Evharistični kongres - Bogu hvala zanj! VSEBINA Komedija 27. april - Ive A. Stanič................................49 LAŽ - neusahljiva greznica - Jože Hubad...........................49 Domobranska prisega - Jože Hubad...................................57 Čiščenje brezna - Albert Svetina - Erno............................62 Prvi evharistični kongres..........................................64 Umori - dr. Nikola Milko...........................................69 Pismo-Rozika Verk..................................................74 Dragica Šibanc.....................................................78 Smrt fašizmu - je pomenilo smrt poštenim Slovencem - J. M.........13 Praznik slovenske pesmi - dr. Edi Gobec............................79 Povejmo si resnico - Korošec.......................................79 Zabava - Bogomir Štefanič ml.......................................80 Škofovsko posvečenje Vinka Bokaliča................................81 Darovali so........................................................96 Ive A. Stanič KOMEDIJA 27. APRIL Živimo v času političnih komedij. Te so bile sicer prisotne v vsej slovenski zgodovini. Navadno je bil njihov namen usmerjen za zavajanju ljudstva. Igrale pa so tudi vlogo bolj ali manj resnih opozoril in zastraševanj. Vedno pa so take in podobne, večkrat nerazumne predstave imele nek skrit namen - poleg diskvalifikacij in obtoževanj tudi likvidacije. Pred nami je praznovanje ena največjih burk v času tako imenovane NOB: ustanovitev Osvobodilne fronte. Toliko laži in zgodovinske nelogičnosti je v tolikšnem obsegu težko najti. Moje negativno stališče do tega »praznika« utemeljujem z naslednjimi dejstvi: Ena od prvih značilnosti te manipulacije je, da je slovenska partija organizirala fronto in začela po zdajšnji različici »osvobajati slovensko ljudstvo« v času, ko je z nemškimi okupatorji še prijateljevala. (PIE) Ker se torej Nemcem niso uprli, so se uprli zahodnim imperialistč-nim zaveznikom in izkoriščevalcem. In naivni Slovenci so tej razlagi verjeli. Šele pozneje, po napadu Hitlerja na Stalinovo Sovjetsko zvezo, (22. junija, leta 1941), so se partizani Nemcem uprli in po ukazu iz Moskve preklicali PIE ter organizirali novo fronto v pomoč Sovjetski zvezi - OF Torej so branih sovjetski narod! Politični cirkus okrog ustanovitve OF sta si omislila Boris Kidrič in Josip Vidmar, kot prava mojstra zavajanja. Ker PIF ni bila več aktualna, je OF kot svoj rojstni datum kljub temu obdržala 26. april. Ker pa je ta dan Hitler vkorakal v Maribor in je bil to zanj pomemben dan, sta se Kidrič in Vidmar premislila in določila nov datum 27. april. (Podobno špekulativno spreminjanje imena si je privoščila tudi današnja vodilna stranka v koaliciji: od KPS, ZKS, SDP, ZLSD, do SD.) Daje bil ta dan, 26. april, ali poznejši 27. april, povsem nepomemben, je potrdil takratni slovenski komunistični list »Slovenski poročevalec«, ki tega datuma nekaj mesecev sploh ni omenil. Kidrič se je pozneje spominjal, da je bil takrat deževen dan in da sta z Vidmarjem ob kavi prijetno klepetala v Vidmarjevi vili.(Več informacij o tem lahko med drugim dobite v knjigi Francija Škerla Početi partizanskog pokreta u Sloveniji in Metoda Mikuža: Pregled l) Slovenska partija je z lažnega in zavajajočega »praznika« pridno nadaljevala. Za vsako obletnico OF so člani partije na plakate narisali oboroženega partizana, kako varuje kmete pred napadi okupatorjev in pred napadi »bele garde«, katere pa do jeseni 1942 sploh še nikjer ni bilo. (No, bele garde v Sloveniji nikoli ni bilo, bila je v carski Rusiji do prve svetovne vojne in oktobrske revolucije v začetku prejšnjega stoletja.) Danes vemo, da so pred partizanskim nasiljem varovale premoženje, svojce in ostale vaščane Vaške straže in ne partizani pred lastnim nasiljem. V nadaljevanju je bil 27. april ves čas podvržen velikim »umazanim« usklajevanjem. Prekrstili so ga v Dan upora. S tem so zabredli v novo laž. Kot državljan samostojne in demokratične države Slovenije zahtevam uradno in javno pojasnilo: Kdo seje 27. aprila, leta 1941 uprl in komu se je uprl? Čas je, da po skoraj 