KAJETAN KOVIC, PREZGODNJI DAN
Kaj je pravzaprav s poezijo mladih? Saj ni prvikrat, da se oziramo po pravem, odrešilnem imenu, resnično nova pesniška moč je vendarle redko sejana. Pa naj tudi človek to razume, bolj čudno je, da je bila pesem mladih skoraj do zadnjega tako zelo po starem. Dostikrat je bilo videti, kakor da ne bi živeli v časih, ko ti že arhitektura s svojimi gladkimi ali moderno obdelanimi čeli kaže, da bi tudi v poeziji ne pričakovali več recimo kakšnih gre-gorčičevskih razčlenjenih kitic, ki že svoj čas niso bile prav sodobne. Preveč je bilo take stare in starinske tehnike in obravnave. Res je, da je nekatere prezgodaj zajela vojska, preden so mogli dobro spoznati novejše poti, ki smo jih imeli že za seboj. Druge je šola zadržala, ker jim s svojim historicizmom ni mogla pravi čas približati moderne poezije, pa tudi sicer so bila tista prva leta vse prej ko primerna za kakšna nova iskanja. Ko se je lahko sprostilo bolj osebno izpovedovanje, to večkrat ni poznalo mere, kadar pa je razodevalo razpoloženje, ki je bilo hkrati odsev časa, mu skoraj ni znalo najti prav' današnje oblike, ki bi mu pomogla do večje veljave. Ponekod se potreba po novem izrazu, ki pa rase organsko iz našega razvoja, že kaže, in to je videti tudi v Kovičevi zbirki'.
Knjižica je že po opremi in tisku izbrana, nekam drzna novost. Naslov dobro zajema vsebino te poezije: prezgodaj osute sanje, ko si ne moreš kaj, da ne bi gledal s skepso in melanholično resignacijo na življenje, pa čeprav se ti hoče, da bi bil še otrok, ki ga vse še čaka. Ta otrok je zdaj že v pravljični daljavi, kakor je bil pri Rilke ju, na katerega se kdaj ob teh verzih spomniš. Saj so jim tudi malo v rodu. Človek je obtičal v zaprašeni vsakdanjosti, v svetu, ki je nekje zastal in v katerega se vleče tudi kaj tako starega, odmrlega, kakor so plinske svetilke v stari kavami. Zdi se, da se je ponovilo razpoloženje, ki smo ga svoje čase srečali pri Klopčiču ali Vodušku: Ni bilo pa tam te vdanosti, pa naj je tudi skepsa po vrsti podirala iluzijo za iluzijo. Ce se danes pri Koviču in vrstnikih drugače glasi odgovor na stiske naših časov, je treba nekaj pripisati drugačni osebni moči, nemalo pa okoliščini, da je tem mladim ljudem spodmaknilo pričakovanja, ko bi se še morali pojiti z vero v življenje. Ostali so s potrebo po sanjah, ali s pristriženimi perutmi. Lahko gledaš svet okoli sebe, ga registriraš, veš za njegovo pisanost, pa tudi za relativnost njegovega videza. In ker ni vere ne zagona, tudi ni velikih stvari. Nepolepšana stvarnost ne pretresa, saj je vse nekam enako vredno, življenje in smrt. Tako čakaš, da splahnijo še tiste sanje, ki se te držijo, da bo bivanje še bolj brez vrednosti in nepotrebno, kakor je življenje starcev. Takih malo spodbudnih skušenj in spoznanj jim ne moreš zavidati. Preveč jih je potlačilo, ne vem pa, koliko zaleže pripomba, da bi rajši, ko bi bilo tod več nepomirjene mladosti.
In ker ni veliko razgibanosti, ta pesniški svet tudi ni posebno pisan. Je odsev današnjega časa in moraš priznati, da je vrsta podob in razpoloženj ob njih priča pravega daru. Tako streznjeno razmerje do življenja se pozna tudi v verzu, ki je vrgel s sebe togo vezanost in teče bolj zrahljano, večkrat hote bolj vsakdanje. In podobno se je zgodilo tudi z besedo. Res pa je, da bi bila včasih lahko bolj živa, da je kdaj v izrazu precej na pol dognanega, nepri-jemljivega, kakor ravno v pesmi Besede. Večja strast bi utegnila še drugače krepko zadeti stvarnost, spraviti iz nje na dan več novega, pa se tudi izogniti nevarnosti, ki tiči v nagnjenju k statični refleksiji. Vzemimo take, danes že ne več tako nove alegorične podobe stvari, kakor so Zeleni jambor. Vrba žalujka ali Telefonski drog. Bolj iznajdljiva domislica na koncu in bolj
^ Kajetan Kovic, Prezgodnji dan. Primorska založba Lipa, Koper. Opremil Jože Brumeu. Natisnila Triglavska  tiskarna v Ljubljani  1956.
372'
prizadeta zveza s človekom bi nas tudi bolj pritegnila, kakor pa nas more skoraj suha ugotovitev. Rajši bi, če bi se — da po svoje porabim nekaj nevsakdanjih Kovičevih verzov — tja dzgubila »vsaj ena nevokvirjena beseda. Vsaj ena, ki bi grenko zadehtela po nemogočem«. In zato sem tudi obstal ob morda najbolj moderni njegovi Podtalni vodi in še posebej ob vrsticah, ki so hkrati zadnje v zbirki:
Zagrizel se bom v grenke korenine mesa in duše in prerezal jezik in grlo ničevih besed.
V prvinah, onkraj časa in prostora, enak podtalni vodi bom zorel in bruhnil iz lupine kot gejzir.
Zakaj kadar čutiš v poeziji resnično moč in kadar ti ta zares odkriva, takrat se tudi začne z njo pravi pomenek. Lino Legiša
373