udano. Reci mu: „Tebi, o Jezus, v dar
prinesem vse meni zročenemoči; tvoj sim ves z dušo in stelesam;
moje serce je le tebi posvečeno, in za tvoje Serce bije in živi ve¬
komaj". Bogu dopadljivi dar pa je skesano serce, potertiga in
ponižaniga serca Gospod ne bo zavergel. —

4. Moli pogosto pa priserčno k presvetimu Sercu Jezuso-
vimu, ki pravi: Prosite, in bote prejeli. Le priserčna molitev bo
zbudila v tebi zgoraj imenovane čednosti, tvoje življenje na zemlji
posvetila in poveličala. Zjutraj, opoldan in zvečer, ko k molitvi
zvoni, počasti tudi nar sv. Jezusovo Serce; kjerkoli hodiš, oberni
se rad proti kraju, kjer Jezus v nar sv. Zakramentu prebiva.
Skleni svojo molitev z vsimi dušami v nebesih in na zemlji, ki
imajo pravo ljubezin do Jezusoviga nar svetejšiga Serca, de Je¬
zus očisti tudi tvoje serce, ga vzame v svoje presveto Serce, de
vedno prebivaš v tim presvetim kraji! O kako obilnih gnad, koliko
zasluženja in nebeških zakladov boš dan na dan deležin, kako
mirno boš enkrat sklenil svoje dni, če jih boš tako preživel v po-
češevanji Jezusoviga Serca!

O Serce naši‘ga Odrešenika, ki si nas tako goreče in močno
ljubilo, in si za naše zveličanje toliko terpelo, in si zavolj tega
vredno počešenja, ljubezni in zahvale vsili ljudi; sprejmi milost¬
ljivo tudi naše slabo počešenje! Od tebe se hočemo učiti čisto¬
sti, krotkosti, ponižnosti in ljubezni; tebi darujemo svoje slabe
serca, stori, de se vse spremene in zaTeunamejo! Podperaj nas
v slabosti, pomagaj nam v skušnjavah, zlasti v nar hujši, zadnji
uri; odpri nam takrat kakor dober pastir, svoje presveto Serce,
de v njim pribežališe najdemo, in veselje vekomaj! O božje Serce
Jezusovo, ti Serce vse svetosti, bodi spoznano, hvaljeno, moljeno
in povikševano zdaj, vselej in povsod, po vsih krajih sveta! Amen.

35

V

Ceterto nedeljo po binkoštih.

(L. 1855 ravno praznik sv. Janeza K.)

Kaj koli ko iz tega deteta? Luk. 1, 66.

Dc je treba precej od mladik dni Bogu služiti.

Sv. cerkev je že od nekdaj obhajala praznike svetnikam v
čast, de bi verni Boga zahvalili za gnade, ki jih je tim zvestim
služabnikam dodelil, de bi si svetnike v zgled jemali in se v njih
prošnje priporočevali. Veliko tih praznikov, ki jih zdaj le še za
sopraznike praznujemo, kakor postavim apostelnov, sv. Janeza itd.
je bilo zapovedanih. Vender se sploh praznuje le dan smerti pri
marternikih, apostelnih, spoznovavcih. Dan rojstva cerkev pra¬
znuje le pri Jezusu, Marii in sv. Janezu Kerstniku, ker sta Jezus
in Marija brez madeža spočeta in rojena, sv. Janez je pa tudi že
pred rojstvam posvečen bil, je nar veči med preroki, de ni večiga
zmed rojenih od žene. Prečudno je bilo že njegovo rojstvo; an¬
gel sam ga oznani Cahariju, ko je bil že perletin s svojo ženo
vred; napove njegov poklic, de bo z močjo Elija ljudi pripravljal na
prihod Odrešenika; de bo ojstro živel in veliko Izraelovih otrok
spreobernil k Gospodu. Caharija dvomi, ali bo to mogoče, in
ostane mutast, de se vse spolni. In ko je vse spolnjeno, se vsi
znanci vesele ter srečo vošijo, in z začudenjem poprašujejo : Kaj
koli bo iz tega deteta? ker božja roka je bila z njim. In Caha-
rijevo veselje se v hvalno pesem razlije, in prerokuje od otroka:
In ti, dete, boš prerok narVišiga imenovano, ker pojdeš pred ob¬
ličjem Gospodovim, pripravljat njegove pota. In zares, kakor je bilo
prerokovano, se je spolnilo. Ojstro je sv. Janez živel v pušavi, in v
petnajstim letu cesarja Tiberja je začel pokoro oznanovati; ljudstvo je
k njemu hitelo ga poslušat. Jezus sam pride k Jordanu, in Janez
nanj pokaže: To je Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Tako
je Janez nar veči med preroki, ker je tega pokazal, ki so ga drugi
le napovedovali. Neprestrašeno je on povsod pregreho svaril, in

3  *

36

tudi kralju Herodu gerdo prešeštvo očital. Hudobija kralja ga je
v ječo spravila, in spačeno ženstvo ga ob glavo djalo. Tako je
sv. Janez imeniten v rojstvu, v življenji in v smerti. In vidilo se
je, de niso brez vzroka vpraševali: kaj koli bo iz tega deteta? —
To tudi današnje dni pogosto vprašujejo, in bi skerbno
imeli vpraševati starši: Kaj bo iz tega našiga otroka? In tudi otrok
sam, ko pride k pameti, bi mogel skerbno pomisliti: Kaj bo iz
mene? Zgled sv. Janeza in skušnja pa učita, de se navadno že
v mladosti pokaže prihodnje življenje, kakor je človek mlad, tako
pozneje, tako de bi zamogel naprej povedati, kaj bo iz kakiga
otroka, ko bi tudi prerok ne bil. Zato hočemo dans preudariti resnico,
de je treba že v mladosti Bogu služiti,  ker, kakor je človek v
mladosti, tako ostane večidel tudi pozneje. Resnica za vse ime¬
nitna, in potrebna; iz nje se imate učiti, starši skerb za pobožno
izrejo otrok, iz nje naj se uče mladi, si perzadevati za strah Božji
že v mladosti; iz nje naj se uče drugi, zamujeno popravljati. Za¬
čnem v imenu Božjim v čast sv. Janeza, inv nas vsih dušni prid.

Vse naše življenje mora biti Bogu posvečeno, ves čas mo¬
ramo njemu služiti, saj nas je zato vstvaril, in nam potrebnih gnad
deli; od vsiga življenja bo on enkrat tudi odgovor tirjal. Vender
kakor nam pervo sadje bolj dopade, kakor imamo nad pervim pri—
delkam naj veči veselje, tako ima Bog nad pobožno mladostjo nar
veči dopadenje. Njemu, Gospodu nebes in zemlje, se spodobi tudi
od vsake reči nar pervi in nar boljši del. Saj še med ljudmi temu,
ki ga posebno čislamo, to darujemo, kar je pervo in nar imenit-
niši, de bi mu s tim spoštovanje in ljubezin skazali; ali ne bomo
tudi Njemu, ki smo mu dolžni vso čast in hvalo, že perviga in
nar lepšiga dela življenja, svoje mladosti posvečevali? Dnevi mla¬
dosti so tako rekoč spomlad našiga življenja; spomladi vse zeleni,
vse cvete, vse je novo in lepo; nič še ni poškodovaniga, nič za-
mujeniga. Tudi v mladosti Ijubeznjivo cvete lepa nedolžnost, in
sramožljivost, duša se sveti v vsi lepoti Božje gnade; ni še oma-
dežvana od strupa hudobije, ne popačena od slabe tovaršije, še
je vest čista in tanka, serce odperto vsim dobrim vtisljejem in le¬
pim čednostim, čisto in lepo kakor Bogu posvečen altar. Če tedaj
to angelsko lepoto svoje duše zavolj Boga neoskrunjeno ohranimo
vse svoje mlade leta; ali ne bo tak čist dar gotovo Bogu dopad-

37

Jjiv? V resnici, On sam tirja od nas ta dar, ko kliče žemladimu:
Moj sin, daj mi svoje serce!  In de bi nam to prav v podobi po¬
kazal, je zapovedal že v stari zavezi, de se ima njemu darovati
pervina vse živali in vsiga sadja; de bi s tim nam pokazal, pravi
učeni Viktor Hugo, de mu je služba mladosti nar prijetniši. Ta,
mladost namreč, pravi ravno ta učenik, daruje Bogu živ, dopadljiv,
neomadežvan dar; dar, kije  Bogu toliko dopadljiv, deje  zavolj
nedolžne mladosti že dostikrat vsimu grešnimu svetu prizanesel.

Koliko nedolžno mladost pri Bogu velja, nas uči tudi Jezus
sam; 'pustite,  govori ta ljubeznjivi prijatel, pustite malim k meni
priti , zakaj njih je nebeško kraljestvo;  jih je objemal, roke na
nje pokladal in blagoslovil. Pri drugi priložnosti zaterdi: Če ne
hote kakor otroci , ne pojdete v nebeško kraljestvo;  in pristavi:
kdor sprejme kteriga malih v mojim imenu, mene sprejme.  Na-
sprot grozno žuga tim, ki otroke pohujšajo : Varujte se,  žuga On,
de kteriga malih ne pohujšate, ki v me verujejo; boljši bi mu
bilo, de bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in se potopil v
globočino morja.  Glej tedej, nedolžna mladost, ti veselje ange¬
lov in cvet katoliške cerkve, kako ljuba si dobrimu Jezusu, in
kako skerbin je On za tvoje zveličanje, ali ne boš rada njemu po¬
svečevala svojih mladih let?

To si tolikanj bolj dolžan storiti zato, ker tako boš ostal tudi
pozneje, kakor svoj pervi čas, svoje mlade leta obernešin doper-
neseš. Poglej mlado drevo, kakor zdaj raste, ravno ali krivo,
tako bo ostalo; kakor je osek, ko je mehak, tako ostane tudi po¬
zneje, ko se uterdi. Če ima biti leto rodovitno, mora že spomlad
veliko obetati; de se smemo veliko sadja nadjati, mora biti obilno
cvetja; če pa že mlado cvetje pozebe, če ga veter ali mokrota
poškoduje, od kod se bo sad vzel? Res je, de ima človek vedno
prosto voljo, zato mu je zmiraj mogoče, se z Božjo pomočjo spreo-
berniti, in najdejo se zgledi, de so v mladosti sprideni pozneje
bili pobožni spokorniki, in nasprot, dobri mladenči so v starosti
malopridni postali. Tako je bila Marija Magdalena v mladih letih
očitna grešnica, na enkrat pa postane prečudin zgled prave spo-
kornice. Savel, serdit preganjavec Kristusov, postane njegov go¬
reč apostel; Avguštin, razujzdan krivoverec, je pozneje čudež sve¬
tosti. Nasprot je bil kralj Savi v mladosti Bogu dopadljiv, na
starost zaveržen; Salomon je popred moder in pobožin, pozneje
grešnik in malikvavec. Tudi še zdaj se najdejo taki zgledi, pa

38

kako redki! povejte mi, koliko jih je med nami, koliko jih poznate?
Veči del je resnica, de je starost, kakor mladost. To nas uči sv.
pismo, to lastna skušnja kaže, to nam pamet poterdi.

Pogosto nas tega sv. pismo zagotovi: Človek ne bo odstopil
tudi v starosti od poti, ktere se jev mladosti poprijel , govori Modri,
in vpraša : Kako boš v starosti naj del, kar v mladosti nisi na¬
biral?  Zato priserčno opominja: Spomni se svojiga stvarnika v
dnevih svoje mladosti.  In spet: Sin , v mladosti se poprimi le¬
pi ga nauka , in boš moder do sive starosti.  Prerok Jeremija pa
blagruje te, ki od mladiga Bogu služijo, rekoč: Dobro je za člo¬
veka  , ki jarem  (Gospodov) nosi od svoje mladosti.  Cele bukve
Modrosti pa niso drujiga, kakor edino opominovanje do mladosti,
de naj si prizadeva za modrost in strah Božji; gotovo posebno zato,
ker je bil prepričan sv. učenik, deje  mladost podoba poznejši sta¬
rosti; saj, kakor on pravi, mladeneč in deklica ne bota odstopila
od poti, po kteri hodita, kadar bota stareji.

Kar zglede ali skušnjo zadene, bi jih zamogli celo versto iz
sv. pisma in iz življenja drugih.svetnikov našteti, ki nam vsi to res¬
nico potterdijo; zadosti naj bo, de le nektere imenujemo: Jožef,
Tobija, Suzana, Janez Kerstnik in drugi so bili izvoljena posoda
svetosti in čednosti tudi v nar hujšim preganjanji in britkim ter-
pl jen ji, v hudih skušnjavah in so taki ostali do smerti. Če pa njih
življenje beremo v sv. pismu, vidimo, de so že v mladih letih bili
zgledi pobožnosti. Ti in sto družili zgledov nam poterdijo resnico:
kakor mladost, tako starost; kakor začetik, tako konec.

To že tudi lastna pamet uči. Kakor iz jutranje zarje napo¬
vedujejo vreme za celi dan, tako zaderžanje mladosti napoveduje
lastnosti prihodne starosti, in zgodaj začne peči, kar ima biti kro¬
piva : Navada mladosti stori, de to, česar smo vajeni, radi in lahko
storimo, nasprotno nas pa težko stane; vsak ve, kako moč ima
vkoreninjena navada, tako de pregovor pravi: Navada je železna
srajca.  Reci temu, ki od mladosti ni dela vajen, de naj dela, in
poreče, nisim v stanu, ker nisim vajen. Reci unimu, ki je vsiga
dobriga vajen, de naj zadovoljin bo s siromaško hrano, in ti po¬
reče, ne morem, sim boljšiga vajen. To je moč navade. Še bolj
pa to velja od zaderžanja. Ponižnost, pokoršina, treznost i. t. d.
so lahek in sladek jarem njemu, ki je od mladiga vajen; sprideni-
mu, razvajenimu in posvetnimu so grenka teža, tako de raji p 0 -
boljšanje opusti ali nad njim obupa, de bo res po besedah Jere-*

39

mija, pred zamurc svojo kožo in tiger svoje lise spremenil, kakor
človek slabo navado zapustil. Med vsimi navadami pa je naj glo-
bokeje vkoreninjena ta, ki smo se je že od mladiga poprijeli. Saj
vidimo, kako navade, slabe in dobre, z olrokam rastejo, in mu
do smerli ostanejo. Zato pravi sv. Hieronim: Skoraj ne more
drugači biti , kakor de z maternim mlekarn navzeta čednost celo
življenje ostane.  In od slabili navad govori Zofa, Jobov prijatel:
Napake mladosti se bodo njegovim kostem prirastle , in z njim
v grobu spale.

Če tedej vprašaš, kaj bo iz tega aliuniga, ti odgovorim: Če
je že pri pameti, le poglej, kakšin je zdaj, in smeš upati ali se
bati, de bo takšin ostal. Če je zdaj sramožljiv in spodobin v be¬
sedi in zaderžanji, pokorin in podložin staršem, priden pri delu in
v molitvi, zvest in pravičen v vsaki reči, moder v drušini in v
cerkvi, če so se tako v mladim sercu dobre korenine poprijele, o
takrat se veselite starši, tudi pozneje smete lep sad pričakovati,
gotovo se bo tudi pozneje zgodaj vsajenih čednost stanovitno der-
žal. — Nasprot, če so že otroci staršem nepokorni, se zmerjajo
in kolnejo, postopajo in v slabe drušine zahajajo, se brez molitve
vlegajo in vstajajo, kaj smeš pričakovati od njih? skorej za go¬
tovo smeš reči: Tudi pozneje bodo malopridni, leni za časno in
večno, ali pa clo hudodelniki, na zemlji vsim v nadlogo in pohuj¬
šanje, v večnosti od Božje pravice ojstro zadeti. To smeš tako
gotovo reči, kakor gotovo je res, kar govori sv. Duh: Od poti ,
ki jo je mladi nastopil , v starosti ne bo odstopil.  O slepota, de
to tako malo spoznamo, tako malo preudarimo! O nespamet, dete
leta, na kterih je vse ležeče, časna in večna sreča, tako lahko-
mišljeno ali clo malopridno dopernašamo! Četo bolj premišljujemo,
manj se nam je čuditi nad strašno resnico: Veliko je poklicanih ,
malo izvoljenih.

Kdaj se namreč bolj Bog žali, kdaj se bolj prederzno greh
na greh naklada, in se živi, kakor bi ne bilo ne Boga, ne več¬
nosti, kakor ravno v mladosti? Ravno, kakor bi bil ta čas v to
odločen, de naj se brez pomislika v nečimurnost, posvetnost, krat-
kočase in prederznost obrača; še več, kakor de bi imeli ta čas le
mesu, svetu in satanu služiti. Tim hočejo darovati drage bisere,
Bogu pa prazne lušine; tim čisto pšenico, Bogu pa ostale pleve;
tim pervi sad, Bogu pa červive ostanke. O napčnost, ki se sama
štrafuje in jo bo gotovo tudi Božja roka zadela! sama se štrafuje.

40

ker od začete navade grešnik pozneje tudi hote ne bo lahko od¬
stopil in od mladosti vkoreninjene pregrehe ga bodo do groba
spremljale; Božje prekletstvo pa je nekdaj tiste zadevalo, ki so
slab dar Bogu prinašali, in boljši zase obderževali, koliko bolj go¬
tovo bo zadelo, in strašnej zadelo te, ki imajo prinesti dobri dar
mladih let v Bogu prijetin dar, pa ga odrečejo, in mu hočejo dati
le slabe ostanke, ki že svet in greh več zanje ne marata. O de
bi Bog hotel, de bi to med nami zares drugač bilo! de bi mladost
zares začela se Bogu posvečevati, in kot vesela spomlad nam lepši,
boljši prihodnost obetati. Saj drugač zastonj pričakujemo. boljših
časov, zastonj si obetamo polajšanje v tako mnogih stiskah žetega
življenja!

Keršanski starši! vi tukaj zamorete in morate naj več poma¬
gati; na vas je ležeče, kako se vaši otroci v mladosti zaderže; in
kakor so zdaj, tako bodo pozneje. De zemlja dober ali slab sad
rodi, je na tim ležeče, kako je obdelana. Če se plevel seje, ne
more pšenica zrasti. Tudi vaši otroci bodo, kakor vašazreja; po¬
mislite to večkrat in se vprašajte: Kaj bo iz naših otrok, če mi
lepih naukov vanje ne zasejemo, jih k dobrimu ne napeljujemo in
slabe priložnosti ne varujemo? Neobdelana njiva polna plevela.
Kaj bo iz njih, če od nas ali naših poslov slišijo le preklinjevanje,
obrekovanje, klafanje? krnalo bodo govorili, kakor slišijo; mladi tič
poje kakor stari. — Kaj bo iz njih, če vidijo, de ste sami v ved-
nim kregu, leni v molitvah, pijanosti, krivicam vdani? Ravno vas
bodo posnemali; mladi rak hodi kakor stari. Kaj bo iz njih, če
tako slabo svojo dolžnost dopolnujete, in vso skerb v nemar pu-
šate? Oh, nesrečni bodo zavolj vaše zanikernosti, ali clo pogub¬
ljene nedolžne duše, ki vam jih je Bog v skerb zročil! To bi mo¬
gli keršanski starši pogosto pomisliti, in si vse perzadjati za spol-
novanje te nar imenitniši dolžnosti, na kteri je več ležeče, kot na
vsih drugih opravilih. Bodite scer pobožni, kolikor hočete, sker-
bite za dobro gospodarstvo, kolikor morete, vse ni toliko, kakor
če imate modro skerb za izrejo svojih otrok. Kolikorkrat si vest
sprašujete, se tudi prašajte, kako ste to dolžnost dopolnovali, ker
enkrat bote tudi zato od Sodnika vprašani in tudi potem sojeni. —

Tebi pa, ljuba mladost, ki imaš še lepo krono nedolžnosti,
tebi milo rečem z besedami Modriga: Spomni se Boga v dne¬
vih svoje mladosti!  O, ko bi ti jest zamogel dopovedati.in poka¬
pati, kako veliko vredno blago de imaš, kako si Bogu dopadljiva,

4i

od Kristusa ljubljena, od angelov zvesto varovana, ko bi jest zato
dosti močno besedo, in ti odperto serce imela, gotovo bi vse raji
prestala, kakor kdaj v kak smertni greh privolila! Ko bi ti pa
jest tudi zamogel dopovedati, koliko nevarnost je za te na svetu,
kako slaba si ti sama iz sebe, ker imaš to bogastvo v persteni
posodi, ki se hitro ubije, de pa enkrat zgubljeno, in kako kmalo
zgubljeno, se z nobenim jokanjem in zdihovanjem nazaj ne pri¬
kliče, gotovo bi si vse prizadjala, neprecenljivo lepo nedolžnost
ohraniti. Preljubi otrok, ki že odrašaš, in si še nedolžin, in imaš
stopiti med svet, kakor barka, kipervičpo nevarnim morji splava, ti
ne veš kako morje skušnjav in nevarnost imaš tudi ti prevoziti, v kako
globoko brezno lahko padeš in pogineš. V tebi se zdaj hočejo
izvaliti, kot gerda zalega strupene kače, prevzetnost, nečimurnost,
hudo poželenje; drugi te začenjajo vabiti v svoje drušine rekoč:
Bodi vesel, dokler si mlad, saj že nisi več majhen otrok, delaj,
kakor drugi. Materna beseda in očetovo svarjenje, podučenje
spovednikovo, in Bogu storjena obljuba te še prederžujejo; pa kmali
se ti drugi posmehujejo, na te kažejo, in s tistimi navadnimi pe-
rimki pitajo, ktere marsikoga od poti čednosti odvernejo.

Tako se v tebi ustavlja lepi nauk mladosti, in zapeljivi svet te
vabi, nebesa in pekel se za te vlečejo ter te hočejo v svojo oblast,
ali le kakor boš sam storil, pri tem bo obstalo. Ljubi moj in Božji
otrok, v taki resni uri želim svojo priserčno besedo prav gorko
in živo v tvoje serce vtisniti, in z ljubeznjivo prošnjo skleniti:
Ostani zvest temu, kar si po svojih botrih pri svetim kerstu, kar
si sam pri pervim sv. Obhajilu obljubil v priča ljudi in živiga Bo¬
ga. l)e boš to zamogel, pa 1. čuj in moli; Duh je scer voljan ,
pa meso je slabo;  čuj nad notranjim in še bolj nad vnanjim gla-
sam, ki te vabi, ne opusti zjutrej in zvečer svoje molitve, v spo¬
znanji lastne slabosti in velikih nevarnost, prosi pogosto Boga za
pomoč, ki te je sprejel za otroka, de bi te On, dobri Oče, va¬
roval, vižal in vodil. 2.  Vbogaj in poslušaj svoje starše in spo¬
vednike, ki te kakor vidni angeli varili za roko vodijo, ti kažejo
pravo pot, in te varujejo nevarnosti; glas, ki po njih tebi govori,
je božji glas. 'S.  Pa starši ti morebiti kmalo pomerjejo in spoved¬
nik ne more biti zmirej pri tebi; ti ostaneš sam, mlad, tako lahko
za popačiti, in tako neizrečeno veliko utegneš zgubiti! Ljubi moj,
jest ti vem pomočnika in prijatla, ki ti nadomesti tvoje starše, če
se mu priporočiš. Ta te popelje z močno roko skoz življenje in

43

smeri v nebeško kraljestvo. Ne odbijaj njegove roke, ki ti jo po¬
nuja; njegovo ime je: Jezus Kristus.

Kakor se terta okrog drevesa ovija, ob njem rasle in grozdje
rodi, tako bodi ti terta, in Kristus tvoje drevo; nanj se operaj,
njega se derži, na njem rasi proti nebesam, in bodi bogat nalepili
čednostih. De boš to zamogel, zato je On postavil sv. Rešnje
Telo; zavživaj pogosto to nebeško jed in boš zdrav, ter močin
na duši zoper vse nevarnosti; s svetim ognjem boš unet za Jezusa
in sveto čednost; notranje oči se ti bodo odperle, de boš spoznala,
kako prazno in nečimerno je vse posvetno veselje, kako človeka
v nesrečo pelje, in kmalo zgine kakor senca; kako pa nasprot ni
boljšiga in lepšiga, kakor po Jezusovim zgledu biti krotek in iz
serca ponižen, zmiraj bolj rasti, kakor v starosti, tako v modrosti
in gnadi. Stori dans, v praznik sv. Janeza, ki nam je Jezusa
pokazal, to obljubo, le Jezusu živeti in njega posnemati na svoji
nevarni in tudi težavni poti; bodi stanoviten, naj svet obeta ip
govori, kar hoče, de lepo nedolžnost do groba ohraniš! O kaka
sreča potim za te, če angel Božji pred Sodnika tvojo dušo pripe¬
lje in poreče: Glej Gospod, dušo, s tvojo kervjo odkupljeno, čista
je, kakor je bila pri sv. kerstu očišena; le tebe je poželela, tvojo
gnado vedno ohranila, podaj ji zdaj krono nedolžnosti!

Vi pa že odrašeni in bolj priletni, kterim vest očita, de časa
mladosti niste dobro obernili, in ste bolj svetu, kot Bogu služili,
prosim vas pri vaši večni sreči, postojte in spoznajte svoj preža-
lostni stan, ter recite s skesanim sercam, kakor David: Ne potnni,
o Gospod , grehov moje mladosti!  Kako nespametno sim nar lepši
čas življenja dopernesel le v tim, kar je poželenje mesa, pože¬
lenje oči in napuh življenja! Kako malo mi je bilo mar za
Boga in večnost, za dušo in nebesa! o Gospod, ne pomni gre¬
hov moje mladosti, ki jih iz serca obžalujem. Zgubil sim ta
zlati čas, s sv. Avguštinam moram spoznati; preživel sim mla¬
dost, kolikor veči v letih, toliko gerji v posvetnosti. Pa
ravno z njim tudi rečem: Zaveržena naj bo tema, po kteri
sim v svoji mladosti trapal! Zaveržena slepoto, ki‘me je molila,
de nisim gledal luč nebes! Zaveržena moja nevednost in nespamet,
v kteri sim tebe tako malo spoznal, tako malo ljubil. O prelju-
beznjivi, prelepi Bog! Veliko prepozno sim Te spoznal, veliko
prepozno te začel ljubiti. Kaj mi ostane zdaj druziga, kakor de
po svetu tvojiga apostelna zgubljeni čas s toliko veči unemo v službi

43

Gospodovi dopernesem. Zaslišati in poslušati hočem glas Gospo¬
dov, ki meje  dans prebudil, in me še zdaj kliče: Sin, daj mi
svoje serce.  Zaslišite to vsi, ki ste svoje serce drugej imeli, milo
vas Gospod morebiti zadnjikrat vabi: Človek, daj mi svoje serce;
zadosti je že posvetnosti, zadosti si pregrehi služilo, zadosti je
časa zgubljeniga. Daj svoje serce Temu, ki pred vratmi terka in
prosi, saj tvojimu sercu nikjer ni boljši, kakor v Božji roki. Res
Gospod, ti ga imej, celiga imej, večno ga imej, de se enkrat s
sv. Janezam, z vsirni nedolžnimi in spokornimi v tebi veseli. — O
Bog, ki si dans v nas dobre sklepe obudil, poterdi in ohrani jih
tudi vedno v nas vsih, tako dolgo, de postanemo iz pozemeljskih
otrok, — nebeški; to te prosimo po tvojim prečudnim služabniku,
sv. Janezu Kerstniku ! Amen. A. Č.

V god svetih apostelnov Petra in Pavla.

„Vi (pa) ste zvoljen rod, kraljevo duhovstvo, sveto ljud¬
stvo, perdobljen narod, de lastnosti Tega oznanujete,
ki vas je poklical iz teme v svojo prečudno luč“.

I. Pet. 2, 9.

Velika sreča, de smo udje katoliške cerkve.

3 hvaležnim sercarn vedno pomni človek velikiga dobrotnika,
ki mu je morde življenje otel, ali ga oskerboval, ali mu v srečin
stan pomagal. Z veseljem postavljajo cele kraljestva lepe spo¬
minke imenitnim junakam, ki so jih pred sovražnikam rešili, ne¬
utrudljivim poglavarjem, ki so za prid domovine skerbeli, de jih
še pozni vnuki, ki vživajo sad, v hvaležnim spominu ohranijo.
Še bolj po pravici s častjo obhaja s. cerkev spomin svojih nar
imenitniših služabnikov, ki soji  bili neutrudljivi delavci, kot močni
stebri, lepe zvezde, temeljni zidi, ki so njeno čast deleč raz¬
širili, clo življenje za njeno resnico dali. Z veseljem se spom¬
nijo kristjani duhovnih dobrotnikov, ki so jim ne le lep zgled za¬
pustili, ampak tudi za drugih zveličanje se trudili, s kervjo resnico

44

zapečatili. Saj so nam za JBogam nar veči dobrotniki, in tudi
zdaj le naše sreče žele in zanjo prosijo. Tak velik duhoven do¬
brotnik je vsi keršanski cerkvi sv. apostel Peter, na kteriga je
Kristus postavil svojo cerkev, mu vso čedo izročil, in priporočil,
de naj poterdi tudi brate v veri. Zato se po vsi kat. cerkvi ob¬
haja dans z veseljem njegov častitljivi praznik. (Dvakrat vesel in
častitljiv pa ima biti ta lepi praznik za to faro, ki si ga je za
svojiga varha in besednika zvolila, njemu v čast lepo cerkev po¬
stavila, in od nekdaj posebno čast in zaupanje do njega imela).
On, popred revin ribič mesta Betsajde v malo čislani Galileji, po¬
stane goreč učenec Jezusov, tako de pred vsim drugim očitno
priča: Ti si Kristus, Sin živiga Boga; z ljubeznijo napolnjen do
Božjiga učenika trikrat poterdi: Gospod! ljubim te, ti veš vse reči,
tudi veš, de te ljubim. On v serčni gorečnosti pervi poprime bin-
koštni praznik besedo, in postavi s tim pervi kamen katoliški cer¬
kvi. On je zavolj pričevanja za Jezusa v ječo verzen, in vse
zanj moli in Gospod sam ga čudno reši. On pervi nese neverni-
kam luč svete vere ter s tim pokaže, de so v sv. cerkev vsi po¬
klicani. On kakor poglavar vesoljne cerkve postavi svoj sedež v
poglavitnim mestu Rimu, ki je čez ves svet mogočno gospodvalo,
pa tudi tam pod grozovitnim cesarjem Neronam kri prelije za sv.
vero, ktero je oznanoval, za cerkev, ktera je nanj postavljena.
Pa čeravno mu življenje vzamejo, vender delo njegovo ni pokon¬
čano: cerkev terdno stoji, na skalo operta po Jezusovi obljubi,
in noben vihar preganjanja, nobena strupena sapa krivoverstva,
nobena moč ne zunanjih ne znotranjih sovražnikov je ne more po¬
dreti. Ona je postala kakor mogočno drevo, ki razteguje svoje
veje od izhoda do zahoda deleč po širokim svetu, in zbira pod
svoje košate veje otroke iz vsih narodov. Ona je ko mesto, na
goro postavljeno, de ga slehern vidi, pošilja še vedno goreče mi-
sionarje z lučjo vere k narodam, ki še sede v temni senci nevere.
O de bi bile skorej dopolnjene Jezusove besede, in želje edino
prave katolške cerkve, de bo le ena čeda in en pastir; saj Bog
hoče, de bi vsi bili zveličani in k spoznanju resnice prišli!

Mi pa, ljubi kristjani, že vživamo to veliko srečo in dobroto,
de smo udje te edino prave cerkve; sprejetim v njeno naročje že
pri sv. kerstu nam po nji vedno neizrečeno velike dobrote doha¬
jajo; o de bi pač to pomislili in spoznali, kako srečni smo, de
smo udje katoliške cerkve! Mislim, de v današnjih časih vnemar-

43

nosti in mlačnosti v vesel praznik sv. Petra, na kteriga je Gospod
sv. cerkev postavil, ne morem bolj koristniga govoriti, kakor de
živo pred oči stavim srečo , de smo udje katoliške cerkve , in do¬
brote, ki jih v nji vživamo.  —

Nesrečin je izpostavljeni (izverženi) otrok, zapušen od očeta
in matere, sirota si ne ve in ne more pomagati, le glas miliga
joka zamore gnati in slabe ročice po pomoči stegovati, revna, uboga
stvar je že zdaj, in če tudi življenje ohrani, kako milovanja vred¬
no brez dobrih staršev! Kako bi se pač sirota srečno štela, ko
bi najdla dobro mater, ki je ne le zdaj sprejme, ampak tudi pot¬
lej povsod in neprenehama zanjo skerbi, kakor je storila nekdaj
nesrečnimu detetu Mozesu kraljeva hči. — Enako in še bolj ne¬
srečin je sleherni od žene rojeni na duši; ni le izpostavljen, tim
več v sužnost nar hujšiga sovražnika človeškiga rodu, peklenski-
ga vojvoda pahnjen, in otrok jeze Božje. To si bil tudi ti osvojim
rojstvu o kristjan! In glej, tebe revno siroto in sužniga peklenski-
ga satana sprejme boljši, kot telesna mati, te reši iz sužnosti nje¬
gove, in te ne sprejme le kar v kraljevi dvor, ampak te stori otroka
nebeškiga Očeta v sv. kerstu. Ta premila mati je katoliška cerkev,
ki te je sprejela v svoje naročje, očistila v vodi sv. kersta, pre¬
rodila v otroka Božjiga, brata Jezusa, tempel sv. Duha, in ti dala
pravico do nar lepšiga kraljestva. Zares nar veči milost, ki si jo
misliti in želeti zamoremo! Zato pravi sv. kralj Ludovik, de po
rojstvu od svoje matere je dosegel pravico do pozemeljskiga, po
prerojenji v sv. kerstu pa do nebeškiga kraljestva. Zato skerbno
molijo katoliške matere, de bi njih otroci gnado sv. kersta dosegli.

