
<M»»sti obilno spečevanje perviga zvezka kaže, de se
potreba »Cerldreniga Govornika 41  za slovensko duhovstvo čuti;
to nam zaj priliodnjo prizadevo k temu precej težavnimu delu
novo serčnost daje. Sčasama se bo tudi čezdalje več gg. pi-
savcov pridruževalo, de bo veči različnost v ogovorih; že nam
jih je nekaj za prihodnje obljubljenih. Kteri nimajo še perviga
zveska, ga zamorejo s pričujočim drugim vred dobiti.

Or. Andrej Čebašek.

laika Jeran.

Janez Stritar.

Andrej Zamejc.

k

v

Stirnajsto nedeljo po binkoštih.

Praznik vsih angelov varhov.

„Glej, jest bom poslal svojiga angela, kteri pojde pred
teboj, in te bo varoval na potu, in pripeljal v kraj,
kteriga sim pripravil. Spoštuj ga in posluša,] njegov
glas, in glej, de ga ne zaničuješ.“ 3. Mojz. 33.

Od Angelov varhov.

3Xfeskončna je skerb Božja za srečo in zveličanje revnih
Adamovih otrok. On hoče, de bi vsi ljudje zveličani bili in k spo¬
znanju resnice prišli. Zato je ob vsih časih toliko storil za zve¬
ličanje ljudi. Pošiljal je svete može, ki so druge učili ter pred
zmoto in pregreho svarili. Izvolil si je posebno ljudstvo, ki ga
je vodil po čudapolnih potih, in mu ohranil luč praviga spoznanja
in upanje pomoči od zgorej. Ko je pa prišla polnost časov, je
poslal svojiga lastniga Sina, iskat in zveličat, kar je bilo zgub-
Ijeniga. On, ki se po pravici imenuje pot, resnica in življenje,
nam je odperl nebesa, ternam zapustil zaklad svojiga neskončniga
zasluženja v sv. cerkvi. Ta dobra mati, Kristusova nevesta, nam
vedno svete resnice oznanuje, nam deli iz polnosti Kristusoviga
zasluženja, ter nas vodi tje, kamur nas Gospod vabi po dobrotah,
ktere nam deli, in po šibah, s kterimi nas tepe. Vse to nam bo v
dobro služilo, ako Boga ljubimo.

Pa s tim Božja skerb za nas še nima konca. Kakor je Ja¬
kop na svojim popotovanji vidil lestvico od nebes do zemlje, po
kteri so angeli Božji gori in doli hodili, tako nam zares, kakor
sv. vera uči, neskončno dobrotljivi Bog pošilja svoje lastne zveste
služabnike, ki okrog njegoviga trona stoje, in nam jih daje zavarhe,
kakor on sam govori že v stari zavezi: Glej , svojiga angela bom
poslal, ki pojde pred teboj , in te bo varoval na poti , in pripe¬
ljal v kraj) ki sim ti ga pripravil.  In ravno tako v novi zavezi go¬
vori sv. Pavel: Ali niso vsi strežni duhovi poslani v službo tih,
ki imajo doseči večno zveličanje “ ? In sv. cerkev ravno današnjo
nedeljo obhaja god tih angelov varhov. Današnji dan nas opominja,

9

130

de je zaveza med nami, ki se še vojskujemo v dolini solza, in med
sv. duhovi, ki vedno gledajo obličje Očeta v nebesih, ki nas sprem¬
ljajo po naših potih ter nosijo naše dobre dela pred tron Božji.
O kako tolažbe polno je to za človeka, tako slabo in revno stvar,
de je v zavezi in varstvu tih, ki nas in Boga priserčno ljubijo, in
se trudijo, de bi se volja Božja zgodila kakor v nebesih, tako
na zemlji! Pač moramo s hvaležnim začudenjem k Bogu klicati
kakor kraljevi prerok: Kaj je človek , de se ga spomniš , in sin
človekov , de ga obišeš?  Kaj se tedej današnji praznik bolj spo¬
dobi, kakor de si živo v spomin pokličemo, I. kaj so angelivarhi
za nas , in II. kaj smo tudi mi njim dolini?  — Sprosite nam,
Božji in naši prijatli, tudi to gnado, de bomo spoznali vaše do¬
brote, in svoje dolžnosti do vas.

I. Ko je stari Tobija hotel svojiga sina poslati na daljno pot,
mu reče: Pojdi in poiši si zvestiga moža , ki s teboj pojde.  In
ko mladi sin najde serčniga mladenča za potpripravljeniga, ki reče,
de dobro veza pot v ptujo deželo, obljubi ta neznani zvesti tovarš
na prošnjo stariga Tobija: Jest bom zdraviga peljal in zdraviga
nazaj pripeljal tvojiga sina.  Ta tovarš, ki se je ponudil, in je
vsi hiši Tobijevi v veliko srečo pomagal, je bil angel Rafael. Tudi
mi vsi smo na dolgi poti tega življenja, kjer nam protijo mnogo¬
tere nevarnosti od zunaj in znotraj, za dušo in telo, de marsikteri
milo zdihuje z apostelnam: Jest nesrečni človek ! kdo me bo rešil
tega umerljiviga telesa ?  In glej, Božja milost je tudi nam dala
precej od začetka našiga popotvanja angela varha za zvestiga
tovarša, ki nas vedno spremlja ter skerbno varuje vsih nesreč.
Kakor nas hudobni duh zalezuje, zdaj zvito, kakor kača, zdaj
rujove, kakor lev, tako dobri angel nad nami čuje in nas nesreče
varuje.

1. Že na telesu. „ Svojim angelam je zapovedal , de naj
te varujejo po vsih tvojih potih , de se kje tvoja noga ob kamen
ne spodtakne.“  To se prav očitno velikrat pokaže že pri otrocih,
ki vsi neprevidni in neskerbni vender v silnih nevarnostih nepoško¬
dovani ostanejo, de se ljudje, in pozneje tudi sami čudijo, kako
prečudno so bili obvarovani. Angel varh je nad njimi čul, kakor
nekdaj nad Božjim detetam, ktero je otel tako silne nevarnosti.
Pa tudi bolj odrašeniga mladenča in dekleta, ki jima je v njuni pre-

131

cterznosti in lahkomišljenosti treba skerbniga varstva, zvesti tovarš
ne zapusti. Kakor je nekdaj tri mladenče obvaroval tudi v zbeljeni
peči, de se jim nič žaliga ni zgodilo; kakor je serčno Judit va¬
roval, de je sama spoznala: Vem , de me je angel Gospodov va¬
roval ', ko sim tje šla , ko sim tam bila, in ko sim nazaj sever-
nila;  tako jih varuje in spremlja še zmeraj v nevarnih letih mla¬
dosti, ker je,  kakor sv. Ambrož pravi, zmeraj okrog nas, de nam
nihče ne škoduje.  Ravno tako nas ne zapusti v višji, moški sta¬
rosti, ko se križi množe in skerbi rastejo. Kakor je nekdaj Lota
otel strašne nesreče, Elija na begu skoz pušavo čudno nasitil, ka¬
kor je Petra iz ječe rešil; tako še zdaj varuje in reši marsikte-
riga silnih nesreč, de mora tudi sam s Petram spoznati: Zidaj
zares vem , de je Gospod poslal svojiga angela, in me je rešil
iz rok sovražnikovih.  Zares spoznati mora marsikteri, de ga je
angel od mladiga do zdaj tako rekoč za roko vodil, sto nevarnost
otel, kjer bi bil utegnil poginiti, de mu je bil zdravnik v bolezni,
palica v slabosti, škit zoper nevarnosti.

2.  Koliko veči bo pa še le skerb angela varha za naš dušni
prid, ki bolj spozna vrednost neumerjoče duše, ki je odkupljena
z drago ceno, ter namenjena enkrat z angeli vred Boga vživati,
in tolikanj bolj, ker so nevarnosti za dušo še obilniši in veči, ka¬
kor za telo. Sami smo slabi in k hudimu nagnjeni. Satan nas
skuša in želi, ko bi mogoče bilo, tudi pravične zmotiti. Svet
nas z besedo in z zgledam k sebi vabi. Kje je pomočnik in pravi
prijatel v tako mnogoterih skušnjavah ? Ko je bil pravični Bog
sklenil hudobno mesto Sodomo z žveplenim ognjem pokončati, pri¬
deta pred ta večer dva angela k pobožnimu Lotu ter pri njem pre¬
nočujeta. Na jutro mu pa rečeta: Reši svojo dušo , ne ozeraj in
ne mudi se v tim kraji.  Tako govori angel varh še dan današnji:
a) pobožnimu, še nedolžnimu, ki stoji v sredi med hudobnimsvetam
in ga ogenj pohujšanja in slabe tovaršije požreti hoče. Moj otrok,
mu na vest govori, reši svojo dušo,  de draziga življenja gnade
ne zgubiš, in s hudobnim svetam ne boš pokončan. Ne ozeraj se
na hudobne , de te z njimi vred nesreča ne zadene; beži iz tega
kraja,  v kterim je za tvojo dušo kužna sapa slabe tovaršije. In
ko mu proti hudobna moč zapeljivcov, se vstopi angel varh, kakor
nekdaj angel Gospodov med šotore Izraelcov in Egipčanov, de
niso mogli vkup zadeti, tudi zdaj kakor močno ozidje med človeka
in hudobniga zapeljivca, ter ga brani vsiga hudiga. In ko je še

9 *

nedolžni že v nevarnosti se na napčno pot podati, se mu zoper¬
stavi angel varh, kakor nekdaj preroku Balaamu, rekoč: Jest sim
prišel , se tebi zoperstavit, ker je tvoja pot napčna in meni zo-
perna.  Blagor mu, kdor do časa to spozna, in glas angelov po¬
sluša ter mu s prerokam reče: Ako je tebi ta pot nedopadljiva ,
se hočem verniti.  O koliko nedolžnih je tako otel angel varh, pri¬
čajte nam vi, nedolžni, izvoljeni blizo trona Jagnjetoviga, koliko
vam je angel varh pomagal in kolikrat vas rešil iz dušnih nevar¬
nost in skušnjav; s kako hvaležnostjo do njega z njim vred zdaj
Boga vživate!

bj  Če si tudi tako nesrečen bil, de si padel, globoko padel,
angel varh sicer žalostno zakrije svoje obličje, pa zavolj ljubezni
in usmiljenja, ki ji do tebe ima, ne odstopi od tvojiga varstva, ve¬
liko več on zbudi tvojo vest, de te peče in nepokojniga dela, ter
britko kliče: Kaj si storil...? kaj si zgubil...? kaj si bil...? in
kaj si zdaj...? in po vsim tem, kaj te čaka enkrat...? On te
budi iz smertniga spanja, te vabi k poslušanju Božje besede, te
nagiba k sodnjimu stolu Božjiga namestnika, te svari, slabo pri¬
ložnost zapustiti, ptuje blago poverniti, skrivne pregrehe razodeti,
nevredne spovedi popraviti. S takimi in enakimi psicami zadeva
angel varh sam ali po druzih tvoje serce, de bi bilo ranjeno in se
spet k Bogu obernilo. In kako neizrečeno veselje je za angela,
ako njemu zročeni grešnik ta znotranji in unanji mili glas posluša
in se v resnici v pravi pokori spet z Bogam spravi! Jezus sam je
hotel to veselje naznaniti v priliki od dobriga pastirja, ki zgubljeno
ovco najde, veselo nazaj nese, in se z drugimi veseli. Tako pri¬
stavi Kristus, bo v nebesih veselje pri angelih Božjih nad enim
samim grešnikam , ki pokoro stori. Vesele se , pravi sv. Bernard,
ko se k pokori vernemo , kakor nad takimi , ktere vidijo od pe¬
klenskih vrat nazaj priti.  O koliko jih je še med živimi kristjani,
koliko jih je že v srečni večnosti, ki so bili v greh padli, pa so
se po skerbi angela varha spet očistili, ki so zdaj sami srečni in
veselje angelov, pa so tudi hvaležni skerbnimu angelu in mu bodo
vedno in večno hvaležni, de jim je iz takiga brezna pomagal v
tako srečo! O naj bi tudi do zdaj gluhi grešniki zaslišali glas in
pomislili ljubezen angela varha, de bi se pač zdramili, preden
Gospod postavi sekiro na nerodovitno, suho drevo!

c)  Ako nas pa angel varh tako skerbno spremlja v življenji,
nas gotovo ne bo zapustil tisti čas, na kterim je vse ležeče, srečna ali

133

nesreča večnost, namreč ob zadnji uri. Takrat peklenska pošast vse
moči napne in vse zvijače združi, de bi človeka v oblast dobila. Satan
je 'prišel , pravi Skrivno razodenje , in ima veliko jezo, ker ima
malo časa.  V ti imenitni in nevarni uri nam pa tudi angel varh
z vso ljubeznijo, skerbjo in stanovitno zvestobo na strani stoji, in
nas uterjuje zoper skušnjave v veri, v upanji, v ljubezni, nas
spodbuduje k popolnimu kesanju in udanosti v voljo Božjo, in ko
nas vsi prijatli zapuste in nam nobena pozemeljska moč več poma¬
gati ne more, nam angel varh ostane zvest prijatel, ako smo le
mi njemu zvesti bili, in nam prinaša pomoč od zgoraj, kakor je
pokrepčal angel tudi Jezusa v sinertni britkosti. On dela, kakor
angel Rafael, ki je ukrotil veliko ribo, ki je hotla mladiga Tobija
požreti. On dela, kakor angel pri Danielu, ko je divje leve kro¬
til, de nedolžnima Danielu nič žaliga niso storili. On ne zapusti sebi
zročene drage, Jezusu ljube duše, de jo pripelje iz nevarnosti
tega življenja v zavetje nebeškiga veselja. O s kakim veseljem
bo spremil našo dušo, če se v prijaznosti Božji popolnama očišeni
s sveta ločimo, v nebeški raj, kakor so nekdaj spremili angeli
Božji dušo revniga Lacarja v naročje Abrahamovo!

Glej, kako obilne dobrote ti dotekajo potih nevidnih, zvestih
varhih, tvojih Božjih prijatlih; kako skerbno čujejo nad nami od
začetka življenja; s kako ljubeznijo nas hudiga varujejo; kako milo
nas iz pregrešniga spanja k spreobernjenju bude; kako stanovitni
nam nazadnje ostanejo noter do smerti in nas veselo spremijo v
boljši življenje! Zares veči, kakor materna, je taka skerb, de mo¬
ramo hvaležno s Tobijem reči: Z vsimi dobrotami nas je napol¬
nil.  Spoznajmo to, in vprašajmo se, kaj smo jim mi za take do¬
brote in toliko skerb dolžni?

II. Ko mladi Tobija od popotvanja nazaj pride in očetu ve¬
like dobrote pripoveduje, ki jih je angel Rafael skazal, reče: Z
vsimi dobrotami smo po njem napolnjeni , kaj mu bomo mogli
zato vredniga dati?  Tudi mi, ki zmeraj dobrote po angelu pre¬
jemamo, se moramo enako vprašati. Angel pa ne potrebuje na-
šiga blaga, ampak skazujmo mu pred vsim: 1. Spodobno čast in
spoštovanje.  >Bog sam jih je visoko postavil, ker so nar imenitniši
stvari, okrog svojiga trona, in jim imenitne opravila odločil. Zato
nam tudi On sam zapove: Spoštuj ga, in glej, de ga ne zani¬
čuješ.  Čast so angelam skazovali tudi imenitni, sveti možje; Abra¬
ham, ko vidi priti tri angele, v znamnje počešenja pred nje pade;

i34

Janez Evangelist vidi v svojim zamaknjenji angela ter se tudi pred
njimi globoko ukloni. Ali mi, ki tudi imenitne, dobrotljive ljudi
spoštujemo, ne bomo tolikanj bolj častili angelov Božjih, ki nam
toliko ljubezni in dobrot skazujejo? Ali jih ne bomo častili mi,
otroci sv. cerkve, ko jih ona sama toliko časti, de jim altarje in
cerkve posvečuje, posebne praznike obhaja, in vernim za pridno
počešenje angelov tudi obilne odpustke deli? Častili jih bomo pa
nar bolj vredno,

2.  ako radi poslušamo glas angela  varha. To Gospod
sam opominja: Poslušaj njegov glas;  ravnaj po opominovanji
tega glasu, in hodi po poti, po kteri te vodi, ali na ktero te vabi;
s tim boš svojo dolžnost do angela varha nar bolj vredno, ter
Bogu in angelu dopadljivo dopolnil. Poslušaj torej glas angelov
pred vsim ti, ljuba nedolžnost, ki imaš še lepi biser perve gnade
Božje, pa vender ta dragi zaklad nosiš v persteni posodi, ki se
hitro ubije. Glej, toliko je nevarnost za te med spridenim svetam,
ki te k sebi vabi in slepi, in sama v sebi čutiš tudi napčno po¬
stavo; in vender utegneš za vselej toliko zgubiti, kar ti ves svet
poverniti ne more. Poslušaj angela, kadar tebe vabi tudi drug za¬
peljiv glas; poslušaj ga, ko te odvračuje od napčne poti, in ti
kaže pot proti nebesam; poslušaj ga, ko te opominja k stanovitno¬
sti, in ti obeta nezvenljivi venec nedolžnosti! — Poslušaj ga pa
tudi ti, grešnik, ki si sicer že nevreden njegoviga varstva, pa
vender še ne odstopi, in ti milo govori: Oberni se k Gospodu ,
svojimu Bogu;  poslušaj ga, ko ti vestzbuduje pri poslušanji Božje
besede, ali pri nadlogah, ki te zadevajo; poslušaj ga, ko terdo
spiš v grešnim spanji, in te angel budi iz sužnosti greha, kakor
Petra v ječi; poslušaj ga, in hiti za njim, ko si v slabi tovaršii
in zavezi, ter te angel svari, kakor Lota: Reši svojo dušo, in
beži iz tega kraja;  poslušaj ga, ki si v dolgi slabi navadi, in
pojdi za njim k kopeli očišenja, k sv. pokori, in boš ozdravil svoje
stare bolezni. O kako veselje boš napravil njemu in vsim drugim
angelam Božjim; kak mir in pokoj serca boš tudi sam zadobil,
ter Boga in angela hvalil za toliko dobroto!

3. Priporočaj se pogosto in z zaupanjem, v njih priprošnjo
in varstvo in sicer v vsih telesnih in dušnih potrebah. Angel varil
je tvoj nar boljši prijatel, ki ti vselej le dobro hoče; on je tebi
zvest, in te tudi v britkostl ne zapusti; on je svet, in tudi za tvoje
zveličanje vedno skerben. Ali se tedej ne boš za Bogam, Gospo-

135

dam vsih stvari, in Marijo, kraljico angelov, pred vsim angelu
varhu za pomoč in priprošnjo priporočeval? Saj veš, de on
molitve sebi zročenih pred tron nar Višiga nosi in s svojo pri¬
prošnjo podpera. Priporočaj se mu toraj že zjutrej ko se imaš
k delu podati, čez dan pri svojim opravilu, na večer, ko se k po¬
čitku podaš. Priporočaj se mu posebno v dušnih nevarnostih in
skušnjavah. Ko te hudo poželenje moti, ali se napuh in jeza v
sercu budi, ko te svet in skušnjavec vabi in slepi, ko se sam sla-
biga čutiš, vsim hudim vabljenju srečno zoperstati, se izroči in
priporoči angelu varhu, on se bo s teboj in za te vojskoval, te bo
rešil hudiga, in očitno boš skusil njegovo pomoč v življenji in tudi
enkrat v smerti, ko je boš nar bolj potreboval.

4, Angelu varhu smo za toliko skerb posebno hvaležnost
dolžni. Kakor se mu pogosto priporočamo in pomoči prosimo, tako
se mu pa tudi vselej hvaležne skažimo. Kakor Tobija od hvalež¬
nosti ni vedil, kaj bi storil, tako tudi mi zvesto v sercu nosimo in
tudi z ustmi izrekujmo, in v djanji skazujmo svojo hvaležnost do
tih dobrotnikov. Zares, če smo ljudem za časne reči hvaležni, če
je otrok staršem za njih skerb vedno hvaležnost dolžan, ali bomo
mi za toliko ljubezen in skerb do angelov varhov nehvaležni ostali?
Ali bi ne bila taka napčnost tudi nehvaležnost do Boga, ki nam
jih je dobrotljivo v varstvo odločil? Zato se pogosto spomnimo,
kako nas je angel varh v tolikih nevarnostih otel in nas na duši
in na telesu obvaroval; kako nas je od slabe perložnosti vernil, v
skušnjavah poterdil; kako je naše misli in oči proti nebesam vižal;
in v tim spominu vselej, kadar se mu priporočujemo, tudi svojo
hvaležnost izrekujmo in skazujmo. Naj bolj vredna pa bo naša
hvaležnost, ako

5. z vso močjo angele varhe posnemamo.  V nar svetejših,
nar imenitniših rečeh so nam oni posnemanja vredni zgled. Glej
njih gorečo ljubezen in sv. čistost, in prizadevaj si tudi sam za
vedno veči gorečnost in čistost, ki je pred vsim imenovana angel¬
ska čednost. Kakor je preroka Izaija angel z gorečim ogljem
očistil, tako bo v posnemanji angelov tvoje serce vedno bolj go¬
reče in čisto postalo. — Sploh so pa angeli brez vsiga greha, in
žele tudi nas vsiga greha obvarovati, zato posnemaj angele s tim,
de se vsipa greha  skerbno varuješ. Že ta misel: sv. angel čuje
nad menoj, de bi me vsiga greha obvaroval; on mi pomaga, se
vsirnu hudimu zoperstaviti; on bo zastran greha enkrat za mene

13(5

ali Koper mene pričal; že ta misel bi nas mogla vsakiga, še tako
skritiga greha varovati. Saj tudi angelu nič veči žalosti ne more
perzadjati kakor greh. Sv. Frančiška Romana, ki je v vedni to-
varšii z angelam varham živela, ga je vidila vselej žalostno obraz
pokriti, kolikorkrat se je v nar manjši stvarici pregrešila. Posne¬
majmo angela varha, ki za naše zveličanje skerbi, posebno s tim,
de smo tudi sami vedno skerbni za svojo neumerjočo dušo.  Glej
kake vrednosti je, de angel Božji nad njo čuje, ali sam boš pa
pozabil in zanemaril toliko vredno stvar, svojo edino dušo? ali ti
bo kak trud prevelik, s kterim svoji dragi duši obilniši gnado in
čednost pridobiti zamoreš ? Pač naj ti pred jezik omolkne in se
roba posuši, naj bo raji vse drugo zgubljeno in pozabljeno, kakor
de bi drago, angelu ljubo dušo zanemaril! Posnemaj poslednjič
angela varha s tim, de boš bližnjimu sam angel var h , de
ga boš namreč od hudiga odvračeval, z besedo in zgledam pa k
dobrimu napeljeval. Veči dobrote mu storiti nisi v stanu, in Jezus
sam nas bo enkrat po tim sodil, kako smo to ljubezen skazovali.
Priložnost k temu pa imamo vedno v vsakdanjim življenji, kjer
zamoremo zdaj kako hudo djanje ali pregrešno govorjenje odver-
niti, zdaj z ljubeznjivo besedo in lepim zaderžanjem tudi druge k
dobrimu spodbuditi. Nektere k temu clo sveta dolžnost veže, de
namreč kakor vidni angeli varhi čujejo nad sebi zročenimi. Starši
in gospodarji, sploh predpostavljeni, imajo vedno čuti nad sebi
zročenimi, in poseben odgovor bo od njih Bog enkrat zavoljo tega
terjal. Oh kaj pa, če ti in tudi drugi svojimu bližnjimu niso za
angela varha, ampak clo v pohujšanje in v greh, kakor zaverženi
angeli! Vse gorje, ki ga Jezus v današnjim evangelii nad pohuj¬
šanje izreče, jih bo strašno zadelo. Zares angel varh tako zape¬
ljanih in pohujšanih bo pri sodbi vstal zoper take zapeljivce, in
na Božje maštovanje klical. Vstal bo angel in pričal: Ta nesram¬
než je s svojo peklensko besedo popačil nedolžno, čisto serce
meni zročeneduše; zato, pravični Sodnik, maštovanje čeznj ! Vstal
bo angel in pričal: Ta oče je sina, ki je bil meni in njemu zro-
čen, z gerdo kletvijo in pijanostjo spridil, in namesti za nebesa,
za pekel zredil; zato, Sodnik, maštovanje zoper njega! Vstal bo
angel in pričal: Ta tovaršica je druge meni zročene od službe Božje in
sv, zakramentov odvračevala, v slabe drušine vodila, in njih pobožno
serce s strupam greha spridila; zato, Gospod, maštovanje zoper njo!
0 kako strašno se bo na tako pričanje Jezusovo gorje dopolnilo,'

137

Zato položimo tudi sami roko na serce, in se vprašajmo, ali
ne očita tudi nam vest kaj taciga, de smo morebiti bolj posnemali
hudobne, kakor dobre angele, in terdno sklenimo, de bomo zana-
prej res vidni angeli varili svojimu bližnjimu. Ohranimo tudi do
svojiga angela varha vedno hvaležnost v sercu, in skazujmo mu
jo s tim, de bomo radi njegov glas poslušali, in se mu pogosto z
zaupanjem priporočevali, skazujmo mu dolžno počešenje z besedo
in z djanjem, kakor nas Gospod opominja: Spoštuj ga, in poslušaj
njegov glas ;  in terdno zaupanje imejmo, de se bo spolnilo, kar
Gospod obeta: Ako poslušaš njegov glas, in vse storiš, kar go¬
vorim, bom sovražnik tvojim sovražnikam, in bom nasprotoval
tvojim nasprotnikam.  Gospodov angel nas bo varoval napoti, in
pripeljal v kraj, ki nam je pripravljen ,  namreč tje, kjer bomo z
angeli vred trikrat sveto peli in Boga gledali vekomej. ’Amen. A. Č.

Praznik rojstva Device Marije.

„Zdaj tedej , otroci, poslušajte me: Blagor jim, ki ohranijo
moje pota.“ Prip. 8, 32.

Marija nam v zgled.

Kdo je ta, ki vstaja , kakor jutranja zarja, lepa kakor
luna, zvoljena kakor solnce?  Tako se z veseljem začudujejo pri
rojstvu presvete Device nebeški prebivavci; njim se pridružijo pra¬
vični na zemlji, ki so željno pričakovali veseliga rojstva Marije,
boljši Eve ali matere živih. Za njimi obhaja sv. cerkev vsako
leto to veselje, in kakor bi ji besed manjkalo, svoje veselje in
začudenje izreči, vpraša: Kdo je ta, ki vstaja, kakor jutranja
zarja,  ki je že v začetku, v rojstvu vsa lepa in sveta? In kdo
je v stanu vredno na to vprašanje odgovoriti? Ko bi tudi še toliko
popisoval njeno lepoto, nisi v stanu več povedati, kakor sv. Evan-
geli kratko izreče: Od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan Kri¬
stus.  To ji da nar veči visokost, to stori toliko veselo njeno roj¬
stvo. Ona je zares zarja, ki napoveduje Solnce pravice; ona je
lepa mavrica, ki nam .je priča, de Bog hoče svojo obljubo dopol-

188

niti; ona je boljši Ester, ki pomaga rešiti vse ljudstvo večne smerti.
Če tedej rojstne dneve kraljev in cesarjev podložni s častjo in z
veseljem obhajajo, ter svoje veselje in svojo vdanost očitno razo¬
devajo; imamo verni kristjani gotovo še veliko veči in lepši vzrok,
se rojstniga dne Marije razveselovati, Boga za njo hvaliti in ji
svojo vdanost skazovati. Zato se veselimo, iz serca se veselimo
današnji dan vsi, ki vemo, kaj smo po nji zadobili, Jezusa, že-
gnani sad njeniga telesa, in kaj je Ona nam vsim, dobra, mila
mati, ki ne zapusti in ne pozabi svojih otrok. Zato prav iz serca
zrecimo besede sv. cerkve: Rojstvo Device Marije z veseljem
praznujmo , ktere prihod je vesoljni svet razveselil.  Ze pri njenim
rojstvu jo z besedami angela Gabriela priserčno pozdravimo : Če¬
čena si Marija , gnade polna, Gospodje s teboj.  Tudi sicer jo
velikrat s temi besedami angelovimi pozdravljamo, se ji priporočamo;
in po pravici, ona je od Boga visoko povikšana in zato našiga češe-
nja vredna; ona je pa tudi mogočna in usmiljena ter nam pomagati
zamore in hoče. Zares se ona vedno skazuje dobrotljivo ma¬
ter proti mladim in starim, nedolžnim in grešnikam. Tudi mi,
ki se po napeljevanji sv. cerkve in po zgledih pobožnih veli¬
krat knji obračamo, smo že večkrat po nji sprosili pomoč ingnado,
ter jo tudi še v prihodnje upamo. Vender, de naše upanje ne bo
prazno in češenje nevredno, je še eno potrebno, de se namreč
učimo tudi ravnati, kakor ona; sicer ji naše češenje nebo dopadlo
in nam ne pomagalo ! Že sv. Avguštin pravi: Ta , klero častimo ,
mora biti tudi zgled našiga življenja.  Zato se dans, ko smo se
pri rojstvu Device Marije zbrali, učimo od nje le to troje: 1. kako
se je ona sveta ogibala, 2.  kako je v vedni pokori živela, in 3. kako
je v gnadi in čednosti rastla. S serčnostjo se ozrimo v Marijo,
lepo zvezdo in poglejmo, kako je ona vse trojno spolnovala; zra¬
ven pa brez lilimbe in samosvoje ljubezni na se poglejmo, in pri¬
merimo, kako 31arijo nasledujemo. — O Marija, pokaži nam le
žark svoje lepote, ob enim nam pa tudi sprosi, de svoje lastno
serce vidimo in spoznamo rekoč: Ti podoba vse svetosti; mi —
nevredni grešniki!

Filistejci so imeli v svojim stanišu skrinjo zaveze, ki je Izra-
elcam popred toliko moč in zaupanje dajala, in jim tolikrat blago¬
slov od zgorcj zadobila; pa vender tudi zdaj niso imeli sreče in
žegna, ker so namreč še zmeraj tudi malikam darovali. Tudi nam

boljši skrinja zaveze, Marija namreč, po kteri pravimu ljudstvu
Božjimu, vrednim kristjanam, tolike dobrote dohajajo, ne bo v
srečo in zveličanje, ako tudi mi svojim malikam, svetu in svojim
strastim, samopridu, poželjivosti, napuhu služimo. Ni dosti z be¬
sedo vanjo klicati, v cerkev hoditi, ali tudi v bratovšine stopiti,
temuč treba je tudi, njo si v zgled vzeti, in se od nje učiti, ne¬
varnost se ogibati, v dobrim pa rasti. Ona sama nam kliče z be¬
sedami modrosti: Blagor jim, ki ohranijo moje pota;  ona nam
pravi: Ako ste Abrahamovi  (moji) otroci , storite dela Abraha¬
move  (moje); ona nas opominja z besedami sv. Pavla : Bodite moji
posnemavci , kakor sim jest Kristusova.  Nje življenje nam je
kakor živi Evangeli, odperte bukve, ki so vsim razumljive; ona
je zares podoba vse svetosti. Ker ne moremo vsiga njeniga živ¬
ljenja na enkrat premisliti, poglejmo le nektere zadeve.

1. Marija se je skerbno sveta  ogibala. Ni ji bilo to potrebno, ker
je bila v svetosti spočeta, rojena in uterjena; v vsakteri priložnosti bi
bilo njeno čisto serce neomadežvano; svitlobe njene gnade bi nobena
unanja popačenost ne bila otamnila, kakor se solnce ne umaže, ko
sije na blato. Y r ender se je ogibala sveta, in Božjo gnado s toliko
skerbjo in čuječnostjo varovala, kakor bi bila v nar veči nevar¬
nosti. Še preden se nevarnost začne, že beži zmed sveta in kakor
nedolžen golobček hiti v tempel Božji, de bi v tim zavetji deleč
od vse nevarnosti dragi zaklad ohranila in kakor Serafi blizo sedeža
Božjiga Gospodu služila. V Nacaretu si je poznej iskala pribe-
žališa, in vsa modra se varuje, kjer nespametni padejo, vsa po¬
božna beži, kjer prederzni greše, vsa močna čuje, ker slabi oma¬
hujejo. Vedila je, de Duh Božji ne prebiva med svetam, ter se
s posvetnim duham ne spovzame; vedila je, de je sovražnik Bo»ji,
kdor je pri j at el sveta;  zato od sveta ločena le Bogu živi. Tudi
angel pri oznanjenji jo samo najde v sv. zamaknjenji, in cIo angela
se prestraši. Tudi potim, ko je hotla iti do svoje tete, je le modro
njeno govorjenje, in čast Božja na njenim jeziku. In tako se je
vedla skoz in skoz v svojim življenji, ker je bilo njeno serce ločeno
od vsiga posvetniga, in je le po Bogu hrepenelo.

Rako pa je pri nas ? O de bi pač ne bila že tukej hvala Marije nam
v očitanje in v sramoto ! V grehu smo rojeni, in netilo greha že v sebi
nosimo, pasevender nevarniga sveta ne ogibamo. Veliko več je svet
malik, kterimu vse daruje in služi, mladi in stari, moški in žen¬
ske, bogati in revni; kakor Izraelci pred zlatim teletam, pravijo ;

140

To je naš Bog, ter mu služijo, ti v samopridu, drugi v poželjivosti,
tretji v požrešnosti; in vse, besede in djanja, delavnike in praznike
v službo svetli obračajo. Drugi drugimu tega nevarniga duha
vdihuje, prijatel prijatlu, starši otrokam, in se tako nasprot te
kužne sape navzemajo, ki kakor silni vihar žuga ves sad pobož¬
nosti in strahu Božjiga pokončati. Ali ne vidimo namreč očitno,
kako žalostne nasledke taka posvetnost ima, in koliko hudiga je
že storila? Kakor po strupeni sapi lepo nadepolno cvetje odpada,
tako duh sveta zatira nar lepši čednosti: vera oslabi, gorečnost
ugasne, vest ogluši, serce oterpne in duh Božji ga zapusti. Na¬
sprot se pa v sercu zvali gerda zalega posvetniga"duha: ošabnost
in nečimurnost, prederznost in lahkomišljenost, samoprid in pože-
Ijivost. Zato vidimo, kako popred nedolžna mladost prederzna in
nesramna postaja; otemnelo je zlato , spremenila se je nar lepši
barva;  kako je starost mlačna in za Božje zanikerna, de mora
Gospod tožiti: To imam zoper tebe, de si svoje perve dela za¬
pustila !  Zato je potem pri takih vse svarjenje zastonj, ves trud
nič ne zda; vse pade le na ternje posvetnosti, ktero dobro seme
zaduši. Naj se jim govori z leče ali v spovednici, naj se jim pred
oči stavijo zgledi svetnikov, naj jih kdo ojstro svari, ali milo prosi,
za vse je njih posvetno serce neobčutljivo; zakaj posvetni človek
ne razume, kar je Božjiga  (duhovnigaj . In koliko je takih, ki
jih je svet spridil in okužil, de za vse Božje nič ne marajo, kise
clo s svojo posvetnostjo hvalijo, le sami sebe za pametne, druge
za neumne imajo! Koliko jih je, ki so na ti polski, ledeni poti
padli, in dragi zaklad gnade Božje lahkomišljeno zapravili! O svet,
ti goljufni svet, ki znaš tako zapeljivo žugati in obetati, prigo¬
varjati in slepiti, koliko si jih že v svoje mreže zapletel, koliko
nedolžnih si popačil, koliko priletnih oslepil, koliko britke žalosti
si angelam Božjim in sv. cerkvi prizadjal! Le ti, o Bog, zamoreš
pomagati, k tebi pribežimo in kličemo : Reši nas, de ne poginemo
v ti silni nevarnosti, pretresi naše kosti s svojim straham , napolni
nas s svojim svetim Duham, de se z njegovo gnado odpovemo
vsimu posvetnimu duhu!

Tudi ne misli in ne reci: Zame ni nevarnosti med sve-
tam, saj vem, kaj je prav. Ali bo Bog zate čudeže delal,
ko tako prederzno nasprot ravnaš vsakdanji prošnji: in nas
ne vpelji v skušnjavo.  Dina ni toliko hudiga mislila, ko jo je
radovednost med svet peljala, pa je vender sebi in vsimu mestu

Ui

neizrečeno veliko hudiga nakopala. Sv. Hieronim toži se v pušavi,
v sivi starosti med ojstro pokoro čez skušnjave, ki jih je bil med
svetain vidil, in še zdaj, na pol mertev, se komaj premaga, ter
le pri Jezusovih nogah pomoči iše. Taki zgledi naj te uče, kako
malo ti slabi človek smeš nase zaupati, in kako hitro vsaka iskrica
ogenj greha utegne v tebi uneti. Zmeraj resnične so besede sv.
Tomaža: Kolikorkrat sim bil med ljudmi , sim slabej nazaj 'pri¬
šel;  in še bolj sv. Janeza: Kdor hoče biti prijatel tega sveta, je
sovražnik Božji.  Zato si globoko vtisnimo priserčne besede sv.
Janeza: Ne ljubite sveta, ne tega, kar je nasvetu!  in sv. Pavla:
Kteri se sveta poslužijo , naj bodo, kakor bi se ga ne posluževali,
zakaj podoba tega sveta mine.  In kaj ti bo enkrat ostalo od sveta
in njegoviga veselja, ki je kakor prazne pene in zginljiv dim. En¬
krat bi se ti oči odperle in bi prepozno zdihoval: O nečimurna
nečimurnost, in vse je nečimurnost!  In kaj bi ti takrat poma¬
galo, ko bi ves svet pridobil, na svoji duši pa škodo terpel?  Zato
se zdaj po zgledu Marije Device sveta ogibaj, de enkrat s svetam
obsojen ne boš. —

2.  Marija je živela v vedni pokori.  Ona, vsa nedolžna,
sicer nikoli ni Boga žalila; vender, kakor namenjena mati Jezusova,
ki se je za grehe sveta pokoril in svoje življenje dal, se tudi njemu
podobna pokori zato, kar so Adamovi otroci pregrešili. Že Simeon
ji napoveduje, de bo meč žalosti njeno serce prebodel. Ojstro ima
svoje nedolžno telo v revšini, ktero vidiš pri nji v Betlehemu, na
poti v Egipt, v hiši v Nacaret, de svojimu Detetu Jezusu nima
toliko dati, kamor bi glavo položil. Vender v tim terdim, truda-
polnim življenji vsa vdana pravi: Glej, dekla Gospodova sim, naj
se mi zgodi po njegovi volji.  Ojstra pokora je bila za njo, ko
Jezusa zgubi in iše, ko ga pozneje vidi preganjaniga, obrekova-
niga, zaničevaniga; vender ona vsa voljna govori: Naj se zgodi
volja Božja. Ako pa hočeš njeno britkost viditi v vsi polnosti,
pojdi na goro Kalvarijo, kjer Marija stoji pod križem ljubiga Sina,
ga sliši zdihovati, ga vidi glavo nagniti in umreti, pa tudi to hudo
pokoro stanovitno prenese, in jo s Sinam vred Bogu daruje. Cio
potim, ko je že Jezus kelih terpljenja spraznil, in v svojo čast
šel, ona še ostane v dolini solza, in seji vsak dan ponavlja v
spominu terpljenje Jezusovo; vender je ona do konca vsa Bogu
vdana, ter kliče: Dekla Gospodova sim , naj se mi zgodi po
njegovi volji.  Ni nam treba vprašati z besedami sv. pisma: Kdo

bo najdel močno ženo,  ker jo nad Marijo vidimo; in ona, kraljica
marternikov, sme na se oberniti besede: Z ačernela sim  (od ter-
pljenja), pa vsa lepa  (v svoji pokori).

Ako se spet na se ozremo, ki smo grešniki, in zato pokore
potrebni, kaj najdemo? Res je zemlja še zmeraj dolina solz, in
težek jarm leži na Adamovih otrocih, in Bog nam vedno za pokoro
pošilja vsakterih križev in nadlog; on nas tepe, de bi nas ozdravil,
nas tukaj čisti, de bi nam tam prizanesel. Ali pa mi tudi vse te
težave in šibe Božje v duhu pokore na se jemljemo in prenašamo?
Ali je pri nas tista vdanost v voljo Božjo, tista krotka poterpež-
Ijivost, ktero vidimo nad Marijo in drugimi služabniki Božjimi, ki
so po ti poti križa in pokore za Jezusam hodili? Ali kličemo s sv.
Avguštinam: Gospod , tukaj žgi in reži, le tamkej prizanesi.  Ali
nismo nasprot v svojim terpljenji polni nejevolje, nepoterpežljivosti,
ali clo preklinjamo in zoper Božjo previdnost mermramo, in tako
z novim greham žalimo Boga, ki nas za poprešnje pregrehe tepe?
Pač se tudi pri nas vresničijo besede sv.Urbana: Ako tepeš, vpi¬
jemo, de prizanesi; ako prizaneseš, spet vpijemo, de udari.
Ali pa ni nespamet, ko nam Bog zdravilo ponuja, de si ga sami
v strup spremenimo; ko nas hoče od sveta odtergati in k sebi pri¬
vabiti, pa se še bolj pogreznemo in od njega ločimo? Ali nismo
kakor nespameten svojoglaven otrok, ki se joka, ko ga mati čedi,
in se kuja, ko mu ojster nož iz rok vzame? Moj Bog! v Marijo
kličemo, pa nas nje zgled v britkoslih ne zdrami, svetnikam se
priporočamo, pa njih pokore nočemo posnemati, nad poterpežljivim
Jobam se čudimo, pa vender ne rečemo z njim: Ako smo dobrote
iz Božjih rok prejeli, zakaj bi tudi terpljenja ne?  Cio za greh hu¬
dobni človek toliko prestane, ali za Boga nam bo pa vse preveč
in pretežko?

Kakor pa od Boga poslane pokore nočemo voljno prevzeti,
tako tudi sami sebi potrebne pokore ne nakladamo. Treba je nam¬
reč stariga, grešniga človeka sleči, hude strasti krotiti, pregreš-
niga govorjenja se varovati, sploh drevo greha in slabe navade
omajati in predreti. Pa ne de bi z molitvijo, zderžnosljo, zata¬
jevanjem lastniga sovražnika, hudo nagnjenje krotili, mu še do¬
stikrat clo orožje v roke dajemo in vrata odperamo; ne de bi ogenj
hudiga poželenja gasili, ga clo podpihujemo in tako dolgo do-
kladamo, de s plamenam gori. Ali se mar ne zgodi to res, ko
svoji popačeni natori, svojim očem, ušesam, jeziku vse dovolimo?

143

ko z nečimurno obleko, z nezmerno pijačo, z nespodobnim govoi--
jenjem svojo poželjivost in svoje strasti budimo, in tako rekoč
dreva na ogenj nakladamo? Povejte mi, ali ni res pregrehe silo
veliko, vredne pokore pa clo, clo malo, ker mladi zanjo ne vpra¬
šajo, ko vender greh kakor vodo pijo, stari jo odkladajo, ker je
njih serce vse merzlo in oterpnjeno, veči del kristjanov pa praz¬
nih izgovorov iše, glasu pokore pa, ki jim je tolikanj potrebna,
nočejo slišati in razumeti. Kje so tisti časi perviga keršanstva,
ko so za male grehe veliko pokoro delali, ko so se cele leta, vse
življenje ojstro pokorili, in so se vender še sodbe Božje bali ter
skerbno vpraševali: Nam bo li Bog milostljiv? O srečni časi, pri¬
dite nazaj, ker vas je tolikanj treba, de bodo po zgledu vaših
spokornikov tudi naše serca polne spokorniga duha in tako Bogu
dopadljiv dar! O Gospod, ne pusti nas brez pokore na večno za¬
spati, zdrami nas s svojo modro roko, in zakliči nam z mogočnim
glasam, de nam bo vedno po ušesih donelo: Ako se ne bote po¬
korili , bote vsi Qenako ) poginili!

3. Marija si je pa vedno tudi prizadevala, ne le prejetih gnad
ohraniti, ampak tudi z njimi v dobrim rasti. Njo je Bog nar bolj
z gnadami obdaroval, ker je bila pred vsimi visoko namenjena. Ona
je že v rojstvu polna gnade; ona je tista čista zemlja, iz ktere
ima vstvarjen biti novi Adam, Jezus Kristus; ona je tisti goreči
germ, ki ga ogenj greha ni poškodoval; ona je lilija med ternjem,
žegnana med vsimi svojiga spola. Nje serce je pa tudi, ker prazno
vse posvetnosti, in vse ponižno ter sv. ljubezni uneto, odperto vsim
gnadam. Kako bi je torej Bog ne bil pred vsimi drugimi z gna¬
dami obdaroval? Kako ne materi več dodelil, kakor služabniku?
Zato pravi sv. Hieronim: Drugim je Bog mnoge , posamezne
gnade dodelil , nad Marijo pa je razlil obilnost svojih gnad;  in
le On, ki zvezde šteje in po imenu kliče, pozna tudi vse gnade,
ki jih je Marii dodelil.

Marija pa prejetih gnad ni le ohranila, ampak tudi na
dobro obračala ter v svetosti vedno rastla. Ni bil mertev zaklad,
ne zakopan talent, ki ga je od Boga prejela, ampak dobro seme,
ki pade v rodovitno zemljo, ter stoteren sad obrodi. Zmeraj dalje
gre njena ljubezen do Boga, usmiljenje do bližnjiga, ponižnost
serca; če dalje veči je njena vera, upanje, poterpežljivost, vda¬
nost v Božjo voljo. Glas Gospodov je bil edin, ki gaje  poslu¬
šala, vselej zvesta je bila njegovi postavi. Na svetu je bila, pa

144

je vender, kakor nebeški Serafi, misli in želje le pri Bogu imelaJ
med ljudmi je živela, pa je vender več kot angeljsko svetost do¬
segla. Ona je v visokosti vsa ponižna, v britkosti Bogu vdana,
v revšini poterpežljiva; nje telo je vse čislo, serce vse ljubezni
goreče, nje duša raj, v kterim raste nar lepši sad. Pa kdo bi
zmeril ta nezmerni zaklad njenih čednost? Le s Salomonam kli¬
čimo : Kako lepa je tvoja pot , o kraljeva hči!  Sv. učeniki, ko
od Marije govore, nikoli dosti besedi ne najdejo, popisati in izreči
visokost njenih čednost, v kterih se je vadila ta prečudna devica
noč in dan. Sv. Ambrož piše: Preden smo v stanu , po navadi
nat or e kaj storiti , se je ona že v pobožnosti vadila.  Zato lepo
sv. cerkev nanjo obrača besede: Visoko sim zrastla kakor palma
v Kadesu , in kakor roža v Jerihi; kakor lepa oljka na polji in
kakor javor ob vodi na potih sim visoka zrastla.

Ozrimo se spet na se, in poglejmo, kako mi gnade hranimo
in z njimi v pobožnosti rastemo. Tudi mi smo namreč posvečujočo
gnado prejeli že pri sv. kerstu, ko se je naša duša v tim svatov¬
skim oblačilu svetila, kakor angeli v nebeški lepoti, de je sam Bog
imel dopadajenje nad njo, in jo sv. Duh zvolil za svoj tempel.
Tudi druge gnade nam je Bog dodelil, de smo zrejeni v sv. cer¬
kvi, de smo imeli skerbne starše; nam je dal razumnost in zdrave
ude. Kako smo se pa vsih tih dobrot poslužili, in kako dolgo
nam je svetila luč perve gnade? Morebiti smo se komaj pameti
zavedili, in smo luč gnade že ugasili; komaj bi bili v stanu, pre¬
jeti talent na dobro obračati, in smo dragi biser že prodali in za-
menili za malovredno blato. O nesrečna ura, ki nas je spet sto¬
rila iz otrok Božjih sužne satanove, ura, ki je bila morebiti za¬
četek neprenehaniga zadolženja namesti zasluženja! O kristjan,
ali ti je Bog zato pamet dal, de bi njega hvalil ali pa zato, de
s premislikam njega žališ? Ali si zato otročjim letam odrastel, de
bi tudi v modrosti in gnadi rastel, ali pa zato, de grehu služiš,
in se slabim navadam udajaš? — Zato so pa tudi pozneje prejete
gnade tako malo sadu prinesle in hitro zapravljene bile. Kolikrat
te je namreč Gospod klical in opominjal po svojih namestnikih, pa
si bil le merzel ali oterpnjen za taki glas? Kolikrat te je ozdravil
tvoje dušne bolezni, pa si kakor nespametni svoje rane spetoderl?
Kolikrat te je usmiljeni Oče Ijubeznjivo sprejel, pa si kakor ne¬
hvaležni otrok ga spet zapustil, in se na ptuje, v greh in med
svet spet podal? Kolikrat ti je veselo večerjo napravil, pa si hitro

145

Spet vse pozabil? O kaj, če bo Gospod čez te tožil, de nisi spo¬
znal časa svojiga obiskanja, in te zato ojstro sodil, de si zročeni
talent zapravil!