70. letih vladajoča politika s svojo stroko vendarle pojasni to namerno zgodovinsko zmešnjavo, ki našemu narodu prav nič ne koristi. Kočevska Reka, 16. aprila 2010 Tei: 01/894-03-01 Jože Hubad LAŽ, neusahljiva greznica Med državljansko vojno v letih 1941 - 1945, kakor tudi v dobi komunistične Jugoslavije in tudi po zlomu komunizma in osamosvojitvi Slovenije komunistični propagandni stroj še vedno ponavlja in poudarja superiorno vlogo komunistov. Razlog za doslednost in brezkompromisnost tega stroja je bila njim podarjena zmaga v državljanski vojni, v Sloveniji pa politična in gospodarska oblast komunistov. Pogon tega propagandnega stroja je bil za komuniste vedno lahek posel. Med državljansko vojno so izkoriščali ogorčenost okupiranega naroda in njegovo hrepenenje po osvoboditvi. Po osamosvojitvi, ko so ostali na oblasti, pa so partiji nadeli propagandni naslov NOB. V dobi totalitarizma so imeli v rokah praktično neomejena tehnična in gmotna sredstva, vključno s tajno policijo. Pogon tega propagandnega stroja je za slovenske komuniste preprost posel. Ne samo da razpolagajo z večino nekdanjega slovenskega družbenega premoženja, sedaj poleg prilaščenega in zasebnega imetja razpolagajo tudi s tragičnim potencialom v glavah premnogih Slovencev. Slovenskim komunistom ni treba drugega, kakor še enkrat, vedno znova in znova in ob vsaki priložnosti spominjati Slovence v kratkih stavkih na substanco komunistične informacije in vzgoje v večdesetletni dobi njihovega absolutnega monopola. Takrat je njihova propaganda dosegla obseg in učinek pranja možganov. To pa je sistematično manipuliranje s človekovim spominom, v katerem naposled izgine poslednja sled alternativne informacije. Odsotnost druge informacije pa posamezniku onemogoči objektivno vrednotenje in mu povrh daje občutek, da je to, kar mu je indoktrinacija vtisnila v spomin, prepričanje, ki si ga je sam ustvaril. V njegovo podzavest natrpana laž o tako imenovanem domoljubnem NOB, ki naj bi bil z naše zemlje pregnal okupatorja, in laž o narodnem izdajstvu Slovencev, nasprotnikov takega NOB v državljanski vojni, vse to je v teku desetletij fermentiralo v absolutno zgodovinsko »resnico,« vskladiščeno v posebnem oddelku človekovega spomina. Današnji komunisti po potrebi samo poženejo ta stroj in že razsvetlijo ta skladišča slovenskega »spomina« v zavesti, žal, premnogih Slovencev. Domobranska prisega Navedimo le dva primera »tega propagandnega stroja«, ki si kot dogovorjeno sledita drug drugemu. V okviru razprav o ureditvi mnogih grobišč med vojno in še več po njej pobitih nasprotnikov komunističnega NOB je šlo predvsem za vprašanje, ali so bili ti Slovenci v času poboja civilne ali vojaške osebe. Komunisti v državnem zboru trdijo prvo. Resnica pa je seveda drugo. To je seveda pomembno dejstvo in to je hotel dokazati gospod dr. France Cukjati, poslanec SDS, s tem, da je v državnem zboru prebral besedilo domobranske prisege iz leta 1944. To besedilo je eden naših najpomembnejših dokumentov, ki dokazujejo boj slovenskega naroda za slovensko domovino, kot del svobodne Evrope, boj v času, ko sta prav te cilje najhuje ogrožala, fašizem in nacizem ne eni strani, na drugi pa krvave priprave komunistov na revolucijo, z grozečo sovjetizacijo Slovenije po vojni. Dokument domobranske prisege med drugim dokazuje, da tako vojakom slovenske domobranske vojske, kakor tudi vojakom njene predhodnice Vaških straž po mednarodnih veljavnih normah pripada status vojaških oseb. Poslanec LDS g. Rihard Beuermann je zapisal: »Res ne vem, zakaj je bilo treba provocirati z dvakratnim branjem domobranske prisege Hitlerju« Poslanec LDS »res ne ve« kako lahko prav dokument domobranske prisege razjasni to ravnanje. Poslanec Rihard Beuermann vedno znova ponavlja staro komunistično lažno propagando o domobranski prisegi Hitlerju. Zadnja beseda je tisto, kar je odločujoče. S tem je Beuermann izrekel laž. Gospod Cukjati v DZ ni bral besedila domobranske prisega Hitlerju, ker ta prisega v slovenski zgodovini preprosto ne obstaja. A to očitno ni skrb g. Beuermanna, pomembno je nekaj drugega. S takim svojim stavkom je