Sv. mati katoliška cerkev te je pomazala novo keršeniga s sv.
križmo, v znamnje, de si kraljeviga rodu, poklican v nebesih kra¬
ljevati, ti je podala belo oblačilo v znamnje nedolžnosti, v kterim
pojdeš na nebeško svatovšino. Ti je prižgala svitlo luč, v znam¬
nje žive vere, ki ti kaže pot v nebeško kraljestvo. O de bi pač
vselej hodil v njeni svetlobi, de bi jo enkrat na zadnjo uro z do¬
bro vestjo spet v roke prejel! Zato te pa tudi opominja ta dobra
mati, debi se pogosto hvaležno tega spomnil, kar si prejel, in po¬
novil, kar si obljubil po svojih botrih. In po pravici, če je bilNa-
man nekdaj poln hvaležnosti, ker je bil očišen telesne bolezni;
če so Izraelci, rešeni iz egiptovske sužnosti, hvalne pesmi prepe¬
vali; če odkupljeni suženj od veselja ne ve , kako bi rešitelju hvalo
skazal: ali ne boš toliko več ti za veliko obilniši dobroto Boga

46

hvalil? In ko bi nobene druge dobrote ne bil prejel, si hvaležnost
dolžan, de si pred toliko drugimi nezasluženo v naročje sv. kato¬
liške cerkve sprejet in z Božjimi darmi bogato obdarovan. Glej in
spoznaj srečo, de si ud katoliške cerkve! —

Pa popotnik proti daljni deželi, če tudi dobro previden s po¬
trebnim, vender varniga in skerbniga vodnika potrebuje, de se mu
kaj ne pripeti, ali v temnim mraku ne zajde. Tudi ti, ko si se
pameti zavedil, si bil kot popotnik, ki ne ve pota in ne vidi ne¬
varnost. Le malo si spoznal, kaj je prav in kaj ne, kaj dobro
in hudo. Nisi spoznal očeta v nebesih, ki ti je tako dober, ne
njega, ki ti je nebesa zaslužil v britkim terplenji, ne njega ki te
je posvetil za svoj tempel; nisi poznal vrednosti svoje duše, ne
poklica in čila in konca. In glej, spet te dobra mati poprime za
roko, in ti poda ali sama ali po starših prečudno luč nauka Bo-
žjiga, resnic sv. vere, in te uči spoznati dobriga Očeta od kteriga
vsaki dobri dar pride, in večniga Sina, ki te je drago odkupil:
To je večno življenje , de spoznajo tebe praviga živiga Boga , in
ki si ga poslal, Jezusa Kristusa; tako je Bog svet ljubil , de je
lastniga Sina dal;  te uči pripravljati se za prihodnje življenje v
nebesih, kjer imamo pravo domovanje: lšite nar popred Božjiga
kraljestva , in njegove pravice;  te uči vrednost lastne duše svoje:
kaj bo človeku pomagalo , če vse pridobi , na duši pa škodo ter-
pi? kako zamenjo boš dal za svojo dušo?  Ti kaže zgledov veliko
število, ki so srečno popotvali pred nami, te uči dolžnosti mnogih
stanov, iz kterih vsih derži pot proti nebesam, ob kratkim, te uči
vero, ki ne le sveti, temuč tudi greje.

O kristjan, kako prečudna dobrota sv. cerkve je to podu-
čenje v veri o de bi bilo pač vselej pri tebi v mehko, nepopačeno
serce padlo, in stoteren sad prineslo za večno življenje! Kako ne¬
srečni so narodi, ki sede v temi nevere in malikovanja, in ne ve¬
do, od kod je človek in za koga namenjen, ki si sami Bogove omi-
šljujejo, ter pravijo, (kakor Izraelci pri zlatim teletu): to je naš
Bog. Opomnim vas le tega, kar naši misijonarji od takih nesreč¬
nih ljudstev pišejo. Kako nesrečin je slep siromak, koliko veselja
pogrešuje, ki ne more gledati svojiga bližnjiga, ki ne vidi vsih
lepih reči na svetu, v kaki nevarnosti je taki človek z lastnim živ¬
ljenjem! kakor toži slep Tobija: ni veselja zame, ker mi je luč
dneva odvzeta.  Enako svetlo solnce cele resnice pa sveti le samo
v katoliški cerkvi, v nji, ki je zidana na skalo, de je nobena

47

peklenska moč premagala ne bo; v nji, ki je sfeber in podpora
resnice; v nji, ki jo Duh resnice vlada, in pri kteri do konca
ostane, On ki se sam Resnico imenuje. Zdihovali so nekdaj v
temnim mraku tudi modri zmed nevernikov, de bi jim v njih dvo¬
mih Bog poslal učenika, ali jim sam resnico razodel; — tebi pa
je zares se razodel in ti učenika dal, de terdno smeš in moraš
verovati in reči: Vem komu sim verjel, in vem denidrugiga ime¬
na v kterim bi mogel kdo zveličan biti, kakor ime Jezus. Glej
tedej srečo, de si v katoliški cerkvi, in bodi pripravljen, po zgle¬
du pervih kristjanov raji serce iz telesa, kot vero iz serca dati.

Pa Bog je nekdaj Izraelce iz egiptovske sužnosti rešil, jih
za svoje ljudstvo izvolil, vender ne naravnost v obljubljeno deželo
peljal, ampak skušal je v mnogoterih okolišinah njih čednost, in
viditi je hotel v vojskovanji z malopridnimi narodi njih serčnost.
Tako je Bog po kerstu pustil v človeku slabost in poželjivost, de
se za gnado bojimo in se sovražnika varujemo. Pod Jezusov križ
smo stopili in k njegovimu banderu prisegli pri sv. kerstu. Ali ko
otrok odraša, se znani s pregrešnim svetam, ki ga vabi in mika,
ga moti in slepi. Huda želja vstaja v sercu po pregrešnim veselji
tega sveta. Mladi človek je skušan, ali se bo na desno ali na levo,
na osko pot čednosti ali na široko pot pregrehe podal. Sam se
čuti slabiga, nevarnosti rastejo. Od kod moč, krepost v takih
okolišinah? In glej v katoliški cerkvi je ta pomoč v zakramentu
svete Birme, dušniga' poterjenja, ki deli posebno moč, z Jezu-
sam serčno vojskovati se za sv. vero in čednost. Darovi s. Duha
so ti bili vliti v mlado serce, dar modrosti in sveta, moči in stra¬
hu Božjiga kakor sv. Pavl piše: „Bog nas je % vami v Kristusu
poterdil in pomazal  . . in sv. Duha zastavo je v naše serca
dal“.  Glej goreče apostelne za vero in Jezusa po prejemi s. Du-
ha, glej serčne perve kristjane, ki blago in življenje dajejo v
spričevanje resnice. To potrebno moč si zadobil tudi ti zoper po¬
želenje oči in napuh življenja. Kako srečin, ako jo vselej v dobro
obračaš in ohraniš.

Vender tudi otrok, ki je v očetovi hiši z vsim potrebnim
obilno previden, se da dostikrat od zapeljivcov zmotiti, de zapu¬
sti očetov dom in se poda v to, pred čimur ga je skerbna mati
tolikrat svarila, misli v tim veselje najti, kar mu je le strup. Ta¬
ko kristjan rad pozabi naukov mladih let, postane obljubi nezvest,
Boga se ne boji in v greh pade. Pijan od razujzdaniga poželenja

48

ne posluša več svoje vesti, ne uboga staršev in učenikov, kakor
zgubljeni sin Očeta zapusti, in misli dalječ od njega svoje veselje
vživati in srečo najti. Pa veselje ki ni od Boga, hitro zgine, ka¬
kor senca, in sguba njegova, ki je Boga zapustil je toliko neiz¬
rečena, de je otrok Božji spet sužinj satanov, Jezusov brat spet
izdajavec, tempel Božji spet sedež gerdiga greha. O nesreča, ki
je kervavih solza vredna, nad ktero nebesa žalujejo in skerbna
mati sv. cerkev britko zdihuje in toži. In sam, kako nesrečniga
se kmalo čuti! Goljufen svet mu je hitro žalostna pušava in greš¬
nik v sredi pušave, kakor zgubljena ovčica. Huda vest ga začne
peči in on po pomoči zdihovati. Pa kje jo najti? V poboljšanji?
Pa samo iz sebe ne zbriše dolga. V grevingi? Ali ona sama ne
združi spet z Bogam in ne da nobene gotovosti. Pojdi po širokim
svetu od izhoda do zahoda, do kraljev in cesarjev, učenih in bo¬
gatih, nikjer ni pomoči za ranjeno serce, nikjer zdravja za bolno
dušo; le eno prečudno kraljestvo je, v kterim teče čudodelni stu¬
denec za ozdravljanje te sinertne rane, le ena ljuba mati je, ki
nesrečno dete z veseljem sprejme, in zgubljenimu sinu v novič
oblačilo gnade Božje in perstan zaveze z Bogam poda, če se ske¬
sa in v resnici poboljša, in to kraljestvo, ta mati je katoliška cer¬
kev, kteri je Jezus oblast dal: kterim hote grehe odpustili, so
jim odpušeni:  ona je, ki po ladjolomu drugo desko pokore zgre-
vanim grešnikam podaja, ki nam po zgubljeni pervi poti nedolžno¬
sti, drugo, zdaj edino, pokore, proti nebesam kaže: ona v Božjim
imenu zagotovi: zaupaj, tvoji grehi so ti odpušeni , in grehi so
izbrisani iz bukev pravice Božje, gnada Božja spet vlita v serce
spokornika, mertva duša oživljena ter doseži spet sladki mir do¬
bre vesti. Pač na tavžente jih kliče s sv. Petram Alkantarskim:
O srečna pokora, ki mi je tako čast in veselje prinesla!  Pač po
pravici more reči sleherni s kraljevim prerokam: Hvalite Gospoda,
ker on je dobrotljiv , in njegovo usmiljenje terpi vekomaj!  Res
hvali Gospoda, katoliški kristjan, ker ravno le ti imaš to srečo,
tebi je znano in dodeljeno, kar zastonj išejo in si žele vsi, ki so
zunaj prave cerkve. O de bi vselej resnično in ponižno s čolnar¬
jem spoved opravil, de bi bil s Cahejem pripravljen vse poverniti,
zares tudi angeli Božji bi se veselili nad tvojo pokoro, in srečo,
de si ud katoliške cerkve!

Prerok Elija preganjan gre skoz pušavo, ves slab in trudin
ge vleže in zaspi, pa angel Gospodov ga zdrami, mu ponudi kru-

49

ha, ter reče: Vstani in jej, še dolgo pot imaš pred seboj do gore
Gospodove.  Elija vstane, vžije in poterjen gre dalje proti svojimu
cilju. Tudi s sv. pokoro ozdravljeni kristjan se čuti še slabiga,
in si želi močne hrane 'za nevarno, težavno pot; in glej, Jezus
nas zagotovi boljšiga kruha odElijeviga, ko pravi: Jaz sim kruh,
ki je iz nebes prišel; moje meso je zares jed, in moja kri za¬
res pijača.  Kakor je oče zgubljenimu in spet najdenimu sinu lepo
večerjo napravil, tako Jezus spokornikam v svoji cerkvi čudno ve¬
čerjo sv. Rešnjiga Telesa. Poznal je našo slabost in ji hotel priti
na pomoč kakor pravi: Brez mene ne morete nič storiti; kdor pa
ostane v meni in jaz v njem , on rodi veliko sadu.  Kakor je od
Jezusa prečudna moč šla do bolnih, ko je na zemlji hodil, tako
še zmiraj do vernih v sv. Rešnjim Telesu; goreče je bilo dveh
učencov serce proti Emavsu gredočih, ko je Jezus z njima govo¬
ril , še bolj goreče ima biti tim, ki ga zavžijejo; kakor je nekdaj
poln zaupanja sv. apostelj rekel, de ga nič ne bo ločilo od lju¬
bezni Rožje, tako vsak kristjan, ki ravno s tim aposteljnam sme
reči: Ne živim jaz , ampak Kristus živi v meni.  In to prečudno
skrivnostno večerjo imaš vedno pripravljeno v katoliški cerkvi, in
ona te vabi z njegovimi besedami: Pridite vsi, ki ste obteženi in
terpite , in On vas bo poživil;  ona kliče: Okusite in glejte , kako
sladak je Gospod!  O de bi ti pač poslušal mili glas preserčne
matere, ki te vabi, bolj bi tudi ti spoznal srečo, de si ud katoliške
cerkve. Spomni se, kako skerbno te je ona že pervikrat k ti sv. ve¬
čerji pripravljala; spomni se, kako te je ona že nar lepši dan
tvojiga življenja opominjevala, Jezusu živeti in umreti, in po nji
ti Jezus govori: Moj sin , daj mi svoje serce.  Ponovi dans,
kar si takrat klical: Jezus vzemi, kar je mojiga, in daj mi, kar
je tvojiga! Zares od katoliških kristjanov veljajo besede: Ni ljud¬
stva, de bi imelo Boga tako blizo , kakor je naš Bog.  Mi imamo
Njega, P° kterim so nekdaj pravični zdihovali, kteriga je želel
Abraham viditi, in je bil Simeon pripravljen umreti, ko gaje  vidil;
pri kterim seje  sv. Peter srečniga čutil in klical: Gospod, tukaj
je dobro biti;  ki je bil veselje učencov, ko v sredi med njimi stoje
reče: Mir vam bodi!

Ravno ta Jezus se nam pa ne daje le zavživati, ampak kakor je
enkrat na križu s kervavo daritvijo svet odrešil, tako se daruje
na nekervavo vižo vsak dan na altarjih katoliške cerkve, vsak dan,
ne le v čast in hvalo nebeškiga Očeta, ampak tudi za odpušanje

4

50

naših grehov, in za druge nam potrebne darove. Kakor je On
nekdaj na križu klical: Oče, odpusti jim,  tako še zdaj z naših al-
tarjev: Perzanesi ljudstvu, glej na obličje svojiga Kristusa , glej
drago ceno, kri lastniga Sinal  ln če je Bog nekdaj ljudstvu na
Mojzesovo prošnjo prizanesel, če je on prečudno Elijev glas usli¬
šal: ali ne bo tolikanj bolj uslišal prošnje lastniga Sina, ki je naš
besednik v ti dragi daritvi, ktero je zapustil katoliški cerkvi, de
z nje ceno plačuje naše dolgove, tolaži Božji serd, kliče žegen
iz nebes čez svoje otroke. Zares ta daritev je, kakor pravi sv.
Frančišk Salezijan, brezno Božje milosti, studenec Božje ljubezni,
duša vse pobožnosti , nar boljši pripomoček, gnado zadobiti. 'IH
daritvi ima zemlja zahvaliti svoje ohranjenje , ker brez nje bi
bila že zdavnej zavolj grehov ljudi pokončana.  O de bi verni
kristjani vselej spodobno pri ti skrivnosti se znajdli, s svetim stra-
ham, kakor pod križem na Kalvarii, tukaj z Jezusam tudi sebe
darovali, svoje slabe prošnje z njegovim zasluženjem sklenili, tu¬
kaj milosti in pomoči iskali; tudi oni bi kakor Marija Magdalena
pri Jezusovih nogah, odpušenje zadobili, in z ljubeznijo napolnje¬
ni bili; bolj živo bi spoznali srečo, de so udje katoliške cerkve,
v kteri so tako prečudni zakladi shranjeni!

In kaj še stori ta skerbna mati, de bi seti tolikanj večkrat tih
skrivnost vdeležil? Ni ji dosti, te le vabiti, ljubeznjivo ti tudi za¬
pove, vsako nedeljo in vsak praznik biti pri sv. maši, vsako leto vsaj
enkrat sv. Rešnje Telo prejeti. Serčno pa priporoča in močno želi
de bi se to večkrat zgodilo; in te k temu pripravlja s skerbnim
podučevanjem o tih skrivnostih, z opominovanjem in svarjenjem.
Ona ti o lepili praznikih nar veči skrivnosti pred oči stavi, ti kaže
zglede svetnikov in te opomni, de se zavolj lastne nevrednosti njih
priprošnjam priporočuj. Glej srečo, de si otrok tako ljube, skerb-
ne matere, pa trikrat srečin, če jo ubogaš in poslušaš, ter se s
tim hvaležniga skazuješ. Gotovo žegen in srečo ti bo sprosila že
zdaj, in pomoč boš zadobil v vsaki potrebi; in če si nov, težavin
stan zvoliš, ti ona spet deli gnade, de bi sebe in svojo hišo mogel
zveličati. Zares nobene sile , nobene potrebe ni v človeškim živ-
Ijenji, za ktero bi v nji potrebna pomoč ne bila oskerbljena. Po
pravici ti ona zamore klicati: Ali more mati pozabiti svoje dete,
in ko bi tudi ona pozabila, jaz ne bom nikdar tebe pozabila!
To  ti priča njena daljna skerb.

Ko namreč prihaja zadnja ura, ko smertne težave pritiskajo

51

in se ima človek odpraviti skoz vrata smerti v dolgo večnost: o
kako reven siromak je človek v ti grenki uri! Svet ga zapuša in
mu več ne more pomagati, vse časno se mu je perstudilo, prijati!
odstopijo, domači tiho zdihujejo, od nobene strani pomoči in to¬
lažbe ni; pretečeno zadolženje peče, zdanje britkosti narašajo, pri—
hodna sodba ga skerbi. Kdo ti bo prilajšal, de piješ kelih ter-
pljenja v svoje zveličanje do zadnjiga? Glej sv. cerkev ti pošlje
svojiga služabnika, ki te živo opomni, de Bog noče smerti grešni¬
ka, ti kaže podobo in zgled njega, ki je za nas kelih terpljenja
do dna spraznil, te opomni, de oči proti nebesam povzdiguj, kjer
imamo Srednika Jezusa Kristusa, veliko Božjih prijatlov, ki za
nas prosijo, kjer tudi nas čaka venec pravice, ako do konca
zvesti ostanemo. O kako prečudno zdravilo daje s. cerkev za
dušne rane v nar hujših telesnih bolečinah, ko ga v Jezusovim
imenu odpušenja zagotovi, ga poživi z angelskim kruham za pot
v večnost, in se počutki bolniku s sv. oljem pomazilijo, ali sreč¬
no se ozdraviti ali pa zveličavno umreti, tako de v resnici mar-
sikteri tako previden in pripravljen s starim Simeonam kliče: Zdaj
spusti svojiga služabnika v miru . Če ne verjameš, pojdi k poste¬
lji dobriga umirajočiga kristjana, in čudin mir in pokoj boš bral
že na njegovim obrazu; pojdi tudi k nevernikam in krivovercam,
in ti bodo pričali in poterdili, de v katoliški cerkvi je nar ložej in
nar boljši umreti. Poglej in spoznaj tedaj, kako zares velika
sreča je, de si ud katoliške cerkve.

Ali pa zdaj morebiti njena ljubezin in skerb za tebe neha?
Ali ne izročuje še pri zadnjih zdihljejih tvoje duše v Božje
roke, ali ti ne poklada še v zadnjih trenutkih na jezik sladkih
imen: Jezus, Marija, Jožef, in ti pertiska na blede žnablje po¬
dobe križaniga Jezusa, in prosi za priprošnjo vsih Božjih ange¬
lov in svetnikov? še več, ne le do ločitve duše, tudi potim te bo
sv. cerkev priporočevala Božji milosti. Ona opravlja in bo oprav¬
ljala daritev sprave za vse, ki so v pravi veri zaspali, de bi jim
zavolj Jezusove britke smerti in na prošnjo še živih bratov Bog
bil milostljiv, in ko truplo lepo spravi, de čaka glasu vstajenja, ne
neha moliti za verne duše, in vse še žive otroke vsak dan k ti
molitvi za rajnke opominja; in ko je že truplo strohnjeno in pre¬
kopano, vedno še kliče dobra mati proti nebesam za vse verne
duše: Daj jim večni mir in pokoj , in večna luč naj jim sveti!
* Povej, kdo ima tako skerbno mater, kakor je sv. cerkev ka-

4 *

52

toliškimu kristjanu, ki zanj skerbi v vsih okolišinah od rojstva skoz
vse življenje do smerti, in tudi s smertjo njena ljubezen ne neha?
„Kaj bi bil mogel nogradu še storiti , de nisim storil ? a  Zares
s kraljevim prerokam moraš reči: Gospod me viža, in nič mi
ne bo manjkalo; na kraj dobre paše me je postavil; pri hladnim
studencu me je zredil; mojo dušo je spreobernil, po poti pravice
me je vodil zavolj svojiga imena  ....  Njegovo usmiljenje me
spremlja vse dni mojiga življenja; de prebivam v hiši Gospodovi
za vselej.

Kar k premišljevanju te sreče še pristavim, je eno opomino-
vanje in eno vprašanje.

Ko jeMenedem kralj svojimu sinu privolil, de sme med dru¬
ge tovarše iti, mu reče: Pa spomni se, de si kraljevi sin! in ga
hoče s tim opomniti, de naj svojiga imenitniga stanu ne pozabi in
se vredno obnaša. To opominovanje tudi tebi velja: Spomni se,
de si otrok katoliške cerkve, de se imaš tedej po njenih naukih,
po njenih zapovedih kakor pokoren hvaležin otrok vselej vesti.
S sv. papežem Leonam ti kličem: Spoznaj, o kristjan , svojo
vrednost , in ko si se Božje natore vdeležil, se nikar ne povra-
čuj s hudobijo v poprejšno zaničljivost.  Z besedami sv. Petra opom¬
nim vse: „ Kraljevo duhovstvo ste , sveti narod , perdobljeno ljudstvo “.

Položi pa zdaj roko na serce in odgovori na tehtno vpraša¬
nje: Ali si tudi dober otrok dobre matere, hvaležin za toliko lju-
bezin, ah' pa neubogljivo dete, ki matere ne posluša, ji nasprotva
jo žali ? Ali nisi kerstne obleke že v mladih letih gerdo oskrunil,
in storjeni obljubi nezvest postal? Oh gorje enkrat! iz tvojih last¬
nih ust te sodim , poreče Sodnik. Ali nisi za podučenje, svarje¬
nje, zapovedi dobre matere malo maral? Oh kaj pomaga , pravi
s. Peter Damian, po katoliško verovati , pa po ajdovsko živeti!
Ali ti je skerb, večkrat se očistiti v studencu pokore, in se na¬
sititi z angelskim kruham? Oh kaj, če si tudi v tim podobin bol¬
niku, ki mu zavolj prevelike slabosti jesti več ne diši, in ga mo¬
rajo le prositi in siliti: zavžij nekoliko! Ali nisi morebiti kakor
zgubljena ovca, ktere noben glas skerbniga pastirja od napčne
poti nazaj ne prikliče? in si med tistimi, od kterih sv. Pavel pra¬
vi: besedo terdijo , de Boga poznajo, v djanji ga pa tuje!“

Ali si morebiti nerodovitno drevo, kteriga Gospod od leta do leta
čaka in gleda, de bi sadu obrodilo, pa zastonj? O kaj, če od
tebe Gospod poreče: Posekajte to drevo , in v ogenj ga verzite ,

53

dimu bo prostor jemalo ! O de bi pač nikomur zmed katoliških kri¬
stjanov enake očitanja ne veljale! Pa žalostna skušnja uči, de jih
je veliko, ki imajo ime kristjanov, dela pa nekeršanske, in britko
nad tako slepoto in terdovratnostjo otrok žaluje ljubezni polno
serce matere, milo zdihuje ona po toliko zgubljenih sinovih in hče¬
rah, ki jih vidi v krempljih zapeljiviga sveta in peklenskiga po¬
glavarja; kliče toliko drago odkupljenih ovčic, ki so zašle na nap-
čne pota, ter z očmi ne vidijo, z ušesi ne slišijo. Tudi tih še iše,
kliče, svari, zarotuje in zdihuje: Ode bi spoznali ta dan , kaj vam
je v zveličanje ! Pa njen glas ne najde odpertih sere! Le ti, o Go¬
spod, ki si jih sprejel v svojo cerkev, jih zamoreš zbuditi in
omečiti; ti, ki si tudi mertve kosti s svojim Duham oživil, slepim
oči odperal; omeči tudi takih kristjanov terde serca, in prebudi
jih k novimu življenju, de tudi oni po tvoji sv. cerkvi zveličanje
dosežejo.

H koncu le še eno željo in priporočilo do sleherniga na tim
svetim mestu: Stori dans v praznik s. Petra, ki je bil pervi po¬
glavar sv. cerkve, in je zanjo življenje dal, stori lepi sklep, de
hočeš biti dober otrok sv. cerkve, jo ubogati, poslušati, moliti za
njeno povišanje in razširjanje vse dni svojiga življenja; in nasproti,
vzemi od mene v imenu Kristusa in njegove neveste, sv. cerkve,
obljubo, de boš v nji najdel za dušo potrebno pomoč in tolažbo
ne le zdaj, ampak tudi enkrat po nji dosegel večno srečo in ve¬
selje. Amen. A. C.

Peto nedeljo po binkoštih.

»Resnično vam povem: Ako ne bo obilniši vaša pravica,
kakor pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kra¬
lj estvo. u  Mat. 5, 20.

Od pravice in krivice.

■»jWisim prišel postave razvezat , temuč jo dopolnit , 11  govori
Jezus v pridigi na gori, iz ktere je tudi današnji sv. Evangeli vzet,
kjer Božji učenik ravno nasprot postavlja staro, Izraelcem dano, in
novo, za svoje učence namenjeno postavo. Le bolj vnanje djanje je

-54

obsegala stara postava, notranje pravice pa ni mogla dati; le napove¬
dovala, pomenila je Njega, kije Resnica in Pravica, Njega, ki ima dati
tudi bolj popolnama postavo, pa terja tudi obilniši pravico, ktera tudi
notranje, serce človeško, sodi. Zato pravi: Resnično vam povem , ako
nebo obilniši vaša pravica , kakor farizejev inpismarjev ,ne poj-
dete v nebeško kraljestvo.  Pravica v tim pomenu obsega vse
djanje in nehanje, notranje in zvunanje pri človeku; vse dolžnosti,
ki jih imamo do Boga, do bližnjiga in do sebe; vse, kar zadnji
del Katekizma od keršanske pravice uči, namreč: Varuj se hudiga,
stori dobro. Tako pravico terja Jezus od vsih svojih učencov še
zdaj, in kdor je pravičen v tim pomenu, je postavo dopolnil,
pa je tudi zares srečin; zakaj ta pravica mu polajša že tukej vse
še toliko britke okolišine življenja, in ga pelje k Bogu, ki bo dal
venec pravice vsim, ki ga ljubijo!

V navadnim življenji pa nam je pravica v ožjim po¬
menu to, de slehern vsakimu svoje da in pusti, posebno kar časne
reči, premoženje zadeva, in tudi v tim pomenu je pravica silno
imenitna za življenje posameznih ljudi in celih narodov. Že pri po¬
sameznih ona ohrani dobro vest, mir zdruzimi, zaupanje bližnjiga
in blagoslov Božji. Tudi celih ljudstev blagostan povzdigne, in
jim ljubi mir ohrani. Zares za sleherniga in vse je neprecenljiva
taka pravica. O de bi pač povsod kraljevala! — To de žalostna
skušnja kaže, de je ta tako silno potrebna in koristna čednost
zmiraj redkeji tudi med kristjani; vsake sorte krivice očitne in
skrite pa se zmiraj bolj razširjajo, in ljudem časno in večno ne¬
srečo pripravljajo; in milovanja vredni so vsi, ki v svoji slepoti
svojo srečo in ubogo dušo za malovredno reč prodajo. Zakaj ye-
diti moramo: Vsaktera krivica, očitna ali skrita, je greh, in sicer
tak, ki ne more biti odpušen, dokler ni povernjeno. To je resnica,
kije  vredna in potrebna bolj preudarjena biti današnji dan, ko ljudje
na pravico tako malo porajtajo, in se na tako mnogo vižo zoper
njo pregreše. Zato hočemo dans pomisliti: Kako pogosto se kri¬
stjani zoper pravico pregreše, in kako si s tim sami nesrečo na¬
pravljajo.  — Nauk, kteriga naj si vsakteri k sercu vzame: Pra¬
vični, de se bo varoval tudi zanaprej vsake krivice; krivični, de
bo napčnost že storjene krivice spoznal in popravil.

55

Pravica terja, slehernimu dati in pustiti, kar mu gre, kakor
nas tolikrat sv. pismo opominja, in nam že lastna pamet in vest
pravi. Dajte vsakterimu, pravi sv. apostel, kar ste dolžni . .  ,
Ne ostanite nikomur kaj dolžni, kakor de eden drugiga ljubite.
Že sv. Janez Kerstnik svari čolnarje: Ne terjajte več, kakor je
zapovedano;  in vojšakam pravi: Ne delajte nikomur sile, ne de¬
lajte nobenimu krivice.  In Jezus sam zapove: Dajte cesarju,
kar je cesarjeviga.  On pohvali tudi v malim zvestiga hlapca, ter
ga čez veliko postavi. Kako ojstro pa Bog vsako krivico prepoveduje
in kaznuje! Že v stari, manj popolnama zavezi, prepove clo želje
po ptujim blagu; z lastnim perstain na kamnitno tablo zapiše: Ne
želi svojiga bližnjiga blaga.  In spet druge govon': Ne stori svo-
jimu bližnjima nobene krivice; ne stiskaj ga z nobeno silo. Pla¬
čilo delavca naj ne ostane pri tebi do druziga jutra. Ne delajte
krivice ne pri sodbi ne pri vagi, ne pri meri; ampak mera in
vaga in posoda naj bo delo pravice. Krivična vaga je gnusoba
pred Gospodam,  pravi modri Salomon. Gorje pa, zažuga Gospod
temu, ki se zoper pravico pregreši: Gorje mu, ki iz lakomnosti
krivično blago nabira !  piše prerok Habakuk; in pri Ecehielu go¬
vori Gospod : Kdor s silo jemlje, ali na velike obresti posojuje,
ali bo tak živel? Na’a, ne bo živel, smerti bo umeri.  — Ravno
to žuganje se nam ponavlja v novi zavezi; sv. apostel Jakop piše:
Plačilo delavcov, ki ga zaderžujete, kliče zoper vas, in upitje
žnjic gre do Gospoda nebeških trum.  In sv. Pavel žuga: Tatje
in roparji ne bodo posedli nebeškiga kraljestva.

Pa ne le z besedo nas sv. pismo uči, kako Bog vsako kri¬
vico prepoveduje, tudi v zgledih nam obilno pokaže, kako terdo
je krivičnike ob vsih časih Božja roka zadevala. Ahab  si krivično
prilasti posestvo Nabotovo, in na Božje povelje mu prerok Elija
zažuga: Ravno tam, kjer so psi lizali kri Nabotovo, bodo lizali
tudi tvojo kri. Gieci,  Namanov služabnik, iz lakomnosti za ptu¬
jim blagam hiti, pa na enkrat je poln gobove bolezni. Kralj Bal-
tasar,  ki se je bil sv. posode Jeruzalemskiga tempelna polastil,
kmalo vidi lastno sodbo na steni zapisano, in je še tisto noč bil
umorjen. Jieliodora,  ki se je tempelnovih zakladov polastil, Božja
roka zadene, in na enkrat slep na tla pade, de si sam pomagati
ne more. In kaj vidimo nad Ananijem  in Sa/iro,  ki si krivično
hočeta nekaj prideržati, in na očitanje sv. Petra zaporedama mer¬
iva obležita?

«6

Pa čimu še več zgledov in spričevanja iz sv. pisma, ko nas
gnusobo krivice že lastna pamet tako očitno uči, de njeno napčnost
tudi taki spoznajo, ki nič vere nimajo in marsikaj druziga zagreli
ne štejejo. Ali ti ne pravi že pamet: tiar ne želiš , de bi drugi
tebi storili , tudi ti nikar drugim ne delaj.  Ali si pa sam od dru¬
žili škode in krivice želiš? Ali ti ne pravi pamet, de ima vsakdo
svojiga pravico? kar si je po pravici pridobil, se mu tudi po kri¬
vici kratiti ali odvzeti ne sme. — Zato so vrednost pravice tudi
neverniki spoznali in obrajtali. Ko je Antipater  svojiga prijatla
za nekaj krivičniga prosil, mu ta odgovori: Prijatel prijatlu le to¬
liko dovoliti sme, kolikor pravica pripusti. Cesar Trajan  je imel
pravico za nar lepši kraljev Jišp; torej je rekel vojskovodju, ko
mu je meč podal: Vzemi meč, in obračaj ga za mene, ako se
bom pravice deržal, zoper mene, ako jo bom slabo oskerboval.

Kaj pa tudi več pripomore k sreči, kakor ravno pravica? Ne
obilno premoženje, ampak tudi majhno, pa pravično pridobljeno
stori človeka mirniga in zadovoljniga, in resnične so besede sv.
pisma : Boljši malo po pravici , kakor obilno po krivici;  resnično
govori sv. Duh: Sredin človek , ki je brez madeža , ki ni hodil
za zlatarn , in ni zaupal v dnar in zaklade.  In ko bi pravica
sploh med ljudmi bila, v kako lepim miru in ljubi edinosti bi med
seboj živeli; koliko prepira in sovraštva, koliko skerbi in pravd
bi zginilo; tako, de smemo reči, de nobena čednost večne pripo¬
more za časno srečo, in tudi nobena ni bolj potrebna za človeško
družbo, kakor pravica. Kako žalostno je namreč tam, kjer je
pravica zginila. Gospodarji se ne morejo zanesti na svoje pod¬
ložne; delavec ne zaupa svojimu gospodarju, starši ne morejo do¬
sti zapreti pred lastnimi otroci, domači ne dosti varovati pred
ptujimi; v vednih skerbeh žive po dnevu in v vednim strahu po
noči. Zanesti se ne more ne na besedo, ne na pisano spričevauje,
clo na očitno prisego ne. Ječe so vse s krivičniki napolnjene,
tožba in pravd ni konca ne kraja. Vsa človeška družba bi po¬
stala brez pravice množica tolovajev, kjer bi le sila in grozovitost
vladale, kakor pravi sv. Avguštin: Odvzemi pravico, in kaj bodo
kraljestva druziga, kakor velike trume tolovajev. Deržava se
ohrani s pravico; pravica ljudstva povzdigne, krivica (pregrehaJ
pa jih v revšino pahne , pravi sv. pismo.

Drug žalostin nasledek krivice je ta, de krivično blago ne
tekne, To skušnja skazuje pri celih narodih in poterdi tudi pri

posameznih ljudeh in hišah. Ktere hiše popred opešajo, kjer je
pravica, ali kjer je krivica; ki vsim dolžno odrajtujejo, ali ki pri-
deržujejo ?  Kje je Božji blagoslov, nad pravičnim, ali nad krivič¬
nim? Kakor pridobljeno, tako zgubljeno; tudi pravično s krivičnim
zgine. To dobro zaznamuje že pobožni Job, ker pravi: Bogastvo,
ktero je požerl , bo izbljuval.  Kdor je zavžil sprideno jed, ki je
želodec ne more prekuhati, jo nazaj verže, pa tudi druge jedi
ž njo. Taka jed je krivično blago, ki ne le nič ne zda, temuč
tudi pravično odvzame.

Kako pa je med nami s pravico, ki je toliko koristna in po¬
trebna? Ne govorim od očitniga ropanja po cestah, ne od tatov,
ki v hiše vlomijo, zakaj vsak bi rekel: Saj nisim tak in vem, de
to ni prav; desiravno so, kakor žalostna skušnja uči, tudi taki
zmiraj bolj pogostni med kristjani, in se najdejo že taki, ki hočejo
sedmo zapoved popolnama zatreti, ker pravijo, de imajo vsi do
vsiga enake pravice. Je pa silo veliko druzih, ki se zoper pra¬
vico pregreše, ki še ne spoznajo in hočejo za pravične veljati, ter
pravijo s farizejem: Nisim tak, kakor drugi ljudje..., krivičniki ....
Če nektere le bolj navadne v misel vzamemo, ali se ne pregreše
zoper pravico starši, ki otrokam potrebno zapravljajo, ali enim
naklanjajo, kar po pravici drugim gre ? Možje, ki potratijo dote
žen v pijanosti, igri in lenobi, ko med tim otroci in žena dostikrat
v potrebi zdihujejo ? Žene, ki zoper voljo moža po nepotrebnim
veliko zamečkajo ali svoji rodovini donašajo ? Ali niso krivični
otroci, ki staršem zmikajo in prodajajo, dnar večidel le v neči-
murnost in druge pregrešne reči obračajo, in še morebiti cIo mi¬
slijo, de jim ni greh, ker so domači, pa ne pomislijo, kar sv. Duh
pravi: Kdor očetu ali materi kaj ukrade in pravi, to ni greh,
je ubijanja kriv ?  Ali niso krivični posli, ki po malim zmikajo, ali
se skrivaj sami plačujejo ali le v pričo gospodarja pridno delajo
ali po nemarnosti škode ne varujejo ? Ali niso krivični tudi berači,
ki še lahko delajo, ali. še svojiga imajo, pa vender od beračije ali
milošine žive, in se tako pregreše zoper dobrotnike in druge po¬
trebne? Kje pa je pravica pri kupcih, ki dvojno mero in vago
imajo, slabo blago za dobro prodajajo, nevednim previsoko ceno
postavljajo? Kje pri lakomnikih, (ohernikih), ki na prevelike obresti
posojujejo, v sili revnim vse še dražej derže in njih pravice pod
nič nase vlečejo? Kje pri dolžnikih, ki dolgove delajo, kterih ni¬
koli ne mislijo poplačati?