Vender bi pa še to dosti ne bilo, prejeto gnado le ohraniti,
temuč treba je tudi, z njo v dobrim rasti, in jo množiti z molitvijo,
s prejemo sv. zakramentov, s premišljevanjem sv. resnic in zgle¬
dov svetnikov. Zakaj resnično je, kar pravi sv. Leon: Kdor ne
raste, peša, in kdor nič ne dobi, že zgubi.  Zato opominja sv. Pa¬
vel : Rastite v spoznanji Božjim, rastite v ljubezni in v gnadi,
v veri, in v vsih čednostih.  In sv. Angela pravi, de nam bo Bog
toliko in še večgnad dal, kakor svetnikam, ako se jih tako zvesto
poslužimo, kakor oni. O de bi pač tudi mi s sv. Pavlam reči zamogli:
Gnada Božja v meni ni bila zastonj, ampak sim več kakor drugi
delal.  Pa koliko zrastemo od spovedi do spovedi, od leta do leta
v pobožnosti in gnadi? kje so čednosti in dobre dela, resnični sad
gnade Božje? Pač se res veliko trudimo, se ljudem prikupiti,
časno pridobiti, zdravje ohraniti; imenitniši pa, dopadajenje Božje,
množenje gnade in dobre dela le radi v nemar pustimo. Kako nas
osramotuje zgled Marije Device, ki je neprenehama rastla v gnadi
in pobožnosti, in je bilo to vedno poglavitna skerb njeniga živ¬
ljenja !

Preserčni kristjani, jemljimo si zanaprej Marijo, podobo vse
svetosti, za zgled, in se večkrat nji primerjajmo. Marija vsa
sveta, mi vsi grešniki; Marija s svojo gnado vsa skerbna, mi vsi
nemarni; Marija vsa spokorna, mi brez vsiga duha prave pokore;
Marija se sveta ogiba, mi ga v svoji posvetnosti še le išemo. Za-
verzimo to dozdanjo nemarnost in zamudo dans, ko z veseljem
Gospoda hvalimo, de nam je tako mater dal, ter jo s tolikimi gna-
dami obdaroval; s skesanim sercam , in s solznimi očmi srečo vo-
šiino nji, ki je lepši, kot solnce, čisteji, kakor lilija, sveteji ka¬
kor Kerubi, in sklenimo prednjo, po njenim zgledu se sveta ogi¬
bati, v pokori živeti, in v dobrim rasti. Ta sklep seboj domu
vzemimo ter ga večkrat ponavljajmo. Potlej bo lepa hvala Marije
iz naših ust, potlej bomo z večim zaupanjem klicali v njo, svojo
ljubo mater, in bodo vse veči korist in lepši pomen za nas njeni
prazniki imeli. To nam je mogoče, to nam je dolžnost, de se
spolni nad nami blagor tistih, ki ohranijo njene pota. Ona pa, mati
milosti, pozna našo slabost, ter se bo usmiljeno skazala do svojih
otrok, in nam bo z materno ljubeznijo na pomoč prišla in nam

10

gnado zvestobe sprosila. 55ato se k nji obernlmo in zdihnimo: O
Marija, vsa lepa v gnadi že pri rojstvu, naj svetloba tvoje gnade
in svetosti tudi nam sveti, nas omeči in poterdi po vsih potih, de
nas za teboj pripelje tje, kjer ti s svojim Sinam živiš in se veseliš
vekomej ! Amen. A. C.

Petnajsto nedeljo po binkostih.

Leta 1855 god svetiga imena Marije Device.

„Jest sim mati lepe ljuliezni. 11  Sir. 24.

Lepa ljubezen.

IT

JbAtdo ve imenovati vse zvezde na nebesu, ktere nam v jasni
noči tiho na serce govore, rekoč: tam gori je vaša prava doma¬
čija, v kteri je čisto veselje? Kdo bo oštel in z imenam povedal
vse cvetlice na polji, ktere kviško mole in nam s skrivnim glasam
kličejo, rekoč: tam gori nad nami je tisti prijazni Oče, ki nas
tako lepo oblači, de še Salomon v nar veči časti ni bil tako lepo
napravljen, kakor nas ktera? Kdo bo pa oštel vse lepe imena, s
kterimi sveta cerkev Marijo Devico časti, ki nam tiho in glasno
pravijo: Marija je kraljica nebes in zemlje — tam gori v naši
pravi domačii, ona je perva za Dogam.

Ta Devica je skrivna roža,  ker ona cvete v Božjim vertu
in nikoli ni pozebla; — skrivna , ker je svoje cvetje le samo nebe-
sam odperla; svetu ga ni odperla, zato te prelepe rože trohljivi
duh greha ni okužil; — skrivna,  ker je nebo in zemljo z neza-
popadljivimi rajskimi dišavami napolnila. Ta Devica je imenovana
skrinja zaveze,  ker je imela tisto nebeško Mano shranjeno, kije
vernim kristjanam vesoljniga sveta kruh večniga življenja in an¬
gelska jed neumerjočnosti. Ta devica je Marija,  to je zvezda na
morji,  ker kakor zvezda mornarje v varni zavetnik pelje, de ne
zajdejo in se ne zgube ali ne utope na morji; tako pelje Marija
kristjane v nebesa, zavetje večniga pokoja. Ta Devica je Marija
to je, gospa,  in po pravici, ker nam je dala Gospoda nebes in
gsemlje. Take in še neštevilne lepe imena ji daje sv. cerkev, kar

fi47

nam tudi lavretanske litanije razodevajo; sama sebe pa Marija
deklo Gospodovo  imenuje, kakor vidimo v današnjim evangelii, pa
tudi mater lepe ljubezni , po današnjim listu. O prečudne, o skrivne
besede: „ Mati lepe ljubezni !“  Ker je na svetu veliko gerde
ljubezni, se Marija pa mater lepe ljubezni  imenuje, de bi svoje
otroke na svetu privabila k lepi ljubezni in jih ostrašila pred na¬
gnusno ljubeznijo; zakaj če ima mati lepo ljubezen,kteri hvaležni
otrok bi se prederznil v nečedni ljubezni živeti? To nam priložnost
daje, nekoliko premisliti, v čem de je ta lepa ljubezen in kako
si nam je za njo prizadevati.

Kaj pa je ta lepa ljubezen, ktero si je Marija izvolila in sama
pravi, de je ona njena mati? Sin Božji jo je ob kratkim povedal
in zapovedal, rekoč: „Ljubi Gospoda svojiga Boga iz vsiga svo-
jtga serca , iz vse svoje duše in iz vse svoje moči; ljubi svojiga
bli&njiga , kakor sam sebe“. n To stori 11 ,  je rekel Jezus mladenču,
v in boš zveličan “. Ker pa te velike, te lepe zapovedi ni nobeden
umerljivih v tako polni meri spolnoval, kakor Marija, se ona po
pravici mater lepe ljubezni  imenuje. De bomo imeli pa živo ogle¬
dalo pred seboj, kako lepo in sveto mora človek precej od mladih
dni živeti, de ne bo te lepe ljubezni zgubil, temuč de se bo šele
bolj in bolj v njegovim sercu razcvetela, se ozrimo nekoliko na
mladost Marije, in vidili bomo, kako se je ta lepa ljubezen v ti
nar lepši Devici razcvetala. Stare pisma nam od Marijnih otročjih
let pripovedujejo: „Ko je bila Marija tri leta stara, so jo starši
prinesli vtempel, ker bili so jo v Božjo službo obljubili, de bi tam
ostala in bila tam zrejena. Že je bila tako uterjena na telesu, de
je zamogla, kakor odrašen človek, brez pomoči po visokih stop¬
nicah v tempel iti; tudi v duhu je bila že tako godna, zlasti tako
stanovitna v molitvi, kakor de bi ne bila otrok, ampak že polno¬
letna. Vse ljudstvo je nad njo stermelo. Od njeniga nadaljniga
obnašanja in življenja pri tempelnu je pisano : Od jutra do devetih
dopoldne je molila, od devetih do treh popoldne je imela s tka¬
njem opraviti, od treh dalje je spet molila, dokler ni prišel angel,
kteri ji je jesti nosil; une jedila pa, kijih je od tempelna dobivala,
je dajala ubogim. Vsiga se je učila, kar se devici spodobi; ali
nobena starejših devic je ni premagala, ne v pobožnim čuvanji, v
znanji Božje postave, v ponižnosti, v ljubezni, v svetim petji, v

JO*

148

deviški čistosti, ali v čednosti, kteri koli si bodi. Nikoli je nobe¬
den ni slišal kaj zmerjati, nobeden je ni vidil jeziti se. Moliti,
brati in premišljevati sv. pismo ji je bilo naj prijetniši opravilo.
Na svoje tovaršice je gledala, de ni ktera v govorjenji grešila,
se na glas po nedeviško zasmejala, ali nespodobno kaj zoper svoje
starše rekla. Brez prenehanja je Boga hvalila, in kadar koli je
bila pozdravljena, je odgovorila: Hvala Bogu!  od kodar ima nekje
pregovor: Deo gratias  (Bog bodi hvaljen!) svoj začetek. Velikrat
so vidili angele z njo govoriti, ter ji z Jjubeznjivim spoštovanjem
streči“. —

V teh versticah, o kristjanje! je zares vse zapopadeno, kar
koli je potrebno, de je ljubezen lepa, deje ljubezen sveta. To
prelepo Marijno življenje v njenih mladih deviških letih je bilo
preblago in lepodišeče cvetje, iz kteriga se je rodil naj dražji sad
vsili čednost in dušnih lepot, ktere koli se zamorejo nad bogo-
Ijubno devico misliti. To ona sama poterdi z besedami Modriga,
ker je pisano: ,,/s mojiga cvetja je častiti in obilni sad?.  Sir. 24.
Ako preudarimo, deje bila ona že v svojim spočetji in rojstvu
„polna gnade“ , in ker ona na potu čednosti ni nikoli postajala, se
nikoli nazaj pomikala, ampak vedno in vedno dalje šla; si lahko
mislimo, kako polni nar lepšiga sadu so bili vsi dnevi njeniga živ¬
ljenja. In ker je bilo sredica vsili teh lepot in dobrot, kakor go¬
reče ognjiše, njeno deviško ljubeznivo serce; lahko zapopademo,
kako velika, pa tudi kako lepa de je mogla njena ljubezen biti.
Sveti učeniki s pobožnim sv. Vincencjem Fererskim  terdijo, de
mera gnade, ktero je Bog Marii v trenutku njeniga rojstva, — in
zdaj že zamoremo reči: v trenutku njeniga spočetja dodelil, deta
mera gnade je bila tolika, deje mero gnade vsili druzih svetnikov in
vsih nebeških duhov presegla. Ker pa ne more drugači biti, ka¬
kor de so te nezmerne gnade v Marii primerno nasprotno ljubezen
obudovale, sej ljubezen je kraljica vsih čednost: koliko prečudno
je bilo tedaj ognjiše ljubezni v Marijnim sercu! ,/I'a kraljeva hči
je od znotraj z vsimi častitljivostmi ozaljšana.^  Ps. 44, 14.

Ker smo pa vsi prepričani, v kako obilni meri je Marija lepo
ljubezen imela, kako je bila ta ljubezen v njeni neprecenljivi duši
razcvetena in kako obilen sad de je obrodila, ne bom vam te lepe
ljubezni bolj obširno razlagal; ozrimo pa se rajši še na nektere
znamnja te ljubezni, dejo  bomo vedili v sebi in v druzih obu-
dovati,

149

1. Lepa ljubezen se mora precej v otročjih letih začeti razo«
devati, kakor pri Marii. Razodevati se mora z veseljem do mo¬
litve, cerkve in svetih reči; zlasti pa s sramožljivostjo, s sovra-
štvam do greha in s priserčnim veseljem nad Rogam ter s hvalo
Božjo, kar ravno ljubezen kaže. Otrok mora vediti in rad pre-
misijevati, de nič ni tako popolnama, nič tako Iepiga, svetiga in
ljubeznjiviga, kakor Bog. Lepe reči mlado oko vidi na zemlji, ki
mu je vse novo, njegov duh stermi nad neštevilnimi zvezdami, luno
in solncam, ko jih ogleduje; pa otrok mora vediti in prepričan biti,
de še vse drugači lep in ljubeznjiv je neskončno mogočni in do¬
brotljivi Bog, kteri je vse to vstvaril. Otrok mora vediti, de je
dolžan rad imeti očeta in mater, brate in sestre in vse ljudi; vediti
mora pa, de nad vse te je dolžan Boga neskončno ljubeznjiviga
ljubiti. Tako se bo iz mladih dni v otroku lepa ljubezen obudo-
vala, razcvetala in uterjevala. Bogaboječi mož, Jakob Eskobarski
učenik pravice, je imel hčerko, kteri so pri sv. kerstu ime Marina
dali. Otrok je imel pohlevno serce, je bil tihe natore, je razodeval
zgodaj veliko uma in bil je prav lepo in keršansko odrejen. Komaj
tri leta staro Marinko je njena teta deset Božjih zapoved učila ter
jih razlagala, kolikor je otrok premogel zapopasti. „Kaj pa če to reči ,
teta, Boga čez vse ljubiti ?“ je nekiga dne mlado dekelce teto po-
prašalo. Teta ji odgovori: „To se pravi, Boga rajši imeti, kot
očeta, mater, teto in vse“.  Otrok je te besede tako dolgo ponavljal,
de se jih iz glave nauči, in potlej je bilo vsak dan od nje slišati: „Ljubi
moj Bog! bolj te bom ljubila, kakor očeta, mater, teto in kakor
vse drugo; o prav zares, nobene reči nimam tako rada, kakor tebe,
in te bom iskala, dokler te ne najdem". Kaj ne, kristjan, ljube¬
zen tega nedolžniga otroka se tudi tebi lepa zdi; tako tedaj se
nam je od otroka učiti, kako de moramo Boga iz serca in zares
nad vse ljubiti. Torej pravi Jezus: „Resnično vam povem , ako
ne hote kakor mali, ne pojdete v nebeško kraljestvo

2.  Lepa ljubezen ne iše druziga, kakor pred vsim drugim
le Bogu dopasti. Ljudje na zemlji ljubijo blago in denarje, ljubijo
svoje telo in življenje, ljubijo ženo in otroke, ljubijo čast in spo¬
štovanje; zraven tega pa velikrat Boga pozabijo. Lepa ljubezen
pa si misli: Denar in premoženje sem ali tje, telo in življenje,
žlahta, čast in spoštovanje tu ali tam: ljubezen Božja mora perva
biti! Lepa ljubezen vse premaga, si vse podverže in Boga na verh
postavi; kakor olje, ako se voda nanj vlije, vselej na verh splava.

150

tako mora ljubezen Božja vselej pervo mesto imeti, vse drugo ji mora
podložno biti, in če je tako, de je Bogu nasprot, mora čisto in
popolnama odstopili. Lepa ljubezen ima tako žlahtne čutila in tako
velikoserčno nagnjenje do svojiga nebeškiga ženina, de se zavolj
njega velikrat tudi pripušenim rečem odpove, ako je z njimi tudi nar
veči posvetna čast ali sreča sklenjena. Sveta Regina, kmetiška pa-
starica, bi bila lahko nevesta francoskiga deželniga namestnika,
tedej perva gospa v deželi; modro deklico je pa rudeče v lice spre¬
letelo, ko je bila v to vabljena, in je rekla: „Moj ženin je Jezus
Kristus; njemu bom vekomaj zvesta ostala 11 .  Ne obljube, ne
žuganja je niso mogle premakniti. Lejte, preljubi! to se pravi Boga
res bolj ljubiti, kakor denar, premoženje, čast in ta svet, ga bolj
ljubiti, kakor samiga sebe in svojo posvetno srečo: to se pravi,
lepo ljubezen imeti, ktere mati je Marija.

3. Lepa ljubezen rajši ob vse časno pride, kakor ob prijaz¬
nost Božjo, in se rajši nar hujšimu preganjanju in terpljenju pod-
verže, kakor de bi v kako reč privolila, ki je zoper njega Edi-
niga, kteriga iz vsiga serca ljubi. Egiptovski Jožef je naprej
mislil, de bo mogel vso čast zapustiti, ki jo je vžival na kraljevim
dvoru, in de bo mogel reven in zasramovan v ječo iti, če v pre¬
greho ne privoli; vender je rajši kakor zaničevan hudodelnik v
temnice šel, kakor de bi bil svojo nedolžnost oskrunil ter ljubezen
in prijaznost Božjo zgubil. Tako je ta sveti mladeneč pokazal še
posvetnimu svetu, kaj se pravi Boga za res ljubiti in koliko za-
more lepa ljubezen zavoljo njega preterpeti. — Vi sinovi in hčere,
pa tudi vi preposvetni očetje in matere ! le eno samo iskro take
ljubezni bi vam privošil, in bi gotovo bili pobožniši in čistejši, bi
Boga in nebesa bolj kakor svoje strohljivo truplo ljubili in iskali.
In vi, ki vas je hudo nagnjenje v kak smertni greh pokopalo, le
samo majhno reč vas prašam: Kaj bi vam pomagalo, ko bi tudi
1000 let živeli v svoji samopašnosti, vaša duša pa bi mogla ven¬
der na vse zadnje vekomej od večne ljubezni ločena biti ? Ti si s
svojim greham lepo ljubezen zatajil, si svojo dušo iz nebeških
bukev izbrisal in v pekel zapisal; Marii, sv. Jožefu, sv. Mihelu,
svojimu angelu varhu in vsim svetnikam in angelam si se odpo¬
vedal in se hudobnimu v oblast dal! Prosim te, povej mi odkrito-
serčno, ali si že bil kterikrat prav vesel, odkar si se lepi ljubezni
odpovedal, ktere mati je Marija, ter začel v gerdi ljubezni, ali
pa v drugi pregrehi živeti? Ako bi ti bilo še kaj svetovati, bi ti

151

svetoval, de začni svoje grehe z grenkimi solzami prave pokore
izmivati, kakor nekdaj Marija Magdalena; zakaj le če boš ti,
zgubljena ovca, začela Boga veliko ljubiti, ti bo zamoglo veliko
odpušeniga biti.

4. Veliko bi se zamoglo povedati in imenovati, kaj de lepa
ljubezen rajši stori' in prenese, kakor de bi se Bogu zamerila;
mislim pa, de je vse v tem zapopadeno, ako rečem, de lepa lju¬
bezen je vsak čas pripravljena rajši tudi z nar strašne ji smertjo
umreti, kakor de bi se ji v kaki reči skalila prijaznost Božja, ali
de bi jo celo zgubila. Na mesto daljniga dokazovanja vam povem
le samo zgled, kteri veselo spričuje, koliko je človek v stanu
preterpeti, kteri Boga prav zares ljubi. Zveličana Marija,,  ime¬
novana ubožna , je zapustila očetovo hišo in doto, ter je Bogu
večno čistost in radovoljno uboštvo obljubila. Vselila se je pri neki
cerkvi Marije Device, de je toliko ložej pogosto k Božji službi
hodila, in se je preživela s prejo, šivanjem in drugimi deli svojih
rok. Cista je bila, kakor Jezus vernim zapoveduje, ki nič ne-
čistiga ne vzame v svoje kraljestvo. Nesnažniga hudobneža, ki
jo je zalezoval, je zaničevala, kakor je zaslužil. To je nesram¬
neža razkačilo, in žuga, jo po nedolžno zatožiti in obreči, de je
tatica, če se mu bo zoperstavila. Devica pa je ostala stanovitna, ker
ona ni bila ktera tistih, ki jih vsaka sapa skušnjave podere, ter
brez pomislika v blato veržejo Jezusov zlati perstan ljube nedolž¬
nosti, same sebe pa pokopljejo v strašni smertni greh, kteri potem
kakor dereč lev preži in rujove pred vratmi vesti nesrečnih zapelja¬
nih. Hudobnež ji podverže sreberno kupo, češ de jo je ukradla,
in jo pri sodnii zatoži. Bila je nato res k smerti obsojena, živa
v zemljo veržena, zasuta, in potem z ostrim kolam skoz celo
truplo prebodena. Vse to je poštena devica raji terpela, kakor de
bi bila pregrešno znanje delala, in deviško lepoto oskrunila. Tako
je umerla ta Marija uboxna  pred več ko 500 leti, ktera je pa
zdaj bogata pri Gospodu, kterimu je svojo ljubezen in zvestobo
s svojo smertjo neoskrunjeno ohranila. Kdor za svoje poštenje
tako skerbi in ga varuje,naj šibo svest, de lampica lepe ljubezni
gori v njegovim sercu, ko bi on tudi njene lučice ne vidil ali ne
čutil njene zveličavne gorkote.

Zdaj tedaj, preljubi, smo vidili čisto ogledalo lepe ljubezni
nad Marijo in smo slišali tudi marsiktere zglede nad drugimi; ako
tedaj imamo tudi mi to potrebno ljubezen, bomo zveličani po Je-»

zusovim nauku; če je nimamo, ne bomo mogli zveličani biti, ker
Jezus pravi, kdor ne ljubi, ostane v smerti, to je v smerlnim
grehu. Kaj pa še le, če kdo ne le lepe ljubezni nima, ampak celo
v gerdi ljubezni živi? Sodite sami, jest vam tega ne bom obširno
razlagal, ker vem, de prizadetje njih lastna vest sodi; glejte pa
in glejte, de tega svarjenja ne preslišite! Od nekiga žepleniga
ognja, ki ga Bog nečistim žuga, ste že večkrat slišali; in tudi
besede, de nič nečistiga ne pojde v Boije kraljestvo , vam neznane
niso. Rad bi vam dopovedal, de mora dandanašnji pravi kristjan
ravno tako pripravljen biti, rajši umreti, kot Boga in njegovo
ljubezen z greham zgubiti, kakor pri pervih kristjanih; pa njih
veliko je, ki jim že skorej nič ne pomaga praviti, ker so že vsiga
siti, kar je svetiga in Božjiga, samo greha in kar je posvetniga,
so zmeraj lačni. Pod samima cesarjema Dioklecijanam in Maksi-
minijanam je 144.000 kristjanov rajši smert prestalo, kakor de bi
bili od ljubezni Božje odstopili, sedali iz bukev življenja izbrisati,
ter bi večni nesreči zapadli bili. Se ne boš kaj li tudi ti, kristjan,
vojskoval za to večno veselje? Hočeš li raji pogubljen biti? Vzdigni
se tedaj, človek, oživi si vero, podžigaj si z molitevjo in zata¬
jevanjem novo ljubezen v svojim sercu, ter se vnemaj z goreč¬
nostjo, rajši tudi kaj prav hudiga terpeti, kakor debi s kako ne¬
snago več svojo dušo ogerdil. To pa ni še zadosti; temuč ker si
z greham ranil Jezusovo čisto serce, ga moraš zdaj s pravo
pokoro prijazno raniti in utolažiti. Prosi v ta namen Marijo, de
li spreobernjenje sprosi, in sv. cerkev, de ti v imenu presvete
Trojice odvezo dodeli, glej pa tudi, de tvoje spreobernjenje nebo
lažnjivo. Ker smo pa vsi močno potrebni Božjiga usmiljenja in
priprošnje Matere Božje, torej sklenimo to premišljevanje z mo¬
litevjo sv. cerkve k Materi Božji: „Sveta Marija! pridi v pomoč
revnim, pomagaj maloserčnim, tolaži jokajoče, prosi za ljudstvo,
potegni se za mašnike, bodi srednica pobožniga ženskiga spola; daj
vsim svojo pomoč občutiti, kteri koli praznik tvojiga sv. imena
obhajajo". Prosi za nas sveta Božja porodnica, de se obudi v
naših sercih lepa ljubezen, ter bomo z njo vredni obljub Kristu¬
sovih! Amen. Jeran.

Šestnajsto nedeljo po binkoštih.

„Jezus je spregovoril in djal učenikam postave in farizejem,
rekoč; Ali se sme v saboto ozdravljati?“ Luk. 14, 3.

Posvečevanje nedelje.

v $potnni se, de saboto posvečuješ. Šest dni delaj, ter opravi
vse svoje opravila; sedmi dan je pa sabota Gospoda tvojima Boga.
Takrat ne delaj ne ti, ne tvojih kteri.  Tako se glasi ena zmed
zapoved, ktere je Gospod med gromam in bliskam na gori Sinaji
oznanil, ter z lastnim perstam na kamnitno tablo zapisal. V šestih
dneh je namreč Gospod vstvaril nebo in zemljo, in vse kar je na
njima, ter je počival sedmi dan, in je žegnal ta dan in posvetil.
Tako je zapovedal tudi človeku šest dni delati, sedmi dan pa po¬
svečevati. To zapoved so pa farizeji in pismarji v Jezusovim času
napčno razlagali ter njeniga duha niso razumeli. Cio vsakdanje
potrebe in dela ljubezni so ob sabotih prepovedovali. Zato so očitali
Jezusovim učencam, ki so v saboto za potrebni živež klasje smu¬
kali. Zato so Jezusu za zlo vzeli, de je v saboto bolnike ozdrav¬
ljal, in ravno po današnjim evangelii nanj gledajo, kaj bo z vo¬
deničnim storil. Jezus jih je hotel zavolj posvečenja sabote bolje
podučili; zato jim v prilikah in z lastnim zgledam pokaže, de do¬
bro delati, bližnjimu pomagati, posvečevanju sabote ni nasprot, in
jim prav razumno pove, de, če clo živini v sili in nevarnosti v
saboto pomagati smemo, bo tolikanj bolj pripušeno, bližnjiga rešiti
in mu dobro storiti. Se ve de niso mogli reči, de bi to napčno
bilo, ter so obmolknili.

Kar je nekdaj od sabote veljalo, velja zdaj večidel od ne¬
delje, ki je v novi zavezi iz imenitnih vzrokov namesti sabote postav¬
ljena. Nedelja je odločena za Božje počešenje in naše posvečenje,
in je gotovo eden nar pripravniših in nar potrebniših pripomočkov
naše zveličanje. Zakaj ravno nedelja je poseben spomin in za
naše vdeleženje narvečih dobrot Božjih, spomin našiga vstvarjenja
po Očetu, odrešenja po Sinu in posvečenja po sv. Duhu, O de bi jo

154

pač vsi kristjani v to obračali in vredno posvečevali! potlej bi
bile nedelje zares dnevi Gospodovi, dnevi zveličanja. In reči smem,
deje posvečevanje nedelje znamnje, koliko pobožnosti in keršanskiga
duha je med kristjani kakiga kraja; in skerbnimu duhovnimu pastirju
nič večiga veselja nedela, kakor lepo posvečevanje nedelje; kakor
mu nasprot nič bolj serca ne podera in nič veči žalosti ne priza¬
deva, kakor viditi, de njemu zročeni Gospodove dneve slabo po¬
svečujejo. Zato v veči posvečevanje tih dnev pomislimo, kako naj jih
v spominu nar veči/i dobrot Božjih  posvečujemo. Nauk gotovo
za vse in vselej, posebno današnjo dni premišljevanja vreden!

Slehern dan se spomnimo Božjih dobrot, ki nam neprenehama
dotekajo; vsak dan tudi obračajmo v čast Božjo in svoje zveliča¬
nje. Ker nas pa sicer potrebne dela in časne skerbi v tim zader-
žujejo in motijo, je en dan v tednu, nedelja, posebno v to odlo¬
čen, de ga oprosteni vsih drugih opravil Bogu posvečujemo in v
spominu Božjih dobrot v svoje zveličanje obračamo. Zakaj

1) nedelja je spomin stvarjenja , in nas torej spomni vsih
dobrot, ktere nam Bog skazuje po našim lastnim, in po stvarjenji
vsih drugih stvari, nam zapove počivati, kakor je Gospod po stvar¬
jenji počival. Šest dni je namreč Gospod odločil za delo stvar¬
jenja, in sedmi dan je nehal od svojiga dela. V ta spomin je za¬
povedal v dnevu, ki si ga je sam zvolil, nehati od vsiga dela.
Kako zaželen, clo potreben je pa zares ta počitek človeku za dušo
in telo, de se oddahne od dela, ki ga je ves teden v potu svojiga
obraza opravljal; kako potrebno je za trudne ude, de v sladkim
počitku novo moč zadobe! Kako potrebno in doželeno je pa tudi
za duha, de se v tim počitku bolj živo spomni Boga, za kteriga
je vstvarjen; se od pozemeljskiga ločen povzdigne proti nebcsam,
kamor je namenjen, kjer bo v večnim vživanji Božjim večen po¬
čitek ! Tako nas tedaj vsaka nedelja živo spomni, de smo stvari
Božje, po njegovi lastni podobi vstvarjene, in za večno zveličanje
namenjene; de smo otroci nebeškiga Očeta, ki v njem živimo ,
se gibljemo in smo ; de je torej sv. Avguštin prav imel, ko pravi :
Za se, o Gospod, si nas vstvaril, in naše serce je nepokojno ,
dokler v tebi pokoja ne najde!  Kaj je tedej bolj spodobno, kakor
de mi v spominu stvarjenja častimo Vsigamogočniga, kteri je vse
jz nič vstvaril in je od vsih stvari česen, kakor kraljevi prerok

155

pravi: Nebo pripoveduje slavo Božjo, in podnebje pripoveduje
dela njegovih rok;  de premišljujemo njegovo neskončno modrostj
kakor Psalmist kliče: Gospod, naš Gospod, kako prečudno je
tvoje ime po vsi zemlji;  de hvaležno molimo njegovo neskončno
ljubezen, in s tremi mladenči v ognjeni peči kličemo: Hvalite vse
stvari Gospodove Gospoda, hvalite in povikšujte ga vekomejl
In koliko družili pobožnih misel in svetih občutljejev zamore obu¬
diti tako premišljevanje Stvarnika in njegovih del! Res je torej
lepo posvečevanje nedelje, de dela Božjih rok na nebu in na zemlji
v pobožnim veselji premišljujemo in njih Stvarnika častimo in hva¬
limo. In kako nezmerne, prečudne so te dela Božje, ki jih je Bog
človeku v prid vstvaril; kako zastopno se na njih vsili bere Božja
mogočnost in ljubezen; kako prijetno ir. lepo je posebno za kmeta,
ob nedeljah hvaležno pregledovati in premišljevati žegen Božji, ki
ga mu Gospod pošilja čez polje in pohištvo !

Zato, kristjan, ne pozabi in ne opusti, sedmi dan počitka,
ko si zbrišeš pot truda s svojiga obraza, se veselo in hvaležno
že doma spomniti Gospoda svojiga Stvarnika, ki te je tako pre¬
čudno obdaroval na duši in na telesu, in te tako visoko namenil,
de bi v ljubezni do Njega — Njemu zmeraj bolj podoben prihajal;
Njega, ki je toliko stvari v tvoje veselje in tvoj prid vstvaril in
jih ohranuje; de to premišljevanje živo hvaležnost in ljubezen v
tebi unema in terdni sklep obudi, tudi Njemu iz vse moči služiti,
in svoje serce popolnama Njemu posvečevati!

Ali pa nasprotni napčno in pregrešno, ko veliko ljudi ta dan
počitka zoper Božjo in cerkveno zapoved brez razločka dela, kup¬
čuje, le zgolj za časni dobiček skerbi? Ali ni dosti šest dni v
tednu za telo skerbeti, in treba, mu saj v nedeljo počitek privo-
šiti? Ali se nam vredno ne zdi za neumerjočo dušo skerbeti, in se
dobrotljiviga Boga bolj živo spomniti in veseliti? Ali mislimo, de
bomo s svojo napčno pridnostjo kaj opravili, ko vender vsa sreča
in ves žegen le od Boga pride? Ali bo pa On delu nepokorniga
svoj žegen dal? Ali ne bo veliko več vse njegovo delo in ves
trud v nič storil? Poslušaj, kaj On žuga že v stari zavezi: Ako
ne hote vsili mojih zapoved spolnovali, ako hote moje postave
zaničevali, vas bom hitro z uboštvam in z vročino obiskal.  —
Vi hote zastonj žito sejali’, od sovražnikov bo pojedeno. Nebo
vam bom, kakor železo, in zemljo, kakor bron storil. S svojim
delam se bole zastonj trudili; zemlja ne bo rodila , in drevje ne

bo sadu prineslo . Ali ne vidimo tega tudi dan današnji, de sreče in
žegna od zgorej nimajo, ki za Gospodove zapovedi ne marajo?
In ko bi tudi kak dobiček z delam v nedeljo storil, je to krivično
blago, ki ne more teka imeti, ter od ene strani časni sreči vrata
zapera, od druge pa kakor težek mlinski kamen na vratu dušo v
pogubljenje vleče.

Koliko bolj, kakor z delam, se pa pregreše zoper namen ne¬
delje tisti, ki se ne le s hvaležnim sercam Boga Stvarnika ne
spomnijo, ampak ga po slabih tovaršijah žalijo, njegove dobrote
slabo obračajo, in morebiti ves teden toliko greha ne store, kakor
v nedeljo. Kdo našteje nedeljskih grehov veliko število ? Ali hočem
imenovati nečimurnost v obleki, ki vse misli od Boga le v posvetno
obrača, ki toliko pregrešnim mislim priložnost in sploh toliko po¬
hujšanja daje, in toliko nedolžnih duš umori? To gotovo ni v čast
Božjo, tim več v službo mesa in satana! Ali hočem opomniti požreš¬
nosti in z njo sklenjeniga gerdiga govorjenja in slabiga zaderžanja po
kerčmah, de je pošteniga kristjana groza memo iti! Pač so res taki
sovražnike Jezusoviga križa in njih Bog je trebuh? Ali hočem v misel
vzeti drugo slabo znanje, ki se nar bolj ravno o Gospodovih dnevih
dela, in za Boga vstvarjeno serce s strupam nečistiga ognja na¬
polni, ter vse svetejši čutila v njem zaduši? Res ni potim čuda,
de Duh Božji tako oskrunjen rod zapuša! In kdo bo naštel vse
pregrehe, ki se ob nedeljah dopernašajo, in dneve, ki so v čast
Božjo odločeni, v razžaljenje Božje in v lastno pogubljenje obra¬
čajo? Ali ni to strašna nehvaležnost in hudobija? Po pravici kliče
sv. Bernard: O milovanja vredna nespamet toliko ljudi! Celi teden
delate in se trudite za žive* umerjočiga telesa , ob nedeljah in
praznikih pa se vidi, de se trudite in prizadevate , neumerjočo
dušo pogubiti , v ktere zveličanje in večno srečo je zapovedano ,
nedelje in praznike posvečevati!

Zato si globoko vtisnimo besede: /Sedmi dan je Gospod po¬
čival od svojih del, in Bog je sedmi dan iegnal in posvetil,  de
tudi mi ne v delu in pregrehi, ampak v počitku in v svetim vese¬
lim premišljevanji v spominu na Boga Stvarnika nedeljo doperne-
semo.

2j  Nedelja je pa tudi poseben spomin našiga odrešenja  po
Kristusu, pa ne le spomin, ampak dan, v kterim naj se dela od¬
rešenja zmeraj bolj in bolj vdeležujemo. Pred oči se nam stavi ta
dan vse delo veloveeenja Sinu Božjiga in odrešenja po njem, in

157

tega dela z njegovimi obilnimi gnadami se Vdeležujemo pri sv. maši;
zato je sv. cerkev zapovedala: Bodi ob nedeljah in zapovedanih
praznikih pobožno pri sv. maši.  Tukej ti doteka delo odrešenja,
zasluženje Kristusove smerti; tukaj je studenec vsim odpert, dosti
obilen očistiti madeže vsili, ugasiti žejo vsih, obilno dopolniti želje
vsih v vsih petrebah. Zato večna hvala tebi, naš Odrešenik, lju¬
bi Jezus, de si nam tak imeniten zaklad, tak neskončen dar za¬
pustil! Zato skesano terkaj tukej na svoje persi, rekoč: Oče, glej
obličje svojiga Kristusa in bodi meni ubogimu grešniku milost¬
ljiv!  Z vsim zaupanjem prosi za vse potrebno rekoč: To nam
dodeli po Gospodu našim Jezusu Kristusu!  in Oče, ki nam je
lastniga Sina dal, nam bo z njim tudi vse drugo dodelil.

De boš pa zastran odrešenja podučen, poslušaj o Gospodovih
dnevih besedo Božjo, ki se oznanuje; blagor jim, ki Božjo besedo
poslušajo in ohranijo.  Zakaj tukaj se razlagajo za zveličanje po¬
trebne resnice Jezusove vere; tukaj se razkladajo dolžnosti, ki
jih slehern po veri in svojim stanu ima; tukaj se kaže ostudnost
pregrehe in lepota sv. čednosti. — De bo pa seme Božje besede
na dobro zemljo padlo, pripravi že popred svoje serce; poslušaj
zvesto, kakor bi ti E£ristus sam govoril, in željin Gospodoviga
uka reci: Govori , Gospod, tvoj služabnik posluša;  obračaj sam
nase, kar je rečeniga in skleni po tim ravnati, in večkrat premi¬
šljevati, kar si slišal. Tako si boš nabiral zmeraj veči zaklad
spoznanja Božjiga, svoje serce vravnal zmeraj bolj po Jezusovim
nauku, svoje življenje zmeraj bolj v čednosti terdil, ter boš po¬
doben modrimu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo,  in mu je
vihar nesreče poderl ne bo.

Kaj pa, ali vidimo kristjane, de bi se v spominu odrešenja
sploh tako službe Božje vdeleževali? Koliko jih je, ki že službo
Božjo navadno mude? Koliko jih je, ki le iz zgolj navade, ali še
iz slabih namenov v cerkev hodijo? ki so pri nar svetejši daritvi
vsimerzli, streseni, ali imajo serce clo polno hudobnih, prevzetnih,
nespodobnih misel, in se še to od njih ne more reči, de bi saj z
žnablji Boga častili? Pač taki ne pomislijo, kdo je na altarji pri¬
čujoč, in ne poznajo njegove neskončne ljubezni do nas; pae se
ne išejo z njim skleniti in se mu popolnama darovati. Zato je pa
tudi nar svetejši opravilo pri njih brez sadu; nar veči skrivnost
njih serca ne prebudi in ne oživi, in ostanejo po službi Božji ka¬
kor popred. — Ravno tako pa tudi Božja beseda, kolikrat ne

158

najde pripravnih odpertih sere in zato nič ne zda! Res je ža¬
lostno viditi, kako nekteri clo zunaj ostajajo, nekteri se zgovarjajo,
in okrog ozerajo, nekteri dremljejo in se za Božjo besedo ne zme¬
nijo! Povejte mi, ali ni res tako? De bi Bog hotel, de bi ne bilo!
Zato pa tudi pri tolikih kristjanih od Božje besede ni nobeniga
dobička, ker vse pade le med ternje ali na skalo, in pogine. Zato
tolika nevednost v svetih rečeh pri tolikim oznanovanji Božje be¬
sede, ker ljudem za njo mar ni. Nikar pa ne mislite, kristjani, de
je cerkvena zapoved že dopolnjena, ko ste le s telesam pričujoči,
serce je pa deleč proč ali vse merzlo, in glejte, de od nas ne
bodo veljale Jezusove besede: Vi ne poslušate Božje besede, ker
niste iz Boga;  glejte, de tudi vam zavolj take zanikernosti in za¬
spanosti ne bo enkrat rekel: Resnično vam povem, vas ne po¬
znam,  nobene časti mi niste skazovali, nobene ljubezni do mene
imeli, zato vas tudi jest ne morem za svoje spoznati. — Drugih
nerodnost, ki se dostikrat gode okrog cerkve in v cerkvi, ne vza¬
mem v misel, de pobožnih ne žalim in nedolžnih ne pohujšam;
rečem le, de, ko bi Jezus v človeški podobi med nami bil, in do
nektere cerkve prišel, bi se, kakor v Jeruzalemskim tempeljnu po
biču ozerl in bi jih veliko, veliko proč segnal s serditimi besedami:
Moja hiša je hiša molitve , vi pa ste jo storili jamo razbojnikov.

Kristjani drugač, vse drugač, moramo v Gospodovih dnevih
pri službi Božji biti, in se Jezusoviga odrešenja vdeleževati, de
bo nam po njem, kakor Caheju zveličanje došlo, in pojdemo, ka¬
kor skesani čolnar opravičeni v svojo hišo!

3. Gospodov dan nam je zadnjič tudi spomin našiga posve¬
čenja,  spomin prihoda sv. Duha, ki je prišel binkoštno nedeljo
nad aposteljne in perve verne, in od tega časa več ne zapusti
Jezusove cerkve, ter posvečuje njene otroke s svojimi gnadami,
in jih poterduje zoper vse nevarnosti in skušnjave. Ali se ne bomo
tudi mi že pred ta večer pripravljali z molitvijo za pomoč in gnado
sv. Duha, kakor so se aposteljni in pervi verni pripravljali s sla-
novitno molitvijo? Ali ne bomo posebno radi v svetim premišlje¬
vanji Njemu serca odperli, de mu On govori z znotranjim glasam
in ga s svojimi darovi napolni? Pomislimo pa pri takim premišljevanji
posebno, kako smo pretekli teden preživeli? kaj hudiga storili, kaj
dobriga zamudili? storimo terdne sklepe, kako hočemo prihodnji
teden z gnado sv. Duha bolj v čast Božjo in v svoje zveličanje
pberniti.

159

Posebno se pa radi in vredno približujmo sludencam gnade,
kjer sv. Duh deli potrebne gnade in dušno življenje vsim, ki s
pripravljenim sercam pridejo. Spomnimo se zato vsako nedeljo
že perve gnade, ko smo bili prerojeni v sv. Duhu, in smo postali
otroci Božji in tempelj sv. Duha, in sklenimo po takrat storjeni
obljubi živeti vse svoje žive dni. Ker se pa človek večkrat spod-
takne, in svojo dušo v vsakdanjim življenji opraši ali clo močno
omadežva, se večkrat v Gospodovih dnevih očišujmo svojih ma¬
dežev v studencu pokore, de gnado sv. Duha in prijaznost Božjo
zadobimo. Blagor nam, ako lepo očistimo in z gnado sv. Duha ozalj¬
šamo svojo dušo v nedeljo, ko tudi telo očedimo in lepši oblečemo!
Posebno pa išimo obilnost gnad v nar svetejšim zakramentu, in
se radi in vredno združujmo z Jezusam pri Božji mizi, ali saj z
duhovnim obhajilam gorečih želja, de novo moč zadobimo za pri-
hodni teden. Zares z novo ljubeznijo do Jezusa bo naše serce
napolnjeno, in v novič ga bomo darovali in zročili njemu, ki se
je nam samiga dal. Z veseljem pojdemo na svoj dom, ker pojde
Jezus z nami, in bo zvesto pri nas ostal s svojo gnado, ako nje¬
gove ljubezni ne pozabimo!

Kako pa spet sv. cerkev britko toži, de veliko, veliko krist-
janam je malo mar za gnado sv. Duha, in v svoji zanikernosti se tudi
ob nedeljah komaj spomnijo, ali je sv. Duh, kakor tisti Janezovi
učenci v Efezu, ki še keršeni niso bili, in niso vedili, ali je sv.
Duh. Zato je pa tudi malo zares pobožne molitve, ker le sv. Duh
nas uči prav moliti, kakor se moramo pa tudi z molitvijo za nje¬
govo gnado pripravljati, zakaj nebeški Oče bo dobriga Duha dal
tim , ki ga zanj 'prosijo.  Zato je pa namesti sv. premišljevanja,
v kterim se Duh Božji zadobi, toliko raztresenja in posvetniga
duha, in pa tudi njih tolikim tako malaskerb, de bi v sv. zakra¬
mentih se posvečujoče gnade sv. Duha vdeležili, de clo nar več¬
krat ravno o Gospodovih dnevih to gnado lahkomišljeno in pre-
derzno zapravijo. Zato pa tudi Duh Božji in njegov blagoslov
zmeraj bolj človeški rod zapuša; zato ljudje nimajo sreče in teka
pri svojih rečeh, in njih serca postajajo, kakor žalostna pu-
šava, od ktere je zbežal Duh Božji s svojimi darovi in čednostmi,
in med viharjem hudih strast prebiva v njih le nečisti in po¬
svetni duh.

Ako nam vest to očita, odpovejmo se dozdanji zanikernosti in

160

vsimu hudobnimi! duhu, očistimo svoje serce vsiga greha, de ga
Duh Božji spet s svojo gnado napolni, in v njem prebiva.

Skerbimo sploh, de bomo Gospodove dneve zares posveče¬
vali v hvaležnim spominu nar veči dobrote svojiga stvarjenja, od¬
rešenja in posvečenja, in tako bomo zares častili Očeta, Sina in
sv. Duha; za se bomo pa zadobili žegen od zgorej za vse reči,
in obiln zaklad zasluženja za večnost; vsaka nedelja nam bo sto¬
pinja bližej nebes, ker bomo vsako nedeljo ne le z besedo, am¬
pak z djanjem klicali: O Gospod, posvečeno bodi tvoje ime, pri¬
di k nam tvoje kraljestvo! Tako bomo zmeraj bolj pripravljeni za
Božje kraljestvo v nebesih, kjer nas z večnim veseljem čaka
večen počitek!

Vsaka nedelja nas namreč spomni tudi večniga počitka in ne-
beškiga veselja. Vsak teden je namreč majhna, primerna podoba
človeškiga življenja. Šest dni delamo in se trudimo, potlej pride
dan Gospodov, dan počitka. Tako moramo v zdanjim življenji
delati in se truditi, terpeti in se vojskovati, ako hočemo enkrat
priti v večni pokoj Gospodov. Kdor med tednam ne dela, in svojih
dolžnost ne spolni, ne zasluži počitka, in saj v svoji vesti tudi
pokoja nima. Kdor v zdanjim življenji ne spolnuje svojih dolžnost,
tudi enkrat ne bo vreden in deležin večniga počitka. Pravični se
zadovoljno ozre v nedeljo na ravno pretečeni teden, počiva in
Boga časti. Kako mirno se bo on ozerl zadnjo uro na pretečeni
teden svojiga težavniga življenja! Tistikrat se bo zanj za vselej
delavnik nehal, in začel se bo večni praznik in počitek pri troje-
dinim Bogu, kterimu je na zemlji nedelje in praznike posvečeval,
in kakor zvest hlapec služil, in bo zato zdaj od njega zasluženo
plačilo prejel. — O Gospod, trojedini Bog, pomagaj nam svojim
služabnikam vsim, tebi posvečene dneve tako obhajati, de pridemo
vsi v tvoje kraljestvo, in tam v prazniku, ki večera nima, tebe
častimo vekomej ! Amen. Č.

161

Sedemnajsto nedeljo po binkoštih.

„Ta je nar veči in perva zapoved 11 . Mat. 23.

Visokost in imenitnost ljubezni Božje.

tr

JEjl) velikim cerkvenimu učeniku sv. Bonaventuru pride nekiga
dne brat lin, iz družbe sv. Frančiška, in mu reče: „Vam učenim
je Bog velike darove dodelil, de mu zamorete služiti in njegovo
Ime pred ljudmi poveličevati; koga zamoremo pa mi priprosti v
njegovo čast storiti ?“ Svetnik mu ljubeznjivo odgovori: „Vi zamo¬
rete Boga odkritoserčno ljubiti, in to je edino, kar mu dopade“.
Iln na to reče: „Zamore li priprost in neučen človek Kristusa tako
ljubiti, kakor prebrisan in učen? 1 ' „Kako to prašaš?" reče Bona¬
ventura; „priprost človek zamore Boga bolj ljubiti, kakor nar glo-
bokejši učeni K . Iln gre razveseljen od njega, teče na vert in
kliče: „Priprosti ljudje, ljubite Kristusa in bote veei od brata Bo¬
naventura". — Ali ni to čudna pa tudi vesela reč, kristjanje: pri
ljudeh morajo za perve in nar veči opravila nar učenejši in naj
brihtniši ljudje biti; nar veči in nar perva zapoved Božja pa je
take lastnosti, dejo  tudi naj bolj priprosti ljudje zamorejo spol-
novati, in po nauku sv. Bonaventura še celo ložej, kakor učeni in
prebrisani (jnende za to, ker so taki napuhu manj podverženi)?
Pa ravno iz tega se nam le še tolikanj bolj razodeva visokost in
imenitnost ljubezni Božje, ker perva in nar veči čednost je taka,
de jo tudi nar nižji in nar bolj zaničevani zmed človeštva, kakor
visoki in imenitni spolnovati zamorejo. Ker smo pa nagibe k ti
čednosti in njeno lepoto že pri družili priložnostih premišljevali,
bom vam dans z Božjo gnado skusil razložiti , kako visoka in
imenitna je ljubezen , ktero Gospod sam pervo in nar veči zapo¬
ved imenuje. Bog sv. Duh razsvetli in vnemi k ljubezni moje in vaše
serca.

