Lucija Stramec Meander, 2013, akril, platno, 120 x 80 cm 
Kazalo 
Lucija Mirkac PRISLUŠKOVANJA  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .4 Matjaž Štraser JESENSKA OTOŽNOST  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5 Marjan Pungartnik SLIKA Z RAZSTAVE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .6 Andrej Makuc IZMALhE – KRATKE dOMAcE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .8 Iva Potocnik KOLObOcIJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .12 Marjan Kolar POSLEdNJE bEdENJE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .14 Patrik Kolar POSLEdNJE bEdENJE – neobjavljena 
kratka radijska igra Marjana Kolarja  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .17 Karla Zajc berzelak ROMANI GUSTI STRIdSbERG  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .18 Janja Vollmaier Lubej Literarno delo Vinka Ošlaka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .28 helena Merkac Nova knjiga blaža Prapótnika 
MEd SONcNE KROGE SEdEM … sedem, sedem, sedem  . . . . . . . . . . . . . . 33 helena Merkac Magistrsko delo o kratki prozi, objavljeni v Odsevanjih  . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Mira Razdevšek Sanjati sanje od vceraj za jutri: GARATAR Lucije Mirkac  . . . . . . . . . . . . . . . 38 Natalija cernjak bernarda Vrecko: KOT SEVERNOMORJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 Marko Košan V vrtincu presvetljenih organskih oblik na 
slikarskih podobah Lucije Stramec  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .40 dr . Marjan Linasi JE bILO V MUZEJU (SPLOh) KAJ dELATI?  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48 Uroš Zavodnik ShOTS 2021 druženje s filmskimi ustvarjalci pod zvezdami . . . . . . . . . . . . . 57 Iva Potocnik ZAPISANO V SRcE – ob 80-letnici Marije Irme Vacun Kolar  . . . . . . . . . . . . 58 Mestna obcina Slovenj Gradec POSLOVIL SE JE JOŽE POTOcNIK, cASTNI ObcAN . . . . . . . . . . . . . . 60 Tilen Klugler bESEdESLOVESA Z ŽALNE SEJE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .62 Vinko Ošlak PROfESOR, KI JE NAPOVEdAL, KAKOR SE JE ZGOdILO … . . . . . . . . 63 franc Jurican NAŠPROfESOR JOŽE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .65 Niko R . Kolar JOŽE POTOcNIK, PROfESOR ZGOdOVINE, PEdAGOŠKI SVETNIK, 
cASTNI ObcAN MESTNE ObcINE SLOVENJ GRAdEc 
IN »REZERVNI MISLINJcAN«  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .66 blaž Prapótnik PO ULIcAh NAŠEGA MESTA V MISLIh 
OdKRIVAMSTOPINJE JOŽETA POTOcNIKA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .68 
KNJIŽNIcARKE O SREcANJIh Z JOŽETOM POTOcNIKOM . . . . . . . . 71 draga Ropic KOPRIŽIGAMSVETILKOSPOMINA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .71 darja hribernik et . al . PROSTORNINASPOMINA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .73 
LEPOSLOVJE 
POEZIJA 

PROZA 
ESEJISTIKA 
KNJIžNE OCENE 
LIKOVNA PRILOgA KULTURA 

IN mEmORIAm 

LEPOSLOVJE 
Lucija Mirkac 


PRISLUŠKOVANJA 
I . 

Ko spet se poslovi vecer, spet slišim te pred vrati in bled spomin se vsipa kakor sneg na gozdna tla, ko veje vzdrgetajo pod odprtostjo neba in veter ga požene v beg po izsušeni frati. 
Ko spet se poslovi vecer in moram spet ležati pod crnim stropom, v mrzli zrak vztrepecejo 

podplati. Ko spet se poslovi vecer, spet slišim te pred vrati in bled spomin se vsipa kakor sneg na gozdna tla. 
In sanjam, da utrinki vode zopet so kot zlati kristalcki, ujeti v sen oci, ki skriva jih megla, sprašujem se, ce res si in ce sva sploh kdaj bila in kakšne barve so oci, ki dal si jih spoznati, ko spet se poslovi vecer, spet slišim te pred vrati … 
II . 
Potem zasuce se kolo in mi molíš dlani in svet izginja kakor sneg pod mojimi podplati, strmim v strop in cakam in bojim se zamižati in videti, da spet stojiš v dimnem snu luci. 
In vem, da rada bi slutila, da je res, kar ni, da tvoj šegav nasmešek še seli se mi v oci, potem zasuce se kolo in mi moliš dlani in svet izginja kakor sneg pod mojimi podplati. 

Razblinjam se kot pena, ko utripneš v mojo kri, potem zasuce se kolo in plešejo ornati in durovski nokturno, ki ne znam ga zaigrati, vrtiš kakor brez diha, da po vetru zadiši, potem zasuce se kolo in mi moliš dlani … 

III . 
Ohlaja se utrip, ko v temi zadržujem dihe in pletem se v tiktakanje lepljive mreže niti in slutim, da se morava z jutrom posloviti, napol v snu preštevam svoje dihe in izdihe. 
In kot bi dim vrtincil jih, nenadoma pretihe so slutnje, da s stopinjami zastrl si vse prepihe, ohlaja se utrip, ko v temi zadržujem dihe, in pletem se v tiktakanje lepljive mreže niti. 
In spletam vse bolj brez moci izpraznjene distihe in slutim, da je led, ki bi me mogel ohladiti, objemi rok lepljivih mrež so vse bolj krceviti, in dnevi so samotni in noci so vse bolj tihe, ohlaja se utrip, ko v temi zadržujem dihe … 


IV . 
In ura spet odbija dve in jaz ne morem spati, ko z vbodi pajkovih nožic v temi me preklada pekoce zbadanje v rami, zvezdnata arkada, in zdi se, kot da spet stojiš ves tih in bled pred 
vrati. 
In se vrtim v krogih, ko hotela bi bežati, ležati in strmeti v strop, noc režejo škržati in ura spet odbija dve in jaz ne morem spati, ko z vbodi pajkovih nožic v temi me preklada 
vrtincenje stopal v beg med golimi osati in kakor da ostajaš tu, nemirni smeh nomada pekoce se zareže v vrat in dihanje obvlada in spet sem kakor krog med tisocerimi kvadrati in ura spet odbija dve in jaz ne morem spati … 


Matjaž Štraser 


JESENSKA OTOŽNOST 
Med spomini in globokim vdihom otožnost rjava tiho razjeda trdnjave, od znotraj ustavi rastje, lenobno napoveduje vse konce, iluzijam pokloni povsem novi pomen. Kje so pobegli rumeni baloncki z roba otroštva in zlagana žalost v oceh, ko spremlja drzni let? Dalec smo segli s pogledi, tja cez vsa pricakovanja. 
O zrelost, zibelka vseh sladkosti, kako zlato se blešciš, kadar te dojameva, kako tiho odhajamo v tvojem objemu, kako zadošceni prehitevamo vprašujoce poglede. O kristalna penina vznesene duše, vesolja obcutkov se rojevajo na dotikih kože, konec postane mladosti se zacne v tvojem 
sladkorju in razjeda pridobi svoj zacrtani rob. 

Želel sem v posveceni krog bivanja, med toplo predivo in povezovanje niti, a ostajam zunaj, nakljucni nosilec lepote, kot galerijska slika, ki caka novega ogleda, kot vsiljivec na lastnem grobišcu. Vse bi se zdavnaj umirilo, a ostaja nikoli zaceti upor. 
Saj vse, kar je tu, se od zacetka s koncem spogleduje, ko vržemo nekaj mreže upanja (Neruda), želimo goljufati in reci, tu smo neizbrisljivo in neizrekljivo ima na kratko z nami opraviti. 
Morda pa lahko brez teže plaho prestopimo v svet naših sanj in bolj ko smo upali, bolj se prostrano razteza in slovo je dokoncno, ko srecujemo neštete plodove neuslišane mladosti. 
Morda pa ni vse, kar smo tukaj cutili, ker samo to šteje, le s srcem lahko premerimo neznano. in sva samo vadila za tisto ta pravo, kar modri na prehodu zaslutijo. Spet zasledujem, kamor ne sežem in kar mi dano ni, najbrž le nekaj v zraku zastalih udarcev srca na koncu poti. 
LEPOSLOVJE 
Marjan Pungartnik 




SLIKA Z RAZSTAVE 
»Srecati velikega cloveka.«
LEPOSLOVJE 
                       I-Cing 
Jeseni 1965., ko sem hodil na gimnazijo, so v Slovenj Gradcu pripravili veliko jugoslo­vansko razstavo o miru in prijateljstvu med narodi. Koncali so gradnjo nove galerije in so jo odpirali z razstavo, ki naj bi bila uvod v tisto vecjo, na katero naj bi prišel U-Tant. In za veliko prireditev so potrebovali tudi mene. Najbrž so se na to spomnili v gimna­ziji. Dobil sem castno zadolžitev v garderobi, za katero so izpraznili trgovino s konfekcijo in cevlji v pritlicju hiše, kjer je bila galerija. 
Takrat sem meril nekaj cez meter in šest­deset in kadar smo se pri telovadbi postavili v vrsto, sem bil bolj pri koncu. Za mano sta bila še samo Gornjecev Vanek in Kurbusov Franci. Pa vendar sem rasel in sem prerasel birmsko obleko. Doma je bilo denarja komaj za šolsko opravo, za obleko pa gotovo ne. A mi je Vanekova mama dala obleko, ki jo je dobila pri nekem slovenjegraškem zdravni­ku. Bila je iz ostrega šuštecega volnenega blaga, sivo modra, in ko sem zlezel vanjo, bi lahko k meni zlezel še eden. Kristl, krojac iz Šmartna, pri katerem so si vsi dalec naoko­li dajali delat obleke, mi jo je nekako zožil, da ni prevec visela z mene, posebej imeni-ten pa v njej nisem bil videti. A tak, kakršen sem bil, sem cisto ustrezal za garderoberja. Spominjam se vrtoglavega obcutka, ko sem oblacil tuje hlace, in cudnega srha ob dotiku s hrapavim blagom. 
Tistega poznega jesenskega popoldneva, na nedeljo, ko so odpirali razstavo, sem stal tam v prazni trgovini med praznimi obešal­niki in se pocutil, kakor da je v obleki ob meni tudi njen prejšnji lastnik. A kmalu so zaceli prihajati gostje in po naucenem redu sem najprej vsakomur obesil plašc, nanj pri­trdil številko, listek z enako številko pa sem izrocil lastniku. Garderoberska rutina. Ce se primerjam z dekleti, ki jih danes srecujem po gledaliških ali koncertnih garderobah, sem bil kar hiter. 
Potem je nastala hipna praznina in prišli so oddat plašce pomembni gostje. Kardelj je imel sivega tvidastega, ki sem si ga dobro zapomnil, Dolancevega pa se danes ne spo­minjam vec. Vida Tomšic je bila v rdecem, spremljal pa jo je visok sivolas clovek v ime­nitnem svetlem plašcu. Rekli so mi, da je to doktor Brecelj. Še nekaj jih je bilo in vsi hkra-ti so odložili plašce na pult. Preden sem jih lahko obesil in dal lastnikom listke s številko, so že odšli naprej v dvorano. Praznina, ki jih je obdajala, je odšla z njimi. Skomignil sem z rameni in listke na koncu nekam odložil. V gneci pred koncertom se nisem mogel dolgo ukvarjati z njimi. 
Val ljudi je uplahnil, hrup je zamrl in v gornji dvorani se je zacel spored. V garderobi smo še malo pocakali na zamudnike, potem pa smo zaprli in se vtihotapili v dvorano. 
Vse v dvorani je bilo videti mehko. Za platnenimi zasloni na stropu so gorele sve­tilke, stene so bile prevlecene z grobim suro-vim platnom, po tleh so bile preproge. Prvic sem videl na svoje oci, kako snema televizija. Vsiljivo blešceca luc je vse zalila s posebnim praznicnim vzdušjem. Ob straneh je na ste­nah visela vrsta pisanih slik. Ljudje so mirno in zbrano poslušali. 
Ne vem, kdo je govoril in kaj je govoril, kajti opazoval sem orkester na odru. Bili so iz ljubljanske filharmonije. Njihova crna, sveca­na oprava in posebej instrumenti so me pre­vzeli. Medenina trobil je zlato sijala. Violine so bile v tisti svetlobi videti medene in sla­stne, klavir pa crn in blešcec kakor kakšen nezemeljski stroj. 
Zaigrali so tudi Slike z razstave. Že po prvih taktih trobil se mi je zazdelo, kakor da sedim na roki, ki me je nalahno dvignila od tal. Objela me je omotica in vsak ton je pro-drl globoko vame, kakor da bi namesto zraka vdihoval glasbo. V posameznih delckih sem prepoznaval slike, a to ni bilo tisto, kar me je privzdignilo. Dojel sem ves tok glasov, ki so se zvrtincili okrog mene, vsak ton in ne le tisto, kar je bilo dosegljivo mojemu razu­mevanju. Kakor da se je v meni odprlo neko skrito vsedoumevajoce uho, ki je dotlej spalo. Še aplavz, ki se je spustil na note kakor jata jesenskih ptic na soncnice, sem dojel kot glas­bo. In vse je bilo koncano. 

Stekel sem v garderobo in že so prišli prvi gostje. Avtomatsko sem jemal listke, dajal oblacila, dokler se pred mano ni znašel Kardelj in to brez listka. 
»Listek, prosim!« sem mu rekel. 
»Jaz nisem dobil nobenega listka,« mi je rekel. Mislim, da je bil zacuden. 
»Prehitro ste odšli. Bom pogledal!« sem rekel in res hitro našel njegov sivi tvidasti plašc. 
Tudi Dolancevega sem našel hitro, zaple­tlo pa se je pri Vidi Tomšic. Trdila je, da je njen plašc rjav, jaz pa nobenega takega nisem našel. Visoki sivolasi spremljevalec, za katere­ga so mi rekli, da je doktor Brecelj, je skakal skoraj do stropa, jaz pa sem mu cisto mirno rekel: 
»Toliko ljudi je, da si ne morem zapomniti vseh. Zato so listki. Zakaj pa nimate listka!« 
Na koncu sem plašc našel, a bil je rdec. Visoka gosta sta nejevoljno odšla in spet sem vracal plašce ljudem samodejno: listek, obe­šalnik, pult, listek, obešalnik, pult. 


ODSEVANJA 119/120 
Na koncu je stal pred mano samo še lepo oblecen clovek z otožnim obrazom. Videti je bil nesrecen, ne pa tudi nestrpen. 
»Nekam so založili moj klobuk. Saj bi mi bilo vseeno, ce ne bi bil borsalino, ki sem si ga kupil v Italiji,« je dejal nekako opravicujoce. 
Pretaknila sva vso trgovino in nazadnje našla klobuk v neki škatli za cevlje. Moški z milim obrazom ga je popravljal in ga šcetkal z rokavom. 
»Res bi mi bilo žal, ce bi ga zapravil,« je rekel še enkrat in srecen odšel. 
Ugasili so luci, zaklenili in odšli so. Stopil sem ven na trg in Slovenj Gradec je bil pra-zen. Odpravil sem se proti temnemu gozdu nad tovarno usnja in ko sem šel mimo baze­na, kjer je mama videla 45. leta množico pobi­tih ljudi, mi je malo zadrhtelo srce. A ni me bilo strah, le misel o njih je bila nenavadno živa. Potem, proti Špicanovim, me je zacelo gristi, da oni niso vzeli garderobnih listkov. Proti Ramšaku sem to rešil tako, da so bili malomarni in razvajeni. 
Sredi Krinkarjeve ladine je bilo moje mesto, od koder sem vedno opazoval nebo. Legel sem v hladno travo in v mrazu zacutil, da sem lacen. Od jutra nisem pojedel nic. A v tistem trenutku je šel cez nebo razkošen utri­nek in zdelo se mi je, da sem slišal šum nje­govega mehkega utapljanja. V meni se je dvi­gnil val žalosti in skoraj bi se zjokal. Tisto na nebu je bil znak lepote, ki prihaja šele potem. Dojel sem Musorgskega. 
Niti z enim od tistih, ki niso vzeli garde­robnega listka, se v življenju nisem vec srecal. Nikoli nisem prišel do njihovih vrat. Nismo delili istega sveta. Samo za hipec sem bil v njihovem svetu garderober v groteskno preve­liki obleki. 
Niti z gospodom Borkom, ki je tako potr­pežljivo cakal na svoj borsalino, se nisem sre-cal in malo mi je žal zaradi tega. 
Sploh ne vem, ce je U-Tant v Slovenj Gradec sploh prišel. Imel sem druge skrbi. 
O Musorgskem pa: Bil je med prvimi veli­kimi ljudmi, kar sem jih srecal v življenju. Kadarkoli sem potrkal na njegova vrata, mi je odprl. Samo zaradi njega obstaja tisti cas, ko sva se prvic srecala. Brez njega bi leto 1966 skupaj z garderobnimi listki strmoglavilo v prepad Nícesa. 
LEPOSLOVJE 
Andrej Makuc 


Iz malhe – kratke domace 
Doktor LEPOSLOVJE 

Pri vhodnih vratih zasebne hiše na stika-lo zvonca z iz pesti štrlecim kazalcem priti­sne prišlek. 
Ding dong … In še enkrat. Ding dong. Hlacnice kombinezona ima potlacene 
v gumaste škornje Bata. Drži se jih umaza­nija v kosih, zbita je tudi v podplatih, zato stopi korak nazaj, tako da na odziv caka na predzadnji stopnici. 
Vrata odpre gospa z razkošno ondulacijo. »Dobr den,« se oglasi stopnišcar. »Prosim?« »A’ je Pav’l dôma?« se proti vratni odprti­
ni še naprej zaganja trda korošcina. »Kateri Pavel?« zdrsi mehko kadencno zakljuceno vprašanje nazaj k radovednežu. »Jŕ, Hr ě’brnik,« se novodošli spet zvesto objame s svojo materinšcino. »Rece se: ali je diplomirani inženir Pavel 
Hribernik domá.« In vrata se s tihim šklocem zapro. Pavla išcoci je sicer presenecen, a ne 
dovolj, da bi mu to izjalovilo namen. Nekaj mora goreti, kot se rece, zato ponovi uvod v že enkrat postorjeno. 
Vrne se na vrhnjo stopnico in ponovno podinga in podonga. Zdaj samo enkrat. Po opravljenem vzvratno prestopi nazaj na staro mesto. Na predzadnjo stopnico, ki je stalno predzadnja, pa naj šteje od spodaj navzgor ali pa s podesta proti dnu. 
Kljuka znova pokima oziroma se prikloni in vrata se še enkrat odpro za širino gospeji­ne trajne. 
»Dober dan,« zvonar obredno pozdravi še enkrat, toda zdaj jezikovno kultivirano, da bi popravil vtis od prej. Predvsem pa v skrbi, da mu ne bi bilo treba že dvakrat postorje­nega repetirati še v tretje. In seveda caka na odzdrav, zakaj pravila lepega vedenja veljajo za obe vpleteni strani. 
Ko gospa na notranji strani podbojev koncno le doume namig mucne tišine, ki je kar noce biti konec, nakodrano odzdravi: »Lep dan vošcim!« 
»Oprostite, da motim. Išcem diplomira­nega inženirja Pavla Hribernika. Poklicite ga, prosim!« 
Ta novi uvodni del, nagovor pravzaprav, je bil povedan v izborni zborni izreki, zaklju-cen pa v trdem koroškem dialektu: »Cč je s’včda dôma.« 
»In koga lahko inženirju napovem? Kdo ga želi, prosim?« 
»Dohtar Gorenc. Oprostite, doktor zna­nosti Gorenc, tudi inženir. Pávl’nov sošolc.« 
Oci pod skodranim lasišcem so še  enkrat preverile škornje došlega ter prostor, ki ga je okupiral, in se poslovile pri priprtih vratih: 
»Ostanite, kjer ste, takoj bo tu!« 

Babica 
Gimnazijsko avtobusno vracanje z ekskurzije po Prekmurju se bo vsak cas zašpililo. Pozno je – komaj kaj še manjka do zacetka novega dne, to je polnoci. Šofer je prijazen in zavestno krši pravila v cestnem prometu ter odlaga dijake tudi zunaj posta­jališc, da jim je ja cim bližje do doma. In iz doline, po kateri so raztreseni, jih ni malo. 
Srednješolka, sicer Slovenjgradcanka, poprosi razrednika, ce lahko izstopi v Radljah, torej v dolini pred svojo, ker bo pre-nocila pri stari mami. 
Eva je skoraj odlicnjakinja, pridna mra­vljica, dijakinja, na katero se lahko zaneseš, kot se rece. Pa vendar. 
»Kako pa boš jutri prišla v šolo?« 
»Tako kot drugi s tega konca. S šolskim avtobusom.« 
»Ce bi šla z nami domov, bi lahko zjutraj spala skoraj uro dalj.« 
»Bi se pa zato toliko dalj vozila in šla kasneje spat. Nic vec spanja se ne bi nabra-lo.« 
Evino ekspresno preracunavanje ne pre­seneca – študirala bo matematiko. 

»Se bosta pa zato z babico zagotovo zaklepetali!« 
»Ne bova. Postelja me že caka.« 
»Radlje,« komentira zacetek zaviranja šofer. 
Vrata se odpro z glasnim hidravlicnim izdihom in ko Eva zdrsne po stopnica na plocnik, za njo globoko zajamejo novo sapo, saj ne bodo dihala do naslednjega postanka. 
Razrednik si toliko da ne gratulira za širi-no, ki jo premore. Šola je vedno odprta, kot se rece, za tkanje in ohranjanje tesnih vezi razširjene družine. Vnukinjo le še pospremi z ocmi, ko potone v luknjo izstopnih vrat in le še molce reciprira Evino odhajalno željo po lahki noci. 
Radeljski trg, kjer domuje tudi avtobusna postaja, je slabo razsvetljen. Eva naredi le nekaj korakov do stopnic, ki vodijo na osre­dnjo mestno plošcad. Na tretji ali cetrti sto­pnici sedi babica: v plašcu je, lase ima spete v cop … Sodobna, svobodnjakarska stara mama, da ti takole sredi noci sede na stopni­ce … In zelo rada mora imeti vnukinjo, da je zaradi nje na ulici dobesedno minuto pred trenutkom, ko bo dan zdrsel v vecnost. 
Sežeta si v roke, vendar drugace, kot je obicajno: dijakinja prime z levico babicino desnico in ji pomaga vstati. Prizor se avtobu­sarjev dotakne. Ni prav pogosto toliko mili­ne v tako rekoc javnem odnosu stara mama – vnukinja. Kot sta dovolj blizu, si babica Evo z elegantnim gibom privije k sebi – tisti hip se zdi, kot da sta zamrznili v fokstrotovem obje-mu tik pred zacetkom izvedbe osnega obra­ta. Ko bi morali zastavljeno razvezati z zasu­kom v kvik-kvik kvik-kvik kvik-kvik – slov pa se … poljubita in ocitno se že dolgo nista videli ali pa se imata zelo radi, saj kar ne moreta iz klinca, v katerega sta se ujeli. In tudi odlepiti ustnic z ustnic jima ne uspe in ne uspe. 
Popotni v avtobusu so kot zacarani. Zaploskajo videnemu. Ne priganjajo vozni­ka, ceprav bi bili radi cimprej doma, kajti prevzeti so od prelepega prizora. 
Babica v objemu z vnukinjo. 
Poljub traja nekam dolgo, a koncno se le razkleneta in šele tedaj v medli svetlobi ugo­tovijo, da je ob Evi dolgolasec. 
Zamenjala ga je z babico. 

Ples 
Ahim je bil kaliber posebne sorte. Marsikatera gimnazijka, tudi maturantka, bi bila pripravljena za njegovo pozornost in naklonjenost storiti vse, kot se rece, ceprav je bil šele drugošolec. 
Tako je bilo tudi na zadnji decembrski šolski dan, na srednješolski zabavi. Ta je bila 
– že od razglasitve dneva samostojnosti in enotnosti za državni praznik v pocitniškem paketu s svetim vecerom in silvestrovim – na dan pred božicem. Namenjena je bila dija­škemu slovesu od starega leta. Spominjarija je pobrana iz casov, ko so dijaki še plesali tudi v dvoje, ne le v skupini, v skladu s pre­seganjem tudi te kolektivisticne ostaline pa tudi ni bil vec dalec cas, ko je sleherni med njimi še najbolj užival v plesu kar sam s sabo. Pot v brezdušni individualizem se je konkre­tizirala na vsakem koraku. Tudi plesnem. Iz dvojine preko kolektivnosti v samozado­stnost samosti. 
Ahim je ta vecer skušal ustreci vsemu: skupini, sebi, dvojini. V vseh namembnostih je znal in zdelo se je – tudi užival. 
Za en ples ga je uspela imeti samo zase Urška. Lepoticka. Gledam, kako se kar topi v njegovem objemu. In nic ne mara, ker Ahim pleše v kapi z naušniki, ki jih ima poveznjene trdno na ušesa, na rokah pa mu ticijo debeli palcniki. Orokaviceno levico je naslonil na njeno ramo, ji z desnico segel okoli bokov in jo zvil tesno k sebi. 
Oba sta bila v bundah. Puhovkah. A z odpetima zadrgama. Da sta si lahko bila bliž­je. 
Zvezdi vecera. 
Po kolektivnem stampedu in oddihova­njih s samim seboj naposled vendarle dvoji­na. 
Brez Drugega nas ni. 
LEPOSLOVJE 


LEPOSLOVJE 
Zašcita 

Sindikalni izlet. Hotel Bovec. Nekaj pred polnocjo dva starejša kolega, po sili razmer prenocevalna cimra, odložita utrujeni telesi v posteljo. Vsak v svojo seveda. Nekaj casa še prisluškujeta poskusom dušenja smeha zadnjih kolegic na hodniku. Po razposaje­nosti glasov sodec predvsem mlajših, ki se koncno tudi odpravljajo v sobe. Med neuspe­šno pritajenimi hihiti je slišati tudi kakšen baritonski hohot. 
Kamerada sta na hrbtih in gledata v strop. Ležita trdo eden ob drugem, saj sta postelji namešceni v položaju zakonskih. Skozi oken­ske zavese preseva svetloba cestnih svetilk, vsake toliko nastalo mehkobno razpoloženje zmoti žarek avtomobilskega reflektorja, ki skozi prosojno tkanino oblizne steno. 
Za živa si še nista bila tako blizu, ceprav sta kolega že leta dolgo. Starejši ima roke s prepletenimi prsti odložene na trebuhu, živa sta samo palca, ki drug drugega obletujeta in preganjata z vrtenjem. Sosed je enako pove­zane roke položil pod tęme na blazini, tako da palca mirujeta. 
Zmolcane misli jima preseka nov neu­spelo pritajeni smeh. Pravzaprav dva. Prvi je mladostno igriv, drugi altovsko cuten. Hihit in hehet sta se usidrala prav pred njunimi vrati in kar nista se mogla odpraviti naprej. 
In pravi starejši predpenzionisticni leto dni mlajšemu, ki mu do upokojitve manjka še trikrat po 365 dni: 
»Da ti ne bi padle kakšne traparije na pamet.« 
In se prevali na levo stran, z obrazom obr­njen v zavese, ter se zvije v fetus. 
Ta mladi zacuden zasuce glavo k starejše-mu kolegu, toda zdaj ga vidi samo v hrbet, a mu ta ne da priti do besede, saj takoj nadalju­je povedano od prej in ga hkrati pobara in že tudi odredi: 
»Boš ti stopil zaklenit vrata?!« 
»A imaš za to kakšen razlog?« 

Skoraj že malo predolgo ni odgovora, potem pa le: 
»Bi znala kakšna pijana baba še k nama v posteljo zlesti. Ta mlade so cisto zmešane. Nikoli ne veš.« 

Ucni izplen 
»Ce sem bil v cem dober, so bile to recitacije. Imel sem odlicnega ucitelja. Nablet se je pisal. O marsikateri skrivnosti govorne­ga nastopanja me je poducil. Bil je poln zvi­jac, ki znajo priti dobremu govorcu še kako prav. 
Nekoc me je nagovoril za deklamiranje elegije na pogrebu. Bilo je prvic, da sem moral pesem govoriti v odhodnici pokojne-mu. Pred odprto gomilo, kot se je reklo, zakaj to je bil še cas, ko se je pokopavalo v krstah. 
Grobovi tulijo … In smrti ni … Mir, ah, lega … 
In sem iz arzenala priporocenih malih prevar pobral uporabno. Po cetrtem, petem verzu sem storil, da mi je glas zadrhtel, potem pa kot da se ni mogel premakniti naprej … a se je potem vendarle zdramil. In zatipal k naslednjim besedam, z njimi pa k žalujocim. Meril sem žalni zbor in – po nekaj verzih s pridom uporabljeno ponovil. Ob novih bese­dah seveda. 
Stal sem ob krsti in med deklamiranjem sem si v spomin priklical pokojnega oceta. Moj mentor Nablet me je naucil, kako nare­diti cmok v grlu. In zdaj sem to lahko tudi storil. 
Bilo je pretresljivo … In hkrati navdušujo-ce. Pogrebci bi zagotovo ploskali, ce jih ne bi držala v šahu župnik in manire. 
Po njihovih oceh sem videl, kako jim je žal, da ni v krsti kdo izmed njihovih bližnjih, ki bi bil deležen moje deklamacije. Ne recem dvakrat, da med njimi ni bilo koga, ki si je zaželel, da bi mu med njegovim poslednjim ležanjem …« 


Ocetovstvo in govorilne 
Bil je jezen. Zelo, zakaj sicer ne bi od dija­kinje kar v razredu zahteval, da naj se starš oce ob prvem naslednjem roku (to je cez pet dni) zglasi na govorilnih urah. Ve se – v pone-deljek ob 18. uri. In z njim naj se nariše tudi ona, zakaj nobenega kabinetnega roditeljsko--potomskega šolniškega razgovora ni opravil, ce nista bila na njem prisotna oba – vsaj eden od staršev in seveda njegov otrok, to je dijak oz. dijakinja. 

Razred, ki mu razrednikuje, ga dobro pozna, zato ve, kako je njegov skorajda že bes najlažje razkaditi, ce razpoloženje preobrnejo v kakršnokoli že lahkotnost, cetudi še komaj znosno. 
Sledil je medklic iz razreda: 
»Gotovo na govorilnih takšnega oceta še niste imeli?« 
Razrednik odgovarja vsem: 
»Meni se je v šoli zgodilo že vse. Kar poglejte me. Nic vec me ne more presenetiti.« 
A sledil je demanti zadnje izjave, ki je bila predelava nekoc brezprizivnega družbenega samozašcitnega vodila: nic nas ne sme prese­netiti. 
»Pa vas bo! Njen oce je duhovnik.« 
Razredni ucitelj vstane s stola za kate­drom in preseka cvekanje: 
»Prenehajte s traparijami.« 
Sledi razredno pojasnilo: 
»Protestantski župnik je.« 
Vse je enkrat prvic. 
Ponedeljkovega vecera se je veselil kot svoje prve šolske ure. Ko je že mislil, da se mu v življenju ne more zgoditi nicesar nove­ga, pa se je obetalo … 
Resnici na ljubo je treba priložiti, da duhovnika oceta pri njem na govorilnih urah vendarle ni bilo. Ceprav jih med duhovniki, po ljudskem bajanju, ni malo. 
Na govorilne je prišla mama, duhovniko­va žena. Z njo je bila njena in pastorjeva hcer­ka, dijakinja H. 