poslanec pognal propagandni stroj laži. Ko to odkrivamo, se pokaže eklatantna neenakost možnosti slovenskih državljanov, čeprav slovenska ustava pisno zagotavlja enakost pred zakonom. Medtem ko slovenski komunisti pri svoji priviligerani predstavitvi javnosti uporabljajo propagandni stroj laži, pa se mi pri svoji predstavitvi na moremo zanašati na skladišče resnice v spominu istih Slovencev, skladišče, ki bi razsvetlilo resnico, saj smo bili tisti, ki smo ostali desetletja prisiljeni k molku. Zato mora danes vsakemu stavku komunistov slediti naš protistavek, v tem primeru resnična vsebina domobranske prisege - potrjena z navajanjem zgodovinskih dejstev. Kaj pravi baška konvencija? Brž ko so bili dani pogoji za drugo svetovno vojno, z okupacijo naše domovine in s koncem nacistično - komunističnega partnerstva, dne 22. junija leta 1941, so slovenski komunisti s celicami ubijalcev začeli svoj projekt uresničevati, že v prvem letu okupacije (1941/1942). Komunisti so pod krinko NOB pobili več kot tisoč potencialnih nasprotnikov revolucije: poštenih Slovencev in Slovenk, neoboroženih civilistov kmetov, delavcev, učiteljev, duhovnikov, študentov, intelektualcev, sredi njihovega dela. V vsem tem obdobju ni padel na morilce niti en strel s strani napadenih ali s strani oboroženih ilegalnih enot Nacionalne ilegale Slovenije. Toliko hitreje je Slovencem postalo jasno dvoje: L Da je bila NOB le krinka, za to krinko pa se je skrivalo uresničevanje Stalinovega načrta, kakor gaje napovedal Kardelj na Čebinah. 2. Da niti italijanski niti nemški okupator ni bil voljan v okupirani Sloveniji poskrbeti za red in mir ter za varnost prebivalstva. S tem okupator ni izpolnil dolžnosti, ki mu jih nalaga mednarodno vojno pravo. 42. do 56. členi haske konvencije o vojnem pravu zavezujejo okupatorja, da prepusti civilno administracijo in organe za vzdrževanje reda in miru v okupirani državi domačemu prebivalstvu. Isti členi pa prebivalstvo v okupirani državi izrecno pooblaščajo, da to funkcijo tudi prevzame. Ta določila, v svojih delih, podrobno definirajo svetovno priznani strokovnjaki vojnega prava, kot sta med drugimi Henry Wheaton (1916, Elementi mednarodnega prava) ali Moris Greenspan. (The modern law of land war fare, 1959). V Sloveniji je tedaj prevladalo tudi spoznanje, da je obramba življenj in imetja potrebna tam, kjer so pretežno ogrožena, to je v mestih in vaseh. Tako obrambo pa lahko prevzamejo le od okupatorjeve oblasti priznane slovenske oborožene enote. Zaradi nujnosti boja proti sovjetizaciji Slovenije so vojaki Slovenske zaveze stopili v javnost in sklicujoč se na dane haske konvencije od okupatorja zahtevali, da če že sam ne poskrbi za red, vsaj njih oboroži, da bodo poskrbeli za red, mir in varnost. Okupatorje privolil v to zahtevo in 17. julija leta 1942 so bile ustanovljene prve Vaške straže (Šent Jošt nad Horjulom.) Iz njih se je jeseni oblikovala vojska z osrednjim slovenskim poveljstvom, Slovensko domobranstvo. Ista haška konvencija izčrpno obravnava vprašanje prisege. Člen 5 določa: Prepovedano je siliti prebivalstvo zasedene dežele k zvestobi okupatorju. Isti člen pa nadalje okupatorja pooblašča, da od prebivalcev zahteva prisego lojalnosti, preden mu zaupa zadeve civilne administracije, ali preden mu izroči orožje za zavarovanje reda, miru in varnosti v lastni državi. Prisiljeni Nemci so v prepričanju svoje hitre zmage, ta pravila konvencije teptali. Osemdesettisoč v VVermacht prisilno mobiliziranih Gorenjcev in osemtisoč prisilno mobiliziranih Štajercev so prisilili k prisegi. »... prisegam pri Bogu to sveto prisego, da bom brezpogojno pokoren vodji nemškega naroda in države Adolfu Hitlerju ...