11

162

Sv. Prosper lepo piše od ljubezni, ker pravi, de je ona
^smert hudobij , življenje čednost , moč vojskovavcov , palma zma-
govavcov , živež svetih sere , korenina vsiga zasluženja, plačilo
tistih , ki so popolnamost dosegli. Ona obuduje na duši mertve,
ozdravlja omagujoče , uči zmotene , navdaja z zaupanjem obup-
Ijive in stanuje v mirnih sercih. Ona je rodovitna v spokornikih,
razveselivna v njih, ki so višji stopnjo spokornosti dosegli , ča¬
stitljiva v stanovitnih , zmagovitna v marternikih in sploh de¬
lavna v vsih vernih Te besede nam razločno razkazujejo, kako
visoka je ljubezen Božja, ker je tolikanj obilen njen sad. Visokost
in imenitnost ljubezni Božje nam pa zlasti še naslednje reči razo¬
devajo. — (Po poglavitnim zapopadku po Lud. Gran.).

1. Ljubezen Božja je kraljica vsih družiti čednost , ker ona
je cil in konec, od kodar vse druge čednosti izhajajo, in kamor
se vse druge stekajo. Zakaj take natore je ljubezen, de ondi,
kjer ona stanuje, morajo vse druge čednosti, kakor žlahtne tovar-
sice z njo biti; ko bi se tudi le ena sama pogrešala, bi bilo znam-
nje, de prave ljubezni ni, in če so v veči meri druge, v veči meri
je ljubezen. De je ljubezen kraljica vsih čednost, nam lepo kažejo
tisti nebeški duhovi, kterim se Serafi pravi, in so ravno zavolj
tega nar vikši med vsimi angeli, ker so na nar vikši stopnji v
tisti čednosti, ki je med vsimi naj perva, namreč v ljubezni. Za¬
voljo tega tudi, ako kdo prav posebno goreče Boga ljubi, se reče,
de serafinsko ljubezen ima. V tem pomenu pravi sv. Gregor: ,,/i
tisti stopnji se po nekakim pomenu tudi tisti ljudje štejejo , kteri
tukaj na zemlji v ljubezni gorijo... liako drugači, kakor Se¬
rafe bi take ljudi imenovali , kterih serce , ko je samo v plamenu
ljubezni , tudi druge vnemah 1  Zares velika reč je človek, ki v resnici
Boga ljubi, de se s Serafi samimi, naj vikšimi angeli, vštric po¬
stavlja. Kdo bi si tedaj z vso močjo ne prizadeval, si to kraljico
čednost pridobiti, ki človeka tako povzdigne in ga tako rekoč v
naj vikšiga angela spremeni!

2. De pa ljubezen človeka  tako častitljivo zamore povzdig¬
niti, ga ona posveti.  Sv. Bernard nam to lepo razlaga, ker piše:
„Tolika je svetost , kolikoršna je ljubezen; in toliko je kdo sve¬
tejši , kolikor je Bogu prijetniši.“  Kadar torej Bog koga hoče
posebno povzdigniti, ga v ljubezni poskusi, če jo ima ali ne, in
koliko stopnjo de je že z njo dosegel? Ko je hotel Pel ra nad
druge apostelne za poglavarja povzdigniti, ga je popred — ne le

163

enkrat, ampak trikrat — za ljubezen poprašal: »Simon Jonov,
me ljubiš bolj kakor tile? iQ  potlej mu je rekel: „Pasi moje ovce“.
(Jan. 20.j.  — Ljubezen nebesa z marterniki napolnuje; vsi, ki so
od stvarjenja sem marlerstvo dosegli, so bili k njemu od ljubezni
gnani, in od ljubezni so moč in stanovitnost zadobili, de so zamogli
prestati silne natezanja, terpljenja in bolečine. Torej sv. Avguštin
po pravici pravi, de nič ni močnejšima nasvetu od ljubezni.  Lju¬
bezen obrodi čiste device  in deviške, ker čist je,  po besedah sv. Ja¬
neza Klimaka tisti , kleri % močjo ene ljubezni drugo premaga, in
z duhovnim ognjem meseni ogenj zatre in pogasi.  — Ljubezen člo¬
veku da zmago nad  vsimi skušnjavami; torej pravi sv. Peter Ra¬
venski: »Pravi ljubezni se ne zdi nič ter do, nič težko, grenko ali
smertivno; ona vsako nevarnost zaničuje in zasmehuje smert.
Kjer je ljubezen, tam je zmaga. Zato, očlovekl ljubi ga izvsiga
serca, de boš vse brez truda premagal in svoje grehe zamogel
zbrisati. Vesela vojska je, kadar kdo s sladko ljubeznijo pre¬
maga vse hudobije 11 .

3. Pa še drugo veliko lastnost ima ljubezen: ona sama
človeku da pravo in resnično zadovolnost,  kolikoršno je v
tem življenji že moči doseči. Se tega bolj prepričati, pomisli
kristjan, de naša s pametjo obdarovana duša je tako žlahtno bitje,
de ga nobena druga reč ne more nasititi in vpokojiti, ko bi še
toliko popolnoma bila, kakor le Rog sam ali ljubezen Božja. Človek
misli velikrat, ko bi še to le, pa to le imel, potlej bi bil zado-
voljin in bi mirno živel; ali skušnja uči, de človek, če tudi tisto
zadobi, pa spet kaj druziga poželi; njegova duša se ne da z
ničimur resnično vpokojiti, dokler ne počiva s pravo ljubeznijo
in z vsim sercam v samim Bogu, za kteriga je stvarjena. Nebes,
zemlja, morje in vsevidne reči’ so brez vsake primere manjši cene,
kakor človek, in zavolj tega nobeno zmed njih, pa tudi vse
skupej brez Boga in njegove ljubezni ne morejo nasititi človeške
duše; Bog sam je neskončno veči kot človek, kot vse stvari, on
je našo dušo za se vstvaril, in le z Njim samim se zamore vpo¬
kojiti naša duša in z ničimur manjšim ne. Ako bi človek tudi na
trume angelov, tako de bi jih vidil, za tovarše imel, bi on brez
Boga ne mogel zadovoljin biti; še več, ko bi človek tudi v ne¬
besih prebival in vse njih sladkosti vžival, bi on ne mogel zado¬
voljin biti, ako bi v nebesih Boga ne ljubil. Dokler se tedaj člo¬
vek nar vikši dobrote ne prime z resnično ljubeznijo, je zmeraj

11 *

164

razmišljen, nepokojin, skerbljiv, je podoben nekomu, ki nekaj iše,
pa ne najde; ježejin, pa ne pride k ohladilu; ga zebe, pa ne pride
k ognju. In ko bi imel obilnost vsiga posvetniga premoženja in bo¬
gastva, in ko bi tudi vse veselje na svetu vžival, ne pomaga nič,—
on ne najde miru in pokoja, cene prebiva ljubezen Božja v njegovim
sercu. Salomon, ko je bil vse na svetu poskusil, kar človeško serce
poželi, je poslednjič globoko zdihnil: „Vidil sim, de vse podsoln-
cam je nečimernost in dušna stiskač 1 — Vse drugači je z ljudmi,
ki zares Boga ljubijo; oni sicer tudi terpe, vender jih ljubezen v
stan nekake zadovoljnosti postavi, od kakoršne neljubeči nimajo
zapopadka. V spričevanje tega nam je na tavžente pušavnikov, spo-
znovavcov, svetih marternikov in bogoljubnih kristjanov. Opomnim
vas pa samo sv. Terezije,  ktera, goreča v ljubezni do Boga,
je bila celo v svoji vedni bolezni tolikanj srečna in zadovoljna, de
je bila, po svojim lastnim spričevanji, pripravljena rajši umreti,
kakor brez terpljenja živeti. Tako tedaj ljubezen Božja tudi to
osladi, kar je sicer nar britkejši na svetu. Gotovo ste že tudi
sami v svojim življenji to resnico skusili in več ubogih ali pripro-
stih dobrih kristjanov vidili, de so bili zadovoljni in veseli, kakor
pa bogatih in imenitnih, kteri so bili zraven tega pa bolj posvetni,
kakor skerbni za ljubezen Božjo. O kako visoka, kako imenitna
in žlahtna je tedaj ljubezen Božja, ktera sama premore človeku
dušo vpokojiti!

4. Ljubezen , kakor kraljica vsili čednost, ima tudi prečudno
moč,  ktera zamore vse nase potegniti. Moč ljubezni, pravi zve¬
ličani Ludovik Granaški, je tolika, kadar je popolnamost dosegla,
de ona z velikostjo svoje ljubeznjivosti vse moči naše duše nase
potegne, in vsako poželenje po posvetnih rečeh v nas zatre.
Zavoljo te imenitne prijetnosti ljubezni Božje jo svetniki de-
rečo ljubezen imenujejo. Ko je zveličani opat Silvan  globoko v
premišljevanje in priserčne molitve zatopljen bil, so se mu vse
časne reči zdele tako zanikerne in malovredne, de je večkrat oči
zatisnil in rekel: Zaprite se moje oči, kaj hočete na zemlji gle¬
dati, kjer nič lepiga ni.  Lahko sv. mož nič lepiga na zemlji vi-
dil ni, ker je njegovimu duhovnimu očesu lepota ljubezni Božje
odperta bila. Zavoljo tega se ta ljubezen, kadar je svojo pravo
stopnjo dosegla, zamore po pravici imenovati preokus nebeškiga
veselja. Vsaka časna reč, v kteri se človek iz ljubezni do Boga
gsataji, mu to sladkost v duhu povikša in ga zmeraj višej in višej

165

od sveta in posvetnosti odmakne, ter zmeraj bližej k Bogu pov¬
zdigne. Iz take ljubezni bo izviralo veselje izvoljenim v nebesih;
blagor mu, kdor jo že zdaj ima: kakšna bose le tam gori! Zakaj
ravno njim, kteri Boga ljubijo, je on, po besedah sv. Pavla, take
reči pripravil, kakoršnih ni nobeno oko vidilo, ne uho slišalo, ne
serce človeško občutilo.

Ravno ta dereča ljubezen se z drugimi besedami imenuje
tudi rane vsekajoča ljubezen.  Ona namreč serce rani in presune;
ker kakor taki, ki ima rano vsekano, ne more lahko, de bi ne
mislil na svojo rano, tako tudi uni, kije  od ljubezni Božje ra¬
njen, ne more lahko drugač, kakor de v Boga misli, kteriga nje¬
govo serce nad vse drugo ljubi, goreče ljubi. Bere se od nekiga
pušavnika: ~ tovarš je k njemu prišel in ga je nekaj prosil. Pu-
šavnik gre v pušavico (jpušavniško kočico) iskat, pozabi pa iška-
joč, koga de iše. Zopet gre ven ga prašat, kaj bi rad? Vender
je vnovič pozabil; in ko se mu je tri- ali štirikrat tako zgodilo,
je tovaršu rekel, naj gre sam poiskat, kar želi, zakaj njemu ni bilo
moč, le majhen čas tega v spominu ohraniti, — tako je bila nje¬
gova duša v Boga zamaknjena. In temu se ni čuditi, ker duhovno
veselje v Boga zamaknjene duše je toliko in tako žlahtno, de, od
svetiga Duha razsvitljena, komaj vredno spozna, kaj druziga mi¬
sliti, ali se za kaj druziga zmeniti, kakor za Boga.

5. Ljubezen Božja v svetnikih čudne reči dela,  ktere so
nam zavoljo tega premišljevati, de bi mi svetnike Božje saj od
deleč začeli posnemati ter ne bili celo tako močno posvetni, in de
bi ne živeli v toliki nevarnosti za zveličanje svoje duše. Kaj bomo
rekli od sv. Tomaža Akvinskiga, ki je bil s premišljevanjem včasi
tako v Boga zamaknjen, de se je moglo njegovo telo za duham
kviško vzdigniti, in je v sladkosti Božjiga premišljevanja za vse
zunanje tako rekoč mertev bil. Zgodilo se je enkrat, de je ta svet¬
nik na samotnim kraji stal in deržal gorečo svečo v roči; sveča
je nižej in nižej dogorevala in poslednjič je plamen roko dosegel;
ali svetnik ni nič občutil, tako globoko je bil v premišljevanje za¬
topljen. Opekline na roki so spričevale, kaj se je bilo zgodilo.
Drujikrat je bilo na to prišlo, de so mu mogli neko oteklino z
razbeljenim železarn žgati, de bi se ozdravil; on pa se je v mo¬
litev podal in se tako zamislil, de te velike bolečine še čutil ni. To
so reči prečudne, kakoršne bomo mi javalne kterikrat skusili ali
dosegli, ker to so čudeži goreče ljubezni Božje; ktere nas morajo

166

pa s straham napolnovati, de si tako malo prizadevamo za zbra-
niga duha in pobožno molitev, ker nam pomanjkuje goreče ljubezni
Božje. In to nas mora ponižne delati, ker ne le enaki posebni
zgledi, ampak sploh djanja svetnikov so take, de nam skazujejo,
kako deleč, kako silno deleč smo še od popolnama ljubezni Božje.
To so djanja, ki nam silo delajo, si z vso gorečnostjo prizadevati,
de bi začeli Boga ljubiti, in Boga v globoki ponižnosti za dar
ljubezni prositi, ker brez ljubezni človek, ki se svoje pameti zave,
ne more zveličan biti.

Vidili smo tedaj, kristjanje, visokost in imenitnost lju¬
bezni Božje, ter se prepričali, de ona je kraljica vsih čed¬
nost, ki človeka k prečudni svetosti povzdigne, in mu da nar
veči srečo in zadovoljnost, de ima ona prečudno moč in velike
reči v svetnikih dela, de le z njo samo zamore človek pravi pokoj
doseči. Če je pa temu tako, potlej je vsako daljno spodbudo-
vanje k ljubezni Božji odveč, ker seže samo po sebi razume. Re¬
čem samo še k sklepu, kar je nekdaj Zveličar neki bogaboječi
duši govoril, rekoč: Iz vsiga sv. pisma si posebno v spominu
ohrani besedo »ljubezen",  zakaj če imaš zmeraj misli v ti besedi,
bo tvoje življenje vsak čas naravnost, brez zmote, k nebesam
povzdignjeno in veselo ... Ljubezen ti bo pomagala vse hude na¬
gnjenja in vse nezmerno poželenje po posvetnih rečeh premagati.
Amen. Jeran.

Osemnajsto nedeljo po binkoštih.

„Zakaj mislite hudo v svojih sercih 11 . Mat. 9.

Kako velik greh je preklinovanje,

Gaskonji na Francoskim sta pred veliko leti dva človeka
ob enim dnevu, v eni uri, na enim kraji, v enim dvoboji nesrečen
konec storila, in še tisti dan, prejden so jih zamogli pokopati,
sta bila od nekakih černih psov tiste dežele napadena, kteri so
oboje truplo s toliko steklostjo in togoto z lasmi in kožo vred tako
požerli,’ de od obeh tudi ne ena kost rd ostala, de bi jo bili po-

kopali, lvaj de ji je k ti grozo vinski snierti nagnalo, in zakaj de se je po
smerti s truplama ta gnusoba zgodila, ne vem povedati; to pa vem,
kar se v zgodbah bere, de sta bila ta dva nesrečnika v svojim
življenji nesramna gobca, iz kterih skorej ni bilo besede, de bi ne
bila z nar nagnusnišimi kletvinjami in bogokletstvi  sklenjena, in
torej ni bilo čudo, ako je bila mera njunih hudobij in nagnusnost
v kratkim času napolnjena in kaznovana. — Taciga greha, ki se
mu pravi preklinovanje ali bogokletstvo, so tudi j u d j e celo Sve-
tiga vsih svetih, Jezusa, večkrat in ravno tudi v današnjim evan¬
gelij obdolžili, ker so mislili sami per sebi: „ta preklinja,“  ali z
drugimi besedami: on zaničljivo zoper Boga govori in mu čast
jemlje, ker sebi prilastuje moč grehe odpušati, kar le samimuBogu
gre. Pa ne Jezus Boga, ampak judje sami so Jezusa preklinjali,
ker njega, praviga Boga niso hotli za Boga spoznati, ter so mu
s tem dolžno čast odrekovali! Ker se pa strašna pregreha prekli—
novanja ali bogokletja tudi med nami, — de se Bogu usmili! —
kterikrat primeri, bomo preudarili, kako velik greh de je pre¬
klinovanje.

Preklinovanje ali bogokletstvo je tolika hudobija, de so v
nekdanjih časih ljudje svoje oblačilo pretergali, ko so slišali, de
je kdo preklinjal. Tega greha se deležen stori, kdor Boga samiga
ali Bogu posvečene osebe in reči, vero, svete zakramente itd. za¬
smehuje, zaničuje, zmerja ali kolne, ali svete reči’ oskruni. Ta
greh se ne stori' le samo v besedah in v djanji, ampak tudi že v
mislih, ko bi, postavim, kdo hudovoljno v mislih Bogu kaj priti—
kal, kar mu ni lastno, ali pa jemal, kar mu je lastno, ter od
njega s hudovoljnostjo pregrešno mislil. Boga bi preklinjal, kdor bi
postavim, mislil ali govoril, de on ni svet, usmiljen, ali pravičen, ali
de nas Bog ne ljubi, za nas ne skerbi itd. To bi ne bilo le samo
bogokletno, ampak tudi krivoversko. Deležne se store tega hu-
diga greha, kteri v hudim vremenu, v pomanjkanji in druzih ne¬
srečah in težavah zoper Boga godernjajo, ali pa v sercu hude
misli zoper njegovo nezapopadljivo previdnost obudujejo. To pre¬
greho stori, kdor od sv. vere pohujšljivo ali zaničljivo govori, p.,
de bi bila vsaka vera dobra, kdor sv. cerkvene šege in opravila
oponaša, svetnike Božje ali cerkvene služabnike v smeh pripravlja
ali zaničuje, besedo Božjo kazi in v svoje norčije hudovoljno

108

obrača. Ta greh stori, kdor v jezi in togoti visoko ime Božje,
svete zakramente, sv. križ ali druge svete besede s svojimi raz¬
kačenimi ustmi izgovarja in po svojim ostudnim jeziku valja, ali se
v takim duhu priduša, roti, zmerja in preklinja pri Bogu in nje¬
govih svetostih.

Od tega greha pravi sv. Hieronim: Nič ni strašne j siga, ka¬
kor preklinovanje  (ali bogokletstvo), zakaj vsak greh z bogo¬
kletjem primerjen, je manjši.  Gnusoba tega greha se vam bo
iz naslednjiga premišljevanja še bolj razodela:

а) Bogokletje je peklenska hudobija.  Mirnimu in treznimu
človeku se nič bolj ne gnusi, kakor togoten, razdražen in obdiv-
jan človek, ki nad drugimi razuzdano razgraja, se serdi in šetini,
de bi hitro samiga sebe vjedel. To je lastnost tigra in gada, pa
tudi nad zvermi se nam gnusi. Koliko bolj divje in neobčutljivo
mora še le serce biti, ki se zoper Boga samiga vzdigne; to je
lastnost satana in njegove derhali , to je lastnost pogubljenih v
peklu, to je njih strašno delo skoz vso večnost. Ako že zdaj
začneš s pogubljenimi vleči, kaj ti je potlej po smerti upati, o
kristjan? Ali te ni groza, med zaveržene na vse vekomaj pah-
njenimu biti, kteri se nad nar Svetejšim neprenehama togote in pre¬
klinjajo! Od njih sv. Janez v skrivnim razodenji govori, rekoč:
Od bolečine si jezike grizejo in preklinjajo Boga, ki je v ne¬
besih.  (Razod. 16, 20.)

б) Bogokletnež v nekim pomenu še ostudniši in hujši dela,

kakor hudobni duhovi sami,  ker uni se nad Bogam serdijo in togote
samo zavoljo svojiga terpljenja (Tlazod. 16.), bogokletnež pa Boga
preklinja zavoljo kake male reči ali zgolj iz navade. Bogokletnež je
tako rekoč bogomorivec, pravi nek učenik, ker on bi Boga samiga
končal, ko bi to mogoče bilo, in v tem ko pogubljeni in hudobe s
svojim preklinovanjem ne morejo nikomur škodovati, jih bogoklet¬
než brez števila veliko pohujša in njegova hudobija se od rodu
do rodu naprej zaseva. Torej pravi sv. Hieronim: Vsak greh je

v primeri z bogokletstvom majhen', ono je veči kakor tatvina,
prešeštvo in ubijanje.  In z grozo mora preklinovavce napolniti,
kar sv. Avguštin piše, namreč: Ti, ki preklinjajo Kristusa, ki že
v nebesih kraljuje, ne greše manj, kakor so uni, ki so ga križali,
ko je še na zemlji živel.

c j Bogokletnež je nar strašnejši slepec in nespametnež;

zakaj kadar človeka nesreča ali druga stiska zadene, si jo je ali

169

on sam, ali so mu jo pa drugi ljudje nakopali; zakaj se tedaj ne-
spremišljeni človek zoper Boga vzdiguje in svoj serd nad njim
razliva! Ako je pa kaka težava po Božji neskončni previdnosti
brez tvojiga zadolženja nad te prišla, vedi kristjan, de je to za
te tako potrebno, de bi te brez tega kaka druga še veliko veči
časna ali pa celo večna nesreča zadela. Ako bi Bog tebi dal, si
to ali to z voliti, se zamoreš zmotiti in si napčno in škodljivo iz¬
brati; če ti pa Bog pošlje, si prepričan, de je dobro, ker Bog
se zmotiti ne more. Zraven tega vsak kristjan mora vediti, de
nobena stvar ne v nebesih, ne na zemlji nam ne more vsiga do-
briga tako želeti in privošiti, kakor neskončna dobrota, Bog sam;
če pa pri vsem tem človek, ko ga kaj hudiga zadene, ali clo v
norčii Boga preklinja, kdo zmed umerjočih bo zapopadel, kako
grozna je ta pregreha!

d) Preklinovanje je nesramna prederznost.  Le do konca
spačen otrok se prederzne svojimu očetu ali materi v oči kaj hu¬
diga reči; le prav močno razuzdani posel si upa svojiga gospo¬
darja zakleti, in silo prederzen in nesramen bi mogel hudodelnik
biti, de bi se ne ustrašil, svojiga sodnika zaničevati; — nekaka
že po natorni postavi človeku v serce vtisnjena boječnost ga od
tega zderžuje. Če se pa že tudi vender kaj taciga zgodi, so bo-
gokletneži nad vse take še veliko prederzniši. Zakaj oni se ne
ustrašijo in ne strepečejo, zoper Boga hudo govoriti, kteri je po¬
vsod pri nas, „v kterim živimo, se gibljemo in smo", ki ima „vse
naše lase štete, K  in na čigar dobroto in milost smo tako navezani,
de tisto minuto, ko preklinovavec to hudobijo stori, bi se on že v
peklu lahko znajdel, ako ga ravno tisti sveti Bog ne ohrani, zo¬
per kteriga je on svoj nesrečni jezik sprožil.

Po človeških postavah je hudobija razžaljeniga cesarskiga ali
kraljeviga veličanstva silo huda reč; kdor se prederzne čez ce¬
sarja ali kralja kaj hudiga ziniti, ga nar ojstrejši kazni zadenejo.
Kakšna hudobija pa bo to, ako se prederzneš, svoj jezik zoper
Božje veličanstvo sprožiti, njegove zapovedi in postave grajati,
njegove služabnike zaničevati, njegove cerkve in zakramente skru¬
niti, nad njegovo strahovavno roko godernjati? Kdo je tebi oblast
dal, ti ubogi červ zemlje! visokosvetimu in nedotakljivimu Bož-
jimu veličanstvu njegovo djanje oponašati: Koga si zaničeval in
koga si preklinjal? zoper koga si svoj glas povzdignil in svoje
oči kviško gberniVt (4,  Kralj. 19, 22.) Zoper Svetoviga Izr a-

170

eloviga!  je odgovor. Zoper mene svojiga Boga in Gospoda si
razsajal in tvoja prederznost se je povzdignila k mojim ušesom !
Bere se v sv. pismu: Ako človek greši zoper človeka , mu Bog
zamore odpustiti; ako pa človek greši zoper Gospoda , kdo bo
zanj prosil?  (1. Kralj. 2, 25.).  In zares, pravi nek učenik, kteri
svetnik si bo upal za taciga v nebesih prositi, ki strup svojiga
hudobniga jezika zoper Boga samiga razliva?

e ) Še bolj očitno nam hudobijo tega greha razkazu jejo težke
kaznovanja, s kterimi so bili preklinovavci ob vsili časih straho¬
vani. Bere se v sv. pismu od mladenča, kteri je v prepiru s sta¬
rim možem preklinjal. Ljudje to slišati, ga peljejo pred Mozesa
in ga tožijo. Mozes Boga vpraša, kakšno strahovanje se temu
bogokletnežu spodobi? Bog mu odgovori: Pelji preklinjavca ven
pred stan, in vse ljudstvo naj ga s kamenjem pobije.  (Lev. 24.)
David sicer ni sam preklinjal, pa je nevernikam priložnost dal, de
so preklinjali, in Bog mu je kazen napovedal: Ker si storil, de
so preklinjali sovražniki Gospodovi, mora sin umreti, kteri ti
bo rojen. (2.  Kralj. 12, 14.) Rabsaces  je Boga preklinjal, in še
tisto noč je prišel angel Gospodov in pobil iz njegove vojske
180.000 mož. On sam je bil pa potlej doma od svojih domačih
umorjen. (4. Kr. 19.) — Tuki preklinjavec je bil tudi Nikanor,
Asirski vojvoda; strahovanje je bilo: on in vsa njegova vojska so
bili od malo Izraelcov premagani; njemu je bila odsekana glava
in roka s plečem vred, preklinovavni jezik pa je bil v veliko kos-
cov razsekan, in ticam pod nebam veržen, de so ga požerle. (2.
Mak. 15.) Vsi ti zgledi so iz sv. pisma, de bo vedil vsak pre-
klinjavee, koga ima zasluženiga in kakšna je njegova pregreha.

f)  Ta pregreha je tako zopernatorna in neslišana, de jo tudi
deželske postave ojstro prepovedujejo  in so jo hudo strahovale
že nekdanje čase. Celo neverski rimski cesarji so tri velike šibe:
lakoto, potres  in kugo  bogokletstvu pripisovali in so ojstre postave
zoper take hudodelnike dajali. Še veliko bolj so pa keršanski po¬
glavarji vsih časov to silno hudodelstvo zaterali. Henrik II. je
ukazal bogokletneža, kakor ubijavca, s smertjo strahovati. Ludovik
IX., Sveti, je dal postavo, takim hudodelcam ognjeno znamnje na
čelo vžgati; in ko mu je bilo to kakor neusmiljenost očitano, je
dal odgovor, kakor se prav keršanskimu vladarju spodobi, rekoč:
»Pripravljen sim in bi si v milost štel, ko bi bilo meni tako znam-
pje na čelo vžgano, samo de bi mogel s tem to hudobijo iz svo«.

171

jiga kraljestva izkoreniniti". Po pravici so vladarji tako delali,
ker preklinovavci so sovražniki domovine, sovražniki poljske ro¬
dovitnosti, sovražniki človeške sreče sploh, zakaj oni s svojim
divjim preklinovanjem mnogotere šibe v deželo kličejo in so ne¬
vredni deželnih dobrot in njeniga varstva. Taki preklinovavni
jezik je zares po besedah sv. Jakopa (3, 6.) „kakor ogenj v
peklu prižgan ki požiga mir in srečo deržin in vse dežele; taki
jezik dela slano, točo in vse hude ure, požiga hiše, kliče kugo
nad živino in kolero nad ljudi v deželo, mori staršem otroke in
otrokam starše, vžiga vojske, v kterih na tavžente ravno takih
pada, ki nar rajši preklinjajo.

Veliko zgledov imamo iz vsakdanjiga življenja, kako se takim
godi,kteri so ali naravnost zoper Boga razsajali, postavim, zavoljo
vremena, hude ure itd., ali so post, Božjo službo, svetnike, Bogu
posvečene ljudi, bolezni itd. kleli, zasmehovali ali zaničevali, se v
šeme (ali maškare) napravljali in s tem Bogu ukljubovali itd. Mem
grede drugo, vam povem le en sam zgled, kteri nam živo spri-
čuje, kako grozne so enake pregrehe. V saboto 30. vel. serpana
1850 pride nek 501etin mož iz Rokovjona na Laškim na bližnji
terg in začne v pričo več ljudi cerkveno zapoved zaničevati, ki
prepoveduje postni dan meso jesti, ter jame vpričo vsih očitno
meso jesti (kar je tam ta dan prepovedano), ter baha, de se on
za tako zapoved ne zmeni. Nekteri nespametni so se mu smejali,
veči del njih pa je stermelo nad tem pohujšanjem in so se raz¬
kropili. Ta terdovratni zanikernež je pa hotel svojo nesramnost
še bolj očitno pokazati in na drevo v sredi terga zleze, de bi na
drevesu vnovič razkazoval svoje preklinovanje čez sveto vero. Ali
ravno ko hoče prepovedano jed k nesramnim ustam nesti, odleti,
kakor de bi ga bila nevidna roka sunila, in s toliko silo na tla
telebi, de se je razpočil, kakor nekdaj Iškarjot. Ves drob se mu
je razsul in kar znamnja življenja ni bilo več od njega. Očitno
strahovanje se je zlasti s tem pokazalo, ker je celo nizko padel,
in ko bi kdo tudi visoko padel, ni navadno, de bi se razpočil in
de bi se mu drob razsul. Tudi se je v kratkim tolik neduh raz¬
širil, de niso samo pričujoči, ampak tudi bližnji prebivavci po
hišah čez to močno tožili. — O kako deleč zajde človek v svojim
napuhu, v svoji slepoti! Kako peklensko delo je to, Bogu narav¬
nost nasprot delati, njemu Vsigamogočnimu protiti! — Ti revni
človek! ti prah zemlje! tj živež červov! ti smrad in trohnoba

i72

čez malo ur, — ti se prederzneš Stvarniku svojimu ukljubovati? ti
zineš Boga preklinjati! Ali pokazal ti bo On, „kako strašno je
živima Bogu v roke pastil “

Kristjanje! ne mislim ravno, de bi bilo med vami veliko tacih
preklinovavcov; razložil sim vam pa grozo tega greha, de se bote
še bolj vedili te gnusobe varovati, in kteri so se v ti reči kaj za¬
dolžili, de se bodo toliko gorečniši pokorili.

Varujte se pa, ne le preklinovanja ali bogokletstva, ampak
sploh vsake kletvinje, rotenja, zmerjanja in grozitve, ker z vsimi
tacimi grehi se dela silna nečast nar svetejšimu imenu, pred kte-
rim se morajo »vse kolena prikloniti v nebesih , na zemlji in pod
zemljo “, in ker morebiti z nobenim greham si ljudje toliko šib
in nesreč ne nakopujejo, kakor ravno z divjim razsajanjem, s pre-
klinovanjem in kletvinjo. Zavoljo tega rečem vsakimu zmed vas:
Bog ne pripusti, de bi še kterikrat v svojim življenji zaklel! Ako
se eni zderže, de nikoli ne kolnejo, zakaj bi se drugi ne z Božjo
gnado? Ako bi pa kteri vender zoper vse opominovanje še dalje
v taki gnusobi živel, bi ga mogel sodnji dan, ne le njegov angel
varh, ampak tudi jest tožiti, ker sim vam že večkrat razložil gnu¬
sobo te pregrehe. Toliko več pa naj se glase iz vaših ust besede
pohlevne molitve, časti in hvale trojnoedinimu Bogu, kterimu bodi
slava na višavah vse večne čase! Amen. Jeran.

Devetnajsto nedeljo po tankostih.

Leta 1855 praznik sv. roženkranca.

„Neka žena je povzdignila glas zmed množice, in mu je
rekla: Blagor telesu, ktero je tebe nosilo!“ Luk. 11,27.

Lepota in moč sv. roženkranca.

J^ovsod, kjer koli je razglašena Jezusova vera, je razšir¬
jena tudi čast Mariina, in kjer koli pobožni kristjani Jezusa lju¬
bijo, občutijo v sercu tudi češenje do Marije. Kmalo se pa tudi
od zunaj pokaže, kar od znotraj čutijo, in brez števila vernih

173

blagruje Marijo, iz tavžent in tavžent ust se ponavljajo besede
evangeljske žene: Blagor telesu , hi je Jezusa nosilol  po vesolj¬
nim svetu jo srečno imenujejo vsi rodovi. Zato je pa tudi v Ma¬
riino čast vpeljanih toliko lepili molitev, bratovšin, praznikov in
drugih pobožnost. Za tak lep Mariin praznik in skrivnostno mo¬
litev je sv. cerkev odločila tudi današnjo nedeljo. V hvaležnim
spominu obhajamo namreč skoz leto vesele praznike, ki nas spo¬
minjajo Očeta luči in njegovih dobrot, nam pred oči stavijo Jezusa
in delo našiga odrešenja, nam kažejo prihod sv. Duha in njegove
darove; več veselih praznikov nas spomni tudi nar veselejših pri—
godb Mariiniga življenja. Kar pa cerkev skoz leto le posebej ob¬
haja, to zbere v eno skrivnostno molitev posebne moči, v kteri so
vse prigodbe sv. vere kratko in ginljivo zapopadene, ktera obseže
vse, kar nam je Jezus zaslužil in obljubil, v kteri njegovo mater
Marijo priserčno pozdravljamo, in se ji v priprošnjo priporočamo,
svoji ljubi materi lep venec ali krancelj iz mnogoterih lepo dišečih
rož spletemo, in ga ji v vezilo podamo. To je molitev in praznik
sv. roženkranca, kleriga so sv. učeniki vpeljali zavolj posebne
lepote, in ga je sv. cerkev praznovati zapovedala zavolj prečudne po¬
moči, ktero je Marija od Boga sprosila vernim na priprošnjo ro-
ženkranskih bratovšin. Ta lepa, priprosta molitev se je kmalo
močno razširila povsod, kjer koli je Jezusova vera in Mariina
čast razširjena. Tudi naši predniki so dajali svojim otrokam ro-
ženkranc v roke, v serce pa vtisovali ljubezen do Jezusa in Marije;
domači so se zbirali zjutrej in zvečer okrog gospodarja v sv. mo¬
litvi. O de bi tudi pri nas ta keršanska navada sploh bila v čast
Božjo, slavo Marije in naše zveličanje! Keršanski duh bi se med
nami spet bolj oživil, in veliko dobrot in gnad bi od Jezusa po
Marii sprosili. Zato nam sv. cerkev priporoča to lepo, lahko
pa tudi skrivnostno molitev, in nas zagotovlja posebne pomoči
Božje po Marii, in obilne odpustke deli vsim, posebno udam ro-
ženkranske bratovšine. Zato pobožni kristjani še zmeraj radi oprav¬
ljajo to molitev, ki je tako ljubeznjiva, de se je nikdar ne smemo
naveličati. In res kdo bi se utrudil, se v duhu ozerati na Njo, ki
je vsa lepa, skrivnostna roža, ki je naše zaupanje, kakor zvezda
na morji za brodnika, zgodnja danica za bolnika? Zato pomi¬
slimo ob kratkim današnji praznik; lepoto  in moč sv. rokenkran-
ca.  — O Jezus, čigar življenje, smert in vstajenje je naše od-

m

rešenje, uči nas moliti; daj nam spoznati nekoliko prečudne skriv¬
nosti in veliko moč te molitve! Vse v tvojo čast in v slavo Marije!

I. De bomo lepoto  sv. roženkranca nekoliko spoznali, pre¬
mislimo ob kratkim njegove dele. Vse, kar smo in kar imamo, je le
od Doga, vse, kar storimo in prosimo, ima svoj konec le v pra¬
vim, živim Dogu, ki se je razodel kakor Oče, Sin in sv. Duh, in
v imenu tega trojediniga Boga začnemo, kakor druge molitve, tudi
sv. roženkranc, in tako povzdignemo svojiga duha do trona nar
Višiga, ker smo otroci večniga Očeta, odkupljeni po ljubim Sinu,
posvečeni po sv. Duhu, ker od Očeta po Sinu v sv. Duhu smemo
in moramo vse upati in pričakovati. Zares visok, Boga vreden
začetek! S sv. križem zaznamovani molimo apostoljsko vero , ki
nam v kratkim pred oči postavi neskončne dobrote trojediniga Bo¬
ga, in nas za molitev pripravlja; saj, kdor hoče k Bogu priti,
mora verovati; in kako bodo vanj klicali , ako ne verujejo ?  pravi
sv. apostelj. Le kdor je v ti čednosti uterjen, zamore Bogu vre-
din dar prinesti. Zato zdihnimo pri tim vvodu: O Gospod, veru¬
jem, pomagaj moji slabi veri. — Tako v živi veri uterjeni in na
njo operti začnemo Gospodovo molitev , ki je kratek zapopadek
vsiga sv. evangelija, in vse obseže, kar nam je za dušo in telo,
za čas in za večnost potrebno, ter je posebno pripravna, upanje
v nas obuditi in ljubezen v našim sercu uneti. Zakaj; že sami
pervi besedi: „Oče naš“, v sebi imate nar veči zapovedi ljubezni
do Boga, ker mu pravimo „Oče“, in do bližnjiga, ker je On nas
vsih Oče, in torej mi bratje med seboj. Ljubezen do Očeta razo¬
devamo, ko prosimo za povikšanje njegoviga imena razširjanje
njegoviga kraljestva, za spolnjenje volje Božje; s terdnim zaupa¬
njem prosimo za vsakdanji kruh, odpušanje grehov, rešenje od
hudiga.

Tako z vero, upanjem in ljubeznijo do Boga pripravljeni za¬
čnemo plesti venec lepih rož, ki nikoli ne zvenejo, Marii sami, in
jo počastimo -z besedami angela in Elizabete , ki so Marii gotovo
nar prijetniši. Češena je ona od nas vsih, vsi jo blagrujemo, ker
je tako obilno z gnadami obdarovana, jo imenujemo nar srečneji
med vsimi njeniga spola, in hvalimo detenjeniga sv. telesa. O po-
češenje, kdo te zamore premišljevati, de bi v svojim sercu ginjen
ne bil! češenje ki je iz nebes prineseno, in se ponavlja v vsih

175

jezikih po vsili krajih sveta, in z veseljem napolnuje nebo in zemljo.
Zakaj Marii in vsim izvoljenim ponovi spomin in veselje včlove-
čenja Sinu Božjiga, serca vernih pa navda z veselo hvaležnostjo
za toliko dobroto Božjo in vse gnade, ki jih je Marii tako obilno
delil. In kolikorkrat s timi besedami Marijo pozdravimo, pravi sv.
Bonaventura, nas bo ona s kako dobroto nasprot pozdravila.

S tim počešenjem sklepamo sv. skrivnosti iz Jezusoviga živ¬
ljenja,  ki so duša vse te molitve, ter nam dajo obilno priložnost
za sv. premišljevanje, in nam lepo vse pred oči postavijo, kar se
je v Mariinim življenji veseliga, v terpljenji Jezusovim žalostniga,
v spremenjenim, poveličanim stanu častitljiviga zgodilo. Te skriv¬
nosti so v sv. roženkrancu, kar dragi biseri v kraljevih kronah,
kar rože na steblih, kar sadje na drevji. Premišljujmo torej v
veselim delu,  ko je Devica od sv. Duha spočela, pravo čistost
serca, prosimo je in si prizadevajmo za njo; spomnimo se, ko je
Devica k svoji teti Elizabeti hitela, lepe in potrebne ljubezni  do
bližnjiga; glejmo, ko je Devica veselo rodila, koliko imamo mi
zatajevanja  sebe, in trudimo se zanj; učimo se, ko je Devica v
tempeljnu darovala, posnemati njeno pokoršino, brez ktere ne mo¬
remo ne Bogu ne ljudem dopasti; vprašajmo se, ko je Devica
Jezusa v tempeljnu našla, tudi sami sebe, koliko gorečnosti v
službi  Božji sami imamo. — Ko pa v žalostnim  delu vidimo Je¬
zusa kervav pot potiti, prosimo sami za gnado prave grevenge,
ki je dar Božji in nam tako potrebna; ko vidimo Jezusa neusmi¬
ljeno razgajžljaniga, se nase ozrimo, koliko mi prave pokore  de¬
lamo; ko častimo s ternjem kronaniga, se učimo od Njega prave
ponižnosti;  ko se oziramo nanj, ki poterpežljivo težki križ nese,
molimo tudi sami za pravo, potrebno poterpežljivost  v svojih kri¬
žih in težavah; in ko ga vidimo iz ljubezni do nas na križ povik-
šaniga, zdihnimo k njemu de tudi naše serca v sv. ljubezni  k
sebi potegne. — Ko se v častitljivim  delu veselimo z Jezusam,ki
je od smerti vstal, si prizadevajmo tudi sami za duhovno vstajenje
praviga spreobernjenja;  ko se ozeramo za njim, ki v nebesa gre,
obudujmo tudi sami goreče želje po nebesih;  ko sv. Duha pošlje,
prosimo tudi mi za pravo keršansko modrost ; ko vidimo Marijo v
nebesa vzeto, se priporočujmo tudi sami za gnado srečne smerti,
in ko pozdravljamo Marijo v nebesih kronano, imejmo in prosimo
za serčno zaupanje  do Marije svoje matere. —

In ravno za timi skrivnostmi sv. vere pristavimo preč prošnjo

176

do Marije , kakor jo je sv. Cerkev kratko in tako priserčno sosta-
vila, in nam vedno priporoča, se oberniti k Marii, ki je Božja in
naša mati, in torej ona pri svojim Sinu veliko premore, in za nas,
svoje, ako tudi nevredne, grešne otroke veliko storiti hoče; kdo
namreč zamore izreči in zapopasti, kaj je materno serce, kako
dobrotljivo in usmiljeno je še le serce take matere, ktera nas ne
bo pozabilo ne zdaj, ne enkrat v nar veči sili zadnje ure.

Pristavljamo pa, kolikorkrat do druge skrivnosti pridemo in
Gospodovo molitev ponavljamo, kratko počešenjesv. Trojice:  Čast
bodi Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu, vznamnje, de se čast,ktero
Marii v sv. roženkrancu dajemo, z Bogam začne, z Bogam
konča, de je v ti molitvi sklenjena, s častjo Božjo slava Mariina, ker
povsod, kjer koli Boga prav časte, tudi Marii slavo dajejo.

Vsi imenovani deli sv. roženkranca se po večkrat ponavljajo .
Kakor je namreč venec ali krancelj rož lepši in bolj diši, kakor
ena sama roža, tako bo Bogu in Marii prijetniši lepo spleteni venec tih
molitev in skrivnost. Pa tudi za naše serce, ki je ljubezni do
Boga in do Marije polno, je primerno, de večkrat ponavlja in
izrekuje, česar je polno. Tudi nebeški duhovi, ljubezni goreči
Serafi, ne nehajo ponavljati in„Sveto“ klicati pred Božjim tronam.
Tudi človek to, česar močno želi in potrebuje, večkrat poprosi in
tako rekoč s silo nadležva; ali ne prosi tudi otrok očeta, matere
večkrat za reči, ki si jih močno želi? Tudi kake lepe bukve radi
večkrat beremo, lepo podobo pogledamo, prijetno pesem večkrat
radi poslušamo; ali bi se pa časti Božje in slave Marije tako hitro
naveličali? O nikdar ne, ako smo zares pobožniga duha, ter ro-
ženkranc ne le z žnablji ampak v duhu in v resnici molimo; vse¬
lej bomo globokej vidili v globočino tih skrivnost, vselej nove bi¬
sere in zaklade najdli; vselej bomo pa tudi bolj uneti sv. ljubezni,
bolj okusili sladkost, ki je preokus rajskiga veselja že tukej za
nje, ki vredno Marijo časte. Zato se tudi zvesti častivci Jezusa
in Marije noč in dan niso naveličali, v ti sv. molitvi čast trojedi-
niga Boga in slavo matere Božje ponavljati.

Ali si tedej moremo misliti lepši, priserčniši molitev, kakor
je sv. roženkranc, ki v kratkim obseže vse, kar nas vera uči, in
kar je ljubezen Božja storila za naše zveličanje po včlovečenji,
terpljenji in vstajenji Jezusa Kristusa; ki tako lepo združuje čast
Božjo in slavo Marije, ki tako zaupljivo ponavlja prošnje do
Boga in do Marije za vse potrebno, in je priprostim in neučenim

i77

odperto^in razodeto, čigar sicer učeni in modri niso poznali in
razumeli? Zato lepo pravi zveličani Ala: Roženkranc je krona
veličastva, brušena iz dragih kamnov zasluženja Kristusoviga, in
narejena iz zlata ljubezni preblažene Device Marije.

II. Kakor je pa prečudna lepota sv. roženkranca, ravno
tako je tudi velika moč  te sv. molitve in sicer pred vsiin

1) obudi in pomnoži v nas Božje čednosti, vero , upanje in
ljubezen.  Z vero namreč že začnemo to molitev, in v nji ponav¬
ljamo poglavitne resnice sv. vere iz Jezusoviga življenja, terp-
Ijenja in vstajenja, in tako oživljamo v sercu sv. vero v te resnice,
de je lahkomišljenost in posvetne skerbi ne zaduše, premišljujemo
zerno, ki je v tih resnicah skrito, odperamo tudi sicer terdo serce,
de se resnica Božja v njem vkoreniniti, in svojo moč pokazati za-
more. Sv. Dominik se je veliko trudil zoper krivoverce, veliko
jih z besedo učil sv. resnice, pa nič ni toliko zdalo, sv. vero spet
med njimi vterditi, kakor vpeljanje sv. roženkranca, in še zdaj
je ta sv. molitev znamnje prave katoliške vere, ter njeniga duha
tudi povsod oživlja. O de bi tudi pri nas bila in ostala vselej
močna podpora sv. vere!

Ravno tako poterdi tudi naše upanje, ko vidimo, de nam je
Bog lastniga Sina dal, ali nam ne bo z njim tudi vsiga druziga za
zveličanje potrebniga dodelil? ko vidimo tega Sina povikšaniga, ali
se ne bo tudi v nas z novo močjo obudilo upanje, de tudi nas
čakajo prebivališa, ktere nam je Jezus pripravit šel? in ko se
Marii priporočamo, in jo vidimo visoko povzdignjeno, ali ne bo
našiga upanja pomnožilo tudi prepričanje, de je Marija naša be¬
sednica pri Bogu, de, kjer je ona, naša mati, bomo tudi mi, njeni
otroci?

Posebno pa vžge ta molitev v nas ljubezen Božjo, kraljico
vsih čednost. Kaj je namreč bolj pripravno, v nas vneti sv. lju¬
bezen, kakor Jezusova neskončna ljubezen, ktera se nam pred
oči stavi v skrivnostnih resnicah njegoviga življenja, terpljenja in
vstajenja? Ali ga je skoz in skoz kaj druziga vodilo, kakor ne¬
zmerna ljubezen? Zares, kerje svoje ljubil, jih je ljubil do konca!
Ali premišljevanje take ljubezni ne bo tudi našiga serca ogrelo
za ljubezen, de vsi svesti z aposteljnam obljubimo, de nas nič ne
bo ločilo od ljubezni Božje, ktera je v Jezusu Kristusu? Toliko
jih je vnela le ena sama resnica za Jezusa, ali bo pri nas moč
tolikih resnic brez sadu ostala? O naj gori tudi v našim sercu

Vi

tisti ogenj, ki ga je Jezus na Svet prinesel in vžgal! Troje pa je,
vera, upanje in ljubezen; nar veči med njimi pa je ljubezen, ki
nas sama z Bogam združi in v nebesa popelje.