58

Ali niso krivični tudi vsi, bi ptuje reči prideržujejo, kakor
postavim, rokodelci, ki vsiga nazaj ne odrajtajo; gospodarji, ki
poslam in delavcam dolžno plačilo prideržujejo ali clo kratijo, ko
vender sv. pismo pravi: Kdor kri preliva ali delavca goljfa, sta
si brata?  Ali ni krivice kriv, kdor najdene reči prideržuje, ukra¬
dene shranuje ali kupuje, davkov, obresti in drugih dolžnih reči
ne odrajtuje? In kaj hočem reči od takih, ki drugih reči poško¬
dujejo po svoji nerodnosti ali nemarnosti, ki shranjene, posojene
reči pokvarijo ali clo pokončajo, ki drugim v lesu in na polji škodo
delajo, ko po ptujim sekajo, vozijo, hodijo, pasejo? In na koliko
družili viž se krivice dopernašajo med ljudmi ? Dan bi bil prekra-
tik, vse našteti, ječe bi bile premajhne, vse po zasluženji kazno¬
vati. Dosti nam to kaže in spričuje pogostno pritoženje, de no¬
bena reč ni več varna, de pred domačimi in ptujimi nikoli ne more
dosti zaperto biti; dosti nam spričuje toliko s krivičniki napolnjenih
ječ, potreba toliko čuvajev in varhov od soseske in gosposke;
dosti nam spričujejo solze po krivim zatertih, pogostne tožbe in
pravde, tako navadne zvite goljtije in skrivne tatvine. —

Pregreha krivice se pije kakor voda, in je razširjena po vsili
stanovih, med revnimi in bogatimi; pa marsikteri, ki je poln kri¬
vičnih zvijač, še hoče za pošteniga veljati; Bog obvaruj, ko bi mu
kdo kaj rekel, tožil bi ga. Z naj lepšimi izgovori se zna pravičiti
in vest tolažiti. Saj, pravi, ni veliko, in se mu nič ne pozna,
meni pa vender le pomaga; pa Jezus pravi, de krivični hlapec ne
pojde pred iz ječe, dokler do zadnjiga vinarja ne poverne, in
kdor v malim ni zvest, tudi v večjim ne bo; tudi tebi ne bo sreče
prineslo krivično blago, in bo padlo v posodo, ki dna nima. Saj
mije  gosposka prav dala in to spoznala, pravi spet drugi; ali
gosposko si preslepil s svojimi zvijačami, pred Bogam pa je vse
odkrito; in močno se razločijo Božje in človeške sodbe. Saj tudi
drugi meni škodo delajo, pravi na dalje. Kako nespametna govo¬
rica! Če dans kdo tebi ukrade, ali juter smeš ti brez greha iti
krast? če so drugi krivični, ali zato krivica neha greh biti? Ali te bo
Jezus sodil po navadi sveta, ali po svoji pravični postavi? Modri
Tertulijan pravi: Jezus se imenuje resnica , ne navada; deržise
tedaj resnice in pravice, ne navade krivičnih, ki drugač ravnajo .
— Vsi tvoji izgovori so le umazana voda, s ktero se umivaš, pa
se očistiti ne moreš, in če tudi ž njimi kaki čas vest nekoliko uto-
lažiš, se bo vender enkrat strašno zbudila in ti bo vsako še tako

59

skrito in majhno krivico očitala. Bil je petdeset let star mož na
smertni postelji in se spomni, de je pred 40 leti, kakor fante
majhno krivico storil, in jo zdaj skerbno iše popraviti, ko mu popred
40 let vest ni nepokoja delala. Tako se bo tudi tebi enkrat strašno
zbudila, pa bo morebiti že prepozno, ko že Gospod poreče: Kaj
to slišim od tebe? daj odgovor od svojiga hiševanja!  Takrat bo
vse preiskano, razodeto in po ojstrosti sojeno. Ko sv. Avguštin
premišljuje sodbo, ki bo takrat sklenjena čez hudobne, ker niso
lačnih nasitovali, žejnih napajali, nagih oblačili, on po vsi pravici
zdihne rekoč: C e bo ta v ogenj verzen, ki svojiga revnim ni
dajal, kaj se bo godilo s tem, ki je drugim krivice delal? Če bo
tistiga Kristus v pekel obsodil, ki mu poreče: Sim bil nag, in
me nisi oblekel, kam bo obsodil tistiga, ki mu zamore reči: Sim
bil oblečen in si me slekel? Če bo tisti med peklenskimi pošastmi,
ki Kristusa v ubožcu ni pod streho vzel, kje bo tisti, ki ga je
po krivici vun pahnil ? Ob kratkim: Če bo tisti zaveržen, ki ni
nič dobriga storil, kaj bo za tistiga, ki je drugim škodo delal?
Zadele ga bodo ojstre resnobne besede Kristusove : Resnično ti
povem, ne pojdešod ondod , dokler poslednjiga vinarja ne plačaš,
Ali bi bilo pa vredno, svoj mir in svoje zveličanje prodati
za malo vredno blago, od kteriga ti ob kratkim ne bo drujiga
ostalo, kakor mertvaški pert in truga; zakaj nič nisi na svet pri¬
nesel, in veš, de tudi nič odnesel ne boš; le odgovor te čaka,
kako si hiševal tudi s časnimi rečmi. Ali hočeš biti podobin Ju¬
dežu, ki je za malo dnarja svojiga Gospoda prodal, ti pa za malo
vredno reč svojo, z drago ceno Kristusove kervi odkupljeno dušo
nespametno prodaš? Kaj pa,  pravi Jezus sam, kaj pa bo človeku
pomagalo, če ves svet perdobi, na svoji duši pa škodo terpi?
Ali kako zamenjo bo dal za svojo dušo?  Te tako tehtne in po¬
menljive besede bi imele pretresti vsakiga krivičnika, kakor hud
grom in blisk iz černiga oblaka. Kaj ti bo pomagalo, ako vse
perdobiš, svojo dušo pa pogubiš  ? Te besede bi imele biti zapi¬
sane nad vsako hišo, na vsakim blagu, na vsaki meri in vagi,
te besede bi imele biti zapisane na dolžnih pismih, na mejnikih,
pri vsili barantijah in kupčijah. Te besede bi si imeli eden dru-
gimu klicati, in si jih vsi globoko v serce vtisniti ter po njih rav¬
nati, kadar koli se želje in skušnjave po ptujim blagu bude.
Kako zamenjo boš dal za svojo dušo ? Glej, še za toliko premo¬
ženje bi si ne dal le ene roke ali noge odsekati, neumerjočo, po

60

Božji podobi vstvarjeno dušo pa prodaš za tako malo vredno reč!
Ali ni milovanja vredna slepota, de za tako prazno reč izdaš hu¬
diču svojo dušo, ki je več vredna, kakor vesoljni svet? O Božji
Odrešenik, ki si duše s tako drago ceno odkupil, zakliči ti v serca
vsim vernim svoje resnobne besede: Kaj bo človeku pomagalo,
ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi !

Zato, preljubi kristjan, bodi pravičen v vsih rečeh, v besedi
in v djanji, pusti vsakimu svoje, ne delaj nikomur krivice. Varuj
se clo želja po ptujim blagu, ker one pot pripravljajo in vrata
odperajo krivici; varuj se druzih pregrešnih razvad, lenobe, ne¬
zmernosti, nečimurnosti, ker one so sv. pravice dolga bolezin in
gotova smert. Vzemi si vzgled stariga Tobija, ki tudi glasu kraje
ni hotel slišati v svoji hiši; vzemi si v zgled perve kristjane, ki
so, kakor Plini piše, med seboj prisegli, de ne bodo ne tatvine,
ne ropa, ne druge krivice dopernašali, sebi zročeno pa vselej
dali, berž ko se od njih iše. In če se ti tudi svet posmehuje za-
volj tvoje zvestobe, četudi ves svetgoljfa in krivice nima zagreli;
Bog ostane pravičen, dokler je on Bog —vekomej,svet bo prešel,
Božja postava pa ne bo prešla, Božja pravična sodba ostane ve-
komej, in de pri ti obstaneš, varuj se vse krivice, ki ti hoče dušo
pogubiti, in Boga, večno bogastvo, odvzeti. Kakor zvest hišnik,
služi svojimu Gospodu v vsi pravici, de bo od njega za dosti
obilna spoznana, in ti enkrat, ko te na odgovor pokliče, poreče:
Blagor ti, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malim zvest, te bom
čez veliko postavil; pojdi v veselje svojiga Gospoda!  — O Bog,
obudi in ohrani v nas vsih duha pravice in zvestobe! de bomo
enkrat na sodbi vsi te vesele besede zaslišali! Amen. A. Č.

Šesto nedeljo po tankostih.

„Kako jih bo kdo mogel tukaj v puisavi nasititi? 11  Mark. 8.

Zaupnost v Jezusa.

3?erdinand II., rimskonemški cesar, kadar je bil v nar hujših
stiskah, je z velikim zaupanjem rekel: Bog je v nebesih !  Za res,
Bog je v nebesih, naš vsigamogočni Oče je v nebesih pa tudi na
zemlji za vse svoje stvari, in še zlasti za človeka očetovskosker-

61

bi: On ima vse naše lase na glavi štete, brez njegove vednosti
še vrabec ne pade s strehe: on nam zamore vselej pomagati, in
nam tudi res pomaga. On vse bolj za nas skerbi, kakor mi sami
za se skerbimo, in njemu se vse drugači bolj smilimo, ko smo v
sili in stiski, kakor se smilimo sami sebi, desiravno velikrat te
predobrotljive previdnosti Božje ne premislimo in torej tudi ne
spoznamo. To nam lepo priča tudi današnji sv. evangeli. Truma
4000 ljudi v veliki gorečnosti za Kristusam v pušavo gre, nje¬
govih prelepih naukov poslušat, in se ne pečajo zato, kaj de bodo
ondi jedli; toliko bolj se je pa dobrotljivi Zveličar pečal za nje.
Tri dni so ga poslušali in lakoto terpeli, pa se niso pritoževali,
— to so mogli močno hrepenenje po besedi Božji imeti; Kristusu
so se pa vender smilili, ter je rekel apostelnam: Množica se mi
smili.  Kolikor manj je to ljudstvo za svoj telesni živež skerbelo,
de je le dušni živež doseglo, toliko bolj je pa Jezus poskerbelza
nje, in je njih zaupanje inljubezin, s ktero so ga po pušavi sprem¬
ljali, obilno poplačal s čudežem z nebes. Učimo se od tega pri-
prostiga ljudstva tudi mi prelepe čednosti, ktera se zaupnost v
Jezusa  imenuje. Premislimo tedaj nekoliko, kako nam je v teles¬
nih in dušnih potrebah terdno v Jezusa zaupati.

1. Nič se rajši ne primeri, kakor de človek na zemlji v kake
neprijetne zaderge, ali pa v hude stiske in terpljenja pride; in če
njemu v tacih okolišinah terdniga zaupanja v dobrotno previdnost
Božjo primankuje, ima taki človek v resnici že na zemlji živi pe¬
kel. Mračne misli ga obhajajo ter začne tožiti in tarnati: Kaj sim
se vender Bogu zameril, de me tolike nadloge tarejo? Sej vender
nisim nar veči grešnik, de me Bog tako tepe! Čimu sim rojen na
svet, ker skoz vse življenje nimam druziga, kakor pomankanje in
terpljenje? — Tukaj imam pekel, in me morebiti tudi tamkaj čaka!

Vse tako in enako tarnanje ni nič druziga, kakor grintav sad
nezaupnosti v dobrotljivo previdnost Božjo, preslabiga spoznanja
in premalo žive vere in zaupanja v Jezusa, našiga Dobrotnika.
Ali zamore žena svojiga otroka pozabiti?  govori Gospod po preroku
Izaii (49, 15.). In ako bi ga ona tudi pozabila , vender vas jest ne
bom pozabil , ker glej v svoje roke sim vas zapisal. In res,  pravi
sv. Alfons: Gospod nas je s svojo lastno kervjo v svoje roke zapisal.
Znebimo se tedaj vse skerbi , ker vse vladajo in uravnavajo

62

roke, ki so bile v dokaz njegove ljubezni na križ pribile.  Ozrimo se
nekoliko malo v svete evangelije in povsod se nam bo razodelo, kako
lepo Jezus spolnuje njih želje tistim, ki terdno vanj zaupajo. Poglej¬
mo v Kano-Galilejo. Svatje so bili le v majhno zadergo prišli, de jim je
vino poteklo; Marija pa Jezusu zaupljivo majhne besedice reče : Vina
nimajo , in Gospod, desiravno še ni bil njegov čas prišel, je ven-
der materno zaupanje tako bogato obdaroval, de je kar naravnost
s čudežem pomagal. S takim zaupanjem, kakor Marija, se tudi ti,
kristjan, k Jezusu oberni, kadar te pomankanje  ali druga pritež-
nost ali sila tare in stiska, in zanesi se, de tvoje zaupanje v tako
dobrolljiviga in tako bogatiga Gospoda ne bo osramoteno. O koliko
enacih čudežev, če tudi ne vselej tako očitnih kakor v Kani, on
vsak dan deli tistim , ki v potrebi s sinovskim zaupanjem k njemu
pribežijo, ker on je v resnici tolikanj dobrotin in usmiljen, de rajši
čudež stori, kakor de bi tistiga ne uslišal, ki se nanj zanese, če
le prošena reč Božjim skrivnim sklepam in naši lastni sreči ni na¬
sproti. Torej pravi sv. Duh : Kdor se na Božjo previdnost za¬
nese, bo pomanjkanju odšel.

Ako tebe, ali kteriga tebi zročenih bolezin  stiska, nikar ne
godernjaj in ne toži čez previdnost Božjo, ampak spomni se uniga
kraljiča v Kaferpavmu, čigar sin je bil že na smertni postelji.
Slišal je, de je Jezus v Kano prišel, kamor je bilo sicer iz
njegoviga kraja, Kafernavma, dan hoda. Pa veliko zaupanje
do Jezusa ga vzdigne, gre, pride, prosi in dobi odgovor: Pojdi,
tvoj sin živi.  On je bil pa za toliko dobroto Jezusu tudi hvaležin,
ker veroval je v njega on in vsa njegova hiša z njim.  Po tem je
bil Jezus sam v Kafernavm prišel in pirinesli so mu neki večer z
velikim zaupanjem bolne in obsedene vsiga mesta. On pa je na
sleherniga roke položil in ga ozdravil, in hudobne duhove izganjal,
kteri so vpili: Ti si Sin Božji.  Tako lepo je Gospod poplačal
njih zaupanje; bodi torej terdno prepričan, o kristjan, de prav ve-
likrat je tvoja nezaupnost kriva, ako v svojih prošnjah nisi usli¬
šan, kadar od Boga kake pomoči želiš, v boleznih ali v stiskah
kterih koli si bodi. Res je, de velikrat tisto, kar od Boga prosiš,
tebi ni dobro in bi bilo morebiti škoda za tvojo dušo, ako bi bil
uslišan; nar pred pade še večkrat z dosti velikim zaupanjem ne
prosiš in torej nisi uslišan. Poglej na Kananejsko ženo v sv. pismu.
Bila je nejevernica; Jezus ji še odgovoril ni, ko je za njim vpila,
jn se je delal, kakor de bi ne hotel z njo nič imeti opraviti. Ko

63

le huje vpije in prosi, de naj ji hčer ozdravi, še apostelni Je¬
zusu prigovarjajo, de naj jo odpravi; on pa njeno zaupanje šena
terši poskušnjo dene, in ji po judovski šegi reče, de ni prav,
otrokam kruha jemati in ga psam dajati.  (Judje so namreč ne-
jevernike zavoljo malikovanja in silno ostudnih pregreh tako ime¬
novali.) Ali ona na vse to z novim zaupanjem povzame, rekoč:
Kaj pa de Gospod! saj tudi psički jedo drobtinice, ktere padajo
od mize njih gospodov.  Tedaj je Jezus, kakor de bi se bil zavzel
nad njenim velikim zaupanjem, odgovoril in rekel: O žena, velika
je tvoja vera. Zgodi se ti, kar želiš.  In njena hči je bila ozdrav¬
ljena tisto uro. O prelepi sad zaupanja v Jezusa!

Tako tudi ti, kristjan, ko ti je kaj potreba, ne bodimaloser-
cin, ne dvomljiv, ne omahljiv, ampak z zaupanjem in velikoserč-
nostjo Gospoda prosi, in spomni se, de prosiš njega, ki vse ima,
njega, ki nar rajši da, njega, ki gotovo spolni, kar je oblju¬
bil. Opraviti imaš z Gospodam, ki te bolj ljubi, kakor tvoj
oče in tvoja mati, ali kakor tvoji nar zvestejši prijatli na zemlji,
in ti ne bo odrekel, kar ga prosiš, če tista reč le njegovim skriv¬
nim sklepam in tvojimu zveličanju nasprotna ni. Nikar nikoli ne
misli, de so tvoje zaderge tako zapletene, in tvoje nesreče tako
velike, de bi te Bog ne mogel iz njih rešiti; ker Bog zamore
tudi takrat rešiti, ko noben človek ne more pomagati in ne ve
pota, po kterim bi se pomagalo. Sv. Feliksa  so razdraženi neje-
verniki z golimi mečmi iskali, ga umoriti, serditi nad njim, ker je
ljudi učil in jih h keršanstvu spreobračal. Svetnik se pred njimi
v nekako podertino skrije, bil je pa precej izdan in sovražniki
neutegama za njim pridero, de bi ga izlekli in umorili. Po Božji pre¬
vidnosti pa je bil v tih kratkih trenutkih, de so za njim prihrumeli,
pajk čez vso odpertino zidovja svojo mrežo prepregel; prega-
njavci menijo, tukaj Feliksa gotovo ni, ker bi bil noter grede paj¬
čevino raztergal; mislijo, de jih ljudje slepijo, in gredo dalje. K
temu nek pisavec pristavi modre besede: O modrost Božja, ki si
bogata z neštevilnimi poti pomagati! Brez tebe visoki stolpi (tur¬
ni) in močne terdnjave ne varujejo; tvojiga svetnika pa je slab
pajk ubranil, ter naredil močen zid iz tanke pajčevine !

Pri vsih tacih in enacih časnih in telesnih potrebah, naj že
zadevajo živež, obleko, zdravje, varnost življenja ali kar si bodi,
Jezus opominja, de ne bodimo presilno skerbni, temue de to
skerb zraven svojiga pridniga prizadevanja Bogu zročimo, svoje

64

serce pa k vikšim in imenilnišim darovani in zakladam povzdiguj¬
mo, za nje Boga prosimo in jih od njega svesto pričakujmo.
„ /Ve skerbite tedaj, rekoč-, kaj bomo jedli , ali kaj bomo pili , ali
s čim se bomo oblačili? ker po tem vsim vprašujejo neverniki.
Sej ve vaš Oče nebeški, de vsiga tega potrebujete. Išite nar po¬
prej Božji g a kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo
perverženo S temi besedami nas Jezus sam uči, kako terdno de
naj bo naše zaupanje v dobrotno previdnost Božjo. Y r ender pa s
tem ne prepoveduje dolžne skerbi in delavnosti za svoje potrebe
imeti, ampak le tisto nezaupno in presiljivo skerbljivost, ki se lena
svoje delo in lastni trud zanaša, ne pa na Boga in Božji blagoslov.

Ako je pa vender komu po Božjih skrivnih polih odločeno,
de mora v revšini in mnozih poskušnjah kratke dneve sedanjiga
življenja prebiti, ali že celo, če se človek lahkimu in prijetnimu
življenju sam odpove zavoljo nebeškiga kraljestva; kako lepe reči
dobrotljivi Zveličar za to kratko in majhno priterganje obeta! Ko
je svojim apostelnam enake pritežnosti napovedoval, kako sladko
upanje čez vsako mero večih dobrot memo unih zapušenih časnih
jim je dajal, rekoč: Vi pa ste prebili % menoj v mojih skušnja¬
vah, in jest vam odločim kraljestvo, kakor ga je meni odločil
moj Oče, de jeste in pijete pri moji mizi v mojim kraljestvu, in
de sedite na sedežih, ter sodite dvanajstere Izraelove rodove.
Kristus tedaj svojim zvestim služabnikam toliko veči nebeško čast
napoveduje in obeta, kolikor več poskušinj in težav bodo na tem
svetu z njim prebili. Obljubi jim Očetovo kraljestvo, tedaj bodo
potlej kraljevi, ki so zdaj siromaški in zaničevani; obljubi jim, de
jih bo v tem kraljestvu zraven sebe k mizi posadil, de bodo na sod¬
nih stolih sedeli in sodili Izraelove rodove. Koga je mogel Kristus
svojim služabnikam še več obljubiti, in kaj bi zamogli mi ljudje
od njega večiga ali boljšiga pričakovati za to malo, čimur se tukaj
zavoljo nebeškiga kraljestva odpovemo, ali pa radovoljno poter-
pimo, ko nimamo, kar bi radi imeli? Kako terdno mora tedaj naše
zaupanje v Jezusa ostati, če moramo kje tudi v revšini, bolezni,
velikih skerbeh ali mnogoterih stiskah na tem svetu živeti. Ime
Gospodovo bodi vselej češeno, naj se nam že dobro ali hudo godi!

2.  Ce se nam pa Jezus že v tem, kar časne reči zadeva,
tolikanj dobrotljiviga skazuje, koliko veči mora naše zaupanje v
njega še le v dušnih rečeh biti, ker je duša toliko imenitniši mem
telesa. To naše upanje v Jezusa mora tolikanj bolj narašati in se

65

uterditl, ako pomislimo, de le edino zveličanje naše neumerjoče
duše je dobrotniga Zveličarja nagnilo, de je svitli sedež med ke-
rubi in serafi zapustil, se včlovečil, se toliko revšinam in tolikimu
terpljenju podvergel, in tako imenitne pomočke napravil za našo
večno srečo. Torej nam je od njega svesto pričakovati večniga
zveličanja in vsili pripomočkov, ki so potrebni ga doseči, kakoršni
so, gnada Božja, odpušenje grehov, pomoč v skušnjavah i. t. d.;
samo če si tudi sami k temu po vsi svoji moči prizadevamo. Ze v
stari zavezi najdemo prelepe zglede terdniga zaupanja v Odreše¬
nika, prejden je bil na svet prišel. Job v svojih silnih bolečinah
misli v prihodnjiga Zveličarja in se z njim tolaži, rekoč: Vem , de
moj Odrešenik živi, in 'poslednji dan bom iz zemlje vstal , bom
spet s svojo kožo obdan , in v svojim životu bom svojiga Boga
gledal.  (Job. 19.). David se mu z zaupljivim Duham serčno pri-
poročuje in zročuje, rekoč: V tvoje roke zročim svojo dušo, ki
si me odrešil , o Gospod resnice!  (Ps. 30, 6.). Koliko veči mora
tedaj naše zaupanje v Jezusa Kristusa še le zdaj biti, ko vemo,
deje  res na svet prišel, delo zveličanja dokončal in nam toliko
in toliko pomočkov dal se res zveličati.

Kar zlasti spokornimi! človeku nar rajši in nar večkrat upanje
podera, so grehi , s kterimi je nesrečno Boga žalil, pa jih je pu¬
stil in se zdaj za nje pokori, in pa skušnjave,  ktere ga nadlego-
vajo in tudi pravičnimu ne prizaneso. — Po pravici sicer spokor-
nika njegovi pretečeni grehi s straham večne smerti navdajajo,
ktero je imel s svojimi grehi že zasluženo, pa še bolj po pravici
se sme in mora z velikim zaupanjem, de bo pogubljenja obvaro¬
van, k Jezusu povzdigniti, ako se je grehu odpovedal in k Jezusu
obernil. Zakaj Jezusovo zasluženje je brez vsake primere ne¬
skončno močnejši nas zveličati, kot so naši grehi nas pogubiti,
uči sv. Alfons Ligvorjan. Z grehi smo večno smert zaslužili, ali
Zveličar je prišel, pravi prerok Izaija, vse naše grehe nase vzet
in s svojim terpljenjem za nje zadostit: Zares On nosi naše bo¬
lezni in nase naloži naše bolečine.  (Iz. 53, 4.). Ako je dobrot¬
ljivi Zveličar z grešniki tako pohlevno in Ijubeznjivo delal, ko je
na svetu bil, kakor dosti zgledov imamo; koliko bolj se sme pravi
spokornik zanesti, de njega ne bo zavergel. Le poglejmo samo, kako
pohlevno on uno grešno Samarijanko nar poprej k zaupanju do
sebe, od todi k veri, k spoznanju, k poboljšanju in ljubezni pelje.
Vpervič jo nagovori, de naj mu da vode piti, in od tod vzame

5

66

priložnost govoriti od žive vode nebeških milost, ter ji obudi hre¬
penenje do te vode. Potlej ji reče, de naj moža pokliče, in dobi
priložnost, de ji z vso krotkostjo njene grehe očita in jo zavoljo
njih s straham in žalostjo napolni, jo poduči po tem, kako je dolž¬
nost Boga v resnici moliti, in se ji poslednjič razodene, de je on
sam Odrešenik. Če pa usmiljeni Jezus že z velikimi grešniki tako
lepo dela ter jih k pokori vabi, koliko dobrotljivši je on še le tistim,
ki so zares že na potu pokore, in kako močno zaupanje morajo do
njega imeti, de jih ne bo zapustil inzavergel, ako storijo od svoje
strani, kar je njih dolžnost.

Ko je bil nesrečni Kajn Abelna, svojiga brata ubil, je kri
tega nedolžniga mladenča vpila z zemlje v nebesa: Maševanje !
maševanje nad ubijavca ! Ko je bilo pa nedolžno Jagnje Jezus
na gori mertvaških glav na križ razpeto, je njegova sveta rešnja
kri tekla iz neštevilnih ran in še veliko močnejši klicala: Usmi¬
ljenje , usmiljenje ! Usmiljenje grešnikaml usmiljenje tudi mojim
križavcam; Oče odpusti jim , ne vedo , kaj delajo  ! Torej piše
apostel narodov Hebrejcam: Pristopili ste k Jezusu, sredniku in
h kervi očiševanja, ktera bolje govori , kakor kri Abelnova.
(Hebr. 12, 24.). Kakor de bi apostel hotel reči: O, kako srečni
ste, ubogi grešniki, ker zamorete h križanimu Jezusu pribežati,
ki je vso svojo kri prelil, biti srednik med vami in svojim Očetam
ter vam odpušenje vaših grehov doseči! Res je, de vaše hudobije
za maševanje zoper vas vpijejo, ali predraga kri Zveličarjeva
kliče za milost vam in njen glas mora Božjo jezo potolažiti;
(Alf. Lig.). Tanka je pravica Božja in ojstra sodba čaka človeka
za vse njegove grehe. Ali kdo nas bo sodil, praša sv. Alfons?
Oče je vso sodbo Sinu zročil,  se bere pri sv. Janezu (5, 22.).
Naš Zveličar tedaj bo naš sodnik, kteri je sam v smert šel, debi
nas ne bilo treba k večni smerti obsoditi, in s tem še ne zadovo-
Ijin, je neprenehama v nebesih naš srednik pri Očetu (Lig.). Kaj
se tedaj bojiš, o grešnik, ako svoje grehe sovražiš ? pravi sv.
Tomaž Vilanovljan. Kako bi te mogel zavreči, ako se skesan k
njemu poverneš, on, ki je z nebes prišel, te iskat ko si pred
njim bežal ?

Kadar hoče kaka skušnjava  človeku sladko zaupnost do Je¬
zusa podreti, ste zlasti dve reči potrebne, namreč serčnost  v skuš¬
njavi in pa urna prošnja za pomoč,  kakor opominja sv. Pavel, ko
piše Hebrejcam: Tecimo na boj, ki nam je odločen in ozrimo se

&!

v začetnika in dokončevavca naše vere, Jezusa, kteri je križ
izvolil, ki bi bil zamogel veselje imeti.  (Hebr. 12,  1. 2.j.  Ne
muditi se, ne postajati, ne meniti se z zalezovacam, kakor Eva
s kačo; ne odperati serca, de bi hudo vanj zalezlo, ampak urno
je treba duhovno orožje popasti in se zmotnjavi z močjo in serč-
nostjo zoperpostaviti: tecimo  na boj, in v teku na ta boj za ne¬
besa se pa ozirajmo  za pomoč k Jezusu, kteri je začetnik naše
vere,  in ga prosimo, de bi nam tudi zaupanja vanj ne pustil po¬
dreti ob hudi uri. Ako smo poprej marsikterikrat padli, smo
padli, ker smo opustili, de nismo Zveličarjevih ran in njegoviga
zaničevanja premišljevali in ga nismo v pomoč klicali. Ako pa
naslednjič pomislimo, koliko obilno je iz ljubezni do nas terpel,
in kako močno nam želi pomagati, če le k njemu perbežimo,
potem nas svesto naši sovražniki ne bodo več premagali , uči sv.
Alfons Ligvorjan. In sveta Terezija pravi: Ne vem, kako li bi
se človek hudiča toliko bal; sej ni druziga treba, kakor sveto
ime Božje poklicati, ga v trepet pripraviti.  Rekla je pa tudi ta
svetnica, de nam vsi naši trudi ne bodo pomagali, ako ne bomo
vsiga zanašanja sami nase opustili, in le samo v Boga zaupali.
»Stopimo tedaj, a  po opominovanji sv. Pavla, »z zaupnostjo pred
sedež milosti, de usmiljenje dosežemo in milost najdemo, ko nam
je pomoči potreba;  (Hebr. 4, 16.). Sedež milosti pa, kakor sv.
Alfons pravi, je križ, na kterim se Jezus kakor na tronu znajde,
de bi slehernimu, ki k njemu pribeži, svoje gnade in usmiljenje
delil. Stopimo tedaj urno urno pred ta tron milosti, zlasti kadar
nas skušnjave napadajo, de nas zalezovavec ne prehiti. Kakor pi¬
šeta h koklji pred jastrobam, kakor ovce k pastirju pred volkam,
kakor otrok v naročje materno pred sovražnim preganjavcam, tako
urno pobegni, o kristjan, k svojimu Jezusu, ko te skušnjava na¬
pade. Kakor naglo in neprevidama te sovražnik naleti, tako naglo
pa ti pobegni k Jezusovimu križu, ter reci in kliči: Nočem te,
zaveržem te, prekolnem te, li grešno zalezovanje! in če ni dru-
gači, prisežem pri živim Jezusu, de v skušnjave ne privolim; —
pomagaj mi, Gospod, de se ne potopim; v te zaupam, in ne:
bom osramoten!  Tako delaj, o človek ob hudi uri, in tvoja zmaga
je gotova.

Nar močnejši stebra našiga zaupanja v Jezusa sta britkoJe -
zusovo terpljenje in visoki zakrament sv. Rešnjiga Telesa. Kaj,
skliče sv. Alfons, ko te skrivnosti premišljuje, kaj vsigamogočni

68

Bog se hoče včlovečiti , vso svojo kri 'preliti in nar brit hej ši smerti
na sramotnim lesu umreti?... In čemu ? Naše grehe zatreti ter
nas odrešiti , ki smo vender červi zemlje in puntarji zoper nje¬
govo Božje veličastvo  ! Vender to Njemu ni še dosti! On hoče
ravno tisto telo , ki ga je za nas na križu daroval , nam v živež
dati , ter se popolnama z nami skleniti  . .. Veliki Bog ! ta dvoja
skrivnost bi mogla serca vsih ljudi vneti in z ljubeznijo požgati.
To premišljevanje je sv. Bonaventura s tolikim zaupanjem do Je¬
zusa napolnilo, de je sklical: Kako bi mi zamogel on potrebne
milosti odreči , ki je za moje zveličanje toliko storil in terpel?  —
Če visoko vrednost Jezusoviga zasluženja za nas preudarimo in
nekoliko zapopademo, zares mora naše zaupanje do njega veliko,
silno veliko, neskončno veliko biti. Ravno zavoljo tega neskončniga
zasluženja za nas smemo tudi silno velikih, neskončnih dobrot
od Jezusa prositi in pričakovati. Kristjan, ko se pri visoki daritvi
svete maše znajdeš, kopo spremenjenji podob mašnik tvojigaBoga,
tvojiga Zveličarja povzdigne, se na persi terkaš in ga moliš; kaj
boš od njega prosil? Kakšnih dušnih in telesnih dobrot boš iskal
od njega, ki je vse, in vse ima? — Tvoje zaupanje naj bo veli-
koserčno do njega; in on bo velikoserčin vuslišanji do tebe. Prosi
ga velikih reči, ker on je velik, in ima ravno tako veliko, kakor
majhno v svoji oblasti. Ne prosi ga za poboljšanje eniga sarniga,
ampak za spreobernjenje več, njih veliko, vsih nesrečnih terdo-
vratnih grešnikov, zlasti tistih, ki so zdaj ravno v nevarnosti v
grehu umreti. Prosi nesrečnim krivovercam razsvitljenja, nejever-
nikam vesoljniga sveta spoznanja in spreobernjenja. Prosi toliko,
kolikoršno je tvoje zaupanje; prosi toliko, kolikor koli tvoje serce
zamore obseči; prosi neskončno velikih dobrot, ker On, ki jih deli,
je neskončin, in če ti vse da, kar ga prosiš, on za to nič manj
nima. Ko bi on na našo zaupljivo prošnjo tudi vse nadloge in
stiske vsim ljudem odvzel, ali ko bi celo nove in neslišane čudeže
delal, ko bi vse grešnike do poslednjiga spreobernil in zveličal;
bi bilo vse to še le majhno v primeri z njegovim neskončnim za-
služenjem, zavolj kteriga od njega dobrot prosimo in pričakujemo.
Prosi pa, kristjan, tacih reči, ktere so vredne tvojiga vsigamogoč-
niga dobrotnika in delivca, zlasti dušnih dobrot, in zanesi se, de
tvoje zaupanje do tolikiga Gospoda ne bo osramoteno.

In če ti on da, kar ga prosiš, kar se ti bo gotovo velikrat,
ce ne nar večkrat v življenji zgodilo; kako močno se mora tvoje

69

zaupanje do Jezusa vnovič narasti, koliko ložej boš še večih reči
in še z bolj živini zaupanjem od njega prosil; pa kako se bo vne¬
mala tudi Jjubezin v tvojim sercu do toliko dobrotniga darovavca!
Če ti on pa ne da, kar ga prosiš, ne sme tvoje upanje nič manjši
biti, ampak od ene strani le še veči, ker je več kakor gotovo, de
ti je namesto tega, kar ti tukaj po neskončni modrosti odreče, v
nebesih nekaj veliko večiga in boljšiga pripravil, ali pa že na
zemlji za drug čas odločil. V poterjenje za vse to naj nam bodo
njegove lastne besede, s kterimi nam je tudi pot določil, po kteri
nam je prositi, de bomo uslišani, ker pravi: Resnično, resnično,
vam povem , ako hote Očeta v mojim imenu kaj prosili, vam bo
dal.  (Jan. 16, 23.)