« V tem besedilu je jasna obljuba zvestobe voditelju sovražne sile. Izsiljevanje te obljube je bilo nemško kršenje veljavnih mednarodnih določil. Domobranska prisega 20. aprila 1944 Slovensko domobranstvo, ustanovljeno jeseni leta 1943, je bilo soočeno z nemško zahtevo po prisegi šele aprila leta 1944. Besedilo prisege, ki so jo zahtevali Nemci, ni ohranjeno, bilo pa naj bi podobno navedeni prisegi. Tako prisego pa je domobransko vodstvo odločno zavrnilo. Domobransko vodstvo je predložilo tako besedilo prisege, da je vsebovalo vsa ključna določila. Določeni in pravno varovani so bili simboli: slovenski jezik, poveljevanje, operativno območje in predvsem samostojnost in svoboda odrejanja akcij proti komunistom, kar je bilo vse dejansko v veljavi že od dneva ustanovitve, vendar ne pisno potrjeno. Po dolgotrajnih pogajanjih sta obe strani privolili v naslednje besedilo: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in slovenski narod, da bom hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije proti banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.« Da so Nemci sprejeli to besedilo je bil je bil nadvse pomemben uspeh domobranskega vodstva. Črtana je bila »poslušnost nemškim oficirjem« in črtana »zvestoba Hitlerju« Namesto tega so bile v besedilu prisege jasno dokumentirane temeljne prvine Slovenske narodne vojske: motivacija slovenskega vojaka, njegova disciplinarna usmerjenost, struktura poveljstva in končni cilj bojev. Analizirajmo posamezne elemente te prisege: Svojim nadrejenim zvest...« Ti nadrejeni so bili slovenski častniki. Večina častnikov je že v vojski kraljevine Jugoslavije prisegla kralju Petru. Z navzočnostjo generala Draže Mihailoviča, s strani zahodnih zaveznikov uradno priznanega zastopnika kralja Petrall. Na jugoslovanskem ozemlju so po mednarodnem pravu vsi zakoni in dokumenti Kraljevine Jugoslavije obdržali, tudi v dobi okupacije, svojo polno veljavo. Zato je svojo polno veljavo obdržala tudi prisega slovenskih častnikov, sedaj častnikov Slovenske narodne vojske. S tem pa je tudi prisega slovenskega domobranskega vojaka, »da bom svojim nadrejenim zvest...«, veljala vrhovnemu poveljniku, kralju Petru II in ne Hitlerju! Stavek »... da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom velike Nemčije, proti banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino, kot del svobodne Evrope«, nam daje jasen vpogled v ostro razmejevanje pristojnosti in končnih ciljev, seveda pa je med nemškim in slovenskim vmesnim ciljem - ki je bil boj proti komunizmu obstajala vzporednost, ki pa zdaleč ne pomeni, da sta se obe vojski, slovenska in nemška, bojevali za isti končni cilj. Nemški vmesni cilj je bil uničenje Stalinovega vpliva na vzhodu, slovenski vmesni cilj pa je bilo uničenje Stalinovega vpliva na slovenskih tleh. Posebnost tega slovenskega cilja je poudarjena: »... na slovenskem ozemlju in za slovensko domovino«, ne pa za vzhodno fronto ali pa kje drugje! Le dejstvo vzporednosti dveh vmesnih ciljev in nič drugega je TABOR 1 C Julij-September ' L/D poudarjeno v stavku »v skupnem boju z nemško oboroženo silo ...« Temu sledi naslednja razmejitev: da stoji v tem boju le nemška oborožena sila, samo ona, in prav v ničemer slovensko domobranstvo. »... z nemško oboroženo silo, stoječo pod vodstvom vodje velike Nemčije ...«, to je poudarjeno z besedo »stoječo«. Albert Svetina - Erno »ČIŠČENJE« BREZNA Potem ko sem se vselil v svoje novo stanovanje, v vilo nasproti stadiona, me je Maček poklical k sebi in rekel: »Poslušaj, ti«! Pokazal mi je majhen listek in nadaljeval: »Prebivalci vasi pri Podutiku se pritožujejo.« Še iz časov pred vojno sem vedel, daje blizu Brezarjevega brezna, pri vasi Delnice, tekel potok. »Vaščani so se pritožili, da so imeli najprej v potoku rdečkasto vodo, zdaj pa naj bi jim poginile nekatere živali, prav tako pa naj bi se naokoli širil strašen smrad.« Maček mi je zato naročil, naj grem to pogledat. Odšel sem skupaj s svojim spremljevalcem, zdravnikom, majorjem Thurnom in z šoferjem. Ko sem vaščane povprašal, ali so se res pritožili, so mi prikimavali, me napotili k vodi in mi rekli: »Ja, kar poglejte!« Voda je zares zelo smrdela, potok pa ni bil velik. Ko sem se pa zanimal, od česa smrdi, so mi dejali vaščani, da ne vedo, da pa so v začetku maja, po odhodu Nemcev, v bližini slišali streljanje. 