2) Sv. roženkranc je sploh šola vsih čednost;  zakaj pred
oči nam stavi Jezusa in Marijo, ki sta oba prečudna v čednostih,
resnična molitev pa iše tudi storiti, kar z besedo izrekuje, posne¬
mati in dopolnovati, kar pri drugih vidi. Kaj pa ima sploh veči
moč, kakor zgled Kristusov? ali se ne bomo učili od njega nebe-
škimu Očetu služiti, terpeti, se v voljo Božjo vdati, na sebi vpo-
dobovati njegovo ponižnost, zatajevanje, stanovitnost? Kaj nas spel
uči zgled Marije, ki je vsa lepa v prečudni svetosti, vsa čista,
goreča, pobožna v vsim svojim djanji in nehanji? Ali ne množi že
sploh njeno češenje svetih čednost, ker ona dobra mati sprosi do¬
brih darov tudi svojim otrokam? Saj sploh pravo češenje ne ob¬
stoji le v besedah, de bi klicali: Gospa, Gospa, ampak v tim, de
ravnamo po njenim zgledu. To so storili nekdanji kristjani, ktere je
sv. Dominik to lepo molitev učil, in kmalo se je pokazalo prečudno
spremenjenje življenja, in pobožnost jih je prenovila, de niso bili
podobni ljudem, ampak angelam, ne grešnikam, ampak svetnikam,
tako de so cIo neverniki spoznali častivce Marije od drugih po
njih zaderžanji. O de bi se tako novo, pobožno življenje, ki ga pri
nas toliko pomanjkuje, tudi med nami po sv. roženkrancu začelo!

3) Nas varuje ta molitev dušnih sovražnikov  našiga zveli¬
čanja. Prečudno je Bog dvakrat keršanski svet rešil pred una-
njimi sovražniki ravno tisti čas, ko so bratovšine sv. rožen-
kranca po vsim svetu svoje molitve Marii v čast opravljale, per-
vič leta 1571 pri Lepanti, in drugič leta 1717 na Ogerskim zo¬
per grozovitne Turke, ki so žugali ves keršanski svet pokončati,
pa so bili na tako čudopolno vižo premagani, de bi se bilo moglo
z Davidam reči: Od Gospoda se je to zgodilo , in je prečudno v
naših očeh.  Zato je v hvaležni spomin postavljen bil današnji
praznik po vsim keršanskim svetu. Kar je Bog tukej storil na
prošnjo bratovšine sv. roženkranca zoper unanje sovražnike, to
nam bo gotovo po ti molitvi vselej storil zoper dušne sovražnike,
ki so silniši in nevarniši za nas in nas povsod obdajajo. Kje bolj
gotovo zadobimo pomoč zoper vse te, kakor v ti molitvi, ki obu-
duje v nas toliko zaupanje na Jezusovo zasluženje in Mariino pri¬
prošnjo, v kteri kličemo nanj, ki nas je greha odrešil in kači
glavo sterl, in na njo, ki je brez vsiga greha in posebna pomoč

179

kristjanov zoper 1  vše sovražnike? Že same imeni Jezus in Ma¬
rija, pravi sv. Tomaž Kempčan, ste dosti močni, z njima vse
skušnjave premagati; koliko bolj tukej, ko s tako stanovitnostjo,
kakor evangeljska žena, v Jezusa in Marijo kličemo, in nepre-
neliama, kakor evangeljski prijatel, na vrata njih milosti terkamo!
Keršanske duše, ki želite pomoč zoper dušne sovražnike, ki vas
nadležujejo od zunaj in znotraj, ne pozabite je iskati v ti močni
molitvi, in kakor nekdaj vojšaki zoper unanje sovražnike kličite
pomoč od zgorej, kličite v Jezusa in Marijo, in sveste si bo¬
dite, de vaša priserčna molitev ne bo zastonj; kakor David v
imenu Gospodovim, bote ve premagale po zasluženji Jezusa Kri¬
stusa in po prošnji Marije, pomočnice kristjanov.

4) Po ti molitvi zadobimo sploh pomoč v vsaki potrebi.  Je¬
zus je nekdaj na zemlji skazoval pomoč vsim, ki so se v zaupljivi,
verni prošnji nanj obernili; je ozdravljal na duši in na telesu
bolne, k življenju obudoval mertve in grešnike. Zdaj sedi na de¬
snici Boga Očeta, in prosi za nas; ali bo torej naše zaupanje
slabeji in njegovo pomoč manjši? Tudi Marija je že v tim življenji
obilno skazala svoje usmiljeno serce, in nam bo tolikanj bolj zdaj
pomagala, ko je kraljica nebes in zemlje, ter je veliko gnad nje¬
nim rokam zročenih. Zares duhovna cesta derži iz revne zemlje
do nebes; po nji grejo naše prošnje gori, in Božja pomoč doli za
vse, ki vredno časte Jezusa in Marijo. In koliko jih je na zemlji
in v nebesih, ki so skusili to pomoč, in v hvaležni spomin take
prečudne pomoči dostikrat očitne znamnja postavili, ali v svojim
hvaležnim sercu ohranili. Če si tedaj v potrebi ali terpljenji, v
skerbi zavolj svojih grehov in večnosti, ne zamudi se v ti molitvi
oberniti do Jezusa, dobriga pastirja in usmiljeniga Samarijana, ki
je za nas terpel in umeri, ter je pripravljen nam pomagati; in v
Marijo, nar boljši mater, ki je pomoč kristjanov, pribežališe greš¬
nikov. Če je nekdaj na Mojzesovo prošnjo Bog ljudstvo rešil, na
Elijevo molitev ogenj z neba poslal, ali nam na prošnjo Marije
in zavolj Jezusoviga zasluženja ne bo poslal pomoči v sili? — Nar
veči sila pa je v smertni uri, in tudi takrat nam bo v tolažbo in
pomoč, ako smo v življenji radi in pobožno sv. roženkranc molili;
takrat nam ne bodo pomagale, ne serčnosti dajale zlate ketnice in
sreberni zakladi, tim več le lesene jagode sv. roženkranca in
K  njim prisluženi zakladi; in ko bomo že mertvi, nam ne bodo v
roke pokladali našiga bogastva, ampak sv. roženkranc, v znam™

12 *

i80

nje, de smo pravi kristjani, ki smo Jezusa in Marijo častili, in
na nji vse zaupali.

Zares prečudna je moč te molitve, ako jo opravljamo s po¬
božnim sercam, z neoskrunjenimi žnablji, z neomadežvanimi rokami;
zakaj le tiste rože, ki iz čistiga serca zrastejo, Jezusu in Marii
dopadejo; saj tudi v današnjim evangelii blagruje Jezus le tiste,
ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo. Zato so pa tudi Božji slu¬
žabniki tako pridno sv. roženkranc molili. Sv. Frančišk Salezi
ga pri vsih svojih opravilih noben dan ni opustil, in je rekel: Ne
sme se na drugi dan odlašati, kar se zamore v pravim času zgo¬
diti. Pobožni Berkman  je imel sv. roženkranc zmirej pri sebi in
je rekel: Tri zaklade imam, s kterimi hočem rad umreti: Svojo
britko martro, svoj roženkranc in bukve svojiga reda. Zares je
umeri z roženkrancam v rokah. Imenitni vojskovodji so imeli v
eni roki meč, v drugi sv. roženkranc; kralji na tronih so odložili
krone, in s to lepo molitvijo Marijo častili; in blagor vsim, ki to
molitev radi in pobožno opravljajo!

Radi torej tudi mi stopimo v duhu s to molitvijo pred Jezusa
in Marijo, de nam prinese sad za čas in za večnost. Polno ternja
je naše življenje, pa kraljica sv. roženkranca nam bo ternje v
rože spremenila, pomoč in tolažbo v potrebi, ter pobožnost in čed¬
nost sprosila. Kakor je nekdaj pomoč zoper krivoverstvo in ne¬
vero zadobila, tako bo nam po nji došla pomoč zoper nejevero,
lahkomišljenost in druge nevarnosti življenja. Zato se podajmo s
sv. roženkrancam k Marii, po nji k Jezusu in po Jezusu k ne-
beškimu Očetu. K nji hitite mladi, ki še venec nedolžnosti nosite,
in darujte ga Marii s sv. roženkrancam vred; k nji pojdite neu-
čeni, ki ne znate brati, de jo s timi priprostimi besedami počastite
in poprosite; k nji se obernite s to molitvijo tudi učeni, de vas
druga modrost ne zmoti; k nji z veseljem hitimo vsi, in ji daruj¬
mo kakor dobri otroci v njen praznik in vsak dan venec lepih ne-
zvenljivih rož v njeno čast in svoj prid. S sv. veseljem in zau¬
panjem se k nji obernimo, in z besedami sv. Tomaža Keinpčana
iz serca kličimo: S častjo in pobožnostjo, s ponižnim zaupanjem
pred Tebe stopimo, o presveta Devica s priklonjeno glavo,zraz-
pertiini rokami in z ginjenim sercam kličemo: Cešena si Marija!  in
želimo, de bi se vsi angeli našimu češenju pridružili. Nič ni bolj
častitljiviga, tolažbe polniga; vsi, ki tvoje ime ljubijo, naj nas sli¬
šijo in na naše besede čujejo, ki kličemo: Češena si Marija!  Ne-

181

besa se vesele, zemlja se čudi, pekel se trese, ko kličemo: Ce¬
šena si Marija!  Žalost zgine, veselje serce napolni, ljubezen se
spet ponovi, ko vnovič kličemo: Cešena si Marija  /...Ode
bi se vsi naši udje v jezike spremenili in se našimu slabimu po-
češenju vsi pravični in izvoljeni pridružili, de združeni kličemo
zdaj in vekomej: Cešena si Marija!  kraljica sv. roženkranca.
Amen. A. Č.


Dvajseto nedeljo po binkoštih.

„On je veroval, in vsa njegova hiša.“ Jan. 4 .

Kakšna naj bo naša vera, de nas bo zveličala.

Allaše sedanje življenje je popotvanje v silo temni noči in
pa po taki poti, ki je polna razbojnikov, divjih zver, zakritih
brezen in nastavljenih železnih skopcov. Kolikorkrat koli se pre¬
stopimo, zadenemo v novo, še hujši nevarnost. Na ti poti nam je
Bog gorečo baklo v roko del, ktera ima tako moč, de nam ne le
sveti, ampak tudi vse nevarnosti odvrača, ako je dobro varujemo
in ohranimo. Ta svitla bakla je sveta vera.  Kdor noče tako ho¬
diti, kakor mu ta prižgana bakla kaže, ali kdor jo ugasne in v
blato verže, gorje njemu! Ne more drugačibiti, kakor de se zgubi
in pogine v temni noči tega življenja, in ne bo prišel do beliga
dneva — zveličanja.

Med vero in vero pa je tolik razloček, kolikoršen je razloček
med angel Gabrielam in med luciferjem; zakaj oba, angel in satan,
verujeta v Boga. Pa angeli Božji verujejo z ljubeznijo in z ve¬
seljem, ali bolj prav reči: njih vera je sladko vživanje in gledanje
Božje obličje v obličje; hudoba pa, pravi sv. apostelj Jakop, „ ve¬
ruje in trepeče 11 ;  on mora verovati, ali njegova vera njemu nič ne
pomaga. Tako tudi dva katoliška kristjana zamoreta oba vero imeti,
vender utegne le malo manjši razloček med njima biti, kakor med
angelam in med satanam. Torej poslušajte, kakšna mora naša

182

vera biti , de nas bo zveličala.  Bog sv. Duh vnemi naše serca k
veri in vernimu življenju!

Veliko vero v Jezusa je imel kraljic v Kafarnavmu, ker je
veroval, de on mu zamore bolniga sina ozdraviti; vender njegova
vera še ni bila dosti velika, ker mislil je, de Zveličar mora k
njemu na dom priti, kakor de bi ga od deleč ne mogel ozdraviti.
Torej je Jezus posvaril njega in pričujoče zavolj preslabe vere,
rekoč: „Ako ne vidite čudežev “, to je, prav očitnih znamenj moči
Božje, „ne verujete  /“ Če pa kraljič ni imel dosti velike vere, je
imel vender terdno vero, ker se s tim ni dal odpraviti, temuč je
še le serčniši prosil Jezusa — tako dolgo, de je še celo več do¬
segel, kot je prosil. Lejte kristjanje, koliko pomaga dobra volja
in terdna vera. Tudi naše vere imenitna lastnost je, de mora biti
/. terdna in nepremakljiva  v Boga in njegoviga edinoroje-
niga Sina, Jezusa Kristusa. Tako terdno vero apostelj hoče, ker
nas opominja, „de ne bodimo omahljivi , kakor otroci, de bi nas
vsak veter lažnjivih naukov sem ter tje gonil, kakor se hudob¬
nim ljudem poljubi, kteri z zvijačo oprezujejo, de bi zmoto v
serce zasejali “. (Ef. 4, 14.) — Bog nas varuj tistih ljudi, kterim
je vsaka vera prav, in pa tistih omahljivcov, kteri vsakimu za-
nikernežu in malopridnežu, ko jih šunta, bolj verjamejo, kakor
besedam sv. pisma in Božjim namestnikam, ki Jezusov nauk raz-
lagajo! Komur je vsaka jed dobra, kuhana ali srova, ne bo dol¬
go zdrav; in komur je vsaka vera dobra, je že odtergan od
vinske terte, Kristusa, kteri sam kar naravnost zaterdi, rekoč:
„Kdor ne veruje, bo pogubljenl a  (Mark. 16.); kdor namreč ne
veruje tega in tako, kar in kakor je Jezus učil. Ako pa naletiš
na take, kristjan, kteri nektere resnice terdovratno zaničujejo,
nikar ne misli, de to iz njih prepričanja izhaja, ampak iz njihpo-
svetniga in mesniga življenja, ker bi radi tisto utajili, kar je njih
neugnanimu poželenju nasproti. Taki nečedneži še celo Božjo be¬
sedo kaze in napak obračajo, de bi gerdobo svojiga greha zakrili.
Pravijo : „sej Boga povsod lahko molimo “, ker nočejo v cerkev
hoditi; pravijo: „kar v želodec gre, tisto ne ognusi človeka 1 - 1 ,  ker
se njih mehkužni želodec noče postiti; pravijo: „Bog je dober oče
in nima veselja, človeka pekliti ali marfrati“, in hočejo večno
terpljenje v peklu utajiti, ker se čutijo, de ga imajo zasluženiga;

183

in še veliko taciga zoper nauk svete vere jezikajo, kar ste mo¬
rebiti že sami velikrat slišali. Vsak človek je taki, de bi rad
tisto s poti spravil, kar ga tisi; prederzniga grešnika tiste resnice
svete vere tiše, zoper ktere on greši, zato je njegova nepreneh-
ljiva želja, de bi teh resnic ne bilo. Ali zastonj je vse to, krist¬
jan! vera se tebi ne bo vdala in podvergla, ampak ti se moraš
veri podvreči, ako hočeš zveličan biti. Svetniki so vse drugači
delali; sv. Terezija pravi: ^Pripravljena sim , za vsako resnico
sv. vere tavžentkrat umreti'-'-. Sv. Agapita,  petnajstletniga mla-
denčiča, so za sveto vero neusmiljeno tepli, v temno ječo zaperli,
mu žerjavico na glavo vsipali, ga spet še strašnejši pretepali, ga
za noge nad ogenj obesili, in ko ga vse to ni premoglo v veri
omajati, so mu kropa v usta vlivali in še drugo hudo z njim po¬
čenjali. On pa si je mislil: Če jest zdaj Jezusa pred ljudmi za¬
tajim, bo tudi on mene pred nebeškim Očetam zatajil, in je sta¬
noviten glavo in življenje za vero dal. — Ako želiš pa tudi ti
terdno vero imeti, o človek, moraš hudobne nagnjenja zaterati in
pa Boga ljubiti. „Vera je sicer podstava ljubezni, ker ljubezen
je na vero zastavljena, vender ljubezen zmiram veri popolnamost
daje. Kdor Boga v višji stopnji ljubi, ima tudi višji stopnjo vere.
Kolikor veči je tedaj ljubezen duše do Boga, toliko bolj živa in
stanovitna bo tudi njena vera. Ko je dobrovoljni desni razbojnik
vidil, de je Zveličar na križu visel, ki ni bil nič hudiga storil, in
deje s tolikanj veliko poterpežljivostjo vse terpel, ga je jel ljubiti,
in ta ljubezen, zedinjena z lučjo Božje gnade, ki mu je njegovo
znotranje razsvitlovala, je storila, de je v Jezusa Kristusa kakor
praviga Sinu Božjiga veroval, in je bil s tolikim zaupanjem na¬
polnjen, de ga je prosil, naj se ga spomni, ko v svoje kraljestvo
pride.“ (Alfons Lig.j.

2.  Naša vera, de bo dobra in prava, mora biti zastavljena
na nepremakljivo skalo sv. Petra,  ali kar je ravno to: verovali
in terditi moramo, kar veruje in terdi sv. rimska keršanska kato¬
liška cerkev. Torej uči keršanski nauk, de vera je dar Božji,
po kterim vse za terdno verjamemo, kar je Bog razodel in nam
sv. Cerkev zapoveduje verovati, naj je v sv. pismu zapisano ali
ne.  Kristus je postavil sv. Cerkev, nji je zročil svoj nauk, svojo
oblast in vse ljudi, ki v njega verujejo; verhno oblast nad vsim
tem je pa dal sv. Petru; njega je zvolil vidniga poglavarja svoje
Cerkve na zemlji, in v njem vse njegove naslednike, Vsakimu

184

pravimu nasledniku sv. Petra veljajo besede Kristusove: „7 'ebi
dam ključe nebeškiga kraljestva,  — kar boš zvezal na zemlji,
bo v nebesih zvezano; kar boš razvezal na zemlji, bo tudi v
nebesih razvezano. Pasi moje ovce, pasi moje jagnjeta ! Poter-
juj svoje brate V 1  V sv. materi katoliški Cerkvi je tedaj ves Kri¬
stusov nauk ohranjen, in ga ne more zgubiti, ne spremeniti, ne
pokaziti, ker Jezus je sam nevidama pri nji v vse dni do konca
sveta 11  in sv. Duh jo vlada. Vse to je Zveličar sam obljubil in
zgodba sv. Cerkve od več kot 18 sto let spričuje, kako natanko
se spolnuje ta obljuba. Kar tedaj sv. Cerkev uči, to je dolžan
vsak kristjan verovati, in pa pod toliko zavezo, ko bi ne veroval
vsiga, bi ne bil več kristjan, ampak krivoverec.

Iz tega se pa nasledva, de mora kristjan ravno to in ravno
tako verovati, kar in kakor veruje sv. mati keršanska katoliška
Cerkev. O koliko ljudi v ti reči hudo greši in v silne zmote zajde!
De molčimo od krivovercov, poglejmo samo na katoliške kristjane.
Po katoliških cerkvah se čisti Jezusov nauk razlaga in uči; po
marsikterih hišah in kotih pa nespremišljeni, velikoustni ali hudobni
ljudje mnoge človeške zmišlije pletejo in kremljajo, kakoršnih ne
uči sv. Cerkev, in jih za golo resnico med ljudi trosijo. Priprosti
take sleparije in vraže slišijo, ter se izgovarjajo: „tako sim
slišal praviti, tako je ta, pa ta rekel 11 .  O nespamet! ali si pa tudi
v cerkvi slišal? si v keršanskim nauku tako bral? Ali se ne bojiš

sojen biti, ker Jezusov čisti nauk z gerdimi vražami kaziš! _

Ali nimaš morebiti tudi lažnjivih spisov kod potaknjenih, kteri pri-
proste slepijo, rekoč: Če to, pa to le molitvico obmoliš; če se
tako, pa tako le postiš; če to le pri sebi nosiš: ne boš nagle
smerti umeri , se ti ne bo nesreča pri hiši prigodila , ne moreš
nikoli pogubljen biti, če si tudi nar veči grešnik. To pisanje de
je od papeža poterjeno  (desiravno ni res), pa če ga ne razšir¬
jaš, se ti bo to in to hudo zgodilo; če ga pa razširjaš, boš to
in to dosegel“;  in še veliko tacih zmišljarij se najde, ki so dosti¬
krat silo nevarne in zapeljive in človeka lahko po gladki poti v
pekel pripeljejo, ker se na nje zanaša, od Jezusoviga čistiga
nauka se pa odverne! Kristjan, kadar si kaj taciga naletel, ali si
prašal svojiga duhovniga pastirja, kaj de je od tega misliti? Ali
nisi tacih reči morebiti celo prikrival? Češe veči skrivnost s tacimi
rečmi dela, bolj so nevarne. Pošteni in resnični reči se ni treba
skrivali, Nar hujši je to, ker se take vraže rade v nar lepši obla-

185

čilo bogoljubnosti in strahu Božjiga oblečejo, in taki volk v ovčjim
oblačilu velikrat nar boljši Jezusove jagnjeta neprevidama grabi
in davi. Torej, preljubi kristjan! naj se ti kaka reč še tako dobra
in pobožna zdi, če je pa nisi v cerkvi slišal ali v keršanskim
nauku bral, vselej svojiga duhovniga za svet vprašaj, de ne boš
goljufan ter grešil zoper čisti Jezusov nauk, kteri je ohranjen v
sv. materi katoliški cerkvi, in se ti vsako nedeljo in praznik raz¬
laga v katoliških cerkvah.

3. Tretja lastnost naše vere je, de moramo svete nauke s
ponižnim, in priprostim sercam sprejeti , in verovati;  sv. apostelj
Pavel pravi: ne kakor človeško besedo , ampak  — kakor je v
resnici  — kakor božjo besedo.  1. Tes. 2,  3. Per vernih resnicah
ni nobeniga zbiranja, de bi kdo rekel: To mi je všeč, to bom ve¬
roval; to in to pa mi ne gre v glavo, tega ne bom veroval. Per
veri je le dvojno: Vse ali pa nič, kristjan ali pa nekristjan; za nebo
ali pa za pekel. Kdor hoče veren biti, mora ponižen biti. Nikjer
napuh tolikanj ne škoduje, kolikor per sv. veri; od todi pride, de
prav priprosti človek se le malokrat v veri zmoti; kdor pa visoko
glavo nosi, se kmalo zmoti, zato ker za napuhneže se Bog ne
meni, le ponižnim on deli svojo milost , pravi sv. pismo. Kako
ponižen de mora človek biti, de bo pravo razsvetljenje v sv. veri
imel, nas uči Jezus, ker pravi: „ Resnično vam povem , kdorkoli
ne bo božjiga kraljestva sprejel , kakor otrok , ne pojde v nebeško
kraljestvo 4. Tes. 4, 3. Božje kraljestvo na zemlji je sv. vera;
torej je Jezus s timi besedami nas podučil: Kdorkoli ne bo svetih
Kristusovih naukov s ponižnim in priprostim sercam sprejel, kakor
otroci, ki brez vsiga napuha in izgovora verjamejo, kar jih učijo,
taki ne pojde v nebeško kraljestvo. — Ker je per sv. veri ponižnost
tako potrebna in toliko zda, ravno od todi izhaja, de velikrat
ljudje brez vsake učenosti imajo tako čiste in jasne zapopadke od
Božjih lastnost, in sploh od sv. vere, de se jim vsak učeni mora
čuditi, in de se nad njimi k dobrimu spodbudi. Ravno nasprot pa
iz napuhnjenih in prevzetnih sere, ki zmiram s svojo slepo prev¬
zetno pametjo nekaj tuhtajo, in vender nič prav ne morejo razlo¬
čiti, ravno iz tacih zmešanih glav pride zaničevanje sv. vere, in
njenih učenikov;  zato ker sv. Duh ne more prebivati v prevzetnih
sercih. v Ker so sami sebe modre šteli, so neumni postali 11 ,  pravi
sv, Duh. Iz napuha to izhaja, de se nar bolj učeni nar večkrat

186

zmotijo, in de velikrat taki, ki so dobro premedeni, in keršanski
nauk dobro vedo, vender nar slabši žive.

4. Zadnjič, de nas bo naša vera zveličala, mora biti živa
in delavna , ljubezen jo mora spremljati; naša vera mora taka biti,
de, akoravno bi nikomur ne povedali, de smo katoliški kristjanje,
bi to vender lahko vsak že iz našiga življenja, ko bi tudi bili med
nejeverniki, lahko spoznal. »Kaj  pomaga , bratje moji  — pravi
sv. apostelj Jakop — ako kdo reče , de ima vero , pa del nima ?

— Ga bo li vera zamogla zveličati ?- Kakor je telo brez

duše mertvo , tako je tudi vera brez dobrih del mertvač 1  Jak. 2,  14.
Vera, verni nauki morajo človeku serce prešiniti, se mu v žile in
kosti vtisniti, in se takrat pokazati, de človek res vero ima, kadar je
sila, kadar skušnjava pride. Sv. Angela, čista devica kakor rumeno
solnce, je v silnih skušnjavah v zaupanji na božjo in angelvarhovo
pomoč sklicala: „Ce pridejo vsi hudobni ljudje na zemlji , in vse
hudobe iz pekla , me ne bodo napravili , de bi tudi nar manjši
greh storita'. u  To je živa vera.

Če smo res kristjanje, moramo svojo vero v delih kazati če
figa ni, smo lažniki in hinavci, nekristjani! Sv. Justin , marternik
pravi: Če bote ljudi najdli , kteri ne žive , kakor je Kristus učil,
je to očitno znamnje , de niso kristjanje, če tudi z ustmi Kri¬
stusov nauk pričajo.  Pošteni človek, še tudi nejevernik, živi po
veri, tudi nejevernik, živi po svoji pameti, kristjan pa, ki je res
kristjan, živi po veri, to je, kakor ga vera uči; in le meseni člo¬
vek živi po svojim mesu. Zveličanje pa je le timu obljubljeno,
ki „iz vere živi u .  (Rim. 1, 17.)

Kristjan, ako hočeš res pošten kristjan biti, moraš vse svoje
dela pri luči svitle bakle, sv. vere, umeriti ter po Jezusovih zgle¬
dih in naukih, po življenji Marije in svetnikov živeti. Kdor iz vere
živi, ne meri svojih del po ustih širokoustniga sveta, ampak po
Jezusovih naukih.

Ti, mladi človek, ki še vero imaš, in po nji živiš, ne daj se
zmotiti, če veasi kak neverec ali slaboverec nad teboj zalaja; oni
so tebi zavoljo Božje gnade nevošljivi, ktere sami nimajo, kar je
greh zoper sv. Duha; pa ta neverski duh, ki lepo življenje in
svete zakramente zaničuje, se jim bo grozovitno vtepal, takrat ko
se pravični bodo svetili kakor solnce v kraljestvu svojiga Očeta.

Prizadevaj si pa, človek, de poterpežljivost ohraniš, ako ti
je zavoljo Kristusa in vere kaj terpeti. Častitljiv starček je nekdaj

187

iz pušave prišel v veliko mesto Aleksandrijo bolniga perjatla ob¬
iskat. Nekteri neverski prešerneži ga začno zavoljo njegove vere
v Kristusa zasmehovati in zasramovati, in so mu očitno na cesti
budiga prizadjali,kar so le mogli. On pa je tako miren ostal, ka¬
kor de bi mu ne bili nič žaliga storili. Med drugimi so ga zanič¬
ljivo prašali ,* če je Kristus tudi čudeže delal. Nekdo memo gredo¬
čih, jim je namesto pušavnika odgovoril: Ko bi Kristus tudi no-
beniga čudeža ne bil storil , bi že to dosta velik čudež bil, de ta
bogaboječi mož v terdni veri na Kristusa vse vaše preklinovanje
tako voljno terpi,  de ga z vsiin naganjanjem in druženjem k ne-
volji ne perpravite. Poštenimu kristjanu tudi nar veči zaničevavec
svete vere ne more znotranjiga spoštovanja odreči, če ga tudi zu-
nej ne pokaže.

Iz vsiga, kar je bilo rečeno, ste se prepričali, preljubi! de
naša vera, ako hočemo, de nas bo zveličala, mora terdna in sta¬
novitna, ravno tista v vsili rečeh, kakor jo uči sv. mati katoliška
Cerkev, in de moramo s priprostim in ponižnim sercam vse njene
nauke sprejeti in jih vselej v djanji spolnovati. Tako živi in svojo
vero ohrani, keršanski človek, in boš ohranil in zveličal tudi svojo
neumerjočo dušo. Amen. Jeran.

Eno in dvajseto nedeljo po binkoštih.

Leta 1855 žegnana nedelja.

„Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo
zgubljeniga. K  Luk. 19, 10.

Jezus na prižnici, v spovednici, pred altarjeni.

Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgublje-
niga. O kako veselo je moje serce, kadar te besede premišljujem.
Jezus je prišel iskat, kar je bilo zgubljeniga, je prišel iskat mene
nevredniga, in vas, preljubeznjivi! Zakaj brez njega bi bili vsi

188

pogubljeni. Tode to ni zadosti, on je prišel tudi zveličat, srečno
storit, kar je bilo zgubljeniga; in ga ni več pod velikim soincam,
ki bi na vekomaj srečen biti ne mogel, če Jezusa sluša. Sin člo¬
vekov je prišel iskat in zveličat vse, vse, karkoli je bilo zgub¬
ljeniga.

Preljubeznjivi! tako zgubljeni v vsi resnici so' bili nekdaj
naši stari očetje, kadar šeni na tim kraji stala ta cerkva, še niso
mašniki v tih krajih od čudežev Božjih pripovedovali. V  čemi
temi ajdovskih zmot in nevere so naši očetje hodili, nič niso vedili
od ljubiga Jezusa, so žalostno živeli, žalostno umerli brez tolažbe
Jezusove vere; v resnici nesrečne, zgubljene ovce brez pastirja!
— Ali Jezus je ravno prišel iskat, kar je bilo zgubljeniga, in ker
je sam na oljski gori v nebesa šel, je svojim aposteljnam zapo¬
vedal, po vsim svetu iti, in vse, kar je zgubljeniga poiskati. In
tako so oznanovavci sv. vere po Jezusovim povelji tudi v te kraje,
tudi v našo faro priromali, so bege, zgubljene ovčice okoli sebe
sklicali, in skoz vrata sv. kersta jih peljali v naročje Jezusovo.
O bodi vam večna hvala, sv. možje, ki ste nam pervi luč svete
vere prinesli, nas pervi učili, presladko ime Jezus izgovarjati!

Ali takrat še ni tukej stala cerkev, in v daljne kraje so si
mogli dolgo naši očetje po duhovni živež svoje duše hoditi. In
mislimo se zdaj v duhu nazaj v tiste čase, kadar so tukajšni krist¬
jani pervi kamen na ta kraj za cerkev perpeljali; nazaj na tisti
dan, kadar so pervikrat na visoki zvonik veselo bandero postavili,
v veselo znamnje, de je hiša Božja dodelana, in kadar so pervi¬
krat veselo zvonovi zazvonili, pervikrat orgle veličastno po cerkvi
zapele, pervikrat žegnane roke visokiga škofa sv. Rešnje Telo,
Jezusa Kristusa pri altarji povzdignili, o kako so se takrat gotovo
vsi z enim glasam povzdignili: Danes je tej hiši, danes je naši
fari zveličanje došlo! — Tode kakor takrat, še tudi mi danes
brezskerbno povzdignemo glas rekoč: Danes je tej hiši, danes je
naši fari zveličanje došlo. Zakaj kakor takrat, še tudi danes Je¬
zus na altarji prebiva, in nam pod podobo kruha skrit prijazno
govori: Jaz sim k vam prišel iskat in zveličat, vse, kar je po
fari zgubljeniga. O tako vse, moj Jezus! tudi mene grešnika? In
Jezus mi odgovori: O vse, vse, tudi tebe!

Danes je žegnana nedelja, preljubeznjivi! dan veselja. Sveto
veselje v vašim in mojim sercu obuditi, je namen tud moje pridige,
ter rečem; Jezus nas iše na prižnici, ljubeznjivi učenik; Jezus

189

nas iše v spovednici, usmiljeni sodnik; Jezus nas iše pred altar-
jem — naš Odrešenik in Zveličar.

O Jezus! užgi danes v našim sercu ogenj svoje ljubezni, to
je, kar te prosimo, preden začnemo v tvojim presvetim imenu.

Tri mesta si je Jezus posebno v cerkvi izvolil, kjer iše, in
si zveličati prizadeva, kar je bilo zgubljeniga, prižnico, spoved¬
nico, altar. Jezus nas

1) iše na prižnici, ljubeznjivi učenik. Naše serce je k hu-
dimu tako nagnjeno in ves svet je zmot in skušnjav tako poln, in
je grešnih priložnost, nevarnost, pohujšanja in zapeljevanja toliko,
de tudi nar bolj pametni in pobožni človek zagotovljen ni, ali še
zmoten ne bo, tako de si moramo vsi, vsi prav dobro k sercu
vzeti, kar sv. apostelj Pavel pravi: Kdor stoji, naj gleda, de ne
pade. Srečen je, kdor v tolikih nevarnostih tako po svetu hodi,
de se nič grešniga prahu njegovih nog ne prime! Ali veliko, ve¬
liko jih je, ki se dajo skušnjavam premagati, in v tolikih nevar¬
nostih Boga in svojo dušo zgubijo. Veliko, veliko je med nami
zgubljenih; vsi, vsi pa smo v nevarnosti, zgubiti se — zgubiti
sebe in Boga. In nas vse, ali smo že med zgubljenimi, ali le med
temi, ki so v nevarnosti, zgubiti se, nas vse kliče Jezus na priž¬
nici, nas iše in vabi nazaj v svoje presveto serce, zdaj glasno,
zdaj milo, zdaj ojstro, zdaj ljubeznjivo, kakor zaslužimo, in ka¬
kor nam je potreba, samo de bi nobeden izmed nas pogubljen ne
bil. — Je kdo izmed nas s križi in težavami težko obložen, in se
je bati, de bo pod križem obupal in Boga zapustil: Jezus ga iše,
in ga s prižnice veselo tolaži rekoč: „Blagor vam, ki ste žalostni,
zakaj razveseljeni hote. Blagor vam, ki zavolj pravice prega¬
njanje terpite, zakaj vaše je nebeško kraljestvo. Kdor hoče moj
učenec bili, naj zataji sam sebe, naj zadene svoj križ, in naj
hodi za menoj 1 '.  — Če te bode ternje tvojiga križa, poglej na
krono večniga veselja. Kdor hoče z menoj v nebesa priti, mora
% menoj na zemlji križ nositi.  — Še k svoji sv. večerji nas pri¬
jazno povabi rekoč: „Pridite k meni vsi, ki ste otožni in oblo¬
ženi, in jaz vas bom poživil 11 .  — Je kdo izmed nas v posvetno
se zamotal, in si da s svojim premoženjem toliko opraviti, kakor
de bi mu bilo večno tukaj živeti, in si le malo, malo časa vzame
za svojo dušo skerbeti, tako de se je bati, de bo v posvetnih

190

skerbeh duša utonila, in za večnost se zgubila, — dobro poslušajte
te besede, ljubi gospodarji in gospodinje, morebiti saj nekoliko
tudi vas zadevajo, — Jezus ga iše, in ga s prižnice milo svari:
Marta! Marta! ti si veliko prizadevaš, ali le eno je potrebno.
Kaj ti pomaga , če ves svet pridobiš, na svoji duši pa škodo
terpiš.  Za denar niso nebesa na prodaj. — Neumnež! še to
noč bojo tvojo dušo od tebe tir jati, in kar si pripravil, čigavo
bo? Ložej bo šla verv skoz šivankino uho , kakor bogatin v ne¬
beško kraljestvo.  — Nič nismo na ta svet prinesli, gotovo tudi
seboj s sveta nič vzeli ne bomo.  — Zbirajte si torej raj zakla¬
dov za nebesa , kterih moli in rija ne sne jo , in tatje ne ukra¬
dejo.  — Bogastvo pred Bogam je življenje polno čednost in dobrih
del. — Je kdo izmed nas mlačen, ne sicer v velikih grehih, pa
tudi brez gorečnosti do Boga, o in takšnih med nami je veliko!
— Jezus ga iše, ga ojstro s prižnice pogleda, in mu počasi te be¬
sede pove: O de bi bil gorek ali pa mer zel] ker pa nisi ne
gorek , ne merzel, ampak mlačen , te bom pljunil iz svojih ust.
Mlačnost v dobrim, je greha začetek. Je kdo izmed nas, in tudi
takih ni malo — ki tako rekoč na razpotji stoji, z eno roko se
sicer še Kristusa derži, drugo pa že nečimernimu svetu podaja,
in bi rad pri Bogu in pri ljudeh v gnadi bil, Jezus ga na prižnici
milo pogleda rekoč: Dvema gospodama ne moreš služiti, ali boš
eniga ljubil in druziga sovražil, ali boš enimu služil in druziga
zaničeval.  — Odpovej se meni, ali pa svetu. Kdor ta svet ljubi,
Boga sovraži. Zavolj mene, od vsili ljudi, z veseljem zaničevan
biti, to mi je nar veči znamnje, de me ljubiš. — Je kdo med
nami, ki se mu ternjeva pot proti nebesam prehuda, predolgočasna
zdi, in se že hoče na levo stran, na prijetno, gladko stezo greš-
niga veselja, na široko cesto greha in večniga pogubljenja po¬
dati, če si ti tisti, o v koliki nevarnosti si, na večno zgubiti se!
nobeden v tvoje serce ne vidi, kaj misliš storiti, de bi te svaril;
le Jezusovo oko tudi v dno tvojiga serca vidi, on vidi nevarnost
tvojiga pogubljenja; na prižnico stopi, in te milo posvari: „Pomisli,
preden na levo stopiš, kaj storiš. — Pomisli, de tvoj pervi greh,
težko tudi zadnji bo; — pomisli, de jaz dolžen nisim, k pokori
te nazaj poklicati, če me zapustiš; — pomisli, kaj bo konec tvo¬
jiga greha; — kakor včerajšni dan, te bo vse posvetno minulo,
duša pa bo v večnim ognji gorela; — pomisli, kaj storiš, de slad¬
ki mir svojiga serca, de nebesa za živi pekel daš. — Nazaj, na-

191

zaj na desno stran! Blagor jim, ki jokajo, njih solze se jim
bojo obrisale,  po kratki vojski pride večna zmaga. Blagor jim,
ki so čistiga serca, oni bojo Boga gledali.  Blagor jim, ki so v
svetosti ohranili posodo svojiga trupla; le device spremljajo po
nebesih Jagnje Božje, in mu pojejo skrivno pesem. —

Je kdo izmed nas pa v greh se zamotal, in že morebiti leta
in leta v svoji grešni slepoti spi, Jezus tudi njega ne pozabi, še
njega iše, in zveličati želi, na prižnico stopi, in sicer z ljubez-
njivim sercam, ali ker grešnik drugač ne sliši, gaz strašnim gla-
sam iz spanja budi rekoč: Gorje tebi, ki se v grehu smejaš in
veseliš, v jok in stok se bojo tvoji smehi spremenili; gorje tebi,
ki v nečistosti podobo Božjo v sebi gnusiš, ložej bojo Sodomijam
sodnji dan odgovor dajali, kakor ti; gorje tebi, ki v pijanosti dar
Božji tratiš, v večnim ognji boš terpel večno žejo; gorje tebi, ki
po krivičnih potih bogastvo zbiraš, sam pri obilnih mizah sediš,
sirotam pa solz ne brišeš; tam, kjer v peklu pokopani bogatin
proti nebesam zdihuje, de bi mu ubogi Lacar le eno kapljo vode
prinesel, ker v plamenu strašno žejo terpi, tam bo tvoja postelja
stala; gorje tebi, ki s svojim gerdim jezikam pohujšanje daješ,
duše moriš, boljši bi ti bilo, de bi te bili na dan poroda v globo¬
čino morja potopili.

In tako, preljubeznjivi! imamo vsi vzroka zadosti, Jezusu
danes iz serca zahvaliti se, de si je v naših cerkvah prižnico za
pervo mesto izvolil, kjer iše in k sebi kliče vse, karkoli je zgub-
ljeniga, ali pa v nevarnosti je, zgubiti se. Zvestih prijatlov
imamo pač malo, in posebo takih, ki bi nam za našo dušo prav
skerbeti pomagali, grozno malo. Ali če nas vse zapusti, Jezus
nam ostane edini zvest, ki nas po svojih namestnikih od nedelje
do nedelje uči, svari, in proti nebesam ravna, on nar zvestejši
prijatel naših duš, ki nas iše na prižnici, ljubeznjivi učenik.

2.  „Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je zgublje-
niga“, in si je izvolil v cerkvi spovednico za drugo mesto, kjer
čaka, iše, in k sebi kliče vse, kar je po fari zgubljeniga, ali
v nevarnosti zgubiti se, nas iše v spovednici, usmiljeni sodnik.
Spoved, o moja nar veči sreča! Zakaj, kam bi se mi djali, pre¬
ljubeznjivi! ki tolikrat kerstno gnado zgubimo, nebeškiga Očeta
razžalimo, in nebes nimamo upati več, ako bi nas Jezus v spo¬
vednici ne čakal, vselej pripravljen sprejeti nas, kadar pridemo?
Zato še enkrat veselo ponovim: Jezus v spovednici za mene

i92

grešnika nar veči sreča! Sicer je Jezus tudi na prižnici ves lju—
beznjiv in usmiljen; ali še veliko bolj ljubeznjiviga in usmiljeniga serca
je v spovednici; kakor že sv. apostelj Pavel piše: On  (namestnik
Jezusov) ve z nevednimi in zmotenimi usmiljenje imeti, ker je
sam slabosti podveržen.  Heb.^5, 2.  Zato, kadar vidim spovednika
v spovednico iti, se mi zdi, kakor de bi Jezusa vidil, kako po
Judovskim za grešniki hodi, in začudenim farizejem prijazno reče:
Jaz grem iskat, kar je zgubljeniga;—jaz nočem smerti grešnika,
temuč, de se poboljša in živi; in naj bi bili njegovi grehi rudeči
kakor škerlal, zdaj bojo beli kakor sneg; — jaz imam še druge
ovce, zgubljene, ki se še ne pasejo pri moji ljubi čedi, tudi teh
grem zdaj poiskat, de bo ena  čeda, in en  pastir; — jaz nisim
prišel lučice, ki že motno gori, ugasniti, tudi tersta,ki je nalom¬
ljen, ne ulomiti; kadar bom od zemlje povzdignjen, vse bom vle¬
kel na svoje serce. O moj Jezus! kako ti morem kadaj plačati
to tvojo ljubezen in usmiljenje. — In kadar vidim spovednika v
spovednici sedeti, se mi zdi, kakor de bi Jezusa vidil v Simonovi
hiši pri gostijah sedeti, kjer se Marija Magdalena pri njegovih no¬
gah v solzah topi, in Jezus jo tolaži rekoč: Zaupaj, hči! tvoji
grehi so ti odpušeni ; zdi se mi, kakor de bi Jezusa vidil v Ca-
hejevi hiši, kjer le ta od ljubezni do Jezusa vnet,vserčni žalosti
prednj poklekne in reče: Gospod! polovico premoženja bom še
danes med uboge dal, in če sim koga ogoljfal , bom čveterno
povernil , in ga Jezus potolaži rekoč: Cahej! danes je tvoji hiši
zveličanje došlo; zdi se mi, kakor de bi Jezusa vidil na križu
visečiga, kjer desni razbojnik, pred sabo grozno smert, za sabo
strašno težo svojih grehov, v smertnim strahu se k Jezusu oberne
in zavpije: O Gospod! še mene, nar večiga grešnika se spomni, ka¬
dar prideš v raj! in kako ga Jezus potolaži rekoč: Resnično, res¬
nično ti povem, še dans boš z menoj v raji’,  Se mi zdi, kakor
de bi Jezusa vidil, kako vso solzno prešestnico, ki je zakon pre¬
lomila, k njemu pripeljejo, ki jo ravno hočejo po Mozesovi po¬
stavi s kamnjem posuti, in kako jo on usmiljeno reši, rekoč: Kdor
je brez greha, naj pervi ver že kamen na njo. Pojdi, ali več
ne grešil  — To vse si mislim, kadar Jezusa v spovednici zagle¬
dam, in ne najdem danes besedi zadosti tebi, o Jezus! zahvaliti,
de si si spovednico za drugo mesto izvolil, kjer poln usmiljenja
čakaš, in k sebi kličeš vse, kar je zgubljeniga.

3. In tretje mesto, katero si je Jezus izvolil, iskat in zve-

193

ličat, kar je zgubljeniga, ne z besedo, kakor na prižnici in v
spovednici, ampak na tihim, de mi zato še ne vemo, je altar,
kjer Jezus za nas prosi, in nas zveličati želi, on, naš Odrešenik,
naš Zveličar. Sicer nas Jezus tudi na prižnici k sebi kliče, ali
če mi tudi njegov glas z veseljem poslušamo, nam še ni poma-
gano; sicer nam on v spovednici perstan svoje ljubezni poda, in
mi smo spet pri njegovim Očetu v gnadi, ali tudi to še ni zadosti.
V spovednici se je naše zveličanje še le začelo. O kako sladko
nam je pri sercu, kadar smo z Jezusam sklenjeni! nar raji bi mi
pri njem ostali, in za minljivi svet ne maramo več. Ali to nam
zdaj v življenji mogoče ni, še le po smerti bomo brez nehanja
vživali Jezusa obličje v obličje. Mi moramo spet iz cerkve, iz
tihe svete cerkve v sredo glasniga in razujzdaniga sveta. Spet
nas bojo stare skušnjave obdajale, spet naši stari dušni sovraž¬
niki: hudič, svet in naše meso nas obstopili; spet bo pohujšanje
in zapeljevanje za nami hodilo, spet grešne nevarnosti in prilož¬
nosti dušno smert nam protile, in bati se je, de bi on, kteri je
danes opran in očišen v Jezusovi kervi cerkev zapustil, v kratkim
spet Jezusoviga perstana ne zgubil in v zanke greha ne padel. Ali Je¬
zus vidi nevarnosti, on vidi našo slabost, in ker je njegova lju¬
bezen do nas brez konca in kraja, stopi pred altar, naš Odreše¬
nik in Zveličar; in dokler se mi zunaj cerkve s sovražniki svoje
duše vojskujemo, Jezus neprenehama pred altarjem stoji, za nas
pred Očetam zdihuje in prosi, de bi premagali, vsaki dan po
rokah svojih namestnikov svoje Telo in svojo Rešnjo Kri pred
obličje svojiga Očeta povzdiguje, vsaki dan pri sv. maši k Očetu
kliče: Oče, poglej rane! teh, za katere sim terpel, ne zaverzi.
Vsa fara spi, Jezus na altarji budi, in nad njo čuje; na altarji
budi Jezus, dokler mi spimo, in svojo mogočno roko nad našo
posteljo derži; na altarji prosi Jezus razsvetljenja pameti tem, ki
so na duši slepi; omehčenja serca tem, ki so v grehu terdovratni,
časa pokore tem, ki poboljšanje v svoji neumnosti odlagajo; moči
tem, ki so v skušnjavah; obrambe tem, ki so v nevarnostih in
hudih priložnostih; strahu Božjiga tem, ki v pohujšanji živijo;
tolažbe tem, ki so žalostni; poterpežljivosti tem, ki so vterpljenji;
rasti in stanovitnosti v dobrim tem, ki Bogu služijo; čistosti
serca vsim, ki zanjo prosijo; gnade Božje in miru nam vsim, ki
nas Jezus ljubi in zveličati želi, on, naš Odrešenik in Zveličar.

Kaj ti bom dal, o moj Jezus! de bi ti saj nekoliko povernil

13

194

tvojo ljubezen, ki mi jo v ti cerkvi skazuješ. Svoje serce ti dam,
o ne zaverzi mojiga slabiga dani! Naj bo moje serce tvoj tem¬
pelj, tvoj altar! Kakor tukaj na altarji, tako v mojim sercu pre¬
bivaj! de bom tvoj v življenji, tvoj v smerti, popolnama tvoj, o
moj Jezus ! Amen. K—.

Dve in dvajseto nedeljo po binkoštih.

„Dajte cesarju, kar je cesarjevigaj Bogu, kar je Bož-
jiga“. Mat. 22.

Deželska oblast potrebna, pokoršina tlo nje naša dolžnost.