Slovenšcina za vsakdanjo rabo 
Karel Pecko je bil tudi ucitelj risanja 
– v osnovni šoli, ki je takrat še domovala v Rotenturnu. Razmere so bile slabe, kaj reci drugega, a konec petdesetih let je bilo komaj kje kaj drugace. Podnice v razredih in po hodnikih so bile premazane z zašcitno kremo, ki je oddajala znacilen vonj, strani-šca so bila še na štrbunk, voda dosegljiva pri štepihu na šolskem dvorišcu, malica pogosto iz UNNRA paketov (Marchalov plan), števil­nim je v spominu ostal zapis slanega masla in mleka v prahu (razredcenega, seveda). Trumanovih jajc ne memorirajo vec, ostalo je samo ime. 
Sicer pa je ucitelj Pecko skušal vzgajati in kultivirati na vseh podrocjih. Bil je izvrsten ne le likovni, ampak tudi družbeni opazova­lec. No, resnici na ljubo – reve ucencev ni bilo posebej težko razbrati. V vecini so bili otroci iz družin, ki so si v novi socialisticni ureditvi še otresale z rok zemljo in skušale prekriti v kožo zalezli hlevski vonj. Toda nova prežive­tvena praksa polproletariata je bila izdajalska na slehernem koraku. 
V stari rotenturnovski šoli so pozimi v razredih na živi ogenj nalagali tudi ucenci, ne le cistilka ali hišnik, zakaj ucilnice so greli z loncenimi pecmi. In ker je ucitelj v svoji osnovni vlogi vedno in povsod, tako z zgle­dom kot besedami, so bile priložnosti za gojo nižjeginmazijskih glav in teles konstantno pri roki.  Tako je bilo tudi za ucitelja likovne­ga pouka priložnosti za jezikovno omikanje mladeži vec kot dovolj. Pedagog Pecko jo to s pridom izrabljal. Sploh pa – cas med risa­njem je kot narocen za vse sorte pogovorov. 
In je svoje številne siroteje ucil vse sorte, tudi pravilnega naglaševanja. 
Po naše: pec, pčci, prav: péc, pecí. 
Pa knjižnega besedišca: kišta pa kln je prav zaboj in premog. 
Sklanjanja: drove, dru, drovam je prav drva, drv, drvom … 
Enkrat samkrat mu je volja do tovrstnega poucevanja pošla. 
Ucenec je namrec odprl vrate od peci in s širhaklnom popraju ojgn. 
V vlogi ucitelja je seveda takoj izrabil pri­ložnost in razred povprašal, kako se pravilno slovensko rece širhakl. 
Po dolgem razmisleku se je nekomu le utr­nilo: 
»Peckodregec!« 
Zdelo se nam je grozno in smešno hkrati, nekateri so se celo zacudili znanju sošolca, ucitelj Pecko pa je ostal miren do konca: 
»Grebalo. Zapomnite si! Širhakl je greba-lo.« 
Profesor se je sicer motil, a je bil besedo­tvorno na dobri poti. 
Za vecino ucencev pomota ni prinesla nobene škode: svoj cas je vecina še naprej živela s širhaklnom, v kolektivnem šolskem spominu s peckodregcem, v fini družbi pa z grebljico. 
LEPOSLOVJE 


LEPOSLOVJE 
Iva Potocnik 



Kolobocija 

Prišel je nekega dne, ko smo ga najmanj pricakovali. Ne, sploh ga nismo pricakovali. Tak … Cisto majhen, droben in crn kot oglje. Ce ne bi imel takega glasu, naša Neli pa tako prefinjenega ušesa, ga ne bi nikoli spoznali, kaj šele doživeli. Tako se zgodi, ko misliš, da imaš vse, kar potrebuješ, in tudi to, brez cesar bi lahko mirno preživel. Prinesla ga je hci, pod pazduho, tja ji je namrec zlezel. Vipetka Oli je poskakovala okoli nje in si lastila pasje zasluge, da se je znašel v hiši, saj je vohljala po visoki travi. Komaj smo ga izmotali iz vol-nenih zank, ga postavili na tla in se spogleda­li iz oci v oci. Ženski del naše hiše je zajavkal, joooj in jaaau, mene pa je preplavila temna slutnja, da bo naš. In bil je. Naš – z vsem, kar spada zraven. Ne kak rodovniški kot Oli, ampak cisto navadno vaško macje zmene. A kljub temu nas je takoj osvojil. Tako se je odlo-cil on. Mi nismo imeli besede pri tem, sploh pa ne jaz. A sem po moško vztrajal, da le za kak mesec, da bo zrel za življenje na deželi. Ko se je nehal tresti, se je zacel okopan, sit in nadreman ogledovati po prostoru. Oli je sede-la ob njem in cakala na njegov prvi korak. S prvim skokom je bilo prijateljstvo sklenjeno. Z vsemi. Sam sem bil neopredeljen. 
Potem se je zacelo. Ob vsem casopisju, revijah Kužek in Moj pes, sta se iz nabiralni­ka vsuli še Mucek in Macji svet. Kdaj, kako okopati macka, kako mu pošcipati nohte, pre­ganjati bolhe, kaj je zdravo za njegova preba­vila, po cem se mu dlaka najbolj sveti in še in še. Ne bom se spušcal v podrobnosti, da ne bom videti malenkosten. Samo to bi še dodal, da ga je ženski svet takoj neusmiljeno oropal tudi ljubezni do macjega nežnejšega spola. 
Dnevi so tekli in se pretakali v mesece. Vmes pa se je dogajalo. Iz garaže, ki jo je temeljito preuredil, se je preselil v moj delovni kabinet, raziskoval med kabli, prevrnil lonec z rožami in dobil tudi ime. Bine. Si lahko mislite! Bine! Tega imena si nisem mogel pri­klicati v spomin. Vse drugo mi je prišlo prej na misel, le Bine ne. Pomagal sem si z asoci­acijami. Ni predsednik Borut, ni igralec Bert. Nazadnje mi je pomagal kuharski mojster Bine, da se mi niso vsi smejali. Prišel je dan, ko je okupiral tudi zgornje nadstropje in se selil iz sobe v sobo, dokler se ni namestil med obe blazini na moji zakonski postelji. Ce sem iztegnil roko proti drugi strani, me je takoj šavsnil, ker sem segal na njegov teritorij. Ko je prvic ulovil ptica v letu, je bil pripravljen na življenje na kmetiji. A sem klonil. Mir v hiši je tudi nekaj vreden, sem si rekel. 
Muc je rasel, v njem je rastla tudi samoza-vest, pomlad nam je ogrela kri, tudi njemu. Zacel se je ozirati skozi steklena vrata, pomladno zelena trata, še bolj ptici, ki so se napajali v ribniku, so mu burili domišljijo. Ne more iz hiše, ker ga bo na cesti povozil avto, sem vztrajal tako dolgo, da so me prisilili popustiti. Najprej ga je nežnejši spol stlacil v oprtnik, mu nadel ovratnico in ga na povodcu seznanjal z mejami naše zelenice. Tako so ga pasle, dokler ni želja po svobodi v njem tako zrastla, da se jim je uprl in se po macje izmu­znil iz oklepa. Tekal je po zelenici, nekajkrat cofnil v ribnik, ko se je vzpenjal za kosom ali kacjim pastirjem, moje punce pa so z Oli obcudovale macje vragolije. Od dobre hrane in nege se je kar svetil v svoji crnini in niti ena bela dlacica ni kazila njegove oglenine. Res lep macek je bil ta Bine, prepoznavna pridobitev za našo hišo. Nikjer v bližini niso imeli takega lepotca, to sem mu moral pri­znati. Pa kaj ne bi bil, marsikateri kos mesa sva si delila, ker ni bil vegi kot moje ženske. 
Ne samo lep, tudi odlocen je bil, še bolj pa trmasto vztrajen. Želja po svobodi je bila vedno vecja. Kar naprej je nekaj hotel. Ko je bil zunaj, je popraskal po vratih, da hoce noter. Ko je oddremal svojih pet minut, se je pretegnil, se usedel na tla in strmel v vrata, kot da se bodo pred njegovim hipnoticnim zelenim pogledom sama odprla. Potem se je zastrmel v nas. Iskal je stik z ocmi, zato smo vsi buljili vsak v svoje opravilo. Jaz v racunalnik, najmlajša v knjigo, žena v služ­bene papirje, najstarejša v tablico. Potem je zamijavkal, enkrat, potem dvakrat, potem pa z mijavki napolnil ves prostor, da je Oli prote­stno zalajala, ženske pa so se ocitajoce zazrle vame. Pa je odšel na sveži zrak. 

Okoli hiše je bilo dela vec in še prevec. Grabiti, dognojevati, obrezovati in še vec vsega na -ovati se je nabralo. Privezoval sem oporo k težkim glavam potonik, ko je zacelo nekaj tolci po steklu v hišnem oknu. Zagledal sem ženo za kuhinjskim oknom, kako krili z rokami in razburjena nekaj spo­roca. Ozrl sem se po grmu, ali je skrbno naravnana priveza izpustila kako vejo, a žena je mahala nekam proti cesti. Iztegnil sem vrat mimo metuljnice in sredi ceste, obsijane s pomladno toploto, zagledal našega Bineta, kako sedi na spodvitem repu in se ozira po križišcu. Joj, kako ga bo povozi kak divjak, ki bo na motorju prihrumel izza naše hiše. Ozrl sem se gor in dol ob plocniku in kar kri mi je zaledenela po žilah, ko sem na koncu ulice zagledal sprehajalca s pitbulom. Raje ne pomislim! Ženske mi ne bodo nikoli odpu-stile. To so bili pomembni trenutki v mojem življenju, a so kot komaj zaveden blisk švigni­li skozi mojo zavest. Nisem reševal le mack­ovega življenja, ampak tudi svojo moško cast, še vec, svoj mir. Kar v coklah sem se pognal k vrtni ograji, pomendral skrbno populjene zrele tulipanove cebulice, skoraj odlomil klju­ko na vratih in se pognal na cesto. A macek 

kot macek. Švignil je v sosedovo živo mejo, ko pa sem segel za njim, sem si na bodecem cešminu pretrgal srajco in razparal kožo, a da bi ga zgrabil, sem bil prekratek. Ko bi ta macja pamet vsaj ostala tam, kjer je bila, dokler ne gre zverina mimo! Stiskal sem pesti v nemoci in mu v mislih prisegal, da se mi nikoli vec ne bo zdel nebodigatreba. Raje si nisem predstavljal krvavega srecanja. A ne, ta sveta preprostost našega macka Bineta, ki še ni izkusil grdobij tega sveta, sploh pa ne pitbulovskega, je prilezla pri tretjem grmu spet na cesto in ceznjo proti pravkar par-kiranemu avtomobilu. Neverjetno, s tako kratkimi nogami in koraki je bil v hipu pod prtljažnikom, da sem ga komaj v treh skokih skoraj ujel, izgubil cokle in se kar v nogavicah pognal pod avto. Prosece in na pol tiho sem ga klical: Binci, muc, muc, poglej, kaj imam. Tleskal sem s palcem in kazalcem, macek me je s prezirljivim in nejevernim pogledom le ošvrknil in prhnil phhhh. V macjem svetu prazne obljube nic ne veljajo, ce niso bile prej konkretno dokazane s košckom konkretnega. Izza sprednjega kolesa je radovedno oprezal proti prihajajocima. Nisem se mogel zadrža-ti, da ne bi skozi zobe prestrašen zasikal, da mu bije zadnja ura. Kar razlil sem se po asfal­tu, a ne dovolj, da se ne bi s hrbtom dotaknil vroce izpušne cevi. Zasmrdelo je po zasmo­jenem, a si nisem upal javkniti, ko sem segel po njem, ga odlocno zgrabil za kožo na vratu, kot to delajo macje matere. Tedaj so se v bliži­ni zaslišali koraki in težko sopenje štirinožca. Potajil sem se in si obupno zaželel, da bi Bine miroval. Trenutki so bili vecnost. Vse je utih­nilo, bila sta mimo. Srecen sem previdno pri­vlekel mackona izpod razgrete cevi, ga stisnil k sebi in se postavljal na noge. 
Od zdaj bo v hiši vse drugace. 
Ko sem vzravnal svoj razboleli hrbet in se otresel prahu, sem ob avtu zagledal strmeca 
– moškega in pitbula. Pricakujoce in vpra­šujoce sta me gledala. Možakar je poklical svojega macka, ki se je z vsemi osemnajstimi kremplji odgnal iz mojega narocja naravnost pred psa, in trojica je složno nadaljevala svoj popoldanski sprehod. Macek s posebno stru­mno dvignjenim repom – kot meni v posmeh. 
Ni bil naš Bine, bil je Polde. Iz tretje ulice. 
LEPOSLOVJE 
Marjan Kolar 




POSLEDNJE BEDENJE 
Kratka radijska igra LEPOSLOVJE 

Abram – 70 Dobrun – 60 Cezles – 40 

(Zvon se oglaša neenakomerno, v daljavi veckrat zagrmi. Zvon utihne.) Abram: Stric Dobrun, tvoj oce, Jože, je bil 
najvecji hrust v celem Šentlipšu. Ne morem verjeti, da je zdaj v tejle ubogi žari, ki jo držim v rokah. 

Dobrun (Govori sicer kar spodobno slo­vensko, a venomer vpleta nemške fraze.): Na also. Dobro, da sva opra­vila pred nevihto. 
(vrata, koraki) Cezles: Brrr! To bo lilo. Abram: Še vedno ne vem, ali je bilo prav, 
da sva ga izkopala, ali ne. Grob je posvecen kraj in pocutim se tako, kakor da sem zagrešil rop. 

Dobrun: Geh doch, geh! Beži no. Grob je naš, Dobrunov, in v žari je pepel mojega oceta. Vedno težje vozim na vecje razdalje in najbrž sem danes zadnjikrat tu. Brat in sestra sta mi dovolila, da odpeljem žaro s seboj v Nemcijo. Kaj je treba tu še kompli­cirati? (telefon) 
Dobrun: Halo, Schatzi! Guten Abend auch … Danke, gut … Aber ich kann heute leider nicht kommen … Ja ich ueber­nachte hier … 
(Dež mocno zašumi po šipah, preglasi Dobruna.) 

Abram: Na mizi stoji med nami. Pred dvaj­setimi leti smo prvic bedeli ob njem in nocoj bomo drugic. 
Cezles (Se spakuje. Sploh je precej neresen tip, skoraj vedno, kadar se oglasi.): Pa res lije … Dober vecer, uncle Dobrun in vsi ostali. Habe die Ehre! 
Dobrun: Da schau hier! Pa ne, da si ti zvo-
nil? 
Cezles: Jawohl, das war ich, Schatzi. 
Abram (pomirljivo): Daj no, daj! 
Dobrun: Od kod pa imaš tega tipa? V Šent­lipšu ga ne pomnim. 
Abram: Prijatelj Cezles je poslednji iz med-narodne kolonije zdravljenih narko­manov. Ko so jo zaprli, so vsi drugi odšli. Samo on ni imel kam, pa je ostal pri meni za družbo. 
Cezles: I am a good fella, you see … 
(Oglasi se poljubna angleška popevka. Tako tudi naprej, kadar Cezles kaj brun­da.) 
Dobrun: Was meinst du, bo tole bedenje ob pepelu mojega oceta zadnje v Šentlipšu? 
Abram: Ce noben Šentlipšan ne bo vec prišel po žaro svojih starih, potem menda res. 
Dobrun: Ti pa vseeno ostajaš sam v zapušce­ni vasi? 
Abram: Sedem križev nosim, družine nimam vec in ne vlece me nikamor. Tako se spodobi, da prižigam svece našim rajnim. Vsi Abrami so tu, to mi nekaj pomeni. 
Cezles (se zahihita): Ocenaš za naše stare ate v prahu. Abram – Abraham. Zakaj ti pravzaprav ni ime Jicak? 
Dobrun (se ne zmeni zanj): Prejle sem se sprehodil skozi vas. Gruselig! Vse prazno, nikjer žive duše. Od radarja na hribu samo še nekaj zidov … 
Cezles: World news tonight. Golden line – dieta hollywoodskih zvezd. Hodite za linijo in pravo lepo postavo. 
Abram: Miruj, Cezles! Jože, otrok si še bil, ko smo imeli zadnje veliko bedenje v Šentlipšu. Pred petdesetimi leti je bilo tu polno tujih vojakov. Stražili so radar in se na veliko šopirili po vasi. Otroci ste jih obcudovali, nekaj deklet se je specalo z njimi. Pa je nekega vecera vojak iz pija­ne objesti ustrelil starega vaškega posebneža in malo je manjkalo, da potem ni prišlo do spopada. Vojaki so seveda imeli orožje, mi nicesar. Stari so se ob mrlicu postavili v vrsto nasproti vojakom in zaceli moliti. Molili so tako glasno, da se je zazdela molitev kot množicno psovanje in preklinjanje ubijalcev. Cesa podobnega ni bilo ne prej ne pozneje. 

(Kratek premolk, Cezles se tiho hihita in popeva naslednje besedilo ali kaj podobnega.) 
Cezles: Crazy, what shall I do? Crazy, I am losing my mind. Can’t cry any more … 
Abram: Ceprav sem bil takrat mlad, komaj sem dobro odslužil vojsko, sem pomagal miriti naše stare. Pri tem sem se tako zaletel, da mi je še danes nerodno. Dejal sem: »Možje, orožja res nimamo in proti vojakom ne moremo nic, ampak naša moc je v tem, da so doslej v teh krajih tujci še zmeraj prišli in cez nekaj let tudi odšli, mi pa smo ostali in bomo tudi zdaj.« 
Dobrun : Ja, ich weiss: potem so tujci res odšli, za njimi pa mi tudi. 
Cezles: Beng, beng, bugi, vugi, e he, e he … Have you ever really loved a woman? 
Abram: Stari so pocasi umirali drug za drugim, mladi se niste marali vec ubijati z zemljo. Drugega dela za vas ni bilo, zato ste se zaceli odseljevati v mesta ali na tuje, kakor ti. 
Cezles: Rosie aus Schwarzwald. Knuspertraum, Butella, Osana, Belino, Rigolta, Dentofit, Ausverkauf. 
Dobrun: Ne misli, da mi je bilo lahko. Od kraja sploh ne, ampak zdaj sem zadovoljen. Moram potrkati po lesu 
– zdravi smo in dobro nam gre. 

Abram (rahlo ocitajoce): Slovensko razen tebe seveda ne zna nobeden v tvoji družini … 
Dobrun: Ach, was, kaj hoceš, tako je pac. Enkrat sem pripeljal svoje sem, da bi videli, kje sem se rodil, pa jim ni bilo všec. Ueberhaupt nicht. Same stare hiše, luknjast asfalt, nobenega hotela, še v redu gostilne ne. 
Abram: Najbrž so rekli – prvic in zadnjic. 
Dobrun: Also, ja, genau, in da se niti za vse svete ne bodo vozili z menoj v te rovte. Po ocetovo žaro naj si grem, so rekli. Dali jo bomo v ženin dru­
žinski grob, pa bo. 

Cezles: The latest, the greatest … They real­ly want you. 
Abram: Pa ob nedeljah kaj hodite k maši? 
Dobrun (mecka): No, veš … ne prav redno. Za praznike že, freilich, za božic in veliko noc. 
Abram: Potem najbrž tudi svec na grobu ne prižigate prav pogosto? 
Dobrun: Was ist den los mit dir? Kaj ti pa je? Od kdaj si šel med pobožnjakarje? 
Abram (z bridkostjo): V katerem jeziku sploh molite? Slovensko oni ne znajo. Si se nemških molitev naucil ti? 
Cezles : Vater unser, der du bist im Himme … Pater noster, qui es in coelis, sancti­ficetur nomen tuum … 
Dobrun : Nein, eigentlich nicht. Ce že hoceš vedeti, sploh ne molimo, ker smo sodobna družina. Placujemo pa cerkveni davek in namesto nas moli­jo duhovniki. 
Cezles (trka po plocevini): Ja, Schatzi, težko boš bedel skupaj z nama, ce še moli-ti ne znaš vec. 
Dobrun : Pustimo to. Povej mi raje, Milan, kako sploh zdržiš v tejle pušci? In nikar mi ne govori, da s Cezlesom vsak dan samo molita. 
Abram: Poglej si tele tablete, ki jih prebira Cezles. Ce je kdaj zelo hudo, so zadnja rezerva in on je strokovnjak zanje – za majhne in velike, za bele, rdece, modre, po želji. Ene so za spomin, druge za pozabo. Morda si hocem kaj posebej zapomniti, drugo popolnoma pozabiti. Rad bi za zmeraj vedel zaporedje vekov o nastajanju sveta od velikega poka naprej … 
Cezles: Big – bang! Eternity … bang, bang! 
Abram (ga ignorira): Blazno vrtenje velikan­skih žarecih krogel, mraz in vrocina vesolja, plini in magma. Je življenje nastalo v peklu? Si ga je zamislil Satan, da bi dražil Boga? Ali hocem zeleno tableto za pom-njenje evolucije? Za vse stopnje in skoke, slepe ulice in zmote razvoja, od prašicev in slonov do cloveka? Hocem vedeti za vse stopnje ange­lov in nadangelov, za glavonožce in mnogorokce. Ali pa sem morda usekan na zgodovino Slovenije od 
LEPOSLOVJE 

LEPOSLOVJE 
Brižinskih spomenikov do vstopa v Evropsko zvezo. 
Cezles: Futura system … Turbo speed … Propoint … Express drink … 

Abram: Vcasih bi raje tabletke pozabe. A najprej: kaj hocem pozabiti? Celo obdobje ali samo mesec, leto dni ali kakšnega cloveka? Najraje bi izbri­sal cas pri vojakih, ko sem preganjal ljudi, za katere so mi rekli, da so teroristi. 
Dobrun: Hoer doch auf. Nehaj, saj se mi že vrti. 
Cezles: Cleaning servis … Protect lock … Safety guard … 
Abram: Bom kdaj pozabil cas, ko sem živel na žvižg: lezi – dvigni se, plazi se, kušcar, slepic, crv? Zmeraj samo: Yes sir! No sir! 

Dobrun: Pa razen tablet in tegale cepca imaš še kaj? 
Abram: O, ja, ostaja tudi telefon, po katerem me iz Ljubljane vsak dan trikrat vprašajo, koliko kaže v Šentlipšu termometer in kakšno je sicer vreme. Tako, vidiš, jaz nisem poseb-no zanimiv. Raje še ti kaj povej o sebi. Zdaj vem, da torej govoriš samo še nemško. 
Dobrun: Natuerlich, kako bi drugace v Nemciji? V službi seveda kdaj tudi angleško. 
Cezles: How do you do? Wie gehts – wie stehts? Wie komme ich zur Dubidu Bar, zur Tschin – tschin Bar, zu Palma Bar … 

Dobrun (pikro): V katerem jeziku pa ti govo­riš s kozami in s temle Cezlesom? 
(Mocneje se zasliši dež.) 

Abram: Slovensko, saj se je kar lepo navadil, hvala Bogu. Staro glasbo si kdaj zavrtim. Sicer poslušam veter in dež. 
Dobrun: Ta pada po vsem svetu enako. 
Cezles: Just walking in the rain … 

Abram: Nic ne pomaga. Naj govoriva o cemerkoli, vedno znova se vrnem k tejle žari sredi mize. Povej no, Jože, si se na pokopališcu zares spomnil vseh svojih Dobrunov, ki niso v žarah in bodo za zmeraj ostali tu? Mame, starega oceta, stare matere? 
Dobrun: Na, freilich, doch. Morda ne prav vseh, ampak svece sem prižgal … 
Abram: Ja, tako se mi je tudi zdelo. Glej, nekaj se mi zadnjo uro vedno bolj mota po glavi. Pred nami je še vsa noc in morda bomo domislili odgo­vor na vprašanje, ki me muci. Jože, povej, ali je res nujno, da odpelješ tole žaro s seboj v Nemcijo, ko pri tebi doma nikomur ni dosti do nje, ali pa nocoj raje še posledn­jic lepo posedimo skupaj s pepelom strica Dobruna? Obudimo spomin nanj in na vse lepo, kar je kdaj nare­dil v življenju, kako je bil spoštovan na vasi, najbolj pa, kako je bil pono-sen na vas otroke in vas je imel rad. Potem mogoce ti zjutraj žaro lepo pustiš tu, poslovimo se kot prijatelji in midva s Cezlesom jo zaneseva nazaj v grob … 
Dobrun (se zažene): Na da schau her! Zakaj pa potem vsa moja dolga pot, vsi dogovori za dovoljenje s sorodniki, vse komedije, vse lepe besede? 
Abram (prijazno, pocasi): Saj nisem rekel, da mora biti po moje, samo predlagal sem nekaj, kar te lahko reši vseh skrbi in ti obenem olajša vest. Sveto ti obljubim, da bi zanesljivo vsak teden prižgal sveco tudi na vašem grobu in Cezles bi zraven zvonil. 
Dobrun: Milan, tega nisem pricakoval od tebe. Prav tako govoriš kot moja  sestra Pavla… 
Abram: Ce pa res hoceš spomin na dom, odpelji prgišce zemlje s seboj. Sam ti jo nakopljem z groba in poišcem skrinjico zanjo. Ampak, saj pravim 
– pred nami je vsa noc in trikrat lahko razmislimo o vsem, ne samo enkrat. Zdaj pa je cas za molitev in morda nam prav ta prinese razsvet­ljenje. Kar pusti, Jože, bom že jaz, midva s Cezlesom bova za oba … Molili bomo najprej za strica Dobruna in za vse druge, ki so za zmeraj ostali tu … Potem za one, ki so odšli … in nazadnje za nas. Oce naš, ki si v nebesih, posveceno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo … 
(Cezles odgovarja, Dobrun nekaj momlja, glasovi se pocasi izgubijo v dežju.) 
K o n e c 



Poslednje bedenje – 
neobjavljena kratka radijska igra Marjana Kolarja 
Sredi junija sem ob urejanju družinske dokumentacije naletel na prozorno mapo z rokopisoma dveh radijskih iger: Poslednje bedenje in Talci. Rokopisa nista podpisana, na njih ni nobenih dodatnih zaznamkov, niti ni priložen kakršenkoli spremni dopis. 
Rokopis Talci, »radijska igra za odrasle«, je daljši (na 31 straneh), medtem ko je igra Poslednje bedenje, že na naslovni strani ozna-cena kot »kratka radijska igra«, na le 8 stra­neh in s samo tremi nastopajocimi osebami razlicnih starosti (Abram – 70 let, Dobrun – 60 let in Cezles – 40 let). 
Poslednje bedenje se odvija v kratkem casovnem intervalu nekaj vecernih ur med nevihto v pogovoru treh med seboj zelo raz­licnih oseb, zbranih ob pravkar izkopani žari Dobrunovega oceta, po katero je prišel sin zdomec iz Nemcije z namenom, da jo odnese v svojo novo domovino. Pogovor ob žari sega nazaj v spomine na drugo svetovno vojno v Šentlipšu, se dotakne Dobrunovih desetletij v Nemciji in Abramovih doma v vedno bolj prazni in kmalu tudi na zemljevidih poza­bljeni slovenski vasi. Obema domacinoma v pogovoru nastavlja ogledalo ozdravljeni nar­koman Cezles, ki vidi sogovornika in vpraša­nje bedenja ob žari seveda v cisto drugacni luci od njiju. 
Poslednje bedenje se dotika vrste dilem sodobne slovenske družbe: pocasnega umi­ranja majhnih podeželskih vasi, vprašanja zdomstva in odnosa do domovine, zgodovi­ne, jezika in vere. Abram in Dobrun odgo­vorov na vsa vprašanja seveda nimata, igra se iztece v skupni molitvi, ki junake vsaj za hip združi, ne da bi izvedeli, ali bodo nato ob žari v deževni noci tudi bedeli ali ne. 
Ceprav radijska igra Poslednje bedenje ni podpisana, lahko v njej prepoznamo vsebi­ne, ki se jih je Marjan Kolar pogosto loteval: življenje in usoda ljudi s slovenskega podeže­lja, zdomstvo in refleksije na dogajanja med okupacijo. V igri najdemo tudi precej nemšci­ne in citate ocenaša v slovenšcini, nemšcini in latinšcini, kar najdemo tudi v vec drugih delih mojega oceta. 
Radijska igra Poslednje bedenje ni datira­na, zato se seveda postavlja tudi vprašanje njenega casovnega nastanka. Glede na pred­videno starost Abrama in Dobruna (70 in 60 let) in njuno spominjanje na dogodek pred 50 leti v casu okupacije, lahko predvidevamo, da je bila igra napisana v devetdesetih letih prej­šnjega stoletja. 
Patrik Kolar 


Lucija Stramec Ob ribniku, 2021, grafit, papir, 30 x 42 cm (detajl) 
ESEJISTIKA 
Karla Zajc berzelak 





ROMANI GUSTI STRIDSBERG 
ESEJISTIKA 
Zapušcina Gusti Stridsberg obsega sedem romanov: Zwischen den Zeiten (1931; leta 1965 preveden v švedšcino – Slottet vid gränsen), Skuggspel i Jugoslavien (1946), Menschen, Mächte und ich (1961; leta 1962 preveden v švedšcino – Mina fem liv), Mĺlat pĺ glas (1964), Tänk inte med hjärtat (1966), Hjärtats äventyr (1967), Vĺr stund med varandra (1968).1 V Odsevanjih bom postopo-ma poskušala predstaviti vse. To seveda ne bodo literarnozgodovinske, literarnoteoreticne ali kri­tiške analize – takšen pristop presega možnosti, ki so mi dane; navajala bom le osnovne podatke 
o romanih in okolišcine, v katerih so izhajali. Ker skoraj zagotovo ne bodo nikoli prevedeni, se mi zdi smiselno povzeti dogajanje in nakazati pomembnejša tematska jedra; posebnega poudar­ka pa bodo deležni motivi, ki so povezani z naši-mi kraji, in seveda avtobiografske poteze. Slednje so zelo pogoste; v osrednjem romanu – Mojih pet življenj – že mejijo na dokumentarnost. 
Pisateljska pot Gusti Stridsberg je po njenih besedah neposredno povezana z bivanjem na Hartensteinu in prevajanjem Ivana Cankarja2 v nemšcino. 
Med samotnimi zimskimi meseci v Hartensteinu – Bimi3 in jaz sva ostali sami v veliki hiši – sem zacela v svojo zabavo pisa-ti novelo, ki se je pocasi razrasla v majhen roman. Bila je huda zima z visokim snegom. Pota so morali plužiti. /…/ Celih deset dni sva bili popolnoma odrezani od deželne ceste in še dlje od železnice, po kateri se je komaj kaj vec kot en sam vlak na dan prebijal mimo snežnih zametov. Pisala sem zgodbo, ki se je dogajala v naši sosešcini in je bila pravzaprav nekakšna psihološka igra s potrpežljivostjo. Bila sem sredi tega pisanja, ko mi je poštar prinesel pismo založbe Tal na Dunaju in v Leipzigu. Založnik, meni prav tako neznan 
1 V slovenšcino je preveden le roman Mina fem liv – Mojih pet življenj. Naslovi ostalih so poskusi dobesednega prevoda: Zwischen den Zeiten – Med obdobji, Skuggspel i Jugoslavien 
– Igre senc v Jugoslaviji, Mĺlat pĺ glas: ur en österrikisk familjekrönika – Slikano na steklo: iz kronike avstrijske družine, Slottet vid gränsen  – Dvorec ob meji, Tänk inte med hjärtat – Ne misli s srcem, Hjärtats äventyr – Pustolovšcina srca, Vĺr stund med varandra – Ko smo drug z drugim.  
2 
Leta 1929 je izšel Der Knecht Jernej (Hlapcu Jerneju so dodani prevodi nekaterih crtic), leta 1930 pa tudi Das Haus zur barmherzigen Mutter Gottes (Hiša Marije Pomocnice). 
3 Vzdevek hcerke Marjete, kasneje Mariette Voge (1918–1984), parazitologinje, avtorice in predavateljice na univerzi v Berkeleyju. Rojena je bila na Hartensteinu. 
kakor založba sama, mi je pisal, da je prebral moje prevode. Jezik v njih mu tako ugaja, da bi ga mikalo spoznati morebitne prevajalkine lastne spise. Ali so kaki »lastni spisi«, je spra­ševal in ali bi jih mogel dobiti v branje?4 
Augustine Jirku se je odlocila za sodelovanje in s prvim romanom doživela presenetljiv uspeh. Razglasili so jo za »novo pisateljico«, roman pa za »žlahtno umetnino«. Oglasil se ji je celo sam Thomas Mann. 
ZWISchEN dEN ZEITEN 
Roman Zwischen den Zeiten je torej prvi roman Gusti Stridsberg oziroma Jirku, kot se je Augustine Franziska Mayer pisala po poroki z Bernhardom Jirkujem leta 1916. Izšel je v nem­šcini5 leta 1931 pri založbi E. P. Tal & Co.6 na Dunaju oz. v Leipzigu. Zgrajen je iz štirinajstih poglavij in vsebuje posvetilo – Für Marjeta7. Roman je bil leta 1965 preveden v švedšcino in ima naslov Slottet vid gränsen (Dvorec ob meji). 
Dogajanje se odvija v krajih na jugu nekda­nje habsburške monarhije, ki so po prvi svetov­ni vojni pripadli Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, natancneje na posesti, ki v vsem spo­minja na Hartenstein: vecstoletni dvorec na rav­nini, dvignjeni nad dolino, nad vhodom razko­šna glicinija, kolovozna pot do deželne ceste in železniška postaja v bližini, v ozadju temnoze­leni hribi, v bližini potok Janina8. Omenjeni so tudi Uršlja gora, Peca in Kope s Crnim vrhom. 
Nebo je potemnelo, v vrhovih dreves je zašu­melo in hladen, piskajoc veter je crno sive kopice oblakov pregnal od Uršlje gore proti gozdovom. Nevihta v maju. Pred Peco se je že razprostrla debela tancica, dež. Cary se je zazrl v kopasto goro, v kateri spi svoj stoletni sen slovanski Barbarossa. »Ko bo 
4 Gusti Stridsberg: Mojih pet življenj. Založba Obzorja Maribor. Maribor 1983, str. 155, 156. 5 Ostali njeni romani so bili napisani v nemšcini, a so prevedeni izšli v švedšcini. 
6 Ustanovitelj založbe je bil Ernst Peter Rosenthal (1888–1936), od leta 1909 Ernst Peter Tal. Založbo so po anšlusu marca 1938 »arianizirali« in jo preimenovali v Alfred Ibach Verlag. 
7 Roman je ocitno posvetila hcerki. 8 Jenína je potok v bližini Hartensteina, posesti v Mislinjski Dobravi, desni pritok Suhodolnice. 
kralj Matjaž vstal, bo kmetom spet dobro,« je zamrmral.9 
Prosojna megla se je vlekla po dolini in po zamracenih travnikih, zadnja rdeckasta svetloba je ugasnila za temno kopo Crne gore.10 
Dogajanje poteka tudi v Ljubljani11 (zacutimo utrip Aleksandrove ceste in tržnice, omenjeni sta Nikolajeva cerkev in Schweizerhaus12) ter Celju13 (Hotel Post). 
V središcu pripovedi je plemiška družina Brankovich14, ki se mora soociti s prelomni-mi casi po prvi svetovni vojni. Iz kavarniškega pogovora študentov15, med katerim omenjajo Albanijo, ustavo, diktaturo, podkupovanje, zlato valuto, agrarno reformo, morje, Italijo ter politi­ke Jovanovica16, Marinkovica17 in Davidovica18 pa lahko zgodovinsko ozadje celo natancneje dolocimo – cas okoli razglasitve diktature kra­lja Aleksandra19. Dogajanje je torej postavljeno v konec dvajsetih let 20. stoletja in zajema eno samo pomlad. 
Roman je na videz ljubezenska zgodba z uspe­šno prikritim škandalom kot sprožilnim momen-tom, dejansko pa je aktualen prikaz usode odha­jajocega plemstva in potomcev, ki naj bi v vsej zmedi našli sebe in svojo identiteto. Za tiste, ki so znali opazovati življenje tudi zunaj okvirov svojega stanu, je bilo še toliko težje. 
Osebe, ki gradijo zgodbo, so Tinette Brankovich, njen brat Cary, njun oce grof Nikola Brankovich, teta kneginja Clotilde Dönbruck in njen sin Cajetan, sestricna baronica Cveta Vernizani in mož Milan, Serge Bogdanoff, Mikela Pahlen in njen mož, zdravnik Fritz Pahlen, ter ženska na vlaku. Druge osebe (kocijaž, kuharica, služabnik …) so le epizodne. 
9 Gusti Jirku: Zwischen den Zeiten, E. P. tal & Co., Wien 1931, str. 
133. (V nadaljevanju Zwischen den Zeiten.) 10 Zwischen den Zeiten, str. 14. 11 Zwischen den Zeiten, str. 120. 12 Schweizerhaus – Švicarija. Gostišce v švicarskem slogu nad 
Tivolskim gradom, zgrajeno v 2. polovici 19. stoletja.  Zaradi 
propadanja so ga po potresu podrli in na njegovem mestu 
zgradili hotel Tivoli. Danes je v stavbi Ustvarjalni center 
Švicarija, ki gosti mnoge umetnike. 13 Zwischen den Zeiten, str. 160. 14 Vsa imena bodo zapisana citatno, saj se nanašajo na nemški 
izvirnik. Roman ni preveden v slovenšcino.  15 Zwischen den Zeiten, str. 28. 16 Dragoljub Jovanovic (1895–1977), srbski politik, univerzitetni 
profesor, nasprotnik šestojanuarske diktature (kasneje tudi 
fašizma in nacizma). 17 Vojislav Marinkovic (1876–1935), srbski politik, soustanovitelj 
Demokratske stranke, veckratni minister, predsednik vlade v 
casu Kraljevine Jugoslavije. 
18 Ljubomir Davidovic (1863–1940), srbski politik, soustanovitelj Demokratske stranke, veckratni minister, predsednik vlade, nasprotnik šestojanuarske diktature.  
19 6. januarja 1929 je kralj Kraljevine SHS Aleksander I. Karadordevic razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil parlament in prevzel vso oblast. 

