152
mukami, ki ga po smrti čakajo, živi krepostno."
Vsekako lep in hvalevreden namen imajo po besedah Buddhovega moralista ti peklenski cikli. Vendar, komu ni znano, da je od teorije do prakse velik korak — katerega zlasti sleparski bonci nikdar ne store!
Mesto da izrazim boncu ta svoj pomislek, stavim mu teološko vprašanje:
„Povej mi", pravim, „kolikokrat mora duša po izpremembi vnovič na svet, in kdaj je konec teh muk?"
„Katere vere si, veliki brat?" —
„Krščanske, katoliške!" —
»Dobro, izvrstno!" —
„In ti gospodje, ki so prišli s teboj?" —
„lste vere." —
„Dobro, izvrstno!" —
„In mi nismo prišli na Kitajsko kupčevat", mu odgovorim, „ampak učit ljudi prave, edinozveličavne vere." —
„Dobro, izvrstno! Vse vere so dobre, he, he! Učit ljudstvo vere, dobro delo, he, he!"
KITAJSKA MALIKOVALNICA.
Poganski teolog mi modro odgovori:
„ Človeška duša mora potovati toliko časa skozi pekla, od ondi na svet in zopet nazaj, dokler se ni iznebila najmanjšega madeža".
„Kaj pa jo čaka potem?"
»Potem? — Potem stopi v kraj večnega počitka, v večno praznino  — v nič."
»Žalostno, obupno! Plačilo krepostnega,
brezgrešnega  življenja — večni nič.....!!
Moja vera uči vse kaj drugega o človeškem življenju po smrti." —
Razumel sem hinavsk nasmeh kitajskega bonca! Zatorej mi je bilo teološkega razgovora dovolj.
Pogovor sem napeljal na drugi predmet.
„Slišal sem", pravim, „da prihajajo sem mandarini in učenjaki v obilnem številu častit bogove."
»Nekdaj, da. V zadnjih desetletjih pašo njih obiski vedno redkejši."
„Kaj je temu vzrok?"
„Vera v bogove peša. Čimbolj prihajajo v dotiko s tujci, tem  nevernejši  postajajo.