ST

JRjLača, to je taka žival, če jo stisneš, te piči, če jo gla¬
diš, te piči, če jo zmerznjeno pobereš in v naročji greješ, te
bo tudi pičila za plačilo, de si jo smerti otel. Tisti potuhnjeni in
hinavski farizeji v sv. evangelii so bili take kače — nehvaležne!
Če  jih je Jezus ljubeznjivo učil, so ga sovražili; če jih je terdo
prijemal, so ga spet sovražili. On jim je bolnike ozdravljal in
mertve obudoval; oni so pa iskali ga umoriti, inče jim je še toliko
lačnih nasitil in celo obsedene hudobnih duhov očiševal, vse nič
ni pomagalo. Kristusa in cesarja — oba so sovražili, in obema
se po hinavsko prilizovali. Jezusa so prihlinjeno za svet opraše¬
vali, njegov nauk pa zaničevali in ga pri gosposki za šuntarja in
podpihovavca tožili; cesarju pa so pravico davkov odrekovali in
Zveličarja skušali, de bi bil z njimi potegnil, in to spet zato, de
bi ga bili zamogli potem pri cesarji zatožiii. Oti ostudna hinavšina!

Povejte pa, kristjanje, ali ni še dan današnji marsikaj tacih,
ki se hočejo za dobre kristjane šteti, zraven tega pa se veliko čez
pravico in pokoršino pregrešijo, z veliko nejevoljo in morebiti celo
s kletvinjo svoje davke plačujejo, gosposko sovražijo, ki jih po
svoji dolžnosti pobira, cesarja goljufujejo ter zabranjeno blago
(jkontrabant) prenašajo, se cestnini izmikajo, če le morejo, za
dac radi prekanijo in več enačili goljufij počenjajo. Ko bi jim pa
kdo v spomin poklical Jezusove besede: „Dajte cesarju , kar je

195

cesarjeviga\ a  in jim take pregrehe očital, je v nevarnosti, de bi
ga ne jeti ravno tako sovražiti, kakor so judje Kristusa. Ali, preljubi
kristjanje! resnice noben človek ne sme zatajiti, še nar manj pa
duhovni pastir svoji predragi čedi, de je ne zapelje, in de ne bo
sam zavoljo tega obsojen. Kralj vsili kraljev se je ponižal pred de¬
želsko oblastjo, in ravno tako tudi nam zapovedal; torej bom dans
kaj maliga spregovoril od potrebe deželske oblasti in od pokor-
šine , ktero smo ji dolžni skazovati.

Človek, kteri je le koiikaj previdin, lahko spozna, de je de¬
želska oblast neogibljivo potrebna; gorje svetu, ako bi je ne
bilo! Komur to ni dosti očitno, naj se spomni nazaj na une leta
zmotnjave in prekucije, ko so bili že začeli nar hudobniši in ma¬
lopridnimi poštene ljudi v strahu imeti, in že je bil tudi sem ter
tje po kmetih velik strah zavoljo obilnih tatov in roparjev, ker go¬
sposka ni že dosti moči imela, jih v strahu imeli. Gosposke so po¬
trebne dobrim in hudobnim; dobrim, de so pred hudobnimi obvarovani;
hudobnim, de so strahovani. Lej kristjan, zdaj mirno obdeluješ
svoje polje, opravljaš brez nepokoja svoje rokodelstvo, se vesel
živiš z deržino vred s svojimi pridelki, in ako te kdo žali, greš
gosposki potožit, in zmotnjava se poravna; vse drugači bi bilo,
ko bi ne bilo gosposke, ne postave, ne pravice; nikoli bi slabeji
ne bil varen pred močnejim, zastonj bi se trudil, kaj pridobiti,
ker na enkrat bi tropa hudobnežev prigermela in bi mu vse poro-
pali, kar si je prihranil. Torej tudi nar bolj divji narodi, posta¬
vim zamurci, svoje kralje in višji imajo, kteri jih pred silo ne¬
koliko varujejo, se ve, de ne tako lepo in varno, kakor pod ker-
šanskimi poglavarji. Že rimski pisavec pripoveduje od starih ne-
verskih Rimljanov, kako so bili nekdaj kmetje in delavci staro
rimsko mesto zapustili in se nekoliko proč na hrib podali ter skle¬
nili, deželski oblasti nič več ne dajati, ji nič ne delati, in se ji popol-
nama odpovedati. Moder mož pa za njimi pride in jim pove pri¬
liko rekoč; Udje človeškiga telesa so sklenili, želodcu, ki v sredi
per miru počiva in le to vživa,kar prejme, vse odreči, noge, de ne
bodo več nosile, roke ne več delale, usta ne več jesti dajale. Ker
pa tako želodec ni imel kaj živeža, je začelo truplo slabeti, vsi
posamezni udje so pešali, opešale roke in noge, ves život je ob¬
nemogel. Tako kakor pri človeškim životu, je pri vsaki deželi in

13 *

196

slehernim kraljestvu, ki ima svoje ude, oje,  razločne stanove,
kakor človeško truplo. S tako priliko so bili sicer slepi nejeverci
vender tako prepričani od potrebe deželske gosposke, de so se
pokojno vsak k svojimu opravilu v mesto nazaj vernili.

Lepe zložnosti razločnih stanov med seboj v eno lepo celoto nas
že stvarjenje v vsili živih in neživih bitjih opominja. Bog je tako na¬
pravil, de niso vse stvari enake moči, veljave, lepote, velikosti in
vrednosti med seboj, ampak povsod je razverstenje od naj vikših do
naj nižjih, in vsaka stvar mora na svojim mestu to opravljati, kar ji je
modri Stvarnik odmenil, če ne bi bila zmešnjava. Tako pa se vse lepo
spovzamejo eno k drugimu in povsod se red in edinost razodeva.
Zvezde so razverstene okoli solnca, se z njim vred verte, nobena
se ne izmakne od svojiga tira; čbele in mravlje svoje kraljice ma¬
ternice in lepo vravnane kraljestva imajo; in ako se kviško k bit¬
jem ozremo, ki so s pametjo obdarovane, najdemo devet verst ali
korov angelov; Mihael vikši angel je imel svoje podložne angele,
ko se je zoper satana vojskoval, in velik razloček je med kerubi
in serafi, ki vedno pred Božjim obličjem z veselim glasam Alelujo
pojejo, in pa med angeli nižjih stopenj. — Tako je Bog tudi ljudi
na zemlji razdelil, de so eni nižji, drugi vikši, nekteri zapovedo-
vavci, drugi poslušavci in povelj spolnovavci. Odkar je bil greh
v raji storjen, se le tako in nikakor drugač ne more mir, sreča
in red ohraniti, in ljudje zveličati. Še le v nebesih bo zastran stanu
pretečeniga življenja popolnama enakost; vender bo pa po veči ali
manjši čednosti in zasluženji človekovim tudi tam razloček. „ Poglejte ,
— govori v ravno tem pomenu tudi sv. Pavel — mi vsi smo le eno
telo ; ali kakor celo telo ne more en sam ud biti , ampak jih ve¬
liko potrebuje , tako tudi mi ne moremo vsi v enim stanu biti.
Zato je neskončno modri Bog vsakimu udu svoje mesto odkazal ,
kakor je hotel. Oko ne more roki reči: tvoje pomoči ne potre¬
bujem, tudi ne glava nogam: niste mi potrebne , temuč vsi so
eden drugimu potrebni, de ni razpora v telesu , ampak de ud
za ud skerbi. In če en ud kaj terpi , vsi udje z njim terpe, in
če se en ud časti, se vsi udje  s njim vesele. Ravno to telo Kri¬
stusovo ste vi, in ste udje med seboj.

Iz tega, kar je bilo dozdaj rečeno, je potreba pokoršine
vsacimu do njegovih vikših in zlasti deželske gosposke, kraljev in
cesarjev, ki so vez edinosti, tako očitna, de bi ne bilo treba no-
heniga spričevanja več. Ker pa skušnja uči, de se v tem silo

197

veliko ljudi pogosto pregreši in si take grehe morebiti le malo k
sercu vzamejo, torej poglejmo še nekoliko dalje v sv. pismo. Sv.
Pavel Rimljanam (v 13. post.) tako le piše: „Vsak človek bodi
rikši oblasti podložiti; zakaj ni je oblasti , de bi ne bila od Boga,
in ktere so, so od Boga postavljene. Kdor se tedaj oblasti
ustavlja, se Božji volji ustavlja. Iiteri se pa. tako ustavljajo,
sami sebi pogubljenje nakopavajo. Torej podložni bodite, ne le
de bi strahovanju odšli, ampak zavoljo vesti. Ziato tudi davke
dajete; zakaj Božji služabniki so, in ravno to je njih služba.
Bajajte tedaj vsakimu , kar ste dolžni: davek, komur davek,
cestnino (colj, komur cestnina; strah, komur strah; čast, komur
čast gre. Nikomur nič dolžni ne ostajajte Kološanam pa ravno
ta apostel piše (3, 22.): ^Bodite pokorni svojim telesnim gospo¬
dam in bojte se Boga“.  — Prišli so nekdaj dacarji in so prašali
Simona Petra, „če Jezus davek plačuje ?“ Peter jim odgovori:
»Kaj pa de a .  Jezus pa sv. Petra poduči, de on kakor Sin Božji
ni dolžan davka plačevati, po tem pa vender reče: „I)e jih pa
ne pohujšamo, pojdi k morju, in verzi ternek, in pervo ribo, ki
se vjame , vzemi in odpri ji usta, in boš našel stater  (rimski
denar); tega vzemi in jim ga daj zame in zase“.  (Mat. 17,
23—26.). Jezus je tedaj rajši čudež storil, kakor de bi se bil
davku umaknil in bil s tem morebiti komu v spodtiko. Kar velja
od dolžniga odrajtovanja davkov, to velja tudi od dolžniga spo¬
štovanja po besedah ravno rečenih: „čast, komur čast gre ll \  torej
tega ni potreba več razlagati. Rečem samo to še: Kolikor na
vikši stopnji je kdo, toliko več mu škoduje obrekovanje in oprav¬
ljanje, in tolikanj težej mu je dobro ime povračevati, ako mu ga
je kdo poropal.

Ali marsikteri se izgovarja: Bi jih že spoštoval in jim po¬
koren bil, pa nimajo nič vere, se ne postijo, in k sveti maši ne
hodijo  itd. Bogu bodi potoženo, de niso vsi dobri in verni krist-
janje, kakor vsi kmetje in rokodelci ne, in v vsakim stanu se naj¬
dejo kteri, ki svojimu stanu nečast delajo, sami sebi pa pogubljenje
nakopujejo. Zavoljo tega pa jim ne smemo dolžniga spoštovanja in
pokoršine odreči. Toliko več smo dolžni za svojo gosposko moliti,
kakor tudi molimo ob nedeljah pri litanijah, de bi Bog vse spra¬
vim keršanskim duham navdajal. In gotovo je, ko bi verni krist-
janje to dolžnost bolj zvesto spolnovali, in za svojo deželsko go¬
sposko toliko molili, kolikor jo nekteri prederzni in hudobni grajajo,

198

obrekujejo in kolnejo, gotovo je, de bi tudi veliko boljši in po~
božniši bila.

Pa so krivični in neusmiljeni , pravijo drugi. De se tudi kaj
taciga utegne kterikrat nameriti, se ne more utajiti, ker vsak
človek ima človeško natoro, ki je k hudimu nagnjena. Ali skorej
gotovo še večkrat krivični so podložni, ker une po lažnjivo krivice
dolžijo. Kdor tožbo zgubi, vselej vpije čez krivico, in eden jo
vselej zgubiti mora. Kdor je strahovan ali svarjen, naj rajši toži
čez krivico in neusmiljenost, desiravno je sam zadolžen. Komur
sina v vojaštvo vzamejo, je že neusmiljenost, desiravno drugač
ne more biti. Ravno tako, če ni kdo uslišan, kar bi rad, — in še ve¬
liko enaciga. Kdo more v takim stanu vsim vstreči? Kako hudo pa
de se taki jezičniki pregrešijo, nas uči sv. pismo. Ze po Mozesu
(II. 22, 28.)  Bog ojst.ro prepoveduje: „Sodnikov, kteri so na¬
mesto Boga, ne opravljaj, in višjiga svojiga ljudstva ne kolni! il
In Kristus sam s tehtnimi besedami zaterjuje: „Ne sodite, de ne
hote sojeni; zakaj s kakoršno sodbo sodile, s tako bote sojeni“.
(Mat. 7, 1.). In ako ravno bi bilo tudi vse to res, de bi višji
take in enake slabe lastnosti imeli, to nikomur ne da pravice, de
bi smel potlej od njih hudo govoriti, ampak dolžni smo jim vselej
spoštovanje in pokoršino v vsih tacih rečeh skazovati, kar ni zo¬
per Božje zapovedi. Tudi otroci nimajo nikoli pravice, svojih star¬
šev zaničevati, ali jim dolžno spoštovanje odreči, akoravno bi
starši grešni in krivični bili. Kdo se zamore Jezusu primerjati?
in vender je on svojim naj krivičnišim sodnikam podložin bil, in
zastran judovskih krivičnih poglavarjev uči apostelne: „Vse, kar
koli vam reko, derstile in spolnujte; po njih delih pa nikar ne
delajte “. (Mat. 23,  3.). In ko je bil On, kralj vsih kraljev, od
Pilata sojen, mu je bil pokoren do smerti in mu je rekel: „Ne
imel bi nobene oblasti do mene, ako bi ti ne bila od zgorej dana 11 .
(Jan. 19, 18.) Molčim od pervih kristjanov, kteri so bili svojim
nar bolj neusmiljenim cesarjem in poglavarjem v vsim pokorni, kar
ni bilo zoper vero in zapovedi Gospodove; le samo v tacih pri—
merljejih so se pa serčno in stanovitno izgovarjali z apostolskimi
besedami: „Bogu moramo biti bolj pokorni kot ljudem u .  Tako je
tudi Kristus priporočal: ,,/Ve bojte se teh, ki telo umore, duše
pa ne morejo umoriti; bojte se veliko več Njega, ki zamore dušo
in telo pogubiti v pekel“.

Sej bi že na vse ne porajtal, prav morebiti drugi, ali

199

davki so preveliki  in zmeraj veči; kdo bo obstal? Davki so odlo-»
ček nekoliko tvojiga premoženja, de zamoreš drugo v miru vži-
vati, in to je gotovo velika dobrota. Ko na morji vihar vstane,
veliko robe v morje pomečejo, de si je le nekoliko, ali če ni dru-
gač, saj življenje samo obranijo. Taka sila bi pa za tebe nepre-
nebama bila od hudobnih ljudi, ako bi te cesar in njegovi služab¬
niki ne obvarovali. Pomisli, kadar razbojniki v hišo vlomijo, ko¬
liko bi jim rad dal, ako bi ti saj nekaj še in pa tvoje drago živ¬
ljenje pustiti hotli. Ako tedaj ob času sile in hudih vojsk tudi
davki nekoliko narasejo, plačuj jih z voljnim sercam in Boga hvali,
de saj sovražnika v deželo ni, kteri bi ti veliko več, ali tudi vse
vzel, in v koliki silni nadlogi, strahu in nevarnosti bi se zraven
tega še ti s svojo deržino znajdel! — De boš pa dobroto in
njegovih služabnikov vedil še bolj spoštovati, poslušaj, kako ne-
keršanski poglavarji znajo davek pobirati. Bralo se je pred ka¬
kimi 6 leti po dnevnih listih: Mulej Abd-Errahmdn , marokanski
cesar, prejden je undan na vojsko šel, je ukazal 300 ljudi ob
glavo d jati, in 40tem roke in noge odsekati, večji del za to, de
seje  potlej njih premoženja polaknil. Sila železja ali okovov, de
je groza, povsod pred njim gre; kodar koli se pelje, kri preliva,
in pota so obsute s trupli mertvih in s človeškimi udi. Polne vo¬
zove denarja taciga ropanja on v svoje poglavitno mesto pošilja.
— Kristjanje, kdaj ste od naših cesarjev ali od njih služab¬
nikov kaj taciga slišali? Kako težko je, pokoršino takim trinogam
skazovati, in vender jo podložni tudi takim skazovati morajo, ka¬
kor so jo skazovali pervi kristjani svojim neusmiljenim cesarjem
v vsih pripušenih rečeh. Kolikošen razloček pa je, kadar keršan-
ski poglavarji popotovajo! Oni nikjer ne jemljo, ampak delijo. Tu¬
kaj, se sliši, je cerkev toliko in toliko dobila, tam bolnišnica, tam
ubogi. In spet drugej: Toliko in toliko jetnikov je rešenih in po-
milostenih. In spet: Tu in tu so bili pri žegnu s sv. Rešnjim Te-
lesam, tam pri sv. maši tako pobožno, de je bilo vse ljudstvo k
dobrimu spodbujeno in ginjeno itd. Kako lahko je tako dobrim ker-
šanskim poglavarjem mem unih neverskih pokoršino skazovati in
davke odrajtovati, ko bi tudi v sili nekoliko veči prihajali, zlasti
ker nam verh tega Bog sam to zapoveduje.

Preljubi! vem, de je od potrebe deželske oblasti in pokoršine
do nje sleherni zmed vas prepričan, in de si bo vsak prizadeval,
to veliko keršansko dolžnost zvesto spolnovati, komur je ležeče na

200

zveličanji njegove duše. Priporočim vam pa tudi k sklepu še prav
posebno pokoršino nar pred do Boga sploh in potem slehernimu
do njegovih vikših, staršev, gospodarjev in druzih zapovednikov,
zlasti tudi duhovnih pastirjev. Nobena reč človeka tako mirniga
ne dela, kakor de vsim pokoršino skazuje, kakor je dolžan; ker če
po pokoršini živi, po tem skorej ne more zajti. Kdor je pokoren
svojim vikšim, svojimu spovedniku, skorej ne more pogubljen biti.
Torej lahko zapopademo, kar je sv. Marija Magdalena Padska
na smertni postelji rekla, de je namreč nobena reč tako neveseli,
kakor to, de je vse le po volji svojih vikših in spovednikov rav¬
nala. Sv. Terezija  je bila od te resnice tako prepričana, de je
rekla: ako bi ji angeli kako reč razodeli, njen (duhovni) vikši pa
bi ji kaj druziga zapovedal, bi vselej raji po besedah vikšiga
ravnala; zakaj pokoršino vikših nam je Bog sam v svetim pismu
zapovedal, tedaj je resnica naše svete vere, de moramo vikšim
pokorni biti. — Sv. Ignaci  Lojolan piše: Kdor hoče popolnama
pokoršino imeti, jo mora v treh rečeh kazati, v djanji, v volji in
v mislih. V djanji, de rad in na tanko opravlja, kar mu vikši
zapoveduje; v volji, kadar tudi nič druziga noče, kakor kar višji
hoče; v mislih, kadar tudi sam ravno to misli in za prav spozna,
kar vikši reče. — Sv. Atanazi  spričuje, de so si klošterski ljudje
v starih časih večidel ojstriga in nevšečniga vikšiga volili, ki ni
bil nikoli z njih djanjem zadovoljin in jih je vedno svaril. In pravi,
de bolj ko je vikši nevšečen bil, bolj so mu bili z veseljem po¬
korni, ker so vedili, de bodo s tako pokoršino veči zaslužen je
pred Bogam imeli. — Vsi na svetu smo pod pokoršino, tudi cesarji
in papeži brez tega jarma niso; o bodimo tedaj do smerti pokorni
Bogu in ljudem, do kterih Bog pokoršino hoče. Od pervih star¬
šev jo je Bog iskal in groza je njih in nas zadela, ker je niso
skazovati hotii; tudi od nas jo hoče: večna sreča nas čaka, ako
nas Bog ob dnevu sodbe pokorne najde. Amen. Jeran.

201

Praznik vsih Svetnikov.

„Doklej se bote omahovali na obe strani? Če je Gospod
Bog, se njega deržite; ce je pa Bal, za njim hodite."
III. Kralj. 18, 21.

Omahljivost na poti proti nebesam.

VT

**«ako prečudno nebeško prikazen vidi po današnjim listu
sv. Janez v svojim zamaknjenji! veliko trumo, ktere nihče ni mogel
šteti, iz vsih narodov in rodov vidi stati pred Božjim sedežem
in Jagnjeta«!; vsi oblečeni v bele, dolge oblačila, in s palmovimi
vejami v rokah z velikim glasam kličejo čast Bogu na sedežu in
Jagnjetu! Tega se veseli dans sv. cerkev in kliče: Vsi se v Go¬
spodu veselimo , ki obhajamo častiti praznik vsih Svetnikov.  In
po pravici; saj so lepota sv. cerkve, dobri otroci svoje matere, ki
so dosegli, kar so želeli, in vživajo, kar si mi še misliti in
izreči ne moremo. Z veseljem vas torej, tudi mi pozdravimo, iz¬
voljeni bratje in sestre, in vam srečo vošimo o vašim godu, ker ste tam,
kjer nobena solza več ne teče, kjer bolečin in terpljenja ni več; tam,
kjer vekomej vidite in vživate, kar oko ni vidilo, uho ne slišalo;
tam, kjer se po nebeških širjavah trikrat sveto razlega, in angelj-
sko petje nikdar ne neha.

Tudi mi, preljubi, smo tj e k e j povabljeni, ker nam Gospod za¬
poveduje: Bodite sveti , kakor sim jest , vaš Bog , svet; in Bog
hoče , de bi vsi zveličani bili.  Pa s skerbnim očesam, kakor brod¬
nik na morji, in s težkim sercam se ozeramo proti obljubljeni de¬
želi zavoljo nevarnost, ki nam na tim popotvanji žugajo od zunej
in od znotrej. Sv. Perpetva, ki jev 3. stoletji za vero umerla, je
vidila v ječi to le prikazen: Ravno sim molitev opravljala, in
glej! v moji duši vstane nebeška luč. Vidila sim zlato lestvico,
ki je do nebes segla, pa je tako ozka bila, de se je le posamim
gori hoditi zamoglo. Na obeh straneh lestvice so bili mnogoteri
rezni in bodeči noži zasajeni, kteri so tistiga ranili, ki gori grede
ni zmeraj kviško gledal. Pod lestvico pa je ležal zmaj, ki je
vsaciga požreti hotel, ki je na lestvico stopiti hotel. Vidila sim
Satura perviga po nji iti, in z verha se k meni obernivši reče:
„Perpetva, jest te pričakujem, pa glej, de te zmaj ne ugrizne".
Jest mu odgovorim: „V Jezusovim imenu, ne sme mi škodovati".
In zdaj sim vidila, de je zmaj, kot boječ, glavo v znožje pred me

202

položil, ter sim na njo stopila, in potem na pervi stopaj lestvice in
od tod zmeraj višej. K verhu pridši sim vidiki nezmerno velik
vert, in v sredi verta nekiga z belimi lasmi velike postave, v po¬
dobi pastirja. In okrog jih je stalo veliko tavžent v belih oblačilih.
On vzdigne glavo, me pogleda in reče : „Bodi pozdravljen otrok".
Me zakliče po imenu ter mi da nebeške mane v usta; roke po¬
vzdignem, zavžijem in vsi okrog stoječi kličejo: Amen. Hrup tih
glasov me zbudi, in čutim še nekako sladkoto v ustili. To prika¬
zen pripoveduje drugim sovjetim, in spoznajo, de v kratkim po
hudim terpljenji pridejo v nebeški raj.

Ta prikazen nam pokaže težave poti v nebesa, zalezovanje
hudobniga duha, moč imena Jezusoviga, serčnost keršanske vere,
pa tudi dobroto dobriga pastirja in vdeleženje izvoljenih. Te težave
vsi sami skušamo in čutimo; pa imamo tudi moč sv. vere, izvo¬
ljene brate, ki so pred nami šli, Jezusa dobriga pastirja, ki nas
viža in z nebeško mano krepča. Vender veliko jih je, ki se težav
ustrašijo, in s svojo mertvo vero dobrimu Pastirju nezvesti postanejo.
O de bi pač za vselej ne prišli v oblast hudobniga duha! Še več
jih je, ki dobro začnejo, pa kmalo omerznejo; se na pot podajo,
pa spet opešajo in drugam zajdejo, kakor na duši bolehni se oma¬
hujejo na levo in desno. O de bi se ne opotavljali in ne omaho¬
vali v lastno pogubljenje, de bi prijetniga časa ne zamudili in se
prepozno ne zbudili! Zbuditi take, ki vse le na pol store, in na
obe strani zahajajo, se z eno roko Kristusa derže, drugo pa
svetu podajajo, rečem dans z besedami preroka Elija: „Doklej se
hote omahovali na obe strani! ako je Gospod Bog, se njega der-
žite; ako pa Bal, % a njim hodite “. V podobi vam hočem poka¬
zati Jezusovo pravo pot in trud za nebesa, zraven pa tudi nasprot
stoječe in nevarnosti, in posebno nevarnost njih, ki se omahujejo
na obe plati, vse z namenam, pri vsih terdno voljo in serčnost
za Boga in nebesa obuditi. — O Gospod, daj moč preroka Elija moji
slabi besedi, in odperto serce mojim poslušavcam; izvoljeni Božji,
podperajte nas!

Častitljivi učenik sv. Ignaci, ki je želel pri vernih obuditi
močne želje po resnični svetosti, ter jih obvarovati vsiga zape¬
ljevanja, nam nasprot postavi duha Jezusa Kristusa, inposvetniga
duha v podobi dveh bander, kterih sleherno ima svojiga poglavarja,

203

ki zbira sebi zveste vojšake in služabnike pod svoje bandero. Kri¬
stus, nar viši vojvoda in nar boljši kralj, vse k sebi vabi in kliče
pod bandero sv. križa. Nasprot satan, poglavar teme in sveta,
vse iše in skuša na svojo stran dobiti. Pomislimo to dvojno vab¬
ljenje nekoliko bolj natanko. Satan, stara kača, zapeljivec od
začetka po besedah sv. pisma še zmiraj ljudi zalezuje, in na svojo
stran, v svojo službo, na široko pot pogubljenja spravlja. On hodi
okrog, kakor rujoveč lev, in iše, koga bi požerl; on je zmaj, ki
tretji del zvezda hoče z neba vreči; on se zna tudi v angela luči
spremeniti, de toliko ložej zmoti in oslepi. Tega ve zapeljati v
lahkomišljenost in prederznost, de spred oči zgubi vse, kar je
nebeško, večno; uniga spravi v nečimurnost, de mu potim za no¬
tranjo lepoto, gnado in čednost ni mar; tretjiga spelje v slabe
drušine, kjer dim slabih zgledov čisto ogledalo sv. naukov otemni.
Zdaj obeta krivičniga blaga, za kteriga nespametni človek dušo
proda; zdaj napuh in nepokoršino v sercu podpihuje, de človek za
postavo ne mara; zdaj hudo poželenje zbudi, in zmoteniga v
slabo znanje in pregrešne navade zaplete, in tako jih dobi v svojo
sužnost in vodi po široki poti pod svojim banderam tudi veliko
njih, ki so se mu že pri sv. kerstu slovesno odpovedali.

0 zvita kača, zapeljivi poglavar teme in sveta! koliko dragih
duš si že zmotil, od zveste čede odločil ter za večno požerl! ko¬
liko keršanskih duš, ki znamnje sv. kersta vtisnjeno imajo, tiči’
pod jarmam tvoje sužnosti, ki so obsedene od duha nečistosti,
zakopane v krivice, zastarane v zavidu in sovraštvu ! ter jih s praz¬
nimi in goljfivimi obljubami vlečeš v večno pogubljenje!

Poglejmo na drugo stran, kjer nas Jezus, kralj miru in voj¬
voda vsih pravičnih, ljubeznjivo k sebi vabi rekoč : „Pridite k meni
vsi , ki terpite in ste obteženi , in vas bom poživil“.  Vse vabi k
svoji zvesti cedi, vse k svoji veliki večerji, vse v svoj nograd
ter jih jemlje po sv. kerstu v svoje kraljestvo, sv. cerkev. —
Zagotovlja nas, de brez njega nič ne moremo. »Jest sim terta ,
vi mladike; kdor z menoj sklenjen ostane , bo veliko sadu pri¬
nesel ; brez mene pa ne morete nič. Jest sim pot , resnica , in
življenje. Kdor (pa)  ni z menoj, je zoper mene. 11  — Dveh so¬
vražnikov, ki ju v sebi nosimo, nas opomni in pred njima svari,
poželenja mesa, in napuha življenja, in nas zagotovi, de, kar je
rojeno od mesa , je meso , pregrešno; de je duh voljan, pa meso
slabo:  nas uči, de, kdor se povikšuje , bo ponižan , in pervi bodo

804

zadnji.  — Sebe nam v zgled postavi, ter pravi: „ Učite se od
mene ; jest sim krotek in iz serca ponižen. Zgled sim vam za¬
pustil, de, kakor sim jest storil, tudi vi storite. Kdor hoče za
menoj priti, mora sam sebe zatajevati, svoj križ nositi , in za
menoj hoditi.  In to je križ revšine in zaničevanja, križ truda
in terpljenja. Zakaj nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni ga
pridobe.

In ako kdo poreče: To je težka butara, ojstra pot in hud
boj, kdo bo vse to dopolnil? prijazni nebeški vojvoda resnoben
postane, in reče s slovesnim glasam: Ali me tudi vi hočete za¬
pustiti ? Ne vsak, ki pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško
kraljestvo. Veliko je poklicanih, malo izvoljenih. Ozke so vrata
in tesna je pot, ki derži v življenje, in malo jih je, ki po nji
hodijo. Široke pa so vrata in prostorna je pot, ki derži v po¬
gubljenje, ter veliko jih je, ki po nji hodijo.  — Zaverne nas na
obilno plačilo: Povzdignite svoje glave ; vaše plačilo je obilno v
nebesih. Stoterno bot e prejeli, in večno življenje imeli. Kdor
namreč svoje življenje zgubi, ga bo najdel. In kdor koli je po¬
dal le kozarec merzle vode v mojim imenu, ne bo zgubil svojiga
plačila. Kdor premaga, bo njegovo ime zapisano v bukvah živ¬
ljenja. Kdor do konca stanoviten ostane, bo zveličan.  — Zgleda
pravičnih nas opomni; povzdignite svoje glave in glejte trume iz¬
voljenih, na tavžente nedolžnih in spokornikov, ki so bili tudi slabi,
skušnjavam podverženi, in vender so po serčnim vojskovanji pod
mojim banderam dosegli venec pravice, in z veseljem žanjejo, ki
so s solzami sejali; ozerajte se na nje, ki vas s svojim zgledam
uče, pa tudi priserčno žele in prosijo, de bi tudi vi srečno za
njimi prišli; ozerajte se tje, kjer po kratkim vojskovanji v njih
družbi tudi vas čaka krona zmage in večni počitek; de, kjer sim
jest vaš kralj, bote vi moji služabniki.

To je dvojna pot vojskovanja, dve banderi, ki si nasprot
stojite, bandero pravice in pregrehe, zveličanja in pogubljenja.
Kdo bi pomišljeval stopiti pod bandero pravice in zveličanja, pod
kterim ste se srečno vojskovali, vsi vi izvoljeni, ki se zdaj svoje
zmage veselite? Kdo bi se opotavljal, stopiti na stran nar boljšiga
in nar mogočnišiga vojvoda, kjer smo zmage in krone gotovi, ki
nas tako milo za seboj vabi, nam potrebno orožje in zaupanje daje
rekoč: Ne bojte se, jest sitn svet premagal-, jest sim za vas
prosil , de ne opeša vaša vera ? Kdo bi ne mislil, de bodo vsi s

Petram klicali: Gospod, s teboj kocem, tudi v smeri iti ; ti sam
imaš besede večniga življenja ; de bodo vsi zaupljivo s sv. Per-
petvo hiteli na ozko pot, in klicali: V imenu Jezusovim , ne sme
mi sovražnik škodovati ? Kdo bi ne mislil, de bodo saj ti, ki so
mu že zvestobo prisegli, njemu zvesti ostali, in jih ne bodo ne
trud ne težave, ne nevarnosti, ne skušnjave od njega ločile?

Vender je žalostna resnica, de jih je veliko, ki žive kakor
sovražniki Jezusoviga križa, in pod poglavarjem teme in sveta v
lastno pogubljenje teko; veliko jih je, ki so nezvesti postali svoji
obljubi in v svoji slepoti nebeške zaklade za prazno nečimurnost
zamenjali; veliko jih je, kteriin se je pretežko zdelo za Jezusam
hoditi, in jih nič ne premore nazaj priklicati ne ljubeznjivi glas
nebeškiga vojvoda, ne lepi zgledi in veselje pravičnih, ne nesreča,
v ktero prederzno po svoji napčni poti hite. Težko je, jih k Je¬
zusu nazaj privabiti, ker z očmi ne vidijo, z ušesi ne slišijo in
njih serce je oterpnjeno, in zato se kakor sprideni Babilon ne
dajo ozdraviti, in ostanejo raji v Egiptovski sužnosti peklenskiga
Faraona. Zato objokuje sv. Ignaci slepoto in nespamet toliko
grešnikov, ki svetu in grehu služijo, in v satanovi sužnosti tiče.
Človeški otroci , rečem takim s psalmopevcam, kako dolgo bote
težkiga serca ; kaj ljubite nečimurnost , in išete laži ?  Pa pustimo
dans te, ki stoje pod satanovim banderam, ter so sami njegovi
služabniki, in tudi druge išejo na svojo stran pridobiti; le k Go¬
spodu človeških sere zdihnimo, de bi z žarkam svoje gnade jih
razsvetlil, in s svojo močjo njih serca omečil, de bi še do časa
spoznali dan svojiga obiskanja, ter se v pravi pokori k Jezusovi
zvesti čedi vernili!

Kar pa mora nebeškimu vojvodu Jezusu in vsakimu njegovih
zvestih vojšakov težko biti in ga v serce boleti, je to, de jih je
brez števila veliko, kteri se tako rekoč opotavljajo, in ne vedo,
na ktero stran bi stopili, ki se na obe strani omahujejo, in zdaj
Kristusu služijo, zdaj se spet k svetu obernejo, ter so podobni
Izraelskimu ljudstvu ob času preroka Elija. Vse omahujoče je
služilo en čas pravimu Bogu, en čas maliku Balu; niso se hotli
popolnama Bogu odpovedati, pa po spridenih kraljih zapeljani so
tudi Bala častili. Gospod s tem razžaljen pošlje preroka Elija, de
jim njih nestanovitnost in nezvestobo očita ter jim reče: Doklej
bote omahovali na obe plati? Ako je Gospod Bog , se njega der-
žite-, ako pa Bal , za njim hodite.  Kakor bi rekel: Vi nezvesti,

206

zanikerni Izraelci, kaj hoče ta vaša omahljivost, nestanovitnost?
Sklenite enkrat, ali hočete Gospoda, ali malika za Boga spoznati.
Ko bi današnje dni Elija živel, koliko vzroka bi imel, ravno to
očitati veliko kristjanam, ki kakor nehvaležni Izraelci ne vedo,
koga bi se poprijeli, in zraven Gospoda služijo še drugim mali-
kam; ki zraven Boga časte še sami sebe, ker v svoji prevzetno¬
sti le sebe čislajo in opravičujejo; ki zraven Boga darujejo ma-
monu, ker mu trud in zdravje v dar dajo; ki hočejo z Bogam in
s svetam deržati, ter v enim sercu združiti strah Božji in posvet¬
nost, prostor dati Dagonu in skrinji zaveze; ki kakor nespametne
device ženinu naprot gredo, pa brez olja dobrih del, in zaspe.
Ali ni res veliko kristjanov, ki v svoji nestanovitni omahljivosti
hočejo Bogu zlužiti in posvetno veselje vživati? dans se posti,
juter mu požrešnost ni greh; temu daje vbogajme, unimu krivico
dela; dans dopernešene grehe obžaluje, juter obžalovane spet do-
pernaša. — Ali jih ni veliko, ki v svoji nesreči pri Bogu in pri
satanu pomoči išejo? Ako namreč po opravljeni kratki molitvi Bog
očitno svoje pomoči ne skaže,in jih iz rev in nadlog ne reši, hitro
se podajo na drugo stran, in v vražah, praznih marnjah, zvitih
sleparijah pomoči išejo. — Ali jih ni veliko, ki nimajo nobene sta¬
novitnosti, in so vselej ravno, kakor druge vidijo, med modrimi
modro govore, med slabimi si iz slabiga nič ne store, in z njimi
derže ter jim prav dajo in pomagajo? — Ali jih ni veliko, ki
so vsi merzli in mlačni za čast Božjo in svoje zveličanje, ter
pešajo na poti križa in zatajevanja za Jezusam, hudobni sovraž¬
nik jih pa toliko ložej zalezuje in v svojo oblast dobiva? — Ali
nismo morebiti tudi mi med temi omahujočimi, nestanovitnimi, mlač¬
nimi? O ljubeznjivi moji, kaj, ako tudi nam veljajo Elijeve be¬
sede : Doklej se bote omahovali na obe strani?  Ali ne govori več¬
na Besnica sama: Udor ni z menoj , je zoper mene?  Ali ne
pravi On „de dvema gospodama nihče ne more sluiiti?  Ali ne
žuga mlačnimu, de ga bo jel iz svojih ust izpljevati?  Ali nepravi
On: Nihče, ki z roko za dervo prime ter se nazaj ozera, m pri¬
praven za nebeško kraljestvo ?

l)e bi nas pač Bog varoval take mlačnosti in nestanovitne
omahljivosti; zakaj čez vse nenevaren je tak dušni stan, ker se
človek tako malokdaj prav spozna,  ter se po farizejsko izgovarja:
saj vender še nisim tak, kakor drugi ljudje, nesramneži, krivič¬
niki, saj mi nihčne ne more posebnih nerodnost očitati, hodim tudi

207

v cerkev, in to ali uno dobro delo opravim; tako dremlje, in se
ne zave popolnama, misli, de je zdrav, in ne iše zdravnika; nje¬
gova pot se mu zdi prava , pa nje konec je pogubljenje.

Nevaren je ta stan, ker se mu zdi vse pretežko in preveč.
Ako se mu pred oči stavi Kristusova postava, ki hoče popolnama
čistost serca, ljubezen do vsih, poterpežljivost v terpljenji, mu
bodo to nauki, ki se od nas slabih ljudi ne morejo tako natanko
spolnovati. Ako ga spomniš zgledov svetnikov, so mu bili od
Boga posebno z gnadami obdarovani in obvarovani, ne v tolikih
skušnjavah in opravilih; v svojim stanu pa misli, de ne more po
njih zgledu živeli, toliko moliti, tolikrat za sv. zakramente se
pripravljati, toliko se pokoriti; pot popolnamosti se mu zdi pre-
sterma, in zato zmeraj bolj zastaja.

Nevarno je tako življenje, ker tudi takrat, kadar vidi, de
bo treba še marsikaj poravnati, ko spozna, de mu še marsikaj
manjka, vender vse to vedno odklada , in poje neko posebno pe¬
sem, ki ga tako lepo tolaži in v spanji ziblje ter pravi: Bom že
še. Ko zasliši glas opominjevanja z leče ali v spovednici; ko
vidi zglede pravičnih, zaspanimu enak svojo glavo nekoliko vzdi¬
gne rekoč: Treba bo vender vstati, drugač začeti; pa kaj, saj
je še čas; bom že še to navado opustil, to krivico poplačal itd.,
bom že še, ko enkrat malo v leta pridem, v drug stan stopim,
svojo hišo oskerbim; in med tem „bom že še K  mu spet oči sku-
pej padejo, in še slajši zaspi, kakor popred. Ta peklenska pe¬
sem: Bom že še, ktero satan lenimu, omahljivimu kristjanu ne-
prenehama prepeva, ga v zanikernost zaziblje, in mu dušno spa¬
nje zdaljšuje, de se prepozno zave, ko se vidi večno pogublje-
niga. O koliko tavžent in tavžent jih je ta goljfiva pesem: „Bom
že še“, za vselej pogubila, ker so od dneva do dneva odkladali,
dokler jih ni noč vjela, in potim pota več najdli niso! Koliko
tavžent zmed naših bratov se kesa v pokorjenji vic, in v naše
usmiljenje kličejo, ker jih je goljufala ta pesem, de Božji pravici
tukaj niso zadostili! Kako žele oni nam poslati kakiga Lacarja,
de bi nas enaka slepota ne zmotila, in nesreča ne zadela!

Nevaren je ta stan za človeka, ker ga moti in slepi število
njih veliko , ki so mu enaki. Desiravno je namreč število greš¬
nikov očitnih in skrivnih veliko, se vender mora reči, de jih je
tudi še veliko, ki ravno v ostudne pregrehe niso zašli; pa natav-
zente jih je, ki omahujejo na levo in desno; brez števila ve-

208

liko jih je, ki v neki mlačni navadi ije v en dan žive, in se s
tim tolažijo: „Saj nisim le jest tak, saj smo skorej vsi, malo kferi
de bi bil res drugačen^. Pač je to žalostna resnica; pa je tudi
strašna resnica, de je veliko poklicanih, malo izvoljenih; strašna
resnica je, de bo Gospod mlačniga, ki mu je kakor pogreta jed
zopern, iz svojih ust pljunil; strašna resnica je, de bo le ta
kronan, ki se prav vojskuje, le ta zveličan, ki je do konca sta¬
noviten. —

Nar bolj nevaren pa je zadnjič ta stan za človeka, ker mu
prave resnične volje  manjka. Sv. Tomaža je sestra vprašala, kaj
mora storiti, de bo zveličana, in ji odgovori: „Pred vsim je treba,
de sama v resnici hočeš“. In res je tako; Gospod nas kliče, pa
mi nočemo poslušati; nam roko ponuja, pa se človek noče na njo
ozreti; nas vabi v svojo hišo, k svoji večerji, pa priti nočemo.
Manjka nam resnične volje, pravih želja. In to je vzrok, de
jih toliko omahuje, le od deleč stoji, ker jim resnične volje
manjka; brez te pa v nas ni življenja za Boga, ni sadu gna-
de Božje, ker je naše serce kakor suha zemlja, ki je zaperta
rosi gnade od zgoraj. In Bog po besedali sv. Terezije tistim ve¬
like gnade daje, ki imajo velike želje njemu služiti; Jezus sam
blagruje te, ki so lačni in žejni pravice. Te želje, ta resnična
volja bi še le pokazala, kako neizrečeno velike reči mi z Božjo
pomočjo zamoremo; polni tih želja so hrepeneli svetniki po Božji
pravici in vsi goreči so hiteli za Jezusam; zato jim nič ni bilo
pretežko in zato so tako prečudne dela dopernašali, ter vselej
zvesti in stanovitni ostali. O de bi tudi pri nas te želje, ta res¬
nična volja v sercu bila, de bi že enkrat terdno in resnično
sklenili, se za Jezusam podati, in od njega nikakor več ne odstopiti!
radi bi tudi vsako pomoč poprijeli, na nobene težave bi ne po-
rajtali, tudi kelih terpljenja bi s Kristusam radi pili, pa z njim
sklenjeni tudi zmage gotovi bili!

Zato nam sv. Ignaci, de bi mi svojo voljo bolj spoznali, in
si za resnično, terdno voljo prizadevali, pred oči postavi trojno
versto dobre volje ljudi. Perve verste ljudje imajo voljo, Bogu
služiti, pa se ne poslužijo pravih pomočkov; vse obetajo, de hočejo
drugačni biti; pa ne, de bi tudi potrebne pomočke poprijeli, raji
Božjo besedo poslušali, v molitvi se Jezusu in Marii priporoče-
vali; nočejo se priložnosti varovati, zaderžkov spreobernjenja od¬
praviti. Kaj ti pa pomaga, ako si v spovedi obetal, po prejetim

&09

nauku in svetu pa ravnati nočeš? Kdor po poti Čednosti ne hodi, tudi
čednosti dosegel ne bo; kdor priložnosti greha ne opusti, tudi
greha zapustil ne bo. Tak hoče in noče, taka volja je prazna ,
hinavska, le na jeziku, ne pa na dnu serca; želje grešnikov pa
bodo poginile.  — Ljudje druge verste dobre volje hočejo prider-
žati, kar je po njih volji, pa tudi Bogu služiti; hočejo za Jezu-
sam hoditi, pa serca ne popolnama od sveta odtergati, kakor mla-
deneč v evangelii svoje serce pri blagu imeti, in v zveličanje iti.

Ako se jim pove, kaj je treba, de se greha ločijo, in v
Božji prijaznosti žive, vse obetajo in v resnici tako mislijo. Ko
se pa zgoiii, de je nekoliko težeji, kakor so mislili, jim serce
upade, hitro opešajo ter mislijo, de jim je nemogoče. Saj bi rad,
pravi, pa v svojim stanu ne morem; pobožnost je lepa, pa mi ni
mogoče. Tak ima dobro voljo, pa je preslaba , ker terdno noče,
kar Bog hoče in zapove; omahuje se še ter nima prave stanovit¬
nosti. — Tretje verste pa so, ki imajo zares terdno voljo , ter so
pripravljeni, vse težave raji prenesti, vsimu se raji odpovedati,
kakor v greh privoliti, od Jezusove poti odstopiti. Tak je pri¬
pravljen, raji tudi roko in nogo zgubiti, očeta in mater zapustiti,
kakor Jezusu nezvest biti. Tak Jezusu daruje svoje misli in želje,
besede in dela, dušo in telo, v življenji in v smerli. Tak poln
zaupanja s sv. Pavlam reče, de ga nič ne bo ločilo od ljubezni
Jezusove, ne zdanje ne prihodnje, ne sinert ne kaka druga stvar.
Tak pravi z zvestim služabnikam Božjim, Matatijem: „Ako tudi
vsi služijo kralju Antiohu , in poslušajo njegovo povelje ; jest in
moji otroci in bratje bomo pokorni postavi svojih očetov; ne bomo
poslušali besede Antioha, ne darovali zoper postavo , de bi hodili
po drugi poti 11 .  Tak bo po zgledu svetnikov za Kristusam hodil
in se z njim vojskoval, s sv. Avguštinam rekoč: „Ako je ta in
uni, zakaj jest ne?“

Srečen, trikrat srečen, kdor ima to močno, resnično voljo,
ki je močneji, kakor vse težave in skušnjave, močneji, kakor
smert; ne bo se omahoval na obe strani, zvest Kristusu storjeni
obljubi bo po zgledu pervih kristjanov pod njegovim banderam
stal; vse sovražne pšice bodo odletele, in po dobrim vojskovanji
si je zmagovavne krone gotov! De bi Bog hotel v nas obuditi to
močno, resnično voljo, z ognjem svojiga duha v nas vžgati go¬
reče želje za Jezusa in zveličanje, ne bilo bi potim toliko praz-

14

2i0

nih obljub, toliko merzlih in omahujočih, ne bi tožil Jezus čez
našo nezvestobo in merzloto!

Preserčni kristjani, ozrimo se dans s serčnim zaupanjem na
zvesto trumo izvoljenih, ki so v težavah in skušnjavah, v živ¬
ljenji in v smerti stanovitno na Jezusovi strani stali, in zdaj okrog
njega veselo pesem zmage in zahvale pojo, in recimo: Ako so ti
zamogli, zakaj tudi mi ne? Ozrimo se na svojiga vojvoda Jezusa,
začetnika in dopolnovavca naše vere, ki nam kliče: „Z aupajte,
jest sim svet premagal; ne bojte  se, jest pri vas do konca osta-
nem u .  Katulu, Rimskimu vojvodu, se boj začne nesrečno obra¬
čati, in vojaki hočejo pobegniti; Katul poprime bandero, ga vzdig¬
ne rekoč: Poglejte, pod kom se vojskujete, stojte in spomnite se
prisege, ki ste jo storili temu banderu. Te besedice store vojake
serčne, de z novo močjo poprimejo, in sovražnika premagajo. Tudi
nas Jezus k serčnosti spodbuda: Ne bojte se, majhno kardelo ,
jest sim pekel in smert premagal; spomnimo se tudi mi svojiga
poglavarja, in Njemu storjene obljube, rekoč: Kristusu smo pri¬
segli, kako bi se opotavljali, ali clo na satanovo stran stopili?
v Jezusovim imenu bomo premagali. Storimo dans ta sklep rekoč:
„Rekel sim , zdaj začnem u , nikakor več ne bom nezvest svoji ob¬
ljubi, ne leno še opotavljal, le Jezusa se hočem deržati, v nobeni
drugi reči se ne hvaliti, kakor v Kristusu. Prosimo za to resnično
voljo rekoč: „Hočem, Gospod, daj, de bolj terdno hočem ! ti ki
daš začeti, daj nam tudi dopernesti, obudi in ohrani nam močno
voljo, kakor so jo tvoji zvesti prijatli, kterih spomina se dans
veselimo, imeli, voljo, ki zmaga čez vse zaderžke, in pod tvojim
križem tebi zvesta ostane v življenji in v smerti! Vsi izvoljeni
Božji, ki ste do konca zvesti ostali svoji Jezusu storjeni obljubi,
sprosite tudi nam pred njegovim tronam resnično voljo in stano¬
vitnost, de enkrat po srečni zmagi z vami vred ob sodbi na nje¬
govi desni strani zaslišimo vesele besede: „ Pridite , vi izvoljeni
mojiga Očeta, in posedite kraljestvo , ki vam je pripravljeno od
začetka sveta!“  Amen. A. O.