Tako terdno zaupanje pa le Bog sam zamore dati; moliti mo¬
ramo zanj, uči sv. Alfons. Z molitevjo bomo dosegli upanje, in
z upanjem tisti sladki mir, kakor ga je psalmopevec imel, ker se
veseli, rekoč: V miru bom spal in počival , ker si me ti, Go¬
spod, v upanji močno uterdil.  Amen. J.

Sedmo nedeljo po binkoštih.

»Varujte se lažnjivih prerokov, kteri pridejo k vam V ovčjih
oblačilih, znotraj so pa zgrabljivi volkovi. Mat. 7, tS.

Od lažnjivih prerokov v našim sercu.

IT

£3kaj bi nam, preljubeznjivi! v ti uri nar bolj težko djalo?
Gotovo, ako bi kdo semkaj v cerkev stopil, ki v naše serce vidi,
in nam brez prikrivanja naše grehe očitati začel. Ti si tat, ti si
goljuf; — ti si lažnjivec, ti si perlizovavec; — ti si bahač, ti si
hinavec; — ti si nečistnik, ti si prešestnica; ti si lakomen, ti si
vsim nevošljiv. Naj bi nam tako resnično naše grehe z lic bral:
v si bi se zoper njega vzdignili, in naj bi nam tudi naša vest rekla,
de resnico govori, z enim glasam bi vsi vpili, de je lažnjivec, de
ni res, kar reče, de smo nedolžni, pošteni, brez vsiga greha. Od

70

kod pa to pride, preljubi moji! de noče nobeden slab, de noče no¬
beden grešnik biti? V današnjim evangelii najdemo na to vpraša¬
nje odgovor. To stori lažnjivi prerok, ki ga mi vsi redimo v svojim
sercu, ki nam vedno prerokuje in pravi, de to kar smo storili, ni
greh, ali saj noben velik greh; de smo pa za drugo pošteni, po¬
božni, še boljši, kakor drugi; zmiraj nam kaže naše dobre dela,
in nas slepi, naše grehe pa modro zakriva. — Ali ni temu tako?
preljubi poslušavci! De, vam bo lastno serce odgovorilo, res je,
de se zmiraj za boljši štejemo, kakor smo; in raji timulažnjivimu
preroku, kakor pa Jezusovim prerokam, pridgarjem na prižnici
verjamemo. Zato v današnjim evangelii Jezus glasno kliče: Va¬
rujte se lažnjivih prerokov, v ovčji obleki, na videz vsi nedolžni
k vam pridejo, znotraj pa so dereči volkovi, ki le vašo nesrečo
želijo. Varujte se tih lažnjivih prerokov, vas tudi jaz danes glas¬
no opominjam, posebno lažnjivih prerokov svojiga serca, de oslep¬
ljeni, goljfani in nesrečni ne bote. In ravno od tih lažnjivih pre¬
rokov našiga serca želim danes kaj več z vami govoriti, s po¬
močjo sv. Duha.

1. Lažnjivi prerok našiga serca, ki ga nar bolj obrajtamo, in
nar raji poslušamo, je prevelika samosvoja ljubezen, ki vse dobro,
kar storimo, povikša, vse naše grehe pa pomanjša; ona je zvita
kača, ki ve tako lepo pregovoriti, vse olepšati, ko bi tudi še tako
ostudno in prepovedano bilo, vse opravičiti, ko bi še tako pre¬
grešno bilo; ona je napčno zerkalo, ki vse lepši kaže, kakor je
v resnici, vse najde tako modro in pravično, kakor se pri slabost-
nih ljudeh le misliti in želeti zamore; ona je kakor megla, ki nam
prikriva, de od deleč ne vidimo in ne razločimo nobene reči, ne
vidimo hribov in dolin, ne razločimo vasi in mest. Tako nam megla
samosvoje ljubezni prikriva hribe pregrehe in doline pomanjkanja do¬
brih del, mesta in prebivališe hudobije v našim sercu. — Vsak greh
je sam na sebi gerd in ostuden, in ne zasluži, de bi se za kaj
boljšiga, za nebesa vstvarjeni človek z njim pečal; in kadar v sve¬
tih urah , ko smo prav pri čisti, trezni pameti, svoje pretečene dni
premišljujemo, se nam rado prav v serce užali, če se svojih zmot
in grehov spomnimo. Rad bi se grešnik zdramil, ali njegova slaba
natura še le greh ljubi. Kaj se torej zgodi? Človeku pervi lažnjivi
prerok, ki se mu pravi samosvoja ljubezen, pristopi oblečen v

ovčji obleki, ves nedolžen, ko angel, ostudnost greha zakrije, in
grešniku reče: Zakaj si tako žalosten? saj ni tako hudo, kar si
storil; ti si se le prenaglil, si bil le zmoten, prisiljen; zdaj ne
moreš lahko v svojih okolišinah drugač; zdaj ne moreš več dru-
gač začeti. Pa saj ne misliš nič hudiga, in Boga še pri vsim tim
ljubiš, se rad postiš, moliš, v cerkev hodiš, milošino dajaš, vsako
leto svojo spoved opraviš; Bog te ne bo zavolj te male reči za-
vergel,ti si vender le boljši, kakor so drugi, drugi še huje in bolj
grešijo in vender jih Bog ne štrafa. Ne smeš na vsako besedo
duhovnov porajtati, morajo malo bolj strašiti, kakor je res.
Glejte, tako govori ves priliznjen naš prelažnjivi prerok, samo¬
svoja ljubezen; nespametin človek ga posluša, in ker se mu vera
lahka in prijetna zdi, mu verjame, in naprej spi v svojim grehu.

Pomislite nazaj v svoje pretečeno življenje, preljubi poslu-
šavci! in spomnili se bote, de ste že večkrat ravno tako, ali pa
še bolj zapeljivo tega lažnjiviga preroka v svojim sercu govoriti
slišali, in morebiti tudi vbogali. Ali ni zmotil dostikrat že tebe,
mladi kristjan, de si mislil, kaj pa je, če se tudi v ti ali uni
majhni reči pregrešim, v besedi, zoper zvestobo, v nečimurnosti,
zoper zmernost, koliko jih je, ki še vse hujši počnejo, in jaz pa
sicer nič nerodniga ne počnem, in tudi svojih dolžnost ne zamu¬
dim. Ali ni goljfal ta zviti prerok dostikrat tudi tebe, priletni
kristjan, de za storjene pregrehe poprejšnih let nobene vredne
pokore nisi storil, ko ti je rekel: saj nisi nič taciga storil, saj si
se že spovedal, saj je Bog usmiljen. Ali ni premotil že tudi tebe,
pobožni kristjan, ki rad moliš, v cerkev hodiš, in dobre dela
opravljaš, de je kakor strupen červpodjedla in spridila samosvoja
ljubezen ta lepi, obetavni sad s slabim namenam, ki ga je v tebi
budila, de bi namreč pri ljudeh obrajtan bil, de bi s tim kak do¬
biček ali službo dosegel, ali de bi se čez druge farizejsko po¬
vzdigoval in jih zaničeval. Zares marsikteriga, ko še ne spozna,
je že prekanil ta zviti prerok, in v svoje mreže dobil, in peklen¬
sko brezno je polno takih, ki so ga poslušali vse žive dni in so
prepozno spoznali, de je lažnjiva njegova beseda. — Tode če pa
enkrat svoj greh spoznamo, potem nas ta samosvoja ljubezen več
preslepila ne bo ? O taki lažnjivi prerok je prebrisan zadosti, še
tudi zdaj človeka zmotiti in goljfati. V angela luči se zdaj spre-
oberne, grešniku pokaže, de bo treba greh zapustiti, mu da solze,
de nad grehi joka, napolni njegovo serce s tavžent dobrimi sklepi,

72

ga žene clo k spovednici, de se čisto vsiga spove in poboljšanje
priseže. In za kaj stori vse to naš lažnjivi prerok, samosvoja lju¬
bezen? O, ne zato, de bi grešnika poboljšal, temuč le zato, de
bi zbujeno vest spet potolažil, in serce umiril. Po spovedi greš¬
niku reče: Glej, zdaj bodi spet potolažen, kar si storil, vse ti je
odpušeno. Grešnik se da umiriti, poprejšno hudo vest pozabi, in
v malih dneh zopet greši. Vse njegove solze so bile goljfive, vsa
spoved lažnjiva; zakaj nič ni prišlo iz ljubezni do Boga. O ko¬
likokrat so vse grešnikove solze, vse njegove spovedi le lažnjivi
preroki, s kterimi grešnik sebe tolaži, in v grehu dalje živi. O
tega Iažnjiviga preroka se, grešniki! varujte, zakaj strašno ne¬
varen vam je. Spovednica ni igrača, spoved ni za kratek čas.
Varujte se lažnjivih prerokov, Jezus kliče; varujte se jih, kličem
tudi jaz.

2.  Drugi lažnjivi prerok, ki še glasneje v našim sercu go¬
vori in nam pravi in terdi, de grešniki, ali saj veliki grešniki ni¬
smo, je naše poželjivo meso. Dvojno postavo, nam pravi sv. pismo
in nam skušnja poterdi, imamo v sebi, postavo duha in postavo
mesa, boljšiga človeka, ki je po Bogu vstvarjen, in sprijeniga, ki
je po grehu popačen; postavo Božjo, ki nas pravico uči, in postavo
hudiga nagnjenja, ki nas v pogubljenje vleče. Zato je naše živ¬
ljenje vedno vojskovanje, Kristus, ki je resnica in življenje, nas
vabi pod svoje bandero sv. križa, ter nam kaže in obeta obilno
plačilo, nezvenljivo krono, ako se bomo vojskovali. Poglavar
sveta pa nas vabi med obilno število svojih naslednikov, in nam
obeta vsiga, kar se našimu mesu, popačeni naturi, prileže. Dvojna
pridiga je, ki se na tem svetu vojskuje, ktere resnica bo obve¬
ljala? Pridiga sv. vere, ki se nam s prižnic oznanuje, in pridiga
našiga mesa, ki nam prerokuje s prižnice našiga serca. Ni je
resnice v naši veri tako dognane, tako gotove, de bi naše meso
še kaj zoper njo povedati, je utajiti ne vedilo.

O lažnjivi prerok, naše meso, koliko sijih že preslepil in
pogubil! če mi pridigujemo : Prevzetnost, baharija, gizdost

(ofert) je velik, je naglavni greli; pridiguje doma vaše meso, de
niste prevzetni, ne bahavni, ne pregizdavi; de so nove obleke le
boljši kap, bolj pripravne, de ne sme en sam se stare noše
deržati, de se ne nosite čez svoj stan, de je vse ravno prav, de
je pa drugod tudi tako, de s svojim dnarjem brez skerbi storite,
kar hočete, in vam vaše meso noče očitati, de je pod vašo neči-

murno prevzetnostjo v obleki posvetna ljubezen, želja dopasti, ne¬
čistost, in Bog ve, kaj vse je skrito; in lažnjivi prerok vašiga
mesa utaji resnico naše pridige od sv. ponižnosti. — Če mi pridi—
gujemo: Nikar ne bodite lakomni, v posvetno preveč zaljubljeni,
skerbite poprej in bolj za živež svoje duše, kakor svojiga trupla,
vam pridiga doma lažnjivi prerok vašiga mesa : De vas to vse ne
zadeva, de vi tudi Bogu ob nedeljah po zapovedi služite, de
iz nebes nikomur kruh ne pada, de ravno prav in ne preveč sker¬
bite; de Bog ne terja, de bi ravno celi dan ob nedeljah v cerkvi
bili, in Bog ve, kaj vse; in lažnjivi prerok vašiga mesa utaji res¬
nico naše pridige: bolj skerbeti za nebesa, kakor za posvetno.
— Če mi pridigujemo: Nikar se ne podajte nečistosti,ktere konec
je pogubljenje, pomislite, de so vaše trupla z Jezusovo rešnjo kervjo
drago odkupljene, čiste posode biti sv. Duha; vam pridiguje lažnjivi
prerok vašiga mesa doma: To ne more toliki greh biti; naj bi bilo
to res, za koga bi bile potem še nebesa vstvarjene; to je le člo¬
veška slabost; saj je več takih, saj nisva sama taka; se bova tako
vzela, jez zdaj ne morem drugač; se bom že še poboljšal; saj pa
druziga ničesar hudiga ne storim, saj se vsako Ietovsiga spovem,
in tavžent enakih praznih izgovorov; in lažnjivi prerok vašiga mesa
vam utaji resnico naše pridige, od čistosti, nedolžnosti. - Če pri¬
digujemo: Nevošljivost je greh, nikar ne želite škode eden drugimu,
eden drugiga nikar brez ljubezni ne kolnite, vam pridiguje vaše
meso: Jaz nisim nevošljiv, zakaj pa je sosed tako, jaz mu ne mo¬
rem dobriga reči in želeti; saj drugi meni ravno tako delajo. Ino
ako se ravno vsak dan tožbe slišijo, kako žalostno, brez vse bra¬
tovske ljubezni se med soseskami in sošedi godi, koliko iz gole
pisane nevošljivosti eden drugimu škode storijo; vender ni nobe¬
den nevošljiv, vsi so čisti in nedolžni, le drugi so vsiga krivi; in
lažnjivi prerok vašiga mesa vam zopet utaji resnico naše pridige,
de ni skorej nikjer bratovske ljubezni in postrežnosti. — Če mi
pridigujemo: Varujte se požrešnosti, pijancam je pripravljeno večno
pogubljenje, svoje meso predobro rediti, je nezdravo za truplo, ne¬
varno za dušo in v skušnjave pripravno; naglo vam pridiguje doma
meso vaše: zakaj bi nevžival, ne pil, če imam premoženja zadosti,
s svojim smem storiti, kar jaz hočem; če zapijem, svoje zapijem,
ce  ravno kolnem v pijanosti in razsajam, saj ne vem, kaj rečem
m storim, in Bog mi zameril ne bo; saj pa za drugo pošteno ži¬
vim, Bogu služim, in nobenimu krivice ne delam. Ino zopet laž-

74

njivi prerok vašiga mesa pijanca preslepi in resnico naše pridige
us taji: De pijančevanje časni in večni pekel za seboj vleče. —
Ce mi pridigujemo: Nikar ne živite z nikomur v sovraštvu, priza¬
našajte radi, bodite ponižni, in razžaljenje radi pozabite in jeze
se varujte, vam vse to tudi iz Jezusoviga evangelija skažemo;na¬
glo vam prerokuje doma prevzetno meso: jaz nisim dolžen k vsimu
molčati; on me je pervi razžalil, naj se on pride z menoj spravit;
jaz mu tega ne morem pozabiti, tega Bog od mene terjati ne more,
in naj ravno Jezus s križa drugač s svojimi sovražniki rav¬
nati uči, vse zastonj; lažnjivi prerok vašiga mesa utaji resnico
naše lepe pridige: de smo dolžni tudi svoje nar veči sovražnike
ljubiti. — Če mi pridigujemo: Nikar ne bodite tako leni v službi
Božji, nikar naj se vam ne smili ura, ki jo Bogu v čast obernete;
nikar se ne motite, de ste že dobri kristjani, če v letu eno mlač¬
no spoved opravite, in v nedeljo enkrat v cerkev pridete, vso
drugo nedeljo pa Bog ve, kje, kako in s čem dopernesete, dru¬
gač pa vse posvetno živite; de nam je ljubiga Boga vsaki dan po¬
nižno častiti, radi v mislih k njemu zahajati, vsak dan za nebesa
lepo pripravljati se; hitro vam doma vaše meso prerokuje, de je
že zadosti, kar storite, de dopolnite cerkvene zapovedi, zmiraj
moliti Bog ne terja, od molitve še ni nobeden obogatel, kdo bi tako
živel; nedelje in prazniki so za dobro voljo in kratek čas, in
tako dalje, in zopet mora naša in Jezusova pridiga oglušiti, laž¬
njivi prerok vašiga mesa resnico naše pridige utaji.

Glejte, preljubi moji! tako ste si vselej naša pridiga, in pridiga
lažnjivih prerokov v vašim sercu nasprotne. — Na vas pa je ležeče, nas
vbogati, ali pa glas svojiga mesa poslušati. O lažnjivi preroki va¬
šiga serca! ki vas le za nebesa hočejo goljfati; de bi pač raji nas,
kakor nje poslušali. De je naša pridiga beseda Božja, ste prepri¬
čani; ali je pa glas vašiga mesa tudi glas Božji, je zlo zlo dvo¬
miti! Lahko je zamerkati, kar sim govoril; nikar torej naglo ne
pozabite, temuč še doma na tihem vsak za se pomislite, ali je res
tako, ali ne? Morebiti se bo potem zgodilo, de bote z bolj poniž¬
nim seream vse pridige poslušali, in vsako pridigo le vsak nase
obračali, in nam raji verjeli; k čemur nam Bog svojo gnado daj!
Amen.

K—.

- « w q B* 8> <gss- —■

76

Osmo nedeljo po binkoštih.

Daj odgovor od svojiga hiševanja. Luk. 16,

Povračevanje in popravljanje krivice.

fr

JMlsrivični hišnik v sv. evangelii je bil dvakrat krivičin. Per-
vič je gospodovo premoženje zapravljal; drugič je ta goljuf dolžne
pisma gospodove prenaredil in pomanjšal, ter je v svoji zvijači mislil,
de bo to njemu v delež prišlo, kar je gospoda ogoljufal. To zvito
goljufijo je gospod zvedi). Gnusila se mu je ta še na vse zadnje
storjena krivica, pa čudil seje  nad njegovo bistroumnostjo; po¬
hvalil je njegovo znajdeno glavo, si v sili pomagati, pa grajal je
njegovo pregrešno djanje, kakor se kterikrat sodniki čudijo nad
bistroumno zvijačo tatov in razbojnikov, za to jih pa vender ravno
tako ojstro po zasluženji strahujejo. Modro je skerbel ta goljuf
in tat za časno premoženje, ali za nebeško mu ni bilo mar. To¬
rej pravi Jezus z začudenjem, kako de so otroci tega sveta, otroci
teme, za svoje hudobije in krivice veliko modrejši mem otrok, ki
nebeško luč ljubijo, za njih zveličanje. Pa tudi le v dopernašanji
krivice so otroci tega sveta tako umni in prebrisani, kakor uni
hišnik v sv. evangelii, kadar se pa nekoliko k otrokam luči začno
obračati, so pa pogosto v povračevanji in popravljanji krivice tako
neukretni, kolikor so v njenim doprinašanji urni in umni bili, —
ali pa se le take delajo iz zvijačnosti, de bi se povračevanju in
popravljanju škode odtegnili. V svoji navajeni bistroumni zvijači
si prizadevajo spovednika in svojo vest premotiti in zviti, de bi
jim povračila ne naložil; goljufajo pa vender le sami sebe, ker
spovednik v ti reči ne more nikomur dolžnosti odvzeti, de bi ne
bil zavezan popravljati kar je škode storil; ker nepremakljive so
Jezusove besede: „Povem ti , ne pojdeš od ondot, dokler posled-
n Jiga vinarja ne plačas\ a  Ker se pa veliko krivice na svetu zgo-
in bo sodba Božja zavoljo krivice tolikanj tenka, bomo nekaj

76

maio 'premislili, kako se mora krivica in storjena škoda povra-
čevati in popravljati.

Veliko hudih butar si nepremišljeni ljudje na svojo vest na¬
kladajo, ktere le težko in neradi odkladajo, desiravno jih hudo
težijo; ena zmed nar težjih pa je krivica, ki jo človek komu stori.
Kdor je komu krivico stori!, kakor koli si bodi, ta krivica tako
dolgo ostane na njegovi vesti, dokler ni poravnana, in vse kliče
ubogimu grešniku: „Ti moraš to in to krivico poravnati , ako ho¬
češ milost pri Bogu zadobiti 11 .  Tako človeku kliče njegova vest
in lastna pamet,  tako mu kliče človeška , tako Božja postava , in
ne le pri Bogu, ampak že tudi pri ljudeh človeka sramota in stra¬
hovanje čaka, ako se zve, de je komu hudovoljno krivico delal.
Kdor je tedaj krivico delal, on zraven tega, de se za svoj greh
pokori, mora tudi vso storjeno krivico popraviti; pa ne le samo
krivice popraviti, temuč tudi vso storjeno škodo, ki iz une stor¬
jene krivice izhaja, mora poravnati in nadomestiti. Tako še le bo
opravičen pred neskončno pravičnim Bogam in umirjen v svoji ve¬
sti. De je krivičnik tako povračevati in popravljati dolžan in za¬
vezan, nas določno uči Bog sam v sv. pismu. Že v stari zavezi
je Gospod zapovedal, rekoč: „Ako bo kdo njivo ali vinograd po¬
škodoval, in bo spustil svoje govedo , de ptuje popase, kar ima
dobriga na njivi ali v vinogradu, bo povernil , kolikor je škoda
cenjena. (2.  Moz. 22,  5 .j  Za eniga ukradeniga vola je moglo
povernjenih biti pet volov, in za eno ovco štiri ovce; kakor je
tudi Cahej rekel Kristusu: „Ako sim koga kaj goljufal, bom po¬
vernil čveterno u .  In sv. Avguštin uči: Kdor ptuje reči ne po-
verne , ko jo z umore poverniti, ne dela pokore, ampak hinavče-
va, in ko bi jo tudi resnično delal, ne bo greh odpušen, ako se
ne poverne ukradeno.  — Že to bi moglo vsakimu krivičniku za¬
dosti biti, ga zbuditi ter nagniti, de svojo krivico poravna, ker
se pa njih veliko le težko in počasi zaveduje, de je to ali to stor¬
jena krivica, ktero je dolžan popravljati in popraviti, hočemo to
dolžnost še nekoliko bolj razdrobiti.

Kdor je svojimu bližnjimu kako krivico storil,  bodi si s
tatvino, z ropam, z goljufijo, pri meri, vagi, bodi si kakor koli
drugači; je dolžan in zavezan vse do čistiga popraviti in pover¬
niti. Tudi mora iz une škode zastani dobiček nadomestiti, in pa
novo škodo poverniti, če je ktera iz une storjene krivice izhajala.

77

Ko bi p. kdo kmetu živino ukradel, s ktero je polje obdeloval,
ali drug zaslužek ž njo imel, in bi uni potlej mogel živino za pla¬
čilo najemati, ali pa bi škodo terpel, ker bi polje neobdelano za¬
stalo, ali bi mu zaslužek odšel, ki ga je z ukradeno živino sicer
pridobival; potem takim je tat dolžan in zavezan, ne le ukradeni-
ga živinčela poverniti ali plačati, ampak tudi še vso škodo in za¬
stani dobiček poravnati, kar je zavoljo ukradene reči okradenec
terpel, in tako še le zamore svojo vest utolažiti in odpušenja greha
od usmiljeniga Boga pričakovati.

Kdor je po krivici, zvijači, goljufii, s silo, iz sovraštva, ne-
vošljivosti ali sicer hudovoljno drugimu kak dobiček odvernil,  de
ga ni dosegel, in bk ga sicer dosegel bil; taki je dolžan poverniti,
kar je unimu odtegnil, in tudi še daljno škodo popraviti, če ktera
iz une perve krivice izhaja, de bo utolažil svojo vest in zamogel
odpušenje svojih grehov zadobiti. Ako bi p. pošteniga posla hu¬
dovoljno obrekel, de bi službe, ali delavca, de bi dela ne dobil
in s tem škodo terpel, mu je dolžan dobro ime poverniti pa tudi
škodo poravnati, kolikor je je s tem terpel, ko je mogel zavoljo
njega nekaj časa brez službe ali brez dela biti. Sv. Ignaci  nam
je lep zgled zapustil, kako skerbno naj si človek prizadeva po¬
ravnavati, kar je v svojim življenji napčniga storil. On in njego¬
vi tovarši so v mladih letih po noči v nekim vertu sadje tresli, in
njih greh je še to stežilo, de je bil nek nedolžin namesto unih ob¬
dolžen in tudi strahovan. To je sv. Ignacja grozno peklo, ko je
jel bolj spoznavati, in je sklenil, storjeno hudo popraviti, kakor
bo le mogoče. Gre v svojo domačijo in začne male keršan-
skiga nauka učiti, odrašenim pa pridigati. Ker je bilo pa silo
ljudi, je mogel pod milim nebam učiti, in veliko jih je splezalo
na drevesa, de so ga vidili in slišali. Že pri pervi pridigi ugleda
med množico tistiga, kteri je zanj po nedolžno terpel, — in kar
naravnost je vpričo vsili povedal, kaj se je bilo v unim vertu zgo¬
dilo, in de je bil uni nedolžin, on pa zadolžen, ga je priserčno
za zamero prosil, in dal mu je za krivico, ki jo je terpel, dve
pristavi, ki ste bile njegova last.

Kdor je komu drugimu zapovedal ali ga prisilil , kako kri¬
vico ali škodo storiti,  je sam dolžan in zavezan krivico poravnati
in škodo popraviti. K takim se štejejo p. gospodarji, ki otrokam
ali pa poslam ukazujejo in jih silijo na ptuje po derva, po pičo
za živino, po sadje ali druge reči hoditi, ali slabo blago za do-

bro prodajati, goljufijivo mero ali vago dajati, pri točenji vodo
med vino, ali pri prodajanji vodo med mleko mešati, in še veliko
druziga enaciga. Kako težko je take reči poravnavati, zlasti ker
so v tacih okolišinah še tudi s pohujšanjem sklenjene; in vender
morajo biti, kolikor je moč popravljene, de bo krivičnik zadobil
odpušenje grehov in mir vesti.

Kdor je komu svetoval , ali ga učil , mu pot pokazal, kako
de naj škodo ali krivico stori;  on ima pluj greh in je dolžan in
zavezan tudi škodo in krivico popraviti, ako je uni, ki jo je sto¬
ril, ne more, ali iz hude volje noče popravljati, ali pa če ga več
ni, de bi popravil. Ko bi bil p. sosed soseda naučil, kako naj
zvije, de bo krivično pravdo dobil, in še le potlej ko je krivična
pravda končana, bi se jel kesati, de ga je zapeljal, ter se po¬
koriti za pregreho; taki je dolžan, svojiga soseda svariti, de naj
krivico popravi, in tako dolgo ne sme prejenjati in počivati, de
uni spet svojo pravico doseže, kteri je krivico terpel. Ako bi bil
pa uni, ki je krivično pravdo dobil, ta čas v revšino zašel, ali
de, kakor si bodi, on sam krivice ne popravi, jo je dolžan ta po¬
pravljati, kteri je s hudobnim svetam njen začetnik bil, — ako
želi odpušenje grehov in mir vesti doseči. Vender pa sme taki
povračilo tir jati od uniga, kteri je bil sam s svojimi rokami kri¬
vico storil, in za kteriga je on kakor nadraživec ali zapeljivec
povračeval in popravljal.

Kadar se več hudovoljnesšev združi, kako krivico ali škodo
storiti, in jo doperneso,  postavim de gojzd zažgo ali posekajo, hišo
ali cerkev obropajo, travnik popasejo, ograjo po krivičnim podero
ali vodo zapro, in kar je enačili krivic; v tacih okolišinah so vsi
skupaj — vsi za eniga in eden za vse — dolžni krivico poprav¬
ljati. Ako so namreč vsi spokorni ter pripravljeni škodo poprav¬
ljati, je mora vsak svoj del poverniti in popraviti, kolikor njega
zadene. Ako pa nekterih ni, ali nočejo povračevati, so njih to-
varši dolžni to opraviti, imajo pa pravico od unili povračila tirjati
za toliko, kolikor jih zadeva. In ko bi se tudi le en sam tacih
na boljši obernil, ali sam pri nepopravljeni škodi še živ bil, je
dolžan in zavezan vso krivico popraviti, ako hoče odpušenje pri
Bogu in mir vesti zadobiti. Pravica pa mu ostane od tovaršev
hudodelstva povračila za njih delež tirjati in vzeti, akogazamore
zadobiti. Mislimo si, de so trije hudovoljneži planili nad hišniga
gospodarja, ga pretepli in tako poškodovali, de let’in dan ne more

?9

delati, ko je poprej sam sebe in vso deržino s svojim delam sam
preživil in si zraven tega še vsako leto nekaj gotoviga prihranil;
v tacih okolišinah so uni dolžni njega in deržino prerediti, mu vse
poskerbeti in plačati, kar bolezin vzame, in še tudi za njegovo
terpljenje kaj dati, ako to od njih tirja, — ako hočejo odpušenje
pri Bogu in mir vesti zadobiti. In ko bi se bilo postavim tudi na¬
merilo, de bi bila dva mertva ostala, ko se je gospodar v sili in
po pravici branil, je uni tretji dolžan sam vse to povračilo na se
vzeti, de bo svojo vest v pokoj spravil.

Kteri h krivici 'pomagajo , ter p. pri tatvini, ropu, goljufii itd.,
kakor pravijo, Žakelj derže, taki so dolžni in zavezani škodo po¬
praviti, če je uni ne popravijo, kteri so bili pri ti reči poglavitni
hudodelniki. Ako si tedaj ti, kristjan, kje ukradene reči vedama
kupoval, hranil, tatovarrf prodajal, ako si p. od zapravljivih otrok
kupoval obleko, ki so jim jo starši napravili, ali reči, ki so jih
doma staršem kradli, od deržine kaj jemal, kar je gospodarjem
izmikala itd., si ti sam z unimi vred tat, in si dolžan in zavezan,
ukradene reči lastnikam poverniti, ko bi tudi od tatu, ki si mu po¬
magal, za to nič ne dobil. Ako pa ukradenih reči, ktere si od
njih jemal, samih več nimaš, si dolžan škodo popraviti, kolikor so
bile vredne, ako od drugod ni povernjena; zakaj ko bi ne bilo
skrivavca, pomagavca, prekupovavca, bi tudi ne bilo jemavca. Če
si ti p. gostivničar (birt) od pivca kaj ukradeniga ali kaj druziga,
kar ni prav za prav njegovo, za vino vzel ali sicer od njega ku¬
pil, si zavezan tatvino lastniku odrajtati, ne pa tatu, če tudi sam
zato nič povračila od pijanca ali krivičnika ne dobiš, od kteriga
imaš sicer pravico povračilo tirjati; to moraš storiti, če ni kje tat
sam že poprej svoje krivice popravil; to moraš storiti, ako se
hočeš z Bogam spraviti, ter za svoj greh v zakramentu svete po¬
kore odpušenje zadobiti.

Krivico poverniti , kristjan, moraš unimu , komur je storje¬
na.  Le takrat, kadar bi bil p. tisti že mertev, komur se je kri¬
vica zgodila, jo gre povračati njegovim otrokam ali dedičem (er-
bam); ako pa nikogar za seboj nima, se morajo s krivičnim de-
naram ali blagam dobre dela opravljati, de se izidejo unimu ranj-
cimu v prid, ki je krivico terpel.

Ako si p tujcu , ali sploh takimu krivico storil, ki ne veš , kje de
je,  ali če blago ali denar po krivici pri sebi imaš in ne veš , od kodi de
je,  je tvoja dolžnost, najpred skušati lastnika zvediti. Ako ga pa ne

80

moreš zvediti in tudi upanja ni, de bi se zvedi), moraš krivično reč med
uboge razdeliti, ali pa druge dobre dela v namen tistiga opravlja¬
ti, čigar je bila krivična reč. Ako saj za kraj lastnika veš, vcn-
der ne veš človeka, ali ga morebiti tudi ni več, in tudi njegovih
svojcov ne; moraš krivico njegovi soseski poverniti ali pa dobre
dela v njegov namen opravljati, dokler je kaj taciga premoženja.
Kdor je več ljudem krivico delal, mora tudi ravno tistim povrače-
vati; če to ni mogoče, pa saj tistimu kraju ali soseski, kjer je
poprej ljudem sploh krivico delal. Ce si p. ti, kristjan, kakor go-
stivničar, mesar, štacunar ali drugačneji kupec, kaj časa z
lažnjivo vago, mero, s skaženim blagam ljudem krivico delal, in
ne veš ravno kterim in kolikim je storjena, je tvoja dolžnost, lju¬
dem iz tistih krajev tako dolgo boljši mero ali vago, blago ali
vino itd., bolj po ceni dajati, de se storjena krivica pri nekaki spo¬
dobni meri poravna, — ako hočeš svojo vest potolažiti in milost
pri Bogu zadobiti. Ako pa več ne kupčuješ, ne točiš itd., moraš
pa drugači, p. z denaram, tistim soseskam ali vasem in krajem
škodo poverniti, kterih prebivavce si poprej goljufoval ter jim kri¬
vico delal.

Kdor je več ljudem krivico delal , in ne more vsiga 'pover¬
niti , je dolžan tistim narprej plačevati, ki pervo pravico imajo,
ali so saj bolj potrebni. Ako imajo vsi enako pravico ali so vsi
enako potrebni, naj po razmeri vsakimu nekaj za zdaj poverne,
po tem pa naj si z vso močjo prizadeva, de v zmožnost pride,
tudi drugo še zastalo škodo popraviti. Ako so sploh toliki zaderž-
ki in stiske, de se ne da na enkrat storjena krivica poravnati,
jo mora krivičnik sčasama poravnavati, dotle de je vsa poprav¬
ljena. To je pa le tačas pripušeno, kadar krivičniku res ni moč
precej poverniti. Nameri se tudi, de ima kdo nevedama kaj ptu-
jiga v svojim posestvu , p. njivo, blago, orodje itd.; takimu je
dolžnost, ptujo reč precej lastniku zročiti, ko se prepriča, de on
sam nima do nje pravice.

Ako kdo vpraša, na kterim kraji de mora poverniti,  ali kam
povračevavec denar ali krivično blago djati, de bo svojo dolžnost
spolnil in vender pri dobrim imenu ostal; je vediti, de na takim
kraji, kjer bo lastniku res brez škode v roke prišlo. Ako se ta¬
čas zgubi ali poškoduje, bi mogel krivičnik to terpeti; sicer pa
mu je pripušeno na skrivnim poverniti, ker mora tudi za svoje
dobro ime skerbeti. Ko bi bila pa škoda očitno storjena in ne

81

na skrivnim, bi mogel tudi očitno popravljati, de s tem poškodo¬
vanimi! zadosti in tudi storjeno pohujšanje popravi.

Vse lahko in večkrat res se pa nameri, de taki, ki je škodo
ali krivico delal, nima s čim pokracati  in popravljati, in to je za
praviga spokornika okolišina, ki njegovimu sercu nezmerno težo
dela; on mora pripravljen biti, škodo povernili najpred ko mu bo
mogoče, in k Bogu zdihovati, de bi mu k temu pomočke dal.

Iz tega, kar je bilo rečeno, vidiš, preljubi kristjan! de po¬
pravljanje krivice in škode po Božjih in cerkvenih postavah gre
na tanko, in temu se ni čuditi, ker je sam Jezus rekel hlapcu, ki
ni mogel dolga poplačati, de ne pojde iz ječe, dokler poslednjima
vinarja ne plača.  Ako si morebiti v tacih ali enačili rečeh za¬
motan, posvetovaj se s svojim spovednikam, kteri ti bo po tvojih
posebnih okolišinah in zadevah še bolj na tanko določil, kaj ti je
storiti in kako popravljati, de s kako krivico na vesti ne stopiš
ob smertni uri pred tanko sodbo Božjo.