'o Žajdel. Po približno sto metrih smo videli gozd in nekaj čistine. Vse naokrog pa je bilo polno lastovk, ki so neprestano letale gor in dol. Bilo je vse polno mušic in tako močan smrad, da se breznu nismo mogli približati in ugotoviti, za kaj gre. »Bilo je grozno« Vrnili smo se v Slavijo, si nataknili maske na obfaz in z njimi le prišli do brezna. Še vedno je zelo smrdelo. Tudi maska je strašno smrdela. Videl sem, daje bilo nekaj minirano. Drevje je bilo obrnjeno navzdol, na njem pa so bile velike skale. Okrog je bilo vse steptano, zaminirano in posuto z živim apnom. Bilo je grozno. Tokrat iz knjige Alberta Svetine - Erna Od osvobodilnega boja do banditizma ponatiskujemo nekaj odlomkov o povojnih pobojih. Izvemo, da je poboje v Kočevskem rogu vodil Anton Zgonc - Vasja in da so se oznovci iz Slavije vozili na orgije v celje. Pretresljivi so Svetinovi opisi vlačenja trupel iz brezna pri Podutiku. Znova sem se vrnil v Slavijo in poročal Mačku. Razložil sem mu, da so tam grozne stvari, da so trupla in zelo močan smrad. Po Mačkovem odzivu na moje poročilo sem dojel, da so mu stvari že znane. Zdelo se mi je nekoliko nenavadno, pa sem ga vprašal. »Kaj naj naredim?« On pa se je zadrl name: »Kaj, odpreti je treba, pogledati in pobrati!« Niti pomislil nisem, da bi mu ugovarjal. Vrnil sem se k breznu, si vse dobro ogledal in razmislil, kako bi to strašljivo delo lahko izvedli. Za tehniko je v Ozni skrbel Apih. V Šiški je zasedel večje podjetje, ki se je ukvarjalo s popravili in različnimi mizarskimi deli. Na razpolago je imel veliko lesa in strojev. Zanj pa so delali tudi zaporniki v prisilnih delavnicah. Zato sem najprej odšel k njemu. Povedal sem mu, kakšno nalogo sem dobil od Matije in mu razložil, da za začetek del potrebujem 15 do 20 metrov dolge smreke. Apih je nato poslal v Borovnico več svojih delavcev in ti so od tam smreke kmalu pripeljali. Maček mi je tudi naročil, da naj grem v Šentvid in iz taborišča vzamem nemške ujetnike, ki bodo to delo opravili. Šel sem tja in prevzel okoli 60 nemških ujetnikov, ki so bili fizično videti dovolj močni. S četo vojakov smo zastražili okolico brezna in nato poslali nemške ujetnike, da bi opravili to strašljivo delo. Najprej so očistili dostop do brezna, nato pa postavili oder. Pri Apihu sem za to delo dobil tudi ves drug potreben material: stojala, nosila iz pločevine in dvigala, s katerimi so vlekli trupla iz brezna. Mačkovo povelje: »Kaj,... pobrati je treba.« Nemški ujetniki najprej niso hoteli delati. Prinesli smo jim hrano, ki jo je imel Knoj, jim dali žganja, kolikor so ga hoteli. Ko jim je žganje zamorilo smrad in se je razpoloženje »otajalo«, so začeli, saj so sprevideli, da so pač ujetniki in jim ni kazalo drugega. V neznosnem smradu so prenašali iznakažena trupla v nekaj sto metrov oddaljeno dolino, jih polagali in zasipali v izkopane jarke. Prav tam so trupla še danes zakopana. Delo je trajalo približno tri tedne. Brezno je bilo na ta način izpraznjeno. Posuli so ga z živim apnom in ga spet minirali Po končanem delu so nemški ujetniki še nekaj dni ostali pod kno-jevsko stražo v poslopju blizu brezna. V šentviško taborišče pa se niso več vrnili. Ko sem bil že na drugih dolžnostih, so jih knojevci odpeljali neznano kam. Videl sem že marsikaj, toda tako strahotnih prizorov še nisem videl. V breznu je bilo veliko število popolnoma iznakaženih trupel. Po dve in dve trupli sta bili zvezani z žico Bila so razbita in razpadla. Takrat še nisem vedel, kdo so bili ti ubiti. Moja naloga je bila samo to, da trupla potegnem iz brezna. Pozneje sem zvedel, da je bila v Podutiku ena prvih množičnih likvidacij ljudi bolnikov ali ranjencev, ki so ostali po bolnišnicah v Ljubljani ali so bil zajeti na prevozu. V glavnem so bili to slovenski domobranci, bilo pa je nekaj tudi civilistov moških, žensk in otrok. Identificirali jih nismo. Od vsega, kar se je v povojnih dneh dogajalo, meje od partizanske linije dokončno odvrnilo neposredno soočenje s temi pobitimi v Brezarjevem breznu. To je bil zame velik šok in v menije prišlo do preloma. To je vplivalo tudi na moje nadaljnje življenjske odločitve, saj človek česa takega ne more mirno gledati. Grozno je bilo: razpadla človeška trupla, razbite glave, polomljeni udje in strašen smrad. Videlo se je, da so bili ljudje očitno pobiti zverinsko, prav