211

Spomin vsih vernih duš.

„Sveta in zveličavna misel je, za mertve moliti, de bodo
grehov rešeni. 11  3. Mak. 13, 46.

Zapoved trojne ljubezni nas veže, vernim dušam pomagati.

(Jloveku je odločeno , enkrat umreti , in potem pride
sodba,  piše sv. Pavel. Ni mi treba na dolgo in široko te resnice
skazovati; vsaki dan nam jo vnovič poterdi. Sto in sto naših bra¬
tov in sestra, ki smo jih poznali, ter zdrave in vesele vidili, je
umerlo, in njih trupla počivajo tukej v černi zemlji; njih neumer-
joče duše pašo stopile pred stol pravičniga Sodnika, kislehernimu
povračuje, kakor si je zaslužil. Kteriga brez vsiga madeža najde,
mu precej poda krono življenja; nasprot pa hudobniga pahne za vse¬
lej v unanje teme, kjer bo jok in škripanje z zobmi. JMed popol-
nama pravičnimi in hudobnimi se jih pa najde silno veliko, ki sicer
niso brez vsiga madeža, pa vender niso smertniga greha krivi,
ter so se ločili v gnadi Božji iz tega sveta. Takih usmiljeni Oče
ne zaverže za večno; pa jih vender pravični in sveti Sodnik ne
vzame precej v nebeško veselje; zakaj: Nič omadeivaniga ne
pojde v nebeško kraljestvo.

Zato nas sv. vera uči, de je kraj, kjer duše takih kristjanov
tako dolgo oslanejo, in terpe, de so po popolnama očišene in spo¬
korjene. Uči nas pa tudi sv. vera, de so te duše z nami še zme-,
raj, kakor udje eniga telesa, v tesni zavezi, in de zamorejo deležne
biti dobrih del, ki jih zanje opravljamo, in sv. cerkev nas zato
opominja, tem vernim in revnim dušam na pomoč priti. One so
podobne nesrečnimu popotniku, ki je na ptujim, deleč od domačije
veliko težav in rev prestal, in zdaj na poti proti domu že blizo
svojih opeša in si sam nič pomagati ne more; le memo gredoče
znance prosi, de bi se ga usmilili in mu pomagali do očetove hiše. Rav¬
no tako so šli ranjki skoz to dolino solza proti pravi, nebeški doma-
cii, ter so bili že blizo obljubljene dežele in so se veselili neskončniga
veselja, ki jih tam čaka; pa neka slabost, nek nepoplačan dolg jih
prideržuje, de ne morejo do svojiga Očeta. Tudi oni tam na pomoč
kličejo, in se nam svojim znancam priporočajo, de bi jim poma-

14 *

212

gali iz tega terpljenja v doželeno večno veselje; prot! nam roke
stegujejo in prosijo, de bi jim z bratovsko ljubeznijo pri pravičnim
pa tudi usmiljenim Očetu milost sprosili.

De bi to bolj in z veseljem storili, nas mati katoliška cerkev,
ktera tudi svojihranjcih otrok nikdar ne pozabi, z besedo in/gle¬
dam vedno, posebno pa dans opominja. Ona, ki uči in veruje
občestvo Svetnikov, skliče precej potem, ko je počastila trumo ne¬
beških izvoljenih, svoje zveste otroke, de bi pomoč sprosili in pri¬
nesli terpečim dušam; ona nas kakor v vojskno trumo zbere, de
bi rešiti pomagali te uboge jetnike, ker ve, de je tudi Bogu to
dopadljivo, in ne le vernim dušam, ampak tudi nam samim veliko
pomaga. Ako imamo tedej le kej ljubezni do Boga, do ranjkih in
do sebe, bomo radi in obilno to delo usmiljenja skazovali. In ravno
to, kako nam kraljica mik čednost , trojna ljubezen do Boga, do
bliinjigain do sebe veleva, vernim dušam pomagati,  bomo kratko
premislili. O de bi pač zamogel to nebeško čednost, sv. ljubezen,
v sercu vsili prav živo obuditi, in s tim vse nakloniti k obilni po¬
moči za rajnke zdaj in vselej! O Jezus ! učenik ljubezni, užgi tudi
naše serca z ognjem sv. ljubezni, de ranjkim in nam v zveličanje
pomaga!

I. Kar je solnce med zvezdami, kar kraljica med svojimi
tovaršicami, to je med čednostmi sv. ljubezen do Boga iz vsiga
serca, iz vse moči; in zares srečen, trikrat srečen je vsak, čigar
serce je polno te goreče ljubezni; zakaj to je znamnje zveličanja,
moč zoper vse težave, duša vsili del, gotova pot v življenje. —
Kdor pa ima ljubezen do Boga, gotovo ljubi tudi te, ktere Bog
ljubi. Ali pa ne ljubi tudi Bog duš ranjcih, ki v vicah terpe? Ali
ne želi On tudi, de bi jim mi ljubezen skazovali? O gotovo jih
ljubi, ker jim je že v tim življenji toliko ljubezni skazal. Ali jih
ni za svoje otroke sprejel, in jih Kristusoviga odrešenja vdeležil?
Ali jim ni obilno gnad in dobrot delil vse žive dni? Ali jih ni vsih
nevarnost in večniga pogubljenja obvaroval? — Ljubi jih pa tudi,
ker so se v njegovi ljubezni in gnadi iz sveta ločile, in zato v
tesni zavezi z njim ostanejo. Ali jih ni ravno ta ljubezen do Boga
pogubljenja obvarovala in jih Bogu prijetnih in dopadljivih storila?
Ali ni bila ljubezen in gnada Božja kakor dragi perstan, ki jih je
z Bogam združila? Ali je mar ta ogenj ljubezni tamkaj ugasnil?

O nikdar ne; tudi v svojim terpljenji Boga goreče ljubijo in nič
bolj iz serca ne žele, kakor kmalo k njemu priti in njega večno
vživati. Tudi v svojim revnim stanu zdihujejo z Davidam : ,,/va-
kor jelen po merzli vodi, hrepeni moja duša po tebi, o Bog ...
Kdaj bom prišel in stopil pred Božje obličje? a  — Bog ljubi te
duše tudi, ker jih je za večno zveličanje odločil. Zakaj tudi njim
bodo veljale pri vesoljni sodbi besede: Pridite , vi izvoljeni mo-
jiga Očeta;  tudi one so povabljene na nebeško ženitvanje Jagnjeta
Božjiga, ter so neveste Kristusove in tempeljni sv. Duha; tudi one
bodo pridružene trumi izvoljenih, ter bodo z njimi vred čast Božjo
večno prepevale.

Res jih Bog zdaj prideržuje v ognji terpljenja, de bi jih
popolnama očistil, kakor pogosto tudi pravične na zemlji kot zlato v
ognji terpljenja očišuje. Tudi svoje zveste služabnike: Mojzesa,
Davida in druge je pokoril še po odpušenim grehu, ker to njegova
pravica terja. Ravno ta Božja pravica in svetost je najdla tudi
nad timi bogoljubnimi dušami še madeže, in jih je zato obsodila v
temno ječo vic, iz ktere ne pridejo, dokler dolga do zadnjiga ve-
narja ne poplačajo; zakaj nič omadežvaniga ne more v nebeško
kraljestvo. Same se tedej ne morejo rešiti, dokler te ojstre po¬
kore ne prestoje. Ali glejte, tudi tukej jim še Božja ljubezen na
pomoč pride, ter pripusti in hoče, de revnim dušam dobre dela
druzih v prid pridejo, de jim še živi verni pomagajo z molitvijo,
z daritvo sv. maše, z odpustki in dobrimi deli sploh; sveta in
zveličavna misel je, za mertve moliti, de bodo grehov očišeni.
Bog je tako rekoč njih ojstri stan v naše roke zročil, in clo hoče
od nas to za nje, ki jih ljubi, pa jih vender po svoji svetosti ne
more k sebi vzeti. Ali kaj pravite? Ali nam ni Bog zapovedal,
clo svojih sovražnikov ljubiti, moliti za nje, ki nas žalijo in pre¬
ganjajo; ali nam ne bo torej tudi dolžnost, pomagati tem dušam,
ki so njemu zvesto služile in v njegovi gnadi se iz sveta ločile;
prositi za svoje brate in sestre, ki bodo po kratkim terpljenji Boga
večno gledali? On nam zapoveduje, lačne nasitovati, žejne napa¬
jati, nage oblačiti, in ne bo terjal, de bi se mi tudi teh revnih duš
v njih ječi usmilili? — Še več, On nas zagotovi, de bo vse, kar
smo v njegovim imenu drugim storili, tako sprejel, kakor bi bili
njemu storili; ali ne bo tudi od pomoči, ki smo jo vernim dušam
skazali, to veljalo? Gotovo bo Sodnik pri sodbi tudi takim rekel:
V ječi sim bil in ste me rešili; kar ste revnim dušam storili, ste

214

meni storili. Zares zdi se mi, kakor bi nam kesnim Jezus sam
hotel očitati: Kri in življenje sim dal za vas in zanje, de bi vas
storil ude svojiga telesa; s peruti svoje ljubezni sim vas pokrival,
de bi se tudi vi med seboj ljubili; zdaj pa ne ljubite svojih bra¬
tov in sestra v vicah; zdaj nimate usmiljenja zavoljo mene s svo¬
jimi terpečimi soudi, ki milo k vam kličejo in neprenehama pro¬
sijo: Usmilite se nas , usmilite se nas, saj vi prijatli naši , ker
roka Gospodova nas je zadela!  Pri milosti, s ktero nas je Bog
vstvaril, pri ljubezni, po kteri nas je Jezus odrešil; pri gnadi, s
ktero nas je sv. Duh posvetil, vas prosimo milosti in pomoči,
ktere smo toliko potrebni, zakaj silno terpimo v tem kraji.

Zares, kristjani, ne more se dopovedati in popisati, kako so
ne le same potrebne, ampak kako je tudi Bogu dopadljivo, ako
se usmilimo teh otrok Božjih, teh prijatlov in bratov Kristusovih,
teh nevest sv. Duha. Ako nam je torej za poglavitno zapoved,
ljubezen do Boga mar, ako le iskra tega sv. ognja v našim sercu
tli, bomo radi vernim dušam na pomoč hiteli, rekoč: Že iz ljubezni
do Tebe, o Gospod in Zveličar, ljubezen skazujemo tim, ktere ti
ljubiš in ljubiti zapoveduješ !

II. Kakor ljubezen do Boga, ravno tako nas pa tudi zapo¬
ved ljubezni do bližnjiga veže, vernim dušam usmiljenje skazo-
vati. Ne bom v misel jemal, de je ljubezen vesoljna, in nas vse
brez razločka med seboj veže; de smo posebno vsi po Kristusu
udje eniga telesa, in si torej nasprotno pomoč dolžni; opomnim le
a) posebnih zadev , v kterih smo bili z nekterimi dušami v vicah.
Ali ne kličejo na naše usmiljenje naši lastni starši, po kterih smo
prejeli od Boga nar veči dobrote: časno življenje in izrejo v
keršanski veri, kteri so se še na zadnjo uri naši priprošnji pri—
poročevali, kterim smo morde v življenji vse premalo ljubezni in
hvaležnosti skazovali? — Ali ne zdihujejo milo po naši pomoči
bratje in sestre, ki so nam tolikrat v potrebi s priserčno ljubez¬
nijo pomagali? dobrotniki in učeniki, ki so nam starše namestovali,
ter nam ljubeznjivo pot v nebesa kazali? — Ali ne prosijo za našo
milost ti, pri kterih smo sami zadolžili, de še ne vživajo nebe-
škiga veselja, ker smo jim morebiti pre% r eč pregledovali, jim premalo
z besedo in z zgledam k dobrimu pomagali, in ko po našim za-
dolženji terpe, po pravici tudi od nas pomoči pričakujejo in terjati
smejo? Vsi taki in enaki kličejo zdaj z milim, zdaj z močnim gla¬
sim proti nam: Usmilite se nas, saj vi prijatli naši, ker roka Go-

spodova nas je zadela! K temu vas veže ne le vesoljna ljubezen,
ampak še posebna dolžnost, zato smo se vam priporočevali, to
ste nam obljubili. O zares njih mili jok, njih priserčne prošnje
bi mogle tudi terde serca omečiti, tudi merzle kristjane ogreti!

Toliko bolj bomo pa za obilno pomoč pripravljeni in k usmi¬
ljenju naklonjeni, ako pomislimo b) veliko potrebo in silno ter¬
pljenje,  v kterim našiga usmiljenja pričakujejo in žele. O duše v
vicah, pridite in pokažite mi le senco svojiga terpljenja, de svojim
poslušavcam povedati zamorem, kako silne so vaše bolečine, de
ne mudijo le eno uro, vam na pomoč priti. Pojdimo tje v njih
prebivališe in ozrimo se, kakošno je taml Tam je kraj, kjer strah
in groza, tema in terpljenje prebiva; tam je strašna, s smertno
senco pokrita dežela, dežela revšine in temote, kjer ni solnca ne
poletja; le žalostna dolgočasnost vse pokriva; tam je huda ječa,
v ktero do rešitve nikdar dan ne zasveti, v kteri temna noč nikdar
ne mine. V ti žalostni ječi je pa tudi hudo terpljenje, kteriga
sv. učeniki z ognjem primerjajo, ter pravijo, de je hujši kakor
vse mučenje, ktero si na tem svetu le misliti zamoremo; hujši
kakor bolečine marternikov, britkeji kakor solze zatertih sirot,
strašneji kakor vse krivice in skušnjave, ki jih človek tukej ter-
peti zamore. Ako si mislimo pobožniga Joba vsiga v bolečinah od
temena de podplatov, ko od vsih zapušen milo in poterpežljivo zdihuje,
imamo le slabo podobo vernih duš. De bi pa to popolnama raz¬
umeli, bi mogli razumeti pravico Božjo, ali Boga samiga. Ali ta
njih žalostni zapušeni stan ne kliče glasno na naše usmiljenje,in pravi:
Strašno je pasti v roke živiga Boga; usmilite se nas... ker roka
Gospodova nas je zadela! Ali bi ne bilo gerdo neusmiljenje, ko
bi glasu tako terpečih ušesa zatisnili? Kdo se ne oberne z neje¬
voljo od judovskiga duhovna in levita, ki sta vidila nesrečniga
reveža v kervi ležati, in sta terdiga serca memo šla? Komu ne
dopade usmiljeni Samarijan, ki je poln usmiljenja k njemu stopil,
ter ga obezal in oskerbel? Še hudodelnik se nam smili v hudim
terpljenji, clo nespametne živine se usmilimo; ali te svoje in Božje
prijatle bi pa v nar veči sili brez pomoči pustili in pozabili?

Kar je pa nar hujši v tem terpljenji je to, ker so od Boga
ločene , in, desiravno Boga ljubijo in so od Boga ljubljene, jim še
ni dano, njega gledati in vživati. Njega so že na tim svetu lju¬
bile, njemu služile, njegovo gnado ohranile in po njem hrepenele.
g Ie jj kaka slabost, kak nespokorjen madež jih zaderžuje, k

216

svojima ljubima Očetu priti. O kolika žalost, kolika bolečina je
že to! Že na tem svetu je David, zavoljo greha od Boga ločen,
od žalosti noč in dan jokal, kakor pravi: Sohe so moja jed noč
in dan , ker mi zmeraj pravijo: kje je tvoj Bog?  Ves poln želja
po Bogu kliče: Moja duša hrepeni in omedluje po Gospodu.  V
svojim terpljenji poterpežljivi Job pred vsim toži: Zakaj mi pri¬
krivaš svoje obličje?  Že na tem svetu kliče od ljubezni goreči
apostelj: „Zelim umreti in s Kristusom bi/h.  Koliko bolj hre¬
pene še le duše v vicah po Bogu, od kteriga jih umerjoče truplo
več ne zaderžuje; kakor ločene neveste Kristusove željno priča¬
kujejo ure, ko bodo smele priti k svojimu Božjimu ženinu. Kakor
je stari Jakop zdihoval po svojim ljubim sinu Jožefu; kakor je
Marija s težkim sercam zgubljeniga Jezusa iskala, in britko ža¬
lost občutila; še veči žalost in hrepenenje imajo duše, ki so vse
zapušene tudi od Boga ločene; toliko bolj, ker vedo, de je tudi
zanje v nebeškim kraljestvu pripravljeno večno veselje in bogastvo,
pa se ga razveseljevati, ga vživati še ne smejo; toliko bolj, ker
vedo, de drugi izvoljeni bratje in sestre vse to veselje že vživajo
v Očetovi hiši. O kako milo je zdihoval zgubljeni sin, ko je pri¬
šel k spoznanju: Koliko najemnikov v hiši mojiga očeta obilno
kruha ima, jest pa tukej lakote poginjam ! Tako zdihujejo te revne
duše: Koliko sladkosti vživajo naši bratje in sestre pri Jezusu in
Marii, me pa moramo tukej zapušene toliko terpeti! —

Še bolj jih pa to peče, ker vedo in se vedno spomnijo, de
so to ločitev in terpljenje same zadolžile,  in bi ga bile lahko od-
vernile, ko bi bile malo bolj in z veči vnemo ^a zveličanje sker-
bele. Kako je žaloval kralj Sedekija v Babilonski ječi, ko se je
spomnil, de bi bil vsi nesreči odšel, ko bi bil preroka Jeremija
poslušal. Kako tarnja clo kupec zavolj zgube velikiga dobička,
kteriga bi bil z majhnim trudam lahko dobil. Koliko veči bo ža¬
lost in jok vernih duš, de so po lastnim zadolženji zamudile toliko
dobroto, de se morajo zato v tako hudi ječi pokoriti. De bi mi to
razumeli , bi mogli razumeti Boga samiga in velikost nebeškiga ve¬
selja, ki je neskončno. Zato pravi sv. Krizostom, de je ta martra
veči, kakor vse drugo terpljenje, de bi raji peklenski ogenj ter-
pele, kakor od Boga ločene bile. Ali nas ne bo ljubezen in usmi¬
ljenje naklonilo, si vse prizadjati, de tem ločenim sirotam poma¬
gamo, priti pred obličje nebeškiga Očeta, stopiti pred tron Jag-
pjeta Božjiga, in vživati veselje, ki ga jim je on pripravil? Ali

2i7

nas ne bo ganil jok in stok tih revnih duš, ki le po Bogu in ne¬
besih hrepene in težko čakajo ure, ko pojdejo za vselej prebivat
v Očetovo hišo! O stopimo pred usmiljeniga Očeta, in prosimo
ga priserčno, de prizanese zavolj Jezusoviga zasluženja in naše
priprošnje tim zapušenim revam, toliko bolj ker si c j same po¬
magati ne morejo.  One so, kakor pobožni Job govori, z veri¬
gami vklenjene, in z vervjo revšine zvezane. Za nje je pretekel
čas zasluženja, minula je priložnost se Božjiga usmiljenja vde-
ležiti, prišla je noč, v kteri ne more nihče delati; le v hudim ter-
pl jen ji dolg poplačujejo in Božji pravici zadostujejo. Nihče jih ne
vabi k pokori, nič več jim ni odperta gnada sv. zakramentov; so
le kakor vojšaki brez orožja, ki se braniti ne morejo; kakor vjeti,
vklenjeni jetniki so, ki se ganiti niso v stanu, in živo oznanujejo
resnico: Strašno je pasti v roke živiga Boga.  Kličejo sicer: Iz
globočine vpijem k tebi, o Gospod, usliši moj glasi  Pa Gospod
jim odgovori: Nič omadeivaniga ne more v nebeško kraljestvo.
Zdihujejo sicer: Usmili se me, o Bog, po svojim velikim usmi¬
ljenji;  pa odgovori jim: Ne pojdete ven, dokler do %adnjiga
venarja ne poplačate.  Zato se spet obernejo k nam za pomoč in
terkajo na vrata našiga usmiljeniga serca, nas milo prosijo za lju¬
bezen in usmiljenje, kakor Job svoje prijatle: Usmilite se nas,
usmiliti se nas, saj vi prijalli naši, ker roka Gospodova nas je
zadelal  d) Kar bi nas moglo k temu usmiljenju še bolj nakloniti,
je to; de dela ljubezni do ranjcih nikdar niso brez sadu,  ampak
vselej hvaležno sprejete dušam k nar veči sreči pomagajo. Lepo
je, tukej revnim pomagati, pa serce človeka boli, ko dostikrat
vidi, kako se darovi slabo obračajo, in z nehvaležnostjo povraču-
jejo. Veliko dobro delo je, zgubljeniga brata z lepim svarjenjem
na pravo pot napeljevati; pa hudo je človeku pri sercu, ko vidi,
de je ves trud zgubljen, de nič ne opravi, ne z lepo ne s hudo.
Pri dušah v vicah pa naše dela ljubezni nikdar niso zgubljene; z
gorečimi željami na nje čakajo in z veliko hvaležnostjo jih spre¬
jemajo, in gotovo jim pomagajo v očiševanje, ker smo vsi udje
eniga telesa, vsi otroci eniga Očeta; pomagajo jim za vselej, in
jim pridobe dobroto čez vse dobrote, ktera jim nikdar ne bo od¬
vzeta, dobroto, ktere si mi še misliti, občutiti nismo v stanu, ktere
pa one toliko požele, in jo poprej doseči, na našo pomoč kličejo.

O ko bi vas jest mogel, le eno uro na njih mesto postaviti,
kako one hrepene po vživanji nebeškiga veselja, kako one pro<i

vam na pomoč kličejo, in za usmiljenje prosijo, kako željno priča¬
kujejo od vas ljubezen, kiero ste jim obljubili : zares tudi oterp-
njeno serce bi se moglo omečiti; tudi merzli občutljeji bi se mogli
ogreti, de bi zanaprej z veči vnemo svojim nesrečnim bratam
ljubezen skazovali. Ne bili bi podobni kraljevimu služabniku,
ki je iz ječe rešen egiptovskiga Jožefa pozabil, ampak, kakor
usmiljeni Samarijan bi hiteli nesrečnim bratam in sestram na po¬
moč; ljubezen bi nas k njim gnala in vedno z njimi združene
ohranila.

III. Ako nas pa ljubezen do Boga in do bližnjiga ne spod¬
bode še dosti k usmiljenju do ranjkih, naj stori to saj ljubezen
do samih sebe. Lastni prid, lastni dobiček je nar močneji nagib
pri vsakim delu. Pomislimo pa, kako velik dobiček nam samim
prinese pomoč, ki smo jo ranjkim skazali. Ne bom govoril, koliko
mi s tim že polajšanja in tolažbe za žalostno serce zadobivamo;
ako lahko poravnamo, kar smo zoper ranjke pregrešili; popra¬
vimo, kar smo zamudili; koliko imamo priložnost, se dobrotnikam
hvaležne skazati; koliko utegnemo s svojim zgledam tudi druge k
enaki pomoči spodbuditi; le to prašam: Ali ne bo nebeški Oče
sam imel dopadajenja nad nami, ko viJi, de njegovo pervo zapo¬
ved ljubezni z veseljem spolnujemo in tem ljubezen skazujemo,
ktere on sam ljubi, in si sami pomagati ne morejo? Ali ni on sam
govoril: Bodite usmiljeni , kakor je vaš nebeški Oče usmiljen , in
nam bo torej s tako mero meril, s kakoršno smo mi drugim me¬
rili? Ali ne govori Jezus sam tolažbe polnih besedi: Kar ste dru~
girn storili, ste meni storili. Zveličani so usmiljeni, ker usmi¬
ljenje bodo dosegli.  Ali si pa ne želimo Božje prijaznosti, nebe-
škiga plačila? — Kakor Boga, tako sipa tudi taki kristjani rešene
duše za prijatle store, ktere se bodo svojim dobrotnikam gotovo
hvaležne skazale. One ne bodo, kakor Faraonov služabnik svojih
dobrotnikov pozabile, ampak za njih srečo in zveličanje prosile.
Že zdaj pred rešenjem prosijo Boga za svoje dobrotnike, in ker
jih Bog ljubi, tudi njih prošnje zavergel ne bo. Saj sta tudi v stari
zavezi Jeremija in veliki duhoven Onija prosila za svoje žive brate,
preden sta Boga vživala. Še bolj bodo pa duše prosile, ko pridejo
pred obličje Božje. Ali pa nam ta pomoč ni potrebna in doželena že v
nevarnostih tega življenja, ali nam ne bo v posebno tolažbo v nar veči
nevarnosti zadnje ure? — Ako pa tudi po sinerti ne bomo najdeni brez
iKadeža, in bomo pomoči potrebovali, ter si usmiljene ljubezni želeli;

1219

kdo bo bolj pripravljen, kdo bo bolj z veseljem storil in ljubezen
skazal, kakor te, kterim smo mi ljubezen in pomoč skazovali? Kdo
tudi več zamore pri pravičnim Bogu, kakor one, ki so v ljubezni
in gnadi Božji? Ko je Jonatan Filistejce premagal, in s tim Izraelce
rešil, je bil vender od svojiga očeta Savla k smerti obsojen, ker
je zoper njegovo povelje malo medu pokusil. Ali vse ljudstvo
je stopilo pred kralja in reklo: Ali bo Jonatan umeri, ki je toliko
storil za odrešenje Izraelcev?  Tako bodo tudi rešene duše pred
nebeškim kraljem govorile za te, ki so jim v rešenje pomagali: Ne

pripusti, o Gospod, de bi ti hudo terpeli, ki so nas iz terpljenja
rešili; saj ljubezen pokrije veliko število grehov. In še bolj, kakor
Savel, bo Bog uslišal take in enake prošnje. — Tudi bodo po
nauku sv. Avguština molitve in daritve za inertve zlasti tistim
pomagale, ki so sami v življenji ljubezen skazovali; in to so tisti,
ki so sami za druge molili, in pristavi: Bog sam bo skerbel, de
taki, ki je v življenji veliko za duše v vicah storil, po smerti,
ako bo treba obilniši pomoč doseže, kakor drugi. Tudi v tem
velja namreč: Kakor kdo seje, tako bo žel; kdor obilno seje, bo
tudi obilno žel. Blagor torej nam, ako si s pomočjo dušam v
vicah skazano nabiramo nar boljših prijatlov v dan jeze, sile in
potrebe!

Ako tedaj hočemo svoj lastni prid, ako hočemo Boga imeti
usmiljeniga Sodnika, skazujmo sami usmiljenje; ako hočemo pri¬
jatlov pri Bogu zadobiti in tudi priprošnje vernih deležni biti; o
ne pozabimo svojih mertvih bratov, in ako našiga terdiga serca
nič druziga ne omeči, naj nas priganja saj lastni dobiček, lastna
ljubezen; saj nam bo stoterno povernjeno, kar smo za nje storili.
Velik dobiček je za nje, še veči bo za nas; in res je misel za
mertve moliti ne le sveta, ampak tudi zveličavna, koristna.

Vidili smo tedaj, kako nas trojna ljubezen veže, dušam v
vicah pomagati; ljubezen do Boga, ker jih On sam ljubi in jih
hoče k sebi v večno srečo vzeti; ljubezen do bližnjiga,ne le, ker
je vsak naš bliženj, ampak še zlasti, ker smo z njimi v posebni
zavezi, ker so naše pomoči pred vsimi potrebni, ker si v hudim
terpljenji same pomagati ne morejo in jim bo naša pomoč gotovo
in v veliko srečo pomagala; ljubezen do samiga sebe, ker si s
tem delamo Boga usmiljeniga, ranjke pa za prijatle. Ode bi pač
Bog hotel užgati v sercih vernih ogenj goreče ljubezni, te nebe¬
ške hčere, ki veže ta in uni svet, stvari in Stvarnika med seboj j

22  O

ljubezni, ki je poglavitna zapoved sv. vere, in vsim našim dobrini
delam še le pravo vrednost daje; ljubezni, ki tudi ranjkih ne po¬
zabi in jim v njih sili voljno na pomoč hiti; ljubezni, ki nikdar ne
neha, in edina pelje v rajsko veselje! Priserčno Te torej prosimo,
Oče ljubezni, od kteriga pride vsak dober dar, užgi, ohrani in
pomnoži v nas ta ogenj sv. ljubezni, de jo bomo do tebe in do
ranjkih vedno imeli, in tako za se in za ranjke pri tebi pomoč in
usmiljenje zadobili I Oče usmiljenja, dober Oče svojih otrok! vzemi
za dobro naše prošnje, ki jih dans in vsak dan k Tebi pošiljamo;
prizanesi jim, prizanesi jim, saj so tvoji otroci, odrešeni po tvojim
Sinu! Gospod, usliši naše prošnje, dopolni njih želje, in daj jim
večni mir in pokoj, ter večna luč naj jim sveti! Amen. A. C.

Tri in dvajseto nedeljo po binkoštih.

Zahvaljena nedelja.

„Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi je dal ? 44

Psalm. 115, 12.

Darovanje svojiga serca v zahvalno daritev.

w  v  *

JMfcadar mašnik pri sv. maši Jezusovo presveto Rešnje Telo
zavžije, in potem na tihim sam pri sebi premišljuje veliko gnado, de
je vsak dan tako srečen Jezusa zavžili, pa tudi pomisli, de take
gnade vreden ni; se globoko pred Jezusovo presveto Rešnjo Kervjo
priklone, vstane, in te besede svetiga pisma izgovori: Kaj bom
povernil Gospodu za vse , kar mi je dal?

Preljubeznjivi! mi danes tako rekoč na sklepu tekočiga leta
stojimo, — žalostne polja, ovelo listje, ki je še pred kratkim zeleno
na drevji šumljalo, in danes rumeno pod nogami šumi, — vse, vse nam
oznanuje, de bo že skoraj to leto od nas slovo vzelo; in lepo je
za nas, de smo se danes skupaj zbrali, za vse dobrote celiga
Jeta Bogu zahvalit se, In zdi se mi, če danes v pretečene dni

22 i

tega leta nazaj pogledamo, in vidimo, kako smo vsaki ljubi dan
tako srečni bili, od Boga, našiga Očeta, potreben kos kruha pre¬
jeti, de smo tako srečni bili, morebiti še veliko zdravih, veselih,
srečnih dni doživeti; zraven pa pomislimo, de mi vsiga tega za-
služli nismo, de celo takih gnad še vredni nismo bili: se mi zdi,
de se bomo tudi mi danes pred obličjem večniga Boga, tukaj pri¬
čujočima , globoko priklonili, in z mašnikam pred altarjem globoko
zdihnili: Kaj pa ti bom povernil, o Gospodi za vse, kar si mi
to leto dal?

lles, ljubi Bog! kaj hočem jaz tebi poverniti? jaz, grešna
stvar, tebi svojimu stvarniku; jaz nečisti prah in pepel tebi ne-
skončnimu; jaz, ki sim bolj reven pred teboj, kakor berač pred
cesarjem? In dokler sam pri sebi premišljujem , kaj bi tebi, o Bog!
v zahvalo dal, zaslišim tvoj glas, ki mi po sv. pismu govori: Moj
sin, daruj mi serce svoje.  Preg. 23, 26.  O, moje serce tedaj
hočeš, ti moj Bog! ti Jezus, mojiga serca kralj! O, saj ti ga
dam rad in z veseljem, celiga, in si nič ne prideržujem; ali bojim
se, de ti dopadlo ne bo. Zakaj moje serce je tako slabo in po¬
svetno, tako pregrešno in nečisto, de se bojim, če ga na tvoj
altar, o Jezus! danes položim, in tebi darujem, de boš v pravični
jezi mene in moj dar spred svojiga obličja zavergel. In vender,
ako ravno tudi ti, o Jezus! moje slabo serce poznaš, zaslišim v
drugo tvoje besede glas: Moj sin, daruj mi svoje serce.  — O ti
ponižni Jezus! tedaj si tudi z mojim slabim sercam zadovoljin?
Vzemi ga torej, vzemi ga! —

Alj, preljubi poslušavci! kaj slabiga Jezusu, našimu dobrot¬
niku darovati — kaj ne — bi se vender ne spodobilo? Darujmo
mu torej danes, ob zahvaljeni nedelji prav lepo, prav čisto serce.
In ravno, kakšno serce Jezusu darovati , de mu bo v resnici do¬
padlo, to resnico danes vašimu sercu globoko priporočiti ielim,
— jaz, ki bi tudi rad danes svoje serce Jezusu dal. — Vsaka
besedica pa naj bo danes govorjena v čast in hvalo Jezusovigain
Marijniga serca.

I.

1. Smo slišali, preljubeznjivi! de nam Jezus vsim danes te
besede sv. pisma prijazno nasproti kliče : Moj sin, daruj mi svoje
serce.  In če jaz zdaj v pretečeno leto nazaj pogledam, najdem

222

nar poprej, de je bilo moje serce dlozdaj svojoglavno, prevzetno
serce, in takšniga serca jaz danes Jezusu v zahvalni dar pri¬
nesti ne smem; vem jaz, ponižni Jezus bi moje prevzetno serce
zavergel. — Jaz najdem, kolikokrat sim morebiti k mizi sedel in
od mize vstal, de sim čisto mlačno, le iz navade molil, in de
nisim prav ponižno spoznal, de je nebeški Oče tisti, ki mi je mizo
pogernil, de je Jezus tisti, ki mi je jed požegnal; ali pa morebiti
nisim čisto nič molil, morebiti me je bilo sram pri mizi moliti.
Najdem, kolikokrat sim po srečnim dnevu spati šel, in se nisim
spomnil, de bi bil ponižno pred tebe, o Bog, pokleknil, in tebe za
darovavca vsiga dobriga spoznal; — me je bilo morebiti še po¬
klekniti sram; najdem, de sim tolikrat zdrav v jutro vstal, in
do Boga nobene hvaležnosti nisim imel. Najdem, kako sim rad
slišal, de so me ljudje pohvalili, in nisim bil ponižen, de bi bil
vse dobro, kar imam, kar sim storil, gnadi Božji pripisal; najdem,
kako pa mi je težko bilo, če sim bil zaničevan, po krivim dolžen,
in nisim ponižno spoznal, de sim zavolj svojih grehov še večiga
poniževanja vreden. — Sploh najdem, de sim se pretečeno leto ob¬
našal, kakor de bi bil jaz sam svoj gospod, kakor de bi bilo moje
lastno vse, kar imam; kakor de bi bil Bog dolžan, mene preži viti.
In tako najdem jaz, ob kratkim reči, de je bilo moje serce pre¬
tečeno leto prevzetno serce. In saj jaz si tako sam pri sebi mi¬
slim, dokler še moje serce na sebe kaj porajta, sebe kaj
obrajta; dokler za vse dobro, kar sim in kar imam, le Bogu
hvale ne da, in dokler le greha samiga sebi ne pripisuje, de tako
dolgo je škoda misliti, de bi moje serce ponižnimu Jezusu do-
padlo. — In tako je, o moj Jezus! pervo, kar jaz danes v zahva¬
ljeno nedeljo sklenem; de od danes zanaprej vsi prevzetnosti slovo
dam; in čisto ponižno serce v zahvalni dar tebi, o Jezus! na altar
položim. To je, danes za naprej bom spoznal jaz, de sim jaz golo
nič, revna, uboga stvar, in de sim vse, kar sim, le iz gnade in
milosti božje; in te prosim, o Jezus! de mi tako ponižno serce
noter do zadnje ure ohraniš.

2. Če  dalje nazaj pogledam v pretečeno leto, najdem, o
moj Bog! de je bilo moje serce dozdaj posvetno, le v posvetno
veselje zamišljeno serce. Najdem, kako si ti meni, o Bog! vsak
dan dober bil, kako si me ljubil; — kako pa sim jaz vsaki dan
tako hudoben bil, in še tebe žalil. — Najdem, de sim more¬
biti pretečeno leto clo z velikimi smertnimi grehi tvojo ljubezen

223

in gnado, o Bog! zapravil — morebiti z napuham, z ošabnostjo-, z
lakomnostjo, s krivico, z nečistostjo, s požrešnostjo, pijanostjo,
jezo, kletvijo, sovraštv&m; — in sim bil tako posveten, tako le v to
zemljo zamišljen, de, ako ravno si ti, o Bog! meni tako dober bil,
me vender vsi ti veliki, ti smertni grehi niso nič gre Vati, — še
nisim celo mislil .na nje — se jih morebiti še spovedal ne; —sim
živel več mescov, morebiti celo leto v tih velikih grehih, in je
bila moja božična in velikonočna spoved prazna in zastonj. — Ali
če si me ti, o Bog! obvaroval, de nisim tako nesrečen bil, de bi
te bil s smertnimi grehi razžalil, saj to mi danes, ko vse dobrote
celiga leta premišljujem, saj to mi danes moje serce glasno pravi,
de te nisim, o Jezus! tako goreče ljubil, kakor bi te bil lahko
ljubil; de nisim iz hvaležnosti in ljubezni do tebe toliko dobriga
storil, kakor bi bil lahko storil; in tako sim v posvetno zamišljen,
de me tudi ta moja mlačnost skoz Celo leto ni nič grevala. — Ali
toliko bolj me danes, o Jezus! vsi grehi pretečeriiga leta in celiga
mojiga življenja grevajo, in mi je bolj žal, de sim jih storil, ka¬
kor de bi bil vse svoje premoženje zgubil; in zato je drugo, kar
jaz danas v zahvaljeno nedeljo sklenem, de temu po-svetnimu živ¬
ljenju slovo dam; in moj drugi dar, kteriga, o Jezus! tebi v za¬
hvalo danes na altar položim, je: moje zgrevano serce. To je: vsi
moji grehi, s klerimi sim jaz nehvaležni, posvetni človek, tvoje
serce, o Jezus! razžalil, vsi ti grehi me danes, in me bojo noter
do smerti tako grevali, de bi raji umeri, kakor en sam greh le
eno samokrat še ponovil; in te prosim, o Jezus! ohrani mi moje
zgrevano serce noter do moje zadnje ure.

3. Ce smo pa morebiti res, kar Bog varuj! tako neskončno
nesrečni bili, de smo‘pretečeno leto tudi s smertnimi grehi Jezu¬
sovo serce žalili, in He se po svojih spovedih nič poboljšali nismo,
najdemo, de je bilo po tem takim skoz celo leto, in je še danes
naše serce, grešno, nečisto, od Boga zaverženo serce; in, Bog
nas varuj ! de bi mi danes tako nečisto serce Jezusu v zahvalni
dar prinesli. — Zato je tretje, kar jaz danes v zahvaljeno nedeljo
sklenem, de precej danes vsimu grehu slovo dam — vsimu invsa-
kimu grehu brez razločka; — in je tretji dar, kteriga danes, o Je¬
zusi tebi v zahvalo na altar položim: moje čisto, v tvoji presveti
kervi oprano serce. To je: še danes —- in če to ne more biti —
se ta teden ali saj danes teden moj smertni greh mora proč biti, proč
od mojiga serca, hočem se ga spovedati odkritoserčno, zgrevano,

224

nočem več v smertnlm grehu, kakor tvoj sovražnik pred tebe, o
Jezus! priti; in če danes ne morem, ti bom danes teden na altar
položil svoje čisto, od vsiga greha oprano serce; in te prosim, o
Jezus! de mi potem moje čisto serce noter do zadnje ure brez
vsiga madeža ohraniš!

II.

Sicer mislim, de bo naš trojni dar, kteriga smo zdaj na altar
položili, naše ponižno — skesano — in čisto serce brez dvombe
Jezusu dopadlo ; ali, preljubeznjivi! jaz bi rad, de bi bila danes
naša zahvaljena nedelja taka, de bo Bog Oče, de bo naš Jezus
mogel z veseljem na nas pogledati. In zato grem še naprej, in
bom z vami, ljubi poslušavci! še dalje premislil, kakšno serce bi
še Jezusu na altar položili, de bi mu naš dar res zares dopadel.

4. Če jaz danes, ko vse dobrote, ktere mi je Bog, in moj
Jezus skazal, premišljujem, če pogledam na Jezusa, zagledam na
njegovi glavi ternjevo krono, in če kako podobo od Jezusoviga
serca imam, vidim, de je tudi njegovo serce s tako bodečo ter¬
njevo krono ovito. Če pa jaz zdaj v pretečeno leto pogledam,
najdem, kako je pa moje serce le po veselji in po veselji hrepe¬
nelo, in ni hotlo od ternja nič vediti, in če me je le en tern
zbodel, sim že povsod tožil, tolažila iskal, in sim bil nevoljin. In
tega ravno me je danes sram, de ti, o Jezus, moj učenik, ternjevo
krono nosiš, jaz pa, tvoj učenec, hočem brez vsiga ternja, še le
v veselji, v sreči živeti. In zato pristopim danes k tebi, o Jezus!
in ti ternjevo krono z glave vzamem, in jo na svojo glavo polo¬
žim; in ti ternjevo krono od tvojiga serca odvijem, in jo okoli in
okoli svojiga serca ovijem. Ne tvoji ponižni glavi, ampak moji
visoki glavi; ne tvojimu nedolžnimu sercu, ampak mojimu grešnimu
sercu se ternjeva krona spodobi. Zato je četerto, kar danes v za¬
hvaljeno nedeljo sklenem, de vsimu, posebno vsimu če le kolikaj
grešnimu veselju slovo dam; in je moj četerti dar, kteriga danes,
pred Jezusa v zahvalo na altar položim: moje s ternjem kronano
serce, to je: nočem več, ne maram več za posvetno, nečimerno
veselje, ktero mine, ktero neha, in mora nehati, ne maram več
zanj; in si izvolim za prihodnje leto ternje zaničevanja, ternje po¬
niževanja, ternje grevenge, ternje solz, ternje žalosti, ktero ternje
sim zavolj svojih grehov že davno zaslužil; in to ternje danes
okoli in okoli serca terdo ovijem; in te prosim, o Jezus! de mi
moje s ternjem kronano serce noter do moje zadnje ure ohraniš.

225

5. Ce na podobo Jezusoviga serca pogledam, vidim v Je¬
zusovo serce križ zasajen; če pa zdaj tudi v pretečeno leto nazaj
pogledam, vidim, kako de se je moje serce vsakiga križa balo;
nar manjši križ — in žeje bil za moje rame pretežek; in sim želel
zmeraj le veči sreče, in nisim bil nikdar Bogu prav hvaležen,
nikdar zadovoljin s tem, kar mi je dal, ampak sim hotel zmeraj
le več in več — le dobro; le križa pa ne. In tako meje spet da¬
nes sram, o Jezus! de ti, moj kralj, težek križ nosiš; jaz pa, tvoj
služabnik, želim brez vsiga križa živeti. Zato pristopim danes k
tebi, o Jezus! in ti iz tvojiga serca križ izderem, in ga glo¬
boko v svoje serce zasadim; ne tvojimu nedolžnimu sercu, ampak
mojimu grešnimu sercu se križ spodobi. — In tako je peto, kar
danes v zahvaljeno nedeljo sklenem, de vsi želji po stanovitni
časni sreči slovo dam; in moj peti dar, kteriga danes v zahvalo
za vse prejete dobrote na altar položim, je moje križano serce;
to je: spoznam jaz, de zavolj svojih grehov nisim žegna Božjiga
vreden, ampak de sim že zdavnej šibo zaslužil; jaz se za pri¬
hodnje leto nobeniga, — nobeniga križa ne ustrašim; zares, o Bog!
še prosim te za en križ, kakoršen veš, de je za mene nar boljši;
jaz nočem brez križa živeti; sram bi me bilo, de bi jaz brez križa
za teboj, o Jezus! hodil, dokler ti težek križ na nedolžnih ramah
zavolj mene imaš. In tako ti darujem, o Jezus ! svoj peti dar, darujem
ti svoje križano serce; in te prosim, de me nikdar več brez križa
živeti ne pustiš, ampak, de mi moje križano serce noter do moje
zadnje ure ohraniš.

6. Ino če še enkrat na podobo Jezusoviga serca pogledam,
vidim, de iz njegoviga serca ogenj gori, plamen goreče ljubezni
do mene. Ce pa jaz zdaj tudi nazaj v pretečeno leto pogledam,
vidim, kako pa je bilo moje serce vse merzlo, ledeno, — je le ta
svet, morebiti tudi greh ljubilo, in ni morebiti v celim letu le kar
enkrat prav živo od ljubezni do Jezusa gorelo. In tudi to mi je
danes žal, in mi je neskončno težko, me je sram zares, de Je¬
zus, moj Bog, ki mene ne potrebuje, mene revno stvar toliko ljubi;
jaz pa grešna stvar, do Jezusa, brez kteriga vender živeti ne
morem, nobene ljubezni nimam. Ne tvoje serce, o Jezus! bi
moglo od ljubezni do mene goreti, ampak meni se spodobi, de bi
moje serce od ljubezni do tebe gorelo In zato je šesto, kar
danes v zahvaljeno nedeljo sklenem, de za prihodnje leto vsi
posvetni — vsi grešni ljubezni slovo dam; in je moj šesti dar,

15

fcteriga danes v zahvalo Jezusu dam, moje od ljubezni goreče
serce. De se bo pa to zgodilo, te prosim, o Jezus! dopusti mi,
de k tvojimu sercu danes pristopim, in eno samo iskro od njego-
viga plamena vzamem; de si v svojim lastnim sercu ogenj napra¬
vim, de bo moje serce čisto, in čisto noter do smerti od ljubezni
do tebe gorelo. O de bi le tebe iz vsiga serca jaz ljubiti zamo-
gel, jaz sim potem nar bolj srečen človek na svetu! In zato te
prosim, o Jezus! de mi moje goreče serce noter do zadnje ure
ohraniš. —

Jaz mislim, preljubeznjivi! če nam vsim, kolikor nas tukaj
je, v resnici od serca gre, vse te darove Jezusu v zahvalo da¬
rovati, de bo brez vsiga dvoma naša zahvaljena nedelja Bogu
dopadla, In zato, preljubi bratje in sestre moje! pokleknite z
menoj pred obličje živiga Boga, tukaj pričujočiga, in darujte mu
dar, kteriga ste mu namenili.

Mi ti darujemo, o Jezus, pervič: ponižno serce; ti da¬
rujemo, drugič: zgrevano serce; ti darujemo, tretjič: čisto serce;
ti darujemo, četertič: s ternjem kronano serce; ti darujemo, petič:
križano serce; in ti darujemo, šestič: od ljubezni do tebe goreče
serce. Zraven tega daru pa tudi položimo na altar svojo zahvalo
za vse dobrote, ktere si nam to leto dal; in zraven te zahvale
položimo tudi svojo prošnjo: odpusti nam vse, s čimur smo te
razžalili, in nam še za prihodnje leto svoj žegen prihrani.

In tako se naj zdaj glasno po cerkvi, in noter do visokih
nebes zahvalna pesem razlega, ktero vam danes, ljubi farmani,
za zahvaljeno nedeljo podam:

Vse k tebi se, o Bog! ozera, Zdaj greva nas nehvala taka,

Potrebe svoje ti odpera;

In ti živiš vse stvari,
Predobri Oče vsih ljudi!

Pa stvar naj sliši tudi vsaka;
Prisege danes naše glas:

„]\ T e več grešit’ na večni čas!“

Oh, s čim smo koli zaslužili,

O Jezus, ti bogastvo moje!

Dobroto tvojo, Oče mili!

Naš greh je šibe vreden bil,
'l'i pa nad nas si žegen lil.

Kako bi tudi serce tvoje
Zamogel več še žaliti,
Nezmerno morje milosti!

Zato te ljubil bom do smerti,
Te ljubil, ljubil bom po smerti:

Na vekomaj želim bit’ tvoj,

O Jezus, bodi tud ti moj! Amen,

K—.

227

Štiri in dvajseto nedeljo po binkoštih.

„Kadar so ljudje spali, je prišel sovražnik in je prisejal
ljulike med pšenico. 41  Mat. 13.

Kdo je mlačin? kaj bo z mlačnim?