Povzetek po poglavjih 
1 . 
Roman se zacne z opisom petsto let stare hiše, ki je vsa v pricakovanju. Maj je. Na travniku za hišo leži Cary in se sprašuje, zakaj se ljudje toliko vznemirjajo zaradi pomladi; sam je zara­di nje le lenoben, nemiren in šibek. Ob njem je Mikela, ki ne more razumeti, zakaj Cary vsak poskus, da bi jo portretiral, raztrga. Zaradi šib­kosti jo spominja na Petra Klepca. Ker Cary zgodbe o Petru Klepcu ne pozna, mu jo Mikela zacne pripovedovati; še prej pa ga poduci, da je Peter Klepec sin te dežele in ravno tako kot on predstavnik južnih Slovanov. Cary se s tem nikakor ne more strinjati, sam se namrec ima za Avstrijca. Mikela ga opomni, da ima slovansko ime, da je rojen v slovanski deželi pod jugoslo­vansko20 vladavino. Toda Cary vztraja – grofje Brankovichi so bili vedno zvesti Avstrijci in so to tudi dokazali. Hkrati ugotavlja, da so se znašli v medprostoru in da ne spadajo nikamor vec. Po rojstvu Slovani, po tradiciji pa … Mikela ga preki­ne in mu dopoveduje, da je pomemben on sam in to, kako bo sam zastavil svoje življenje, ne glede na tradicijo, rojstvo, Avstrijo, Jugoslavijo. 
Ko Mikela konca svojo pripoved o Petru Klepcu, povzeto po Ivanu Cankarju, Caryja vpra­ša, ali ni tudi sam kot Peter Klepec, ki, ko spozna svojo moc, nenadoma ne ve, kaj bi z njo pocel. 
Njun pogovor zmoti prihod kocije, s katero se pripeljeta teta kneginja Clotilde Dönbruck in njen sin Cajetan. V hiši ju sprejme ostareli grof Nikola. Posedejo v knjižnici ob kaminu, kjer se jima pridružita hcerka Tinette in sin Cary, ki je pred tem pospremil Mikelo, zdravnikovo ženo in stalno gostjo pri Brankovichih. Kneginjo vzne­mirja njihovo druženje z žensko iz obicajnega sveta in je polna predsodkov, ceprav sama flir­ta z njenim možem. Zmoti jo tudi dejstvo, da je Mikela Judinja, saj Jude neposredno povezuje z oderuštvom. Prepricana je, da je plemstvo v novi državi izgubilo vse – bogastvo, domovino in prednosti svojega stanu. Ostal jim je le še ponos. Zagovarja privilegije, ki jim jih je omogocala modra kri. Cary se odzove z ironijo. 
Teta Clo meni, da smo zdaj – kako bi rekli 
– na potapljajoci se ladji in da moramo biti mi, ubogi aristokrati, malo previdni, mar ne? Varovati meje – to moramo, sicer se lahko zgodi kaos.21 
20 Kraljevina Jugoslavija je nastala šele 3. oktobra 1929, toda Stridsbergova tudi za cas Kraljevine SHS uporablja  ta izraz.  21 Zwischen den Zeiten, str. 21. 


ESEJISTIKA 

ESEJISTIKA 
Tinette se pridruži Caryju z izjavo, da je kaos še vedno boljši kot pušcoba in da moramo biti ljudje predvsem razmišljajoca, samostojna bitja, polna življenja. Cary se na koncu odloci, da pri vecerji ne bo sedel ob teti Clotildi. 
2 . 
15. maj. Dogajanje je prestavljeno v mesto. Serge Bogdanoff opazuje življenje na Aleksandrovi cesti in razmišlja o prihodnosti – predvsem o novih oblacilih in ženskah. Cim prej bi rad zakljucil svojo avanturo z baronico Cveto Vernizani, vendar se stvari nekoliko zapletejo. Cveta je namrec za svoja srecevanja z njim in za poplacilo njegovih dolgov pocasi razprodala bisere s svoje ogrlice – dragocen družinski nakit, ki ji ga je ob poroki podarila mati njenega moža Milana. Ker se ladja, na kateri je tudi njen mož, vraca v Split, ne ve, kaj naj. Odkupiti jih ne more, za nakup nove v Parizu je premalo casa; ce bi jih razglasila za ukradene ali izgubljene, pa bi povzrocila pravi škandal, saj bi najeti detektivi kmalu ugotovili, kje so biseri pristali. Med pogo-vorom Cveta razkrije, da ima Milanova sestricna Tinette Brankovich povsem enako ogrlico. 
3 . 
Grof Nikola Brankovich kljub lepemu vreme-nu zaradi svojega revmatizma pociva ob kami-nu, v družbi s pincema Whiskyjem in Sodo. Vsakic znova se razveseli obiska zdravnikove žene Mikele Pahlen, ki je prišla obiskat Tinette. Pogovor nanese na dajatve, ki jih grof Nikola nikakor noce poravnati, saj so bile v monarhi­ji skoraj zanemarljive, in na plemiške nazive, ki pocasi izgubljajo svojo pozlato. Oboje bi še nekako sprejel, toda družinski tradiciji, svojemu poreklu in imenu bo ostal zvest. Imena so po nje­govem pripoved o zgodovini stoletij, usoda mno­gih, skrbno premišljena izbira, cistost krvi; so kot druga religija. Mikela prizanesljivo posluša raz­predanje starca; podobna razmišljanja mlajših bi težje tolerirala. 
Bil je dobrovoljnež in poštenjak. Milina umi­rajoce epohe ga je naredila prisrcnega; mešanica arogance in otroške nemoci pred svetom, ki ni vec podlegal njegovemu imenu, temvec je neiz­prosno stavil le na lastne dosežke, je bila vcasih kar ganljiva.22 
Ko gre iskat Tinette, pod lipo naleti na moža Fritza v družbi s Tinettino teto Clotildo. Kocljivo situacijo stopnjuje še Cary, ki nenado-ma skoci iz krošnje nad njimi in je ocitno neho­te spremljal dogajanje med Fritzem in Clotildo. Presenecenim ironicno navrže, da je bral spo­
22 Zwischen den Zeiten, str. 56, 57. 
mine o ostareli plemkinji, ki je imela razmerje z mlajšim moškim. Na vprašanje, ali nima nic ponosa, je odvrnila, da je za ljudi svojega stanu prestara, za mešcana pa plemkinja vedno ostaja stara okoli trideset let. Cary Mikeli izroci knjigo, ki jo je dejansko bral – Vinetou Karla Maya. 
Ko Mikela koncno najde Tinette, ji izroci pismo. Pošilja ga ji Cveta Vernizani in naznani prihod Sergea Bogdanoffa, ki naj bi se zanimal za nakup rumenega mercedesa grofa Nikole. Tinette je Cveto namrec srecala v mestu, kamor je odpotovala s teto Clotildo in njenim sinom Cajetanom, s katerim bi jo, mimogrede, najraje vsi porocili. S to figuro iz voska! V nadaljeva­nju Tinette pripoveduje o cudnem srecanju z moškim, ki ji je sledil na tržnico in ji brez besed izrocil šopek narcis. Pocutila se je kot razcustvo­vana služkinja sredi nedeljskega popoldneva. Na Mikelino vprašanje, zakaj se tako jezi nase, ko pa še res ne ve veliko o sebi, odgovori z besedami, ki že nakazujejo njeno razpetost in željo po dru-gacnem: 
O, nekaj pa le vem. Moja babica in prababica sta živeli ustaljeno življenje in bili prisiljeni dušiti vsak gib, hoditi strogo naravnost, ujeti v zamejenih poteh. Vem, da nosim v sebi kri teh žensk, ki sta bili oropani življenja, in da se upiram. Toda v meni so naseljena tudi vsa ta življenja in strašljivo klicejo »stop«, kadar želim preskociti ograjo. Ne želim hoditi naravnost, hkrati pa se bojim vsega drugega. Sem strahopetna? Sem tako šibka?23 
4 . 
Tinette mora s kocijažem na bližnjo železni­ško postajo po gosta Sergea Bogdanoffa, ki ga je sestricna Cveta toplo najavila. Grof Nikola namrec ne more, Cary pa noce. Ponorcujeta se iz oceta, ki je porabil vec kot uro, da je v Almanahu Gotha24 preveril poreklo družine Bogdanoff, našel pa je zelo malo. Na postaji Tinette v gostu prepozna neznanega moškega s šopkom, a se ne izda. Tudi Serge odigra svojo vlogo, ki jo v želji, da bi nekako prišel do ogrlice, skrbno nacrtuje: 
Z vsem spoštovanjem za držo! Toda kmalu, otrok moj, bo prišel trenutek, ko se bova spo­znala še kako drugace, na drugi ravni, v svetu hrepenenja, ki prekipeva v tebi!25 
23 Zwischen den Zeiten, str. 67, 68. 
24 Almanach de Gotha – natancen pregled evropskih kraljevskih in plemiških rodbin (poseže tudi na druge celine); vsebuje pa tudi podatke o pomembnejših vladnih, vojaških in diplomatskih službah. Prvic je izšel leta 1763.  
25 Zwischen den Zeiten, str. 73. 
Med vožnjo do posesti se pogovarjata, in ko pride Tinette v svojo sobo, se sprašuje, ali je res ni prepoznal. V sosednjem prostoru sliši pogovor med Caryjem in Mikelo, ki razpravljata o stari nemški srednjeveški ljubezenski pesmi. Tinette je vznemirjena in se skrbno pripravi na vecerjo. Oblece se v svileno obleko in odpre škatlo z naki-tom. 
5 . 
Iz knjižnice se sliši džez. Ko vstopi Tinette, grof Nikola, Clotilde in Serge pateticno razpra­vljajo o glasbi – Serge poskuša biti pravi poznava­lec – Cary in Mikela pa imata opravka z gramofo­nom. Napetost med njimi stopnjuje Cary z napo­vedjo Donskih kozakov in pesmi o Volgi; Serge se namrec izdaja za ruskega plemica, ki je po zmagi boljševikov moral pobegniti. Ob prihodu Mikelinega moža dr. Fritza Pahlena se pogovor preusmeri na Freuda in psihoanalizo. Med vecer­jo razpravljajo o hrani, Serge pa uživa v izzivu, ki ga ima pred sabo, intenzivno premleva položaj, v katerem se je znašel, še posebej pa ga vznemir­jajo zelene oci mladega dekleta, lastnice biserov. Cveta je že skoraj pozabljena; a ne tudi ogrlica. 
Po vecerji se vrnejo v knjižnico. Serge ponov-no preseneti, tokrat s knjigo, ki jo je odložil na kamin in od katere se ne loci niti med potovanji – Pesmi svetega Franciška Asiškega. Mikela vzbudi smeh s svojim izrazitim dvomom o njegovi izbi­ri, Serge pa pojasni, da je knjigo prinesel zara­di skrbi grofa Nikole za ostarela psa Whiskyja in Sodo. Francišek naj bi bil prvi svetnik, ki je raj odprl tudi živalim S pripombo, da mu živali pomenijo prav toliko kot ljudje, vzbudi odkrito zanimanje tudi pri Tinette. 
Po vecerji se mladi odpravijo na sprehod do bližnjega ribnika. Cary pospremi Mikelo do doma, Serge in Tinnete pa se pocasi vracata domov. Med stopanjem po stopnicah se ustavita in Tinette zacuti poljub na roki, vratu, ustnice pa se ponudijo kar same od sebe. Zmedena tone vse globlje v nekaj, cesar ne zna poimenovati. Spominja na otroka, ki se bo nekega dne moral prebuditi iz sanj. 
6 . 
Serge, Cary in Cajetan so opravili poskusno vožnjo z mercedesom; ce bo cena primerna, ga Serge namerava kupiti. Caryju to nikakor ni prav, in ker mu Serge ni prav nic simpaticen, spregovo­ri njegov sarkazem. 
Meni osebno bi bilo zelo všec, ce ga ne bi kupili. Mimogrede, zakaj neki bi kupili avto, ce lahko namesto tega postanete šofer? Dandanes so vsi polikani Rusi šoferji! /…/ 
Mislil sem, da imajo denar samo boljševiki. Kaj sploh pocnete, baron, odkar ste zapustili Rusijo?26 
Serge sprejme izziv in njun besedni dvoboj se nadaljuje. Serge pojasni, da se je ukvarjal s politiko, nekaj casa delal v kemijskem laborato­riju, zdaj pa vsake toliko casa kaj napiše. Cary ga nazadnje oznaci za »Globetrotterja«; cloveka, ki je ves cas na poti in zbira dogodivšcine. Dopušca pa tudi možnost, da je umetnik, toda ne tisti pravi, temvec tak, ki tako samo živi. 
Med moškimi se razvije zanimiv pogovor, ki razkriva njihov odnos do tega, kako preživeti v tako zapletenih casih. Cajetan vpraša Caryja, kaj namerava v prihodnosti. Odrašcajoci petnaj­stletnik mu odgovori, da še okleva med vodo in zrakom, saj se mu zemlja zdi prevec umazana. V nadaljevanju skoraj v monologu s samim sabo doda, da pa je nujno treba tudi skozi vso to uma­zanijo. Cajetan mu kot vzvišen, trden avstrijski aristokrat kategoricno ugovarja. 
Zagotovo se s tabo ne strinjam. Vse, kar mora-mo zdaj, je opazovati in se umakniti na varno razdaljo. Ne odstopati od nacel in cakati na pravi trenutek. /…/ Res misliš, da je primer-no, ce bi knez Dönbruck, nekdanji avstrijski konjeniški castnik, zacel služiti Srbom? Ali postal direktor kakšnega judovskega tran­sportnega podjetja? /…/ Za svet, ki ga ne pri­znavamo, ne bi smeli niti s prstom migniti.27 
Cary ironicno komentira njegove izjave. 
Kaj pa sploh veš o svetu? Vidite, baron, kakšni so! V strahu, da si ne bi umazali rok, cakajo vse življenje! Jaz pa verjamem v to, da bi moral biti vsak, ki je plemiškega rodu, najprej tudi pogumen. In kdor je pogumen, ne beži pred življenjem. Niti ce je umazano. Takrat še posebej ne!28 
Serge ju posluša in posmehljivo vpraša Caryja, ali ni pomembneje, da preprosto živiš. 
Pridruži se jim Tinette in jim pove, da za nekaj dni odhaja v mesto po nakupih; obiskala pa bo tudi Cveto Vernizani. Serge jo preiskujo-ce gleda in vpraša, kako da si ni nadela biserov, in hkrati na sebi zacuti drzen Caryjev pogled, ki spregovori brez besed. Fant jih seznani tudi z govoricami, da naj bi Cveta razprodala svoje bise-re, ob cemer je Tinette zgrožena. 
26 Zwischen den Zeiten, str. 98. 27 Zwischen den Zeiten, str. 100, 101, 102. 28 Zwischen den Zeiten, str. 101, 102. 

ESEJISTIKA 

ESEJISTIKA 
7 . 
Cajetan želi pospremiti Tinette v Ljubljano, a se njuni poti na željo Tinette razideta v Celju. Pogovor med njima razkrije njegovo navezanost na Tinette, toda mlada ženska ga zavrne z zani­mivim pogledom na institucijo zakona. 
Verjemite mi, da sami sebe ne poznate! Rojeni ste za ljubimca – zakaj bi želeli posta-ti pust zakonec? Oba, vi in jaz, stojiva med starimi in novimi casi. Oba sva bojeca, pre­vec navezana na našo tradicijo, da bi pocela neumnosti; oba hkrati tudi prevec sumnicava ali razsvetljena, da bi kupila macka v žaklju! Tako ljubezen kot zakon sta za naju vprašlji­va. Sva uboga otroka, Cajetan, mar ne?29 
Kot potrditev navede še zgodbo ostarelega porocenega markiza, ki je dolga leta vsak dan ob isti uri obiskoval svojo ravno tako poroceno lju­bimko. Ko sta njuna zakonca umrla, sta se poro-cila. Kmalu zatem se je markiz obupan udaril po celu in vzkliknil: In kje bom zdaj preživljal svoje vecere? 
8 . 
Tinette se udobno namesti v vagonu ter zacne uživati v vožnji in svobodi. Vzdušje jo spomni na vožnjo iz otroštva. Guvernanta je dvanajstle­tno Tinette in sedemletnega Caryja na podoben pomladni dan peljala v sanatorij, kjer je umrla mama. Otroka sta se sramovala veselja, ki ga je v njiju vzbujalo potovanje, a mlade oci so lakomno požirale begajoce podobe. 
Prižge si cigareto. Ob spominu na srecanje s Sergeem je ponosna nase, da ni izgubila glave. Priznati pa si mora, da ni odšla na potovanje zaradi ponosa in tudi ne zaradi trdnosti lastne volje. Pobegnila je. Ko v roke vzame knjigo in jo prelista, se odprejo vrata kupeja. Vstopi Serge. 
Tinette ni posebej presenecena. Vznemirjena opazuje reko in se sprašuje, kam neki jo odnaša tok. Z zaprtimi ocmi posluša Sergeeve besede in je prepricana, da je tako, kot je, tudi prav. Ko vlak prispe v Ljubljano, izstopita. Tinette ne more ver­jeti, da je lahko clovek tako srecen. Dogovorita se, da odide v hotel in da se cez eno uro sreca­ta pred stolnico ter vecer preživita nekje zunaj mesta. 
9 . 
Zacetek tega poglavja je pisateljica namenila razmišljanju o mladosti, zakljucila pa s spozna­njem Tinette, da je zaljubljena in da jo do takrat neznano custvo trga na dvoje. 
Moj bog, moj bog, ali sanjam? Sem v Ljubljani? V neznanem hotelu? Cemu? Pri stolnici – kje neki je stolnica – caka name lepi in tuji bog narcis. Ime mu je Serge in ljubim ga. To je vsa resnica in resnica je tudi stara hiša, hiša Brankovichev, stoletna glicinija – in moja sobica s podobo Madone je resnicna 
– in oce in Cary in Whisky in Soda!30 
Pri izbiri obleke se odloci za barvo mete in plašcek enake barve. Nadene si biserno ogrlico, ki je taka kot njene oci. Zelena. Preden zapusti sobo, še pokima svoji podobi v zrcalu, se posme­hljivo nasmehne in globoko zajame sapo. 
10 . 
Približno ob isti uri je Cary s psom Jassom na ravnici ob izviru potoka Janina. Cez ramo ima obešen flobert. Ko zasliši glasove, prepo­zna doktorja Pahlena in teto Clotildo. Pošasti! Od jeze pobledi, a se odloci, da se umakne in da Mikeli ne razkrije nicesar. Ob pogledu na Peco, ki napoveduje dež, se spomni na zgodbo o kralju Matjažu. 
»Zbudi, se kralj Matjaž!« pravijo kmetje. »Prinesi nam cekine in vrni lepe case.« Toda kralj spi kot prej. Nikogar ne odreši, za to bodo že poskrbeli ljudje sami. Toda kaj, ko niti ljubih, niti najljubših ne moremo odrešiti! Mogoce pa vendarle, ce bi pomislili ter ravna­li tiho in modro, namesto da kot Peter Klepec pulimo hruške?31 
Njegove nadaljnje misli razkrijejo ljube-zen do Mikele in skrb zanjo, pomisli pa tudi na Tinette. Dež ga prežene iz gozda, zatocišce najde v Mikelini hiši. V kuhinji ga sprejme prija­zna gospodinja ter mu ponudi toplo kavo, sveže pecen kruh z maslom in medom. Mikelo najde v sobi, ki jo poimenuje kar »pristan«. Okoli nje so knjige – od Swinburna32 do biologije. Caryja pre­seneti vsa ta mešanica avtorjev in snovi, Mikela pa mu pojasni, da clovek vse življenje išce, naj-veckrat sebe. Poleg tega mocno izrazi svojo željo po ucenju in nenavezanosti; cloveška bližina vse preveckrat razocara. 
30 Zwischen den Zeiten, str. 127, 128. 31 Zwischen den Zeiten, str. 133. 32 Algernon Charles Swinburne (1837–1909), angleški pesnik, 
pisatelj, dramatik in kritik. V svojem casu je veljal za kontroverznega. 
29 Zwischen den Zeiten, str. 109. 

Išcem nov, svoj svet – svet stvari. Rada bi se naucila ljubiti stvari – ne samo ljudi. Ob lju­deh se prazniš – ce si ženska; osredotocaš se na druge. In to se obicajno konca slabo. Ce je ves smisel življenja samo v ljudeh, potem ob prvem porazu custev doživiš opustoše­nje. Morali bi se nauciti imeti radi mnoge stvari, s povsem neosebno ljubeznijo. /…/ Ta drugi svet je tako pošten. Med ljudmi – in še posebej med ljubljenimi – takšne poštenosti ni. Odrašcamo in hrepenimo po nekom, ki nam bo vse; ki mu bomo mi pomenili vse. To so neumne, nevarne sanje; in ker iz njih ne moremo izstopiti, prevaramo druge in sebe.33 
Cary zaradi mladosti in neizkušenosti ne more sprejeti Mikelinega pogleda na ljubezen, poleg tega jo ima rad, a razume, o cem govori. In ve tudi, da bi Mikela rada odšla. Zaveda pa se, da je to zanjo skoraj nemogoce. 
11 . 
Serge postopa med stolnico in škofovsko palaco. V cakanju na Tinette si ogleduje poslo­pja. Pogreša barve in Ljubljana se mu zdi kot lebdeca neodlocenost med severom in jugom. Premišljuje o sebi in svojem pocetju. 
Ko pride Tinette, najameta avtomobil in se odpeljeta. Vso pot molcita, prevzeta od zgodnje noci. Izstopita in pred njima se razpre pogled na mesto z gradom v ozadju. Tinette drhti. Serge jo prime za roko in jo odpelje proti zasteklje­ni verandi Schweizerhausa. Naroci vino, jajca, maslo, radic, kranjske klobase in prve cešnje. Ob hrani se Tinette sprosti in Serge ji  pripoveduje o svoji domovini, o pocitnicah na materinem pose-stvu v Kurlandiji34, o psih in nevarnih konjih, 
o krotkih lisicah, o vražje pametnem angora macku, o guvernanti, o pecenju jabolk in krom­pirja ob ognjišcu, o lovu na rakovice in o kopanju v morju. Potem nenadoma nagovori Tinette in jo vpraša, od kod ima bisere. 
Tinette pojasni, da se je zgodba zacela že v zgodnjem otroštvu in da je v nestrpnem cakanju morala odrasti, da si jih je koncno lahko nadela. So del nje, mogoce najboljši, in od njih se ne želi nikoli lociti. Kot da so z njo oživeli. Prosi ga, da nadaljuje svojo zgodbo. 
Serge je preživel vojno in zacetek revoluci­je, potem pa so zbežali v Kurlandijo, kjer se je pridružil huzarjem. Ko so ostali brez vsega, je poskušal nekako preživeti; pot ga je zanesla v Konstantinopel, Pariz, Sredozemlje in nazadnje je pristal v Jugoslaviji. Ob tem Tinette z mešani-co žalosti in obcudovanja pomisli, kaj vse mora ta moški nositi v sebi. 
Ko se vrneta v hotel, Tinette spet vzpostavi dialog s sabo. Ve, da bi morala ostati dama, ve pa tudi, da je »hrepenenje meso postalo«, in tega jo je strah. Ko vstopi Serge, zacuti njeno stisko. Objame jo in jo vpraša, cesa se boji. Ko mu odgo­vori, da se boji naslednjega dne, ko bo vse druga-ce, jo dvigne in odnese v posteljo. Po poljubu se Tinette predrami in mu pove, da ne zmore. Serge se poslovi in odide. 
Tinette dolgo leži negibna, potem pa vstane in se odloci. Ura odbije polnoc. Po prstih odide do Sergeeve sobe, odpre vrata in vidi, da spi. Njena ljubezen. V prepricanju, da jo bo kmalu pozabil, saj mu nicesar ni mogla dati, sname ogr­lico, jo poljubi in odloži na mizo poleg njegove postelje. 

ESEJISTIKA 
33 Zwischen den Zeiten, str. 137, 138. 34 Kurlandija – zgodovinska regija v Latviji. 