Pa marsikteri morde misli: Sej sim bil  «e odvezan , ko sim
se te in te krivice spovedoval, torej mi ni treba povračevati. O
kako močno se motiš, ako to misliš, moj kristjan! Spovednik te
zamore od greha odvezati, od tega pa, de bi ne bil dolžan kri¬
vice popravljati in škode povračevati, te noben spovednik na svetu
ne more odvezati, in ako si bil odvezan, ko si se kake krivice
spovedoval, ti je spovednik le s to pogodbo zamogel odvezo dati,
de si boš na vso moč prizadeval povernili in popraviti, kar si kri¬
vice ali škode storil. —

Velikrat se lakomni in posvetni ljudje tudi s tem izgovarjajo:
Ko bi jest ne bil vzel, bi bil vzel pa drug; ko bi ne bil jest tat¬
vine kupil, bi jo bil pa drug; ko bi jest zapravljivimu sinu za
blago ki ga je doma kradel, ne bil dal piti, bi mu bil dal pa drug,
in še veliko taciga, in se slepijo, de niso dolžni poverniti. Kako
prazin in nespametin je ta izgovor! Zato tedaj ker so drugi pri¬
pravljeni krivico delati, meniš, de krivica jenja krivica biti? de
greh ni več greh? de zapoved Božja več ne veže, ker jih je do¬
sti, ki ji nasproti delajo? Kdo te je takiga keršanskiga nauka
učil? Jezus že ne, kteri je rekel: Nebo in zemlja bo prešlo ,
moje besede pa ne bodo prešle!  Ali mar: „ne kradi a  ni beseda
Božja? Kako prazni in nespametni de so taki izgovori in de člo¬
vek sam drugači misli, ko do resnice pride, vidimo tudi iz nasled-
nje prigodbe, ktero nek učenik (Verine) pripoveduje. Vojak

6

82

pride nekdaj ubogi ženi tele poropat. Nesrečna žena se začne
jokati in mu reče: „Oh zakaj hočeš meni ubogi edino kar imam,
še to slabo tele vzeti?" Uni reče: „Če ga ne vzamem jest, ga bo
pa drug vzel," in neusmiljenež ga seboj odpelje. Kmal po tem
je bil vojak na vojski hudo ranjen, in v njegovih ranah so ga nar
strašnejši sanje nadleževale. Enkrat se mu je zdelo viditi hudob-
niga duha, kteri ga je tako neusmiljeno zdeloval in pretepal, de
se Bogu usmili. Nesrečni bolnik ga milo vpraša: „Zakaj me te¬
peš?" Uni pa mu odgovori: „Ako te jest ne tepem, te bo pa drug
tepel". Pri teh besedah mu je precej v misel prišlo, kako nečlo¬
veško in terdoserčno je bil ubogi ženi z enakim izgovoram tele
ugrabil, in kar naravnost je povernil storjeno krivico. Zdelo se
mu je namreč, de so te sanje svarjenje Božje ter se je bal, de
hi se v večnosti v resnici ne spolnovale. Nikoli nobeden se tedaj
ne izgovarjaj, rekoč: „Ako jest tega ali tega krivičniga ne sto¬
rim, bo pa drug storil,  ker taki prazin izgovor ne bo nikoli ni¬
komur dolžnosti krivico popravljati odvzel, in ne bo nikomur odver-
nil zasluženiga strahovanja.

Nikar ne reci: Bom pa za tiste molil, Merim sim škodo
storil, bom za sv. maše, ali vbogajme dal, ker povračevati mi je
težavno !  Vse to je prav in dobro, ali pred vsim nar pred moraš
škodo poverniti in krivico popraviti tistimu, komur si jo storil.
Moli tudi noč in dan, „Bog krivičniga ne usliši ,“ krivičnik pa
ostaneš, dokler krivice ne popraviš, kolikor koli ti je mogoče.
Sveta maša ima nezmerno veliko vrednost, vender pa te ne more
odvezati dolžnosti storjeno krivico poravnovati. Dobro in dolžnost
je vbogajme dajati, vender milovšina tvoje krivice ne more zbri¬
sati, in krivično blago, če še toliko vbogajme razdeliš, bo le še
vpilo: „Unimu, unimu me poverni, komur je krivica storjena ,!"

Ne izgovarjaj se, de bi se utegnilo razglasiti in bi ob do¬
bro ime prišel.  Ako ne moreš še pred spovedjo sam skrivaj urav¬
nati, zroči to reč skerbnimu in znajdenimu spovedniku, kteri bo
gotovo pot našel, de se bo z ohranjenjem tvojiga poštenja pover-
nilo. — Veliko se jih izgovarja: Ne morem škode popraviti, ne
morem ukrudeniga poverniti.  Pri tem izgovoru dobro pomisli,
kristjan, če si boš upal tudi pred sodnim štolam to reči ali ne,
de bi obveljalo; zakaj človek, kteri ima terdno in resnično voljo,
veliko premore; in če ne moreš zdaj, skusi in trudi se na vso
moč, de boš zamogel čez kaj časa. Če pa res nikakor ne moreš,

83

pokoro delaj in zaupaj v usmiljeniga Boga, de bo tvojo dobro
voljo sprejel za djanje. Varuj in varuj se pa, de se na to ne za¬
našaš in tako dolgo uganjaš, de na zadnje nimaš ne s čim živeti,
ne s čim svojih krivic poravnavati, zakaj sodba Božja je natančna,
in krivice strašno tiše, če mora človek z njimi obložen v več¬
nost iti.

Za to tudi ne reci: Bom že poznejši s priložnostjo pover-
nil in popravil.  To nar rajši toliko velja, kakor nobenkrat ne.
O koliko grešnikov je že s tem izgovoram spovednika nalagalo in
samih sebe ogoljufalo! Po zadobljeni odvezi spet rada vest za¬
dremlje, in ne de bi se povračevalo, se še nove krivice na stare
nakladajo — tako dolgo, de v krivice zakopani človek nad po¬
pravljanjem in nad svojim poboljšanjem obupa, in se v stan pre¬
grozne dušne oterpnosti pogrezne, česar nas Bog obvaruj!

Iz vsiga, kar je bilo rečeno, si se prepričal, o kristjan! ka¬
ko terdo te dolžnost veže, krivice popraviti, ako si ktere v svojim
življenji dopernašal, ker brez tega ne moreš odpušenja grehov,
ne moreš pokoja svoje vesti, ne moreš večniga veselja doseči;
ker brez tega te ne more večne nesreče rešiti ne tvoja molitev,
ne tvoje dobre dela, ne post in zatajevanje, ne terpljenje in bo¬
lečine, ne spovedi in obhajila, ktere so božjeropne, ako jih oprav¬
ljaš z veliko krivico na vesti, ktere nočeš popraviti in odpraviti,
ko bi vender to storiti zamogel. O kolika nespamet in slepota!
zavoljo goljufljiviga denara ali trohljiviga blaga svojo dušo pro¬
dati, in prodane s povračilam odkupiti ne hoteti! In ker pri tem
tudi vsi izgovori nič ne morejo pomagati, skleni si torej, ako si
kdaj kje kako krivico ali škodo storil, de jo boš z Božjo pomočjo
nar pred ko bo moč popravil, zraven tega pa tudi pokoro delaj
za svoje grehe. In potem bodi prepričan, de bodo veljale tudi
tebi besede sv. pisma: „Ako hudobnež zastavo nazaj da , poro-
pano poverne in po zapovedih Božjih živi, zares! on bo živel
in ne bo umerl a .  Amen. J.

84

Deveto nedeljo po binkoštih.

„Kadar se je Jezus približal Jeruzalemu, in je mesto ugle¬
dal, se je nad njim razjokal“. Luk. 19, 41.

Zakaj se Jezus še današnje dni nad svetain joka?

££adar je Jezus zadnjikrat k velikonočnim praznikam v Je¬
ruzalem šel, je blizo mesta na nekim griču z apostelni se use¬
del. Pred njegovimi nogami je ležalo lepo Jeruzalemsko mesto.
Vse je živo, in se veselo giblje po mestu; imenitno v nebo kipijo
visoke hiše, začudeno pa oko ostermi nad prelepim tempelnam, ki
so ga stari Judje 46 let zidali, in ki ga na svetu enakiga zidovja
ni bilo in ga tudi še zdaj ni. Dolgo gleda Jezus zamišljen na Je¬
ruzalem; ali na enkrat se mu v serce užali, in milo se nad mestam
razjoka, ter reče: O nesrečno mesto! de bi saj te dni še spoznalo,
kar je v tvojo srečo! ali skrito je zdaj pred tvojimi očmi! — Res
nesrečno mesto, de ni spoznalo, kar mu je v njegovo srečo! Tri
leta je učil Jezus, in Jeruzalem ni spoznal. Še nikdar ne videni ču¬
deži so se godili, in Jeruzalem ni spoznal. Mertvi vstajajo na Je¬
zusovo povelje, in Jeruzalem ni spoznal. O nesrečno mesto! se
torej Jezus joka, ker v duhu gleda strašno šibo, ki bo v kratkih
letih čez Jeruzalem prišla. Kakor studenci bo tekla po mestu pre¬
lita kri, na tavžente in tavžente od glada jih bo umiralo, ostale
bo kuga morila. Jok in stok se bo razlegal do nebes, ali pravič¬
ni Bog ga poslušal ne bo. V neznanim plamenu se bo v prah
spremenilo vse mesto, še kamen na kamnu ostal ne bo. To vse
gleda Jezus v duhu, in se milo joka nad mestam, ki ne spozna,
kar je njemu v srečo!

Preljubeznjivi! In če danes Jezus, kakor nekdaj na Jeruza¬
lem, iz nebes doli na našo zemljo, na ta svet pogleda, kako mi¬
slite, de mu je pri sercu? Jaz mislim, in zlo se mi zdi, de se ne
motim: Jezus gleda tudi danes žalosten na našo zemljo, kakor ne¬
kdaj na Jeruzalem, on gleda na nas in se joka. Zakaj? na to
Vprašanje vam bom danes odgovoril s pomočjo sv. Duha,

85

1. Zakaj se joka Jezus nad Jeruzalemam? Se jokapervič nad
Jeruzalemskim mestam, ker ga za Mesija spoznati, mu verovati
ni liotlo. Z veseljem poslušate vi evangeljske nauke brati; ali iz
Jezusovih Božjih ust jih je slišalo Jeruzalemsko mesto — in jih
verovalo ni. Z veselim začudenjem poslušate vi od Jezusovih ču¬
dežev praviti; z lastnimi očmi jih je gledal Jeruzalem, in ganilo
ga ni. Misel vam ostermi, kadar slišite, kako Jezus mertve k
življenju obuduje, pred seboj je vidil Jeruzalem zbujene mertve
hoditi, in vender veroval ni. Slepota Jeruzalemskiga mesta je, de
danes žalosten Jezus na-nje gleda, in se joka. — In tako gleda
Jezus tudi žalosten na nas doli in se joka. Kakor nekdaj Judam,
še tudi vam ljubi Jezus vsako nedeljo iu vsak praznik po svojih
namestnikih svoje svete nauke .oznanuje, naj bi po njih živeli, in
tu in tamkej srečni bili. Vi poslušate, ali ne verujete; ne spoznate,
kar je k vaši sreči. Kakor nekdaj v Judeji, se še tudi danes pred
nami na našim polji, v naših hišah čudeži ljubezni in milosti Bo-
žje godijo, s kterimi nas Jezus prepričati želi, de je naš prijatel,
de le naše sreče hoče. Čudeže gledamo, in vender ne verujemo,
ne spoznamo, kar je v našo srečo. Mertvi so na Jezusovo po¬
velje vstajali, in pred Judi hodili. Tudi mi tukaj vidimo vsak
dan grešnike žalostno umirati, tam velike grešnike se poboljšati,
od mertvih vstajati. Grešniki umirajo v večno smert; mertvi na
duši vstajajo, in veselo med nami Boga častijo. Mi gledamo, in
vender ne verjamemo, in terdovratno spimo v svojih grehih. To-
likrat tudi tebe Jezus budi in kliče, de bi spoznal, kaj ti je v zve¬
ličanje, pa ne porajtaš v svoji slepoti. V slabe drušine te vabijo,
veselje ti obetajo medsvetam; še si nedolžin in svari te še vest,
pa ne veš, kaj imaš, in koliko utegneš zgubiti; o de bi pač spo¬
znal, kaj je v tvojo srečo. — Huda bolezen te zadene, tvoje ljube
ti smert odvzame, revšina in pomanjkanje te stiska, pa vse le, de
bi te Bog nečimurnost sveta spoznati učil, de bi te iz mlačnosti
prebudil, in za sveto življenje oživil; o de bi pač spoznal, kaj je
tebi v zveličanje. — Starši te svare zavolj slabih navad, spoved¬
nik ti serčno priporoča potrebnih pripomočkov spreobernjenja, pa se
te tako malo njih glas prime; o de bi pač spoznal, dokler je čas,
kaj je tebi v zveličanje. Morebiti zdaj ali nikoli; zdaj te budi Je-
zus z milo besedo dobriga pastirja, zdaj te kliče kakor ljubeznjiv
prijatel; morebiti tega preserčniga glasu več zaslišal ne bos.

^daj ali nikoli; zdaj ti pred oči stavi nesrečo Jeruzalemskiga me-

86

sta, de bi te ptuja nesreča modrosti učila in ti oči odperla. (3e ne,
bo naša sodba zavolj slepote tako gotova, kakor pri Jeruzalemu.
O strah in groza pred tako slepoto, pravi sv. Avguštin, ktero le
Bog sam ozdraviti zamore. O dobrotljivi Jezus, ki se imenuješ
luč sveta, in želiš, de bi vsi k spoznanju resnice prišli, odvzemi
mreno od naših oči, de vidimo, kaj je nam v zveličanje; obudi v
nas saj želje po tim spoznanji, de kakor evangeljski slepec
kličemo: Gospod, stori, de vidimo! O dušna slepota! pervi vzrok
Jezusovih solz! Mi slišimo, in vender ne verjamemo; zato gleda
Jezus žalosten na nas, in se joka.

2 .  Drugi vzrok, de Jezus nad Jeruzalemam joka, je, ker
vidi, v kaki strašen greh bodo Jeruzalemčani padli, ker njemu ne
verujejo. On gleda doli na Jeruzalem, na imenitni Pilatužev dvor,
in v duhu vidi Judovsko množico pred hišo stati, ki vpije: Na
križ ž njim! na križ ž njim! Ta grozoviti greh Jezus v duhu vidi,
in nesrečni Jeruzalem se mu v serce smili, on se joka. Pred seboj
gleda strašno Golgato; in na nji že vidi v duhu kervavorudeči
križ, na kteriga od nehvaležnih Judov pribit umiral bo. Vidi, kako
Judje okoli križa po hudičevo veseli stojijo, ga kolnejo, in pra-
vičniga Boga za šibo prosijo. Ta greh Jezus v duhu gleda, Jeruza¬
lem se mu smili, in on se joka. In tako gleda Jezus tudi na nas, vidi
v kakšne grehe bomo padli, ker mu verovati nočemo; on gleda da¬
nes naše prihodnje grehe, in mi se mu v serce smilimo, in on se joka.
Glej preljuba mladost, keršanski mladenči in dekleta! kakor koklja
pod perute zbira mlade svoje, tako je vabil Jezus tebe pod pe-
rute svoje ljubezni, de bj te greha obvarval; zdaj te je klical po tvo¬
jih skerbnih starših, zdaj po svojih namestnikih, pridgarjih in spo¬
vednikih, zdaj s sv. bukvami, ki jih bereš; ali ti Jezusu ne verja¬
meš, njegoviga svarjenja si k sercu ne vzameš; brez premislika
znanje delaš, brez premislika v nevarne in grešne priložnosti ho¬
diš, poželenju svojiga serca ničesar ne odrečeš, v skušnjavah v
Jezusove rane se ne skriješ. In on vidi že v duhu naprej, kako
boš v greh zapeljana, kako mu s svojim nečistim greham novo
ternjevo krono pleteš, in na nedolžno glavo polagaš. On vidi tvoj
prihodnji greh, in ti se mu v serce smiliš, in Jezus se joka. Je¬
zus gleda pa tudi na vas, keršanski starši! vidi, kako tudi vi za
njegove sv. nauke ne marate, brez Boga le po svoji lastni termi
živite in ravnate. On vidi pa že tudi v duhu naprej, ravno ker
na njega pozabite, kako sami pregrešni tudi svojih otrok greha

87

varovali ne bote; kako jih bote, namesto krotiti in kaznovati, le
razvajali; namesto poboljšati jih, le pohujšali. Kako bote svoje
otroke, namesto proti nebesam jih voditi, le proti peklu jih peljali.
On vidi vaše prihodnje grehe, vidi tudi grehe vse, v kterih bojo
vaši otroci živeli, in kterih bote vi krivi. On gleda vašo nespa¬
met, vaše grehe; vi se mu smilite, in Jezus se joka. Jezus gleda
in vidi toliko pohujšanja tudi po keršanskim svetu, ki ga tako brez
pomislika dajejo prederzni kristjani z gerdimi besedami, z nespo¬
dobnim zaderžanjem , s pregrešno nošo, z veliko zanikernostjo v
dušnih rečeh, vidi pa tudi brez števila grehov, ki bodo kakor
strupen sad iz tega pohujšanja zrastli, in jih toliko še zdaj ne¬
dolžnih, nesrečnih storili; vidi se to ostudno pohujšanje dalje širiti
in množiti, ko bodo zdanji pohujšljivci že zdavnej obsojeni; vidi,
kako bo ceno njegove kervi pri tolikih v nič storilo; vidi, kako
bo greh — greh rodil, in njih veliko v pogubljenje vlekel, od
kteriga jih je on rešiti hotel. Res, ljubi Jezus! ti gledaš v moje
serce, gledaš v serce vsakiga mojih poslušavcov, vidiš kako se
bomo v prihodnje nosili, kaj grešili, ti vidiš našo slepoto, naše
grehe, in se jokaš. De, preljubeznjivi! naši grehi so drugi vzrok,
de se Jezusu smilimo, de žalosten na nas gleda, in se joka.

3. Tretji vzrok, de Jezus nad Jeruzalemam joka, je ta, ker
naprej vidi, kaj nesrečno ljudstvo zgubi, ker bo Jezusa zaverglo;
de si samo v svoji slepoti nebesa zapera, ki mu jih Jezus odpera.
O nesrečno ljudstvo, de ne spoznaš, kar je tebi k sreči, Jezus
zdihuje. In v resnici Jeruzalem spoznal ni, kaj mu je k sreči. Za¬
stonj teče zanj Jezusova kri; zastonj je Jeruzalemu Jezusova
smert. Zastonj Jezus nebesa odpera, Jeruzalem si jih sam za¬
pera. O nesrečno ljudstvo, de bi saj te dni spoznalo, kar je v
tvojo srečo, ko se Jezus joka. In tako, preljubeznjivi! gleda danes
Jezus tudi nas, in morebiti ravno te besede tudi nam govori, in
se joka. O, za koliko tavžent in tavžent kristjanov je vse za¬
stonj, kar je Jezus prestal in storil! Zakaj je Jezus terpel, za¬
kaj je umeri, zakaj je pri svoji cerkvi zapustil sv. Duha? Čimu
so nam cerkve, čimu mašniki, čimu sv. zakramenti, čimu služba
Dožja? Vse to je v našo srečo, de bi bili mi zveličani. Ali pri
vsim tem ti nesrečni grešnik zveličan ne boš, ti si nebesa sam
zapravljaš. Za malovredno reč je prodal lahkomišljeni Ezav
pravico pervorojenstva, za malo srebra hudobni Judež svojiga
Gospoda proda. Ravno tako dostikrat prederzin hudobin kristjan

88

pravico do nebes za prazin nič zapravi, svojimu Gospodu nezvest
postane, de le minljive časne reči pridobi. To Jezus vidi in se
joka nad tvojo nespametjo. Zvesti kristjani so nekdaj vse zapu¬
stili, de bi nebesa ložej dosegli; so v ječo in smert šli, de bi le
dragiga zaklada pri Bogu ne zgubili; so čuli in se postili, pre¬
čudne dela ljubezni dopernašali, de bi lepši venec plačila prejeli;
mi pa na tim popotvanji proti obljubljeni deželi zoper vse nepri¬
jetnosti radi le memramo, po egiptovskih mesenih loncih zdihujemo,
prave skerbi in vojskovanja za nebesa pa tako radi pozabimo!
Jezus joka nad tvojo zgubo, le ti sam ne veš, kaj zgubiš. O po¬
glej nakviško, nesrečni grešnik! glej, kako lepe so nebesa, in ti
jih nikdar vžival ne boš! glej, kako je prijazno Božje obličje, in
ti ga nikdar gledal ne boš; glej veselo trumo angelov in svetni¬
kov, med njimi živeti, kako je veselo, in ti te tovaršije nikdar
deležen ne boš! O poglej, kaj zgubiš, poglej kaj zapraviš! Toraj
de mi nebesa po neumnim zgubimo, de zavoljo svojiga greha, ki
nas more če ne poprej, saj na smertno uro miniti, de zavoljo
svojiga greha pa večno srečo zapravimo, to je tretji vzrok, de
Jezus žalosten na nas gleda, de se mu smilimo, de nad nami joka.
O nesrečno ljudstvo! de ne spoznaš, kaj je v tvojo srečo.

4. In zadnji vzrok, de Jezus nad Jeruzalemam joka, je ta,
ker že naprej vidi strašno kazen Božjo, ki jih bo zadela. O ne¬
srečno mesto, de ne spoznaš, kaj je v tvojo srečo! Glej, kakor
divja zver, te bojo sovražniki obsuli, vpričo tebe bojo tvoje otroke
morili, nepokopani bojo ljudje po ulicah ležali, joka in zdihovanja
konec ne bo, ali zastonj je vse — še kamen na kamnu ostal ne bo.
— In tako gleda Jezus tudi danes na nas, vidi šibo jeze Božje,
ki si jo s svojimi grehi spletamo; in ki nas tepla bo v vsi več¬
nosti. Pekel, ki si ga sami po sili odperamo, večni ogenj, ki si
ga sami podpihujemo, o to je zadnji, in nar veči vzrok, de se
Jezusu v serce smilimo, in de nad nami joka. Jezus spozna našo
prihodnjo nesrečo; le grešnik sam ne spozna in ne vidi, kam de
gre in kaj de bo. O poglej tje doli v peklensko brezno, nesrečni,
slepi grešnik! Tam v žvepljenim ognji ostudna nečistost za svojo
sladnost plačilo prejema; tam v večni ječi krivičnik brez konca
svoj dolg plačuje; tam se s škripanjem z zobmi sovražni nepre-
nehama čertijo; tam v strašni obupnosti vsi zaverženi zmiraj sli¬
šijo peklenski glas: Zmiraj, nikdar; zmiraj v tim strašnim ter-

89

pljenji, nikdar rešenja; za zmiraj zaverženi, nikdar ne le nar manj-
šiga žarka tipanja! Kjer satan s svojimi tovarši prebiva, tam bo
tvoje stanovanje, kjer v strašni temi noč in dan obupanje vresi,
se solze prelivajo, tam bo tvoja postelja stala; kjer v večnim pla¬
menu zaverženi gorijo, tam bo plačilo tvojiga veselja; kjer od
vekomaj do vekomaj vsi pogubljeni, Boga, Jezusa, Marijo in vse
svetnike kolnejo, tamkaj boš svojiga grešniga tovarša srečal, in
srečala, in njega in z njim vred Boga in Jezusa klela. O to vse
vidi Jezus že naprej, vidi že danes, kteri izmed nas bo v večni
ogenj pokopan; in ker nas neskončno ljubi, se mu v dnu serca
smilimo, in on milo nad nami in nad našo nesrečo joka. De, večno
pogubljenje toliko tavžent in tavžent kristjanov, o to je nar veči
vzrok, de še Jezus današnje dni nad tem svetam kakor nekdaj
nad Jeruzalemam joka.

Glejte, preljubeznjivi! to so štirje vzroki Jezusovih britkih
solz v današnjim evangelii, ktere še današnje dni nad tem raz-
ujzdanim svetam toči. Ker mi njegove nauke zametujemo ~ pervi
vzrok; — ker naprej vidi vse naše grehe — drugi vzrok. Ker mi
po neumnim nebesa zapravljamo — tretji vzrok. Ker si sami pe¬
klenske vrate odperamo — četerti vzrok. Kakor pa joka Jezus
nad vsim svetam tako, preljubi kristjani! gleda morebiti Jezus da¬
nes še posebno na našo faro, gleda morebiti in se milo joka. On
nas tako neskončno ljubi, in kako ga ljubimo mi? On nam stori
toliko dobriga, in v zahvalo mu dajemo svoje grehe. Ali on vidi
naprej našo večnost — in se joka. O jokajmo se raji mi, prelju¬
beznjivi moji! in Jezusu se jokati treba ne bo. Naše solze bojo
žalostniga Jezusa razveselile. Amen. K—.

Deseto nedeljo po binkoštih.

„Vsak, kteri se povišuje, bo ponižan“. Luk. 18.

Drevo napuha.

„Casi se spreminjajo, in mi se ž njimi vred spreminjamo”,so
imeli že stari v pregovoru; pa res, prečudno ljudje spreminjajo
svoje misli in svoje serca. Farizej se je hvalil, de je pošteno ži¬
vel, de ni bil kak razbojnik, pobijavec, krivičnik, prešeštnik; de

90

se je rad postil in vse pošteno odrajtal, kar mu je bila dolžnost
dajati, — in to bahanje mu je bilo v napuh prišteto. Zdaj pa
poznamo marsikaj takih, kteri se ne z dobrimi deli, kakor uni ju¬
dovski velikaš, ampak celo s pregrehami prederzno hvalijo. So
namreč taki, zlasti zmed mlajših, ki se s svojimi poboji in pre¬
tepi hvalijo; so taki, ki jih preserčno veseli, de so koga zvili in
speljali; so taki, ki se nemara celo s svojim divjim razuzdanim
življenjem bahajo; so očetje, ki mlajšim v potuho radi povedo,
kako malopridno de so v svoji mladosti udelovali; ali kteri v svoji
nezmerni nesramnosti celo s tem sloves delajo, de so ubogo ne¬
dolžnost pokopali. Kako bo pravični Bog pa take napuhneže so¬
dil, ker je farizeja po pravici zavergel, kteri se je le s svojimi
dobrimi deli hvalil, ne pa s hudobnimi, kakor leti prederzniki na¬
ših časov? Ali ne bo za take veliko ojstrejši sodba, ker so po
eni strani veliki grešniki, po drugi strani se pa še s svojimi pre¬
grehami hvalijo, in pa še pri vsem tem, de bi mogli v luči ker-
šanstva veliko boljši spoznanje mem uniga farizeja imeti? Ker so
pa tudi vse take in enake pregrehe v napuhu vkoreninjene ali pa
z njim sklenjene in pobratene, premislimo dans nekoliko od na¬
puha in njegove gnjusobe,  de se bomo z Božjo pomočjo toliko
ložej tega greha z vso njegovo kačjo zalego obvarovali. Bog daj,
de bi to premišljevanje ne bilo brez sadii in prida!

Kakor bogova bota , je obetala kača pervima človekama, če
bota od prepovedaniga sadu jedla. V počutni mikavnosti in slepim
upanji, visoka in mogočna biti, se prederzne žena zoper Božjo
prepoved od sadu jesti in s svojo nepokoršino zasadi sebi in vsim
svojim otrokam v dušo  in telo drevo napuha.  Temu nečednimu
drevesu se pravi z drugimi besedami, „precenitev samiga sebe in
nespodobne želje po svoji lastni imenitnosti' 1 ' , kar stori, de si
človek sam od sebe preveč domišljuje, sam sebi prenezmerno
dopada, vse kar je njegoviga višji ceni, kakor kar je družili, in
ga tudi vse bode, zavoljo česar so drugi hvaljeni. To pogubljivo
drevo napuha je v vsakim človeku zasajeno, kteriga mora pa člo¬
vek z močjo svete vere in gnade Božje zaterali, de ne zadobi
moči in se ne razrase. Gorje človeku, ki pusti, de se mu to dre¬
vo vkorenini, zakaj njegovi verhovi in veje človeku v vse njego¬
ve moči, dušne in telesne sežejo, in njegov grenki sok vsiga člo¬
veka okisa. Napuh prevzame človeku nar pred misli, želje in

91

naklepe njegove duše, ktere vse v svojo sužnost dene in v svoje
lastne namene obrača. Po tem se začne ta ostudnost pogosto tudi
v telesu razodevati, v glavi, ki jo ošabno nosi; v očeh, ki rade
z nekakim zaničevanjem na druge gledajo; mu sedi na njegovim
obličji, mu roke in noge po svoji šegi giblje, in ves život se mo¬
ra tako vesti, kretati in obnašati, kakor napuh veleva, ki sužnji-
mu napuhnežu v sercu sedi.

Poglejmo pa nektere verhove tega okuženiga in okužljiviga
drevesa. Na enim verhu je zapisano prevzetnost,  in ta človeka
žene, se nad svojiga bližnjiga, ki je nižji, povzdigovati, in ga
celo nevredniga spoznati, se ž njim kaj meniti ali imeti opraviti,
tudi rad druge psuje in se njih drušine sramuje. Na drugim ver¬
hu je zapisano napihovanje , in to človeku navdaja misli, de je
vse kaj več, vse boljši ali umniši mem družili, ga tudi napelje,
de se nad drugimi močno šopiri in ponaša, se jim tudi rad grozi
ter jim zabavlja. Njegova sestra je baharija , ki se s svojimi do¬
brimi deli in lastnostmi hvali in znaša, kakor farizej v tempelnu.
Spet na drugim verhu je zapisano častilakomnost,  in ta človeka
na vso moč šunta, de želi biti od druzih povzdigovan, česen, hva¬
ljen in nad vso svojo vrednost in zasluženje čislan. Še na drugim
verhu je zapisano ošabnost , ktera napuhneža spodbode, de se s
svojim posestvam hvali in ga drugim na videz stavi, ali se šopirno
in blišobno oblači, obličje lepotiči, lase kodra in zaferkuje,
se mnogo v ogledalo gleda, in kar more počne, de bi se
nališpal ter drugim dopadel in njih oči in misli nase obračal.
Najdemo še spet na drugim verhu zapisano nečimurnost , ki
celo v neumnih in nespametnih rečeh, bodi si v zopernih in neteč-
nih besedah, bodi si v nemarnim obnašanji ali v djanji, hvale in čisla
iše. Pa tudi prilizna potuhnjenost  vidimo še na drugim verhu
zapisano, ktera sama sebe zaničuje in znižuje, pa zmiraj per-
slušuje, kdaj jo bo kdo ravno zavoljo tega lastniga zniževanja le
še viši povzdignil in še veliko bolj pohvalil. Najdemo na drevesu
napuha tudi še verh, ki mu je ime gospodovavnost , ki hoče v
drušini nar več veljati, povsod pervo besedo imeti, ki želi, de bi
se ji vsi drugi uklanjali, in je grenko razžaljena, ako je vsaka
reč ne vede. Dalje poganja tudi verh prederznost , ki se v mar-
siktere reči vtika, ki ji nič mar niso, reči presoja, tehta in graja,
kterili še pozna ne, morebiti tudi reči počenja, h kterim zmožno¬
sti nima — vse iz namena, slovez in imenitnost pred ljudmi dose-

93

či. Iz debla napuha rase tudi še verh hinavčim,  ki se z oblači«
lam čednost obdaja, pa jih v resnici vender nima, in dobre dela
po zunanje zavoljo ljudskiga čisla in hvale opravlja, sicer se pa
malo meni v duhu in v resnici po keršansko in sveto živeti. Dalje
je verh z napisani terma  in svojoglavnost , ki človeku misel na¬
vdaja, de le samo on prav ima, če tudi ves svet drugači misli,
in noče svoje krivice ali napake spoznati in ne odjenjati, če je še
tako očitno, de je na napačnim potu. Zmed družili visoko moli
verh objedanje bližnjiga in obrekovanje , ki ne more sterpeti, de
bi kdo drug kaj veljal ali celo njemu enak ali vikši bil, in torej
vse dobro, kar od družili sliši, s hudovoljnim govorjenjem znižuje,
černi in otemnuje. Pa tudi čmernost  in prepirljivost  se enimu
verhu pravi, ki človeka ostrupi, de vsako besedico za zlo vzame,
vse na hudo razlaga, in še tako dobrovoljniga sveta ali zveličavni-
ga opominka in zasluženiga posvarila noče z dobrim sercam spre¬
jeti. Tudi so še verhovi tega nesrečniga drevesa nepokoršina
in terdovratna upornost do staršev  in višjih, merzlota  in neusmi-
Ijenje do podložnih, nehvaležnost za dobrote, nezavidnost in
nevošljivost;  večkrat celo krivoverstvo  ali nejevera , in to drevo
napuha narase tako visoko, de se utegne poslednjič zvreči v so¬
vraštvo Boga samiga,  kakor vidimo pri sovražnih angelih, pri
odpadniku cesarji Julianu in pri marsikterih družili.

Pomisli zdaj, kristjan, kako je z drevesam napuham v tvojim
sercu, kako visoko si mu pustil prirasti, ktere zmed imenovanih
verhov ima, in kteri so nar močnejši? Brez nič gotovo ni, ker ta
pregreha je zmed vsih nar bolj goljufljiva, in se zna tako skrivati,
de človek sam komej spozna, deje  napuhnjen, ali pa celo ne;
pa tudi velikrat spoznati noče. Zavoljo tega je ta greh močno,
močno razširjen; ni ga skorej človeka, de bi v njim nič ne bil
zapopaden. In tudi pri tebi bi bilo skorej znamnje napuha, ko bi
mislil, de nimaš čisto nič enaciga nad seboj.

De bomo pa ta greh zares začeli sovražiti in sami v sebi za-
terati, moramo spoznati in se prepričati, de je napuh v resnici
veliko hudo.  Napuh je namreč čer v, ki vse čednosti spodjeda, vse
dobre dela skazi  in poropa plačilo, ki bi ga mogli v nebesih za
nje doseči, kar vidimo nad napuhnjenim farizejem v tempelnu. To je
potuhnjena pregreha, ki se pogosto pod ponižnost skrije in človeku
serce spridi in pamet oslepi, je tako škodljiva, de čednost v greh
in spravo z Bogam v njegovo sovraštvo spremeni. Torej pravi

93

sv. Janez Zlatoust: »Naj kdo tudi neštevilno veliko dobriga stori
in misli, de je visoko stopnjo popolnamosti dosegel ,— ako si pa
na to kaj domišljuje, je reven berač Zveličar sam pravi, de
tisti, kteri dobre dela opravljajo , de bi bili od ljudi hvaljeni , so
svoje plačilo že dosegli , in jim torej pri Bogu ni več plačila pri¬
čakovati. — Napuh je začetek vsih grehov in izvir vsiga hudiga ,
in torej tudi vsih nadlog, ki stiskajo človeški rod, ker ravno ta
greh je bil perva človeka z vsim njunim zarodam v nezmerno morje
nadlog pahnil. Torej govori sv. Duh rekoč: »Napuh je začetek
vsih grehov David ga imenuje v 18. psalmu nar veči pregreho.
To razlaga sv. Avguštin, ker pristavi, de napuh je glava in
vzrok vsih druzih grehov.  Torej je napuh že sam na sebi velik
greh.  Zavoljo tega se Bogu nad vse močno gnjusi napuhnjena in
prevzetna duša, in Jezus tolikrat „gorje“  zažuguje napuhnjenim
in hinavskim farizejem. (Mat. 23.) Svoje učence pa z vso skerb-
ljivostjo svari, de naj se te hude prehude pregrehe varujejo.
Nekdaj Jezus dvainsedemdesetere pošlje ljudi učit, in ko se ver-
nejo, se veseli svojimu nebeškimu učeniku pohvalijo, rekoč: »Go¬
spod! tudi hudobni duhovi so nam pokorni v tvojim imenu a .  Go¬
spod jih pa precej zaverne, de naj bolj ponižno mislijo, ter jim
reče: »Zavoljo tega se nikar ne veselite , de so vam duhovi po¬
korni; veselite se pa, de so vaše imena zapisane v nebesih“.
Učenci so bili še pristavili: „ v tvojim imenu so nam pokorni
in niso tega sami sebi perpisovali; vender se je Zveličarju po¬
trebno zdelo, jih posvariti, in jih je precej na to še opomnil, kako
hudo je bil satan zavolj napuha kaznovan, rekoč: „ Vidil sim sa¬
tana, kakor blisk z neba pasti (Luk. 10, 17.)