£a>o bi nam dano bilo pogledati v skrivno kraljestvo sata¬
novo, obljubim, de bi se nam lasje ježili, ko bi vidili hudobnih
duhov hitenje, gnanje, delanje, letanje, dirjanje sem ter tje, tru-
denje na vse strani, napenjanje vsili moči, kakor de bi se jim
silno mudilo in jim časa zmanjkovalo. Cimu je toliko delo in prid¬
nost naših priseženih sovražnikov? Zato, vse le za to, de bi jih več
zmed nas zapeljali in vekomaj nesrečne storili, ker imajo le malo
časa. ,, Hudič ima veliko gorečnost, ker on ve, de ima le še
malo časa“,  pravi sv. Janez v skrivnim razodenji.

Kaj pa ljudje počno, de bi se temu strašnimu prizadevanju
satanovimu zoperstavili? To, čez kar se današnji sv. evangeli
pritožuje: oni spijo, ko sovražnik Ijuliko seje. Ne sicer vsi, ali
silo veliko jih spi, veliko jih dremlje, veliko jih je pa tudi čisto
zbujenih, in ne de bi sovražniku nasprotovali, njivo svojiga serca
za lepo pšenico obdelovali, in stražo čuječe molitve k nji posta¬
vili; oni to njivo še sami za omotično Ijuliko pripravljajo in sejavca
ljulike brez zaderžkaali še cloz veseljem sprejemljejo. Toše godi
v njih mlačnosti  za njih dušni prid , ktera je nar bližnji prijatlica
našiga dušniga sovražnika. De bomo to silno nevarno sovražnico
svojiga zveličanja bolj spoznali in se z veči močjo zoper njo voj¬
skovali, bomo premislili: /. Kdo je mlačin , in 2. kaj l>o z mlač¬
nim.  Bog obudi gorečnost v naših sercih zoper mlačnost.

1. Kdo je mlačin?  Mlačin je, kdor je z dobro zavednostjo
tožljiv in len za Božjo čast, za delo svojiga in bližnjiga zveličanja.
Mlačni človek zzopernostjo dela, kar mora delati, in slabo obdela
kar bi zamogel dobro opraviti. Mlačin je, kdor svoje navadne molitve
brez ginjeniga serca in pobožnosti tako po tlačansko zmoli in zrožlja,
de je njegova molitev bolj podobna nespametnimu mermranju, ali ro¬
potanju, kakor pa govorjenju z Bogam, ali jih večkrat iz narmanjšiga

15 *

vzroka opusti ali tako stisne in obkrajša, de zaslužijo komej ime moli¬
tve. Mlačin je, kdor iz vnemarnosti v cerkvi  pri nar večih skrivnostih
malo več spoštovanja  ima, kakor kadar doma v svoji hiši sedi,
ali se kar nič ne ana, v hiši Božji pogovarjati in posmehovati se.
Mlačin je, komur se precej hoče zdehati in mu je zoperno, ko
kaj svetiga sliši,  in se nemara še odtegne, ko bi imel zveličavne
nauke od staršev ali od druzih poslušati in sprejeti. Mlačin je,
kdor le redkokrat v svoje serce pogleda  in ga malokdaj k Bogu
povzdigne, ki vsako še težji delo rajši opravlja, kakor de bi za
zveličanje duše kaj storil. Mlačin je, kdor suho in posvetno serce
k molitvi in v cerkev prinese in še bolj s suhim in neomečenim od
molitve vstane ali iz cerkve gre, ker, kdor se gnadi Božji omečiti
ne da, se ravno zavoljo tega še bolj zaterdi. Mlačin je, kdor
prejemanje sv. zakramentov  od časa do časa dalje odlaša,  in če
jih tudi prejme, se iz svoje dremote, iz navadnih in radovoljnih slabost
ne povzdigne. Mlačni človek se boji gorečih kristjanov  in rad čez njih
bogoljubnost godernja, si ne prizadeva boljši prihajati, od zatajevanja
samiga sebe noče kaj vediti, še manj skusiti. Mlačniga malo serce boli,
ko sliši druge ostudno preklinjati , ali sicer v pregrehah živeti,  ki so
sramotne pred ljudmi in pregrešne pred obličjem svetosti Božje.
Mlačni oče , mlačna mati se ne vnameta  k sveti gorečnosti, ko
slišita in vidita napake svojih otrok ali poslov. Mlačni gospodar
terpi napake  pod svojo streho, de bi kje maliga dobička zavoljo
dolžne ojstrosti ne zgubil; njega pač zbode, ko ga kdo razžali,
de je pa Bog v njegovi hiši ali zavoljo njegove hiše neprenehama
žaljen in de bo morebiti zavoljo njegove mlačnosti več duš veko¬
maj nesrečnih, za to se njegova mlačna duša malo zmeni! Mlač-
mmu človeku se ne pride lahko  s lepim naukam do živiga , za
to ga ni skorej tako nehvaležniga in nerodovitniga dela, kakor mlač¬
nim ljudem pridigati. Gorje pastirju pri mlačnih ovcah ! naj on tudi
koperm' od gorečnosti, ovce ostanejo lačne in žejne, hujšajo in merjd,
ker same nar boljši živež zametujejo, ki ga jim pastir ponuja. —
H Kristusu Zveličarju sveta so nekdaj bili pripeljali človeka,
ki mu je bila božjast kite skerčila in bolezen roko tako zdelala,
de se mu je bila usušilater bila neozdravljiva. Pohlevni Jezus člo¬
veku reče: »Stegni svojo roko , in jo je stegnil... in bila je
zdrava , kakor una druga.  (Mat. 13, 10.) „0 mlačni, leni, za¬
spani ljudje — pravi neki učenik — vi imate tako suho roko,
Jvtera se terdi od lenobe (v službi Božji), kerči od lakomnosti

229

In suši’ od mlačnosti." In Komeli  učenik k temu pravi: „Desnico
ima suho, kteri je ne steguje k Bogu z molitvijo, k bližnjimu z
usmiljenjem, sam k sebi z dobrimi deli, s kterimi naj bi si zaslu-
ženje in plačilo v nebesih nakladal". — O kristjan, če imaš tudi
ti suho roko svojiga serca, suho za lepo gorečnost v delih za
Božjo čast in zveličanje duše, je to hudoznamnje, hujši kakor de
bi tvoja telesna roka suha bila. Ne bose ti ozdravila, ako ne po¬
slušaš gorečiga Jezusa, ki tudi tebi kliče: „Stegni svojo roko !“
stegni jo v Božjo čast, v svojo in bližnjiga časno in večno srečo.

Mlačni človek pogosto godlernja čez dolge svete maše in pridige,
sicer pa dragi čas v dolgih praznih pogovorih gubi, v posvet¬
nih drušinah, po gostivnicah ali drugod po dve, tudi tri ure ali
še delj poseda, in če ga kdo vpraša, zakaj de toliko lepiga časa
vnemamo potrati, mu odgovori: „Kaj pa je? sej nič slabiga ne
delam“, in misli, če se le nar večih pregreh varuje, de je že vse
prav, ako tudi dobrih del ne dopernaša. Pomisli pa, če morebiti
tudi res nič slabiga ne delaš, pa vender veliko dobriga zamudiš.
Tisti hlapec,  ki mu je bil Gospod en sam talent  dal, in ga je bil
v zemljo zakopal, tudi ni pisano, de bi bil kaj slabiga delal; ali
Gospod ga je bil vender ukazal v zunanje teme vreči, kjer je jok
in škripanje z zobmi. Tudi tisto figovo drevo , ki ga je bil Go¬
spod preklel, de se je pri ti priči posušilo, ni nobeniga slabiga
sadu rodilo, ampak imelo je še le prav lepo košato perje; pa
Gospod gaje  bil za to preklel, ker ni sadu rodilo. Ni še ker-
šansko pravičen, in Bogu dopadljiv, kdor se le hudiga varuje,
ampak mora tudi dobro storiti.

Iz tega, kar je bilo dozdaj rečeno, presodi, o človek! kako
de je s teboj? ali si nagnjen v mlačnost, ali že vanjo potopljen,
ali morebiti že v nji oterpnjen? De se pa tega hudiga obvaruješ,
ali saj do časa ozdraviš, če si že nalezen, premisli, kaj bo z mlač¬
nim, če si hitro ne pomaga.

2. Kaj bo z mlačnim?  To kar z uno nesrečno njivo, ki jo
je bil sovražnik z ljuliko onegnusil, ker so ljudje spali. Skušnja-
vec, tolikanj silno goreč za pogubljenje naših duš, njegovo leno
serce, ki se noče z Božjimi darovi nasitovati, z ljuliko po¬
svetnosti pase, omoti, oslepi in tako spači, de nad svetimi
rečmi sčasama.čisto vse veselje zgubi, in po tem mu je lahka reč,
človeka v nar silniši pregrehe pogrezniti in mu poslednjič še celo
luč svete vere upihniti. Lenoba  je namreč vsih pregreh začetek ,

230

uči Duh Božji v sv. pismu. Groza me obhaja, ko Salomona  pre¬
mišljujem! Ta nedolžni mladeneč, kako goreče je on v svoji mla¬
dosti Boga za modrost prosil in jo dosegel, de človeka še zdaj v
serce zaveseli, ko od njega sliši. Pa kam je bil ta veliki in
modri kralj zašel, ko se je v lenobo in mlačnost bil podal! Skuš¬
njave nad skušnjave so na njega sule, strah Božji ga je zapustil,
bilje rop ostudnih pregreh in poslednjič malikovavec; (3. kralj. 11.)
Lej kristjan, to je grenki sad lene mlačnosti!

Čjovek v svojim življenji dve ketini snuje ali plete; ketino
dobrih in ketino hudih del. Kdor hoče srečin biti, mu je tenko
na to gledati, de se ketina njegovih dobrih del nepretergama skup
derži; za eno dobro in Bogu dopadljivo rečjo mora precej druga
nastopiti, ktera je taka, de jo Bog zarnore v bukve življenja za¬
pisati. Bog ne daj, de bi se ta lepa ketina pretergala s
kakim hudim djanjem! Kdor s svojimi dobrimi deli tako napredova,
je srečin, ker on dobro ketino dalje veže, in za slabo ketino nič
časa ne pusti. Kakor pa človek začne mlačin biti, je že skovan
poglavitni, pervi klep ali ud (rink) hude ketine; dobra ketina je
pretergana, se razleti, in rado se potlej tako godi, de se malokrat
huda ketina preterga, de bi človek dobro naprej snoval. Rajši
ketino grehov naprej plete, in to je tista ketina strahu in groze,
v ktero ga bo sejavec ljulike vklenjeniga pred sodni stol pripeljal.
Bog namreč sam žuga mlačnimu v skrivnim razodenji: Zato, „ker
nisi ne mer-zel, ne gorak , te bom izpljeval iz svojih ust 11 ;  in
spet po Jeremii preroku: „Preklet je, kdor delo Gospodovo leno
opravlja! 11  Poglej človek, v svoje serce, popravljaj, kar je po¬
pravljati in vzdigni se z močjo Božje gnade iz svoje mlačnosti.
To si pa moraš s toliko večim trudam prizadevati, ako ti je mo¬
rebiti ta napaka že vkoreninjena, zakaj neki učenik pravi, de člo¬
vek večidel taki umerje, kakoršen je v mladosti bil. Mlačni ne
misli, ali si saj k sercu ne vzame, de mu vsiga dobriga primanj¬
kuje, torej ne kliče s skesanim cestninarjem (čolnarjem): „Bog
bodi milostljiv meni grešniku !“ Vsaciga pretrese, le leniga more¬
biti ne, kar sv. Bonaventura piše, ker pravi: „Vidil sim veliko
lakomnikov , neusmiljenih kraljev, zaverženiga xenstva, celo ne¬
vernikov in malikovavcov, ki so se skesani k Bogu spreobernili ,
tresem se pa, ker nisim nikoli mlačniga kristjana vidil , de bi se
bil k Bogu obernil u .  In koliko je tacih mlačnih ljudi! Verjemite,
kristjanjcj de velikrat spovednika serce boli, ko ima mlačniga

23i

človeka pred seboj, kteri, sam seboj zadovoljin, meni, de je z
njim zunaj majhnih slabost vse prav in dobro, in nar večih pre¬
greh še omeni ne. Iz vsake njegove besede mlačni kristjan gleda,
vender si spovednik zastonj prizadeva, ga omečiti. Kolika je pa
še le nadloga s takim na smertni postelji! Človek, ves reven, ves
v greh zakopan pred vratmi smerti; pa misli ali se saj slepi, de je
vse prav, česiravno se globoko v sercu červ vesti' giblje, kteri
pa do spovedanja in še celo do resničniga obžalovanja greha mo¬
rebiti prebosti ne more, ker ga je v življenji mlačnost od tega
odvračevala ! O de bi se ne spolnovale besede sv. Bonaventura,
kteri od tacih pravi: v On umerje po tem , kakor je živel, in gre
miren v svoji slepoti in revšini skoz smertne vrata  — v pekel 11 .

Mlačni človek ne le sam v vse hudo zagazi, ampak tudi
drugim hudo nakopava. Njegovo življenje je podobno z zelenim
glenam napolnjeni mlakuži, ktera se počasi naprej vleče. Kdo bo
tako vodo pil? Če jo pije, mu več škodova, kot pomaga. Kdo bo
od mlačniga dober nauk ali zgled sprejel? Zakaj če mlačni tudi
že kaj dobriga reče ali uči, tisto večidel nič kaj ne pomaga
in ne zda, ker ne izhaja iz priserčnosti in resnice; v njegovim
lastnim življenji ni tistiga ognja do vsiga dobriga, ki je potrebin,
de bi se po njem tudi v druzih ogenj vnemal, torej tudi v njegovi
besedi ne. Kolika nesreča je torej len oče, mlačna mati za svoje
lastne otroke in deržino, pa tudi še za druge, s kterimi je v za¬
devi. Taki ne de bi ljuliko iz sere svojih otrok, poslov itd. rovali
in pleli, jo s svojim malopridnim zgledam še le zasevajo. Kolika
nesreča je mlačin višji, mlačin učenik itd. za svoje podložne in
učence, kteri s svojo mlačnostjo iskre bogoljubne gorečnosti pri
njih zatera ali jih saj ne vnema! Kako silno škodljiva in nevarna
je mlačnost pri bratih za njih brate in sestre, pri poslih za njih
tovarše, za vse, ki so z njimi in še prav posebno za otroke! V
življenji svetnikov beremo od mnozih svetnikov (p. sv. Kanciana,
sv. Marjete itd.), ki so bili v otročjih letih od svojih učenikov,
tovaršev, peslern itd. z ognjem svetosti navdihnjeni; kdo je pa v
stanu zapopasti, koliko dobrih in nedolžnih otročičev se spridi in
pogubi, ker mlačnim in malopridnim ljudem v roke pridejo? Zares
bi bilo bolje, nedolžniga otroka med leve in tigre, kakor med take
spačene ljudi pustiti. — Mlačin človek je nevaren za druge tudi,
ker se pri njem najde malo poterpežljivosti, malo prave razbor-
nosti ali preudarnosti in razumnosti za dušne reči, skorej nič go-

232

rečnosti in sv. jeze zoper greh, malo ponižnosti in skorej nič živč
keršanske ljubezni ne. Kakšen dober zgled bo tak mlakužin člo¬
vek svojimu bližnjimu in zlasti mladim ljudem dajal, pri kterih je
svetiga ognja treba, de se tudi pri njih sveti ogenj vnema. Iz
vsiga tega lahko povzamete, kristjanje, koliko težek odgovor v
dan sodbe si mlačni človek zavoljo sebe in zavoljo druzih nako-
puje. Koliko morje zamujenih dolžnost in slabo opravljenih dobrih
del se bo skupaj steklo na zadnje, kakor je pisano: „Vse njih
dela pojdejo za njimi !“

Božja modrost tako vlada, de vsak človek mora kterikrat v
svojim življenji takorekoč železne vrata skušnjav prebiti. Kdor pa
mlačno živi in se k takimu silnimu boju z gorečim življenjem in
marsikterim zatajevanjem ne pripravlja, bo ob času vojske serč-
nost zgubil in omagal, in ko ga enkrat nar hujši skušnjava v pre¬
greho pahne, bo hitro zakovan suženj greha; težko se vsak iz njega
vzdigne, še nar težji pa, kdor je mlačin in zaspan. V življenji
sv. Teodota  se nam enak žalosten padec, pa tudi častitljiva zmaga
razodeva. (Primeri: Legend. A. Stolz V.) Tri sto let po Kristu¬
sovim rojstvu je bil v mestu Anciri v mali Azii kristjan, po imenu
Viktor, zavolj sv. vere v ječi in mu je bilo odločiti, če hoče ma¬
likovati ali pa glavo dati. Njegov prijatel Teodot ga v ječi obiše
in mu serčnost daje. Na to opominovanje je res od konca vse na¬
tezanja, bolečine in peklenja stanovitno prenašal; ko bi bil pa že
imel kmalo krono marterstva zasluženo, se je nekaj omahljiviga
razodeval in prosil, naj odjenjajo, de se bo še enkrat s sodnikam
pomenil. Tako ranjeniga tedaj v ječo nazaj peljejo, kjer je pa
precej na to umeri, tako de se ne ve prav, če je v stanu odpad-
stva ali v stanu zvestobe umeri. — Sv. Teodot je imel tudi na¬
vado, trupla marternikov po noči z moriš pobirati in pokopovati;
bil je enkrat trupla sedmerih svetih devic in marternic po noči
spodobno pokopal, zavoljo česar se je pa ajdovska gospo¬
ska silno togotila. Kjer so dobili kristjana, so ga na nateznico
razpeli in silili, de naj pove, kdo je trupla odnesel. Teodot je
hotel sam sebe naznaniti, pa njegovi prijatli mu niso pustili. Vja-
mejo tudi kristjana Polihronija in ga pritiskajo, de naj pove. V
začetku je stanovitno terpel; ko mu pa s smertjo žugajo, se je
njegova stanovitnost stopila, kakor kos ledu na peči. Povedal je,
de je Teodot odnesel svete trupla in pokaže tudi mesto, kamor
jih je djal. Ta Polihroni se je bil preoblekel v kmetiško obleko

in je bil sam od sebe med nejevernike šel, zvedit, kaj počno za¬
stran kristjanov, in ta nepotrebna prederznost se je potem v toliko
slabost in omahljivost spreobernila! Teodot to zvediti, prosi pri—
jatle, de naj zanj molijo, in se je tudi sam poprej pripravljal na
ognjeno poskušnjo, ki gaje čakala, zavoljo tega seje pa tudi
potlej drugači obnašal, kakor una dva. Ni hotel bežati, ko so
mu prijatli svetovali, temuč reče jim: „Ako ste moji prijatli, poj¬
dite k sodniku in recite, de sim pred vratmi". Pred sodbo pripeljan,
že vidi tam natezno klado, ponev z žerjavico in drugo smertino
orožje. Sodnik mu je zdaj take lepe obljube delal, če se križa-
nimu Jezusu odpove, de so mu pričujoči neverniki srečo vošili k
temu. Teodot pa reče; „Kar vi od svojih bogov pripovedujete,
so tako malopridne in nesramne djanja, de so jim vaše lastne po¬
stave nasproti. Naš Gospod Jezus Kristus pa je popolnama čist,
in de je on Bog, je z obilnimi prerokovanji in nar večimi čudeži
poterjeno".

Sodnik sam od jeze na to k njemu skoči. Bil je na klado
djan, z železnimi kremplji tergan, v rane pa so mu hudiga jesiha
vlivali in jih s plamenam žgali. Potem je bil v ječo veržen in čez
pet dni pred sodnika pripeljan ter vnovič k odpadu napeljevan in
siljen. On pa reče sodniku: „Nič ne boš znašel, kar bi bilo moč¬
nejši, kakor moč mojiga Gospoda Jezusa Kristusa". Rabeljni mu
zdaj raztergajo komaj malo sprijete rane, ter razprišeno telo po
razbeljenih čepinjah valjajo, in še več hudiga mu prizadenejo. Ker
se jim pa nič ne vda, ga k smerti obsodijo in ob glavo denejo. —•

V ti le ob kratkim povedani zgodbi vidimo tri kristjane pred
ajdovskim sodnikam zavolj vere, in vsi trije so bili od konca pri¬
pravljeni za Kristusa umreti; pa le en sam, Teodot, je stanoviten
do konca ostal, druga dva, Viktor in Polihroni, sta omagala. Od
kod je to, ker vemo, de ima vsak človek toliko gnade, kolikor mu
je je potreba, de premaga hudo? Razloček je v lastnim prizade¬
vanji in v svobodni ali prosti volji človeka, ktera je sicer skrivna
reč, vender pa vemo, de je volja toliko močnejši, kolikor bolj se
poprej človek v dobrim vadi in skuša; toliko slabši pa, in ne-
zmožniši zoper hude skušnjave, kolikor bolj ona v mlačnosti in
lenobi oterpne. To vidimo nad Teodotam. Njegovo terpljenje je
bilo veliko daljši in hujši, kakor unih dveh, —ali on je že poprej
tako goreče živel, de se je njegova volja v vsirn dobrim mogla
uterditi. Teodot je imel namreč gospodarstvo, kteriga je v to oh-<

234

racal, de je pri silnim preganjanji kristjanam pomagal. Njegova
hiša je bila pribežališe vsim preganjanim; je uboge podperai,
bolnikam stregel; po ječah potaknjene in vse je budil k stanovit¬
nosti, umorjene je pokopaval, desiravno je bila smertna kazen na
to postavljena. On sam je že v mladih letih tako lepo in bogo-
Ijubno živel, se tako goreče postil, molil in vbogajme dajal,
de mu je bil Bog dar čudežev dodelil. Zlasti se je bal tudi le¬
nobe, mehkužnosti in posvetniga veselja.

Lej kristjan! sv. Teodot, v svojim življenji tolikanj serčin
in goreč, je bil goreč in junašk tudi v svoji smerti; ako bi se bila
una dva v življenji tako pripravljala, kakor Teodot, je ravno tako
gotovo, de bi bila tudi srečno zmagala. — Glej, in glej tedaj, o
človek! de te mlačnost ne posede, zakaj tudi ti boš prišel do og¬
njene poskušnje, če ne z nejeverskim sodnikam, pa s satanam, s
svetam ali celo sam seboj; ali pa si morebiti že v nji bil. Ako si ti
len, mlačin, nemaren, nič uterjen v zatajevanji samiga sebe; boj
in tresi se, de se ti bo tako godilo, kakor Viktorju inPolihroniju;
premagan boš enkrat v nar hujši poskušnji, ali pa morebiti si že,
— in premagan, oh premagan ostaneš potem morebiti za vselej!
ker v čudex bi mogel biti , ko bi kdo v gorečnosti umeri , kdor je
v mlačnosti xivel u , pravi neki učenik.

Kaj je tedaj storiti, de se ketina ne preterga, ktero človek
za nebesa plete? Pošteni sklep je storiti, de boš ob svojih časih
in sicer dosti pogosto ss. zakramente prejemal, to je življenje na-
šiga življenja — nar varniši pomoček zoper mlačnost in smertne
pregrehe. Pri molitvi bodi goreč, v cerkvi z zbranim duham in
vselej ob svojim času. Dan obračaj v pridno delo, noč v zveličavni
počitek — vse pa v Božjo čast od jutra do večera, od večera do
jutra! Bog ne daj, med svoje opravila kletvinje ali družili klafar-
skih marnov mešati! Vsak čas rajši umreti, kakor radovoljno kaj
hudiga misliti, govoriti, poslušati ali storiti; pripravljen biti, rajši
v ogenj ali v vodo iti, kakor zoper Božjo voljo kaj storiti; in
bližnjiga, če je le kako moč, od hudiga odverniti. Kar je še več
v razločnih okolišinah treba, ti bodo vest in zapovedi povedale,
ako si dobre volje. To mora biti, naj se hudo nagnjenje vije ka¬
kor koli hoče; če tudi od satana podpihovana natora obdivja, ne
pomaga nič! Ti moraš sebe z Božjo pomočjo premagati, če hočeš
zveličan biti. Satan in tvoja spačenost ti porečeta : „Sej tudi drugi
tako in tako delajo". Sv. Duh pa koj na to v sv, pismu; ^Število

235

neumnežev  (hudobnežev) je neizmerno veliko“;  ali hočeš tudi ti
tak biti? In Jezus k temu: „ Široke so vrata in'prostorna je pot ,
ktera pelje v pogubljenje , in veliko jih je, ki po nji hodijo 11, ;  —
ali hočeš tudi ti za njimi v pogubljenje?

Vse pa, kar se človeku težko zdi, bo zlajšano z gnado
Božjo; in vse kar je težkiga, terpi le malo časa. Ko bi imel pa
človek tudi do sodnjiga dne v temnicah zdihovati, roko na oglji
deržati, ali kaj druziga prav hudiga terpeti, bi bilo to sicer neiz¬
rečeno terpljenje, vender ne preveč za tisto srečno večnost, ktera
za bogoljubnim življenjem pride. Zakaj „tistimu , ki se Gospoda
boji, se bo na zadnje dobro godilo , in ob dnevu svoje smerti bo
blagrovan li , govori sv. Duh. Torej Bog daj serčnost in gorečnost
v dobrim do konca. Amen. Jeran.

-<SSS>'

Pet in dvajseto nedeljo po binkoštih.

„Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kteriga je žena
vzela, in vmesila med tripolovnike moke, de se je vse
skvasilo. 11  Mat. 13, 33.

Božje kraljestvo v nas.

3XTebeško kraljestvo imenuje Jezus v sv. evangelii velikrat
sveto vero, ktero je oznanoval, svojo cerkev, ktero je na zemlji
postavil. V dveh prilikah nam dans to kraljestvo pred oči postavi;
perva nam kaže, kako se sv. vera od zunej na široko razširja.
Kakor je ženofovo seme majhno, pa veliko drevo iz njega zraste,
tako je tudi Jezusovo delo, njegovo kraljestvo. V mali zaničevani
Galileji se je začelo; revni priprosti ribči so se ga poprijeli; uče¬
nik sam je bil zasramljivo umorjen; pa kakor zernje je pri vsta¬
jenji iz naročja zemlje prirastel in govoril: Meni je dana vsa
oblast v nebesih in na zemlji. Popred boječi učenci so bili z močjo
sv. Duha od zgorej napolnjeni, in brez pozemeljske oblasti so
serčno oznanovali Kristusa križaniga, ter so v njegovim imenu
bolne ozdravljali; in desiravno se je judovska duhovšina in go¬
sposka zoper nje vzdigovala, se jih je vender na tavžcnte popri-

236

jelo, ki so bili pripravljeni radovoljno dati premoženje in življenje.
Tako je rastlozerno Jezusoviga dela med viharjem in vročino. Nar
strašneji nevarnosti od zunaj in od znotraj so žugale to zerno po¬
končati, pa zastonj. Rastlo je in postalo mogočno drevo, pod
kterim so se ljudstva in narodi zbirali. Mogočni neverni cesarji
so hotli keršanstvo zatreti, in so zato cerkve poderali, duhovne
morili, v ječo in smert verne obsojevali; na tavžente jih je bilo
grozovitno pomorjenih. Pa kri tih stanovitnih je le omočila lepo
drevo, in njih prelite kaplje so bile seme, ki je stoteren sad do-
našalo v novih vernih. Od druge strani so verne preklinjevali, za¬
sramovali, jim gerde pregrehe natvezovali, pa vse to jih ni zmo¬
tilo; še bolj so bili sklenjeni v sv. ljubezni, še čistejši v svojim
življenji, kakor lep cvet in sad mogočniga drevesa. Od znotraj so
vstajali krivoverci, ki so sv. resnice kazili, tajili, in tudi druge
zmotiti hotli. Pa glej, keršanstvo se je pri tolikih napadih čisto
ohranilo; in ko so zmote in krivovere minule, kakor včerajšnji dan,
je drevo sv. evangelija mogočno postalo, lepo cvete, in še raste,
in očitno kaže, de je delo Božje, de ga je Božja roka zasadila
in vsih nevarnost obvarovala.

To Božje kraljestvo ima pa tudi, kakor v drugi priliki od
kvasu Jezus uči, posebno moč, notranje posamezniga človeka in
vesoljnih narodov, njih misli, besede in dela zboljšati in prenare-
diti, kakor kvas skvasi vso moko. In zares, ko druge kreg in
sovraštvo, požrešnost in nečistost, napuh in nevošljivost vse ne¬
srečne stori, v senci keršanstva srečno prebivajo zakonski v lju¬
bezni, otroci v pokoršini, podložni v zvestobi, vsi zvezani z lju¬
beznijo, kakor ena družina. Duh keršanstva je kakor dober kvas
vse napolnil, in jih krotke in poterpežljive, zmerne in čiste, usmi¬
ljene in goreče storil. Tako vidimo pred očmi dopolnjeno, kar da¬
našnji dve priliki učite od kraljestva Božjiga. O de bi pač vsi se
nepremakljivo ne le katoliške vere deržali, ampak tudi njeniga
duha se navzeli; de bivši, ki so v naročje svete cerkve, v Jezusovo
kraljestvo, sprejeti, tudi v svoje notranje, v svoje serce sprejeli
resnico in gnado Božjiga kraljestva, kmalo bi nehal vihar in vro¬
čina strast, kmalo bi zginilo veliko greha in britkost sveta, in zares
bi se podoba Božjiga kraljestva že tukej med nami pokazala, in
enkrat v nebesih dopolnila. Zato kratko pomislimo, kako mora biti
Boxje kraljestvo v nas , in naše serce, kakor kvas moko, skoz in
skoz s svojo močjo napolniti, — O Jezus, ki si nas učil moliti;

23 ?

Pridi k nam tvoje kraljestvo, uči nas to Božje kraljestvo za svoje
serce spoznati in iskati!

Ni zadosti, de je človek po sv. kerstu v Božje kraljestvo le
sprejet, de je le podučen, in se derži le vnanjih obredov katoliške
cerkve, ampak Božje kraljestvo je -znotraj v nas , uči Jezus sam;
od znotraj moramo razdjati kraljestvo ali moč greha in satana,
znotraj zaterati vse pregrešne misli in želje, poderati vse dela
teme in strast in tako kraljestvo satana vničiti; nasprot pa moramo
znotraj zasajevati svete čednosti, ljubezen in strah Božji, poniž¬
nost in krotkost; znotraj mora biti naše serce kakor lep altar, na
kterim sveti skrivnostna luč sv. vere in greje prečudna moč gnade
Božje, ter gore svitle lampice lepih čednost; znotraj mora biti
naše serce odperto moči Jezusoviga duha, in se ga navzeti, ka¬
kor moka kvasu, de nam njegov nauk pot kaže, nas njegov zgled
vodi, in nam njegovo zasluženje moč daje, de v resnici z apo-
steljnam reči smemo: Živim , pa ne živim jest , ampak Kristus
živi v meni.  Zares Kristus sam živi in kraljuje s svojo gnado v
takim sercu; on sam je Gospod takiga serca; pravi mir in ve¬
selje v sv. Duhu v njem prebiva, sv. čednosti ga kakor nebeške
hčere lepšajo, in Bog ima nad njim svoje dopadajenje; zares Božje
kraljestvo je v njem! — Ravno ta znotranja moč Božjiga kralje¬
stva pa posvečuje tudi vse besede in dela pri človeku; saj iz obilno¬
sti serca usta govore, in zato se varuje vsakteriga slabiga govor¬
jenja, rad pa govori in posluša sv. reči, z veseljem posluša Božjo
besedo, rad bere sv. bukve, vse svoje dela pa Bogu zročuje, z
Bogam začenja in končuje; spolnjenje Božje volje mu je nar veči,
edina skerb, ter po Jezusovim povelji zares iše v vsim nar po-
pred Božjiga kraljestva; in tako je po notranjim vse djanje in ne¬
hanje, vse življenje posvečeno, in kakor kvas vse dele moke pre-
kvasi, kakor solnce s svojimi žarki vse razsvetli in ogreje, tako
razodeva v vsim prečudno moč Božje kraljestvo resnice in gnade.

Ta moč kraljestva Božjiga od znotraj se je tolikrat očitno
skazala. Kaj je bila grešnica v evangelii, ktere razuzdanost je
bila očitno znana? In glej, resnica in gnada Sinu Božjiga jo na¬
vda, solzna pride k Jezusu, od obilnosti sv. ljubezni je polno
njeno serce, ki je bilo popred tolikanj z greham omadeževano.
Kaj so bili čolnarji? Za očitne grešnike so veljali, in še pečati se
drugi z njimi niso hotli; pa glej, resnica in gnada od znotrej jih

SŠ8

omeči, ter se vesele Jezusa sprejeti in vse krivice poravnati. Kaj
je bil serditi Savel? Neusmiljen sovražnik kristjanov, ki je hotel
ime Kristusovo zatreti. Pa resnica in gnada Božja ga napolni, in
je ves drugačen; tako očitno se je moč Božjiga kraljestva nad
njimi skazala, de noč in dan ni nehal za Jezusa in sv. vero neu¬
trudljivo delati; ljubezen ga je gnala, de je želel za svoje brate
tudi zaveržen biti, ko bi jih le terdovratnosti rešil; deje  hotel
vsim vse postati, de bi jih le Kristusu pridobil. Glej moč Božjiga
kraljestva v njem! Ravno tako se je pa pokazala tudi sploh pri
pervih kristjanih. Ti, ki so popred v nečistosti in nesramnosti ži¬
veli, so na enkratčisti in zderžni postali; ki so popred krivično in
lakomno po ptujim blagu hrepeneli, so zdaj svoje premoženje med
uboge razdelili; ki so bili popred polni nevošljivosti in sovraštva,
so zdaj vsi eniga serca in duha, de se sami neverniki zavzamejo
rekoč: Glejte , kako se ljubijo , in kakor bratje med seboj rav¬
najo.  To je moč kraljestva Božjiga, ki je serca ljudi ponovilo,
pregreho zaterlo, čednost oživilo, bolni človeški rod ozdravilo,
sploh obličje zemlje spremenilo. Zares kvas, ki je vse zboljšal
in z novo močjo napolnil.

Pa Božje kraljestvo te moči še ni zgubilo; vedno jo še ima,
in se kaže na dvojno vižo: na tihim pri nekterih, ki se od majhniga
njih serca poprime, ga za dobro vname in od dne od dne čedalje,
bolj posveti, de neprenehama rastejo v modrosti in gnadi Božji,
kakor se bere od nedolžnih devic in mladenčev, ktere je moč no¬
tranje gnade Božje vsiga greha obvarovala, in vselej čiste ohra¬
nila, kteri so kakor rodovitno drevo ob potoku rastli pri studencu
gnade Božje v svetih čednostih. Srečen, kdor je tako od majh¬
niga vedno v sercu ohranil Božje kraljestvo; tudi v nebeškim kra¬
ljestvu se bo veselil v rajski svitlobi nar bližej neomadežvaniga
Jagnjeta! — Pri drugih se pokaže moč Božjiga kraljestva na en¬
krat tako močno, de jih vse pretrese in ponovi, ker človeka res¬
nica in gnada Božja, za ktero mu popred ni bilo mar, in jo je
v grehu nespametno zapravil, z vso močjo poprime in mu veliko
žalost zavoljo pretečeniga, in gorečnost za prihodnje obudi. Tako
pri sv. Marjeti Kortonski. Razujzdano živi v slabi zavezi do dvaj-
setiga leta. Ko pa vidi mertviga človeka pri poti ležati, in v njem
spozna truplo tega, s kterim je v pregrešni zavezi živela: to kakor
blisk gre skoz njeno dušo; vse zapusti, vsimu se odpove, in v
ojstri pokori do konca živi, vsim živ zgled moči Božjiga kralje-

239

stva. V zmote krivoverstva in v vezi gerde pregrehe je zašel sveti
Avguštin; hud boj vstane v njem, od ene strani ga pregovarja
greh, od druge plati ga vabi čednost; med tim vojskovanjem za¬
čne enkrat britko jokati; kar zasliši glas: Vzemi in beri,  in pri
ti priči se je razsvetlilo v njegovi duši, notranji boj jenja, serce
je bilo vse spremenjeno; luč in gnada od zgorej, kraljestvo Božje
ga je napolnilo, in on postane velik učenik in svetnik. To je moč
Božjiga kraljestva, ki ga je kakor dober kvas vsiga prenaredila.
Srečen tudi ta, kogar ta glas Božji spota pregrehe nazaj prikliče,
mu serce omeči in s solzami pokore umije, ter s sv. ljubeznijo na¬
polni! Tak je kakor mertvi Lacar iz groba vstal, resnica in gnada
Božja gaje k novimu življenju obudila, kvas sv. evangelija je
njegovo serce od znotrej prenaredil! —

O de bi pač to kraljestvo Božje, za kteriga vsak dan pro¬
simo, in ktero nam je čez vse potrebno, zares tudi v naših sercih
z vso svojo močjo prebivalo! de bi posvečevalo vse naše misli in
želje, vodilo vse naše besede in dela! de bi nas močne storilo
zoper vse nevarnosti in skušnjave! Angeli Božji bi nad nami veselje
imeli, Bog sam bi v nas prebival ter nar veči mir in veselje bi že
tukej občutili! Nič bi nam nasvetu ne manjkalo; tudi vterpljenji in
v nesreči bi bili polni tolažbe in svetiga miru, zakaj Božje kraljestvo
je pravica , mir in veselje v sv. Duhu.  Bil je reven, bolan siro¬
mak, ki je pri vsim svojim terpljenji veselo prepeval; vprašan,
kako more v svojim stanu tako vesel biti, odgovori: „Pri vsim svo¬
jim telesnim terpljenji in svoji vnanji potrebi zamorem vender ved¬
no dobre volje biti; saj imam v svojim sercu svojiga Boga ££ .
Tako srečen in zadovoljin je le tak, v čigar sercu zares kralje¬
stvo Božje gnade prebiva. — Tudi nam te sreče, tega kraljestva
in bogastva v sercu nihče ne more odvzeti. „Vi mi zamorete", pravi
sv. Krizostom svojim nasprotnikam, „vse moje premoženje vzeti,
pa gnade mojiga Boga mi ne bote vzeli; zamorete me iz dežele
izgnati, pa od nebes me ne bote odločili; moje telo zamorete
umoriti, pa moje duše ne bote od Božje prijaznosti ločili.“ S takim
zaupanjem govori tak, v čigar sercu kraljestvo Božje prebiva,
ter mu že tukaj vse zlajšuje, do praviga nebeškiga kraljestva pa
upanje in pravico daje.

Res je nebeško kraljestvo, kakor sv. evangeli pravi, podobno
zakladu, ki je v njivi skrit. Kdor ga najde, z veseljem gre, ter
vs e proda, kar ima, in to njivo kupi. Kdor je tako srečen, de

£40

spozna, kak zaklad ima, ako Božje kraljestvo v njem prebiva,
vse stori in se vsiga ana, de le ta zaklad, to bogastvo ohrani.
Kakor Salomon više j ceni duha modrosti, kraljestvo gnade, kakor
vse zaklade in kraljestva tega sveta. Kakor evangeljski kupec,
ki je biserov iskal, in je drag biser najdel, gre in vse proda, kar
ima, de bi tega kupil. Kakor sv. Pavel ima vse posvetno kakor
smeti, de le Kristusa pridobi, in njegovo sladkost v sercu čuti.
Kakor ta apostelj si je svest, de ga nobena stvar ne bo ločila od
ljubezni Božje, ki je v Jezusu Kristusu. To je vrednost in moč
kraljestva gnade v človeku.

Kako pa je pri tebi s kraljestvam Božjim? Ali nisi morebiti
že v otročjih letih gnade in resnice lahkomišljeno zavergel, in si
s tim Božje kraljestvo iz serca pregnal? Morebiti tudi pozneje
nisi hotel od napčne poti odstopiti, serčne žalosti in resničniga
spreobernjenja tvoje serce še nikoli ni občutilo, ter je bilo do vsiga
lepiga opominovanja oterpnjeno. Oh tvoje serce se še nikoli ni
kvasu Božjiga kraljestva navzelo, nikoli še ni bilo prav odperto
za gnado Božjo, prav željno Božjiga duha! Kaj pa nam bo sicer
pomagalo, ako smo v Božje kraljestvo že pri sv. kerslu sprejeti,
in se kristjane imenujemo, duha Kristusoviga pa nimamo in ne
išemo ? Oh na tavžente Judov je bilo na telesu obrezanih, ne pa
na sercu, in zato so bili od Gospoda zaverženi; na tavžente jih je
šlo v pušavo za svetlim oblakam, ki jim je pot kazal, pa vender
niso šli v obljubljeno deželo. Veliko jih je tudi s Kristusovim ime-
nam zaznamovanih, pa v sercu nimajo kraljestva gnade Božje.
Veliko jih veruje in kliče: Gospod, Gospod! pa njih vera je meri¬
va, ter volje Gospodove ne spolnujejo. Oni so kakor suhe veje
na drevesu, ki ne zelene in sadu ne obrode, kakor mertvi udje,
ki nimajo življenja. V njih sercu ne sveti solnce Božjiga kralje¬
stva, ampak tema pregrehe in gnusobe v njem prebiva.

Morebiti misliš, deje za Božje kraljestvo že zadosti, de se velikih
pregreh varuješ, de nisi krivici, nečistosti, nezmernosti vdan. — Bes
je dolžnost in treba se velikih ostudnih grehov varovati, pa to za
kristjana, kterimu mora za kraljestvo gnade Božje v sercu skerb
biti, še ni dovelj in je clo nevarno. Ni zadosti namreč, se le hu~
diga varovati, treba je tudi dobro storiti. Nič ni hudiga storil
leni hlapec, le dobro storiti je zanemaril, in Gospod ga je ukazal
vreči v vnanjo temo; prazno je stalo figovo drevo, in Gospod ga
je preklel, ker sadu ni imelo. Nevarno je to, ker se človek misli

241

brez greha in je seboj zadovoljin, zato'ne išejn ne* želi veči po¬
polnosti; ime ima, de živi, pa je mertev; vse uneme mu manjka,
ter ni merzel, ne gorak, in stim očitno kaže, de Božje kraljestvo
še ni njegoviga serca napolnilo. De bo to kraljestvo Božje zares
v tebi, moraš v resnici in iz vsiga serca se Boga bati in ga lju¬
biti, in v tim strahu in v ti ljubezni ne le ene ali druge reči, am¬
pak vsiga se ogibati, kar je Bogu zoperno, ne le ene ali druge
postave dopolniti, ampak vse, ktere vera uči; ne le velikiga greha
se varovati, ampak vsiga, kar je nepopolnama; ne le očitno hudob-
niga iz serca spraviti, ampak tudi manjših madežev čedalje se bolj
očiševati. Tako bi se kraljestvo Božje v tvojim sercu s svojo pre¬
čudno močjo pokazalo, in v njem prebivalo.

Morebiti pa staviš kraljestvo Božje le v zgolj vnanje reči, de
moliš, de poslušaš resnice in zgodbe iz Jezusoviga življenja, de
v cerkev k službi Božji hodiš, sv. zakramente prejemaš. — Prav
je, ako moliš, in v molitvi sv. občutljeje svojiga serca razodevaš;
ako pa serce za to ne ve, kar z ustmi govoriš, ako te molitev ne
boljša v zaderžanji, ako v djanji nasprot ravnaš, je molitev le
prazna beseda, laž; inBožjiga kraljestva še ni v tebi. To zadobiti,
se pri molitvi z zaupanjem k Bogu oberni, popolnama njemu zroči
in ž njim skleni. — Prav in potrebno je, poslušati sv. resnice in
zgodbe iz Jezusoviga življenja in terpljenja; pa to še ni zadosti
in vse. Sv. resnice moraš sprejeti z vsim spoštovanjem, kakor
besedo živiga Boga, in kakor dobriga kvasu se jih mora navzeti
tvoje serce in djanje. Pri zgodbah Jezusoviga življenja moraš na
se vzeti tudi duha tega, kije  vse zapustil, podobo hlapca na se
vzel in do smerti pokoren bil; od ljubezni se ti mora serce ogreti
do Njega, ki je iz ljubezni do nas svoje življenje dal. — Prav je
in dolžnost, k očitni službi Božji hoditi, ker se tukej sv. skriv¬
nosti obhajajo, nas vse Boga opomni, od zemlje proti nebesam
povzdigne, ker si je Bog sam kraje izvolil, de se združeni okrog
njega zbiramo. Ako pa hodiš k službi Božji le iz navade, zavoljo
ljudi, poln posvetnih misel, še Božjiga kraljestva ni v tebi. Ako
tega išeš, pridi s pripravnim sercam, pomisli: zakaj si prišel, kaj
se tukej godi, in s čolnarjem kliči: Gospod bodi meni ubogimu
grešniku milostljiv! — Prav in lepo je, sv. zakramente večkrat
prejemati; ako pa merzel prideš in merzel odstopiš, gnada Božja
še ni kakor kvas tvojiga serca zboljšala. De Božje kraljestvo v
te pride in nar sv. Zakrament s pridam prejmeš, z očmi vere glej

16

Jezusa pričujočiga; glej ga v duhu, ki ie ravno hoče žegnati m
objeti; glej ga v duhu, kako on z eno roko mertve k življenju
obuduje, z drugo jed neumerjočnosti deli in govori: Jest sim vsta¬
jenje in življenje, kdor moje meso je, bo živel vekomaj;  svoje
serce mu nasprot ponudi in daruj, de ga on popolnama v last vza¬
me in s svojim sv. Duham napolni. Tako bo z nar sv. Zakramen-
tam Božje kraljestvo kakor dober kvas tvoje serce ponovilo.

Ali pa je res tako Božje kraljestvo pri nas? Ako sebe in
druge pomislimo, je pač v nas in med nami še malo tega duha in
moči Jezusove vere. Keršanstvo je deleč po svetu razširjeno,
kakor mogočno drevo, pod čigar senco tudi mi prebivamo, pa v
sercih vernih je še malo njegove moči; veliko se jih imenuje kri¬
stjane, in z besedo kličejo : Pridi k nam tvoje kraljestvo, pa Jemalo,
malo jih v djanji to pokaže, in v sercu Božje kraljestvo ohrani.
Oh, toliko se jih da spriditi od posvetniga duha in peklenske moči,
deje  njih serce tako rekoč živo gnjezdo gerdih pregreh, tako
malo pa jih sprejme kraljestvo gnade in resnice v svoje serce! O
Božji Zveličar, ki učiš: Hite nar popred Božjiga kraljestva in
njegove pravice,  ki praviš: Prejmite sv. Duha , ponovi tudi ti naše
serca in napolni jih s sv. Duham, de vanje pride kraljestvo Božje,
za ktero si nas moliti učil!

Sami pa po opominovanji sv. Pavla postergajmo stari kvas pre¬
grehe, de bomo novo testo. Verzimo od sebe dela teme in oblecimo
orožje luči; to jepervo, de kraljestvo Božje k nam pride, zakaj luč
in tema, duh Božji in duh pregrehe ne moreta skupej biti. Drugič,
pogosto povzdignimo svoje želje k Bogu, ker te želje nas hude k veči
gorečnosti, množe v nas moč za svete čednosti, in nas pripravne store
za sprejemo gnade Božje; srečen, kdor poln tih želja skerbno vpraša:
Gospod, kaj hočeš, de storim? Tretjič, varujmo se čedalje bolj
malih grehov, ki so poglaviten zaderžek kraljestva Božjiga v nas,
njegovo moč v nas zmanjšujejo, gnadi Božji vrata zaperajo, ve-
čim greham pa odperajo. Iz majhniga zerna tudi veliko drevo
izraste; malo slabiga kvasu tudi veliko dobre moke spridi. Zadnjič
pa neprenehama išimo in prosimo noviga duha, in se ne dajmo
ostrašiti nobenim težavam; zakaj nebeško kraljestvo silo terpi ,
pravi Kristus, in le silni ga bodo dosegli; nihče ne bo kronan ,
ako se ni prav vojskoval.  Sedem sovražnikov so mogli Izraelci
premagati, preden so šli v obljubljeno deželo; več kakor sedem so¬
vražnikov in skušnjav moraš tudi ti premagati, preden moč Bož-

843

jiga kraljestva v tvojeserce pride. Res je od začetka to delo
težko in britko, pa nikar ne nehaj in ne obupaj; vse zamoremo v
njem , ki nas poterjuje.  Tudi ni naenkrat končano; kakor skva-
šenje moke časa potrebuje, in dostikrat dolg boj vstane, ter le
po velikim trudu moč in gnada Božja v sercu oblast dobi. Zato
si prizadevaj neprenehama; hudo nas neprenehama vabi in slepi,
zato mora trud za notranje ponovljenje serca neprenehama biti;
nihče , ki za drevo prime, pa se nazaj ozera , ni pripraven
za Božje kraljestvo,  govori Jezus;in spet: Med tim , ko soljudje
spali , je prišel sovražnik ter zasejal ljulike med pšenico.  Tudi
to delo na tim svetu nikoli ni dokončano; zakaj nasprotni sovraž¬
nik nikdar ne počiva; zunej tega pa ima Božje kraljestvo v sebi
toliko moč, de nihče ne more reči, de je njegovo serce vse spre¬
jelo, in nas uči toliko obilnost sv. čednost, de nikdar nobeden
reči ne more, de bi višeji stopinje doseči ne mogel, in kdor bi
rekel: zadosti je, bi že grešil. Zakaj vender smo pa mi tako
merzli in hitro zadovoljni? zakaj se tako hitro utrudimo v ti
skerbi za Božje kraljestvo? O Gospod, ki si svojiga Duha in
življenje poslal tudi v mertve kosti, oživi tudi naše serca za svoje
kraljestvo, in daj nam svojiga dobriga Duha, ki te zanj prosimo
vsak dan, rekoč: Pridi k nam tvoje kraljestvo!  Ti, ki si svoje
kraljestvo tudi od zunaj mogočno storil, stori ga mogočniga tudi
znotraj v našim sercu, de bo po njem, kakor po močnim kvasu,
za novo življenje obujeno, in de po tim kraljestvu gnade zadobimo
enkrat večno kraljestvo tam, kjer ti živiš in kraljuješ vekomej!
Amen. C.