ESEJISTIKA 
12 . 
Ob štirih je Tinette na železniški postaji in kupuje karto za tretji razred do Celja. Denarja je bilo za kaj vec namrec premalo. Ko najde pro-stor, utrujena ponikne v svoje misli. Vse je še tu 
– njegov pogled, kretnje, vsak odtenek njegovega glasu, ustnice. Sosednja potnika odvijeta zgo­dnjo malico in se pogovarjata o košnji, o letini in nazadnje prižgeta pipi. Ropot koles v Tinette obudi verze iz stare nemške ljubezenske pesmi: Ver-loren ist das Slü-zze-lin, Ver-loren ist das Slü­zze-lin …35 
Mlajša ženska, ki je prisedla tik pred odho­dom, opazi Tinettino utrujenost. V prepricanju, da jo boli glava, ji ponudi zdravilo. Potem se zac-neta pogovarjati. Tinette se ji zdi premlada, da bi potovala sama; ko pa izve, da je stara že dvajset let, je presenecena. Pove ji, da se vsak dan vozi na delo v Avstrijo in da je vesela, da so jo obdržali, kajti skrbeti mora tudi za sina; njegov oce je odšel neznano kam. Z njeno pripovedjo v Tinettin svet stopi še tisti drugi, ki je mnogim privilegiranim za vedno ostal prikrit. 
Na sina cez dan popazi soseda – železnicar­jeva žena, ki ima sama štiri otroke. Sicer pa je v stavbi, kjer živi, veliko ljudi; pozna pa samo tiste, ki stanujejo v istem nadstropju – šivilja, Jud – oba sta prijazna in ji pomagata, kolikor moreta. Modna risarka z odurnim starejšim prijateljem, ki bi jo v trenutku pustil na cedilu, ce bi vedel, da z njegovim denarjem pomaga zarocencu, ki je zaprt, ker je komunist. Pa par srednjih let, ki bo zagotovo zaživel drugace, ko bo moški dokoncal svojo knjigo … 
Tinnete ob teh zgodbah ugotovi, da zna biti življenje zelo težko, hkrati pa komaj še sledi pogovoru. Ob misli, da bi prišla domov, je raz­dvojena. Obicajni pogovori in zdolgocasen Cajetanov obraz ji vzbujajo gnus, toda vonj gli­cinije … Odloci se – domov ne gre. Še prej pa prosi žensko, ki bi bila pripravljena ostati z njo in ji pomagati, a jo Tinette zavrne, da ji na listek napiše naslov, ce bi se mogoce še kdaj srecali. Nazadnje jo toplo objame in izstopi. 
35 Verz je povzet po enem najbolj znanih primerov nemške književnosti srednjega veka in velja za najstarejšo srednjevisokonemško ljubezensko pesem. Neznani avtor iz 12. stoletja jo je zapisal ob koncu ljubezenskega pisma, ohranjenega v zbirki 306 pisem v latinšcini, znanih kot Tegernseer Briefsammlung. Motiv te pesmi se romanu ponovi trikrat. 
D bist mîn, ich bin dîn/des solt d gewis sîn/d bist beslozzen/ in mînem herzen,/verlorn ist das sluzzelîn/d muost ouch immęr darinne sîn. 
Du bist mein, ich bin dein./Dessen sollst du gewiss sein./ Du bist eingeschlossen/in meinem Herzen,/verloren ist das Schlüsselchen:/Du musst auch für immer darin bleiben. 
Dobesedni prevod: Ti si moja in jaz sem tvoj./To moraš vedeti./ Zaprta si v mojem srcu,/kljucek pa je izgubljen, zato boš za vedno ostala v njem. 
13 . 
V hotel stopita doktor Pahlen in Cary. Oba želita takoj videti Tinette, doktor Pahlen je namrec prejel nujno pošto od nje. Gospodinja jima pove, da je bila gospodicna zelo utrujena, ko je prišla, in jo prosila, naj je nihce ne moti. Ko obiskovalca stopita v sobo, najdeta Tinette mrtvo na postelji, na mizi pa odprto steklenicko, v kateri je bil morfij, ki naj bi ga Tinette prinesla doktorju Pahlenu. Cary od zdravnika zahteva, da zamolci pravi vzrok smrti. Tinette je torej umrla, ker ji je odpovedalo srce. 
Na tleh najdeta pismo, namenjeno Caryju. Tinette sporoca bratu, da preprosto želi zaspati in da ne ve, ali se bo zbudila ali ne. Zaveda se, da se spogleduje tako s smrtjo kot z življenjem in da beži pred obema. Spominja se njune igre v otroštvu. Rada se je skrivala in mogoce tako bežala pred resnico, s katero si nikoli ni bila prav blizu, zato ga prosi, naj jo gre iskat. Njeno pismo je romantizirana podoba iskanja tistih, ki naj bi bili poklicani. 
Dragi Cary, prosim, pojdi iskat resnicnost. Tako kot so se stari Brankovichi, mracni vite­zi, odpravljali iskat dogodivšcine, pojdi tudi ti najvecji dogodivšcini naproti – resnicnosti! Vem samo to, da je pri nas ni. /…/ Mi ne spa-damo vec sem. Ti boš srecal ljudi in življenje, živel boš z ljudmi: najprej v ljubezni in sovra­štvu, nato v ponižnosti in bridkosti, nato v trezni melanholiji in nazadnje v cuteci osam- ljenosti. V njej boš nenadoma zaslišal utrip velikega srca in utrip tvojega se bo stopil z njim. /../ Ostani buden, moj dragi, in ne zaidi s poti./…/36 
Cary nepremicno obstoji pri oknu. Pomisli na to, da je mladost zdaj dokoncno minila. Toda ne. 
Mladost na umre tako zlahka. Sledi svojim zakonitosti, tako kot vsaka druga stvar. In te se ne skrivajo v casu. Mladost umre, ko se izgubi poslednja vera, ko ugasne zadnja iskra.37 
14 . 
Prišlo je poletje. V zraku diši po timijanu, majaronu, pelinu in kamilicah. Hiša je odeta v bujno zelenje vinske trte. Cveta Vernizani in Mikela sedita v senci pod orehom, Cary leži v travi, grof Nikola pa pociva v ležalniku. Vidno je postaran in vecinoma dremlje. Cary ve, da je to spanje samo navidezno, da je želja po pogovoru v njem usahnila in da so zaprte oci samo krinka 
36 Zwischen den Zeiten, str. 177–180. 37 Zwischen den Zeiten, str. 181. 
nemoci. Od smrti Tinette je minilo šest tednov. 
Ženski se pogovarjata o Sergeu. Mikela mu nikoli ni prav zaupala; kot da se je bog zmotil, ko ga je ustvarjal: prevec lep, prepoln obljub, ki jih ni mogel izpolniti, obdan z božansko magijo, ki se kot bumerang vraca k božanskemu. Na Caryjevo vprašanje, kje je Serge, je Cveta povesila oci in s pomilovanja vrednim izrazom na obrazu izdavi-la, da je enostavno izginil. Cary je opazil, da je na robu solz, zato je umolknil. 
Mikela je spremenila temo in naznanila, da Cary odhaja študirat – najprej na Dunaj in potem v Nemcijo. Cveta odreagira tako, kot je zmo­žna – prepricana, da Cary potuje k dunajski veji Brankovichev. Dlje njen svet ne seže. Cary pa v žepu potipa listek, na katerem sta zapisana ime in naslov delavke, ki jo je Tinette srecala vlaku. Samo on in Mikela vesta zanj. 
Preden se odpravi na pot, želi Cveta opraviti še eno dolžnost. Oba slutita, kaj se bo zgodilo, in Cary prime Mikelo za roko. Cveta stopi v zate­mnjen hodnik. Ko se vrne, strahoma, z obcutkom sramu in v solzah, Caryju izroci zavojcek z željo, da ga podari ženski, ki jo bo imel najraje. Z ena­kimi besedami mu jih je podaril tudi oce, v pre­pricanju, da jih Cary že tedne, vse od Tinettine smrti, hrani pri sebi. Cary ve, da jih ženski, ki jo ima najraje, ne bo mogel podariti nikoli, ceprav je ob njem, zato v svoji maniri že na glas premi­šljuje, cemu vse bi šestdeset biserov lahko služilo. 
Cveta se poslovi. Njena odhajajoca postava je le še utrujena in zbledela senca. Roman se zaklju-ci z dialogom med Caryjem in Mikelo. 
»Naš svet umira,« je potrto zavzdihnil Cary. »So potem vsi, ki so predolgo bili gospodje, zapisani pogubi?« »Ne vem,« je odgovorila Mikela. »Vcasih se mi zdi, da satan povzdigne tiste od spodaj in zruši gospodo, da se ta nesrecni krog ne bi nikoli koncal …« /…/ Voz je ustavil pred vrati. /…/ »Na svidenje, Mikela! Novo življenje me pri-cakuje … in jaz cakam nate! Vse se lahko spre­meni na bolje …« Potem se je hitro obrnil in stekel k ocetu, ki se je prebudil iz lažnega spanca, ter mu ponudil roko. »Zbogom, moj fant, ostani zdrav!« Drug dru­gemu sta se zazrla v oci. Philip je prišel s plašcem in klobukom. »Cas je, gospod grof!« Cary je skocil na voz in prevzel vajeti. Konji so potegnili in stekli. »Vse se lahko spremeni na bolje …« je s posme­
hom, polnim tesnobe, na pragu stare hiše zašepetala Mikela, »samo eno ne: da se rodiš prezgodaj ali prepozno.« Z roko si je zasencila oci. Voz je izginjal v ovi­nek za cvetocimi jablanami.38 
V prevodu romana v švedšcino (Slottet vid gränsen, 1965) je prva Mikelina replika izpušce­na, zato Caryjev komentar izzveni kot monolog, njun dialog pa izgubi kriticno ostrino. Med izi­dom originala in prevodom je namrec poteklo kar 34 let. Stridsbergova je v tem casu doživela izkušenj in razocaranj za vec obicajnih cloveških življenj, se ustalila v Stockholmu, bila stalna spre­mljevalka vplivnih omrežij in tako postala del družbe, ki ji je vsaj za silo uspelo najti ravnovesje med »gospodo« in tistimi »od spodaj«.  
Premislek o romanu 
Naslov romana Zwischen den Zeiten je zelo poveden. Vladimir Levstik39, ki ga je predstavil v casniku Jutro, ga je prevedel z besedami »Med dvema dobama«, o cemer roman dejansko tudi govori. 
Jesen 1. 1918 pomeni za nas tako ogromno izpremembo usode, da skoro še nismo zmo­žni razglabljati o njej. Vihar zgodovine nam je prevec neposredno v ušesih, prevec kot str­njen pretresljaj, da bi razlocili v njem jecanje debel, ki so se lomila v burji, in bol življenj, ki so takrat izgubljala svojo v stoletjih utrje-no smer. Zakaj to, kar je bilo nam odrešilni preobrat, je bilo za manjšino onih, ki niso »mi«, katastrofa prevrata. Naša Jugoslavija je pomenila konec njihove Avstrije, to je, polom tradicij, stanovskih privilegijev, gmotne in kulturne premoci vladajocih nad vladanimi in — ne najnazadnje — neke notranje raison d’etre, ki je stala na vsem tem. Tu ne mislim toliko na tujerodno mešcanstvo; zakaj mešcan je prakticen in se sprico takih izprememb prilagodljivo sprijazni z novimi dejstvi ali pa prestavi svoje šotore na tisto stran meje, ki mu je bolj po duši. Skratka, nemško in baje-nem­ško mešcanstvo se je še nekako ujelo na noge, vsekakor pa ni doživelo niti od dalec tako nepopravljive izpremembe kakor plemstvo. Plemstvo po prevratu … Evo drame, ki se odi­grava tako blizu nas, pa jo komaj opažamo. Ni cudo, da nam ostaja skrita. Te rodbine avstrij­skih grofov in baronov so živele svoje posebno življenje, ki ni — mimo poslovanja njihovih 
38 Zwischen den Zeiten, str. 188–189. 39 Vladimir Levstik (1886–1957), slovenski pisatelj, pesnik in prevajalec. 


ESEJISTIKA 

ESEJISTIKA 
grajšcinskih gospodarstev, kdaj pa kdaj kake­ga dolgocasnega nastopa v deželnem zboru in vcasih kakega nesodobnega govora v gosposki zbornici — že mnogo desetletij pred zlomom stare monarhije skoro nikjer prihajalo v stik z življenjem naše celote. Po njihovih žilah se je, kakor po žilah grofov Brankovichev v roma-nu gospe Jirkove, pogosto pretakala domaca kri, njih gmotni obstanek je koreninil v naših tleh, a njih miselnost in ravnotežje v razmerju do sveta sta imela svojo oporo v monarhiji, v prestolu, v tisti pojmovni Avstriji, ki je 1. 1918 izginila s površja zemlje. Beseda »avstrijski« je imela zanje nacionalen pomen. Njih domovi­na ni stala na živem narodu, ampak v zraku, na fantomu, ki ga je prevrat upihnil. S cesar­stvom vred so miselno prestali biti. Ni dvoma, da je dobil ta položaj za plemstvo na južni strani nove meje še posebno tragicno lice. Med tem, ko kaže glas krvi njih stanovskim tovarišem v nemški Avstriji pot v delavno grajanstvo, je ostala plemicem na tej strani vsaj v prvem trenutku samo porazna zavest, da se nimajo kam nasloniti. Niti niso sami vedeli z Jugoslavijo kaj poceti, niti ne ona z njimi. Nova država ni imela zanje ne poprišca v zmislu njihovih tradicij ne zaupanja vanje; drobci ogrodja strmoglavljene prošlosti, so brez krmila zaplavali na vrtincu valov, ki so si ustvarjali novo, svojo strugo. Predstavimo si ta okrutni obcutek izgubljenosti v neskonc­nem prostoru življenja! Glas krvi jim ni mogel pokazati nikake uporabljive poti: toliko sto let so bili sami svoj narod, razlicni od nas in drugam usmerjeni.. . In ker so vsa clovekova razmerja do življenja in sveta podprta prav v tisti tocki, ki rodovitno spaja posameznika s cimerkoli vecjim, s cimerkoli skupnim, je morala vecina njih neizogibno obcutiti pre-hod v novo stanje kot notranjo katastrofo, kot bolestno omajanje vseh zmislov in vrednot. Neizogibni prehod, iskanje nove zrašcenosti, borba brodolomnikov za rešilno obal — ves ta proces je najbrž za eno pokolenje predolg, za eno življenje pretežak in že misel nanj pov­zroca težke zapletljaje v nekateri individualni usodi ... Pred to melanholicno ozadje, v luc teh dejstev in tragicnih nujnosti je gospa G. Jirku, ki jo že poznamo kot izvrstno preva­jalko Ivana Cankarja, postavila figure svoje­ga romana in njegov ožji problem. Z veliko, vešco umetnostjo se ji je posrecilo, da je ujela v usodo male kontese Tinete Brankovicheve in njene okolice ves odsev drame, ki jo preživlja kasta, ter ustvarila lep, topel, prepricevalen cloveški dokument. Dejanje se odigrava med Pohorjem, Celjem, Zagrebom in Ljubljano; ob barvitosti avtoricinega izražanja in njeni pre­senetljivi dovzetnosti za najnežnejše odtenke vstaja pred bralcem toli živa in dehteca slika naše pokrajine, da ji enake skoro ne vem. S to pokrajino, s to vsem skupno zemljo so zrašce­ni, nanjo so kljub vsemu s srcem priklenjeni ljudje romana; in prav ta navezanost ne dopu-šca dvoma o rešitvi, ki jo bo življenje našlo. Naj ljudje upajo ali obupujejo, verujejo ali ne verujejo — zemlja, ki nas vse hrani in mami, bo tudi zmerom skrivnostno gradila most iz dobe v dobo ... In knjige, kakršna je roman gospe Jirkove v svojem toplem, iskrenem ume­vanju življenja in ljudi, so kljub skepsi in resi­gnaciji že cili koraki na tej strani mostu. 
Vladimir Levstik40 
Toda prelom med dvema dobama ne predsta­vlja samo casovne razpoke, ki ljudem spremeni življenje; predstavlja tudi dva svetova, ki bi obsta­jala, tudi ce do tega usodnega dogajanja ne bi prišlo. Prvega upodablja v tradicijo odeta pode­želska posest, kjer je življenje takšno, kot ga je oznacila Tinette: 
Moj svet ste vendar videli. Zgrajen je iz tega, kar je dovoljeno in izzveni v navelicanost, in iz prepovedanega – o cemer pa clovek sanja.41 
Ta svet je dobro poznala tudi pisateljica Gusti Jirku. Posestvo Hartenstein, kjer je z možem in hcerko živela vse od leta 1918 do odhoda na Dunaj (najverjetneje 1931), je bilo vedno odpr-to za srecevanje »kaste«, kot je sloj plemicev poimenoval Levstik. Stridsbergova v romanu Mojih pet življenj kot stalne sopotnike omenja barone Kometre z gradu Pukštajn (Dravograd), Warsberge (lastnike gradu Pakenštajn – Šmartno ob Paki), Haerdtle42 (lastnike gradu Turn in Vile Biance – Velenje), Cnobloche (lastnike Žovneka), grofico Arco (lastnico gradu Sevnica) in grofe Coronini43 (lastnike gradu Velenje). 
V od realnosti odmaknjeni svet plemstva pa je v zavetje podeželskega dvorca v Mislinjski Dobravi stopal tudi duh (boemskih) obiskoval­cev, ki so prinašali vonj po razgibanem življenju v velikem svetu. In s to razpetostjo med enim in drugim se soocijo vse osebe v romanu Zwischen 
40 Jutro, Ljubljana, 7. marec 1931, str. 6. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc­IKJIG57J/71871677-2699-423b-a2b1-b4f66ffba20a/PDF 
41 Zwischen den Zeiten, str. 150. 
42 Baron Ludovik Haerdtel oziroma baron Bubi je bil znan zbiralec starin, a je bil kasneje svojo zbirko gotskega in renesancnega pohištva prisiljen prodati. Vec kosov sta kupila Narodni muzej v Ljubljani in Pokrajinski muzej Maribor. Bil naj bi najljubši prijatelj družine Jirku. Sinu je bilo ime Carry. 
43 Alfredov sin Karel (1870–1944) se je ukvarjal s slikarstvom. Ohranjene so tudi njegove vedute Velenja, kamor se je družina Coronini zatekla v casu begunstva med prvo svetovno vojno. 
den Zeiten. 
Cary je šele na poti v odraslost in je v svetu že bil (v šoli – Theresianumu na Dunaju); ker mu je zdravnik svetoval, naj vsaj še eno leto ostane na deželi, doma s svojim uporništvom najeda usta­ljene vzorce. Je zadnji Brankovich in grof Nikola se boji, da se bo izgubil. Mikela ga dobro pozna in je prepricana, da bo našel svojo pot. Po smrti Tinette jo je res šel iskat. 
Tinette je v ta drugi svet šele stopila, zato kot osrednja oseba intenzivno doživlja njegove skrajnosti: razhajanje med dovoljenim in prepo­vedanim; varno idilo v objemu domacega okolja na eni strani ter tok, ki jo odnaša neznano kam; nenavezanost in željo po svobodi, a hkrati pre­bujeno strastno custvo, ki je bilo povrh vsega še izrabljeno; lagodno življenje sloja, v katerega je bila rojen, in trda realnost v podobi delavke na vlaku. Vse to jo globoko prizadene in nazadnje zlomi. 
Mikelo je življenje že pregnetlo in bi z vese­ljem odšla iz svojega izpraznjenega zakona ter zatohlega okolja, a zaradi omejenih sredstev ne more. Prijateljuje s Tinette, Caryju pomaga odpi­rati oci in poti v svet literature, kljub povsem raz­licnim vrednotam tolerira tudi grofa Nikolo, saj se je ta razveseli vsakic, ko jo zagleda. Kot da bi ga obiskala pomlad! Mikela nadomestek za svoje poti v svet izzivov išce v knjigah. 
Cajetan bi sicer lahko zaživel v velikem svetu, a se skriva pod okriljem oblastne matere in živi na distanci tradicionalnega aristokrata; s svojimi v zibko položenimi privilegiji caka na pravi tre­nutek in si z novo realnostjo ne želi mazati rok. Grof Nikola se umika v starost, Serge pa dobro pozna zakonitosti sveta in živi tako, da preživi, ter izrabi, kar se mu ponuja. 
Cveta Vernizani je podoba mnogih žensk, zapredenih v udoben zakon, ki pa jih ne osrecuje. Svet zanje obstaja le toliko, kolikor izpolnjuje nji-hove želje in ohranja navidezno zgledno podobo, ki jo od nje pricakujejo njen stan, njen mož in njena družina. Z njeno skoraj razkrito nespodob­nostjo se roman zacne in navsezadnje tudi konca, kar je najšibkejša plat tega romana. Ni pa brez custev; boleca izkušnja jo mocno zaznamuje. 
Ko je roman izšel, je bila Gusti Jirku stara 39 let. Za sabo je imela lepo otroštvo in bogato mla-dost, med katero pa je izgubila oceta in najboljšo prijateljico sestricno Franzi44. Doživela je strašlji­ve izkušnje prve svetovne vojne, izgubo vecine premoženja, poroko s študentom medicine, može­vo nezvestobo, selitev na Hartenstein ter rojstvo hcerke. Spopadala se je s skrbjo za zadolženo 
44 Franzi je storila samomor. Zaljubila se je v tridesetletnega 
romunsko-francoskega casnikarja in v svoji otroški naivnosti 
postala njegova zaupnica. 
posest in dolga leta ohranjala navidezen zakon. Živela je bonvivansko življenje plemkinje z gosti iz vse Evrope, a so se ji oci odprle tudi za pomanj­kanje najosnovnejšega pri bližnjih kmetih in delavcih. Spoznavala je skorumpirano diktaturo Kraljevine SHS in nasilje policijskega režima nad clani prepovedanih strank45. S hcerko Bimi se je ucila slovenšcino in postala avtorica prve pre­vedene Cankarjeve knjige v nemšcino. Po izidu obeh prevodov je kmalu zapustila Hartenstein in se vsaj za nekaj casa vrnila na Dunaj. 
Težko bi rekli, da je katerikoli od likov v romanu izrazito avtobiografski; so pa osebe, ki zagotovo rezonirajo njene poglede in njen odnos do sveta. Predvsem sta to ženski, ki ne pristajata na Clotildine vecstoletne privilegije aristokratov ali na zakon, v katerem ženska praznino svojega sveta – tako kot Cveta – zapolnjuje z ljubimcem, a hkrati v oceh moža in družine ostaja zgledna žena. 
Njeni rezonerki sta zagotovo Mikela, v zako-nu z nezvestim možem (zdravnikom) ujeta kri­ticna in razgledana Judinja, kar je navsezadnje bila tudi Stridsbergova, ter med tradicijo in izzive sveta razpeta Tinette. Ni nakljucje, da ji je pisa­teljica namenila smrt, saj se je v tistem casu tudi sama morala odlocati, kako naprej. Med tradi­cionalnim življenjem zadolžene posestnice brez moža in odrašcajocim otrokom ter sicer nezna-no prihodnostjo, ki se ji je obetala na Dunaju, je izbrala slednje. Tako kot uporniški Cary, ki se novih casov in izzivov ne boji in ki bo iskal to, o cemer je Tinette samo sanjala. 
Gusti Jirku pa je v obdobju, ko je živela na Hartensteinu, doživljala še eno zgodbo, ki jo je v tem romanu samo nakazala, podrobneje je o njej spregovorila v naslednjem romanu – Skuggspel i Jugoslavien (Igra senc v Jugoslaviji), ki je izšel leta 1945. Kdaj se je zares zacela spogledovati s svojim politicnim delovanjem, ni nikoli razkrila. V romanu Mojih pet življenj je to svojo preobraz­bo povezovala šele z obdobjem po prvem obisku Moskve, toda roman Skuggspel i Jugoslavien raz­kriva, da je marsikaj vedela že zdavnaj prej. In blizu takšnim iskanjem je tudi Cary. Ob koncu romana odpotuje in gre resnicnosti naproti. 
V casu okoli izida romana Zwischen den Zeiten je odpotovala tudi Gusti Jirku. Najbrž nikoli ne bomo izvedeli, ali je tudi sama šla resnicnosti naproti ali pa jo je ta že posrkala in je ravno zato morala na pot … 
45 V noci z 29. na 30. december 1920 je bil v Kraljevini SHS sprejet 
zakon, s katerim je bila prepovedana »vsaka komunisticna in 
druga rušilna propaganda«. S tem so bila odvzeta poslanska 
mesta 58 poslancem Komunisticne partije Jugoslavije, ki je po 
volitvah novembra istega leta postala tretja najvecja stranka v 
državi, a je po sprejetju tega zakona postala prepovedana.  
Njeno delovanje je zato postalo ilegalno. 

ESEJISTIKA 
Janja Vollmaier Lubej 



LITERARNO DELO VINKA OŠLAKA 
ESEJISTIKA 
1 Uvod 

Z literaturo Vinka Ošlaka sem se srecala kot študentka pri pisanju diplomske naloge pri cenjeni profesorici na Univerzi v Mariboru Silviji Borovnik. Z navdušenjem sem prebirala in ana­lizirala njegova literarna dela kot tudi književ­nost drugih avtorjev in avtoric, ki živijo ali so živeli na Koroškem v Sloveniji. Poleg Ošlaka so me prevzeli, navdušili in strokovno zaznamovali Marjan Kolar, Andrej Makuc, Silvija Borovnik, Barbara Simoniti in Cvetka Bevc. Z nekaterimi sem navezala pristne stike in to mi veliko pome­ni. Spominjam se, da sem med pisanjem diplom­ske naloge katerega od številnih avtorjev, ki sem jih obravnavala, pisno povprašala o kakšni podrobnosti in nekega dne me je prijazno pokli-cal gospod Kolar, se z mano na kratko pogovoril, v ozadju pa ga je spremljala Mozartova glasba. Pogovor se mi je resnicno vtisnil v spomin. 
Skratka, književnost na Koroškem v Sloveniji me je tako prevzela, da sem se z njo ukvarjala tudi v doktorski disertaciji, k njej pa se znanstve-no in z velikim bralskim užitkom vselej rada vra-cam. V pricujocem prispevku bom predstavila književnost Vinka Ošlaka (1947), ki je z motiv­no-tematsko raznovrstnimi proznimi in esejistic­nimi besedili nadvse pronicljiv avtor. Spominjam se, da so predavanja o njegovi literaturi, ki sem jih imela v Lvovu in na Dunaju, ter seminarske vaje vedno navdušili moje študente. 
V romanih in esejisticnih zbirkah je ena nje­govih osrednjih tem kršcanska vera v smislu kri-ticnosti do Cerkve in/ali približevanja protestant-ski misli. Tako se bom v nadaljevanju osredinila na Ošlakove romane Hagar (1992), Cloveka nikar (1995) in Obletnica mature (1998) ter esejisticni zbirki Spoštovanje in bit (2003) in Obe kraljestvi (2007), zlasti me bo zanimalo pripovedovalcevo/ esejistovo sprejemanje evangelija kot edinega ver­skega temelja, odklanjanje cašcenja svetnikov in folklornega nacina verovanja ter zavracanje dvoj­ne morale med kristjani, ki ne verujejo po lastni volji, temvec jim vera predstavlja obicaj oziroma (družinsko) tradicijo, ter avtorjevo premišljeva­nje o smiselnosti celibata, hierarhicni, avtoritar­ni Cerkvi in kršcanski (ne)ljubezni. 
Vinko Ošlak je sodobni slovenski pisatelj, esejist, prevajalec, v sedemdesetih, tj. v najzgo­dnejših letih svojega ustvarjanja, pa tudi pesnik. Med zadnjimi njegovimi vecjimi literarnimi deli naj denimo omenimo prevod romana Doberdob Prežihovega Voranca v esperanto (2016), poso­dobljeno besedilo Dalmatinove Biblije, Novega testamenta (2017) ter esejisticno zbirko Pajcevina v glavi (2020). Poleg Dalmatinove Biblije je leta 2011 v soavtorstvu s Kozmo Ahacicem v sodob-no slovenšcino prevedel Trubarjev Abecednik in Katekizem. Vinko Ošlak je pred desetletji zapu­stil Koroško in se preselil v Celovec, kjer živi in ustvarja še danes. Svoj domaci kraj Prevalje je bil primoran zapustiti zaradi protidržavnega delova­nja. V njegovem stanovanju so bile namešcene prisluškovalne naprave, cesar se spominja z ironi­jo (npr. v avtobiografskem romanu Cloveka nikar) ali s humorjem,1 po avtorjevem prepricanju pa se je vse to zgodilo zaradi Kocbekovih obiskov pri njem doma (Ranc 2017). V svojih literarnih besedilih veckrat omenja Kocbekovo pojmovanje katolištva oziroma religije, zato bom predstavi-la nekaj njunih sticnih tock in razhajanj, opira­joc se na poglobljen clanek Marka Kerševana v Sodobnosti (1986). V svojih  esejisticnih zbirkah, najvec kritiške refleksije je bila deležna knjiga 
Spoštovanje in bit: eseji o naravi, cloveku in kultu­ri (2003), za katero je prejel Rožancevo nagrado, pa tudi v romanih se Ošlak ukvarja s stalnimi temami, kot so jezik, narod, kultura, kršcanstvo in umetnost ter filozofija. S slednjo se pogloblje-no ukvarja v zanimivem eseju Pajcevina v glavi (2020) s sentencami. Vinko Ošlak je avtor dveh družbenokriticnih romanov, in sicer prvenca Hagar (1992) in Obletnice mature (1998), avtobio­grafskega Cloveka nikar (1995) in zgodovinskega romana Krst na Auvi (2010). Avtobiografski ele­menti v Ošlakovi prozi se kažejo v dogajalnem casu in prostoru, slednji je avtorja še poseb-no doloceval. Na rodno Koroško se vraca tako preko legend (Hagar) kot tudi resnicnih oseb s spremenjenimi imeni (prepoznamo lahko Franca Sušnika, Jožeta Tisnikarja, Radeta Nikolica). 
Prav tako so za Ošlakovo prozo znacilni prepleti že omenjenih tem, avtoreferencialnost in esejizmi, o katerih sem poglobljeno pisala v svojem clanku Esejizmi v romanu Vinka Ošlaka (2016). Esejizmi, ki jih Ošlak vnaša v romane, v vecini dajejo fabuli smisel, tragikomicno, ironic­no ter groteskno komponentno (Vollmaier Lubej 2016: 63). 
1 »Ne morem biti jezen, ce so me po eni strani sicer omejevali v 
objavljanju, po drugi strani pa so vse storili, da bi slišali, kaj 
imam povedati« (Ranc 2017). 

Ošlakov prvenec Hagar (1992) je družbeno­kriticni roman ter roman o dvolicnosti Cerkve, ki je usmerjen v posameznika in skupnost in ki tematizira posameznikove napake ter zmote. Te prerašcajo na raven kolektivnosti in celo na raven drugih duhovnikov in škofov. Je roman z »avtobiografskim ozadjem« (Borovnik 1998: 40). Posameznik, tj. kaplan Germ, se v kaoticnem casu in prostoru pocuti odrinjenega in utesnje­nega, predvsem zato, ker želi zvesto slediti evan­gelijskemu nauku in odklanja vsakršno folklorno verovanje. A v vasici Sele na Koroškem, kamor je romaneskna pripoved umešcena, tovrstnega verovanja sploh ni mogoce preseci. Med dru­gim je to tudi povod za Germovo premišljeva­nje o Cerkvi in o katoliški veri, v katero vse bolj dvomi, dodatno zbeganost pa mu povzroci še ate-istka Karolina, ki nosi nezakonskega otroka in do katere goji globlja custva. Roman se konca z Germovim padanjem po steni in simbolnim kon­cem njegove vere in ljubezni do Cerkve. Njegova usoda je tragicna, on sam pa svet dojema neobi-cajno obcutljivo, umetniško (Borovnik 1998: 48). 
Naslednji Ošlakov roman je avtobiografski roman Cloveka nikar (1995) oziroma literarizi­rana avtobiografija (Borovnik 1998: 40), v kate-rem avtor s spominjanji, notranjimi monologi in dialogi fragmentarno piše o svoji mladosti in odraslosti ter predstavlja teme, ki so stalnica v njegovem literarnem delu, med drugim ima v njem posebno mesto esperanto, tj. jezik miru, ki je v Ošlakovem literarnem opusu mnogokrat prisoten. Zlasti na mestih, kjer si prizadeva za spoštovanje med narodi, za vecjezicje in veckul­turnost, a hkrati za spoštovanje lastnega jezika in kulture. Ogroženosti slovenšcine Ošlak ne vidi v drugih, temvec kar v Slovencih samih, in njegovo predvidevanje o ogrožanju lastnega jezi­ka, o cemer piše v esejih, z estetizirano pisavo v romanu Cloveka nikar, ironicno ter tragikomicno pa v Obletnici mature, se je nazadnje uresnicevalo v noveli zakona o visokem šolstvu, ki je v duhu internacionalizacije za ucni jezik na fakultetah predvidevala tudi anglešcino, kar so odlocno in argumentirano zavracali številni ugledni sloven-ski univerzitetni profesorji in intelektualci. 
Ogrožanje lastnega jezika, materinšcine, je glavna ideja v romanu Obletnica mature (1998), v katerem je pisateljeva dosedanja ironija tudi dosegla svoj vrh. Pisatelj v njem poudarja šibko jezikovno zavest, ki smo ji še dandanes prica. Samo spomnimo na po eni strani ponižujoce, slovnicno, sintakticno in leksikalno pomanj­kljive zapise na razlicnih spletnih straneh, da o prevladi anglešcine sploh ne izgubljam besed. V Obletnici mature je poudarjena ideja neznanja, nespoštovanja jezika, brezbrižnost, ki vodi v družbeno, intimno katastrofo ter samoizdajo in zatajitev lastnega, domacega. 
Richard Kolar je že vrsto let voditelj Južnega Norika in na obletnico mature ga zaradi zamer v preteklosti ustreli nekdanji sošolec. Kolar sicer preživi atentat, a naenkrat ne zmore vec govori-ti nemškega jezika, za katerega je bil preprican, da je njegov materni. Govori samo slovenšcino, ki se izkaže za njegov prvi, zatajevani jezik. V romanu se ob tem vseskozi vzpostavlja komic­nost in kaoticnost, še najbolj zato, ker z lokalnim politikom zna govoriti samo pomožna sestra Sandra, ki pa ji zaradi njenega socialno-ekonom­skega položaja nihce noce in ne more zaupati. V romanu je tragikomicno predstavljena Ošlakova osrednja misel o jeziku, in sicer, da jezik najbolj unicujeta posameznik in okolica, kriticen pa je tudi do koroških Slovencev, ki so zaradi opusti­tve maternega jezika in kulture storili identitetni samomor (Ošlak 2007: 130). V eseju Narava, kul­tura, narod iz esejisticne zbirke Spoštovanje in bit (2003) lahko beremo: 
»Kakor Rimljanov, tudi Slovencev ne bodo ugonobili Hrvatje, Italijani, Nemci, Madžari ali angleško govoreci, ki so trenutno najvecja moc sveta. Vsi ti imajo nad Slovenci in slovenstvom, nad slovenskim jezikom in njegovo izrazno zmo­gljivostjo natanko toliko moci, kolikor jim je Slovenci sami izrocajo. Slovenski narod in sloven-ski jezik bosta živela in rasla tako dolgo, dokler bo ta narod v tem jeziku samemu sebi kazal smer univerzalnega in popolnoma naravnega clove­ka – in dokler bo drugim prinašal in izpovedo-val nekaj, kar lahko prinesejo in izpovedo samo Slovenci. /.../ Nihce ali skoraj nihce ne bo ostal Slovenec samo zato, ker bi mu kdo žugal, da so vse druge izbire nicvredne; nihce ali skoraj nihce ne bo vztrajal pri slovenšcini samo zato, ker mu bo kdo žugal, da bo sicer veljal za odpadnika. Naroda, narodove kulture in narodnega jezika ni mogoce braniti in utrjevati z moralnim apelom in moralnim pritiskom« (Ošlak 2003: 39–40). 