tako v Rogu in po drugih slovenskih krajih. V vsem medsebojnem obdobju, nisem doživel takih grozot. Ljudje so bili zvezani žico in so imeli razbite glave. Ves mesec nisem mogel jesti, samo pil sem. Od takrat nisem več gledal kdo je fašist ah nefašist, gledal sem samo na človeka. Vojni ujetniki so bili živalsko pobiti. Prej nisem videl niti ene likvidacije, niti v partizanih. To je bilo vse tajno delo Vosa in Ozne. Da bi zakrili ta grozodejstva, so brezna minirali in vanje metali bombe. Alojz Snoj PRVI SLOVENSKI EVHARISTIČNI KONGRES Globoka duhovna, moralna in gospodarska kriza, v kateri smo, je eden osnovnih razlogov za evharistični kongres. Evropa in z njo Slovenija se utaplja v materializmu, uživaštvu relativizmu, otopelosti. Vse bolj nas obvladuje kulture smrti. Vsi opažamo, da se cerkve praznijo, da veliko družin propada, da je vse več partnerskih zvez, da vzdržnost pred zakonom ni več vrednota Če hočemo, da se naš narod reši, bi moral ves verni del Slovenije na kolena. Kdo vse je bil povabljen na kongres Najprej so bili povabljeni vsi verni. Od posebnih skupin so bili tu najprej mladi, ki so se zbrali v Teharjah že na predvečer kongresa in nato peš poromali v Celje, kjer so ob 24 uri začeli nočno bedenje s katehezo škofa dr. Jurija Bizjaka. Druga skupina so bili duhovniki, ki naj bi se zbrali do 9.30 in se v garderobi obleči mašne plašče. Pred stadionom so se pridružili procesiji z Marijino milostno podobo Tretja skupina so bili ministranti, ki so s seboj prinesli liturgična oblačila in so ob 9.30 v procesiji spremili podobo Marije Pomagaj na stadion. Četrt skupina so bile narodne noše, ki so zbrale do 9.25 pred stadionom in so od tam spremljale Marijo Pomagaj. Ob koncu pričevanj so se pridružili tudi otroci iz katoliških vrtcev in izvedli koreografijo ob pesmi »Vstani in teci k Jezusu.« Ne pozabimo na tridnevno romanje milostne podobe Marije Pomagaj. Prosimo za blagoslov in uspeh evharističnega kongresa. Kako so doživljali: Hčerka emigrantov - Mirjam Oblak, Argentina - Buenos Aires Kot veliko milost doživljam to, da sem lahko bila na evharističnem kongresu v Celju; to je nekaj, česar sem stalno želela, a si nisem mogla misliti, da se bo to zgodilo ravno takrat, ko bom prišla v Slovenijo z gledališko skupino iz našega doma v San Justo. Prišli smo z igro »Veliki oder sveta«, Pedra Calderona de la Barce. Ta misterij je povezan prav z evharistijo. Ne vem, ali bi lahko temu rekli zgolj naključje. Za naš nastop so bili določeni dnevi v mesecu juniju, potem pa smo izvedeli, da je to čas evharističnega kongresa. To, da smo danes tukaj, doživljam velik božji dar. Pred 75 leti je bila moja stara mama na ljubljanskem stadionu na evharističnem kongresu za Jugoslavijo. Zanjo je bilo to eno največjih doživetij v življenju, zato nam je o njem veliko pripovedovala.Njene besede so se mi globoko zapisale v srce. Žal stare mame ni več, sem pa jaz dobila priložnost iz daljne Argentine, da sem se udeležila te velike slovesnosti. Zame je to injekcija za duhovno življenje. Rada bi še bolj utrdila svojo vero in prepričana sem, da mi bo kongres pri tem pomagal. V občestvu z drugimi hočemo utrditi našo vero in s tem prepričanjem pričevati o evharistiji in Bogu drugim. Ljudmila Novak, Predsednica Nove Slovenije, Krščanske ljudske stranke. Že priprave na slovenski evharistični kongres so me spodbujale k razmisleku, kaj mi pomeni evharistiha in kje so to pozna v mojem življenju. Ko smo se v nedeljo v Celju zgrinjali proti stadionu, smo vsi imeli isti cilj, zato ni bilo težko spregovoriti s komer koli. Povsod sem videvala znance, prijatelje, strankarske kolega, znane duhovnike, skavte. Pogled na oltar mi je ponujal harmonijo barv, ki so jo dopolnjevale pesmi, besede pričevalcev in slovesna sveta maša. Ob razglasitvi drugega slovenskega blaženega sem pomislila na vse slovenske mučence, ki so z Lojzetom Grozdetom simbolno dobili priznanje za zvestobo krščanstvu Delo številnih prostovoljcev, dobra organizacija in potrpežljivost udeležencev evharističnega kongresa pričajo o kulturi, zvestobi in srčnosti kristjanov, torej o vrednotah, kijih danes vedno