16 *

244

Šest in dvajseto

in

poslednjo nedeljo po binkoštih.

„Kadar bote vidili gnusobo razdjanja, prerokovano od
Daniela preroka, stati na svetim mestu; tedaj naj,
kteri so v Judeji, beže na gore.“ Mat. 24, 15.

Ort smeriniga greha.

J^vojno prerokovanje obsega današnji sv. evangeii: pervo
zadeva Jeruzalemsko mesto in sodbo čežnj, drugo konec sveta in
vesoljno sodbo. Lepo je bilo Jeruzalemsko mesto, in čez vse lep
njegov tempel, de se ga ni bilo moč nagledati; pa Jezus prero¬
kuje, de bo vse tako razdjano, de kamen na kamnu ne bo ostal,
kakor je že prerok Daniel več sto let popred prerokoval. Grozna
bo takrat, pravi Jezus, gnusoba hudobije clo na sv. mestu; pa
strašna bo tudi sodba in stiska, ki bo čez mesto prišla, kakoršne
še ni bilo od začetka sveta. Kar je Jezus tukej kratko pred svojo
smerljo napovedal, se je sedem in trideset let potem dopolnilo.
Terdovratni Judje so mero svojih pregreh napolnili, pravične pre¬
ganjali in morili, clo sv. tempel oskrunili. Zato pošlje Bog v pra¬
vično sodbo čez slepo mesto grozovitne Rimske vojšake, in od
silne vojske, strašne kuge in hude lakote jih na tavžente in tav-
žente terdovratnih Judov nesrečno smert stori, drugi so bili vsuž-
nost prodani, mesto s teinpelnam vred pa je bilo po Jezusovih
besedah do tal razdjano, in njegove razvaline poterdijo resnico
Jezusovih besed.

Kakor je pa Zveličar konec Jeruzalemskiga mesta napovedal,
tako je tudi prerokoval konec in čudno spremenjenje sveta, in
sodbo, ki bo sklenjena čez vesoljni svet. Ko bo od ene strani
Število zvoljenih dopolnjeno, od druge pa zapeljivost in hudobija
sveta do verha prikipela, bo Božja vsigamogočna roka, ki je vse
iz nič naredila, tudi podobo sveta spremenila; solnce bo svojo
svetlobo zgubilo, in vse nebeške moči se bodo gibale; Sin človekov

246

bo prišel z znamnjem sv. križa, obdan od veliko angelov; zemlja
pa bo svoje mertve dala, in vsi, pravični in hudobni, se bodo
zbrali pred pravičnim Sodnikam. Gorje grešnikam takrat! zastonj
bodo klicali: Gore! padite na nas; hribi! pokrite nas; njih konec
bo žalosten in večno nesrečen. Ni se pa bati pravičnim, ker jim
bodo vse prikazni sodnjiga dne veselje oznanovale, in se bo zanje
dolina solz za vselej spremenila v nebeško kraljestvo. O de bi
tudi mi med tistimi bili, ki bodo zaslišali vesele besede: Pridite,
vi izvoljeni mojiga Očeta...

Slehern kristjan ve, kaj je pred vsim treba, de bi nam ve¬
ljale te besede, in bi odšli ojstri sodbi, namreč: Varovati se greha,
ki je bil kriv strašne sodbe čez Jeruzalemsko mesto, čigar zapu-
šena groblja je strašna podoba grešnika in nam kliče: Ako se
greha ne varujete ali ne spokorite, bote vsi enako pokončani; va¬
rovati se greha, ki bo tudi dan sodbe s straham in grozo napolnil
grešnika, de bo klical: Boljši bi mi bilo, de bi rojen ne bil; va¬
rovati se greha, ki je gnusoba na sv. mestu, ker po besedah sve-
tiga pisma je kristjan tempel Božji, tedej nar svetejši mesto, in
smertni greh nar veči gnusoba razdjanja na sv. kraji; gnusoba,
ker ni nič ostudnišiga, kakor greh; gnusoba razdjanja, ker si člo¬
vek ne more strašnejšiga misliti, kakor razdjanje, ktero smertni
greh pri človeku napravi. O greh, ti 'gnusoba razdjanja na sv.
mestu, kdo zamore izreči tvojo ostudnost, de bi verni pred teboj
bežali? kdo popisati škodo, ki jo ti storiš na duši in na telesu,
za čas in za večnost? O Jezus, ki si prišel nas greha rešit, in
si nas tako priserčno pred njim svaril, odpri kristjanam dušne oči,
de saj nekoliko spoznajo L ostudnost  in II. škodo ali nasledke
smertniga greha !

I. Prerok Daniel je vidil enkrat v svojim zamaknjenji strašno
prikazen, namreč grozno, odvezano pošast, ki je prišla iz globo¬
čine morja; imela je velike železne zobe, s kterimi je vse sterla,
kar je dobila; kar pa ni mogla streti, je z nogami potaptala; imela
je tudi deset rogov, s kterimi je vse prebodla in poderla. Taka
strašna, odvezana pošast je tudi smertni greh; ima tudi železne
zobe, s kterimi vse zgrabi in stare in ne perzanese ne Bogu, ne
bližnjimu, ne grešniku samimu; ima deset rogov, s kterimi Božje
in cerkvene zapovedi, vse lepe opominovanja in svarjenja podreti

246

hoče. Ta strašna pošast, smertni greh, vse z nogami potapta,
kar streti ne more; Boga samiga, pravi sv. Bernard, bi grešnik
rad končal, de bi greha viditi in kaznovati ne mogel. Grešnik
namreč

a) zaničuje Boga  samiga in se zoper večniga Gospoda vzdi¬
guje. Kralj nebes in zemlje, čigar sama beseda je vse iz nič
storila, na čigar povelje se nebo in zemlja trese, v čigar roki je
življenje in smert, naznani svojo voljo in postavo, revna grešna
stvar se pa prederzne, se ti volji in postavi zoperstaviti, ter s
hudobnim Faraonam v sercu govori: Kdo je, de bi-poslušal njegov
glas?  kakor bi rekel: Ti zapoveduješ in prepoveduješ, obetaš in
žugaš, pa nočem tebe poslušati, tebi služiti. Nebeški duhovi se
podvizajo voljo Božjo spolnovati in njega častiti; nespametne stvari
se gibljejo po postavi od Stvarnika dani; le prederzni grešnik se
Božji postavi in volji hudobno ustavlja. Vse je pripravljeno Bogu
služiti in ga častiti. Tavžent in zopet tavžent jih stoji na njegovi
desni, in desetkrat tavžent na njegovi levi, zmeraj pripravljeni,
njegove povelja dopolnovati; vse stvari pripovedujejo slavo Božjo
in kažejo svojo podložnost; le grešni človek zaničuje Božje veli¬
častvo, in prah in pepel se vzdiguje zoper kralja vsili kraljev, in
zaničuje njegovo prijaznost in ljubezen, ker grešno reč in veselje
bolj čisla; zaničuje njegovo vsigamogočnost, kteri bi rad zoper-
stal, njegovo vsigavednost, kteri bi se rad skril, njegovo pra¬
vico, kteri bi se rad odtegnil, sploh Božje popolnosti, ki so zapo-
padek časti in veselja vsili izvoljenih. Zato toži Gospod sam: Za¬
slišite nebesa , in poslušaj zemlja; ker Gospod govori: Otroke
sim zredil in povikšal, oni pa so me zavergli.

bj  Greh je pa tudi nar gerši nehvaležnost proti Bogu, od
kteriga človek brez števila veliko dobrot na duši in na telesu pri¬
jema. Oh groza je le misliti, de z greham žalimo nar ljubeznjiv-
šiga dobrotnika, ki nam je življenje le zato dal, de bi njega lju¬
bili in mu služili. Koliko znamenj ljubezni nam vedno daje, de bi
nas k nasprotni ljubezni spodbudil! Njegova modra previdnost čuje
nad nami, in nas obvaruje toliko nevarnost, ktere bi nam bile v
nesrečo in pogubljenje; on zapoveduje zemlji, de rodi svoj sad,
in nam daje potrebni živež; on pošilja dobre ljudi, ki nas v po¬
trebnim podučujejo, nam vsili svetujejo, v nadlogi pomagajo, sploh
kakor vidni angeli za nas skerbe. Za vse take dobrote Bog ne
terja druziga, kakor de bi njegovo voljo spolnovalij in dobrote v

24 ?

dobro obračali. Kaj stori pa grešnik za to zahvalo? On vživa
Božje dobrote, pa preklinja njegovo ime; blago in zdravje, dušne
in telesne moči obrača v razžaljenje tega, ki mu jih daje; dobrote
Božje so v njegovi roki tako rekoč psice, ki jih zoper Boga obrača,
orodje gerdih hudobij. O gerda nehvaležnost, ki ne le dobrotnika
pozabi, ampak clo hudo za dobro povračuje, in dobrote v razža¬
ljenje dobrotnika obrača! Ali bi ne zadelo prerokovo očitanje do
nehvaležnih Izraelcov vsakiga grešnika: „Tako povračuješ, ti ne¬
spametno in hudobno ljudstvo, Gospodu? Ali ni on tvoj Oče, ki
te je vstvaril, in ti življenje dal, tvoj Bog, ki te je za svoje ljud¬
stvo, za svojiga otroka sprejel? Vol pozna svojiga gospoda, in
osel svoje jasli; Izrael pa me ni poznal?“ Ali ne bo tudi čez nas,
kakor čez Izraelce, zavolj take nehvaležnosti Gospod poslal svoje
šibe, de bo nebo kakor bronasto, zemlja, kakor železna, vojska
in kuga pa nehvaležno ljudstvo morila? O greh, ti gerda nehva¬
ležnost, ki jezo Božjo dražiš, in njegove šibe nad nas vabiš, de
bi pač ljudje bolj spoznali tvojo ostudnost, bi tudi storili, kakor
sv. Izidor pušavnik, ki je ves solzen na vprašanje, zakaj de joka,
odgovoril: Objokujem svoje grehe in svojo gerdo nehvaležnost
proti dobrotljivimu Bogu, in Očetu v nebesih; ko bi bili le enkrat
Boga razžalili, bi ne imeli dovolj solza, toliko nehvaležnost ob¬
jokovati !

c)  Ako pa iz tega ostudnosti greha še zadosti na spoznaš,
ozri se nadelo odrešenja, tukej se ti še bolj živo pokaže. Pojdi z
menoj v duhu tjekej v Jeruzalemsko mesto, proti Oljski gori in Kal-
varii, in glej, kaj se tam godi. Ves poln tuge kliče Sin Božji
sam: Moja duša je žalostna do smerti;  ves slab na zemljo pade
in ko moli, mu kervave kaplje po životu na zemljo teko. Zakaj je
žalosten in prestrašen? zakaj je ves bled in v kervavim potu? Oh
greh mu je še zadnje ure ogrenil, mu presveto serce tako otožno
storil, in kervav pot mu prizadjal. Pa to še ni dosti! Sprejmi ga
na goro Kalvarijo in glej, tam visi med neham in zemljo mož bo¬
lečin, ki ves ranjen od glave do nog kliče: O vi vsi, ki memo
greste , •poglejte in povejte , ali so bolečine , kakor moje bolečine!
Njegova glava je s ternjem prebodena, njegove roke in noge so
z žeblji ranjene, njegove usta so suhe, njegove kosti vse pretre¬
sene. In zakaj tako strašno terpljenje? Že prerok nam odgovori:
Ranjen je zavoljo naših hudobij , udarjen je zavoljo naših pre¬
greh, Naše grehe , pravi sv. Peter, je nosil na svojim telesu , na

248

lesu.  Milo toži on: Moj Bog , moj Bog , zakaj si me zapustil ?
In Bog vidi svojiga Ijubiga Sina, nad kterim ima vse dopadajenje.
in se ga ne usmili. Popred solnce otemni, in se zemlja trese, pre¬
den smert oblast dobi čeznj, ki je začetnik življenja; vender za¬
voljo greha je smerti tudi ta oblast dana, in zato z velikim gla-
sam kliče: Dopolnjeno je , in je umeri zavolj naših grehov. Po
pravici pravi sv. Bernard', de ni treba nobene druge dokaze, v
spoznanje, kolika hudobija de je greh. Iz velikosti zdravila se
dovolj spozna velikost rane; in ker je zdravilo tako drago, se
vidi, kako huda je bolezen. Bog tedej, — in to, kristjani, resnobno
pomislite •—, Bog sam, sveti in nedolžni Bog, je hotel po svoji
človeški natori terpeti za grehe, ki jih mi tako malo porajtamo,
za pregrešne veselja, ki si jih mi tako lahko dovolimo; Bog sam
se je hotel v smert, v zaničljivo smert na križu dati! —

Jezusova britka smert je torej zdravilo za našo dušo, in nas
živo uči, kako ostuden je greh v Božjih očeh. Kaj pa, ako mi,
ki poznamo ta čudež Božje ljubezni in ostudnost greha, ki se v
njegovim kraljestvu vdeležujemo zasluženih gnad, de bi se greha
varvali, kaj, vprašam, ako mi spet grešimo? Ali nismo bolj hudobni
in nehvaležni, kakor neusmiljeni Judje, ki so vpili: Njegova kri
naj pride čez nas in čez naše otroke!  Ali ne zaničujemo mi vred¬
nosti njegove smerti, njegovo kri tako rekoč z nogami taptamo
in nad se kličemo? Ali ne dopernašamo ravno tega, kar je bilo
vzrok njegove smerti, in ker ga v resnici več križati in umoriti ne
moremo, ga v svojih sercih križamo in morimo, kakor sv. Pavel
piše: V svojih sercih si sami križajo Sinu Božjiga?  Oh vse Kri¬
stus stori, de bi nas greha rešil in obvaroval, sami se ga pa no¬
čemo varvati! na križu kliče : Dopolnjeno je, namreč čudež ljubezni
in tudi delo njegovih sovražnikov; ni pa še konca naše hudobije,
ki še zmeraj preklinja Božje veličastvo, in ceno Kristusove smerti
vničuje. Po pravici toži Zveličar sam čez tako nehvaležnost z
besedami sv. cerkve: Moje ljudstvo! kaj sim ti storil? ali kaj sim
te žalil? odgovori mi! Rešil sim te iz egiptovske sužnosti; ti mi pa
težki križ nakladaš; z mano sim te nasitoval, ti mi pa želča da¬
ješ; kraljevo ljudstvo sim te storil, time pa s ternjem kronaš, živ¬
ljenje sim za te dal, ti me pa zato križaš?

Zavoljo greha je tedaj Sin Božji križan bil, z greham krist¬
jan spet, kolikor more, stori, de bi ga vnovič križal, in Kristusu
ge zoperniši križ podaja, nad seboj pa ceno Jezusove smerti vni-»

249

čuje. In vender kaj je bolj navadno kakor greh? koliko je veliko
ljudem za greh mar? V spominu britke Kristusove smerti se mo¬
rebiti nesramnež ne bo le enkrat slabe priložnosti varoval, lakom¬
nik ne od krivice jenjal, maštovavec le ene žal besede ne odpu¬
stil. O mili Bog! potem ni čuda, de je Jezus pred smertjo tako
žalost in brilkost občutil in zdihoval: Moja duša je žalostna, de
umerjem; sv. Bernardin pravi, de posebno zato, ker je vedil, de
veliko ljudem tudi po njegovi smerti ne bo mar se greha varovati;
de nesrečni Adamovi otroci ostudnosti greha ne bodo spoznali.

II. Kakor sam na sebi ostuden, ravno tako žalosten je greh
v svojih nasledkih. Pred vsim je smerten greh 1) smert duše,
ker ji odvzame duhovno življenje, posvečujočo gnado Božjo,  ki
je lepota duše in svatovsko oblačilo za nebeško ženitvanje; gnado
Božjo, ki stori dušo za izvoljeno nevesto nebeškiga kralja, za
živ, prelep tempel sv. Duha, in jo nad vse pozemeljsko visoko
povzdigne. Greh pa kraljevo devico spet v blato verže, nebeško
obleko z nje sterga, ter jo tako oskruni, de nebeškimu ženinu več
ne dopade, in Duh Božji od nje beži. Hči Sion je grešila, in zato
je od nje vzeta vsa lepota. O greh, ti gerda pošast, ob kako
lepoto, ob kolike pravice pripraviš ti dušo ! O kristjan, ti se zavza¬
meš nad Ezavam, ki je pravico pervorojenstva za malovredno jed
nepremišljeno prodal, sam pa v grehu veči vrednost in lepši pra¬
vico za pregrešno veselje ali blago prodaš, kakor nespameten
drago zlato za umazane čepinje zamenjaš, ker dopadajenje Božje
prodaš za gerdo sužnost, pravo duhovno življenje zamenjaš za
duhovno smert; zakaj Gospod sam govori po Ecehielu: Duša,
ktera greši, bo urnerla!  Zato toži sv. Avguštin: Oh, ti objokuješ
telo, ktero je duša zapustila, duše pa ne objokuješ, od ktere se
je Bog ločil!

2.  Ker pa greh duši vzame pravo življenje, gnado Božjo,ji
s tim vzame tudi vse zasluženje za nebesa  in jo stori popolnama
revno pred Bogam. Žalostno je, ko spomladi drevje lepo cvete in
obilno sadu obeta, pa hud mraz na enkrat vse upanje vniči. Ža¬
lostno je, ko bogato polje obilin pridelk obeta, pa hud vihar pri¬
hrumi, in ob kratkim vse pokonča. Tako in še hujši dela smertni
greh pri duši. Misli si bogato, zalo kraljico, ki bi bila na enkrat
ob vse prišla, in je vsa le z nagnusnimi cunjami pokrita. Tako je
popred bogata in lepa duša, na enkrat je vsiga gola, greh jo je
ob vse pripravil, kar je svoje žive dni zaslužila v molitvi in po-

250

kori, v dobrih delih in spolnovanji dolžnost, kakor vihar na morji
bogato barko, je greh vse zaklade za nebesa požerl. Božja be¬
seda nas tega zagotovi: Ako se pravični od pravice verne, in
hudobijo dopernese, ali bo živel ? Nikakor ne, vse njegove pra¬
vične dela, ki jih je storil, bodo pozabljene.  In ko bi bil cele leta
v pokori preživel, vse med uboge razdelil, duše pogubljenja reševal,
vse bo pozabljeno; in ko bi ga bili drugi občudovali zavoljo nje¬
gove svetosti, ko bi se ga bili tudi angeli veselili, vse bo pozab¬
ljeno; in ko bi bil vero imel, de bi gore prestavljal, ko bi bil svoje
telo dal, de bi gorelo, vse je nič, vse bo pozabljeno. O strašna
škoda, ki jo greh prinese, ki je pa še veči zato, ker grešnik tudi
zanaprej ne more nič zasluženja vredniga storiti. On je za zve¬
ličanje mertev, ločen od Boga, studenca življenja, od kteriga sa-
miga zasluženje pride; je suho drevo, ki ne more sadu prinesti.
Veliko so Izraelci v pušavi prestali, vender niso šli v obljubljeno
deželo, ker so se pregrešili. Svoje darove so Gospodu darovali,
pa so mu bili zoperni, svoje roke so proti Njemu stegovali, in mo¬
litve zdaljševali, pa jih ni uslišal, in zakaj ne? zato pravi on sam,
ker ste polni hudobije. Ali ne očita grešniku ravno tega? Za¬
stonj se trudiš od jutra do večera, zastonj hodiš pred moje al-
tarje in roke povzdiguješ; dokler greha ne zapustiš, vse to za
nebesa ne more imeti zasluženja, ne morem te uslišati, in ne poj-
deš v obljubljeno deželo. Zato pravi sv. Tomaž Akvinski', de ne
more razumeti, kako človek v stanu greha zamore kdej vesel biti,
ker je duša s tolikim dolgam obložena, in brez vsiga zasluženja
za nebesa.

3) Greh stori človeka tudi nesrečniga, ker mu odvzame no¬
tranji mir vesti.  Za grešnika ni miru, pravi Gospod; kakor morje
ob hudim viharji je njegovo serce nepokojno; huda vest se s straš¬
no močjo zbudi, in ga povsod spremlja, naj gre kamor hoče, naj
bo sam ali v drušini; pekel nosi v svojim sercu in se ga ne more
znebiti; znotraj ga ogenj peče, pa ga ne more pogasiti. Zastonj
si skuša iz glave zbiti, in med svetam nepokoj zadušiti; kakor
David toži: Moj greh mi je vedno pred očmi,  in kakor on sliši
vedno očitavni glas: Uje je tvoj Bog ? ki te je ljubil, ki ti je to¬
liko dobrot skazal; tvoj Bog, ki si ga iz serca pregnal in ga menj
čislal, kakor pregrešno poželenje sprideniga serca? Ali ne vidimo
očitno tega nepokoja že pri pervim človeku, ki se je po grehu
hotel skriti pred Stvarnikam, kteriga seje  popred veselil; prj

851

Kajnu, ki po storjenim grehu nikjer ni miru najdel, ki tudi v begu
po daljnih krajih ni mogel nepokoju oditi, ter je po dnevi in po
noči vedno pregreho pred očmi imel? Ako bi pa tudi grešnik zdaj
za en čas vest oglušil, bi bilo to še žalostneje, in enkrat bi se
zbudila, in sicer strašno, pa morebiti prepozno, bi ga pred sodbo
spremila, in nje červ bi ne poginil vekomej ne.

4) Greh se dalje tudi sam str afuje že v tim življenji na
duši in na telesu.  Na duši um človeku oslepi, de resnice in zmote,
čednosti in greha več tako ne razloči; de s prave poti zajde v
zmeraj veči zmote, resnice ne porajta, in dostikrat clo ob vero
pride; kakor mertev ne sliši, in ne vidi. Zato pravi sv. Teofil:
„Grešnik ima oči, pa ne vidi; strasti ki jih v sercu pase, mu pa¬
met otemne. Greh je megla, ki dušno oko otemni, in svetlobo
solnca zakrije. Dušo oslepi in ji odvzame spretnost, žarke nebe¬
ške luči prejemali^. Kako žalostno nam to poterdijo zgledi Salomona,
farizejev, krivovercov, tudi vsakdanja skušnja! Ravno tako greh
spridi voljo, ki je že sicer k hudimu nagnjena, po grehu pa še postane
sužinja greha, in čedalje bolj oslabi, de grešnik sam misli, de mu
ni drugač mogoče. Glej tega živ zgled nad nečistnikam, ki se
tolikrat kesa in sklepa, pa vender spet pade, de začne sam obu¬
povati; glej pijanca, ki ga nobena obljuba, nobeno opominovanje
in žuganje več od slabe navade ne loči, ker je volja vsaspridena,
on ves sužen greha. In tako sčasama greh greh obrodi, greh
grehu pot pripravlja. — Tudi sicer greh že velikrat grešnika tepe,
ko mu čast, premoženje in zdravje odvzame. Ali ne pride res
krivični, požrešni, razujzdani že tukej ob dobro ime in zaupanje
pri ljudeh? Ali ne potrati zapravljivec zgubljenimu sinu enak vsiga
svojiga premoženja, de mora silo in pomanjkanje terpeti? Ali ne
podkoplje nečistnik, bojevavec, pijanec nar terdnejšiga zdravja, in
si prezgodaj v grobu pomaga? Prašaj marsikteriga siromaka, kako
je ob vse prišel, in boš zvedil, de mu je greh beraško palico, v roke
podal. Prašaj marsiktero, zakaj je vsa žalostna, in tolikrat britke
solze toči, in boš slišal, deje  greh tega kriv, kterimu je služila, in
mora že zdaj njegov strupeni sad okušati. — Pa ne le posamezne,
tudi cele hiše, soseske, dežele greh nesrečne dela. Ali povej mi,
zakaj je toliko nesrečnih zakonov? Zakaj med sosedi in po srenjah
tako malo lepe edinosti? Zakaj cele dežele tožijo čez hude čase,
in zdihujejo v silnih stiskah? Oh greh je vrata odperl vsim nesre¬
čam, greh prizadeva toliko solza, greh ljudstva nesrečne dela;

252

ker tema luči ni toliko nasprot, kakor greh človeški sreči. O oslep¬
ljeni rod, ki v grehu svoje sreče išeš, in ravno s tim nesrečo nad
se kličeš!

o) Greh se pa ne štrafuje le sam, ampak tudi Bog ga štra-
fuje na tim in na unim svetu.  Res Bog na tim svetu dostikrat
tudi pravične tepe in skuša; vender moramo spoznati, de Bog šibe
navadno zavolj greha pošilja, in očitno njegova pravična roka greš¬
nike tepe. Zakaj je Bog perve starše iz prijetniga raja pregnal?
Zakaj je on tožil: Zal mi je, de sim človeka vstvaril , in je ves
svet z vesoljnim potopam pokončal? Zakaj pošlje on žvepleni ogenj
čez Sodomo in Gomoro? Zakaj se zemlja odpre, in žive požre
Koreta, Datana in Abirona? Zakaj svoje izvoljeno ljudstvo s hu¬
dimi nadlogami tepe, in ga sovražnikam v oblast da? Greh je spre¬
menil zemljo v dolino solza, greh je klical Božje prekletstvo nad
ljudi; „jeza Gospodova se je vnela nad ljudstvom , on je svojo
roko stegnil , de so se hribi tresli , in mertvi , kakor blato ležali;
s tim še njegov serd ni bil utolažen, njegova roka je še raz¬
tegnjena 1:i .  Res še je raztegnjena čez nas in mi pod njo zdihujemo;
pa ne smemo vprašati: Zakaj nas tepeš, in z vojsko, dragino,
boleznijo obiskuješ? Vzrok je v našim sercu, v naših grehih, ki
ne nehajo dražiti Božje jeze in klicati šibe Božje nad naše glave.
— Ako pa Bog tukej ne tepe vselej očitno grešnika, ga bo na
unim svetu tepel tako gotovo, kakor gotovo je on Bog in pravični
Sodnik. Vse štrafenge lega življenja so pa le majhne proti večnimu
pogubljenju, le kapljica proti morju. Tanikej se bo grešnik večno
pokoril, pa nikdar ne spokoril; večno ga bo grizel červ vesti, in nik¬
dar ne bo poginil; večno od Boga zaveržen, bo v družbi prekletih
sebe in Boga večno preklinjal; večno bo greh v maštovanje vpil; pa
bo tudi večno spoznal resnico: Strašno je pasti v roke ži~
viga Boga.  O greh, ti si tako rekoč pekel vstvaril, in jih toliko
za večno v njegov brezen pokopal, kako strašna pošast, kako ne¬
izrečen zleg moraš ti biti! Zares edini zleg, in oče vsiga hudiga
na tim in na unim svetu je le greh. Ue bi pač to vsi spoznali in
pomislili, ter se ne bali toliko nobene reči, ne revšine ne bolezni,
ne zasramovanja, ne smerti kakor greha, le ediniga greha! De bi
to spoznali grešniki, ki tiče v sužnosti greha, de bi se rešili iz te
sramotne sužnosti, in za milost prosili Očeta usmiljenja! De bi to
spoznali nedolžni in pravični, in z velikim gnusenjem nad greham
terdno sklenili, vsiga greha in vse perložnosti v greh se varovati!

§53

Na križu nekiga pokopališa je bilo zapisano: Le nobeniga smeri-
niga greha ne več!  Ako smo spoznali ostudnost greha in njegove
nasledke, bomo brali to na vsakim križu, in brez odlašanja tudi
sami sklep storili: Nikdar več nobeniga smertniga greha ne, ko bi
imel še toliko zgubiti, ko bi mogel še toliko prestati; nikdar no¬
beniga smertniga greha ne več! to si živo zapišimo v serce dans,
poslednjo nedeljo cerkveniga leta, ko se nam pred oči stavi straš¬
na sodba, ki je prišla zavolj greha nad Jeruzalem, in bo enkrat
prišla nad vesoljni svet. Celo delo odrešenja se je spet pred
našimi očmi ponovilo: od perviga prihoda v rojstvu do druziga pri
sodbi. Slišali smo njegove nauke, vdeležili se njegovih gnad; pa
morebiti je strup greha ves ta sad pokončal, de se beseda Božja
ni prijela, gnada prostora ni najdla, in tako grešno zadolženje in
zgubo lepiga, gnade polniga leta kakor velika teža na vesti leži!
morebiti je Jezus zastonj klical in vabil, iskal in prigovarjal, pa
smo le v grehu ostali in leto zgubili, za vselej zgubili! Tako
leto za letam mine, in približal se bo drugi prihod Jezusov, in se
bo ostudnost greha vsimu svetu očitno pokazala, pa prepozno. Kar
človek seje , to bo »el. Gospod bo sodil svoje ljudstvo , in poreče
grešnikam : Poberite se od mene , vi prekleti , in greha večna štra-

fenga se bo začela za dušo in telo.-O Gospod Jezus! uči

nas modrosti v dnevih življenja, de se greha varujemo, in ko pri¬
deš sodit žive in mertve, bodi milostljiv nam ubogim grešnikam!
Amen. Č.

354

Pristavek.

Obhajanje svetiga Martina.

„PoveličaI ga je pred kralji, in mu je dal venec slave.“
Sirah. 45.

Nekoliko iz življenja sv. Martina v spodbudovanje k serenosti

v dobrim.

J^epo je, kakor sv. Duh srečo pošteniga in modriga človeka
popisuje, ker pravi (Ps. f.): „Srečin človek kteri se ne ravna po
svetu hudobnih , ne postaja po poti grešnikov , in na kuinirn stolu
ne poseda. Temuč njegova volja je v postavi Gospodovi , njegove
zapovedi on premišljuje noč in dan. — On bo kakor drevo , ki je
zasajeno pri tekoči bistri vodi, in bo sad obrodilo ob svojim času.
Njegovo perje ne bo obletelo; in vse , kar koli bo storil, se mu
bo vselej po sreči izšlo lt .  Tak srečin človek je bil sv. Martin,
varh pričujoče soseske. Po svetu hudobnih se on ni nikoli ravnal,
ni nikoli postajal z grešniki po potih, in ni ž njimi nikoli posedal
na kužnim stolu hudobije. Zato je Božje oko nanj zmiram prijazno
gledalo; on je rasel kakor lepo drevo pri tekoči bistri vodi, in ker
sv. Martin Boga ni bil nikoli s smertnim greham razžalil, mu je
Bog dal tek v vsim, kar koli je počel. — Ko bi mi mogli to do¬
seči, de bi tako skerbeli za zveličanje duše, kakor sv. Mariin,
potlej bi nobedin zmed nas ne bil na vagi zavoljo zveličanja, ka¬
kor jih je pa tako veliko. Premišljevanje njegoviga življenja, po¬
sebno njegove mladosti, nas more od hudiga odtergovati in k do-
brimu spodbudovati, ako nimamo železnih sere. Ozrimo se tedej
danes nekoliko v mladost sv. Martina.

Sv. Martin je bil nedolžin mladeneč in pošten vojsak, potlej
mnih in poslednjič škof na Francoskim; njegovo življenje je bilo
tako brez madeža in tako polno lepih keršanskih del, de je bil
luč večerne cerkve imenovan v 4. stoletji. Rojen je bil ta svetnik
okoli 1. 315 v Sabari (Sambotel) na Ogerskim, in v pervih šolah

255

je bil v Pavii na Laškim, kjer so se bili njegovi starši vselili. V
sv. pismu se bere, de blagor človeku, kteri od svojih mladih let
Gospodov jarem nosi.  Ta lepa čast sv. Martinu gre; njegovi
starši so bili nejeverski, on pa je bil od svojih pervih dni zaved¬
nosti ves napolnjen z nekakim posebnim dobrim duham, in vse ve¬
selje je imel nad tacimideli, kakoršne vera kristjanam zapoveduje.
Marsikteri otroci so že res toliko dobri, de bi bili takorekoč sami
na sebi svetniki, ako bi se kuga zapeljivost ne pertepla in jih ne
požerla. Sv. Martin je v 10. letu zoper voljo svojih staršev šel
v keršansko cerkev, in se je dal ondi za keršenca zapisali, to je,
za taciga, ki se k sv. kerstu pripravljajo. Od tega časa se je
sv. Martin z neizrečeno gorečnostjo učil keršanskiga nauka, ve-
selje tega tako mladiga fantička do lepote sv. vere se ne da po¬
pisati. Kakor so lepe in vesele resnice naše sv. vere, kakor so
ljubeznjive čednosti, ostudne in nagnusne pa pregrehe; zares bi vsak
keršanski otrok nad tem veselje imel, ko bi starši ž njim prav
ravnali in ako bi od malopridnih revež zapeljan ne bil. O škoda
za toliko sto in sto otrok, ki imajo veselje nad Bogam, nad cer-
kevjo in čednostjo; pride pa potuhnjen človek, ki jim pregrešne
in posvetne reči hvali in njih serce spači!

Nič ni lepšiga, kakor če se ljubezin božja precej v mladim
sercu vname in potlej nikoli več ne ugasne. Tako je pri sv. Mar¬
tinu bilo. Ko je bil 12 let star, je že Boga tako priserčno ljubil,
de bi se bil rad za vselej od ljudi odločil in v samoti Božje ne¬
skončne popolnomasti in dobrote premišljeval vse svoje dni. Iz
tega lahko spoznate kristjanje, kako močno prijetno in sladko
mora biti človeku, kadar se Bogu toliko vda, de zavoljo njega
greh in posvetnost zaničuje. Ti so potlej tisti srečni, ki jih Jezus
ljubi, in jim pravi: Vi ste moji bratje! ti so tisti izvoljeni, ki ne
bodo od deleč stali, ampak bodo za Jagnjetam hodili, kamorkoli
Jagnje pojde. Ko bi moj glas pri tako močno zapeljanim svetu
kaj premogel, bi vsim mladim na vso moč klical: Prosite vsak
dan sv. Martina, de vam on s svojo prošnjo in ljubezin Božjo svojih
mladih let globoko v serce vtisne; zakaj če bote vi tako živeli,
kakor zdaj odrašenih veči del živi, bodo vas velike nadloge terle
do groba, kakor sedanji rod zavoljo njegovih grehov tarejo; in
za težke pregrehe se le s težkimi težavami odpušenje in pokoj za
unkraj groba zadobi, kar je pa nar veči grešnik le malokrat vo-
Ijan terpeti. Greši se nepreneliama, pokora se noče sprejeti,

256

ki jo Bog v vodi, in v ognji, hudi uri in v vsih življih ali ele¬
mentih pošilja, de bi ljudje k spoznanju peršli.

Ob tistim času je peršio od cesarja povelje, de so mogli vsi
sinovi starih vojšakov na vojsko iti. Oče sv. Martina je bil ime¬
niten vikši v vojski, torej je mogel tudi sv. Martin, desiravno še
le 15 let star, na vojsko iti. Ko je nekdaj sv. Janez kerstnik ob
reki Jordanu vsim stanovam prav ojstro pokoro oznanoval, in jim
naravnost povedal, ker so v tolicih grehih, de bodo z večnim
ognjem pokorjeni, ako pokore ne store, so se začeli ljudje tresti
in so ga prašali, kaj jim je storiti, de toliki nesreči odidejo? Tudi
vojšaki so ga vprašali: koga je pa nam storiti? Sv. Janez jim je
ojstro odgovoril: „ Nikogar ne tepite , nikomur krivice ne delajte ,
in dovoljni bodite s svojo plačo  /“ Temu nauku natanko primerno
je sv. Martin delal; s svojim strežnikam je on ravnal, kakor s
svojim bratam in mu je velikrat sam v nar manjših rečeh postre¬
gel. Sv. Martin je bil zadovoljin s svojo plačo; iz nje je živel in
zraven tega nikogar ni nadlegoval; temuč je vsakimu dal in pu¬
stil, kar je bilo njegoviga. Ako so na vojski premagali, se sv.
Martin ni ljudem grozil, jih pretepal ali celo moril po hišah in ni njih
blaga in dnara grabil, temuč je bil zadovoljin s svojo plačo, po
nauku sv. Janeza kerstnika. Gorje mu vojšaku, kteri tako svoje
roke oskruni, on ne more več mirne vesti imeti, kolikorkrat sesvo-
jiga nečloveškiga djanja spomni! Od navadnih pregreh, ki ta po¬
šteni stan večkrat omadežajo, se je vedil sv. Martin samiga sebe
čistiga ohraniti. Prava keršanska čednost je pa vselej s prijaz¬
nostjo sklenjena. Lepa pohlevnost in druge junaške čednosti tega
svetnika so bile celo njegovim nejeverskim tovaršemtako všeč, de
so ga vsi od kraja visoko spoštovali. Kako vse drugači se zdaj
rado godi; mladeneč zajde med stare tovarše, ki so velikrat stari
grešniki, in misli, de bo s tem per njih spoštovanje zadobil, ako
opusti molitev in vse keršansko in začne nesramno kleti in kvan-
tati. O nesrečni človek! s tem tedaj boš per ljudeh časti iskal,
de boš Boga zatajil in zavergel? Sv. Martin ni tako delal, on se
še med neverniki ni bal lepo živeti in Boga spoznati; ti se boš
pa pred kristjanam sramoval moliti in greh sovražiti: tega nikar
nikoli ne stori, ako bi te imeli tudi vsi tovarši zasmehovati,
zakaj strašno bi to tebe peklo na sodni dan, ko bi ti brez
vsiga pomislika zavoljo kakiga zijalastiga človeka Boga zatajil!

257

Sv. Martin mladi vojšak, je bil močno usmiljeniga serca; ako
je kteri tovaršev bil žalostin, je le k sv. Martina peršel, sv. Mar¬
tin mu je vedil tako voljno prigovarjati, de je potolažen od njega
šel; ako je kdo v sili bil, je peršel k sv. Martinu pomoči iskat;
zakaj sv. Martin si je od svoje plače le to prideržal, kar mu je
prav silo potreba bilo, vse drugo je dal vbogajme. Nekiga dne
v nar hujši zimi sreča sv. Martina na Amienskih mestnih vratih
na Francoskim na pol nag berač, ki je mem gredoče prosil vbo¬
gajme. Noben človek se ni zmenil za nesrečniga; sv. Martin je
bil pa tudi že vse razdelil, kar je imel; ostalo mu ni druziga
razun vojaškiga orožja in oblačila. l*a kmal je bil sklep storjen;
urno izdere meč, prereže svoj plajš čez pol na dvoje, ga da po¬
lovico revežu, z drugo polovico pa ogerne samigasebe, kakor ve
in zna. Nekteri, ki so sv. Martina taciga vidili, so ga zasmeho¬
vali, kakor nespamet in prekarija zna; drugi pa so se čudili nad
njegovim silo dobrim sercam, in sram jih je bilo, de niso sami od
svojiga bogastva revežu pomagali. Prihodnjo noč se mu je Zve¬
ličar perkazal, ogernjen s polovico plajša, ki ga je bil sv. Mar¬
tin ubožcu dal, in sv. Martin je slišal, ko je Jezus k trumi an¬
gelov rekel: „Martin še keršenec me je s tem oblačilam ogernil! 11
Ta perkazin ga je napolnila z novo gorečnostjo za božjo čast, in
ker se je dozdaj še zmiraj k sv. kerstu pripravljal, kakor je bilo
nekdaj navada, de so se več let pripravljali, ga je ta prikazin
tako spodbodla, de ni mogel več čakati, ampak se je v svojim
18. letu kerstiti dal. Ker je per vojski tolikanj ljubljen bil, ga
niso hotli spustiti njegovi vikši, ampak je mogel še dve leti ostati,
desiravno bi bil vojaštvo rad popustil. Ta čas je on vedno pre¬
mišljeval dolžnosti, ki jih je pri sv. kerstu sprejel, in je s hre¬
penenjem pričakoval časa, de bi rešen vojašine, zamogel le sa-
mimu Bogu služiti.

Sv. Martin je s svojo pohlevnostjo povsod kaj dobriga storil.
Od vojašine spušen je zlo želel svoje starše viditi. Poda se na
pot in ko skoz snežnike gre, zadene med razbojnike. Eden teh
divjakov je že kol bil vzdignil, sv. Martina potolči; bil pa je od
tovarša zaderžan. Sv. Martin je bil miren, kakor de bi se nič ne
bilo zgodilo; vsi razbojniki so se čudili nad njegovo pohlevnostjo
in neprestrašenostjo, in ravno tisti, ki ga je popred pobiti hotel,
je bil z ljubeznjivim govorjenjem sv. Martina tako presunjen, de
3 e  ž njim šel, keršansko vero nase vzel, in je potlej kakor po-

17

258

svečen mnih večkrat sam pravil, kako ga je bil ljubeznjivi in bo-
goljubni mladenič, sv. Martin, s svojo krotkostjo spreobernil. Tako
voljna beseda dobro mesto najde, serditež in pretepavec pa veli-
krat v boju nesrečin konec stoid. — Ko je bil sv. Martin na svoj
dom peršel, je bil spreobernil svojo mater in več svojih rojakov
h keršanski veri. Njegov oče pa je bil tako zaterjen v temoti
malikovavstva, de ga ni mogel pridobiti. Pri tacih so večidel kake
velike pregrehe krive, de se jim ne peržge luč resnice, ktera bi
jih zveličala, ampak de rajši v temoti ostanejo.

Sv. Martin, kakor je še mlad bil, se je tudi za sv. vero zoper
krivoverce močno poganjal. Ta mladi vojšak je bil zares prav
Kristusov vojšak, ki je imel z vsakimi mnogimi sovražniki opraviti
in je vse premagal. On je bil tako serčin, de se ni nobeniga za-
deržka Ustrašil. Zmed vsih sovražnikov človeka so dušni so¬
vražniki nar močnejši in nar hujši; kdor te premaga, ta je serčin
in močen. Serčin in močen je bil Samson, ki je mladiga leva po¬
padel in Stergalj in velike mestne vrata snel in jih na hrib nesel;
serčin ihmdčin je bil David, kteri je v svoji mladosti medvede in
leve pobijal, in velikana Goliata na tla vergel in končal: pa moč¬
nejši in serčniši je bil sv. Martin, kteri je že v svoji mladosti tri
nar hujši dušne sovražnike premagal, namreč: svet, meso in sa¬
tana. Kakor so dušni sovražniki nar hujši in nar škodljivši za
čelo večnost; tako je le tisti sam zares močan, kteri samiga
sebe in vse svoje dušne sovražnike premaga, kakor sv. Martin.
Če ti praviš: jez se jih toliko in toliko ne ustrašim, je tvoja moč
nič, je prazno bahanje tvoje govorjenje; če pa ti zamoreš reči:
vselej sim sovražil, kar je gnusoba in greh, nikoli nisim med hudob¬
nimi postajal, nikoli nisim svoje pameti s pijačo zmešal; potlej si
ti močan človek, kakor sv. Martin, in imaš hvalo pri Bogu in pri
dobrih ljudeh. Serčin in močan je le tisti, kdor greh premaga,
kdor premaga samiga sebe; vse drugo mine kakor senca, in čudil
se boš^ ko boš enkrat vidil, de vse drugo nobene cenenima. Tako
serčnost pa Bog da; njega moramo za njo prositi, de jo dosežemo.

Veliko lepiga je iz življenja sv. Martina še kakor mniha in
škofa, tode za dans nam je dosti, če smo si njegovo mladost k
sercu vzeli. Za mladost namreč je posebno svetilo silno potrebno,
za to ker vse v hudo sili. Čez mladost se vse pertoži, de je raz¬
uzdana, na pol nejeverna. Žalostno je viditi, kako slabo že mla¬
dost Gospodove dneve posvečuje; kako eni zunej cerkve ostajajo,

259

drugi po kerčmah posedajo, tretji v slabi družini po skrivnih ko¬
tih postopajo; pa še ti, ki v cerkev pridejo, so dostikrat vsi polni
nečimurniga, nečistiga duha, in zato vsi raztreseni tudi pri nar
svetejših opravilih! Žalostno je vediti, kako le nekoliko odrašeni
od nobene pokoršine nočejo slišati, vse po svoji glavi in po slabih
naukih zapeljivcov in malopridnih tovaršev ravnajo, in si tako
dostikrat lastno srečo za vselej podkopljejo in na široko pot pregrehe
zajdejo. Kdor to z jasnim očesam gleda, mora vender spoznati,
de ta pot smertnih grehov naravnost v pogubljenje pelje. Sv. Janez
kerstnik je takim v pušavi na serce govoril, de je sekira na drevo
že nastavljena, na malopridno drevo, ki sadu neče obroditi.
Sekira bo mahnila in drevo bo padlo, in kakor bo padlo v smert-
nim grehu, tako bo skoz celo večnost obležalo. To niso nikakor-
šne norčije, to so resnice, pred kterimi so se svetniki tresli, ktere
pa zdaj mem ušes gredo, ker ni več žive vere, kakoršno je sv.
Martin imel. To so strašne resnice, ki se je sv. Hieronim s kam¬
nam na persi tolkel in se mu je zmiram zdelo sodno trobento sli¬
šati: vstanite mertvi, pojte k sodbi, ko jih je premišljeval. To so
strašne resnice, ki so se marterniki dali na kole nasajati, s smolo
pokapati in počasi žgati, v brončene vole zaperati in v njih odspo-
dej podkurjeniga ognja zadušiti; — vse tako in enako so rajši
preterpeli, kakor de bi jih bil tisti grozovitni oginj v večnosti do¬
segel, ki je pisano v skrivnim razodenji, de bo dim njih marter
kviško vstajal od vekomej do vekomej!  Zdaj kristjan, stori kakor
hočeš, bodi dober ali hudobin, sebi boš storil; vera tudi za en
sam las ne bo odjenjala, ko bi imeli tudi vsi ljudje ene dežele
pogubljeni biti; ravno nasproti, če je več hudobnih, toliko bolj se
mora vnemati jeza Božja, kakor če je več derv, hujši je ogenj.
Sekira je na suho, nerodovitno drevo nastavljena, — in veliko je
poklicanih, malo izvoljenih; kar si izvoliš, to bo tvoje.

Spokori se tedaj, o ubogi grešnik! svojih grehov, in prosi sv.
Martina za pomoč in novo serčnost v dobrim, de ne pade sekira
tebi na glavo, ki si zdaj v smertnim grehu. Vzemi si v novim,
poboljšanim življenji tega svetnika v zgled in bodi prepričan, de
je bil on moder, ki je premagal samiga sebe in svet, ti pa, de si
nar veči nespametnež, ki se daš temu premageti, kar te bo na
vekomaj pogubilo, če se resnično ne spreoberneš. Perporočimo se
pa vsi sv. Martinu, in častimo ga z lepim življenjem, v pomoč ga
kličimo, de bi obvaroval zlasti to sosesko nar pred pred dušnimi

J 26 G

nesrečami, de naj sprosi vsim tako veliko sercnost v dobrim, ka¬
kor jo je sam imel; potlej de bi obvaroval ljudi, hiše in polja vsiga
liudiga, in ljubo domačo živino pred vso nesrečo, kugo in bo¬
leznijo; s sveto cerkvijo prosimo dans in večkrat v njegovo čast
Boga, rekoč: Bog, ki vidiš, de iz lastne moči nič ne premoremo;
dodeli nam milostljivo, de bomo po prošnji svetiga Martina, spozno-
vavca in škofa, pred vsim hudim obvarvani. Po Gospodu našim
Jezusu Kristusu. Amen. Jeran.