Napuh je tudi nehvaležna pregreha,  ker on tega napulinežu
ne pridobi, česar iše. Častilakomneža ljudje hitro spoznajo, de le
svoje lastne hvale iše, in ga zaničujejo, v tem ko on misli, de
ga časte in visoko cenijo. Tako p. širokoustneža pijanci in lizuni v
obličje hvalijo, dokler se z njim dobro pasejo in napajajo, za
herbtam se mu pa radi kakor bebcu posmehujejo; in kadar obne¬
more, se več zanj ne zmenijo. Od nališpane ošabnosti si previdni
človek misli: „ Zunaj lep, znotraj slep 11 ; ,,veliko šuma, malo cene“;
»kdor se na ogled da, on malo velja (( .  V resnici napuh človeka
stori Bogu in ljudem zoperniga; torej pravi sv. Duh: „Napuhnež
je pred Bogam in pred ljudmi sovražen “ (Sir. 10.) Napuhnež
namreč Bogu spodobno čast odjemlje in jo sam na-se obrača, ter

94

sebi prilastuje; torej „ je Bog prevzetnima nasprot",  pravi sv. Pe-»
ter (1. Pet. 5, 5.) Tako močno je Bogu napuli nasprot, de je
ponižniga cestninarja (čolnarja), ki je bil vender velik grešnik,
milostljivo sprejel, napulinjeniga farizeja pa je z vsimi njegovimi
dobrimi deli zavergel. Ne le v večnosti, ampak tudi pogosto že
na tem svetu pravični Bog to pregreho nar občutljivši strahuje.
Prevzetnost gre pred poginam in napuh pred padcam, u  se bere
v pregovorih (16, 48.), in ravno tam pravi Duh Božji, de „kma¬
lo na tisto mesto sramota stopi , kjer je prevzetnost bila li  (11,
2.) Revšina in pomankanje, razdertje naklepov in visokih misel,
slepota in terdovratnost serca, sramota, zapušenje in zaničevanje
so prav velikrat že na tem svetu žalostni nasledki ošabniga na¬
puha. Napulinežem, ki le na se zaupajo, in ne v Boga, le sebi
dobrote in darove pripisujejo, in ne Bogu, napulinežem Gospod
odtegne svojo gnado, de pri belim dnevu slepi tavajo kakor v
černi noči, in zabredo v nar strašnejši pregrehe, iz kterih se ko¬
maj kterikrat, ali pa nikoli ne izkopljejo. Ozrimo se le samo na
nektere zglede. Prevzetni Aman  je bil ukazal za uboziga Mar-
doheja  obesnice postaviti, pa je sam na nje obešen bil. David
je bil dal v neki nečimernosti ljudstvo šteti in je bil zavoljo tega
prevzetin; človek bi mislil, de to ni taka reč, ali pri Bogu je pre¬
vzetnost gnjusoba, za to je bil David strahovan, in kuga mu je
70,000 ljudi pomorila. Judovski kralj Herod Agripa  je bil pri
neki očitni ljudski slovesnosti v drago in silno zalo presreber-
njeno oblačilo oblečen in je ljudstvu govoril. Začno pa njegovi
prilizovavci klicati: „Ne človek, ampak bog nam govori“. To pri¬
lizovanje je bilo kralju neizrečeno všeč in rad je slišal, de so ga
boga imenovali. Angel Božji pa je napuhneža udaril, in kar na¬
ravnost so se ga lotile silne bolečine po životu. Brez števila
červov se mu napravi v drobu ter grizejo in zjedajo pri živim
truplu njega, ki se je neumerljiviga Boga mislil. Zdaj v tolikih
bolečinah začne v spoznanji svoje nečimurnosti klicati: „Gorje
meni; jest, ki se vam je zdelo, de sim bog, pa moram umreti!
Božja moč, kteri sim podveržen, vaše lažnjive besede osramo-
tuje“. (Euseb. hist. eccl. 2,  9.)

Tako nagnjusna tedaj je prevzetnost predBogam. Torej seje
bil Bog  sam toliko globoko ponižal, nam zgled ponižnosti dati;
človek pa se vender le tolikanj rad napihuje in prevzetova! Česa
je več, kakor prevzetnosti pri mladih in starih? in česa je manj

95

kakor spoznanja, de je človek res prevzetin? In kolikokrat se ra¬
do nameri, de kolikor poniževanja vredniši je človek, toliko rajši
se povzdiguje in prevzetova. Zveličar nas je lepo podučil, de
kolikor vikši je človek, in kolikor veči de hoče biti, toliko bolj
naj se ponižuje. „Kdor hoče med vami veči biti , naj bo vaš slu¬
žabnik, in kteri hoče med vami pervi biti, naj bo vaš hlapec
(Mat. 20, 26. 27.j Lesice imajo jame in tiče pod nebam gnje-
%da ; Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil ; (Mat. 8,
20.)  Veliko ponižnost je Sin Božji skazoval v svojim rojstvu,  v
življenji  in smerti\  kar koli ima on svitliga, visokiga in mogočni-
ga, je bil vse v nebesih pustil, ter očitno pokazal, de na tem
* svetu je le poniževanje in zatajevanje naš delež; povišanje in ve¬
selje pa čaka ponižnih na unim svetu.

De se pa tolikanj Iožej napuha ogibuješ, pomisli kristjan, kaj
si bil poprej! Bil si nič; Božja dobrota te je v življenje poklicala.
Kaj si zdaj? Slab in reven človek; v tem trenutku bi bil bolj na-
gnjusin, kakor blato pred tvojo hišo, če te milostljiva roka Božja
popusti. Kaj boš po tem enkrat — in čez malo časa? Živež čer-
vov in pest persti po telesu; po duši pa otrok jeze Božje in za-
veržen grešnik, večin tovarš pogubljenih v peklu, ako v smertnim
grehu umerješ. Torej se tresi, o človek, v svojim napuhu, zakaj
„veliko je poklicanih, malo izvoljenih,“  in napuhnjenih gotovo
ni med njimi, ako se ne ponižajo in ne spokore. Ako pa kje v
svojim napuhu na večnost celo nočeš misliti, preudari, kako deleč
de boš s svojo prevzetnostjo že le na tem svetu pripravil. Goto¬
vo, če se še toliko pehaš, ne delj kakor do groba. Ti nečimer-
nik in nečimernica, tvoje roke ne bodo zmirej močne, tvoje lica
ne zmirej gladke! Modri Sirah pravi: „Kadar človek umer-
je, so kače, zverine in pa červi njegovi dediči “ (erbi). To
je tvoj delež, in toliko je tvoje truplo vredno, s kterim se to¬
liko košatiš. In v tem ko se s truplam to godi, že tudi duša
na unim svetu vživa, kar je zaslužila. Zdaj se v mnogoter lišp
oblačiš, de bi se druzih oči nad tvojim telesam pasle, potlej se
bodo červi nad ravno tem životam pasli. Zdaj morajo biti zlati
uhani v ušesih, perstani na rokah, Iepotičnost okrog vratu, in
vse po životu, kar počutljivost draži in v greh mika; potlej se
bodo okoli ravno tistiga vratu, rok in života mertvaške gliste ovi¬
jale, in tudi tiste nekdaj tako nečimerne oči bodo vse polne čer-
vov. To bo tvoj poslednji lišp; — in pa to bo kmal! Le pomisli?

96

I

kolikim se že to godi, ki si jih dobro poznal, ki so morebiti s teboj
pasli, se s teboj igrali v otročjih letih, s teboj delali in jedli iz
ene sklede: kmal, kmal pojdeš tudi ti za njimi!

Ko boš ležal na mertvaškim odru, bo lučica berlela zraven tebe,
križ in roženkranc boš imel v merzlih rokah, za kteriga se v svo¬
jim napuhu nisi dosti zmenil. Ko bi bil ti v življenji ponižen, mi¬
ren in dober človek, bi takrat marsikaka hvaležna solza za te z
lica kanila; če si bil pa nečimern prevzetnež, si blago, svet in
greh bolj ljubil kakor Boga, ter za njega in za ljudi ne maral, po
tem tudi ljudje precej tačas za te ne bodo kaj marali, ampak za
tvoje blago. Za tvoje denarje se bodo prepirali in klali, in ne de
bi rekli: Bog mu daj v miru počivati l  te bodo, ne mara, še kle- •
Ii, ker njih prederzna lakota ne bo nasitena, če še toliko dobe,
kakor tudi tvoja v življenji ni bila nasitena. Tvoje šopirne obleke
bodo drugi nosili, ki niso denarjev za nje šteli, pa ko jih bodo
tergali, ne bode za tvojo dušo nič molili, ampak bodo morebiti
prevzetni v njih hodili, kakor si ti hodil, in tudi ta tuji greh bo
tebi pri sodbi na vago pridjan. Po tvoji hiši, po tvojih shrambah,
po tvojih skrinjah in omarah bodo drugi hodili in gospodarili, kte-
rim bo težko kdaj v misel prišlo, de bi za tebe ranjciga očeta ali
mater, za tebe brata ali sestro ali rodovinca očenaš zmolili, ali
te pri sv. maši v spominu za mertve priporočali. Tako malo dobri-
ga spomina za napuhnjenim ostane! „ Tistikrat bodo zginili vsi
tvoji naklepi, kakor zgine pajčevina, ktero dekla iz hišniga kota
z roko na tla verxe, u  pravi pravični Job (8, 14.)

Premišljuj to, o pravoverni kristjan! globoko si v serce vtis¬
ni in bodi moder, ter ne pusti, de bi se drevo napuha razraslo
in razkošatilo v tvoji duši in v tvojim telesu, temuč zateraj vsako
njegovo nar manjši rastliko, vsak berst in vsako korenino, ki se
ti vsiluje in poganjati hoče. Nikoli se nikar ne povzdiguj nad dru¬
ge in boj se Boga; nič si ne domišljuj zavolj svojih dušnih ali te¬
lesnih darov, zavoljo svojiga posestva in premoženja, ali celo za¬
voljo prejetih gnad, ker vse to ni tvoje, ampak dar Gospodov,
kteriga ti pri ti priči lahko odmakne. V svoji obleki se ravnaj po
svojim stanu; nič ni bolj smešniga in nečimerniga, kakor nališpana
ošabnost zraven revšine in beračije, kar se tako pogosto vidi. Ne
želi si visokih reči, ne razglasuj svojih zmožnost in dobrih last¬
nost in ne hvali se z njimi: „ drug naj te hvali a  — pravi sv. Duh
— „le tvoje lastne usta ne\“  (Preg. 27, 2 .) V opravilih ali dru-

97

šini s svojim bližnjim bodi trezniga in ponižniga obnašanja; „ na¬
puh je sovražen pred ljudmi ”, pravi sv. pismo. Ne vtikaj se v
reči, ktere tebe ne zadevajo, ako te dolžnost ali Ijubezin do bližnji—
ga ne veže, ker to ali prederznost ali pa slabo pamet razodeva.
Imej sploh pred očmi Jezusove besede: Udor se povišuje , bo po¬
nižan.  Vse take in enake djanja ponižnosti pa so darovi dobrote
Božje, ktere milostljivi Bog tistim deli, kteri ga za nje priserčno
prosijo. Prosimo tedaj tudi mi od njega posebniga dani, de bi
zamogli pri vsim svojim djanji in nehanji imeti čisti in pravi na¬
men : „ Vse za Božjo čast inv zveličanje naše neumerjoče duše".
To nam dodeli, o ponižni Jezus, zavoljo tiste velike ponižnosti,
ktero si skazoval v svojim življenji in v svoji britki smerti na križ;.
Amen. J.

Enajsto nedeljo po binkoštih.

„Vse je prav storil 11 . Mark. 7.

Skerb za neunuTjočo dušo.

„Vse je Gospod Bog prav storil”, de bi človek že na tem
svetu, kolikor je moč, zadovoljin živel, in si z lepim življenjem
krono življenja perslužil. Vse je prav storil za človeka; vodam
je odkazal struge in globočine, de bi človeka in živali ne utopile;
zverini je odkazal temne loge, de bi človeka ne nadlegovale; solncu
je odkazal njegovo višavo, de zemlje s svojimi žarki ne požge;
zvezdam je odkazal njih pota in tečaje, kterih se morajo zvesto
deržati, de se ne zadevajo v svojim teku: vse je Bog prav storil.
Človeku perpus.ti le toliko terpeti, kolikor je v njegovi moči pre¬
stati, in toliko težav, kolikor jih je treba, de si zamore, ako ho¬
če, večno srečo zaslužiti: vse je Bog prav storil. Ljudstvam je
dal njih duhovne pastirje, de jim pot v srečniši deželo kažejo;
narodam je dal njih poglavarje, kralje ali cesarje, de so ljudstva
pod njih hrambo svojiga premoženja sveste, de se same med se-

7

boj ne koljejo, in de So pred Zunanjimi sovražniki varne: Vse je
Bog prav storil. Nam ne ostane druziga, kakor de tudi mi prav sto¬
rimo, potlej bo dodelana vsa naša sreča. Prav bomo pa storili
po Jezusovim nauku le samo tedaj, če pred e,sim drugim išemo
bo&jiga kraljestva  t. j. zveličanja svoje neumerjoče duše , ker ko
bi se nam na zemlji prav dobro skoz vse življenje godilo, ko bi
pa na zadnje naša neumerjoča duša pogubljena bila, bi bili nar
nesrečniši zmed vsih stvari. Premislimo tedaj dans kaj maliga,
kako močno de nam je za zveličanje svoje neumerjoče duše skerbeti.

Če človek per zdravi pameti sam seboj pomisli, koliko je Sin
Božji skoz 33 let na zemlji preterpel, in kakšno smert je on zgolj
zavoljo nas storil, mu mora gotovo v misel priti: človeška duša
je vender le veliko vredna, de si je sam Sin Božji za njo toliko
prizadjal, tolikimu terpljenju podvergel. Če človek začne dalje
misliti, koliko je po vesoljnim svetu cerkva, kapel, znaminj, križev,
samostanov, koliko druzih svetih družb, duhovnov, koliko se vsaki
dan sv. maš bere, koliko se molitve stori, in vse to za nič druziga,
kakor zgolj samo za človeško dušo; se mora zbrihtati in reči: sej
mora vender človeška duša silno imenitno bitje biti, de se toliko
za njo dela. Če človek še bolj preudari, kako prečudne martre
So neštevilni spričevavci sv. vere prestali, kako so se čiste device,
in nedolžni miadenči za s,vojo nedolžnost vojskovali, kako veliko
oznanoVavcov sv. vere zapusti očeta in mater, brate, sestre žlahto
in premoženje in vse, kar bi jim zamoglo kako prijetno uro še
pripraviti, in gredo deleč v ptuje dežele med divjake, kjer si ni¬
so skorej nobeno uro življenja svesti; — če človek dobro preudari,
de vse to se za celo nič druziga ne godi, kakor edino in samo
za človeško dušo, de bi se ne zgubila; si mora vender misliti: o
kolika škoda mora vender biti, če se človeška duša pogubi, ker
se toliko in tolikanj dela, de bi se ne pogubila!

Kdo bi si mislil, de per tolikim perzadevanji in toliki skerbi
nekterih za zveličanje duš, je pa vender veliko tacih, kteri sami
za svojo dušo nič ne skerbe; v nar silniši nevarnosti, svojo dušo
pogubiti, brez strahu žive, in če jih kdo na nevarni stan opomni,
v kterim se znajdejo, se morebiti še celo nad njim jeze in grozijo,
kakor de bi jim kej hudiga hotel! Greški cesar Mihael  se je ne¬
kdaj ravno v veseli tovaršii kratkočasil, ko nekdo pride in mu na¬
znani , de je v deželi punt vstal. Cesar, ne de bi mu hvaležin

99

bil, se še le razserdi nad oznanovavcam tega sporočila, češ, de
ga je s tem v njegovim razveseljevanji in kratkočasenji zmotil,
kakor de bi bilo tisto kratko veselje več vredno, kakor cesarstvo
in cesarska krona, kije bila v nevarnosti. Ta cesar se mende
vsakimu zdi nespametin, kteri od njegoviga djanja sliši; pa vse
drugači, kakor ta cesar, je nespametin tisti, ki s kratkim pregreš¬
nim veseljem večno cesarstvo zapravi, ki mu ga je Oče v nebesih
perpravil bil, ter svojo neumerjočo dušo pogubi. Veliko je ljudi,
ki se grozno modre štejejo, tako de bi hitro vse druge za neumne
imeli, pa so vender sami nar manj modri, ker za svojo dušo nar manj
skerbe. Ti modri in premeteni človek, ali tvoja modrost ne seže
tako deleč, de bi spoznal, de imaš eno samo neumerjočo dušo,
in de boš na vse vekomaj nesrečin, če to edino dušo pogubiš?
Ali ti s svojo modrostjo ne moreš prerajtati, de je vse tvoje živ-
Ijenje tebi le samo za to odločeno,  de bi ti svojo neumerjočo dušo
zveličal? Jn če ti v smertnim grehu, morebiti brez sv. zakramentov
živiš, ali ne moreš s svojo pametjo zapopasti, de tako djanje tvojo
dušo v pogubljenje pelje, za to ker ti temu naravnost nasprot delaš,
kar ti je tvoj Bog odločil? Ti, ki si že 20, 40, 60 let star, pa
nobenkrat prav ne pomisliš, zakaj prav de si na svetu, prašaj en¬
krat otroka, kteri je 6 ali 7  let star, in on ti bo lepo razložil in
povedal, „de nas je Bog zato vstvaril , de bi na tem svetu Boga
spoznali, ljubili, molili, njegove zapovedi spolnovali, in de bi po
smerti zveličani bili“,  ne pa za to, de bi z nesramnostjo, s pre-
klinovanjem, z nezmernostjo in druzimi pregrehami svojimu svetimu
Stvarniku nasprot delali, in se na vekomaj odločili od Njega!

Kako zlo nespremišljeno de ravna taki človek, ki za svojo
* dušo ne skerbi, piše sv. Krizostom, in per ti perložnosti na¬
slednjo dogodbo pripoveduje. Neki modrijan je peršel svoje
dni bogatina obiskat. Ko v hišo stopi, najde, de so po vsih
stenah drage ogrinjala visele, in še tla so bile z umetno tka¬
nimi in pletenimi perti prestlane. Kmalo ko je v hišo stopil, mu
je bilo treba pljuniti in je pljunil gospodarju na obleko, za to, ker
je bil gospodar pri vsi hišni lepoti silno umazano oblečen. Rekel
mu je ob enim: Prijatel pljuniti sim mogel, pa nisim nobeniga slab-
šiga mesta za to našel, kakor tvoje oblačila, torej sim mogel na
te pljuniti. S temi besedami gaje  hotel posvariti, zakaj de on
svojo hišo tolikanj skerbno lepša in zaljša, samiga sebe pa vsiga
zanemari in zapusti. Ravno tako, kakor uni skopuh, delajo krist-

7 *

100

janje, pravi sv. Krisostom; na svojo hišo vso mogočo skerb ob¬
račajo, gospodarja v hiši pa pozabijo; to se pravi: telesu oni ka¬
kor nejeverniki svojim malikam strežejo, duše pa pozabijo, ktera
v telesu kakor v svoji hiši stanuje. Telo , ta grešni malik, mora
vsak božji dan pasen in napajan biti , de se ohrani; duša, ktera
je gospodar telesa, pa velikrat dolge mesce lakoto in žejo terpetimora
de se vsa gorečnost posuši, vsa molitev omedli; in grešno telo je
tako vnetljivo za greh, kakor za ogenj suho seno na polji, — za
to, ker predolgo ni dušniga živeža, sv. zakramentov. Telo je v
žido in ozlateno blišavo oblečeno , desiravno sv. Peter in sv. Pavel
kristjanam taki lišp, kakor ošabnost prepovedujeta (1. Pet. 3, 3.
A.  Tim. 2, 10.), duša je pa podobna sterganimu nar bolj zapu-
šenimu in lačnimu beraču, za to ker je od gnade' božje zapušena.

Če se obraz umaže, se hitro človek umije; če se ga bolezin
prime, hitro zdravila iše; če se ga morebiti rak loti , si človek
celo meso večkrat do kosti s sebe zrezati da, de bi se le še ozdra¬
vil in per življenji ostal: duša — ta uboga duša pa se nemara
več tednov in mescov ali celo dolge leta vsa bolna in revna v ne¬
snagi in blatu smertniga greha valja, in ne, de bi jo človek s sv.
pokoro čisto umil in na dalje čisto ohranil; hudi rak greha jo reže
in vjeda — vse je že nagnjito, pa ne de bi se iz nje izrezal,
dokler se še da ozdraviti, temuč pusti, de mu rak greha in hude
navade vse žile dušniga življenja preje in zgrize, potlej pa pravi:
tu je le, — meni ni mogoče drugači živeti. Ali nam ni s prestra¬
šenimi apostelni klicati: „0 Gospod, reši naš; utonujemo!“

Bog je človeku dal per njegovim rojstvu angela varha, de
bi ga skoz vse življenje spremljal, de bi zlasti njegovo dušo greha
varoval in de bi ga vselej z glasam vesti posvaril, ko misli člo- •
vek kaj hudiga storiti. Poglej kristjan, kako visoko Bog tvojo
dušo ceni; ti sam jo pa tako malo obrajtaš, de jo, kakor zgubljeni
sin, vse lepote z nespodobnim življenjem obropaš! Ko je bil sa¬
tan Jezusa na visoko goro perpeljal in mu razkazal vse kraljestva
sveta in vso posvetno čast, mu je rekel: „ Vse to bom tebi dal ,
če pred me padeš in me moliš“.  Mat. 4, 8. 9. Ti kristjan, ki
dušo malo ceniš, glej kako jo pa satan visoko obrajta, de bi rad
ves svet in vso njegovo lepoto za njo dal. Jezus naš Zveličar
za vse to svoje duše ni na prodaj imel. O kristjan! od tebe sa¬
tan tvojo dušo za veliko manjši reči velikrat kupi! Za malo bla¬
ga, za nektere brazde sveta, za lažnjivo, perliznjeno obljubo, za

101

gnusobo nečistosti, za kletev in obrekljive besede, s kterim svojo
jezo hladiš, za vino, s kterim svojima želodcu strežeš, daš in
izdaš svojo dušo, ktere Jezus za ves svet ni na prodaj imel. Ne¬
ki bre-zvestin minister je nekdaj cesarja Karlna V. hotel  k taki—
mu izdajstvu duše zapeljati, ker mu je svetoval, rekoč: Vaše ve¬
ličanstvo ima zdaj perložnost, nektere poglavarje in njih dežele z
orožjem v svojo oblast spraviti. Pravični cesar pa mu je odgo¬
voril: To je že res, to bi jez zamogel storiti; ali moja duša, kam
bi pa potlej moja duša šla? — Kristjan, de tudi tebe ne spelje kako
poželenje tatvine, golufije, pijanosti, de ne zabredeš v gnjilo je¬
zero nesramnosti, zavoljo ktere, kakor učeniki terdijo, bo nar več
kristjanov pogubljenih, prašaj v hudih skušnjavah samiga sebe:
Kam bi per šla pa moja duša, ako bi to storil?

Falko  je bil bogat mož, živel je pa tako, kakor zdaj veliko
ljudi živi. Ni poznal druziga kakor svet in razujzdano veselje po
gostarijah, med godci in hrupam. Temu posvetnimu možu se je
permerilo, de v neki poletni noči ni mogel spati, zato ker je pre¬
vroče bilo. Tu je sam per sebi začel premišljevati in je djal:
Lejte, na ti mehki postelji samo zavoljo vročine ne morem spati,
desiravno nobene nar manjši bolečine ne občutim, kako bi se mi
še le godilo, ko bi mogel v vročini peklenskiga plemena na veko¬
maj pokopan biti, kakor je Jezus pravil od uniga bogatiga moža,
ki ni za nebesa skerbel? Ta misel ga je tako gnala, in mu tako
v živo serce presunila, de je svet zapustil, in v pušavo šel in je
vse svoje žive dni pokoro delal. — Keršanski človek, ki samiga
sebe ljubiš, in sam sebi dobro želiš, poglej tudi ti nekoliko na¬
prej pred seboj, kaj bo s teboj po smerti. Delaj kar koli hočeš,
izgovarjaj se, kakor ti je ljubo, poslušaj lažnike in slepivce tega
sveta, kakor hočeš, in tolaži svojo vpijočo vest, kakor veš in
znaš z lažnjivimi zagovori; vse to tebe ne more nesrečne večnosti
oteti, če pregrešno živiš. Če tebi tudi vsi slaboverci in vsi ne¬
čistniki in posvetnjaki reko: Nič se nikar ne boj! ti ta tolažba tvo¬
je sodbe ne more ne za en sam las polajšati, ker per vsim tem,
kar tudi svet govori in laže, se bodo vender na zadnje le Jezu¬
sove besede spolnile: „Kar bo kdo sejal , to bo tudi &el. Kdor
na meso seje , bo od mesa večno pogubljenje itd 11 . v Kaj  poma¬
ga človeku , ko bi tudi ves svet perdobil, na svoji duši pa škodo
terpel  ?“

In kakor je škoda človeku za lastno dušo, če se pogubi, ta^

ko je škoda za dušo sleherniga človeka; zato je dolžnost tudi za
dušo bližnjiga skerbeti. Kakor je pa viditi veliko napak po hišah,
nesramnih tovaršij in potepanj, je soditi, de nekteri gospodarji
za duše tistih, ki so pod njih streho, manj skerbe kot za svojo
živino. V sv. pismu Bog žuga, de bo duše tacih nesrečnih iz
njih rok tirjal,  kteri bi jih bili mogli od greha zderžati, pa niso
hotli. Keršanska ljubezin sploh, ko vidi, de je brat ali sestra v
smertnih zadergah svoje duše, ne more počivati; če ne more ni¬
kakor drugači pomagati, pomaga saj z molitvijo; in tudi življenja
se ne boji dati keršanska ljubezin, ako si upa s tem svojiga bra¬
ta ali sestro rešiti. Ko se je bila nekdaj na morji ladija razsula,
se je bil kristjan deske prijel, in bi bil lahko z njo na suho per-
šel. Ker je pa jud zraven njega tonil, kteri je rekel, de se bo
dal kerstiti, ako še živ na suho pride, mu je kristjan z veseljem
desko zročil, in je sam mirno utonil, ker je imel veselo upanje,
de bo s svojo smertjo eno dušo v nebo perpravil. Tako prava
keršanska ljubezin dela.

Kako pa de mora človek perpravljen biti, vso časno zgubo
rajši terpeti, kot svojo dušo nesrečno storiti, imamo lep zgled v
sv. Marlinijanu. Sv. Martinijan je bil v hudih skušnjavah, z do-
pernešenjem smertniga greha v zakon stopiti, v kterim je bilo pot¬
lej po človeških mislih vse posvetne sreče perčakovati. Pošteni
mladeneč pa se je pri takim nasvetu tako ustrašil za svojo ne-
umerjočo dušo, de je k ognju tekel, je noge v žerjavico vtaknil,
poskusiti ali mu bo mogoče večni oginj prestati ali ne? Od hudih
bolečin je na glas začel kričati in je rekel: „Ta oginj je le senca
peklenskiga ogna, kako bi bilo meni še le mogoče večni oginj
preterpeti! Ta oginj zamore voda ugasiti , uni oginj vekomaj
terpi S tako serčnostjo je bil on svojo lastno dušo greha obva¬
roval, in je vsim vernim z lepim zgledam očitno pokazal, kako
visoke vrednosti je človeška duša. Nikar tedaj ne pozabi tudi ti,
kristjan, kako velika de je vrednost človeške duše, ob enim pa
tudi, kar Kristus pravi, d e nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni
ga bodo na se potegnili.

Lej in pomisli, kristjan, Bog je vse prav naredil, naredil in
perpustil je, de moraš tudi ti za svojo dušo marsikaj terpeti, ker
ravno nji je on nar večji vrednost med vsim stvarjenjem na zemlji
dal. Opravljaj tedaj svoje dela, spolnuj dolžnosti, poskerbi za
potrebno časno; skerbi jn skerbi pa čez vse nar bolj za svojo ne-

103

umerjočo dušo. Kaj ti bo pomagalo, ako vse pridobiš, na svoji
duši pa škodo terpišl  Skerbno se varuješ obleko z blatam uma¬
zati, ali svojo neumerjočo dušo boš pa pustil v nesnago in blato pre¬
grehe pasti in ležati? Siromak, če si tudi nekoliko terdiga serca,
se ti smili, ko ga vidiš revniga in lačniga; ali tvoja revna, gnade
in dobrih del stradajoča duša se ti pa ne bo smilila? Ali ni ona
neumerjoča? Oh, kaj ti bo pomagalo, ako vse pridobiš, svojo
dušo pa pogubiš! Zapiši si te besede globoko v serce, premišljuj
jih noč in dan in naj te spremljajo po potih tvojiga življenja, de
ohraniš svojo neumerjočo dušo in se zveličaš. Amen.

J.

*\ • *

_ •

-■ —-J g it g KSBB —' ■  ■—-

d

Praznik vnebovzetja Device Marije.

„Marija je nar boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvzet 11 ,

Luk. 10, 43,

Ozir na Marijo, častitljivo v nebesa vzeto.

IT

JE&akor lepe zvezde na jasnim nebu, se svetijo v cerkve¬
nim letu veseli prazniki Marije Device: Praznik njeniga spočetja,
ko je vsa čista in brez madeža že v pervim trenutku svojiga živ¬
ljenja; njeniga rojstva, ko se prikaže svetu lepa, kakor jutranja
zarja; njeniga oznanjenja, ko dovoli v angelovo besedo, in spočne
Solnce pravice; njeniga očiševanja, ko vesela Bogu Boga v dar
prinese; med vsim nar veči pa je današnji praznik njeniga vnebo¬
vzetja, ki je zato tudi imenovan veliki Šmaren. Polna veselja nam
zato sv. cerkev kliče v tim veselim prazniku: Vsi se v Gospodu
veselimo , ker častitljivi god obhajamo v čast prehlajene device
Marije; njeniga vnebovzetja se vesele angeli in hvalijo Sinu Bo-
jjiga.  Res, vesele se angeli, ker dobe svojo kraljico v nebesa,
in s češenjem njeno lepoto in mogočnost občudujejo; vesele se ve¬
soljne nebesa, ko vidijo svojo kraljico in jo spremijo pred tron
!Šinu Božjiga, ki kliče: „ Vzdigni se, in hitro pridi, prijatlicamo*

«

104

ta“.  Veseli se Marija sama, ko so dopolnjene njene želje, de se
preseli z revne zemlje v nebeški raj. Veseli se sv. cerkev, ki
po vesoljnim svetu z veliko častjo praznuje veliki Šmaren pred
vsimi drugimi prazniki Marije, skupej zbira svoje otroke, de naj
se vesele svoje prečudno povikšane Matere, njeno visokost pre¬
mišljujejo, se za njo ozirajo, in njeni prošnji priporočajo. „ Povzdig¬
nil jo je Kristus,  nam pravi sv. Bernard, v svojim kraljestvu nad
očake in preroke, nad vse, tudi nad angele in kerube in jo po¬
stavil na tron kraljice nebes in zemlje.  Prečudno vidimo zdaj
nad njo spolnjene njene lastne besede: Velike reči je nad menoj
storil, On, ki je mogočen  . . . Odstavil je mogočne s sedeža, in
povikšal ponižne.  Spolnjene vidimo v vsim pomenu evangeljske
besede: Marija si je nar boljši del izvolila, kteri ji ne bo od¬
vzet.  Tam gori zdaj kraljuje na sv. mestu; pa tudi ne pozabi, de
je hči te zemlje; ona ljubi duše, ki jih je njen Božji Sin odkupil,
jih varuje, ki po poti za njo gredo, sprosi grešnikam odpušenje,
slabim moč, v nevarnosti otetje; vsi darovi za nas so tako rekoč
v njene rokezročeni. Pomislimo zato dans tudi mi, ki še zdihujemo
v dolini solza, 1 . „kako častitljivo je Mariino vnebovzetje,  in 2. kako
se imamo tudi mi pogosto za njo ozirati,  in 3. njeni prošnji pri-
poročevati , de tudi mi k nji pridemo. — 0 Marija, ki si častit¬
ljivo v nebesa sprejeta in polna visokosti v nebesih kraljuješ, pa
se tudi milostljivo z maternim očesam na nas revne otroke oziraš,
doloži moč moji slabi besedi, ki tvojiga veličastva izreči ni v stanu;
odpri po svoji prošnji oči vsim vernim, de spoznajo in storijo, kar
jih k tebi popelje! —

1. Kdo zamore izreči, kdo zapopasti veličastno vnebovzetje
te, ki je bila vsa sveta in častitljiva že v svojim življenji. Cista
in v gnadi' spočeta se je vsa lepa, kakor jutranja zarja svetu pri¬
kazala; veličastno kakor zala cipresa na gori Sijonu je ona v po¬
božnosti rastla; lepši, kakor cveteče rože ob Jerihi se je lepota
njene svetosti razcvetala; bolj kakor žlahtne dišave in mazila so
njene čednosti in zgledi prijetin duh dajale. Lepa je žena v skriv¬
nim razodenji, ki je obdana z dvanajsterimi zvezdami okrog gla¬
ve; lepši je Marija v nebeški lepoti čednost in dobrih del; vijolica
ljube ponižnosti prijetin duh daje, Iimbar sv. čistosti jo prečudno
zaljša, roža poterpežlivosti in bogaboječnosti jo lepša, vera, upa-

»

105

nje, ljubezin jo z Bogam družijo, in celo življenje je nepreterga-
na versta prečudnih čednost in svetost. Vprašaj Jeruzalemski
tempel, kjer se je tri leta stara za vselej Bogu v dar dala; vpra¬
šaj Betlehem, kjer je Devica Zveličarja rodila; vprašaj Jožefa,
ki je njen zvesti tovarš vveselji in terpljenji bil; vprašaj Golgato,
kjer je do zadnjiga pod križem stala; vprašaj učence Gospodove,
ki so pogosto z njo vkupej bili, kako prečudne so bile čednosti
in dela Marija. Njene misli in želje so bile le pri Bogu; njeno
serce posvečen altar, na kterim je vedno gorel ogenj sv. ljubezni,
njena duša prijetin raj, kjer nar lepši sad pobožnosti v obilnosti
raste, ker se je tako obilnih gnad vselej zvesto poslužila. Vsi
pravični st. zakona, akoravno visoki v svetosti, so le slaba podoba
te duhovne posode; vsi svetniki nov. zakona, ki so si Marijo za
zgled vzeli, so le od daleč nji podobni prihajali. Pa — zajemaj
morje, nikoli konca ne bo, naštevaj čednosti Marije, nikoli do
kraja prišel ne boš, premišljuj njeno svetost, nikoli je zapopadel
ne boš. Skusite to vi, nebeški duhovi, in merite njeno preobilno
zasluženje, ki sami z začudenjem vprašujete: Kdo je ta, ki pri¬
de iz pušave,—ki vstaja kakor jutranja zarja, lepa kakor luna,
izvoljena, kakor solnce%  Nad njo so se spolnile besede sv. pisma:
Veliko hčer je nabiralo zaklade, ti si vse premagala .