teže najdemo v vsakdanjem življenju. Slovenski evharistični kongres nas spodbuja k uresničevanju vrednot, za katere dobimo moč prav v evharistiji. Dr. Milan Zver, evropski poslanec SDS Nikoli si ne bi odpustil, če bi zamudil to enkratno priložnost. Prvič zaradi veličastnosti dogodka, drugič zaradi tega, ker človeka spodbudi k ponovnemu razmisleku o smislu življenja in ga napolni z energijo in voljo, da zaživi bolje. Tretji vzrok za hvaležnost, da sem se ga lahko udeležil, pa je nekoliko širši. To je stoletni dogodek eden od najpomembnejših v novejši slovenski zgodovini. Poznam kongres iz tridesetih let in ga lahko primerjam s tem. V tridesetih letih, ko se je začelaa slovenska družba bolj sekularizirati, so poudarjali, da je vredno živeti v skladu z vero in kulturo. Vsebinska sporočila tega evharističnega kongresa so bila zelo podobna, a oblika nosi precej več znamenj časa, v katerem živimo. Ko sem zjutraj prišel na štadion, sem za trenutek pomislil, da sem prišel na kak koncert pop glasbe Čutiti je bilo eno samo srečo in veselje. Tokrat pa ima kongres še eno dodatno vrednost, saj so Lojzeta Grozdeta razglasili za blaženega mučenca. To je za Slovence velika stvar. Kardinalov pozdrav množici na stadionu ob odhodu (foto: Tatjana Splichal) Spomini duhovnikov na zaporniška leta, ko niso smeli maševati Ob slovesni in javni vseslovenski počastitvi Jezusa na evharističnem kongresu se želimo spomniti razmer, ko še na skrivnem ni bilo mogoče maševati. Toda Jezus zna priti tudi pri zaprtih vratih ... Da bo na evharističnem kongresu lepo, so s svojo žrtvijo plačali mnogi naši duhovniki. Nekateri so nam zapustili bogata pričevanja. Frančiškan br. Ivo Peran, tudi skladatelj, za katerega seje začel proces za beatifikacijo, si je smrtno kazen z ustrelitvijo »zaslužil«, ker je šel kot vojak v Logatcu enkrat maševat in enkrat k šmarnicam v cerkev. Dr. Milko Mikola UMORI To je zgodba treh mladih dekletih iz Planine pri Sevnici, ki so jih partizani lažno zvabili medse, jih ogoljufana izrabljali, čez teden dni pa zverinsko pobili. Olga Kukovič še danes leži nekje v globeli. Roziko Verk so partizani posilili, potem je zanosila. Tega ni mogla breboleti in se je vrgla pod vlak. Angelo Meh je partizan potolkel s kamnom. Olga Kukovič Med prebivalci Planine pri Sevnici in Šentvida pri Planini je še danes živ spomin na partizanski zločin v pozni jeseni leta 1944, kije bil storjen nad Olgo Kukovič s Planine pri Sevnici. O njenem umoru ni na razpolago nobenega pisnega vira. Edini vir pričevanja so še živeči krajani. Po njihovem pričevanju je Olga Kukovič veljala za izredno lepo dekle, s svetlimi dolgimi lasmi. Pred vojno je v svojem kraju delovala v kulturnem društvu in nastopala v raznih odrskih delih. Ko je bila poleti na Kozjanskem je bilo t. i. osvobojeno ozemlje in ko so partizani zasedli tudi Planino pri Sevnici, je bila Olga nad njimi zelo navdušena. Mag Štefan Tiselj iz Celja, ki je kot otrok v času vojne živel na Planini pri Sevnici, se še dobro spominja, kako je Olga njemu in drugim otrokom šivala na kape rdeče zvezde. Nekega dne, verjetno novembra 1944, pa so jo partizani aretirali, jo odpeljali v Šentvid pri Planini ter jo zaprli v tamkajšnje župnišče, ki je bilo prazno, ker so Nemci župnika izselili. Tam so jo zasliševali pod obtožbo, da je nameravala partizane izdati. Dokaz naj bi bilo pismo, ki so ga našli pri njej. 1 1 čv TAB0R • I O Julij-September Po nekaj dneh zasliševanja je partizansko »sodišče«, katerega član je bil tudi učitelj iz Planine pri Sevnici, J. R., z vzdevkom Žani, dekle obsodilo na smrt. Odgnali so jo v »Farovško hosto«, jo tam v globeli ustrelili in zagrebli. Zločin naj bi storil F. Ž., ki so mu domačini zaradi grbe dali vzdevek Punkelc. Taje veljal za človeka rablja, ki je izvrševal partizanske umore »narodnih izdajalcev« in se s tem pred ljudmi celo postavljal. Olgin grob je odkrila Darinka Koprivec iz Šentvida pri Planini. Ker je bilo truplo zakopano zelo plitvo, so se iz groba še videli njeni svetli lasje, po katerih je Darinka takoj ugotovila, daje tam pokopana Olga. Ljudje v teh krajih zgodbi o Olginem