2 Ošlakovo pojmovanje katolištva  v izbranih literarnih delih 
Katolištvo je ena glavnih tem Ošlakovega lite-rarnega ustvarjanja. O njem piše domala v vseh svojih esejih in romanih, vsem literarnim delom pa je skupna avtorjeva kriticna drža in zavracanje katoliškega klerikalizma in nepravih, neiskrenih kristjanov. Velikokrat se s svojimi premišljeva­nji približuje protestantski misli, zlasti tedaj, ko zavraca avtoritativnost in hierarhicnost Cerkve, zavraca krst novorojenckov in folklorno vero­vanje, cašcenje svetnikov ali drugih,  ko dvomi 


ESEJISTIKA 

ESEJISTIKA 
v smiselnost celibata in priznava samo Sveto pismo. V avtobiografskem romanu Cloveka nikar so spominska premišljevanja o katolištvu poda­na z notranjimi monologi in liricnimi deskripci­jami, medtem ko so teme, zlasti osredinjene na dvome v vero, v romanu Hagar še bolj razširje­ne v kompleksni analiticno-sinteticni fabuli, ki mestoma prehaja v esejsko reflektiranje. V roma-nu Obletnica mature katolištvo nima osrednje funkcije, saj se pisatelj v njem poglobljeno ukvar­ja z vprašanjem jezika na avstrijskem Koroškem. Ošlak kot clovek in literarni ustvarjalec sprejema Kristusov evangelij, ne sprejema pa institucije in zavraca neprave interpretacije vere, kot se kažejo tako pri duhovnikih kot kristjanih. Leta 2006 je zato izstopil iz Rimskokatoliške cerkve. Prav tako zavraca Vatikan in utesnjujoco avtoriteto oziro-ma Cerkveno hierarhijo. Edina prava vera je po njegovem sledenje Kristusovemu evangeliju in zanj je le bog edini vsemogocni, »resnicna Bit«, »absolut, s katerim ni subjekt v nicemer povezan« (Balžalorsky 2010: 103). V eseju Clovek išce svojo podobo (Spoštovanje in bit: Eseji o naravi, cloveku in kulturi) o bogu premišljuje tako: 
»V resnici ima identiteto samo Bog, saj samo on ostaja sebi enak, kar je pomen latinske besede idem in njene izpeljanke identicus. Clovek bi imel identiteto le, kolikor bi bilo v njem kaj takega, kar ostaja vseskozi sebi enako, kar se ne spreminja. Ker ustvarjena stvar ne more biti v tem smislu popolna, kakor je popoln Stvarnik, tudi ne more imeti identitete v polnem smislu te besede. /.../ Clovek ima nekakšno identiteto samo po deležu, ki ga ima Bog in je nerazrešljiva skrivnost, kakor je skrivnost nosilec prave in polne identitete, Bog sam« (Ošlak 2003: 104–105). 
In hkrati cloveku priznava, da ga zaradi Jezusovega zagotovila nic ne more ogrožati: 
» /.../ prav naša spoznavna šibkost in omeje­nost na eni strani ter skrivnostnost naše bivanj­ske resnice in naše pogojne identitete na drugi strani (nas, op. a.) osvobajajo strahu za trdnost našega bistva in za neunicljivost naše identitete. Bistvena poteza clovekove podobe je zakritost te podobe in njena zavarovanost pred vsakršno manipulacijo od zunaj. Zaradi te skritosti in umaknjenosti v najglobljo notranjost je Jezus lahko zagotovil, da nas nic, kar prihaja od zunaj, ne more ogrožati, /.../« (Ošlak 2003: 112). 
Ošlak kot esejist in pisatelj kakor protestan-ti priznava krst, za katerega se odrasla oseba odloci sama, ce dovolj globoko zacuti svojo vero. Tako v romanu Hagar mladi kaplan zavrne pro-šnjo staršev, ki bi rada krstila otroka samo zaradi družinske tradicije, zaradi naklonjenosti verova­nju v smislu folklornosti, ne pa iskrenega kato­liškega verovanja, pri cemer kaplanovo dejanje povzroci vrsto neprijetnosti tako med verujocimi kot njegovimi nadrejenimi. Ošlak zase pravi, da je »iskreno verujoci kristjan protestantske prove­nience« (Petelinšek 2017).  V  kontekstu Evropa in kršcanstvo se zavzema za ponovno seznanitev z evangelijem in Jezusom Kristusom, versko vzgajanje in tudi za versko spremljanje odraslih od krsta »kot potrditve svobodno sprejete vere, do pokopa« (Ošlak 2007: 40). Zavzema se torej za krst v odrasli dobi clovekovega življenja, ko se posameznik lahko razsodno in samostojno odlo-ci, ali se bo v polnosti predal doloceni veri. 
Edvard Kocbek, ki ga Ošlak veckrat omenja v svojih esejisticnih besedilih in s katerim sta tudi prijateljevala,2 je dosledno naprotoval slo­venskemu katoliškemu klerikalizmu (integraliz-mu) in se zavzemal za »razumevanje kršcanstva kot družbeno nekonzervativne duhovne sile« (Kerševan 1986: 623). Kocbek je tudi nasproto-val zgolj zasebni, intimni veri (prav tam). Na tem mestu sta si avtorja v svojih stališcih zelo blizu, tudi Ošlak namrec obsoja klerikalizem in spreje-ma odprto, demokraticno, neavtoritativno, nehi­erarhicno katoliško vero, hkrati pa svoje pomi­sleke in dvome javno izreka, kajti katolištvo zanj ne predstavlja zgolj intimni, temvec tudi javni diskurz. Še podrobneje pa Ošlak premišljuje o iskrenem verniku, ki katolištvo živi tudi v vsak­danjiku in se v nobenem oziru ne podreja Cerkvi. Moralni napotki se po Ošlaku in Kocbeku ne smejo uveljavljati pod cerkveno prisilo in vernik se ne sme podrejati Cerkvi (Kerševan 1986: 623). Klerikalizem je po Kocbeku zloraba, ki se poja­vlja tako »v izkorišcanju vere za dosego oblasti in za zašcito družbenih interesov, ki se spretno skrivajo za verskimi motivi« kot tudi manj vidno, in sicer »v najrazlicnejših oblikah duhovnega imperializma« (Kocbek: Kristjan v svetu, Dejanje 1940, povz. po Kerševan 1986: 625). O iskrenem verovanju in zvestem sledenju Kristusovemu nauku je Ošlak pisal že v svojih prvih literarnih delih, na primer v pesniški zbirki Seizmograf cutov (1977) v ciklu Onesnaženje križa. Oba, tako Kocbek kot Ošlak, zavracata kapitalizem, ki se mu Cerkev ni izognila, saj se tudi v njej pojavljajo 
2 »Izza svoje ledvicaste starinske mize mi je dal (Franc Sušnik, 
op. a.) v roke knjižico v formatu Pahorjeve revije Zaliv, ki sem jo 
sicer dobro poznal: Edvard Kocbek – pricevalec našega casa. /.../ 
Vsekakor pa je bil nekaj novega zame pogum sedemdesetletnega 
avtorja, da strašno resnico o mucenju in pokolu vec kot 10.000 
ljudi mesece po koncani vojni razodene vsej slovenski javnosti. 
To je bil eden izmed povodov, da sem se hotel seznaniti s tem 
možatim clovekom. Kmalu sva se res srecala in zacela lepo in 
vsaj zame zelo rodovitno prijateljstvo, ki je trajalo vse do  
njegove bolezni in smrti« (Ošlak 2007:74). 
»Stvari (prisluškovalne naprave, op. a.) sem odkril po nakljucju, pri osuševanju zidov, kjer je delavec zavrtal prav v sredo gnezda, v katerem so bile namešcene naprave, mikrofon pa je bil usmer­jen naravnost k naslanjacu, v katerem je sedel pokojni Edvard Kocbek, kadar me je obiskal /.../« (Ranc 2017: 8). 

»enaki kriteriji in mehanizmi, kakor jih zaznava-mo v svetu kapitala in politike« (Ošlak 2007: 38). Tako je Ošlak kriticen do duhovnikov, saj zanj »številni duhovniki niso vec to, kar ta beseda pomeni – da bi namrec bili napolnjeni z duhom in da bi služili Svetemu Duhu – temvec so posta­li snovniki, saj se prevelik del njihove pozornost suce okoli denarja, zidov, avtomobilov, oblacil in podobnega, in tako dejansko služijo Mamonu, /.../« (Ošlak 2007: 153). 
Po drugi strani izpostavlja duhovnike, ki v iskanju humanisticne resnice presežejo svoja (nacionalna) prepricanja, ter zapiše, da je »naj­mocnejši tisti, ki se zavzema za šibke« (2007: 192). Ošlak je preprican, da Cerkev zanima množica in ne posameznik, zanj pa je najbolj bistven le iskreno verujoci clovek. Po drugi strani Cerkvi v preteklosti priznava veliko vlogo, evrop­skega cloveka je po njegovem naucila sobivanja z naravo, skrbi zase, cloveštvu je dala najvišje ustanove civilizacije, kulture, castila je Stvarnika (2007:42), danes pa ne pocne vec nic od našte­tega (prav tam). Tudi Kerševan piše, da je pri Kocbeku med cerkvijo in pravo vlogo kršcanstva »zijal nepremostljiv prepad« (1986: 634). 
Esejist Vinko Ošlak zavraca cašcenje duhov­nikov, svetnikov in nasploh ne sprejema pretira­nega spoštovanja ljudi glede na njihove zasluge v preteklosti. V eseju Glosa o spomenikih (Dve kra­ljestvi, 2007) piše takole: 
»Cerkev namrec ne bi smela gojiti kulta mrtvih, kakor to dela sekularni svet in kakor to delajo pogani, temvec bi morala opominjati ljudi k veri v vecno življenje in v sodbo, ki je izrecena po smrti in je naše spominjanje ne more spreme­niti. Da so nekoc pritrjevali na cerkvene zidove spominske plošce umrlih duhovnikov ali bogatih cerkvenih donatorjev, je ena od zablod rimske cerkve, ki je locevala ljudi na tiste, ki so smeli biti pokopani samo zunaj pokopališkega zidu, na »navadne« Zemljane na blagoslovljenem pokopa­lišcu, na imenitne tik ob cerkvenem zidu in pose-bej imenitne v cerkvi sami« (Ošlak 2007: 60). 
Ošlak v svojih romanih esejisticna preprica­nja in premišljevanja predstavlja fabulativno in dialoško. Tako v Hagarju podaja dva duhovnika, ki sta ambivalentno predstavljena, z namenom, da bi natancno izrisal njuna katoliška preprica­nja. Stari duhovnik je sinonim za pokvarjeno duhovšcino in je vpet v institucijo, medtem ko je mladi predstavnik zvestega sledenja Kristusovem nauku. Slednjega na simbolni in dejanski ravni zavrnejo, kajti trend novodobnega katolištva se po Ošlakovem prepricanju zrcali v prvem. Ošlak s ponazoritvijo vernih ljudi, ki niso iskreno veru­joci, predstavlja idejo, »da bi kršcanstvo moralo zavracati posameznike, ki so v verovanju neiskre­ni in vere ne doživljajo dovolj polno« (Vollmaier Lubej 2016: 71). A hkrati je tudi Cerkev licemer­na do vernikov, kar najjasneje dokazuje Germova usoda: Cerkev in vera mu v najtežjih preizkušnjah obrneta hrbet. Še vec, ker je tisti, ki opozarja na zmote in zablode katolištva, ga preganjata in simbolno tudi izlocita. Ošlak že v Cloveku nikar predstavlja zvesto sledenje Kristusovemu nauku in piše o napakah institucije, prav tako jih mimo­bežno podaja v Obletnici mature, vendar se prote­stantski misli najbolj izrazito približa v Hagarju. 
3 Sklep 
Vinko Ošlak je kriticni premišljevalec števil­nih bivanjskih vprašanj, mdr. tudi o katolištvu. Zavraca licemerstvo duhovnikov, vernikov in Cerkve, kar poglobljeno argumentira v svojih esejih, denimo v esejisticnih zbirkah Spoštovanje in bit (2003) ter Obe kraljestvi (2007), v romanu Hagar pa te motive literarno predeluje. Medtem ko v Cloveku nikar in Obletnici mature katolištvo in približevanje protestantski misli nista osrednji temi, sta pa pomembni v funkciji esejskega pre­mišljevanja in razplastenosti fabule, je problema­tizacija katolištva na ravneh, ki jih izpostavljam v prispevku, v romanu Hagar bistvena. Kaplan Germ je kot osrednja literarna oseba nosilec resnicnega sledenja Kristusovemu nauku in zavraca vsakršno sprenevedanje znotraj cerkve­ne institucije, je proti krstu, ki ga številne stran­ske osebe dojemajo kot obicaj in tradicijo, zavze-ma se za iskreno verovanje in vstop v vero tedaj, ko je posameznik zanjo dovolj osebnostno in ver­sko zrel. Ne priznava avtoritete niti Vatikana niti cerkvene hierarhije in njenega zatiranja žensk. Prav tako je oseba, ki prezira cašcenje cerkvenih dostojanstvenikov. Ošlak je s kaplanom Germom torej ustvaril literarno osebo, ki se v marsicem približuje vsem tistim težnjam, o katerih piše v svojih esejih, in ki se v marsicem približujejo protestantski misli. 
Ošlak s svojo literarno pisavo nasprotuje uklo­nitvam zaradi sebicnosti in lastnega interesa, nje­gove literarne osebe pa s tem ustvarjajo mocno ter trdno moralno držo v številnih življenjskih situacijah: ko gre za jezik, vero, kulturo, narod ipd. Vse to pisatelj in esejist izvrstno predeluje v svojih literarnih delih na nacin humornosti, tra­gikomicnosti, ironije, pri cemer sledi Platonovi in Aristotelovi misli, namrec da je »zacudenje zacetek filozofskega spoznanja.« (Ošlak 2020: 179). 
Osrednja nadtema Ošlakovega literarnega ustvarjanja je zavracanje zla. Najjasneje se izkri­stalizira skozi literarno osebo v Hagarju, saj je 


ESEJISTIKA 

ESEJISTIKA 
Germ, ki je idealist in samohodec, clovek z mocno voljo in zlasti samosvojo držo. Živi idejo ucitelja Doberška, da je zlo najti sicer povsod, a da je vselej treba misliti na socloveka. Danes je ta misel še kako živa, saj se zdi, da je v casu odtujenih odnosov in sebicnosti clovek v resnici pozabil na druge. Ošlakova literatura opominja bralca, da se zbudi iz lažno varljivega udobja in pricne premišljevati o vsakdanjih napakah in zablodah sodobnega cloveka. 
Viri 

Vinko OŠLAK, 1977: Seizmograf cutov. Maribor: Založba Obzorja. 
– –,1992: Hagar. Ljubljana: Mihelac.. 

– –, 1995: Cloveka nikar. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba. 
– –, 1998: Obletnica mature. Ravne na Koroškem: Voranc. 
– –, 2003: Spoštovanje in bit: eseji o naravi, clo­veku in kulturi. Maribor: Litera. 
– –, 2007: Obe kraljestvi: eseji. Maribor: Litera. 
– –, 2020: Pajcevina v glavi. Esej o pridel­kih filozofije in sentence. Ljubljana: KUD Apokalipsa. 

Literatura 
Varja BALŽALORSKY 2010: O singular-nosti tistega “neumnega podviga”. Primerjalna književnost 33/1, 101–119. 
Silvija BOROVNIK, 1998: Ne le vijacek v kolesju zgodovine. O funkciji avtobiografske­ga v literarnem delu Vinka Ošlaka, 40–48. S. Borovnik, Študije in drobiž. Ravne na Koroškem: Založba Voranc. 
Marko KERŠEVAN, 1986: Edvard Kocbek: kršcanstvo, družba, politika. Sodobnost 34/6–7, 620–642. 
Vinko OŠLAK, Benjamin HLASTAN, 2017: Dalmatinova Bibilija. Novi testament: 1584: poso­dobljeno besedilo. Slovenj Gradec: Združenje Trubarjev forum. 
Anton PETELINŠEK, 2017: Mag. Vinko Ošlak: rojstvo v Svetem duhu. 1. 10. 2017. 
http://4d.rtvslo.si/arhiv/sedmi--dan/174493704 
Tomaž RANC, 2017: Vinko Ošlak, filozof in politicni emigrant. Samostojnost ni nujno prije­tna. Vecer. V soboto. 73/16, 8–9. 
Janja VOLLMAIER LUBEJ, 2016: Esejizmi v romanu Vinka Ošlaka. Jezik in slovstvo 61/1, 61–75. 


Lucija Stramec Obrežje IV, 2021, grafit, papir, 30 x 42 cm 


Nova knjiga Blaža Prapótnika 
MED SONCNE KROGE SEDEM … sedem, sedem, sedem 
Prapótnikov opus 
Prej tri pesniške zbirke v 13 letih, nato 15 let nobene, zdaj (koncno!) nova. Zelo nova – za avtorja samega, ki se prvic preizkuša tudi v prozi, in zelo nova za literarno sceno, saj gre v eni knjigi za vzporedno obdelavo iste teme, enkrat v pesmi in drugic v pripovedi. 
Seveda je v književnosti nemalo avtorjev, ki se ponašajo z dvema opusoma, pesniškim in pripovednim (Stritar npr.), nemalo tudi s pridru­ženim dramskim (Cankar, Shakespeare npr.), a pesem in kratka zgodba, sicer ne z enakim naslo­vom, a vendarle z enako temo in enakim (podob­nim) sporocilom, vzporedno? 
Se je Prapótniku kombinacija posrecila? Je v pripovedništvu enako dober kot v pesništvu, s katerim se je potrdil z zbirkami Pegaz prebija zvocni zid (1992), V redu kaos (1996) in Blažev žegen (2005) in za katerega nikakor ne velja, kar je sam zapisal v uvodu v Blažev žegen, v katerem so predvsem songi: »Oprosti, poezija, spet sem te izdal!« Poezija izpod peresa Blaža Prapótnika ne more biti izdana, popackana (v smislu, da bi popustil merilom), pac pa je lahko po vsebinski, slogovni in jezikovni plati pocašcena in ponosna na svojega ustvarjalca! Še vedno veljajo zanj že nekoc zapisane besede: mojster kombinacije moti­vov, ki v antitezah šokirajo, v stopnjevanju preprica­jo, s teminami tlacijo. 
Takšne so tudi pesmi Trak, ki tece, Drobna žuželka, Zareceni kruh, Procesija, Ristanc in klep­sidra, Jalovina, Blues; sedem (7) pesmi v zbirki Med soncne kroge sedem, v kateri je, kot že rece-no, tudi sedem (7) kratkih zgodb, ki nas bodo kot nov Prapótnikov ustvarjalni princip pred­vsem zanimale v nadaljevanju. 

Sedem kot pomoc pri predstavitvi knjige 
Ker kaže enakopisnica sedem, uporabljena v naslovu ter za število pesmi in zgodb v zbirki, avtorjev smisel za igrarijo z besedami in njihovi-mi pomeni, bo sedem tudi moja pomoc pri delu s Prapótnikovo knjigo. 
Sedem pred racunalniški ekran in se lotim knjige. Naslovnica je v toplih odtenkih, naslov s posebno verzalko … Kasneje najdem podatka, da je sliko za ovitek prispeval akademski slikar Stanislav Makuc, »okrasna akcidencna tipografi­ja pa je iz umetniške zapušcine Andreja Štelcerja 
– Foxa«. V njegovem ateljeju, o katerem je beseda tudi v zadnji zgodbi, je avtor »pridobil prve lekci­je iz uporabne grafike«. Ta je v tem primeru tudi v oblikovanju skombinirala novo in staro v duet, kar je tudi sicer zgradbeni princip knjige. 
Razložim si naslov Med soncne kroge sedem: prvoosebni, z glagolom v sedanjiku, dovršniku in tvorniku, dejansko z dramaticnim sedanjikom v smislu: sem se usedel, razmišljal, gledal, v miru zapazil to pa to … Prav tako vecpomenska bese­dna zveza soncni krogi izraža po mojem svetlobo, razsvetljenje, uvid v probleme oziroma njihovo osvetlitev, a tudi možnost zaslepitve oziroma zelo individualnega, specificnega pogleda nanje. 
Izberem si sedem kljucev, s katerimi si ozna-cujem elemente analize v knjigi: z zeleno barvo sporocilnost, idejo; z modro druge zanimivosti (citati); z roza jezikovne posebnosti; z rumeno zapise o soncu in glasbi; z rdeco zapise, v kate­rih se mi porodi dvom o jezikovni pravilnosti; s krepko slogovne posebnosti; s podcrtavo poveza­vo poezije in proze. 
Po sedem povedi zapišem v povzetkih zgodb. 


KNJIžNE OCENE 

KNJIžNE OCENE 
»Kam grema?« 

V zgodnjem jutru gre Luka na delo v tovarno. Nejevoljen, vse vidi negativno (zapit vratar, škri­pajoca vrata kovinskih omaric, zaprašena ura, debeli delovodja, malica …). Tudi do brušenja ulitkov nima veselja, a mojster ga tolaži, da bo scasoma bolje. Ko med pavzama opazuje delavce (zgarani, zakajeni …), se odloci, da bo to njegov zadnji delovni dan, ceprav dela šele prvi teden. Ob 12. uri zapusti tovarno. Pri vratarju presta-vi kartico s prisotnih na odsotne, pri cemer ga zaloti vratar, ki ga vpraša: »Kam grema?« Luka mu odgovori, da odhaja »v svobodo«. 
Utihni, muza 

Prvoosebni pripovedovalec je vojak v osamo­svojitveni vojni za Dravograd. S kolegom poleža­vata v travi, prvi opazuje bilke in žuželke, drugi jé pašteto. Preklinjata vojno stanje. Nato alarm, zato steceta na gozdni rob. Ko letala trosijo »dež«, zbežita stran, tudi njun nadrejeni. Tako se rešijo, kajti prav na njihovem prejšnjem mestu je bilo najvecje razdejanje. Ko je napada konec, so srecni, da so vsi ostali živi. 
Obnovljene obljube 

Ko je urednik lokalnega casopisa tik pred tem, da ga odda oblikovalcu, pride predstavnik za stike z javnostmi lokalne politicne scene. Pred volitvami želi objaviti reklamni oglas. Izve, da so strani že polne, a kot nujno predlaga raz­širitev casopisa za »stran in pol«. Ko urednik pristane, da bodo zaradi tega povecali obseg casopisa, ugotovijo, da politik še sploh nima gradiva. Gre ponj, a prinese besedila s prejšnjih volitev. Urednik in oblikovalec se posmehujeta. Kritizirata politiko in politike, a gradivo vseeno pripravita za tisk. 
Vrnitev izgubljenega sina 

Prvoosebni pripovedovalec je pristal na pre­jem zakramentov kot katehumen. Za to ga je nagovorilo dekle, ki se želi cerkveno porociti. Pripravljata se na odhod v cerkev. Vse dogajanje v njej sprejema kriticno. Pri obredu je v svojih mislih. Na koncu je pogostitev, ki mu jo pred nosom odrecejo, saj ni clan skupine, ki je pojedi-no pripravila. Predcasen odhod domov. 
Soncni krogi 

Prvoosebni pripovedovalec ob skodelici kave opazuje hcerko, kako se vrti (pleše) na soncu gostilniške terase. Opozarja jo, naj se vrti v obe smeri, da se ji ne bi vrtelo v glavi, ne le v levo. Spozna, da se tudi sam v življenju najveckrat »vrti v drugo smer« kot vecina. deklica pride v njegov objem. Opazujeta soncne kroge. Ljubec odnos hcerka – oce. Ko pride še mati, so srecna družina. 
Nostradamus zdaj 
Prvoosebni pripovedovalec in njegovo dekle v cajnici še pod vtisom zrušitve ameriških dvojc­kov. Pogovarjata se o tem, ali je moralno vezati terorizem in umetnost. On zgrožen ugotovi, da je Nostradamus dobesedno napovedal napad na stolpnici. Ob neverjetni novici pomisli, da je možno, da so teroristi napoved prej sami spravili v javnost. Ker mora napisati clanek o literaturi s starim pisalnim strojem, gre ponj k stricu. Ta mu zastavi provokativno vprašanje o smislu ustvar­janja. Pripovedovalec nato razvija svoje misli o kvaliteti literature. 
Samotni rob konca 
bend, v katerem je igral Frenk, razpade. Gre pospravit studio. Mimogrede stopi še v sose­dnji, tudi zapušcen atelje. Odpre knjigo, ki mu ponudi razmišljanje o begu v namišljeno stvar­nost. Odide na prosto. Razmišlja o teži življenja. Primerja jo z glasbo. 
Poišcem sedem velikih, vecnih tem oz. (izha­jajoc iz besede krogi v naslovu) sedem zacara­nih krogov našega casa, ki v knjigi Med soncne kroge sedem vznemirjajo avtorja. Povod zanje mu je spoznanje Lemmyja Kilmisterja iz skupine Motörhead, da postaja »krasni novi svet »manj strpen, manj duhoven, manj izobražen, kot je bil v casu njegove mladosti. Prapótnik to dokaže v sedmih zgodbah s sedmimi osrednjimi temami: delo, vojna, politika, religija, drugacnost, ume­tnost in življenje. 
Pravilnost svojega izbora tem podkrepim s citati iz zbirke, ki narekujejo tudi sporocilo, in v oklepaju dodam primere, ko se Prapótnikova spoznanja kot zelo aktualna meni kažejo še danes. 
a) V»Kam grema?« je osrednja tema pomen dela, izražena npr. v citatu: Pokoncna drža drža­ve je oprta na skrivljene hrbtenice množice hlapcev, ki jim s hinavsko spoštljivostjo pravijo »državljani«. Razumel je, zakaj so voditelji pol stoletja z odkrito hvaležnostjo vzklikali: »Naj živi delavski razred!« (str. 15, 16); v smislu, da so velike razlike med vodstvenimi in »navadnimi« delavci; ti z delom, cigaretami, pijaco polnijo državno blagajno, si s tem unicujejo zdravje, se hitro upokojijo (in je to spet korist za državo); obcutek, da se ne daš izkorišcati, je sicer prijeten, a cena zanj je visoka (ko to pišem, so lokalni casopisi prinesli novico, da namerava slovenjgraški Adient odpustiti sko-raj 500 delavcev). 

b) V Utihni, muza se avtor sprašuje o smislu vojne, izraženem npr. v citatu: Vidim jo, smrt, kako hladnokrvno opravlja svoj posel. Gospodar je, ima avtoriteto; mi pa smo le njeni vajenci, pre­strašeni, ubogljivi in poslušni. In zdaj je poslala nekoga z nalogo, da se dokažemo, da ubijemo; in postanemo njeni pomocniki. (str. 23); v smislu, kako vojna prekriža drobne plane vsakdanjega življenja, da prinaša razlog za žalost in obup, sploh miroljubnežev (umetnikov); da so razli­ke med tistimi v prvi in zadnji bojni crti; da bi prej kot orožje vedno morala spregovoriti bese­da; kakšno vrednost ima herojstvo (sem še pod vtisom pred kratkim prebrane knjige Khaleda Hosseinija Tisoc velicastnih sonc s podobami vojne v Afganistanu). 
c) V Obnovljene obljube nam da avtor misliti 
o vrednosti besede v politiki, izraženi npr. v cita­tu: »Misel mu je silila na jezik: »Izberite kandidata stranke, ki že štiri leta ni storila nic, zdaj pa vam ponovno obljublja že obljubljeno.« Zmajal je z glavo: »To je perverzno!« In prhnil: »In med takimi bomo izbirali.« (str. 33);v smislu, da so politika in politi­ki vsemogocni, da gradijo le na besedah, manj na dejanjih (osrednja tema v slovenskem parlamen­tu je v letu 2021 poleg epidemije sovražni govor). 
c) V Vrnitev izgubljenega sina je beseda o pra­vovernosti cerkve, izraženi npr. v citatu: »Pred Bogom smo morda, pred Cerkvijo pa nismo vsi enaki.« (str. 38); v smislu, da cerkvena skupnost le stežka verjame, da so spreobrnjenci iskreni, in jih nikoli v resnici ne sprejme za svoje (v novi državi verniki še vedno z nezaupanjem sprejema­jo tiste iz prejšnjega režima). 
d) 
V Soncni krogi razmišlja avtor o odgovor­nosti odraslih do otrok, izraženi npr. v citatu: Kar boste storili njim, najmanjšim, boste storili meni. Ni bil preprican, ce je stavek, ki se ga je domislil spomin, popolnoma pravilen, vendar ga je v želodcu zacutil kot nekaj težko zavezujocega. Ne storite ji žalega. Ne komu drugemu. Naj plešejo, cetudi ni glasbe in ceprav le v eno smer. (str. 44); v smislu, da naj odrasli otrokom dovolimo njihovo drugac­nost ter jim omogocimo življenje »v naravnem toku, ki smo ga že zdavnaj pozabili« (da bodo velika nakupovalna središca ob nedeljah zaprta, je prav, saj so mnoge družine hodile tja namesto v naravo). 

e) 
V Nostradamus zdaj je avtorjev razmislek o pomenu umetnosti, izražen npr. v citatu: Utrnilo se mi je, da se resnicna literatura ne napaja le s custvi, niti ne operira samo z razumom, temvec je gnana od duha, ki ostalih dveh dimenzij ne odgan­ja, ampak ostaja z njima povezan v harmonicno 


celoto. Mnogo custvene poezije, mnogo razumske­ga pisanja je že bilo natisnjenega, a duh veje, kjer hoce. Nemirni duh, kot veter vecnosti. (str. 53); v smislu, ali lahko literarni ustvarjalci še sploh zapišejo kaj novega ali je že vse povedano (v Delu 21. marca je pesnica Nina Medved izjavi-la: »Moj najljubši verz je naslednji najbolj uspe­li verz, ki mi ga bo uspelo izvleci iz tolmuna še neubesedenega. Zaradi tistega naslednjega verza ne morem nehati pisati; kadar se mi posreci, bi zanj zamenjala vse do tedaj napisane pesmi.«) 
f) V Samotni rob konca je beseda o smislu živ­ljenja, izražena npr. v citatu: Prilagoditi se mora udarcem. Vsak kontra ritem, vsaka sinkopa te utru­di in izcrpa. In vendar se samo po njih prepoznaš. Samo kadar dodaš velicastni glasbi svoj odtenek, veš, da sodeluješ in bogatiš veliko improvizacijo. Zacutiš, da sodeluješ v tem jam sessionu življenja. Vcasih res narediš napako, zgrešiš akord, padeš iz ritma, ne ujameš prehoda ... A komu mar, vse to je vaja. (str. 58); v smislu, da je cloveško življenje improvizacija, polna vzponov in padcev (v casu covida je nemalo primerov, ko so se ljudje z naj­razlicnejšimi aktivnostmi rešili iz krize). 
Ob osrednjih poišcem v zgodbah še vsaj sedem drugih tem, ki jih avtor v svoji praviloma zelo posebni perspektivi izpostavi pred nami. Te so npr.: 
• 
vrednost cloveka (npr. kot delavca, vojaka v smislu »ljudi je dosti«); 

• 
sreca – Tako mocno smo si želeli, da bi legalizi­rali sreco, že takrat, … a smo morali še pocaka-ti. Kot vedno. (str. 19); 

• 
smrt – Vidim jo, smrt, kako hladnokrvno opravlja svoj posel. Gospodar je, ima avtoriteto; mi pa smo le njeni vajenci, prestrašeni, ubogljivi in poslušni. (str. 23); 

• 
clovek kot homo sapiens – »Je homo sapiens resnicno izumrl?« »Hej, stojte! Kaj pa razum?« 


(str. 25); 
• 
clovek kot stvar – Ljudem se rece, kadar so v vojni na nasprotni strani: »sovražnikovi živi cilji«. In z majhno jezikovno sleparijo se clovek spremeni v tarco, v predmet, v stvar. (str. 25, 26); 

• 
zemlja – Zemlja je imela tako domac okus. Tisti kiselkast okus, ki sem ga poznal. Kako bi mogel pozabiti, to je bil okus otroških dni. (str. 25); 

• 
(na)gon – Preživetje. Gon po samoohranitvi. In cisto razlocno mi je govoril: »Stran, takoj stran!« (str. 26). Kljub dodani sedmerici to pri Prapótniku 


seveda še zdalec niso vse teme (mogoce lahko govorimo že o motivih), pac pa jih je, izraženo 

KNJIžNE OCENE 

KNJIžNE OCENE 
s svetopisemsko podobo o pomnožitvi kruha … in ostanke koscev pobrali – sedem košar (Mr 8, 8), torej še veliko aktualnega, vecno perecega, povezanega z vecino sedmih glavnih grehov clo­veštva, med katere sodijo pohlep, pohota, požele­nje, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. 
Preusmerim se k sedmim Prapótnikovim ustvarjalnim principom . 
a) 
Kriticnost: »Umazana igra je to, prijatelj,« sem šepnil Zelišcarju, ki je v narocju pestoval avto-mat za ubijanje. Morilska avtomatika. (str. 22) 

b) 
Ironicnost: Luka se jim je pridružil, tudi v preklinjanju, v tem je bil dober. In: Luka je bil med najbolj uspešnimi izdelovalci škarta. To je obvladal že prvi dan. (str. 15) 

c) 
Sarkasticnost: Škoda dneva, škoda tega sonca, da bi cepel v temi, osvetljen z modro svetlobo. Ah, škoda dneva za konec sveta! (str. 50) 

c) Liricnost: Da ni morda: »Lunica je skocila na drevo ...« Svet se mi je zazdel lepši, bolj znosen in pomežiknil sem luni v krošnji soncnega dneva. Le zakaj ji ne bi!? (str. 53) 

d) 
Citatnost: »Dvigni se v višavo, pernati prija­telj, da lovceva krogla ne doseže te ...« sem v mis-lih mrmral refren in si skušal priklicati vzdušje, ko smo to pesem igrali s prijatelji iz skupine. (str. 19) 

e) 
Notranji monolog: Kaj naj mu recem? Kaj nadrealisticnega ali simfonicnega? Naj mu posta-vim retoricno vprašanje? Kako bom pisal, ce ne znam braniti smisla tega pocetja? Bom lagal, da pišem zase, za predal, za miši in molje? (str. 51) 


f) Navezava na osrednjo metaforo – sonc­ne kroge: Luka je pogledal v sonce in zaprl oci. Rdeci in zeleni krogi so migotali po crnem zaslonu. (str. 14) 

Veliko vec kot sedem, gotovo spet sedem pol-nih košar, najdem jezikovno-slogovnih posebnos-ti . 
Naj kot zanimivost najprej navedem mno­žico onomatopoij. Logicno je, da je posnema­nje (naravnih) glasov glasbenikom blizu, ni pa samoumevno, da najdejo pot tudi v prozne zapi­se (npr. Ploom, je votlo zadonelo; … jo žigosal: klak; Tresk! (str. 13). Drugace pa je Prapótnik najmanj še mojster: 
• 
narecnih (kam grema), žargonskih (majster, štempljati, flaša, prešvercati) in slabšalnih izrazov (srati, gate, poscati, lulavec); 

• 
nasprotij (prisotni na delu. Luka je odsotno odtaval); 

• 
metonimij (Razpeti suknjic pa je kar stal tam, rahlo skljucen, kakor revolveraš tocno opol­dne); 

• 
primer in metafor (ki je motno bolšcal vanj s svojimi ribjimi ocmi, zabuhel kot zastrupljen krap; pred bogom smo in nismo vsi enaki … Bog pa je stal razkoracen pred vrati …); 

• 
fraz ob nefrazah (po dveh tednih bo imel tak kup za malo malico … vse se mu je upiralo, tudi malica); 

• 
vecpomenk (in obležati je morala, morala, tam na krtini); 

• 
poosebitev (hrup reakcijskih motorjev pa se nam je režal izpod neba). 