Pa ko bi še toliko govoril od svetosti in čednost Marije, nismo
toliko od njeniga veličastva izrekli, kakor je v tim zapopadeno,
de je ona mati Božja, ker je mati Kristusova. Ta vrednost jo
nezmerno povzdigne čez vse stvari, čez vse Kerube in Serafe,
ker vsi so le služabniki Tega, čigar mati je Marija. Bog sam ji
veči vrednosti in časti ni mogel dati, kakor de jo jezvolil za ma¬
ter svojiga Sina. Nove svetove, pravi nek učenik, zamore Bog
vedno stvariti, nar ponižniši stvari zamore povzdigovati čez kore
angelov; pa desiravno je vsigamogočen, veči vrednosti ni v stanu
dati nobeni stvari, kakor jo je dal materi Božji.

Kako veličastno je tedej moglo biti vnebovzetje Nje, ki je
tako bogata na zasluženji, v tako prečudno čast povzdignjena že
na zemlji! Častitljivo so nekdaj prenesli skrinjo zaveze v mesto
Davidovo; vsa Izraelova hiša jo spremlja z veseljem in trobent-
nim glasam, sam kralj David od radosti poskakuje; koliko bolj
častitljivo so sprejeli Marijo, ki je prečudneji skrinja zaveze in
je bila vzeta v lepši mesto, v nebeški Jeruzalem. — Lepo je bila
sprejeta in pozdravljena serčna Judit, ki je sovražnika premaga-

106

la; vse ljudstvo se veseli v lepim petji in z vbrano godbo, višji
duhoven jo časti z drugimi vred enoglasno rekoč: Ti si slava Je¬
ruzalema, ti veselje Izraela, ti čast svojiga ljudstva.  Z veči
častjo in radostjo je bila sprejeta nova Judit, Marija, od vsih
nebeških prebivavcov, ki ji naprot kličejo: Cešena Marija, gna-
de polna, Gospod je s teboj, že gnana si med ženami!  Lepo je
viditi, ko ima priti pozemeljska kraljica v mesto svojiga kraljevi-
ga ženina, naproti ji pride truma vojšakov z lepim orožjem, ime¬
nitni gospodje in služabniki kraljestva v blišeči lepoti, zalo oble¬
čene gospe, lepo vbrana godba, in obilna množica z veselim gia-
sam. Pa to je le slaba podoba časti, s ktero je bila kraljica ne¬
bes in zemlje sprejeta v kraljevo nebeško mesto. Nji hiti naproti
sv. Mihael z vojsknimi trumami nebeških duhov, ki jo z veseljem
za svojo kraljico pozdravijo; sv. očaki, ki se jim na obrazu be¬
rejo želje njo viditi, po kteri so že v življenji hrepeneli; preroki,
ki so v duhu že nekdaj njeno lepoto gledali in prihod napovedo¬
vali; za njimi versta Izraelskih žen: serčna Judit in Ester, zvesta
Rahel in Suzana, močna Dobora in Abigajl, in ji kličejo: Ti si
lepota svojiga spola, ti si žegnana med ženami;  zadej množica
vsih drugih izvoljenih, ki željno pričakujejo, de se prikaže do-
želena vsim narodam v solnčni lepoti, kraljeva nevesta in mati
nar višiga Oblastnika. Vse se zavzame nad njeno lepoto in z za¬
čudenjem kliče: Kdo je ta, ki vstaja kakor jutranja zarja, lepa
kakor luna, izvoljena kakor soliice ?  Vsi jo spoznajo za začetnico
svoje sreče in jo enoglasno pozdravijo: „Cešena bodi kraljica, mati
milosti, življenje , sladkost in upanje naše bodi češena! u  Vesele
pesmi ji pojo, in od kraja do kraja se razlega: Vsi se v Gospodu,
veselimo , ker častitljivo vnebovzetje Marije Device obhajamo!
Ni več en sam angel, ki jo imenuje gnade polno,  vsi skupej jo
blagrujejo. Ni več ena sama Elizabet, ki se zavzame rekoč: Od
kod meni to, de me mati mojiga Gospoda o bi še ?  vsi izvoljeni
so ginjeni od velike časti, de mati Kristusova med nje pride. Ni
več ena sama žena, ki jo blagruje rekoč: Srečno telo, ki  te (Je¬
zusa) je nosilo'.  Vsi nebeški prebivavci, akoravno že sami srečni
in povikšani, vidijo čez vse srečno in povikšano njo, po kteri so
prejeli Začetnika zveličanja,  ji srečo vošijo in spoštovanje ska-
zujejo. Tako je po pravici povikšana ona, ki sama sme reči Več-
nimu: Ti si moj Sin-,  ko še vsi drugi smejo le njegove služabnike
imenovati,

Mariino vnebovzetje je bilo pa tudi prihod k Jezusu, njenimu
preljubimu Sinu, in samo to je zadosti, si misliti njeno veselje in čast.
Kako bi bilo sleherni materi pri sercu, ko bi po dolgi ločitvi njen
edini sin v veliki časti nazaj prišel, in jo prijazno pozdravil! Ka¬
ko še le, če taka mati, kakoršna je le Marija, pride k takimu Sinu,
kakoršen je le Jezus, kteriga je toliko ljubila in viditi želela! Kakšno
je bilo veselje stariga očaka, Jakopa,  ko je v Egipt prišel in spet
vidil svojiga ljubiga sina Jožefa v veliki časti; nič več si ne želi
na svetu in reče: Veselo umerjem, ker sim tvoje obličje vidil!
Kako vesela je bila Ana,  ko z griča od daleč zagleda željno pri—
čakovaniga popotniga sina Tobija; s svojim slepim možem vred mu
naproti gre, in od veselja joka. Po tim sodite, ljubi kristjani,
kakšno veselje je Marija občutila pri prihodu v nebesa, ko zagle¬
da tistiga Sina, do kteriga je njeno serce od ljubezni gorelo, od
kteriga je pa že delj časa ločena bila; ko je vidila tega Sina
zdaj na desnici Očeta, na nebeškim tronu z vso. oblastjo, ko ji ta
Sin stopi naproti, in jo postavi na tron kraljice nebes in zemlje.
Vse prigodbe, ki jih najdemo v sv. pismu, so le slaba senca tega
veselja in veličastva. Častitljivo je bila sprejeta kraljica Ester  v
kraljevi dvor; vse je bilo imenitno, veličastno; pa z vse veči častjo
je sprejeta Marija v večnim kraljestvu od lastniga Sina. Lepo
je bilo viditi mogočniga Salomona,  ko se pri prihodu svoje ma¬
tere vzdigne s trona, ji druziga zraven svojiga pripravi, in ji poln
ljubezni reče: Prosi mati, karkoli hočeš, ne spodobi se, de hi ti
kaj odrekel.  Pa s koliko veči ljubeznijo in častjo je sprejel Je¬
zus svojo ljubo mater pri njenim vnebovzetji. O nebesa, nikoli
nisti vidile takiga veličastva, kakor pri ti priči, ko pride deviška
mati, vabljena od svojiga Božjiga Sina, operta na svojiga Ljubi¬
ga v nebeški lepoti, obdana z dvanajsterim: zvezdami, zemljo in
luno pod nogami. — Kaj je moglo občutiti pri ti priči Mariino
serce! Če sv. Pavel zavolj dušniga veselja že na zemlji kliče: Na¬
polnjen sim s tolažbo, preobilno je moje veselje pri vsili britko-
stih;  kako veselje čuti Mariina duša zdaj, ko so minule vse brh¬
kosti, in okuša rajsko veselje! Če apostel od daleč z zaupanjem
kliče: Pripravljen mi je venec pravice;  kaj je občutila Marija, ko
vidi ne od daleč, ampak pričujočo krono, de lepši in imenitniši*v
nebesih ni. Če se mi v tisti čas mislimo, ko je Marija tako ča¬
stitljivo sprejeta in od Jezusa povzdignjena bila, ne bomo drugi-
ga mogli, kakor s sv, Bernardam  molče se čuditi, ker je v Bo-

108

žjim kraljestvu vse skrivnostno; in če nobeno oko ni vidilo, uho
ne slišalo, kar je Bog tim pripravil, ki njega ljubijo, kako bomo
zapopadli čast te, ki je njega čez vse ljubila. Zares, ko bi tudi
v zlato zarjo in lepo mavrico pero pomakal, ki bi se tudi vsi udje
v jezike spremenili, bi ne mogel vredno popisati in izreči lepote
in veličastva te, kteri je po njeni visokosti čast došla pred vsimi
drugimi stvarmi. —

Dans je vesel praznik, ko je Marii ta neizrečena čast došla;
zato se ga po pravici vesele nebesa, ki so prejele svojo kraljico,
veseli se ga vesoljna zemlja, ki vidi svojo mater prečudno povik-
šano, vesele se ga vsi bogoljubni duhovi, ki se željno ozirajo va¬
njo in jo radostno časte. O naj bo tudi moji duši dovoljeno, tebe,
o kraljica, in listiga Gospoda častiti, ki je tako prečudne reči nad
teboj storil; „s kako hvalo bi te povzdigoval, ne vem“j  naj mi
bo dovoljeno, to hvalo izreči s tistimi besedami, ktere si sama ne¬
kdaj v veselje vtopljena prepevala: Moja duša poveličuje Gospo¬
da, in moj duh se razveseljuje v Bogu, Zveličarji mojim, ker se
je ozerl na svojo ponižno deklo, dejo  bodo zanaprej srečno
imenovali vsi rodovi.  O naj se res pridružijo mojimu slabimu
glasu vsi rodovi, njo častiti, ktero je Bog sam tako počastil, naj
se razširja od rodu do rodu njeno veličastvo tako daleč, kakor
vera njeniga Božjiga Sina, de kjer koli Jezusa molijo, tudi njo
častijo, ki je kraljica nebes in zemlje, Jezusova in naša mati mi¬
losti, in zato upanje vsih revnih Evinih otrok! —

2.  Veseli se, o nebeška kraljica, svoje prevelike častitlji¬
vosti, pa potegni tudi naše misli in želje za seboj v nebesa, ka¬
mor si pred nami vzeta, in kamor smo tudi mi poklicani, in želi¬
mo priti, de nar boljšiga dela, svojiga cilja in konca, ne zgrešimo.
Tje gori tedej tudi mi pogosto in radi svoje misli in želje obračaj¬
mo. Bad otrok misli na očetovo hišo, na ljubo mater; tudi mi smo
otroci Božji, nebesa so naš pravi dom, tam imamo večniga Očeta
in ljubo mater Marijo, kako bi se z veseljem in pogosto ne spom¬
nili, ko vsak dan molimo: Oče naš,  kteri si v nebesih . . . pridi
k nam tvoje kraljestvo.  Tje gori z mislimi in željami, kjer tudi
nas čaka plačilo, ki ga oko ni vidilo, uho ni slišalo, in v nobeni-
gar človeka serce ni prišlo; kjer nam je pripravljeno čez vse lepo
mesto, v kterim teče voda življenja, kakor kristal, in raste
drevo življenja, ki vsak mesec sad rodi in perje daje v zdravje
narodov! Tje gori z mislimi in željami, kjer bo Bog sam naše

109

preobilno plačilo; saj je nepokojno naše serce, dokler v njem ne
počiva; gori, kjer bo on sam naše solze zbrisal, in smerti ne bo
več, ne zdihovanja ne terpljenja; ker vse to bo minulo. Ko oče
otroku obljubi: Jutri ti hočem to ali uno veselje storiti, otrok
vedno na to misli, in komaj dočakuje doželeniga dneva. Tudi
nam je nebeški Oče silno veliko veselje pripravil, ali ne bomo tudi
radi nanj mislili in po njem hrepeneli, kakor vidimo pri toliko zve¬
stih služabnikih Božjih. Sv. Pavel  želi umreti in pri Kristusu biti.
David  zdihuje: Kdaj bom prišel in stopil pred Gospoda? Peter
vidi le žark časti Božje in kliče: Gospod, tukej je dobro biti. Sv.
Avguštin  hrepeni: O domačija naša! od daleč te vidimo, s te
doline po tebi zdihujemo, in se s solzami trudimo , de bi do te¬
be prišli. O veseli in častitljivi dan, ki nimaš večera , ne zaho¬
da, v kterim bom zaslišal: pojdi v veselje Gospodovo.  Zakaj bi
se mi v svojih brhkostih ne ozirali gori, kjer bo Gospod sam vse
solze zbrisal, in kar bi bilo edino zdravilo za naše ranjeno serce.
S tim je tolažil Jezus sam svoje učence rekoč: Vi ste sicer ža¬
lostni, pa vaša žalost se bo v veselje spreobernila, in vašiga ve¬
selja vam nihče ne bo odvzel.  S tim je tolažila v nar britkejši
uri Makabejska mati  svojiga sina: Prosim te, sin, ozri se v ne¬
besa, glej plačilo.  S tim je sebe in druge tolažil pobožni Apolon:
rekoč: Kaj žalujemo mi? naj žalujejo taki, ki nimajo upanja ;
nam je Jezus zveličanje obljubil, in ta obljuba ne goljfa.  Tam
neha vse žalovanje, tam izvira in neprenehama teče studenec ve¬
selja in življenja, ker tam bomo pri Jezusu in Marii. Veseli pa
kristjana, se skleniti z Jezusam že tukaj v sv. Rešnjim Telesu;
veseli nas slišati od lepote Marije, ki se sveti na Jezusovi strani,
kakor danica med zvezdami; okrog in okrog pa čisti mladenči in
deklice, ki jih kača skušnjav nikoli ni premagala, beli kakor ne¬
dolžne jagnjeta, s palmovimi vejicami v rokah, in novo pesem pojo
pred tronam Jagnjeta in Marije. Tam bodo tudi naše želje do¬
polnjene, in bomo spoznali, kar zdaj le v zerkalu vidimo, bomo
vidili, kar si zdaj misliti ne moremo. O srečna ura, kdaj boš
prišla, de nas združiš z izvoljenimi, nas popelješ k Jezusu in
Marii, tje gori, kjer nji in nam nar boljši del ne bo odvzet!

3. V resnici, ravno Marija, naša mati,gori pomaga tudi nam
svojim otrokam. Visoko povzdignjena je blizo Božjiga trona, pa tudi
nam je blizo, ki se oziramo za njo in še popotujemo proti oblju¬
bljeni deželi. Ko je Elija  prerok v nebo vzet bil, je zapustil plajš

110

svojimu učencu Elizeju; Marija pa v nebo vzeta nam zapusti svojo
ljubezin, in nas vzame poti plajš svojiga varstva, in siplje, kakor
zlato solnce svoje žarke čez vesoljni svet, svojo milost čez vse
Adamove otroke. Po besedah sv. Germana za Bogam nihče ni toli¬
ko storil za naše zveličanje, kakor Marija; clo tiste grešnike,
pravi sv. Rihard, ki jih Božja pravica obsodi, Mariina milost re¬
ši. Zdi se mi, pravi nek učenik, kakor bi jo vidil pred Sinain in
slišal, ki prosi: Nekteri so te zapustili in grešili, pa spoznajo
svojo zmoto, mene prosijo, de zanje prosim: Bodi jim milostljiv
in ne sodi jih po njih zasluženji!

K nji se tedej obernite skesani grešniki; ona je pribežališe
grešnikov, mati milosti; po nji je Marija Egiptovska, po nji jih
je odpušenje zadobilo brez števila veliko, ki se zdaj vesele v
nebesih okrog njeniga trona. Ona je kakor usmiljeni Samarijan
na duši ranjene zročila svojimu Božjimu Sinu. — K nji se podaj¬
te žalostni, ki zdihujete v svojih stiskah; ona je tolažnica ža¬
lostnih. Kdo je bolj okusil grenkost življenja in skusil težo
križev, kakor ona, na ktero se obračajo besede sv. pisma: Ve¬
lika, kakor morje, je moja žalost. To, kar je njeno serce ob¬
čutilo, ni skusilo nobeno drugo človeško serce; zato ona, ža¬
lostna in usmiljena mati, ve in hoče z žalostnimi in nesrečnimi u-
smiijenje imeti. — K nji se obernite nedolžni, vi še dobri otroci
Božji, zvoljena čeda Jezusova, lepota sv. cerkve, veselje ange¬
lov; ona je mati nedolžna. Kje ste bolj obvarovani, kakor pod
to materno obrambo? Nji se je sv. Alojzi in brez števila drugih
nedolžnih zročilo, in so bili vsiga hudiga obvarvani v njenim na¬
ročji. O koliko jih stoji v nebesih okrog trona kraljice, kise ima¬
jo za Bogam nji zahvaliti, de so bili v sredi med omadeževanim
svetarn tako prečudno obvarovani pred strupeno sapo pohujšanja.
— K nji hitite starši, ki v težavnih, spridenih časih težko spolnujete
dolžnosti za se in za svoje otroke, ter skerbno vprašujete: Kaj
bo za nas, kako bomo sebe in svoje rešili? ki se polni skerbi z
Marto trudite, pa bi tudi radi z Marijo nar boljši del dosegli, da¬
rujte že majhne otroke ti dobri materi, de rastejo kakor v staro¬
sti, tako v modrosti in gnadi; tudi sami v vsili okolišinah radi k
nji P<* pomoč prihitite. Sv. Terezija , za sprednico zvoljena v
samostanu, ključe pred Marijo položi in ji reče: Ti si od zdaj
prava gospodinja moje družbe.  To posnemajte keršanske matere

111

in gospodinje, de se vaše serce pri Mariinim zgledu gorečnosti
navzame.

Marija pa tudi ne pozabi terdovratnih, ki so v železje hudobije
in strast vkovani. O koliko jih je, ki jih nobena moč človeške zgovor¬
nosti, nobena dobrota in nobena štrafinga iz pregrešniga spanja ne
prebudi, noben žark gnade teme serca ne prežene. Milo toži čez nje
zato angel Božji, sv. cerkev zdihuje, skerbni pastirji svare; pa zgub¬
ljena ovca noče slišati glasu, zgubljeni sin se noče verniti k Oče¬
tu; o saj ti, Marija, pribežališe grešnikov, sprosi na prošnjo to¬
liko zares spokornih, ki v družbi tvojiga serca vsak dan kličejo:
O Marija, pribežališč grešnikov , za nas Boga prosi!  sprosi na
njih prošnjo pri Jezusovim sercu gnado za te v sužnosti vklenjene,
ti, ki si tolikim serce omečila, jih toliko smerti otela; tudi dans
o veselim prazniku svojiga vnebovzetja se skaži dobro mater, in
jih ne pusti poginiti za vselej! — K nji se pogosto obernimo in
zatecimo vsi, ki zdihujemo v ti dolini solz in popotujemo proti ob¬
ljubljeni deželi, v ktero je Marija vzeta z veliko častjo; ona naj
nam bo kakor oblak Izraelcam v pušavi, de nam sveti s svojimi
čednostmi in nam rosi potrebnih gnad, ter nas varuje vsih zmot.
O de bi nas pač lepota tvoje svetosti, o mati presveta, varovala
zapeljive lepote sveta, ki kakor dim pride in zgine, in nas učila
skerbeti za notranjo lepoto serca, ki ne mine in ne bledi; de bi
pač lepota tvojiga nebeškiga veličastva, o nebeška kraljica, pogo¬
sto za seboj obernila iz mračne zemlje naše oči, tako dolgo, de
se enkrat timu življenju zaprejo, in za drugo odprejo. Ko pa
pride tista ura, takrat, o mati, ne pozabi nas, ki vsak dan kliče¬
mo: Sveta Marija, mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in
ob naši smertni uri! V  tisti uri nas vzemi dobrotljivo v svoje
materno varstvo, de tudi mi v nebeško veselje pridemo, tvoje ve¬
ličastvo vidimo, in z vsimi izvoljenimi vred Jezusu čast in tebi
hvalo pojemo vekomaj! Amen. Č,

412

Dvanajsto nedeljo po binkostih.

„Ljubi Gospoda svojiga Boga iz vsiga svojiga serca 11 .

Luk. 10.

Nekteri nagibi Boga ljubiti.

i-  *scy

JKacristjanje Boga moramo začeti ljubiti, ljubiti ga moramo
začeti vse drugači, vse bolj , kakor smo ga dozdaj ljubili. Svojo
dušo želimo in hočemo, svojo dušo moramo zveličati; zveličati pa
se le samo tako zamoremo, če Boga res iz vsiga serca ljubimo,
uči Kristus. Ne smemo več v grehu živeti, ker ravno greh nas
vekomaj nesrečne stori; greha pa se le tako zamoremo prav va¬
rovati , ako res Boga ljubimo. Božji dobri in hvaležni otroci mo¬
ramo biti, ker on je naš stvarnik in predobrotljivi Odrešenik; taki
pa zamoremo le s tem biti, če res Boga ljubimo. O ljubezin, lju-
bezin Božja — ta nam je tako potrebna, de tudi že v tem življe¬
nji ne moremo mirni, ne moremo zadovoljni biti, ako Boga ne
ljubimo. Ko bi mogli človeku v serce pogledati, kteri Boga ne
ljubi, kako on zmiraj nekaj iše, zmiraj tuhta; pa sam ne ve prav
kaj, ker mu nekaj manjka, ker mu ljubezni manjka. Pa poglej¬
mo rajši sami sebi v serce, kako britko nam je večkrat, kako
nam nekaj manjka, ker Boga zadosti ne ljubimo. Hitro bo vse
boljši, hitro bo vse novo, če bomo začeli Boga z novo ljubeznijo,
iz vsiga serca ljubiti. De bomo pa za to veliko dobroto in srečo,
za ljubezin, bolj Boga goreče prosili, premislimo nektere nagibe,
ki nas z veliko silo in močjo budijo, Boga res ljubiti , Boga iz
vsiga serca ljubiti.

Taka je človeška natora, de le tako dolgo ima v kako reč
svoje serce zamaknjeno in jo nad druge ljubi, dokler boljši ne
pozna, ktera se ji njene ljubezni bolj vredna zdi in bolj priljubi
mem une poprejšne. Lep se otroku zdi blišobni loš, pa le dokler
rumeniga zlata ne spozna; lepe in predrage se zde divjakam svit-
le steklenate ali glaževnate igrače, ker od lepših in dražjih reči

113

zapopadka nimajo; oko bi se nad vse radovalo nad migljajočimi
zvezdami in ponočno luno, ter utegnilo misliti, de ni nič mikavni-
šiga v stvarjenji, ko bi ne poznalo kraljeviga solnca. Ravno tako
je silno veliko ljudi zaljubljenih in popolnama zamaknjenih v svet
in v njegove mnogotere igrače in slepila, ker ne poznajo ali saj
premalo poznajo neskončno lepiga Boga in njegovo neizmerno lju-
beznjivost, kteri je sam na sebi naj pervi in naj močnejši nagib,
de naj svoje serce od vsih posvetnih reči, ki so le kakor šumeči
loš in slepivna steklenina, odvračujemo, ter k Bogu obračamo, ki
je sam na sebi vsa popolnamost, zgolj svetost in lepota ter On
edini vse naše ljubezni vredin. Pervi vzrok in naj vikši nagib
tedaj Boga ljubiti , je Bog sam na sebi , ker je on nar vikši do¬
brota, neskončna svetost in popolnamost in torej neizmerna ljubez-
njivost. „ Vzrok Boga ljubiti je Bog sam“,  pravi sv. Bernard.
Angeli Boga gledajo in ljubijo že od svojiga stvarjenja sem, in
niso se nasitili njegove neizrečene Jjubeznjivosti, in angeli in vsi
izvoljeni bodo na vse vekomaj z Božjo neskončno lepoto in ljubez¬
nivostjo nasitovani in napajani, in vender ta neizmerni studenec
Božje lepote in ljubeznjivosti ne bo nikoli usahnil, se nikoli ne
zmanjšal, temuč kolikor bolj bodo iz njegove popolnamosti vživali,
toliko bolj bodo še le in še le želeli vživati. Torej piše nek
učenik, de je Bog sam na sebi tako ljubeznjiv , ko bi se ne¬
besa le toliko odperle, de bi z očmi trenil, de bi vsi peklenski
duhovi svojo strašno jezo do Boga popustili, in neka prijazna moč
bi jih v nar vikši ljubezin do Boga zamaknila. Božja lepota  je
toliko imenitna, de bi zaverženi radi neskončno veči bolečine ter-
peli, ko bi mogli le za sam migljej časa to neskončno lepoto gle¬
dati. On je toliko ljubeznjiv in prijeten , de, ko bi bilo mogoče,
de bi le ena kapljica njegove ljubeznjivosti v brezno peklensko
padla, bi se ta kraj zaverženih pri ti priči v raj ali paradiž spre¬
menil. On je tako svet , de ga nar manjši greh bolj razžali, kot
ga naj serčniši čednosti vsih svetnikov kdej razveseliti zamorejo.
Njegova vednost  je tako nezmerna, de ne more nič pozabiti, kar
je bilo, mu nič neznaniga biti, kar je zdaj, se mu nič prihodnjiga
ne skriti, de bi tako na tanko ne vidil, kakor de bi v ogledalu
gledal. Njegova mogočnost  je tako neobmejena, de vse, kar koli
hoče, tudi lahko stori. Njegov čas  je večnost, njegovo življenje
nespremenljivost; njegov prostor  nezmerna vesoljnost; njegova
mera  neskončnost. Še je on tako bogat , de njegovo bogastvo m-

8

114

m a kraja (Iz. 2, 7.); tako previtim , deje  vse po meri, številu
in vagi naredil (Modr. li, 21.); tako stanoviten , de pri njem
ni nikakoršne spremene, ne sence menjave (Jak. 1, 17.). On je
tako močen,  de zemlje težo s tremi persti derži, hribe s težilam
tehta in griče z vago (Iz. 40, -12.); tako visok  v svoji moči, de
mu nihče ni enak (Job. 36, 22.). Ko bi torej posvetni sinovi in
hčere mogli in hotli le nekoliko v silno bogastvo Božje lepote po¬
gledati, o kako bi jim kmal minula vsa tista ostudna posvetna Iju-
bezin, in njih merzlo serce bi se vnelo v ljubezni do neskončno
lepiga Boga. Tako se je bilo vnelo serce uni bogoljubni duši v
Aleksandrii, ki se je nekiga dne na očitnim tergu prikazala, z
gorečo baklo v eni — s posodo vode v drugi roki, in je, praša-
na, kaj de s tem hoče? odgovorila: ,.s to baklo bi hotla nebesa
požgati, s to vodo pekel pogasiti, de bi Boga odsihmal ne ljubili
več, ne iz upanja plačila, ne iz strahu kaznovanja, temuč zgolj
in edino zavoljo Njega samiga in zavoljo njegove prečesene bo¬
žje popolnamosti“.

Silno močen nagib Boga ljubiti je ta, ker nas je Bog poprej
ljubil , kakor nas sv. Janez opominja: „ Ljubimo Boga , ker On
nas je poprej ljubil“  ( 1 . Jan. 4.). In še več, on nas ni le kar
poprej ljubil, ko ga mi še ljubiti nismo mogli, temuč Bog nas je od
vekomaj ljubil; „ss večno ljubeznijo sim te ljubil u ,  nam on sam
po Jeremii preroku kliče. Ali kakor sv. Alfons Ligvorjan piše:
„Spoznaj , o človek , govori Gospod, spoznaj , de sim te poprej
ljubil. Ni te še bilo na svetu, tudi še sveta ni bilo , in že sim
te ljubil. Moja ljubezin do tebe je večna , kakor je moje božan¬
stvo rečno; ona je ravno tako stara , kakor ljubezin , s klero
samiga sebe ljubim O velikost, o imenitnost in lepota ljubezni
Božje do človeka! O ti večna dobrota, ki z večno ljubeznijo rev-
niga človeka ljubiš, vnemi naše serca z žarki blage nasprotne lju¬
bezni! Zavoljo tega, ker nas Bog sam s toliko prečudno ljubeznijo
od vekomaj ljubi, so bili nedolžni, kterih lepe čutila z greham
niso bile zaterte, od te ljubezni Božje tolikanj presunjeni, de so
se zavoljo Boga vsaki drugi posvetni ljubezni odpovedovali. To¬
rej je sv. Neža,  ko so ji posvetniga ženina ponujali, s toliko serč-
nostjo odgovorila: „Moja ljubezin je že drugimu ljubivcu daro¬
vana, odstopite vi posvetni, in ne zanašajte se nič več na mo jo
ljubezin; moj Bog me je pervi ljubil; On me je od vekomaj lju¬
bil ,, torej se spodobi, de Njemu darujem vse čutila svojiga serca ,

115

in nobeniga druziga ne ljubim kakor Njega 11 .  O kristjan, po¬
misli tudi ti in si k sercu vzemi, de te je tvoj Bog od vekomaj
ljubil, in ti je torej lepa in blaga dolžnost, de tudi ti njega lju¬
biš. Kako močno že boljši otroci svoje starše ljubijo; kako se
mnogi jokajo in tarnajo, kako silno žalujejo na grobu očeta ali
matere, de človeku, kteri jih le vidi, serce poka; vender so nas
pa naši starši le nekaj časa — morebiti komaj nekoliko let ljubili
in nam dobrote skazovali: o kako terd, kako neobčutljiv in nehva-
ležin bi mogel tedaj človek biti, kteri bi Boga ne ljubil, ker nas
Bog ni le nekaj časa, ampak od vekomaj ljubil, in ker je on nam
in našim staršem oče, mati in vse.

Boga zares ljubiti, nas mora posebno tudi to nagibati, ker
vidimo, de le Bog sam nas prav popolnoma in v resnici ljubi ,
in ne gleda ne na bogastvo, ne na stan, ne na lepoto in mladost,
ne na drugo časno reč, kakor ljudje sploh, ampak samo na pravo
znotranjo ceno, na dušno vrednost in lepoto človekovo. Ti, ki imaš
premoženje in nekoliko radodarno roko, p. v pivnici do prijatlov,
pomisli dobro, de nar veči del tistih, ki so davi rekli, de te lju¬
bijo, bi se že drevi za te ne zmenilo več, ako ti kaka nesreča
čez dan premoženje vzame. Staršem prav velikrat njih lastni ne¬
hvaležni otroci nočejo nič več ljubezni skazovati, ko jim starši
dom in premoženje iz rok dajo, zlasti če od njih kaj več pričako¬
vati nimajo, desiravno so starši vse življenje za nje skerbeli in
za nje delali; — kako zlo bi jih Bog ljubil, ko bi se bili zavoljo
njega toliko trudili, kolikor so se trudili za srečo svojih otrok!
Pa tudi starši do otrok pogosto le nekako mesno in počutno Jju-
bezin imajo, ter une bolj ljubijo, kteri so bolj po njih očeh. In
ti, ki te nevredni prilizovavci zavoljo telesne lepote hvalijo, te z
ljubeznjivimi pa modrasovimi očmi pogledujejo, — dobro pomisli,
koliko bi se oni za te zmenili, ako eno oko zgubiš, se ti noga
pokaži, ali ti koze ali druga bolezin obličje zdela? In vse to se
ti tudi lahko primeri, ker s timi telesnimi darovi Boga žališ! Ali
ti, ki se dans v šopirnim oblačilu košatiš in druzih poglede pre¬
grešno nase vlečeš, pomisli, kdo se bo dans 20, 15, 10 . . . let
več za te zmenil, če boš tudi še živel. Tako goljufljiva, tako slepivna,
tako nestanovitna je posvetna in mesna ljubezin! Božja Iju-
bezin do nas je pa, kakor dans, tako juter, tako dans 30,
^t, je enaka in ravno tista na vekomaj, če smo je vredni. On
te ljubi, imej kraljevo ali beraško palico v roki, če le Boga in

116

njegovo ljubezin v sercu imaš. On te ljubi, ko si v cveteči mladosti
s polnimi in rodečimi lici, če ti njega ljubiš; on te ljubi pa tudi
ravno tako v tvoji starosti z gerbastim obrazam, ko bi mogel tudi
od vsili ljudi zaveržen, kakor nekdaj Job, na gnoji ležati. On te
ljubi v zdravim telesu, pa ravno tako ljub si mu v bolezni, in
tudi le z eno nogo ali z enim samim očesam, če le serce celo nje¬
mu daš. Bog vse brez razločka ljubi, naj bodo še tako nadložni;
on gre v serce bolnikov, ki se jih ljudje še dotakniti ne upajo;
in takim, ki se jih ljudje boje pod streho vzeti, on sam pod njih
streho gre: „.Jest jih ljubim, kteri mene ljubijo '- 1 -, to je njegov
glas. O kristjanje, že človeka bi mi ljubili in visoko spoštovali,
kteri bi z vsimi brez razločka tako usmiljeno in prijazno delal;
kako bi že le Boga ne? Ker tedaj vidiš, o človek! de le v Bogu
vselej in vsak čas resničniga Ijubivca in stanovitniga dobrotnika
imaš, ali se moreš še zderževati in braniti, de bi Njega 'ne ljubil
iz vsiga serca?

Kdo bi pa zamogel biti tako neobčutljiviga serca, de bi ga
tudi to močno ne vabilo Boga ljubiti, ker nas ljubezin stori pri-
jatle Božje?  Če pametin človek vidi človeka, čigar govorjenje je
pošteno in čigar obnašanje mu je všeč; bi se hitro rad z njim so-
znanil in ga pogosto želi pri sebi viditi, to je, bi ga rad imel pri-
jatla. In kako za veliko si mnogi štejejo, ako se bolj imenitni in
višjiga stanu k njim pohlevno znižajo ter hočejo z njimi kaj imeti
opraviti ali jim celo svojo prijaznost ponudijo. Koliko veči bi mo¬
glo naše veselje biti, de se poniža Gospod gospodov k nam, nas
pohlevno posluša, je pripravljen naš nar zvestejši prijatel biti, in
sleherniga človeka, ko bi še toliko nizek in zaničevan bil, rad
med svoje prijatle sprejme in mu med njimi častitljiv sedež da.
Ta ljubezin do Boga je tako močna, de nas, kakor sv. Peter (VI.
1, 4.) pravi, Božje natore deležne stori,  kakor se je tudi on
sam naše revšine deležniga storil. „Ali se vam kaj maliga zdi ,
kraljev zet biti?“  je rekel David, ko se je hotel z Miholo, Sav¬
lovo hčerjo zaročiti (1. kralj. 18, 23.j  Ali se nam mar kaj ma¬
liga zdi, o kristjanje, Božji naj bližnji prijatli, in celo njegove
natore deležni biti, de si za njegovo ljubezin tako malo prizade¬
vamo, ktera nam vender to visoko dobroto doseči zamore? Ali se
nam res kaj tako maliga zdi, Božji prijatli biti, de se mu tako
nerodno približujemo — v cerkvi pred sv. Rešnjim Telesain, ali
doma v zaupljivi molitvi? Sc mar tebi res kaj tako maliga zdi,

117

Božji prijatel biti, o človek, de te je še prositi in ti prigovarjati
treba, se k ognjišu ljubezni pri sv. Obhajilu približati, ter se od
njega ogreti? Se ti kal j res kaj nialiga zdi, Božji prijatel biti, de
to njegovo blago prijaznost tako zaničljivo prodaš in za ostudni
greh zamenjaš, kteri ti nič dobriga ne da, ampak ti po tem noč in
dan tvojo vest pekli in serce stiska in tako nesrečno večnost pri¬
pravlja? Ali ni to nespametno? Tako bi se mogel večkrat prašati,
kristjan, ter se nagibati k ljubezni Božji.

