Spominek
svojema nepozabnemu učitelju.
Imel sem učitelja, — sedaj ga ni več. Pred nekaj tedni ga je zakrila črna zemlja. Pokopali so ga v pomladanski Vipavski in z njim zagrebli vzorncga vzgojitelja, pesnika in prijatelja mladih src. Starčku z mla-dostnim srcem — boren spominek!
Sedem duhovnij na okoli je poznalo našega učitelja. In kako bi ga ne! Otroci so ga spoštovali, starši so ga častili — vsi pa, otroci in starši, vsi so ga ljubili. Pa kakšen je bil naš gospod učitelj?
Strog je bii. Tesno je bilo vsakemu pri srcu, ko srao korakali zjutraj v Šolo. Zakaj tesno? Vse je moralo biti v najstrožjem redu. Še preden smo vstopili na šolski vrt, je že vsak z eno roko držal klobuk, z drugo pa robec. Bil je namrcč strog ukaz, da mora vsak s seboj imeti žepni robček. Da se je pa ta ukaz natanko izvrševal, za to je poskrbel gospod ucitelj tako, da je postavil v vežo takoj za velika vrata — stražo. Dva učenca sta s pazljivim ocesom preiskala došlece. Vsak se je moral v pozoru ustaviti pred njima. V eni roki je inoral držati robček, z drugo je pa moral odpreti torbo, Vse knjige, ki jih je prinesel s seboj, so morale biti zavite, nepoma-zane. Da ni nihče prinašal s seboj nepotrebnih reči, je moral vsak pred stražo obrniti vse žepe.
Da je bila ta preiskava huda in vojasko-natančna, je umevno. Na-tančnost se je pa povečala, če jc preiskovanje nadzoroval gospod učitelj sam. Da je bil pri tej preiskavi ta in oni čisto »brez glave«, bi nam lahko dokazal Stoparjev Juri, Vse je sicer po predpisih izvršil, — a je vendar imel smolo. Mesto da bi se bil lepo odkril pred gospodom učiteljem, se jc pa revež tako spozabil, da je robček, ki ga jc prinesel v roki, dal na glavo, klobuk pa tiačil v žep, Zadrega je bila krival
A straže še ni bilo konca! Sredi stopnic, pred velikim oknom je stal zopet drugl »policaj^. Ta je pa rajši gledal na noge in glavo, kakor pa v torbo. Gorje jim, ki niso imeli prav čistih nog! Kakor prisilni delavci so morali v vrsti pod nadzorstvom »marširati« na potok. Vsak je dobil kos opcke mesto mila. In tu v potoku se je začelo umivanje, Vsi so morali v vodo, čeprav je bila mrzla, in nihče ni smel prej iz vode, dokler niso imeli vsi čislih nog.
Strog red jc vladal dan na dan — tako tudi v nedeljo. Vsi »učenjaki« smo se morali zbrati vsako nedeljo pred šolo. Ko je zazvonilo k sv. raaši, smo v vrstah raclče, po vojaško odšli v cerkev. Vsak je imcl v cerkvi do-ločno odkazano mesto, Gorje mu, če se je premaknil drugam! Peli smo pri maši vsi, Naučil nas je dobri gospod v šoli najlepsih pesmic. Po maši smo ostali v cerkvi, dokler nam ni gospod učitelj dal znamenja za odhod. Nato smo odšli mirno, zopet po vojaško na trg. Kaj čuda, da nas je vse gledalo. Postavili smo se v čelno vrsto, pozdravili in molče odSli, kajti gospod učileli je stopil na križcesto in pazno opazoval odhajajoče.
62
Pa boste rekli; »Strog je bil ta gospod.« Ni bil samo strog, bil je tudi prijazen, vesel. Kolikokrat smo peH v šoli njegovo pescm: »Poslušam kovača«, kolikokrat smo šli na izlet!
MajnJŠkega izleta ne morem pozabiti! Tri dni prej smo snažili tro-bento, tri dni umivali boben in brisaii zastavo. Pa to šc ni bilo vse! Vsak je moral imeti »puško«! Pa kakšno? Grabljišče smo prevrtali, skozi luknjice vlaknili vrv. To grozno orožje smo vrgli na ramo in hajdi na izlet! Spredaj zastava, zz njo trobenta, v sredi boben — vmes pa vojaki. To je bil šum, ropoi in ponos! V Hčni podružni ccrkvi smo bili pri sv. maši. Po sv, maši so se začele vaje! Fantje smo šli na grič, dekleta v dolino. Mi smo igrali sroparje, žandarje«, dekleta so pa kuhale, in sicer tako dolgo, da smo bili vsi lačni. Lakota nas je spodila domov!
Še bi lahko povedal, kako smo hrošče tresli, kako smo vrt obde-lovali, kako smo se kepali itd., a bodi dovolj, saj se vcselje, ki nam ga {e pokojnik privoščil, da le užiti, ne pa popisati.
Lepo nas je blagi pokojnik učil tudi čednostnega življenja. Skromnost je bila njegova najljubša Čcdnost, to nam je povsod priporočal. — Da je bil gospod gJobokoveren, da nas je ucil večkrat moliti, — to ve najboljše dobri Bog. Vedno, preden je prisel gospod katehct v šolo, smo se pod učiteljevim vodstvom ucili veronauka. Nadvse krasen je bil tudi njegov vsakoletni nagovor po prvem sv. obhajilu. Tako govoriti more le mož, ki pozna nedolžna srca.
A vendar je tudi našega gospoda ucitetja tepla nesreča. Zlomil si je revež, ko je po stopnicah sprejemal na svoj godovni dan goste, po nesreči nogo. A vendar jc še z bolno nogo poučeval — hoditi pa revcž ni več ^eliko mogcl. Največja žalost njegova pa, kakor mi jc pravil, je bila zanj, ko so mu po neprevidnosti ukazali, naj še pred zakonitim časom zapusti šolsko poslopje. >^Vsc bi še pretrpel,« je dejal, »a to, da moram iti iz hiše, kjer sem prcživcl vsa svoja delavna leta, kjer sem trpel in se veselil, to me boli.f — Dasi je bil sin gorenjskih planin, se je vendar udoraacil v vino-rodni Vipavski tako, da je tudi v pokoju ni hotel zapustiti, Na zemlji, kjer je trpel, ;c tudi pokopan. Ob pogrebu so mu pa zvonili pomladanski zvonč-ki, trobentale trobentice, peli pevci, ki jih je sam izučil, jokali Ijudje, jokala zlasti mladina, kcr ji je urarl ljubljeni vzgojitclj, učitclj in pesnik,
F. T.