Po svojem sedmem cutu razporedim Prapótnikovo zapisano po kvaliteti od ena do sedem; za pesmi je moj vrstni red 6., 3., 4., 2., 5., 7. in 1., za zgodbe pa 2., 1., 5., 7., 6., 4. in 3., a z nevelikimi odstopanji med prvima in zadnji-ma. Naj dodam, da je tudi sedmi cut moje sestre pesnice za nesporno prvo mesto izbral pesem št. 6 Jalovina, sama pa sem npr. zgodbi št. 3 Obnovljene obljube prisodila zadnje mesto, sicer z izvirnima motivoma o volitvah in uredniškem delu ter mocno pripovedno dinamiko, zaradi odvecnega uvoda. 
Na koncu se vprašam, ali bi znala knjiga Blaža Prapotnika Med soncne kroge sedem zani­mati tudi sedmo umetnost. Od poezije in proze ne le k fotografiji, kar je z zbirko Pohorske ljubez­ni (2019) storila Karla Zajc Berzelak, pac pa k filmu, zakaj pa ne! 
Nastal bi strašen dokument sedmih cudes, ne sveta, ampak sodobnega cloveka! 

helena Merkac 





Magistrsko delo o kratki prozi, objavljeni v ODSEVANJIH 
V Odsevanjih le redko pišemo o dip-lomskih, magistrskih ali doktorskih nalo­gah, tokrat pa bomo naredili izjemo, saj se tema magistrskega dela Barbare Pori, dipl. medjezikovne posredovalke – anglešcina, nanaša prav na našo revijo. Govori namrec 
o kratki prozi, objavljani v reviji med letoma 1990 in 2019. Mentorica študentki je bila red. prof. dr. Silvija Borovnik, avtorica pa se je raziskave lotila z namenom, da predstavi revijo Odsevanja, »saj smo menili, da sled-nja širšemu slovenskemu prostoru ni dovolj poznana in je prisotna zgolj na Koroškem«. 
Seveda ima naloga najprej teoreticni del, v katerem je avtorica predstavila osnovne pojme literarne teorije. Z njimi je nato ana­lizirala besedila, še prej pa predstavila samo revijo Odsevanja. 
Raziskava, opravljena lani na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik in književnost, je tako zajela obdobje 29 let, vseh 42 dvojnih številk revije in še vse tiste od 1998 do 1990 nazaj, 63 piscev ter 273 kratkih zgodb, novel in crtic v njih. 
Vseh 63 ustvarjalcev kratke proze za Odsevanja je avtorica Porijeva obravnavala po abecednem seznamu njihovih imen, nato pa pri vsakem analizirala snov in temo, na kratko povzela objavljene zgodbe, crtice oz. novele, predstavila motive, literarni cas in prostor, osebe, pripovedovalca/-ko ter slog in jezik. Vecini so v Odsevanjih objavili le po eno zgodbo, najvec Janiju Riflu (50) in med ženskami Aniti Hudl (6). 
Avtorica si je pri raziskovanju postavi-la pet hipotez, in sicer, da so najpogostejše teme in motivi v raziskanih kratkoproznih besedilih medsebojni odnosi in vojna tema­tika; da vsa dela temeljijo na avtobiografskih elementih; da v njih prevladuje prvoosebni pripovedovalec/-ka; da je v njih veliko narec­nih izrazov in da revija vkljucuje vec avtor­jev kot avtoric. 
Prvo hipotezo je raziskava le delno potr­dila. Najpogostejše teme in motivi izbranega dela so medsebojni odnosi, odnosi v druži­ni ter odnosi med moškim in žensko. Vojna 
tematika je pogosta predvsem pri starejših avtorjih. Drugo hipotezo, da so obravnava­na kratkoprozna besedila avtobiografska, je raziskovalka zavrnila. Sicer avtorji res velikokrat pišejo o svojem otroštvu, last-nih odnosih v družini ali s partnerjem ter vsakdanjih situacijah in doživetjih. Prav tako je v delu zavrnjena tretja hipoteza, da so obravnavana besedila predvsem prvo­osebna; so tudi tretjeosebna ali je v njih vsevedni pripovedovalec. Napacno je bilo tudi cetrto avtoricino predvidevanje, ceš da se v besedilih pojavlja veliko narecnih izra­zov. Sicer se v nekaterih delih res najdejo, pretežno pojasnjeni v besedilu ali slovarcku na koncu zapisa, vsa dela pa so vendarle v knjižnem jeziku. Da so pisci izbranih bese­dil predvsem moški, pa je peta hipoteza, ki pa jo je raziskava potrdila; jih je 42, žensk pa 21. 
Sklepna avtoricina ugotovitev o 39-letni kratkoprozni beri v Odsevanjih je: »V magis­trskem delu smo ugotovili, da je kratka proza v reviji Odsevanja raznolika, avtorska dela se med seboj razlikujejo tako na motivno­tematski kot tudi jezikovno-slogovni ravni. V obravnavanem obdobju smo predstavili dela avtorjev, ki so v slovenskem literarnem prostoru uveljavljeni že nekaj casa, veliko pa je tudi avtorjev, ki se še vedno prebijajo v ospredje oziroma so potisnjeni na rob slo­venskega literarnega prostora.« 
Kratka ugotovitev iz zakljucka sicer kre­pko cez 200 strani obsegajocega magistrske­ga dela je skopa, a se za njo skriva mnogo ur »mukotrpnega« branja, analiziranja, sinteti­ziranja, primerjanja … Ker je, kot ugotavlja raziskovalka, vecina avtorjev še neznanih, njihovo ustvarjanje pa posledicno še ni širše predstavljeno in ocenjeno, je zato zorana ledina košcka literature iz koroškega kota v nastali nalogi še toliko vec vredna, in si avtorica zasluži vse priznanje. 
helena Merkac 

KNJIžNE OCENE 


Sanjati sanje od vceraj za jutri 
GARATAR Lucije Mirkac 
KNJIžNE OCENE 
V casu, ko smo navajeni glasnih, gostih politicno-druž­benih krikov in izrekanj, se mlada pesnica Lucija Mirkac s svojo zbirko pesmi Garatar obraca drugam – v bolj slutenj-ski, mitološki, v prastari dom narave, bitja in žitja, folklore, s svojo domac(n)ostjo celo v bolj etericni megleni vrh koroške Uršlje gore ali pa k doma-cim Lešam nad Prevaljami, kjer budno opazuje vznikanja novih krogotokov, naravnih spocetij, dviganja poljskih vetrov, brzic derocih voda, cvetenje hrušk, vzhajanje in zahajanje sonc, spušcanje in dviganje oblakov, poganjan­je mladih dreves. Ponoci se v pesmi Nocoj sem sanjala sanje lorcovsko spogleduje s cigani: „Bosih nog stopam po mahu, / po preprogi listov in iglic / in kamna in lesa. / Ponoci san-jam cigane, / njihov veter me klice, / njihovi konji rezgecejo v meni. / A se ne zbujam.“ 

Pri odprtem oknu z veliko kolicino zraka in zvokov, ki jih pesnica zajema za življenje, je njena sanja sanja o božajocih zimskih bajkah in hkrati o mracnih, temnih zimskih noceh. Še vec, je sanja o spreminjanju, dajanju in jemanju nara­ve v vseh letnih casih, v vseh možnih oblikah našega (so)bivanja. Prav tako je sanja o daljni Itaki in hkrati bližnjejši, socialnorudarski pesmi. Je sanja o zaklinjanju preteklosti, da bi jo lahko še živeli v sedanjosti, morda celo v prihodnosti. Pesnicine podobe, tolmuni raznoterih besed­nih zvez ali pa samo besedni odkruški nekega drugega casa, morda zabeleženega že v sanskrtu, so del svetlo-temnega dojemanja pesnicinega mozaicnega sveta. Postajajo dom, kot v pesmi Garantar, kjer „Potocek žubori in gozd pociva / in mrtvi dobro cuvajo skrivnost, / iz dneva v dan ostaja manj prediva / že davno je, kar šli so skozi gozd.“ 
Svoj dom pa mlada pesnica prepoznava tudi v „hiši kulture, na kateri stoji Ljubezen. S prsti, zamazanimi od tinte“, koplje globlje in globlje. Državljanka narave in Zemlje, ki se od podzemelj-skih rudnikov vzpenja do viso­kega neba, ima dvojni potni list v besedi. Dedišcina jezika, iz katere so izšli pesnicini pred­niki, dedišcina dedka in babi­ce, nepricakovano pobliskne iz Rudarskih, pesem Zimne dlonie pa je pesnica v celoti posvetila ljubezni do poljskega jezika. Nekonvencionalni jezikovni vrtinec (Talita kum, Ninive, Tetelestai) poživlja zbirko, v vsebinskem orisu pa jo hkrati spet vraca nazaj v prvobitni premislek o naši naseljenosti med rokavi rek, starimi hru­škami, med izmenjujocimi se mrzlimi in toplimi objemi, ali kot zapiše v pesmi Tetelestai: ‚‘ko slutim pot na goro, sem Beseda, / iztegnem dlan in tebe se dotaknem‘‘. 

Veckrat oprtana s tisoc­letno civilizacijsko prtljago Lucija Mirkac spoznava kre-post v zaustavitvi hekticnega koraka in prepustitvi šepetu 
naravnih in mitoloških ciklov in ritualov. 
Njena pesniška zbirka je skicirka odbleskov panteizma, mistike, mestoma celo ekoloških prebuditev („drevesa krvavijo“). Drobne, a niti ne tako zelo hipne, slednje je preudarna pesni-ca gotovo nosila s seboj in gnetla v svojih mislih nekaj casa, kosovelovske impresije, se razrašcajo v daljše ekspresije, v razlicna, ne le obcutenja, temvec tudi njena intimna, celo filozofska razu­mevanja obstoja sredi tukaj in zdaj kot posledica tega, da je vse (ne le cloveško življenje) izšlo iz primarnega prapocela, vsi(vse) pa se, kot že tisoc­letja do zdaj, nazadnje skupaj z naravo stke(mo) v poslednjo pesem. 
Mlada pesnica optimizem in espri doživlja, kjer ga danes v poeziji še redko beremo: v domu, letu ptic, pišu vetra, sprehodu po vasi, žuborenju potoka, v tolmunu lastnih besed. Prav tu pa je postaja, kjer smo mi najbolj mi, jaz najbolj jaz, sredi najbolj primarnega doživljanja sveta, roj­stva in smrti, sredi premišljanj, od kod in kam vlecemo voz v vseh štirih letnih casih. 

Mira Razdevšek 





Bernarda Vrecko 
Kot Severno morje 
V plitvinah morja / življenja je vcasih težko priti do globocin … Potreben je pogum, da pogledamo v brezno lastnih bolecin in o njih spregovorimo / pišemo. 
Pesniška zbirka Kot Severno morje je avtorski prvenec Bernarde Vrecko, profesorice nemšcine in slo­venšcine na ravenski gimna­ziji. Avtorica je pesnila že kot gimnazijka in študentka in potem dolgo nic. Pesmi iz zbirke Kot Severno morje pa so nastajale predvsem zadnji dve leti, kar je izpostavila tudi na predstavitvi v Knjižnici Radlje septembra 2021. Povzemam: »Ustvarjanje pesmi me je v tem casu spremljalo povsod: na poti v službo in iz nje, na sprehodih … Nekatere so 

neizpeta /…/«.     (str. 23) 
Prvoosebni ženski/lirski subjekt zre vase, v svoje glo­bine, se spopada z obcutki samote, samosti in žalosti, da je nekaj, kar je bilo, zdaj samo spomin. 
na samotnih poteh preštevam kamne in lovim pobegle misli razkropljene po mejah mojega obzorja kricim in klicem spomine a v praznini prostora mi le veter odgovarja
        (sprehajanje, str. 61) 
Motivno in tematsko so pesmi raznovrstne, s prevladu-

Faksimile naslovnice knjige Kot 
KNJIžNE OCENE 
severno morje, Bernarde Vrecko 

nastajale dlje casa, druge v hipu. Po nakljucju sem naletela na razpis JSKD, prijavila sem se na literarno delavnico, kjer nas je mentor dr. David Bedrac spodbujal in nagovarjal, da mogoce kdaj svoje pesmi izdamo v knjižni obliki.« 
In to se je tudi zgodilo. Pred nami je privlac­na knjiga, ki kar vabi k dotiku, listanju in branju (besede z vabila na predstavitev). Sestavljena je iz štirih sklopov, ki zajemajo 64 pesmi. Uvod v vsak sklop je nenaslovljena pesem, ki napovedu­je njegovo tematiko (raziskovanje sebe in sveta, v katerem živimo; dobro je pustiti sled, tudi s pesmijo; spraševanje o smislu življenja in mine-vanju; ljubezenske pesmi in pesmi iz narave). 
nikoli vec 
ne bom zaklepala besed v skrinjo molka 
nikoli vec 
ne bom pustila svojih misli v pustoti domišljije 
nikoli vec                               (str. 3) 
Uvodna pesem izraža avtoricino odlocitev, da lahko zdaj njene pesmi beremo in slišimo tudi drugi. A se že kmalu pojavi strah, kako/ce bodo sprejete. In tako zapiše v moji pesmi: »pretih je tvoj glas / pesem / zato te bom pustila / v sebi pokopa-no / da utripaš v ritmu mojega srca / lepa si taka / joco bivanjsko temo, pogost je 
pesniške zbirke 
motiv žalosti v najrazlicnejših 
odtenkih. A vendar najdemo 
tudi bolj radostne ljubezenske 

pesmi in drobne impresije/refleksije iz narave. 
Pogrešam samoto. / Nikjer ni visokih trav, / da bi se skrila vanje. / Rada bi slišala njihov pomirjajoci šepet / in videla ples bilk v vetru. /…/ Brez svojih visokih trav / v tem pokošenem svetu / ne znam živeti. (Visoke trave, str. 57) 
Besedišce je preprosto in jezik ni ambicio-
zen ne v zvocnem ne metaforicnem pomenu, a 
besede zaskelijo. Ceprav prevladujejo pesmi v 
svobodni pesniški obliki, so posebej izstopajoce 
likovne pesmi (v obliki drevesa, plesalke), kar je 
skupna odlocitev avtorice Bernarde Vrecko in 
oblikovalke Karin Rošker (profesorice in njene 
nekdanje dijakinje, zdaj fotografinje in graficne 
oblikovalke). 
Doktor David Bedrac, avtor spremne besede, 
je zapisal, da je to pesniška zbirka žalosti, da so 
to pesmi bolecine in tihe depresije, a tudi trans-
formacije in ocišcenja. Strinjam se z zapisanim. 
Živimo v svetu, kjer bi moralo biti vse samo 
lepo in vse ena sama sreca. Pa ni tako … A to je 
že druga tema. 
Bernardine pesmi so morda res žalostne, a so 
tudi lepe in sporocilne ter pušcajo sled. Mene so 
se dotaknile. Zelo. 
Natalija cernjak 




V vrtincu presvetljenih organskih oblik na  
slikarskih podobah Lucije Stramec 
V casu, ko živimo brez mitov in afirma­tivnih družbenih utopij in sveta okoli nas ne obcutimo vec v fizicnem dotiku z naravo, temvec le skozi digitalno optiko zrežirane predstave o naravi, se zdi tankocutno ume­tniško tipanje po bežnih okruških vidnega veliko bolj dragoceno, kot si upamo priznati. Lucija Stramec se s poeticno interpretacijo neokrnjenega sveta, ki nas obkroža in je tako rekoc »za vogalom«, zaveda, da je clovekovo nekdaj celovito obcutje življenja v sozvocju z naravo danes pogreznjeno v vcerajšnji svet, zato se z obzirno prizanesljivostjo do najbolj drobnih migljajev stvarstva in s priostrenim, osredotocenim custvenim pogledom, mimo jasne in premocrtne razumske interpretacije, angažirano obraca k prezrtim detajlom ambi­entov, ki so na Koroškem, kot še marsikje v Sloveniji, zaznamovani z gozdom. Sporocilo njenih slikarskih interpretacij bujne vegeta­cije vsekakor stopa vštric ekološko prebujene vesti cloveštva, kolikor se že zaveda nevar­nosti, kakršne pretijo planetu, a njena dela niso krik, temvec le rahlocutno utišana kri­tika arogantne zaverovanosti cloveka v lastno velicino, saj nagovarja z liricno pripovedjo o neulovljivosti cloveškega življenja v trenutku zavedanja nezaustavljive organske rasti vsega, kar nas obkroža. 
V današnjem casu vecinoma živimo v ilu­ziji, da so nove tehnologije omogocile dostop do koncnih resnic sveta, vendar nas likovni ustvarjalci, kakršna je Lucija Stramec, usmer­jajo v razmišljanje, da se clovek, ne glede na necimrnost, ki jo premore, slej ko prej zave in zacuti šele tedaj, ko lastno eksisten-co prepozna kot neznaten in ranljiv drobec v brezbrežju stvarstva. Kot dih lahne podobe Lucije Stramec se vrtincijo v razprti, zracni igri svetlobe in presvetljenih senc organske­ga brstenja drevesnih listov, poganjkov in semen, v vetru razpršenih nosilcev vitalistic­nega vzgona vecnega življenjskega krogotoka. Njihova alegoricna dimenzija je podcrtana z monokromaticnostjo, ki spominja na fan-tazmo, blisk preostanka pogleda za zaprtimi ocmi, ko v globini ocesa za hip ali dva osta­ne t. i. paslika trenutnega vizualnega vtisa. A podobe Lucije Stramec skušajo povedati še vec, ko opominjajo, da se skriti naglavni grehi cloveštva zrcalijo v nezavednem utri­panju sveta, ki se v enaki meri kot v velikih zgodbah pod prižganimi žarometi medijske­ga pompa skriva tudi v minljivi prisotnosti 


Lucija Stramec Komplementarna kontemplacija 1, 2021, tuš, papir, 50 x 70 cm 
osutega jesenskega listja, preden se spremeni v rodovitni humus nove rasti.  
Naslikane podobe Lucije Stramec morda rasejo iz prepricanja, da se je neizogibni usodi naše lastne, v vsakem trenutku in vse­povsod prisotne fizicne minljivosti moc zoperstaviti z brezcasnostjo vecne zgodbe o nespremenljivih stalnicah v preobrazbi sveta, ki je neodvisna in cista, neomajna in pod-rejena zgolj nedoumljivemu logosu vesolja. Takšno elementarno uzrtje lastne (in vsakrš­ne) eksistence, v odnosu do življenja in sveta kot celote simbolnih plasti, rase iz zelo oseb­nega obcutja, vpetega v prisluhe kolektivne­ga spomina ne le zahodnega sveta, ki nam je najbližji in ga zato tudi najbolje poznamo, temvec tudi v intimnem odnosu do mitologij bolj odmaknjenih in celo misticnih duhovnih sistemov iz raznih koncev sveta in razlicnih obdobij kulturne zgodovine. Tipanje po naj­bolj neznatnih, le na videz brezpomembnih radostih preprostega vsakdanjega življenja brez velikih, nedosegljivih ciljev, se zdi kot humanisticna zarotitev življenju in pozitiv­na utopija clovekovih custev, ceprav se tudi umetnik slej ko prej zaveda, da je likovna umetnost obsojena na bivanje v videzu, med-tem ko je bistveno tisto, kar je nevidno ... kar trepeta in brbota tudi v nevidnem ozadju koprenastih podob Lucije Stramec. 
Marko Košan 

Lucija Stramec je rojena leta 1978 v Slovenj Gradcu. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotogra­fijo v Ljubljani, smer graficni oblikovalec, je leta 2004 diplomirala na Akademiji za likovno ume­tnost Ljubljana, smer slikarstvo, pri prof. Zmagu Jeraju, leta 2005 je nadaljevala podiplomski študij slikarstva pri prof. Hermanu Gvardjancicu. Leta 2008 je postala clanica Društva likovnih umetni­kov Maribor – DLUM in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov – ZDSLU. 2008/09 se je peda­goško-andragoško izobraževala na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Rezidencno je bivala v Gradcu (2008, Cultural City Network Graz, A), Parizu (2011 in 2015, Cité Internationale des Arts, FR) in Freisingu (2014, Schafhof, Europäisches Künstlerhaus Oberbayern, DE). Leta 2009 je pre­jela nagrado na Majskem salonu ZDSLU za mla­dega avtorja in 2013 v Društvu likovnih umetnikov Maribor. Razstavljala je na številnih razstavah doma in v tujini. 
Kot samozaposlena v kulturi živi in ustvarja v Mariboru. 
Slikarstvo Lucije Stramec predstavlja dolgotraj-no, minuciozno delo v polju slike. Njen ustvarjalni pogled se usmerja v naravo, kjer odkriva detajle. Iz tega makro sveta ustvarja senzibilno izživete veli-castne likovne manifestacije. Z zgošcanjem crtnih sledi in plastenjem dosega ucinek oblikovno veri­sticne podobe, vzpostavi slikovito igro med svetlobo in senco ter živost naslikanega, saj je zaznati celo migotav opticni efekt. 
Ana Stibilj Šajn 



Lucija Stramec Materializirane preobrazbe, 2016, akril, platno, 130 x 100 cm 

Lucija Stramec Stari gaber, 2018, akril, platno, 130 x 100 cm 

Lucija Stramec Sinicka, 2017, akril, platno, 130 x 110 cm 

Lucija Stramec Trepetlika, 2017, tuš, papir, 42 x 30 cm 

Lucija Stramec Javor, 2014, akril, platno, 100 x140 cm 

Lucija Stramec Nad ribnikom, 2016, tuš, papir, 24 x 34 cm 

Lucija Stramec Obrežje III, 2021, grafit, papir, 30 x 42 cm 

Lucija Stramec Sence, 2021, grafit, papir, 30 x 42 cm 




JE BILO V MUZEJU (SPLOH) 
KULTURA 


KAJ DELATI? 

Nekaj spominskih utrinkov ob 70-letnici Koroškega pokrajinskega muzeja 
Koroški pokrajinski muzej je osrednja muzej-ska ustanova na Koroškem, ki izvaja javno službo varovanja premicne kulturne dedišci­ne na obmocju dvanajstih koroških obcin. Kot sodobna kulturna ustanova je nastal leta 2002 z združitvijo takratnega Koroškega pokrajinske­ga muzeja Slovenj Gradec in Koroškega muzeja Ravne, korenine obeh ustanov pa segajo v 50. leta 
20. stoletja, ko je bil leta 1951 v Slovenj Gradcu ustanovljen Okrajni muzej NOB, leta 1953 pa na Ravnah Delavski muzej Ravne na Koroškem. Danes Koroški pokrajinski muzej sestavljajo štiri enote, upravlja pa vec kot 50 stalnih muzejskih zbirk v okviru enot in na terenu po vseh treh koroških dolinah. Glede na to, da sem že vec kot 40 let vpet v delovanje te ustanove, saj sem sode­loval z njo že kot kadrovski štipendist Kulturne skupnosti Slovenj Gradec v casu študija od 1977 dalje, bil pa sem tudi 13 let njen direktor, sem se ob pomembnem okroglem jubileju odlocil narediti ta spominski zapis. Je izvlecek iz pre­cej daljšega zapisa, ki ga nameravam objaviti v posebnem zborniku. Vsekakor to še ni prava zgo­dovina muzeja, ampak le nekaj spominskih utrin­kov in nekaj mojih osebnih pogledov na njeno delovanje, morda kot pripomocek tistemu, ki bo kdaj zgodovino te izjemno pomembne kulturne ustanove v naši regiji in širše v slovenskem pro-storu tudi napisal. 
»Kaj pa vi sploh delate?« 
je bilo vprašanje, ki so mi ga zlasti v prvih letih mojega službovanja v muzeju ljudje pogos-to zastavljali. Najbrž nisem bil edini muzejski uslužbenec, ki sem moral poslušati taka vprašan­ja, in najbrž se nekateri, ne samo na Koroškem, ampak tudi drugje po Sloveniji še danes sprašu­jejo, kaj v muzeju sploh delamo, oziroma, obrnje-no, ali sploh kaj delamo. Sicer se ne bi naša kole­gica Jana Mlakar Adamic iz Zasavskega muzeja Trbovlje pred vec kot desetimi leti spomnila, da bi pripravila razstavo s tocno takim naslovom. Že sama intonacija vprašanja, ki predstavlja nas­lov razstave, namrec vsaj zame zveni žaljivo; kot da tisti, ki sprašuje, že a priori ne verjame, da sploh kaj delamo oziroma da je v muzeju sploh kaj delati. Takemu vprašanju so se pridružile še razlicne cinicne pripombe, kot na primer, da družbi odžiramo denar, kako ubogi da so delav­ci, ki morajo take ustanove placevati in podob-no. Takih, ki so tako razmišljali, je bilo v tistih »samoupravnih socialisticnih« casih precej, taki so ti, ne nazadnje, rezali kruh. Veliko ljudi je bilo prepricanih, da osem ur samo sedimo in cakamo, kdaj bo prišel kak obiskovalec, da mu bomo kaj pokazali. Da pa je moral nekdo posta­viti stalno zbirko, še prej temeljito prouciti doga­janje in zbrati gradivo, ga obdelati, in da tudi to, kar se vidi, ni nekaj staticnega, ampak se stalno spreminja, skratka da gre pri muzejskem delu za resno strokovno delo – tako dalec razmišljanje vecine naših »delovnih ljudi« takrat ni seglo. V javnosti je prevladovalo tudi stereotipno mišljen­je, da je muzej namenjen »starim« ljudem, tako v smislu obiskovalcev kot tudi dela, ki se v njem opravlja. Na ta racun so krožile razlicne šale. 


»Tako mlad, pa v muzej!« 
so se mi mnogi cudili, ko so zvedeli, da študi-ram zgodovino in da me štipendira obcinska kul­turna skupnost z namenom, da bom po koncanem študiju dobil službo v muzeju. Pozneje, ko sem bil že v službi, so mi nekateri dobrohotno sveto­vali, naj si najdem kako drugo službo, na primer kje v gospodarstvu, ceš da v muzeju pac nimam nobene perspektive. Kako življenjsko napako bi naredil, ce bi jih bil poslušal! Že cez nekaj let, ko je nastopila tranzicija, se je to pokazalo, ko so mnoge dotlej na videz trdne gospodarske organi­zacije propadle ali zmanjšale proizvodnjo in so tudi zaposleni s fakultetno izobrazbo, inženirji, ekonomisti, pravniki, vsaj zacasno postali viški. Muzej pa je le uspešno kljuboval takim viharjem in celo razširil svojo dejavnost. Mladi zgodovi­narji takrat, ko sem sam študiral, v muzej veci­noma niso želeli. Študentov in diplomantov zgo­dovine je bilo v primerjavi z danes, ceprav so se že pojavljali presežki, še razmeroma malo, imeli so še ravno dovolj možnosti izbire, in vecinoma so se videli kot profesorji na srednjih šolah, kjer so pricakovali, v vsakdanjem stiku z mladimi ljudmi, bolj dinamicno in družbeno koristnejše delo kot pa »cemenje« v nekih temacnih in hlad­nih »luknjah« in »buljenje« v papirje in v knjige – kot v kaki klavzuri. Vecinoma so vpisovali in študirali takrat modno kombinacijo zgodovina­sociologija, da bodo poucevali poleg zgodovine še, ali pa predvsem, predmet Samoupravljanje s temelji marksizma, uveden po novi ustavi 1974 (»rdeci verouk«, kot ga je že takrat javno ozna-cil naš koroški filozof Vinko Ošlak) . Malokdo je vpisal zgodovino kot samostojen študij, kot sem jo sam, kar bi že samo zase predstavljalo usme­ritev v raziskovalne vode, kajti že ob misli, da se bodo morali uciti latinšcino, mrtev jezik, pa še zelo težak povrhu, jih je gotovo spreletel srh po telesu. Študentov, ki bi imeli žilico za raziskoval-no delo, kar se je zlasti v našem muzeju, kakr­šen je bil zasnovan takrat, pricakovalo, pa je bilo malo. Zasnovan je bil deloma kot muzej, deloma kot raziskovalni inštitut za novejšo zgodovino, posebej delavskega gibanja in NOB pa tudi že povojnega obdobja, zlasti socialisticne izgradn­je. Deloma je bil zasnovan tudi kot zbirno mesto dokumentarnega in spominskega gradiva na temo NOB na Koroškem – našem in zamejskem. Zamisel Pavleta Žaucerja – Matjaža je bila, da bi se pri nas osnoval pravi dokumentacijski center vsega koroškega partizanstva, a je zaradi neu­godne ekonomske situacije in drugih vzrokov ostala le mrtva crka na papirju. 