K ti ljubezni do Boga nas pa ne opominja le njegova ljube-
zin in dobrota do nekterih ljudi, ampak veliko več njegovo očeto¬
vo usmiljenje do vsiga človeškiga rodil.  S tem , ko nas je Bog
vstvaril, je neizmerni studenec svoje ljubezni in dobrote do nas
odperl, ki neprenehama teče in se nikoli ne izteče. Iz te dobrote
neprenehama teče vsakdanja dobrota našiga obranjenja in njegova
neskončna skerbljivost za nas na vse strani. Ko bi te ta dobrot¬
na skerbljivost Božja le trenutek časa zapustila, o človek! že bi
bilo po tebi. Kako labko se ti uterga žilica, in ob roko ali ob
nogo si za vse življenje, ali ti svitloba oči ugasne, ti sapa za¬
stane, te mertvud zadene in konec je tvojiga življenja. Kako do¬
brotljiv je On, ki te tacih nesreč varuje. Kolika je pa še le nje¬
gova dobrota, ako te pri življenji ohrani in te precej ne konča,
kadar si v smertnim grehu, in ti čas pokore daje in ponuja. Kdo
na svetu je tako poterpežljiv s svojimi sovražniki, kakor je usmi¬
ljeni Bog z neštevilnimi, ki njemu in njegovim svetim namenam
nasprot delajo? — Ali neštevilne dobrote Božje, ki teko iz stu¬
denca našiga vstvarjenja, se zamorejo le kaj maliga omeniti, nika¬
kor pa ne popisati. Kako se mora naš duh razširjati, ako le malo
pomislimo, koliko in kolikošnih reči je Bog zavoljo človeka vstva¬
ril in jih zavoljo njega obrani. „Vse je on storil, razun greha,
(piše bogoljubni Ludovik Blozi. Napelj str. 91.}, in vse, kar je
stvaril, tudi obrani. Ko bi ne obderžal on vsiga, kar je stvaril,
bi se zopet vse v nič nazaj povernilo, ker je vse samo iz sebe
nič, in le iz Boga svoj obstanek ima, od kteriga ima svoje bitje.
Njegova moč seže od konca do konca, in njegova milost versti
vse od angela do zadnjiga červiča; tako brez njegoviga previde-
nja še list s svojiga drevesa ne pade. (Modr. 8, 1.) — Štej
zvezde na nebu, pesek v morji, prah zemlje, kaplje dežja, pe¬
resa ptic, luske rib, dlake žival, perje in sadje na drevji; štej
ptice, štirinožne živali, ribe, zeliša, karanje in vse drugo, če mo-

118

reš . . Kako velike so Božje dela!“ In zavoljo koga je Bog vse
to stvaril, zavoljo koga vse to ohrani? ali ne zavoljo tebe, o člo¬
vek! Kako ljubiš človeka, ki ti le kaj maliga da, ali njega, ki je
vse to zavoljo tebe stvaril in ohrani, pa ne boš ljubil? Torej kli¬
če David: „Kako visoke, o Gospod , so tvoje stvari; vse si mo¬
dro storil. Tvoje stvarjenje me gine, in veseliti se hočem del
tvojih rok il  (Ps. 91.). In sv. Duh govori po modrim Siraliu: „Lju-
bi ga, ki te je stvaril, iz vse duše u  (7,  32.).

Če nas pa že vse to mora globoko giniti, kaj bomo še le
rekli, ako se spomnimo dobrote vsili dobrot, namreč našiga odre¬
šenja po Sinu Božjim samim.  V starih pismih se bere, de je
bil hudobin, do konca spačen mladeneč. Leta je nekdaj, ves za¬
kopan v prenezmerni hudobii, zvečer šel pod mili nebes in je jel
grozovitno preklinjati, je v svoji divji togoti celo meč izlekel, ga
proti nebu sukal in klical, de naj ga Bog konča, če je res Bog
in če ima moč. Kaj se zgodi? Listič, bel kakor sneg, lahno z
nebes doli leti in mu pade pred noge. Na njim so bile z zlatimi
čerkami zapisane besede: „Miserere mei u ; tako se začne 50. psalm:
„Usmili se me , o Bog po svojim velikim usmiljenji /“ Iz tega je
spoznal, de se ga Bog usmiliti hoče, in začudil se je ter stermel,
de more Bog tako dobrotljiv biti, in de tolikimu grešniku usmilje¬
nje ponuja. Obžalovanje grehov, upanje odpušenja, solze in lju¬
bezen — vse ob enim je udarilo iz njegove pretresene duše. Po¬
klekne , časti in hvali Boga zavoljo njegove nezapopadljive dobro¬
te, — se verne domu, se z vsim sercam spreoberne in lepo živi
do smerti, ki je bila ljudem spodbudljiva in njemu zveličavna. O
kristjan, kar si slišal, ni kaka gola povedka, ampak je dogodba,
ki se je nad vsim človeštvam godila. Mladeneč je ves človeški
rod z vso silo svojih grehov in hudobij, — beli listič pa je Sin
Božji, kteriga je sveti Oče nebeški pohlevno pohlevniga na svet
poslal. Leta nas je rešil, nas je odkupil; zlata za nas ni dal,
pa tudi dražili kamnov ne; dal je, kar ga je težej stalo: dal je
svojo lastno kri! O zares in zares, „on je velike reči nad nami
storil  (Xuk. 1, 49.), kakor priča Marija, njegova in naša Mati.
Prečudna merzlota in ostudna nehvaležnost bi bila, ako bi Bogu
ljubezni ne povračevali, ki nam s toliko ljubeznijo naprot hodi;
sej po besedah sv. Avguština, ni prijazniši vabitve k ljubezni,
kakor če kdo že z ljubeznijo naprot pride.

Posebna dobrota ljubezni Božje je tudi ta, de ona madeže

119

greha poprejšniga življenja zbrisuje , kar nas mora na vso moč
spodbudovati, de začnimo Boga prav serčno ljubiti. Kdor je Boga
hudo žalil, se je pa jel kesati in se pokori, je njegova duša še
zmiraj nekako podobna drevesu, ktero ima polno marog, gerč,
izraskov, zaraskov in obraskov, tako de te reči na podobi spo¬
korjene duše nekake skaze delajo. Če pa človek prosi od Boga
daru svete ljubezni, in si močno prizadeva z ognjem goreče lju¬
bezni svojiga Stvarnika ljubiti, ki ga je popred nehvaležno žalil,
mu ljubezin Božja take nasledke grehov in njih ostanke in sledi
vedno bolj in bolj zlikuje, briše in poravnava, kakor de bi hla-
divno mazilo pritisnil na rano, ktero jo tako sceli, de je komaj
več spoznati, kje de je bila. Zavoljo tega je tudi spokorni Da¬
vid priserčno Boga prosil: „Operi me še bolj in bolj moje krivice ,
in očisti me moje pregrehe “. (Ps. 50, 3.) — Bila je ženska ob
Kristusovim času, ki je bila sploh znana kakor grešnica; začela
pa je misliti, de je tako življenje sramotno pred ljudmi in pregreš¬
no pred svetim Bogam. Serce jo je jelo tako boleti, de ni vedila,
kako in kam. Ko je tako v se šla, si je nekako mislila: Kdo ve,
morebiti bi se pa uni prečudni Gospod tudi mene usmilil, ki je že
toliko bolnih in nesrečnih ozdravil, desiravno so bili med njimi zlo
hudobni, kterim je tudi grehe odpustil? Ni se sramovala, ne
anala, ne bala, desiravno je čudodelni Gospod v imenitni drušini
bil. Naravnost k njemu je šla, pred-nj pokleknila, mu začela no¬
ge kuševati in britke solze prelivati. Gospod pa jo je pogledal,
in ji rekel: „Pojdi v miru , tvoji grehi so ti odpušeni! 11  Povedal
je pa tudi Jezus, zakaj de ji je tako hitro in koliko de ji je od¬
pustil, rekoč: „Veliko ji je odpušeniga, ker je veliko ljubila‘ c .
(Luk. 7, 47.) Kako močno de je ta spokornica Zveličarja res
ljubila, je pokazala s tem, de je po njegovim vnebohodu v puša-
vo šla, in je celili 30 let v mračnih in hladnih duplinah prebivala,
pa ves stud in hlad divjiga pečevja njene vroče ljubezni ni mogel
ohladiti. Prijazin ji je bil pa Bog zavoljo silne ljubezni, kakor je
v zgodbah pisano, toliko, de so jo vsak dan angeli kviško vzdig¬
nili, ter je nebeško petje poslušala. Ime ji je bilo Marija Mag¬
dalena.

Take in enake reči naj te nagibajo, o kristjan, Boga zares
ljubiti, ga ljubiti iz vsiga serca in iz vsili svojih moči. Vsili na¬
gibov Boga ljubiti, pa nam ni mogoče našteti, ker vse, kar smo
in kar vidimo in slišimo, so nagibi ljubezni Božje, in ker so ti

120

nagibi neštevilni in nezmerni, kakor je Bog sam nezmerin. Iz
tega, kolikor je rečeno, zamoreš skleniti do nniga, kar ni rečeno,
premišljuj in preudarjaj vse s hvaležnim sercam, in vse reči ti
bodo nagibi k vedno veči in še le veči ljubezni Božji. Iz tega
namena vas opomnim še besed sv. Bernarda,  kteri pravi: „Alto
listi tja ljubimo , kteri nam dobro stori, kaj da, v potrebi poma¬
ga, za nas nevarnost prestoji; kako moramo še le Njega, ljubiti,
v kterim živimo, se gibljemo in smo, ki nam je vse dal, kar
smo in kar imamo, ki nam je angele v stražo, solnce, mesec
in zvezde v razsvitljavo, zemljo v stanovanje, življe  (elemente),
zeli in živali v našo potrebo, korist, živež, veselje dodelil; ki
nas vedno ohrani, de se v poprejšni nič ne povernemo; nas hu-
diga varuje; ki se ni le kar v nevarnost življenja za nas podal,
temuč je tudi naj britkejši in naj sramotniši smert za nas pre¬
stal! Ki nam poslednjič vse naše greha odpuša, vse naše slabo¬
sti ozdravlja, naše življenje smerti oteva in nas z milostjo in
usmiljenjem venca ?“ 0 človeška duša, ljubi tako dobrotljiviga,
tako usmiljeniga Boga, ljubi ga nar bolj zavoljo njega samiga in
zavoljo njegove nezmerne popolnamosti, ljubi ga zavoljo vsih na¬
štetih nagibov in zavoljo vsih imenovanih in neimenovanih dobrot
in vzrokov, in toži tudi ti z nekim učenikam, de si ga dosihmal
premalo ljubila, rekoč: „Tecite solze, oglasite se zdihljeji, žalost
naj mi napolnuje serce: nar vikši dobrote nisim ljubil! neskončne
ljubeznjivosti nisim ljubil!" Ljubim te, o Bog! želim te ljubiti; daj
mi moč in milost, de te bom res ljubil ter z močjo ljubezni vso
tvojo postavo spolnoval! Amen. J.

Trinajsto nedeljo po binkoštih.

„Pojdite, in skazite se duhnvnam 11 . Luk. It, 14.

Obilna korist vredne spovedi.

1KE

led nar hujšimi nadlogami jutrovih krajev je bila gotovo
strašna gobova bolezen. Kri se je človeku spridila, vsa koža je
bila v eni hrasti, udje so začeli pri živim životu gnjiti in odpa-

121

dati; zavolj silniga smradu in nalezljivosti te bolezni se je mogel
od ljudi ločiti in v samotnih krajih z drugimi gobovimi živeti, in
malo, malo upanja je bilo, de bi kdaj ozdravel. Ako je pa kdo
ozdravel, se je mogel po Mojzesovi postavi duhovnim skazati, de
so ga zdraviga spoznali in mu spet dovolili med drugimi ljudmi
živeti. Deset takih nesrečnih siromakov opomni današnji sv. Evan-
geli, ki so od vsih ločeni in zapušeni zastonj pomoči iskali in
želeli. Še v Jezusa, od čigar dobrote in mogočnosti so že tako
prečudne reči slišali, so zaupali, in ko je v neko vas šel, so od
deleč stoje klicali: Jezus, Sin Davidov, usmili se nas!  In glej
njih zaupanje ni bilo prazno, njih prošnja ni bila zastonj. S svojo
vsigamogočnostjo jih ozdravi njih ostudne bolezni, in jim le to
naroči, kar je postava zapovedovala, rekoč: Pojdite, in ska&ite
se duhovnam.

Huda gobova bolezen je podoba greha, ki je za dušo ravno
tako nagnjusen, škodljiv, nalezljiv, kakor gobova bolezen za telo.
O de bi pač vsi, ki so oskrunjeni z žalostno dušno boleznijo, z
greham, tudi po zgledu evangeljskih mož z zaupanjem v Jezuso¬
vo usmiljenje klicali: Jezus, Sin Davidov, ki si zato na zemljo
prišel in terpel, de bi nas greha rešil, usmili se nas; nikjer ni
pomoči za nas, kakor le pri tebi, zato hočemo neprenehama kli¬
cati: Jezus, Sin Davidov, usmili se nas! In tudi nje bi usmiljeni
Jezus zavernil na duhovne nove zaveze, rekoč: Pojdite in ska¬
lite se duhovnam;  zakaj duhovnam nove zaveze je Jezus oblast
dal, dušnih bolezen ozdravljati ali grehe odpušati, ko jim posvo¬
jim vstajenji reče : Kterim hote grehe odpustili, so jim odpušeni,
kterim jih hote zaderšzali, so jim zaderžani.  O prečudna dobro¬
ta in oblast, ktero je Jezus s tim svoji cerkvi dal, in zapustil!
Pa žalostno je, de kristjani za dušo neradi to store, kar so evan¬
geljski gobovi za telo storili; oni so saj šli in so bili očišeni, de-
siravno so za dobroto nehvaležni ostali. Kristjanam se pa še toži
iti in se skazati, se obtožiti pri spovedi svojih grehov, ter se no¬
čejo vdeležiti velike dobrote in milosti, ki je vsim pripravljena in
se vsim ponuja. De bi vam to veliko in potrebno dobroto bolj na
serce položil, hočemo nekoliko pomisliti obilno korist vredne spo¬
vedi.  — O Jezus, ki si človeško serce in slabost nar bolj poznal,
in nam zato tako pripravno pomoč zapustil, daj vsim vernim spo¬
znati dobroto in potrebo te tvoje naprave, de radi in pripravljeni
zdravja za svoje duše išejo!

Kako žalostin in nesrečin je za človeka grešni stan, v kteri-
ga se dostikrat tako lahkomišljeno proda; kako britko mora biti
grešniku pri sercu, ko se enkrat svoje nesreče zave in spozna,
kaj je zgubil in kaj zaslužil. Deleč od očetove hiše začne pre¬
mišljevati zgubljeni sin svoj solza vredni stan, med nesnažno ži¬
vino sam veliko pomanjkanje terpi. Tako in še hujši je grešnik
ločen od Njega, po kterim je vse prejel in z njim vse zgubil. Ob
Babilonskih potokih so Izraelci v sužnosti sedeli in jokali, ko so
se Jeruzalema spomnili. Še v hujši sužnosti zdihuje grešnik, ko
se spomni nebeškiga Jeruzalema, do kteriga je pravico zgubil.
Silno ranjen in na pol mertev je ležal ubogi popotnik na poti proti
Jerihi v lastni kervi, in po pomoči zdihoval in pričakoval usmilje¬
nja. Še hujši ranjen na duši je grešnik, in zdihuje po usmiljenji,
kakor nekdaj David: „ V smili se me, o Gospod, ker sim slab;
ozdravi me, o Gospod, ker moje kosti so pretresene, in moja
duša je močno prestrašena! Oberni se k meni, o Gospod, in reši
mojo dušo; pomagaj mi zavoljo svojiga usmiljenja Tako vpije
grešnik iz globočine, ali pa dobi gotov odgovor nazaj? Roke ste¬
guje za pomoč, ali ga pa kdo poprime in mu pomaga? Vse ke¬
sanje in poboljšanje, vsi sklepi in dobre dela mu ne dajo nobene
gotovosti, de je svojih dušnih ran ozdravel in poprešnje pravice
spet zadobil. — V Jeruzalemu je bil potok, h kterimu je v časih
prišel angel Gospodov, Božja vsigamogočna moč, in je vodo za¬
ganjal semtertje; kdor je takrat v potok prišel, je ozdravel vsa-
ktere bolezni. O kako dobro bi bilo , ko bi mi za dušo imeli tak
potok v sv. cerkvi, kjer bi vsak ozdraveti zamogel od svoje duš¬
ne bolezni, svojih grehov. In glej, ta prečudni potok je Jezus
zares v svoji cerkvi za grešnike zapustil, potok, ne poln vode,
ampak Kristusove kervi, kjer ne ozdravlja angel, ampak Sin Bo¬
žji sam. Spoved je čudodelni potok, ki ozdravi ranjeno dušo, in
očisti ostudne bolezni, ter ji novo moč dodeli, se lmdiga varovali
in v dobrim rasti. Pomislimo to nekoliko bolj natanko.

1. Pri spovedi zadobiš odpušenje grehov,  vsih, še tako
ostudnih. Kako omadeževana je bila z greham lepa podoba Bo¬
žja, človeška duša, de se ne more spoznati memo poprešnje le¬
pote, otemnelo je,  kakor prerok toži, otemnelo je zlato, spreme¬
nila se je nar lepši barva ! Kako nezmerniga zadolženja je duša
kriva postala; ko bi tudi vso večnost žalovala, ni v stanu storje-
niga dolga sama popraviti. Veliko je zadolžil nezvesti hlapec v

sv. evangelij, in je usmiljenja in poterpežljivosti prosil, pa ušli-
sanja vredin ni bil, in zato je bil verzen v vnanje teme. Še več
je zadolžil človek pred Bogam z greliam, in še hujši teme ga ča¬
kajo zavoljo neporavnaniga dolga. Pa glej, te ostudnosti in tega
dolga te reši vredna spoved. Kakor je nekdaj Jezus, ko je vidil
skesano serce grešnikovo, rekel: Zaupaj, tvoji grehi so ti odpu-
šeni,  tako spovednik v Jezusovim imenu in po njegovim povelji
govori: Jest te odvežem od tvojih grehov;  . . pojdi v miru, od-
pušeni so ti tvoji grehi. Ako se spovemo svojih grehov , je Bog
zvest in pravičen, nam jih odpustiti.  Kakor je oče odpustil zgub-
Ijenimu sinu, ki je spoznal: Oče grešil sim , tako odpusti tudi
nebeški Oče ves dolg vsim, ki ga skesano spoznajo. Vse naše
hudobije , pravi že prerok Miheja, bo odvzel, in jih v globočino
morja ver gel. Vsili njegovih pregreh,  pravi Gospod sam po Ece-
hielu, ki jih je storil , se ne bom spomnil.  Kolikorkrat tedej opra¬
viš vredno spoved , umiješ svojo omadeževano dušo v dragi kervi
Kristusovi, in jo rešiš iz hude sužnosti satanove; nebeški Oče
sprejme spet najdeniga sina z rokami milosti, in mu ves dolg od¬
pusti. Kdo ne bo hitel k timu dobrimu Očetu? kdo se bo mudil
se znebiti takih zlegov?

2.  Namesti ostudniga greha pa pride v serce spokornikovo
posvečujoča gnada Božja,  nar lepši, nar dražji zaklad, ki se
pod solncam znajde. Oče zgubljenimu sinu ne odpusti samo dolga
temuč tudi reče služabnikam: Prinesite nar boljši oblačilo in mu
ga oblecite; denite mu perstan na njegove roke, in čevlje na
njegove noge li .  To novo oblačilo je podoba gnade Božje, ki jo
človek po vredni spovedi od Boga prejme. Ta gnada je svatov¬
sko oblačilo za nebeško ženitvanje, ona stori dušo nevesto nebeški-
ga ženina, jo stori tempel sv. Buha, prebivališe trojediniga
Boga; ta gnada jo obdaja z nebeško svitlobo, in jo dela angelam
in zvoljenim podobno; ta gnada ji dodeli, kar ji vsi posvetni za¬
kladi namestiti ne morejo. Vsa pozemeljska lepota in modrost,
vse bogastvo in veličastvo kraljev in cesarjev ni toliko vredno,
kakor le žark posvečujoče gnade Božje. O de bi spoznal ta dar
Božji,  ti rečem z besedami Jezusovimi do Samarijanke, de bi spoz¬
nal to nezmerno dobroto in lepoto gnade Božje, ali bi ne privošil
svoji neumerjoči duši (e nebeške lepote, ali bi ne iskal skerbno z
evangeljskim možem tega skrivnostniga zaklada?

3, Ko si pri spovedi v Božjim imenu greha odvezan, zado-

124

biš spet mir  za svoje ranjeno serce, pokoj za svojo vest. Ni
hujši reči, kakor nepokojna vest, ki človeka moti noč in dan,
spremlje ga v samoto, ne more se je znebiti v drušini, ne zadu¬
šiti njeniga glasu v posvetnih rečeh; kakor červ mu neprenehama
grize oserčje. Nepokoj vesti pa zvira iz greha. Vedna in večna
resnica so Gospodove besede po preroku: Za grešnika ni
miru.  Kakor velik dolžnik zavolj skerbi nima pokoja in še spati
ne more, tako greh kakor težek kamen leži na sercu grešnikovim,
dokler ga v spovedi ne odloži. Kakor otekljina ne jenja boleti,
dokler se ne predere, in vse ne izteče; tako za dušo ni miru, do¬
kler se ne razodene. Zato kliče že spokorni David: Gorje meni ,
de sim molčal! Vse moje kosti so vsakdanjiga jokanja oslabele.
Ker je tvoja roka noč in dan nad menoj težka bila , sim se v
svoji težavi noč in dan sem ter tje obračal , ker me je tern bo¬
del. Tedej sim tebi svojo 'pregreho spoznal, in svoje krivice ni sim
zakrival. Rekel sim: Jest hočem sam čez se svoje krivice spozna¬
ti, in ti si meni hudobijo mojiga greha odpustil “. Tako tudi nam
le skesano obtoženje mir vesti spet zadobi. Vredna spoved nam
je s Kristusovo kervjo podpisano spričevanje, de nam je pri Bogu
dolg odpušen; v resnični spovedi grešnik iz sebe verže strupeno
otekljino ostudniga greha. Po vredni spovedi grešnik zasliši v
Kristusovim imenu izrečene tolažbe polne besede: Pojdi v miru ,
tvoji grehi so ti odpušenil  O tolažbe polne besede, ki so kakor
hladno zdravilo za dušno rano, ker se grešnik vidi rešeniga od
tega, kar mu je bilo tako strašno, vidi pridobljeno to, po komur
je toliko zdihoval. Za pričo tega vzamem vse, ki ste v grehu
bili, in ste se skesano in odkritoserčno spovedali; ali vam ni bilo
prečudno polajšano pri sercu, ali niste občutili miru, kteriga bi
za nobeno reč zameniti ne bili hotli? Zares, kristjan, ako si želiš
notranjiga miru, ki ti je za tvojo srečo toliko potrebin, verjemi, de
ga nikjer najdel ne boš, kakor le v vredni, resnični spovedi.

4. Zraven do zdaj rečeniga je pa spoved že tudi sama na
sebi nar boljši pripomoček za spreobernjenje. Ona je nar bolji
sredstvo za spoznanje samiga sebe , in to spoznanje je perva in
poglavitna pogoja spreobernjenja. Dokler ne spoznaš, kako in v
čem si grešil, dokler sebe drugač sodiš, kakor si v resnici, se
nikakor na pravo vižo spreobernjenja poprijel ne boš. Spoved pa
je dušno zerkalo, v kterim se duša ogleduje, in madeže vidi, ki
jih na sebi ima, Vse kota svojiga serca človek preiše, in vse

125

svoje misli, besede in dela presodi; vse tudi skrivne namene si
mora odkriti, de more razločiti število in okolišine svojih grehov;
kakor bolnik vse svoje rane natanko odkrije, de bo bolj gotovo
primerno zdravilo zadobil. In ko bi ga imela pri tim preiskovanji
lastna ljubezen slepiti, bo s spovednikovo pomočjo, ki že bolj po¬
zna človeško serce, vsa megla samosvoje ljubezni pregnana, za¬
grinjalo praznih zgovorov bo odmaknjeno , in modra roka dušniga
zdravnika bo vse rane lepo odkrila. Kolikor bolj bo pa bolezen
bolniku in zdravniku znana, toliko ložej bo obema vkup za zdravje
skerbeti. Že modri ajdje so čez vse cenili to: Spoznaj sam sebe ,
pa ključa niso poznali k ti skrivnosti; tega da le v keršanski veri
čista spoved.

5. Kakor k spoznanju sebe tako pa tudi k pravi grevengi
vredna spoved veliko pripomore. Ko je imenitni in mogočni Ta-
merlan, ki je pol sveta strahoval, v zerkalu zagledal svoje gerdo
obličje, se je sam čez se zjokal rekoč: O de sim pač jest, mo¬
gočni oblastnik, tako gerdiga obraza! Grešnik pa vidi v spovedi
odperte bukve tolikiga dolga, odkrite vidi rane svoje duše, Božjo
podobo vidi tako ostudno omadeževano, in če se spomni lepote,
ki jo je pred greham imela, se mu v serce vžali, de je za svojo
edino, drago dušo tako malo skerbel, de ji je svitlo oblačilo tako
po nemarnim omadeževal in zapravil. In ko mu zraven še spo¬
vednik ostudnost greha živo popisuje, sodbo in večnost resnobno
razlaga, ko ga tako dobriga, pa lahkomišljeno zapušeniga ne-
beškiga Očeta spomni, ko mu Kristusovo ljubezen in terpljenje
pred oči stavi: o kako bi vse to in enako ne omečilo do britkih
solza tudi terdiga serca? kako bi grešnika ne pretreslo, in mu stu¬
da nad greham in terdniga sklepa poboljšanja ne obudilo? Le sku¬
si, kristjan, in boš poterdil to resnico.

6. Zraven tega je spoved nar pripravniši pot, vsakimu po
potrebi pripravne nauke , svarila in svete dati.  Kak razloček je
med ljudmi in njih dušnim stanam! Temu se vse velik greh zdi,
in je maloserčin, obupljiv; drugi za vse nič ne mara, in je pre-
derzin, in širokovestin. Uni ima v svoji sumljivosti za greh, kar
celo greli ni; ta v svoji nevednosti in spridenosti marsikaj nima
za greh, kar vender vera in pamet prepovedujete. V pridigah in
naukih se od vsiga tega le bolj sploh zamore govoriti. Pri spo¬
vedi pa spovednik iše vsim vse postati; maloserčne opominja s to-
lažljivo besedo k zaupanju; bolj resnobno svari prederzne in lah-

126

komišljene; ojstro žuga terdovrainim in nespokornim; kakor olroke
— nevedne priprosto podučuje, spretno razločuje bolj podučenim
njih dvome, slehernimu daje in priporoča pomočke, ki so primer-
jeni vnanjim okolišinam in notranjimu dušnimu stanu; in to tolikanj
ložej zamore, kolikor bolj se grelnik razodene in tudi notranje
skrite rane odkrije. — Grelnik sam je pa tudi vse bolj pripravljen,
sprejeti dobre nauke in svarila, kakor sicer, ter vse bolj na se
oberne, kakor pri pridigah in naukih; in pri spovedi vtisnjeni nauk
se mu globoko serca prime, in ga hudiga obvaruje.

7.  Iz tega se vidi nova, silno velika korist spovedi, ker
namreč veliko hudiga odverne, jih veliko greha obvaruje.  Spo¬
vednik z vsim trudam ne le terdovratne meči, sovražne spravlja,
lene spodbudva, temuč že tudi naprej svari mlade pred zapelji¬
vostjo, opravičene opominja k stanovitnosti, nevednim kaže pravo
pot, vsim ile strah Božji v serce vsaditi, in tako že misli posve¬
ti, in slabe želje odžene, hude naklepe v nič stori že tam, kamur
nobena deželska moč seči ne more, in hudo že v kalu zaduši.
Skušnja uči, kako močna berzda zoper hudo je vredna spoved
in koliko jih hudiga obvaruje. Človek je od zunaj in znotraj od
nevarnih skušnjav obdan. Ako se sam na se zanese, mu skorej
ne bo mogoče, se hudobnimu duhu stanovitno braniti. Brez do-
briga in močniga orožja se nar boljši vojšak ne bo dolgo sovraž¬
niku branil. Gnada in nauk, ki ju je pri spovedi prejel, sta pa
nar boljši orožje za kristjana, ker prideta od Boga. To je tisto
»orožje Božje, s kterim zamoremo zoperstati vsimu zapeljevanju
hudobniga duha , s kterim zamoremo premagati v hudim dnevu,
in v vsih rečeh popolnoma stati 11 .  Koliko nedolžnim je bila spo¬
ved kakor vidni angel varil, ki jih je zapeljivosti obvarval! koli¬
ko jih je peljala iz slabe navade v gotovo zavetje! koliko jih je
spodbudila k vojskovanju in zmagi do konca! Vprašajmo to iz¬
voljene, in nam bodo poterdili, de jih je spoved posebno močno
greha varovala.

Ne bom še dalje razkladal, kako spoved tudi v ponižnosti
vadi, kako človeka k zvestobi in spolnovanji dolžnost spodbuda,
kako tudi k občni varnosti veliko pripomore. Saj so vse te in
enake koristi spovedi še celo krivoverci in neverniki spoznali, in
so to napravo katoliške cerkve kakor silno koristno hvalili in po¬
vzdigovali. Opomnim le še besede Rimskiga Katekizma, ki po
pravici govori: „Kar koli je ob tim času še svetosti, pobožnosti ,

127

in vere po Božji milosti v keršanski cerkvi ohranjene, je vedi del
spovedi pripisali, tako, de ni čuda, če si je sovražnik človeški¬
ma rodu z vso močjo prizadeval, ta tabor keršanske čednosti
podreti 11 .

O pač zares dobra, koristna in sveta naprava je spoved, in
hvala, tavžentkrat hvala Jezusu zato, de je to nam tako potrebno
in primerjeno napravo za nas v svoji cerkvi zapustil! Ko bi nam
bil on še tako ojstre pogodbe postavil za spravo in odpušenje, ko
bi bil tudi zapovedal očitno pred vsimi ljudmi se grehov obtožiti,
bi mogli pripravljeni biti, de le spet milost zadobimo in se po¬
gubljenja rešimo: koliko bolj zaželena nam mora biti ta naprava,
ker je zapovedano razodeti svoje slabosti le na skrivnim skuše-
nimu možu, prijatlu, ki nam je kakor vidni angel varil na poti
zveličanja. Ivo je Naman čez prerokovo povelje, se sedemkrat
v reki Jordanu umiti, nejevoljin bil, mu služabnik reče: Oče, ko
bi bil prerok kako veliko reč zapovedal , bi jo bil mogel storiti;
kolikanj bolj zdaj, ko ti je le rekel: umij se, ter boš očišen“.
To naj bo, o grešnik, tudi tebi rečeno. Ko bi bil Gospod ojstro
očitno pokoro skoz vse življenje zapovedal, bi mogel z veseljem
pripravljen biti, de bi se greha rešil, in pogubljenju odšel, koli¬
kanj bolj zdaj, ko ti le reče: Pojdi in skaži se duhovnim,  razo¬
deni jim svoje grehe, in vse ti bo odpušeno. Spoznajte to, greš¬
niki, ki ste ranjeni do smerti, pa se vas vender svarjenje tako
malo prime; le tam je zdravilo, kamor vas Jezus sam zaverne,
tam bo tudi bolj omečeno sicer terdo serce, in seme besede Božje
bo z roso gnade Božje omehčano. In kakor je Jezus roko steg¬
nil, se goboviga dotaknil, in rekel: Hočem, bodi čist, in na en¬
krat je bil očišen svoje bolezni, tako bodo vas očistile besede spo¬
vednikove. Spoznajte to, nedolžni, ki ste skerbni med spridenim
svetani svojo nedolžnost ohraniti, in poslužite se lahke in tako
koristne naprave. Spoznajmo to vsi, mladi in stari, ker v velikih
rečeh se vsi pregrešimo  in smo v nevarnosti, se še bolj pregre¬
šiti; za pretečeno in prihodnje najdemo tam zdravilo in moč. Ni¬
kar praznih zgovorov ne išimo, de namreč ne utegnemo, ali se
sramujemo. Vsi naši zgovori, naj pridejo iz zanikernosti ali iz
nevednosti, so prazni, kakor senca, ktere se ustrašimo, in bodo
zginili pred sodbo Gospodovo, kakor prah na vetru, mi pa bomo
ostali kakor suhe drevesa brez sadu, in sojeni bomo iz lastnih
ust, ko smo vedili in verovali, pa storiti nismo hotli, ko nam je

128

bil studenec priporočen, pa se nam iz njega zajemati, se v njim
očiševali ni poljubilo. Vse take zgovore in težave nam kaže le
peklenski skušnjavec, ki je sovražnik vsiga dobriga in nas s tim
iše pogubiti, de nas od potrebne pomoči odvračuje. Kakor je
sovražni Holofernes prebivavcam mesta Betulije studence zaperl,
de bi jih pri pomanjkanji potrebne vode popred v svojo oblast do¬
bil, tako nas hudobni duh odvračuje od studenca očiševanja, de
de bi nas delj v svoji oblasti imel ali nas popred v svojo sužnost
spravil.

Zato, ljubi kristjan, ne daj se motiti in zaderževati; pomisli
veliko korist in dobroto vredne spovedi, in po Jezusovim povelji
pojdi in skači se duhovnu.  Nezmerni zakladi Božje milosti ti
bodo dotekali, ako s skesanim sercam prideš in spoznaš: Oče, gre¬
šil sim, bodi meni ubogimu grešniku milostljivi  Pridi pogosto in
rad, se grehov očistit, se gobove bolezni ozdravit, in vse drugač
bo tvoj dušni stan metno poprešnjiga; kakor hvaležni očišeni Sa-
marjan boš Gospoda hvalil in z Davidam klical: Hvalite Gospoda ,
ker on je dobrotljiv in njegovo usmiljenje terpi vekomaj.  Per-
voši svoji revni duši to srečo, stori to veselje angelam v nebesih,
in svojimu dobrimu pastirju Jezusu. Veselo h koncu življenja po¬
rečeš s sv. Petram Alkantarskim: O srečna pokora, ki mi je za¬
služila toliko veselje in časti  Amen. C.