593 Ocene Renzo Pegoraro, Giovanni Pu- toto in Emma Wray (izd.), Hospital Based Bioethics, Piccin, Padova 2007, XX+178 str., ISBN 978-88- 299-1841-6. Leta 2002 je Evropska komisija podprla projekt European Hospital Based Bioethics (EHPB), ki ga je prijavila Fondazione Lanza iz Pado- ve oz. njen direktor Renzo Pegoraro s svojimi sodelavci na kliničnem centru univerze v Padovi. Projekt je potekal v okviru 5. okvirnega pro- grama. V projekt so se vključili so- delavci s področja praktične bioeti- ke iz devetih evropskih držav, tudi iz Slovenije. Rezultat tega projekta je zbornik Hospital Based Bioethics, v katerem je svoje prispevke objavi- lo dvanajst sodelavcev v projektu. Napoved projekta je motiviral napredek v znanosti in tehnologiji na vseh področjih sodobnega življe- nja, ki sta prinesli velike spremembe tudi v medicino in tudi v vsakdanjo oskrbo bolnih. Poleg dobrih stvari je napredek prinesel s seboj tudi šte- vilne skrbi in dileme, zlasti glede tega, kako uporabiti prednosti, ki jih ponujata znanost in tehnologija, da ne bi povzročali škode in kršili pra- vic. Pobudniki bioetike, ki se je po- javila v sedemdesetih letih prejšnje- ga stoletja, so hoteli postaviti teme- lje znanosti, ki bi se učila in tudi na- učila jezikov dveh kultur, znanstve- ne in človeške, ki se skoraj ne znata pogovarjati, in jo postaviti kot »most v prihodnost« (V. R. Potter). V za- dnjih letih je opaziti veliko zanima- nje za bioetiko na akademski ravni, mnogo manj v praktičnem vsakda- njem okolju. Razlog za to je v tem, da tehnične in znanstvene rešitve ne pomenijo vedno večje jasnosti, kaj je treba storiti pri bolnikovi postelji. Bolnišnica je sčasoma postala pod- jetje, v katerem dela veliko različnih poklicev. Zdelo se je, da bo ravno bolnišnica kraj, kjer bo dialog o bi- oetičnih dilemah najprej stekel. To je bila osnovna ideja tistih, ki so pro- jekt napovedali. Projekt je pokazal, da je bioetična vzgoja v bolnišnicah zelo ekstenzivna in da sodelovanje med posameznimi poklici otežujejo različni dejavniki, predvsem sočasna nesočasnost med različnimi ravnmi razvitosti. Knjiga je najprej prikaz realnega stanja v različnih bolnicah širom po Evropi, pa tudi predlog, kako poglobiti občutek za bioetične dileme in spodbuditi vzgojo v etiki. Zamisel sodelavcev pri projektu je bila, da bi iskanje čim bolj ustre- zne metodologije poučevanja bioe- tike v bolnicah spremljalo upošteva- nje dejanskih izkušenj. Idejo o sku- pni metodologiji poučevanja bioeti- ke v bolnicah, ki so jo v teku projek- ta spremljali tudi dogodki na druž- benem in političnem področju, je podpiralo prepričanje, da je bolnica osrednji prostor bioetične vzgoje, posebno klinične bioetike, kjer tudi sicer izstopajo naloge interdiscipli- narne narave. Med projektom je bilo sicer čutiti, da so zahodne izkušnje drugačne od izkušenj na Vzhodu, vendar pa ni šlo za to, da bi eni učili druge, drugi pa bi le poslušali. Cilj ni bil le izdelati primerljivo metodolo- gijo, pač pa tudi ustvariti pogoje za trajnejše sodelovanje med bolnica- mi, ki so bile vključene v projekt, in 594 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4 tudi bolnicami, ki niso bile vključene, tako da bi nastala tudi čim bolj učin- kovita informacijska mreža med po- sameznimi ustanovami. Brošura ima v začetku na kratko predstavljen projekta, njegove cilje, potek in dosežke. Po seznamu sode- lujočih in izčrpnem kazalu je kratko uvodno poglavje o bioetiki. Na vsega treh straneh sta predstavljena nasta- nek bioetike ter njen razvoj do danes. Po vsebinskem delu (1–177) sledi še kratko stvarno kazalo (177–178). Vsebina prispevkov (poglavij) sledi osnovnim izkušnjam v praktič- nem delu. Vsako poglavje se začne s primerom, na katerem je obširneje razvita vsakokratna problematika. V prvem poglavju Eugenius Gefe- nas iz Litve predstavi bioetiko v kontekstu profesionalne etike in prava (vprašanje obravnava na osnovi primera Diane Pretty, ki je pomladi leta 2002 vzbudil veliko po- zornost ne le v Veliki Britaniji, pač pa tudi drugod). V drugem poglavju se Marc Guerrier iz Francije posve- ti načelom bolnišnične bioetike ter razkoraka med etičnimi načeli in na- pisanimi pravili. V tretjem poglavju Giovanni Putoto, Rento Pegoraro in Andrea Semplicini (vsi iz Padove, Italija) govorijo o razdelitvi sredstev v bolnicah. Četrto poglavje, katere- ga avtor je Josef Illhardt iz Nemčije, govori o razmerju med zdravniki in uslužbenci v bolnicah na eni in paci- enti na drugi strani. Peto (Søren Holm, Norveška) in šesto poglavje (Tomas Brzostek in Zbigniew Za- lewski s Poljske) govorita o začetku in koncu življenja. V sedmem po- glavju Søren Holm govori o klinični etiki na psihiatričnem oddelku. V osmem poglavju Norbert Steinkamp iz Nizozemske predstavi pomen etičnih komisij in etičnega posveto- vanja v bolnicah med različnimi tipi poklicev. Zadnje poglavje (Josef Glasa s Slovaške) govori o medicin- skem raziskovanju. Zasnova brošure, ki je nastajala kot morebitni učbenik ali kot njegov vzorec, sledi metodologiji standar- dnih člankov s področja medicinske etike. Zajema le del etičnih dilem, ki se pojavljajo v sodobnih zdravstve- nih ustanovah. Ena od značilnosti, na katero so opozorili avtorji, je za Evropo dokaj značilno pomanjkanje literature s tega področja. Evropska perspektiva, ki naj bi postajala ve- dno bolj razpoznavno dejstvo tudi na tem področju, ima opraviti z jezi- kovno in nazorsko raznolikostjo, ki sta le dva od razlogov tega pomanj- kanja in neredko huda komunikacij- ska ovira. Zato je bil eden od ciljev projekta, ki pa žal v brošuri ni po- drobneje obdelan, kako doseči večjo povezanost med zdravstvenimi in- stitucijami. Ena od možnosti so cen- tri bioetike, ki bi na nacionalni / re- gionalni ravni razvijali informacij- sko mrežo in poskrbeli tudi za ustre- zno literaturo. Na drugo pomembno plat tega vprašanja opozarja satelit- ski projekt Embedding Ethics in Sci- entific Practice (http://www.embed- dingethics.net/), ki ga v okviru Sve- tovnega znanstvenega foruma pod- pira tudi Evropska komisija (prvo plenarno srečanje tega projekta je bilo leta 2005 v Budimpešti). Anton Mlinar