Prekletstvo muzeja – kadrovske težave 
Slovenjgraški del prihodnjega splošnega 
pokrajinskega muzeja za Koroško je bil ustanovl­
jen spomladi 1951, torej pred 70 leti. Ob razlicnih 
poimenovanjih, kjer je v imenih sprva prevlado­
vala narodno-osvobodilna, pozneje tudi revoluci-KULTURA 
onarna plat, se je v zacetku 80. let po volji starih 
revolucionarjev, Žaucerja in drugih,  preimeno-
val v Koroški pokrajinski muzej revolucije, kar je 
cudno, kajti takrat, po Titovi smrti, je, sicer po 
kapljicah, a vendar že prihajala vse bolj na plano 
tudi druga, negativna plat te revolucije. Imel pa 
je muzej zaradi prej povedanega pa tudi zaradi 
negotove financne situacije vsaj prvih 40 let, do 
zacetka 90. let prejšnjega stoletja, kadrovske teža­
ve. Njegov ustanovitelj Bogdan Žolnir je od usta­
novitve 1951 (gradivo je zbiral že od 1945. še kot 
ucitelj na šolah) vec kot 20 let delal v njem veci­
noma sam, le obcasno so mu dodelili kako pomoc 
(tajnico, ki mu je cez cas pobegnila v Nemcijo, 
polovico cistilke, kako študentko, ki mu je med 
pocitnicami urejala dokumentacijo, starega upo­
kojenega partizana, ki je nekaj casa vodil skupine 
po zbirkah, a je kmalu zmanjkalo denarja za nje­
govo skromno placilo). Naredil je ogromno, zlasti 
kar zadeva zbiranje in prezentacijo gradiva v obli­
ki številnih razstav, stalnih in obcasnih, sam je 
vodil skupine po razstavah med delovnim casom 
in izven njega, iskal gradivo za koristnike, bil na 
voljo ucencem, dijakom in študentom za nasve-

Preurejena stalna zbirka muzeja, 1961, Bogdan Žolnir s skupino ucencev 
te pri pisanju spisov, seminarskih in diplomskih nalog, tudi gradivo jim je iskal in posredoval. Tudi pisal in objavljal je zlasti clanke in skromno knjižico o partizanskem tisku ob Mislinji, Meži in Dravi (kaj vec mu niso omogocili, oziroma se je pisanju lahko polno posvetil šele, ko je bil upokojen), koristili so ga tudi kot govorca na pro-



KULTURA 
slavah in na pogrebih znanih partizanov, bil je pobudnik in strokovni utemeljitelj številnih spo­menikov in znamenj NOB. Resda je dobil za svoje delo vec nagrad, tudi Valvazorjevo kot najvišjo na podrocju muzejske stroke, naziv muzejski sveto­valec (na oboje je bil zelo ponosen), nazadnje še naziv castni obcan. A zgodilo se je, da je celo že nacrtovan in placan letni dopust z družino moral odpovedati, ker se je pac neki pomembnež na obcini nenadoma spomnil, da bi bilo potrebno za bližnje srecanje borcev pripraviti kako razstavo. Njegovih upravicenih ugovorov sploh ni poslušal. Da pa ne bi mislili, da ga je zanimala samo zgo­dovina NOB: zelo se je trudil, da bi domacinka Mira Strmcnik, potem ko je koncala študij arhe­ologije, ostala v domacem kraju, vkljucili bi jo v galerijo ali v muzej (v tem, zadnjem primeru, bi lahko že od takrat še bolj upraviceno govorili o zametkih prihodnjega splošnega muzeja), a takrat za kaj takega še ni bilo posluha. 
Po Žolnirjevem dokoncnem odhodu v pokoj leta 1974 (zaradi kadrovskih težav, saj se kljub vec razpisom na njegovo mesto ni javil nihce, je »vlekel« svojo delovno dobo, kakor dolgo mu je zakon dopušcal) je za dva meseca, v casu šolskih pocitnic julija in avgusta, prevzel njegove naloge prof. Jože Potocnik, ki so ga nekateri že imeli za Žolnirjevega naslednika, a je jeseni raje odšel nazaj na Ekonomski šolski center, kjer je že leta pouceval zgodovino in zemljepis. Ocitno je pre­sodil, da bi zabredel v prevelike težave, na šoli pa je le imel uteceno delo in financno bolj gotovo situacijo. 
Potem ko tudi zgodovinarja prof. Pavleta Dobrile, ki so ga željno pricakovali, jeseni 1973 ni bilo, saj se je ocitno odlocil za pedagoško delo (predaval je na Pedagoški akademiji v Mariboru), so morali za sedem let (1974–1981) za polovicni delovni cas zaposliti upokojenega profesorja slo­venšcine, domacina in bivšega partizana Ferda Fischerja – Mojko, ki so ga v ta namen pripeljali iz Ljubljane. Pred upokojitvijo, kajpak invalidsko, je bil zaposlen na Inštitutu za zgodovino delavske­ga gibanja (danes Inštitut za novejšo zgodovino). V svojem casu je kar veliko naredil. Muzej se je prostorsko razširil za sto odstotkov v primerjavi s prejšnjim obsegom (tudi s pomocjo Karla Pecka, ravnatelja galerije in Zavoda za kulturo, kamor je muzej takrat spadal, saj je bilo treba štirim dru­žinam najti nadomestna stanovanja). Tudi njega so, podobno kot prej Žolnirja, porabili za številne aktivnosti na terenu, zlasti za razlicne govore in otvoritve, cesar je bil kot slavist še posebej vešc. Pripravljala se je tudi razširjena in prenovlje­na stalna muzejska zbirka, zato je bil muzej kar nekaj let zaprt za obiskovalce. To so obžalovali zlasti vodilni borci in revolucionarji in lokalni politiki, ceš kakšna politicna škoda se dela, ker je muzej zaprt. No, potem ko so ga koncno odprli, pa pretiranega navala nanj, vsaj na zacetku, le ni bilo. Pozneje so ga obiskovale zlasti šolske in sin-dikalne skupine. To pa je bil že cas, ko je zanima­nje za zgodovino, prilagojeno akterjem revolucije in njihovemu gledanju, zacelo v javnosti plahneti. 
Vsega skupaj so mi znani štirje primeri, ko jim, ceprav so se trudili, ni uspelo pridobiti za muzej kakega diplomiranega zgodovinarja. Rista Stojanovica, takrat še profesorja (zgodovine in geografije), ki je zakljuceval magistrski študij, so malone pod »partijsko nalogo«, po »ukazu« medobcinskega sekretarja ZK, privedli iz osnov­ne šole, kjer je dotlej pet let ravnateljeval, da je za nadaljnjih pet let od Fischerja prevzel vodenje muzeja. Muzej se je v tem casu (1981–1986) kad­rovsko okrepil in se organizacijsko postavil na noge, pridobil tudi nekaj novih posebnih stalnih zbirk, ki so dotlej manjkale, da bi bila stalna zbir­ka o NOB na Koroškem v muzejskih prostorih popolna: Partizanska saniteta, Partizanske tehnike in tisk, Kurirske zveze, Bratske vezi, Sklepni boji. V Dravogradu s(m)o 1982 uredili in priredili za obis-kovalce bivše gestapovske zapore. Še pozneje, na zacetku mojega ravnateljevanja, smo morali stro­kovni kader na neki nacin novaciti. In smo dobili, kar je pac bilo na voljo. Nekje smo imeli srecno roko, drugje malo manj. A takrat so se delovna mesta na šolah že pocasi napolnila, v muzejih pa se je kakšno mesto izpraznilo. Postopoma so jih 

Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec, 
2. nadstropje 

napolnili mladi ljudje, tudi zgodovinarji (da ne govorim o arheologih in etnologih, ki na šolah niso imeli možnosti zaposlitve). Tako se je v slo­venskih muzejih scasoma zamenjala generacija, ki se je v njih zaposlila v prvih povojnih letih. Mladi so prinesli svež veter in sveže ideje, muzej­sko podrocje je doživelo preporod. 
Kljub višjemu statusu muzeja in visoki udeležbi na njegovi otvoritvi – vecne financne težave 
Po vec preložitvah je bila stalna zbirka konc­no odprta 25. aprila 1981 za dan OF, s tem je bil koncno odprt tudi muzej: z velikim pompom, ob udeležbi Sergeja Kraigherja, takratnega predsed­nika predsedstva Jugoslavije, ki je stalno zbirko tudi odprl. Vse mesto je bilo tisti popoldan, se spominjam, polno policistov, uniformiranih in v civilu, tudi s policijskimi psi. Kraigher sam je imel dobro osebno varovanje. Koroški partizani 
– glavni zunanji skrbniki muzeja, ki so stali za prenovo in širitvijo, so bili zelo ponosni, da se je njihov partizanski tovariš povzpel tako visoko, in veliko jim je pomenilo, da se je odzval njihove-mu vabilu in razstavo odprl. A kljub tako visoki udeležbi so se kmalu zacele v muzeju financne težave. Zaradi bližajoce se otvoritve, ki je požira-la velika financna sredstva, je bilo treba zaprositi financerje, (koroške obcine in Kulturno skupnost Slovenije) za avanse na sredstva za materialne stroške. Ta so bila - namenjena za cas do konca leta - tako porabljena že do prve polovice leta. Tisto leto zato ni bilo denarja niti za malico, stroške za prevoz na delo, potne stroške za teren­sko delo in službene poti niti za regres za letni dopust. Varcevati je bilo treba celo pri ogrevan­ju delovnih prostorov (razstavnih tako ali tako nismo nikoli ogrevali, ceprav smo imeli obisko­valce tudi pozimi), varcevati je bilo treba tudi pri takrat še edinem telefonu, ki ga je muzej pre­mogel, ogrožene so bile že skromne place tistih maloštevilnih dotlej zaposlenih. Delovne prosto-re so lahko opremili s pohištvom, ki ga je obcin-ski sindikat malo pred tem odpisal (muzeju pa je lahko služilo še kar precej let). 
Muzej se je ob razširitvi tudi organizacijsko locil od Zavoda za kulturo, kamor je dotlej spadal. To je bilo med akterji tega dejanja ocenjeno kot velik dosežek, tudi sam ga ocenjujem tako, zato ne razumem kratkovidnosti nekaterih odgovor­nih ljudi, ki bi še danes radi spet združili tisto, kar se združiti ne da, v popolnoma napacnem prepricanju, da bodo na ta nacin kaj prihranili. Kjerkoli so to storili, se je v praksi, tudi pri nas v Slovenj Gradcu, pokazalo kot slabo; prav nic niso prihranili, ustvarili pa so kopico novih proble­mov, kajti ustanove, kot galerija, knjižnica, muzej, kulturni dom in še katera, združene pod prisilno skupno streho, so, ceprav kulturne, vseeno vsaka zase dovolj specificne in zato nezdružljive. 
Razmejitvena bilanca muzeja z Zavodom za kulturo je sredi leta 1981 pokazala rezultat nic. Financni problem muzeja so potem nekako reši­li z obvodom, tako da je obcina Slovenj Gradec dala nekaj denarja iz proracuna pod formulacijo, kot da gre za najemnino za prostore ob volitvah. To je bila le zacasna rešitev do konca leta, a tudi sistem financiranja, kot je bil zastavljen, ocitno ni deloval. Takratne štiri koroške obcine, ki so že v samem zacetku nerade pristale na to, da bodo poleg Kulturne skupnosti Slovenije sofinancirale muzej po posebnem kljucu, niso vse izpolnjevale svojih financnih obveznosti do muzeja, zlasti ne obcina Radlje, kar je bil slab zgled tudi za druge obcine. Prisiliti v to jih ni bilo mogoce, ker niso bile vezane s pogodbo, ampak s »samoupravnimi sporazumi«. Financni problemi, ki so bili med drugim vzrok, da mnogi v tej službi niso videli prave perspektive zase, so se postopno resda izboljševali, a so se muzeja držali vse do 1. janu­arja 1990, ko je financiranje njegove osnovne dejavnosti v celoti prevzelo Ministrstvo za kulturo RS. Nastajal je financni primanjkljaj, tudi na racun moje zaposlitve, ceprav sem bil kot kad­rovski štipendist že 1977 namenjen za muzej, ko 
o mojih poznejših sodelavcih še ni bilo ne duha ne sluha, naneslo pa je tako, da sem prišel v tisti prvi, Stojanovicevi ekipi zadnji, šesti po vrsti, ker sem moral še prej doštudirati in odslužiti vojsko. Tako se je dogajalo, da je moral moj predhod­nik prosjaciti po tovarnah, da so nam pokrivale stroške za elektriko in ogrevanje. K temu so nas spodbujali tudi financerji sami, pa tudi takratni lokalni politiki, ceš: »Zakon o svobodni menjavi dela vam to omogoca; pojdite v tovarne, naj vam še one kaj dajo!« Ponujali smo jim svoje razstave, razstavljali po tovarniških jedilnicah, pac v duhu takrat aktualne politicne parole »približati kulturo delovnemu cloveku«. Prislužili smo si sicer nekaj denarja, nesorazmerno z vloženim trudom, ven­dar razstave niso bile prilagojene za premike, pa tudi vsak prostor ni bil primeren. Ali ne bi mogli tudi delavci (in kmetje) priti k nam v muzej, v popoldanskih ali vecernih urah, ob vikendih ali ob dolocenih dnevih, ko smo omogocali in še vedno omogocamo brezplacne oglede, ce je (bil) problem v denarju? Saj vendar ne delamo samo za tako imenovano družbeno elito. Tako sem se spra­ševal že takrat in se vcasih še danes. A problem, kot sem se preprical, ni (bil) v denarju, ampak v glavah in v splošni cloveški ležernosti. 


KULTURA 


KULTURA 
Pokrajinska ustanova – prednost ali slabost? 
Najbolj nehvaležno je bilo, po mojem videnju in izkušnjah, biti v tistih casih, do 1990, medob-cinska, regijska oziroma pokrajinska ustanova, kot je bil naš muzej, ki je s pridobitvijo tega statu­sa prevzela nase skrb tudi za zamejsko Koroško. Obcinske ustanove so obcine vsaj štele za »svoje« in bolj gledale nanje . Nas pa so si podajale kot žogico; kot vroc kostanj, vroc krompir. Sreca, da nas je Kulturna skupnost Slovenije financirala s tretjinskim deležem, ki se je scasoma spremenil v polovicnega, sicer bi nam šlo še slabše. Lastna obcina nam je svetovala, naj si vec denarja za svoje delovanje izborimo od »regije«; beri: zlasti od ravenske obcine, ki je bila v tistih letih vse­kakor bogatejša in je imela višjo prispevno stop-njo za kulturo. In naj »malo pritisnemo« tudi na obe ostali obcini (Dravograd in Radlje), da bosta izpolnjevali svoje obveznosti do muzeja. (Le kako, saj smo bili povsem nemocni?) Od sekretar­ja ZK ravenske obcine, ki je tako politiko naših sprevidel, pa sem slišal na lastna ušesa: »Kakor se bo vaša obcina vedla do vas, tako se bomo tudi mi!« Ko sem prosil vodstvo železarne za denarni prispevek, mi je direktor celo pisno odgovoril, da bo sicer nekaj dal, vendar imajo že obveznosti do »svojega«, Delavskega muzeja. Oba navedena sta bila moja bivša gimnazijska profesorja. A tudi od naših, slovenjgraških podjetij, Tovarne usnja in Lesne, ni bilo kaj pricakovati, saj so dajali pred­nost Galeriji, ki so jo, tako kot obcinske struktu-re, videli kot osrednjo kulturno ustanovo. Pa sta bila oba direktorja omenjenih firm prej medob-cinska sekretarja ZK za Koroško! Vse to poudar-jam z namenom, kajti mnogi mislijo še danes, da smo bili kot muzej revolucije v »tistih casih« nekakšna privilegirana ustanova. Dalec od tega! Borci in revolucionarji, ki so do 1990 še »držali roko cez muzej«, so nam znali deliti le »pametne« nasvete, pricakovali ali celo zahtevali so marsi­kaj od nas, v konkretnih problemih pa nam niso znali ali zmogli pomagati prav nic. Morali smo si pomagati sami, kakor smo vedeli in znali. V rdecih številkah sicer nikoli nismo bili, a to je bila varljiva slika. Kdove kakšne širokopotezne dejavnosti – pri tem mislim na obsežne razstavne projekte – še dolgo v cas mojega direktorovanja nismo mogli izvajati; kvecjemu le redno muzej­sko delo. Sam, brez kakršnekoli podpore, sem šel na Kulturno skupnost Slovenije kmalu potem, ko sem kot rosno mlad, komaj 28-leten, 1. oktobra 1986 prevzel vodenje muzeja, jim razložil situaci­jo in uspel vsaj toliko povecati njihov financni delež, da nam prosjaciti po tovarnah ni bilo vec treba. Podobno sem naredil tudi še pozneje, ko smo svojo dejavnost toliko razširili, da je financi­ranje, tokrat le od enega financerja, ni vec doha­jalo. Kot sem namrec pocasi sprevidel, muzej s tako ozko zamejeno vsebino, kot je bil naš, ni bil vec širše zanimiv, treba je bilo misliti na širitev dejavnosti. 


Muzej in tržno gospodarstvo 
Po letu 1990, v casu demokracije in samostoj­ne slovenske države, ko smo tudi zaceli na veli­ko prisegati na tržno gospodarstvo, so postale moderne razlicne oblike izobraževanja za direk­torje kulturnih ustanov in za strokovni kader: seminarji in delavnice. Tam so nam polnili glave s tem, kako moramo razvijati »sponzorsko stra­tegijo«, iti h direktorjem podjetij in jih preprica-ti v vlaganje v muzejske projekte. Tako je lahko govoril Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, ki je bil v popolnoma neprimerljivem položaju z nami. Prepricevali so nas tudi, naj se cimbolj »tržno obnašamo«, »tržimo svoje pro-izvode«, »povecujemo lasten prihodek« itd. V praksi pa se je stvar pokazala popolnoma druga-ce. Kar zadeva lasten prihodek, smo se v mojih casih za to mocno trudili, vendar dlje od petih odstotkov nismo prišli nikoli; še to komaj kdaj pa kdaj. Glede »sponzorske strategije« pa: mi in vodstvena struktura podjetij, tako sem spoznal, smo (bili) dva razlicna svetova. Morda je to delo­valo tam, kjer sta bila direktor kulturne ustanove in direktor kake pomembne firme v sorodstvenih ali kakršnihkoli drugih povezavah. Kdove, sredi kakšnega strateškega razmišljanja sem ujel kake­ga direktorja, ko sem jih šel prosit za sponzorski prispevek, v glavnem na ljubo svojemu kolektivu, ki se je rad ogledoval po drugih ustanovah, ki so imele sponzorje, ceprav sem bil sam vseskozi mnenja, in tako sem v svoji vlogi tudi deloval, da mora muzej pridobivati denar iz sistemskih virov. 
Od mojih treh naslednikov doslej tega ni pocel nihce vec. Tudi zato ne, ker so se razmere v gospodarstvu medtem radikalno spremenile. Prejšnjih tovarn, ki so bile družbena lastnina, in so imeli njihovi direktorji le še kancek zavesti, da morajo tudi za kulturo v svojem kraju kaj prispe­vati, ni vec, vse so propadle, ali pa živijo v kaki drugi obliki, v glavnem, vse je medtem postalo privatna lastnina; privatnik pa, ce že kaj da, hoce za to tudi kaj imeti. Kvecjemu se danes kulturne ustanove borijo za evropske projekte, a še tu so uspehi zelo skromni; le redko kateri je odobren 
– po nekaterih podatkih le deset odstotkov od zaprošenih. Pa tudi, kolikor sem se lahko sezna­nil, ti projekti niso najboljša rešitev. Evropske inštitucije jih razpišejo po svojih lastnih kriteri­jih in lastnih pogledih, tako vsebina projekta vca­sih ni najbolj skladna z vsebinami, ki jih pokriva muzej, in z njegovim poslanstvom. Naravnani so na cezmejno povezovanje razlicnih evropskih subjektov, torej je po vsej sili treba iskati partner-ja ali vec partnerjev cez mejo, ki ti odgovarjajo ali pa tudi ne, tako je koncni rezultat projekta vcasih kompromis med posameznimi partnerji. Tudi roki za izvedbo so kratki in jih ni mogoce prekoraciti, sistem izvajanja je zelo rigiden, saj je treba tako rekoc vsak korak vnaprej predvideti, kar je velikokrat težko, in ga financno ovredno­titi. Vse to pa gre na racun kvalitete koncnega izdelka. 

Skratka, za normalno funkcioniranje potre­buje ustanova trden vir financiranja osnovne dejavnosti, torej plac zaposlenih in materialnih stroškov. Za projekte pa je normalno, da se zanje po potrebi bori »na prostem tržišcu«. 

Posebnosti muzejskega dela 
Najvecji problem je bil z obcino Radlje, ki bi nam morala zagotoviti 17 % sredstev, pa nam ni dajala nic. Dobesedno hvalili so se, da imajo naj­nižjo prispevno stopnjo za kulturo v Sloveniji. V ekspertizo o možnosti združitve muzejskih kapa­citet v regiji, ki sta jo leta 1991 kot »neodvisna strokovnjaka« pripravila kolega iz velenjskega muzeja in je bila podlaga za nacrtovani regional-ni splošni muzej, je obcina Radlje dala zapisati, da od muzeja nima prave koristi. Morda so imeli deloma celo prav, kajti kljub okrepitvi smo bili kadrovsko še vedno zelo podhranjeni. S tremi strokovnimi mocmi, od teh je bil eden ravnatelj (direktor), zaposlen v veliki meri z vodstvenimi nalogami, ki jih je bilo kljub majhnosti ustano­ve veliko (ostalo pa je bila tudi »režija«, vendar potrebna za normalno poslovanje ustanove), res nismo mogli ves cas ucinkovito zadovoljevati potreb vseh štirih koroških obcin in zamejske Koroške, pa ce smo se še tako trudili. Potrebni so nam bili še dodatni strokovni kadri, ki bi jih v normalnih razmerah najbrž bili že takrat zaposlili, a zaradi situacije, ki sem jo nakazal zlasti na zacetku, jih je bilo težko dobiti, pa tudi nihce nam jih ne bi bil pripravljen odobriti, tudi ce bi bili na voljo. Kvecjemu smo v težkih casih »gospodarske stabilizacije« od 1980 do 1990, ki je vodila v konec Jugoslavije, od odgovornih ljudi dobivali odgovor, naj »išcemo notranje rezerve«. Le kje naj bi jih bili našli, ob tako skromni kadro­vski zasedbi? 
Problem pri muzejskem delu pa je tudi, da gre v veliki meri za projektne naloge, ki se lahko vlecejo leto dni ali tudi vec – vcasih vezane le na eno obcino, vcasih povezane s pomembni-mi obletnicami – in v tem casu kustos ne more delati veliko drugega, mora se posvetiti le enemu projektu. Vse štiri obcine in njihovi delegati (sve­tniki) pa so pricakovale, da bomo vsako leto za vsako kaj naredili, in smo jim morali to po vsej sili dokazovati, da smo upravicili skromna sred­stva, ki so nam jih dajali (ce so nam jih sploh). To nas je stalo veliko živcev. Bili smo tudi še mlad kolektiv, odhodi na porodniške so bili tako rekoc na dnevnem redu, kar velja tudi za poznej­ša, devetdeseta leta. V tako majhnem kolektivu, kot je (bil) naš, pa se vsak kadrovski izpad pozna veliko bolj kot v vecjem kolektivu. Nadomešcali smo jih z nadomestnimi zaposlitvami mladih in manj izkušenih (pripravnikov), ki so se v letu dni, kolikor so bili v kolektivu, ravno prav uvedli in že so morali oditi. To je bil zlasti problem pri strokovnem kadru zaradi projektnih nalog narav­nanih na daljši rok, ki jih mora avtor speljati od zacetka do konca sam in skoraj ni možnosti, da bi ga lahko kdo nadomestil. Taki in podobni pro-blemi pa, kot receno, naših financerjev niso prav nic zanimali. Skratka, sistem financiranja je bil neustrezen in zelo smo si oddahnili, ko so ga s 
1. 1. 1990 spremenili in smo imeli odtlej enega samega financerja, Ministrstvo za kulturo RS. 

Kadrovski štipendist se uvaja v delo muzeja 
Kot kadrovskega štipendista so me že kot študenta obremenili s strokovnimi nalogami, za kakršne me fakulteta vsekakor ni usposobila. Moral sem se znajti sam, dobra stran tega pa je bila, da sem si na ta nacin že zgodaj zacel nabirati strokovne izkušnje, kar mi je prišlo prav pozne­je. Komaj 23-letnega študenta cetrtega letnika so me koroški partizani leta 1981 vpregli v pisan­je knjige Koroško partizansko zdravstvo skupaj z Antonom Ikovicem iz Solcave. Tu bi rad omenil gledanje starih revolucionarjev, da lahko zgodo-vino NOB najbolje napiše le, kdor je NOB sam doživel. Tako so dajali pisati knjige ljudem, ki za to delo niso bili strokovno usposobljeni (tudi cev­ljev ne zna narediti vsak, kaj šele napisati strokov-no zgodovinsko delo). Ko pa se je stvar zaustavi-la, so znali poiskati strokovno pomoc – tam, kjer jim je bila najbolj pri roki. Tako je že leta 1985, ko sem bil star komaj 27 let, izšla moja prva knjiga v soavtorstvu in po oceni strokovnega recenzenta dr. Milana Ževarta je bila še kar dobra. 


KULTURA 


KULTURA 
Istocasno sem pripravljal diplomsko nalogo o mladinskem gibanju na Koroškem v casu druge svetovne vojne; izšla je kot moja prva samostojna knjiga v sicer »nesrecnem« letu 1990, ko je zani­manje za tovrstno literaturo doseglo dno, in je zato ostala v javnosti premalo opažena. Kot štu-dent sem že 1981. prvic sodeloval z referatom na znanstvenem simpoziju, naslednje leto, ko sem zakljuceval študij in se pripravljal na odhod v voj­sko, pa sem moral samostojno sodelovati pri pri­pravi razstav o partizanski saniteti in o kurirskih zvezah v muzeju ter o nacisticnem nasilju v bivših gestapovskih zaporih v Dravogradu. Za tako delo me fakulteta prav tako ni usposobila, tudi vpraša-ti nisem imel prav koga. Zgledoval sem se pac po tistem, kar je že bilo v muzeju. 

Spoznanje: delo v muzeju sploh ni lahko in enostavno 
Po zaposlitvi v muzeju 1. oktobra 1983 sem bil leto dni pripravnik. Nadaljeval sem z delom na prej omenjenih projektih, ki sta doživela naza­dnje knjižno realizacijo, pisal tudi druge clanke, pripravil kako manjšo razstavo, prvih nekaj mese­cev pripravniške dobe pa sem porabil, da sem uredil in popisal obsežen arhiv. Najbolj pa me je, ob neurejenem arhivu, mucilo reševanje šte­vilnih prošenj za potrdila, ki so jih ljudje ravno takrat naslavljali na muzej zaradi urejanja dolo-cenih statusov. To isto se je ponavljalo veckrat tudi pozneje, v casu demokracije in samostojne slovenske države, ko so politiki brez obcutka za naše tegobe obljubljali ljudem popravo krivic iz preteklosti, s tem pa vcasih tudi povsem po nepo­trebnem povzrocili naval na muzeje in arhive. Na koga drugega naj bi se ljudje obrnili pri nas kot na muzej? Takrat so vsaj prvic malo zacuti­li, da jim je potreben. Problem je bil v tem, da zgodovinarja pac ne zanimajo toliko posamezne osebe (razen kadar gre za glavne akterje kakega dogajanja), ampak splošni zgodovinski procesi in pojavi. Ce že sestavljamo sezname oseb, pocne-mo to izkljucno zato, da na osnovi teh seznamov pojasnimo širši zgodovinski proces ali pojav. A tega ne pocnemo kar tako, ampak v tesni pove­zavi s projektom, ki pa lahko traja vec let. Taka usmerjenost pa ima za posledico, da muzej ni od samega zacetka zbiral gradiva na nacin, kot bi ljudje sedaj želeli. Nikoli namrec nismo bili kot policija ali zdravstvena ustanova, da bi si bili sproti oblikovali dosjeje o osebah, ki bi jih po potrebi potegnili iz omare in prepisali podatke iz njih. Gradivo imamo urejeno po tematiki, delo-ma tudi po vrsti gradiva (na primer partizanske tiskovine), in tako so podatki o osebah razsuti po številnih fasciklih in dokumentih. Vse to poiskati za vsakega prosilca posebej je bil vsakic mali razi­skovalni projekt, ki zahteva kar nekaj casa, uspeh takega iskanja pa ni vedno zagotovljen. Tudi odtlej, ko imamo arhiv urejen in popisan in ga tudi sam veliko bolje poznam kot na zacetku, ne bi mogel na pamet z gotovostjo trditi, v katerem delu je podatek o neki osebi oziroma ali sploh je, saj jih je prevec, da bi si jih lahko zapomnil. Da se razumemo: imamo številne izjave ali dalj­še spominske zapise, ki so nam jih ljudje nekoc dali; tudi vprašalne pole za vstop v Zvezo borcev in podobno. Vse to seveda urejeno po abecednem redu priimkov oseb, toda na osnovi takega gradi­va, ki ga je kdaj dal muzeju posameznik, pac ne moremo sedaj taistemu posamezniku izdati potr­dila, na osnovi katerega bo uveljavljal kake mate-rialne pravice. Mora biti omenjen v kakih doku­mentih, tudi v pricevanjih drugih ljudi, kar vse dodamo kot prilogo h potrdilu. Vse to moramo seveda poiskati tudi po drugih arhivskih inštituci­jah, kamor sem vsa leta zahajal. A ljudi že skoraj po pravilu zanima ravno tisto, cesar jim ne more-mo dati ali jim težko damo. 
Skratka, ugotovil sem že na zacetku, da delo v muzeju niti malo ni lahko in enostavno. Težko bi ocenil delo uciteljev in profesorjev na šolah, kamor so raje kot v muzej odhajali služit moji kolegi, a zdi se mi, da imajo precej bolj nacrto­vano in zlasti predvidljivo delo, v skladu z ucnim nacrtom, ki je razdeljen po temah in po urah. V muzeju tega ni, imamo sicer letni delovni nacrt, kjer pa so naloge le okvirno dolocene. Znotraj tega okvirja pa se pricakuje maksimalna krea­tivnost in samoiniciativnost, kar je po eni strani dobro, a zahteva tudi maksimalno samostojnost pri delu. Moramo biti dinamicni in prilagodljivi, kar bi sicer lahko šlo tudi na škodo kvalitete dela, a vendar, kot bom razložil v nadaljevanju, ni tako. 
Naše intelektualno delo ne more biti normi­rano, torej niti najboljši planer ne more natancno predvideti, koliko casa nam bo vzel kak projekt, in nobenih meril ni, koliko je dopustno zaposle­nega strokovnega uslužbenca obremeniti. Lahko se kje vmes odprejo kaki novi viri, izhajajo vmes nove knjige, kar vse je treba med projektom, ki ga izvajaš, upoštevati. Zlasti pa nastopi problem, ko se poleg glavnega projekta, ki ga kustos izvaja, nakopicijo še druge naloge, ki medtem prihajajo s terena in na katere se moramo odzivati, ceprav niso bile planirane. Še na videz tako nedolžna pobuda s terena pa lahko potegne za sabo mar-sikaj. Ne smemo pozabiti, da ima muzej tudi obiskovalce, ki jih je treba voditi po zbirkah, kar nas dodatno zaposluje. Težava pri nas je v tem, da imamo zbirke razporejene po vsej regiji. In ce glavni projekt, ki ga izvajaš, za nekaj casa preki­neš, ko si ves vpet vanj, se je potem zelo težko ponovno vkljuciti vanj; marsikaj vmes pozabiš in ponovno zvezati pretrgane niti je vcasih prava umetnost. 

Vcasih se mi zdi pravi cudež, da sem v teh letih kljub vsemu (direktorskim nalogam, ki sem jih opravljal 13 let, in domacim obveznostim, saj sem si stanovanjski problem moral reševati sam), uspel napisati in izdati toliko knjig, pa še debelih povrhu. Torej: vec nalog na kupu, vsaka zahteva poglobljen študijski pristop, vse so pomembne in za vse obstajajo roki, ki se jih je treba drža-ti. Kustos, ki da kaj na sebe in na svoj strokovni ugled, pa si ne bo dovolil, da bi oddal površno narejen izdelek. Tako ne preostane drugega, kot nositi si delo domov, ostajati v službi tudi po služ-bi, prihajati v službo med vikendi in celo med prazniki, da lahko zadostiš rokom in kvaliteti. Nihce te ne vpraša, kako boš vse to izpeljal, to je tvoj problem. Vcasih je prav odbijajoce trpa-ti si na silo v glavo tudi po tri razlicne vsebine naenkrat, za tri razlicne naloge, ki te cakajo v kratkem, zlasti ker nisi vedno enako razpoložen, vcasih te izda zdravje, tudi leta prinesejo svoje. Da ne govorim o še drugih problemih; zlasti pri novejši zgodovini pomanjkanje zgodovinske dis­tance, soocenje s še živimi akterji, ki se vsak raz-licno spominja istih dogodkov, vcasih jih vodijo razlicni, tudi politicni ali pa povsem osebni inte­resi. 