izdajstvu, s katero so morilci hoteli opravičiti njen umor, že takrat niso verjeli in so še danes prepričani, da ji je bilo pismo, ki naj bi ga bili partizani našli pri njej, podtaknjeno, z namenom, da so jo lahko obtožili izdajstva in se je tako znebili. Zakaj? V času, ko so bili na Planini pri Sevnici partizani, se je namreč v Kukovičevo Olgo, ki je bila zelo lepo dekle, zagledal nek partizan. Med njima se je vnela ljubezen in Olga naj bi bila z njim tudi zanosila. Nekaj časa po tem razmerju pa se je je hotel ta partizan iznebiti z izgovorom, daje poročen. Zločinci so ji naprtili izdajstvo s podtaknjenim pismom in jo usmrtili. Ivan Kranjc in Šentvida pri Planini pripoveduje, da so celo nekateri partizani takrat govorili, da Olga ni ničesar zakrivila in da bo po nedolžnem usmrčena. Na dan, ko so izvršili umor, je partizanski bolničar rekel: »Spet so umorili nedolžno.« Ker so krajani Šentvida pri Planini vedeli, da je dekle po krivem obtoženo izdajstva, se jim je zelo smilila. Prinašali so ji v župnišče hrano. Ena od prinašalk je bila Julka Jazbinšek, ki pravi: »Nam vsem se je zelo smilila. Prisegala je, da tega pisma ni ona pisala, saj se to vidi celo po različni pisavi. To pismo so ji podtaknili partizani.Olga niti najmanj ni slutila, da jo bodo usmrtili. Na kraju njenega groba ni znamenja, ki bi pričalo o Olgini kruti smrti partizanskih morilcev. Rozika Verk Tudi za tragično smrt Rozike so krivi nasilni partizanski divjaki. Niso jo namreč umorili, so ji pa povzročili tolikšno gorje, da ni mogla prenesti nasilja in si je sama v brezmejnem obupu vzela življenje, To so ji storili prav tisti domači terenci in aktivisti, ki so umorili ameriškega pilota in izvajali v letih 1944-45 strahotno nasilje nad domačimi prebivalci. Poleg številnih ropov živine, oblek, perila, živeža in vsega, kar jim je prišlo pod roke, so umorili tudi kmeta Alojza Žolgerja iz Kačjega Dola in mladega fanta Antona Čakša iz Cest pri Rogaški Slatini. Med tistimi, ki so bili žrtve teh morilcev, so bili tudi Verkovi iz Kačjega Dola. V njihovo domačijo so vdrli 15. avgusta leta 1944 ponoči. Od gospodinje Rozi Verk so zahtevah 20.000 nemških mark. Grozili so ji, da jo bodo obesili, če jim ne izroči zahtevane vsote. Razmetali so po vsej hiši. Vzeli so jim zlatnino, 4 1. olja, 12 kosov pralnega mila, 4 dežnike, posteljno perilo, 1500 nemških mark in žepno svetilko. Z grožnjami so jo prisilili, da jim je povedala, kje hrani v masti zalito meso. Tega je imela shranjenega v gorci. Ko se je ponudila, da jim ga bo sama pokazala to, niso privolili, ampak so zahtevali, da jim gorco odklene in pokaže njena mlada hči, lepa Rozika. Ko jih je dekle vodilo tja, so ji storili silo, kar je njena mati tudi slutila, da se bo zgodilo. Za pošteno in krščansko vzgojeno dekle, je bil to strašen šok. Da pa je bila za Roziko tragedija še večja, je z divjaškim zločincem zanosila. Rozika, ki je imela fanta, s katerim sta se nameravala poročiti, one-čaščenja svoje dekliške časti, nikakor ni mogla preboleti. Odločila se je, da si bo sama vzela življenje. To je tudi storila. V kraju Podplat se je vrgla pod vlak in tako prežalostno končala svoje komaj se prebujajoče življenje. Preden pa je to storila, je v slovo svojim domačim napisala pretresljivo poslovilno pismo, ki ga objavljamo: SLOVO. i fi 5 " Sprejmite mnogo pozdravov zadnjih od mene,3 težkim srcem^o.VnVsravl)dni; ' ■j od tega sive ta žaj sob stčelf. še ekoro kome.l živeti.a jaz ,, Prooinj drage sosedje,iBO.it-. malo aocutje z moje maoiko iu seatro.KoUkor sd^k^dorj niaom Jaz nikomur nič še lega storila,če je pa Mo 'kateremu kaj neviiec ga 'proais naj ai odpusti,Fozdravim vse sorodnika prijateljico in * 'v. znance,Sedaj bodo gotovo nastale rasne govorice a jas prosim vsakega naj rajši mali za meno kod bime obrekoval, ter mi želi _:iDiren počitek v preranem grobujČe je cogoče kateromu noj pomaga v tolažba moji dr&gi Kami ki in sestri.Jozdrsviia tudi mojega diageea brateča v tujino i^miko paprosim ne žalujte preveč po meni plačajte za cene av^Laše in ce je mogoče ni ritjte postaviti spomenik s sliko na njem pa napis-.. Bož a riU sodnik