Muzej in samoupravljanje 
Do leta 1990 so nas obremenjevali tudi s »samoupravljanjem«, iz katerega je naša takratna oblast naredila mit, ceprav razlicne oblike sood­locanja delavcev poznajo že davno tudi v kapita­listicnem svetu. Že ko sem nastopil službo, sem moral prebrati kup samoupravnih aktov in pod-pisati akt (ne bi rad obremenjeval bralcev z nje­govim zelo kompliciranim imenom). Imeli smo zbor delavcev, ki smo ga sestavljali vsi zaposleni (šest oseb), poleg tega tudi »razširjeni zbor delav­cev«, v katerem so bili tudi zunanji clani, ki so jih imenovale obcine in družbenopoliticne organiza­cije ter Skupnost koroških partizanov v Ljubljani in Zveza koroških partizanov v Celovcu, skratka, zainteresirana javnost (tak organ, imenovan Svet zavoda, imamo tudi danes, a je seveda drugace sestavljen). Morali smo biti tudi sindikalno orga­nizirani; vsi zaposleni v enem sindikatu, ne tako kot danes, ko jih je vec in ko imajo direktorji svojega, delavci spet svojega in ko je clanstvo v sindikatu prostovoljno. Morali smo, pri šestih ali manj zaposlenih, celo organizirati interne volitve ali referendume, natanko po predpisih, tajne, z volilno skrinjico, s komisijo, v kateri direktor po svoji funkciji ni smel biti. Kot celota smo bili tudi delegacija za razlicna podrocja; sam sem bil na primer v delegaciji Samoupravne interesne skup­nosti (SIS) za otroško varstvo za podrocje kulture in šolstva, ceprav sta moja dva otroka zrasla ob babici in dedku. Dobival sem obsežno gradivo, vcasih se mi ga je ljubilo predelati, vcasih tudi ne, vsaj ne v celoti. Šel sem na sestanek, kjer smo malo »pojamrali«, se potožili drug drugemu, ugo­tovili, da je gradivo dovolj strokovno napisano, da pa v financnem delu ne moremo pravzaprav vplivati na nic (ce bi nam povecali proracun, bi morali drugim vzeti), in se razšli. Skratka, vstran vržen cas. 

Obrambne priprave 
Morali smo imeti tudi enoto Civilne zašcite, v kateri smo bili vsi; prihajalo je celo do takih absurdov (pa ne samo pri nas, tudi drugje), da je enostavno zmanjkalo ljudi in je moral vsak prevzeti po vec funkcij. Že na zacetku moje direktorske dobe so me obremenili med drugim tudi s pripravo novih obrambnih aktov, za kar nisem bil strokovno usposobljen in sem se z njimi zelo mucil. Pa še vprašati si nikogar nisem upal, saj je bilo leta 1987 vse še tako strogo zaupno. A smo ravno takrat dobili inšpekcijo, sicer ne iz poveljstva armade, s cimer so nam sprva grozi­li, ampak z Ministrstva za kulturo, stvar pa je bila kljub temu videti resna. Takih in podobnih dodat­nih obremenitev je bilo v naslednjih letih še vec. Kot se je potem izkazalo, sem štiri mesece vrgel vstran, saj novih aktov nihce od odgovornih ni niti pogledal; potem ko je prišlo do osamosvajan­ja in junijske vojne 1991, pa so se pokazali popol­noma nekoristni. Edina moška v muzeju sva bila takrat mobilizirana, štiri sodelavke pa so imele še majhne otroke. Nihce od odgovornih ni pomislil, kako bomo reševali gradivo, ki smo ga sicer imeli takrat neprimerno manj kot danes, in kdo bo organiziral gašenje požara, ce bo do njega prišlo. Na sreco se je potem vse dobro izteklo. 

Od muzeja revolucije k splošnemu muzeju 
Po letu 1991 so nastopili tudi družbeni pogo-ji, da smo iz muzeja NOB oziroma revolucije naredili splošni Koroški pokrajinski muzej. V teh prizadevanjih nas je podpiralo tudi Ministrstvo za kulturo, ki nam je, sicer postopoma in s teža­vo, omogocilo štiri nove zaposlitve (arheologa, 


KULTURA 


KULTURA 
etnologa, dokumentalista in tehnika restavra­torja) ter nam dalo sredstva za ureditev depo­jev in delavnic v stari osnovni šoli v Podgorju. Mestna obcina Slovenj Gradec nam je pomagala pri ureditvi arheološke zbirke v prostorih bivših zaporov v naši maticni zgradbi in arheološkega najdišca na Sv. Juriju na Legnu. Za nas je odku­pila carfovo zbirko panjskih koncnic (vec kot 300 primerkov). Z vsem omenjenim smo skupaj s prejšnjim kadrovskim potencialom za silo pokri­li glavna podrocja. Od prej smo imeli na skrbi Pauckove partizanske bolnišnice na zahodnem Pohorju in gestapovske zapore v Dravogradu, sedaj smo uredili še stalno zbirko o koroškem plebisci­tu v župnišcu Libelice. Ukvarjali smo se tudi že s popisovanjem in urejanjem Sokliceve zbirke in zbirke na Muti, odkupili pohištvo odvetnice in pisateljice Ljube Prenner in naravoslovno gra­divo Maksa Kunca ter opravili še vec odkupov manjših zbirk. Seznam vseh aktivnosti na poti v splošni muzej v casu do leta 1999, ko sem bil še sam direktor muzeja – od razstav, lastnih in gostujocih, arheoloških izkopavanj in drugega terenskega dela do raziskovalnega dela in pisan­ja ter novi usmeritvi prilagojenega pedagoškega dela – bi bil predolg. Cez leta, v casu, ko je bil direktor Marko Košan (1999–2007) in ministrica za kulturo Andreja Rihter, je prišlo tudi do zdru­žitve s Koroškim muzejem (prej Delavski muzej) Ravne, kar je bilo prepoznano kot primer dobre prakse in kot zgled za podobne primere drugod v Sloveniji. Tu bi porabil prevec prostora za še bolj podrobno opisovanje mukotrpne zgodbe združevanja obeh muzejev, o katerem smo prvic govorili že v prejšnjem sistemu, vmešavanja poli­tike in lokalne oblasti Slovenj Gradca in Raven v zacetnem obdobju tega procesa, predvsem pri vprašanju, kje bo sedež muzeja, kar je poveza-no s prav tako dolgo zgodbo o slovenski lokalni samoupravi, ki se vlece že desetletja in je ostala na pol poti. Postopoma, v casu direktorovanja Brigite Rajšter (2007–2017), sta bili oblikovani še dve enoti muzeja, v Dravogradu in Radljah. Vsa leta se je povecevalo tudi število zbirk, v enotah in na terenu po vsej Koroški, tako da jih imamo sedaj že cez 50. V casu aktualnega direktorja Tadeja Pungartnika od 2017 dalje si mocno pri­zadevamo za promocijo Huga Wolfa, ki mora kot svetovno priznan skladatelj dobiti tudi v svojem rojstnem kraju tisto mesto, ki mu pripada, kar na žalost dolgo po vojni ni bilo nekaj samoumevne­ga. Ob okrogli 70. obletnici pa se nam bo konc­no uresnicila dolgoletna želja pridobiti in urediti sodobne muzejske depoje. Tisti v stari osnovni šoli Podgorje so bili namrec že do konca mojega mandata kar polni, od takrat pa je minilo že 22 let! 
Kakšen je sodobni muzej in kaj mora(mo) storiti za vecjo prepoznavnost? 
Po svojem odstopu z mesta direktorja muze­ja, o cemer sem dajal izjave za medije že ob dogodku, sem se s 1. avgustom 1999 s polno paro posvetil strokovnemu delu. Razvoj muzeja kot tudi dogajanje v zvezi z njim v okolju, kjer delu­je, sem še vedno spremljal, vendar nekoliko manj intenzivno. Že davno pa sem imel priliko spozna-ti, da sodobni muzeji, tudi naš Koroški pokrajinski muzej, niti zdalec niso ustanove, kamor bi si želeli tisti, ki bi se jim nekaj let pred upokojitvijo zaho­telo mirnega koticka, kjer bi v miru in brez skrbi docakali svoj zasluženi pokoj. Nasprotno, muzeji so danes dinamicne, odprte, sodobne ustanove, podvržene konkurenci in dokazovanju; ustanove, ki se morajo hitro odzivati na izzive svojega oko­lja in širše družbe. Zaposleni v muzejih pa so v nasprotju s prepricanjem, ki je vladalo nekoc in ki morda kje vlada še danes, o cemer sem govoril na zacetku, vecinoma deloholiki, ki z veseljem, zanosom in idealizmom opravljajo svoje delo v korist širše skupnosti; ki si sami nalagajo dodat-no delo, ostajajo pogosto v službi tudi po izteku delovnega casa, si nosijo delo celo domov, ne da bi za to dobivali kakršnokoli placilo za nadure, ki ga v naši dejavnosti tako ali tako tudi po zako-nu ne more biti. Tudi avtorski honorarji za obja­vljena dela, za katere je bilo, resnici na ljubo, v prejšnjem sistemu bolje poskrbljeno, so že davni, obledeli, skoraj zamrli spomin. Razstava Kaj pa vi sploh delate?, ki je gostovala pri nas pred vec kot desetimi leti, je za razliko od številnih dru­gih, ki smo jih dotlej odprli, govorila o muzeju samem in o njegovem delu, in to o tistem, ki je ocem javnosti skrito. Tako delo, pa naj gre za pripravo projektov ali pa za redno muzejsko delo, predstavlja 90 odstotkov muzejskega dela. Le 10 odstotkov je ocem javnosti vidno v obliki razstav ali kake druge, vidne dejavnosti. Pa ven­dar vsako leto odpremo nekaj razstav, lastnih ali gostujocih, izdamo nekaj publikacij in imamo še številne druge aktivnosti, o katerih javnost sproti obvešcamo. Vsekakor moramo upošteva-ti, da z eno samo tovrstno razstavo vseh ljudi ne moremo prepricati. A nic hudega, pomembno je, da o svojem delu javnost stalno informiramo. Predvsem pa, da delamo intenzivno še naprej na vzgoji mladih obiskovalcev. Le tako nam vpra­šanj, kaj v muzeju sploh delamo, tudi v prihodnje zares nihce vec ne bo postavljal. 
dr . Marjan Linasi 





SHOTS 2021 
Druženje s filmskimi ustvarjalci pod zvezdami 
Tudi letošnje leto, ki ga je v veliki meri majo socialna medmrežja. Slikovito vizualizira-
KULTURA 

zaznamovala še vedno trajajoca pandemija, se no in odigrano. je v objemu grašcinskega ambienta Rotenturn v Brez dobre filmske slike skoraj ni dobrega Slovenj Gradcu napelo filmsko platno, na kate-filma. Za to je bil nagrajen avstrijski film Fabio, rem je svetloba v temi noci izrisala gibljive slike ki je nastal v režiji Stefana Langthalerja. Že prvi pred številnimi filmskimi navdušenci, ki bi jih kader tega filma je ‚kinematografski‘, izcišcen po šestih letih od zacetka festivala že lahko skozi fotografski pogled filmske kamere, kar se 
imenovali ‚cineasti shotsov‘. Nabor filmov je bil skozi film ponavlja, a je tudi narativno zanimiv, raznolik, kot vselej, žirija v sestavi Gaja Pöschl, saj izpostavi osamljenost starejšega moškega, ki Lucija Smodiš, Albin Wildner in Matjaž Šmalc, mora skrbeti za svojo nepokretno ženo. Namesto mednarodna. 
negovalke, ki jo je za svojo ženo – a morda celo Zmagovalec festivala, ki je prejel nagrado za 
bolj zase, saj pogreša ženino bližino in toplino najboljši film festivala pa tudi za najboljši štu-
– zahteval od agencije, v njegov svet vstopi nego­dentski film in glavno moško vlogo (Erik Major), 
valec, ki ima kljub mladosti za seboj zanimivo je film Anja, ki ga je podpisal režiser Beno 
življenjsko zgodbo, ta se zacne pred njim razkri-Baranyi iz Madžarske. Gre za pretanjeno pripo­
vati ter ju zbliževati. 
ved mladega specializanta medicine, ki zacne Za najboljšo zgodbo je bil nagrajen franco­dvomiti tako v svojega mentorja - porodnicarja ski film Haron, ki ga je režiral YannickKarcher. 
kot v poslanstvo medicine, ko se sooci z rom-Film skozi naracijo ponuja gledalcu razmislek o skim dekletom po imenu Anja, potem ko odkrije, dragocenosti in minljivosti casa, ki ga imamo na da je njegov mentor izkoristil njeno nevednost voljo v svojem življenju, ta pa se nam iz dneva ter samovoljno posegel v njeno pravico do rojeva-v dan izmika, dokler ne izgine v ‚poplavi‘ vseh, nja otrok pod pretvezo njene dobrobiti. Ganljiva ki so ga skozi generacije pred nami izgubili na zgodba, še posebej, ce pomislimo, da je bila pre­podoben nacin. Ko gledamo usodo glavnega pro-dloga za film resnicna zgodba. 
tagonista, ki zrcali cloveško zgodbo slehernika, Glede na predanost in srcnost, ki ju obcin­torej nas vseh, se sprašujemo, ali se lahko usta­stvo leto za letom izkazuje filmom ter njihovim vimo, zamislimo in zacnemo polno živeti cas, ki avtorjem, je na Shotsih gotovo najbolj pomembna nam je še preostal. Prispodoba z vodo je vec kot nagrada obcinstva. Letos jo je prejel slovenski 
na mestu. 
študentski film Maks v režiji Martina Drakslerja. 
Ostala je še nagrada za najboljši dokumentar-V hladnem okolju betonskih mestnih blokov, kjer ni film. Podeljena je bila bosanskemu dokumen­živi pod strogim varstvom svoje bojazljive mame, tarcu Naj bo cim bolj pisano, ki ga je režiral Ado ki se v svojem nadzoru nad njim in sabo boji Hasanovic. Film nastavlja zrcalo nestrpnosti do zanj, se sedemletni Maks v njeni odsotnosti spo­drugacnih, ki še vedno preveva bosansko druž­prijatelji s prijaznim mlajšim moškim, ki bi hkra­bo, in na trenutke iz dokumentarnega pogleda 
ti lahko bil njegov oce in prijatelj, ki ga nima. prehaja v žanr tragikomedije, vsaj glede na odziv 
Ko ga pripelje domov, se mamin svet, ki ga živi protagonistov resnicnega sveta. Vendarle, to ni 
z njim, dobesedno obrne na glavo. Presoja, kdo znacilno samo za bosansko družbo, to je lastnost 
ima prav, je bila prepušcena obcinstvu – le-to je današnje družbe vselej, ko gre za drugacnost. V 
tudi odlocilo, da je prav Maks najboljši film festi­21.stoletju je odziv nanjo še vedno  neodobra­
vala. vanje, trepet, strah. Kdaj bo torej naša družba 
Za najboljšo glavno žensko vlogo je bila nagrajena igralka Adriana Da Fonseca v belgij-dozorela, kdaj bo sposobna sinergije v razlicnosti 
skem filmu Cloveški viri, ki je nastal v njeni reži-– res potrebuje še kakšno stoletje vec!? ji in ki na izvirni, svojski pripovedni ter igralski Da SHOTS ostaja takšen, kot se je pred šesti­ravni izpostavi paradoks, ki se dandanes poja-mi leti zacel, poln entuziazma in srcnosti, tako 
vlja z vstopom mladih v svet odraslosti znotraj na strani organizatorjev kot gledalcev, je zasluga poslovnih subjektov, ko so si primorani poiska-direktorja festivala, Toma Novosela. Naj festival ti službe. Gre za svojevrstno tragikomedijo, ki prav tak ostane še naprej. odslikava absurdnost današnjega vsakdana, ko odrašcanje in izobraževanje bolj kot ne prevze-Uroš Zavodnik 


ZAPISANO V SRcE – 
ob 80-letnici Marije Irme Vacun Kolar 
Oziram se na preživeto strokovno pot 
KULTURA 
in obujam spomine na ljudi, ki so leta 1968 predstavljali aktiv uciteljev slovenšcine na Koroškem in so bili (kako samoumevno, kar danes ni) vsi tudi clani Koroškega slavistic­nega društva. Ugledni clan aktiva Stanko Kotnik, ob mojem ravnatelju Leopoldu Suhodolcanu pobudnik Bralne znacke, mi je s svojim odhodom na Pedagoško akademijo v Mariboru omogocil zaposlitev v OŠ Prevalje. Tedaj so bila v aktivu osnovnošolskih ucite­ljev slovenšcine na Koroškem (za nas zacet- nike) sama eminentna imena: Leopold Suhodolcan, Olga Kunst Gnamuš, Irma Vacun Kolar, Albin Žižek, Romana Špegel Krevh, Anica Haber, Mira Grešovnik, Jelka Langerholc in še kdo. 
Svoj zapis o Mariji Irmi Vacun Kolar (v tem besedilu Irmi Kolar/Irmi) bom obliko­vala kot anekdoticne utrinke. Nekatere sem doživela sama, o drugih dogodkih so mi pri­povedovali njeni sodelavci v OŠ Prežihovega Voranca. 
Kot popolna zacetnica sem bila zelo pre­senecena, ko me je ravnatelj Suhodolcan dolocil, da bom s svojimi ucenci izvedla ucno uro pouka slovenšcine kot izhodišce za delo v aktivu uciteljev. Polna samozavesti sem se doma bolna pripravljala na nastop, ga spro-šceno in brez treme izvedla. Nisem razmi­šljala o tem, da me bosta poslušali tako dobri pedagoginji, kot sta bili že tedaj Olga Kunst Gnamuš in Irma Kolar, obe z desetletnimi izkušnjami v poucevanju in tudi že razisko­valki. Blagor nevednim. Ne vem, kako sem se odrezala, vem le, da sta bili obe zelo prizane­sljivi, pohvalili sta vse dobro v nastopu, nista razvrednotili mojih zacetniških korakov, mi naceli samozavesti, vlili sta mi zaupanje v moje delo in zaceli oblikovati odnos, spo­štovanje do avtoritet. V razgovoru in anali­zi izvedenega ucnega primera smo preigrali vse mogoce poti k zastavljenemu cilju moje ucne ure in tako gotovo nevsiljivo zamašili vse vrzeli nastopa in mi omogocili dragoceno izkušnjo. 
* 
Za svoj strokovni izpit leta 1974 sem imela temo iz književnosti, in sicer daljše besedilo Branka Copica Kako sem iskal pomlad. Pa ravno spomladi je bilo. Z nasto-pom ne bi imela težav, ce zgodba ne bi bila tako dolga. Kako v eni uri ucence motivirati za poslušanje, se pogovoriti o vtisih, ucencem omogociti tiho branje in iz njihovih ust sli­šati, kje in pri kom je iskalec našel pomlad, skratka, besedilo interpretirati v petinštiride­setih minutah – in seveda dodati napotke za domace delo? Uspešna ucna ura temelji na premišljeno zasnovani pripravi, ki je ucite­lju glavna opora pri pouku, zlasti zacetniku. V njej ucitelj nacrtuje konkretne operativne cilje, njihovo pomembnost, cas za posamezne korake, ucne oblike, metode, vse presoja s stališca taksonomskih stopenj … Vse to mora tudi izvesti, doživeto in prepricljivo. O vsem tem sva premlevali s profesorico Irmo in pri­pravili uro za strokovni izpit. Polovico apla­vza po nastopu si je zaslužila Irma Kolar. 
* 
Kako pronicljiv poznavalec pisane besede je bila Irma Kolar, prica tudi naslednja anek­dota. Po osemdesetem letu prejšnjega stoletja je bil tema tekmovanja za Cankarjevo pri­znanje pisatelj Josip Jurcic. Ucenci so mora­li oznaciti Martina Spaka – desetega brata 
– iz prvega slovenskega romana, ki je izšel leta 1866. Uciteljice smo prebirale besedila tekmovalcev in jih razvršcale glede na prvi vtis, nato še po drugih merilih. Med bese­dili je izstopalo eno. Napisano je bilo, kot bi ga ubesedil sam Josip Jurcic. Mladi avtor je duhovito posnemal živ, izviren, duhovit vaški jezik, kot so ga govorili preprosti kmecki ljudje v gostilni pri Oberšcaku in skozi dia-loge med Martinom in vašcani ustvarjalno oznacil Martinka Spaka. Ucitelji ne bi bili ucitelji, ce se ne bi med njimi zaiskrilo ob vprašanju, ali je to le posnemanje ali pa se za takim pisanjem skriva veliko dela, raziskova­nja Jurcicevega jezika, kar ni zahtevalo le vec­kratnega temeljitega branja romana, ampak tudi poglabljanja v besedišce našega jezika, kot se je govoril v drugi polovici 19. stoletja, v strukturo stavkov, besednega reda, socialnih odnosov, ki se kažejo v jeziku, toka misli … Poglabljanja tudi v Martinov znacaj, njegove custvene reakcije z besedami in gestikulaci­jo … Kar nekaj besed smo razdrle, preden je besedilo doseglo svojo visoko oceno. Ce bi nas Irma poslušala, bi se samo nasmihala ob pripombah, ki so razgaljale marsikatero vrzel tam, kjer je ne bi smelo biti. Primer pa je pokazal, kaj lahko naredita dober mentor in seveda zavzet ucenec. Cisto slucajno je bil ta ustvarjalni ucenec Irmin sin Patrik. A tako je delila svoje znanje tudi vsem drugim in nav­dihovala vse, ce so ji le hoteli slediti. 


* 
V pogovoru z nekdanjim Irminim osnov­nošolskim sodelavcem Alojzom Pristavnikom je ta obudil spomin na dogodek ob smrti Edvarda Kardelja. To je bilo tudi njeno zadnje leto v osnovni šoli. Po šolskem radiu so morali pripraviti radijsko uro o pomemb­nem strategu prejšnjega režima. Med tremi pripravljavci je bila samo ena navdušena nad umrlim, ob g. Pristavniku je morala sodelo­vati tudi Irma Kolar, ki je vedno kriticno pre­sojala dogodke tedanjega casa. Tako je bila v škripcih, kako ostati zvesta svojim prepri-canjem in ne povzrociti konflikta z drugace mislecimi. S Pristavnikom sta delo opravila korektno, da je bil volk sit in koza cela. 
* 
Leta 1979 so se naše poti razšle. Marija Irma Vacun Kolar je odšla predavat na pedagoško akademijo in fakulteto Maribor, postala je uni-verzitetna predavateljica. Uvidela je, da bi lahko na tem delovnem mestu nudila vec, dosegla vec. Njeni potenciali so bili vecji, kot jih je lahko raz­vila v osnovni šoli. Razumeli smo jo, saj je pou-cevanje osnovnošolcev vcasih tudi tlaka, da ohra­niš pozornost ucencev in jih motiviraš za delo. 

KULTURA 

Ne opravljaš samo strokovnega dela, biti moraš motivator, zanimiv, prijazen, a tudi zahteven, vsega ravno prav, da dosežeš cilje. S študenti pa jo je povezovala predvsem stroka. Mentorski šoli sta bili ravenski osnovni šoli, tu so se v metodi­ki kalili prihodnji profesorji razrednega pouka. Uciteljice mentorice v teh šolah, njene nekdanje sodelavke, se je spominjajo kot zelo zahtevne predavateljice. 
Irma je na prvi pogled krhka, na videz deluje prilagodljiva in slabotna, a njena pre­pricanja so neomajna, zna jih braniti glasno in pokoncno, ceprav je sicer blag znacaj. Alojz Pristavnik se spominja, da ni prenesla praznega besedicenja, kar je brez oklevanja pokazala svojim nadrejenim. Do svojih sode­lavcev je bila korektna, marsikomu je poma-gala, vedno je bila pripravljena opraviti lek­turo, ce so objavljali. Njegova oznaka, da je zelo zavedna Slovenka, zvesta jeziku in naši identiteti, je potrdila moje mnenje. V sebi je nosila žar, da je znala prižgati ogenj, ce je zaznala pripravljenost na sodelovanje. 
Midve sva ohranili stike zaradi cvetja, domacih zelišc, zaradi pogovorov o stroki. V dolgem pogovoru, med katerim sva se spreha­jali po obrobju Kotelj, mi je potrdila prepri-canja, razvozlala moje dileme, ker v zbornici nisem našla sogovornika. Hvaležna sem ji za oporo in podporo. Z veseljem sem spremljala razvoj njene strokovnosti in ustvarjalnosti. Njena vera in predanost strokovnemu delu, raziskovanju, ustvarjanju mi je bila vedno spodbuda za moje delo. Posebno dragocena je njena srcna zavezanost slovenstvu in njego­vemu izrocilu. 
Tudi letos sem jo obiskala, in sicer na lep julijski cetrtek. Zelo sva se razveselili druga druge in v družbi z njeno sestro iz Ljubljane smo obujale spomine na preteklost. Irma, še bom prišla. 
Ce za koga, za Marijo Irmo Vacun Kolar velja misel W. A. Warda: »Povprecen ucitelj pove, dober ucitelj pojasni, odlicen ucitelj pri­kaže, velik ucitelj navdihuje.« Znala je navdi­hovati. 
Iva Potocnik 

Poslovil se je Jože Potocnik, 




castni obcan 

V petek, 9. aprila 2021, nas je globoko 
KULTURA 
presunila in pretresla novica, da se je v 87. letu starosti poslovil naš castni obcan, dolgo­letni pedagoški delavec, profesor zgodovine in kronist ter zapisovalec slovenjgraške prete­klosti, Jože Potocnik. V pocastitev spomina nanj smo odprli žalno knjigo, danes pa skli­cali tudi žalno sejo, ki jo izvajamo ob upo­števanju epidemioloških ukrepov zaprto za splošno javnost. Svojcem, še posebej sopro­gi Danici, prijateljem in znancem izrekamo iskreno in globoko sožalje. 
Profesor Jože Potocnik se je rodil 4. febru­arja 1935 v Sušaku, v obcini Ilirska Bistrica, poslovil pa se je 9. aprila ob dvajset minut cez sedemnajsto, v krogu najbližjih svojcev doma, na Tomšicevi ulici 11. 
Profesor Potocnik je po nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici nadaljeval šolanje v Kopru, kjer je maturiral na uciteljišcu leta 1956. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v Mislinjski doli­ni, na osnovni šoli Mislinja. Poleg pedago­škega dela se je njegova aktivnost potrjevala v tedanji mladinski organizaciji. Po strokov­nem izpitu, ki ga je opravil v Mariboru, po treh letih uciteljevanja v prostorih župnišca in v Rozmanovi hiši v Šentilju, je nadalje-val študij na višji pedagoški šoli v Ljubljani, kjer je leta 1962 diplomiral iz zgodovine in geografije. Njegovo drugo in zadnje delovno mesto je bilo v Slovenj Gradcu na tedanji ekonomski srednji šoli, sedaj šolskem cen­tru. Ob delu je študiral in diplomiral še na oddelku zgodovina–geografija na univerzi v Ljubljani. Vsa leta je pouceval v programih ekonomske in zdravstvene šole. Bil je pred­stojnik ekonomske šole (1975–1988), veckrat predsednik sveta ustanove, razlicnih odbo­rov in komisij, mentor krožkov, organizator številnih tekmovanj in razstav. Njegovo uspe­šno in strokovno delo so cenile in spoštova­le mnoge generacije dijakov, njegovo publi­cisticno delo je raznovrstno in ne zajema le Slovenj Gradca, marvec tudi vse kraje v Mislinjski dolini. Po štiridesetih letih peda­goškega in javnega dela se je leta 1998 upo­kojil, toda zbirati in pisati prispevkov o naši bogati preteklosti ni nehal. Bil je aktiven v Turisticnem društvu, Društvu upokojencev, Kulturnem društvu Odsevanja, Koroškem zgodovinskem društvu in Domoljubnem dru­štvu Franjo Malgaj. 

V letu 2008 je postal castni clan Turisticnega društva. Pripravil je tudi vec fotografskih razstav o Slovenj Gradcu in Mislinji. V juliju 2008 pa je v založbi Mestne obcine Slovenj Gradec izdal tudi knjigo Ulice našega mesta. 
Profesor Potocnik je prispeval pomem­ben delež v casu, ko je ekonomska srednja šola s številnimi programi prerasla v seda­nji Šolski center Slovenj Gradec. Vzgojno­izobraževalni proces je skušal vedno aktua­lizirati z dogodki casa. Vec kot dvajset let je bil mentor zgodovinskega krožka. Dijaki so zbirali ustno, pisno in fotografsko gradivo o najrazlicnejših vsebinah Slovenj Gradca in Mislinjske doline. Nastale so številne raz-stave s podrocja zgodovine, geografije, kul­ture, planinstva … Posebno odmevna je bila razstava Denarništvo na Slovenskem med drugo svetovno vojno, predstavili so jo tudi v Koroški banki. V letih od 1981 do 1989 je vodil Gašperjevo bralno znacko, imenovano po Karlu Prušniku Gašperju, znanem koro­škem partizanu. V bralni program je vne­sel tudi ekskurzije po Mežiški dolini in po avstrijski Koroški. Na šoli je vec kot desetle­tje tudi vodil strokovni aktiv uciteljev zgodo-vine in geografije. 


Ob vsem zavzetem in poglobljenem šol­skem delu je namenjal veliko casa kulturne-mu delovanju. V letih od 1982 do 1986 je bil predsednik Obcinske kulturne skupno­sti Slovenj Gradec. Deloval je v razlicnih odborih in komisijah, bil clan organizacij­skih odborov mednarodnih, kulturnih pri­reditev ob jubilejih Združenih narodov. Jože Potocnik je z obcutljivim odnosom do kul­turnih dejavnosti in vrednot vplival na kvali­tetno rast tega podrocja v našem mestu. 
Že ob šolskem delu je posvecal veliko pozornost zbiranju podatkov in preuce­vanju krajevne zgodovine. Napisal je vec esejev in razprav. Izpod njegovega peresa je izšlo vec kot trideset zapisov o znanih Slovenjgradcanih. Svoje prispevke je obja­vil v šolskih zbornikih, glasilu Mislinjska dolina, Prepihu, Koroškem tedniku, TV-15, Veceru, nekaj v Delu in drugod. Za njegove zapise je znacilna metoda dokumentiranja in uvršcanja dogodkov v širše okolje. 
V Sloveniji ni prav dosti zanesenjakov, kakršen je bil naš profesor, ki je v drugem zborniku Slovenj Gradec in Mislinjska doli­na v imenu vseh avtorjev zapisal: »Ljudje, ki tod živimo, smo ponosni na naravno in kul­turno dedišcino, na ustvarjeno delo naših dedov. Spoštovanje do naše preteklosti in KULTURA sedanjosti potrjujemo tudi s tem zbornikom.« 
Bil je ustvarjalen publicist, njegova oseb­na bibliografija v bazi podatkov Cobiss šteje preko 90 enot. 
Posebno ljubiteljsko delo pa mu je pome­nilo zbiranje starih fotografij, tudi sam je vzel kamero in beležil spremembe in pomembne dogodke, datume in mejnike. Predano in vzorno je skrbel za ohranjanje dokumentaci­je in jo vestno hranil ter s tem pomembno prispeval v domoznansko in arhivsko zbirko 
o Slovenj Gradcu in okolici, zaradi cesar se lahko Slovenj Gradec danes zapiše med slo­venska mesta z najbolj raziskano in doku­mentirano preteklostjo, v mestu samem pa sta tudi zaradi Jožeta Potocnika prisotna mocna zavest o pomenu zgodovinskega spo­mina in ponos na preteklost. 
Vse našteto in še mnogo vec, delavnost, ustvarjalnost, predanost in natancnost so vrline, ki so zaznamovale življenje našega dragega profesorja, njegov prispevek Slovenj Gradcu pa smo prepoznali tudi njegovi some-šcani, ki smo mu 19. septembra 2008 podelili naziv castni obcan. 
Njegova zapušcina je izjemno bogato zgo­dovinsko in domoznansko gradivo, obsežen arhiv pa je predano in požrtvovalno zbiral doma in mu namenjal vecino svojega casa in življenjske energije. Žal ga je ta zacela zapu-šcati pred dobrega pol leta, ko ga je bolezen za nekaj casa prikovala na posteljo. Po bol­nišnicnem zdravljenju se je vrnil v domaco oskrbo, zanj je skrbela soproga Danica, pri tem so ji pomagali svojci. Moc do življenja je pricela usihati, telo se je vdalo letom in bolezni, velicina in pomen dela ter prispevka Jožeta Potocnika pa bo med nami ostal pri­soten do konca naših dni. 
Vabim vas, da spomin nanj pocastimo z minuto molka. Pogrešali ga bomo in ohranili v trajnem spominu. 
Mestna obcina Slovenj Gradec 





BESEDE SLOVESA Z ŽALNE SEJE 
KULTURA Spoštovani žalni zbor! 
Vsako slovo je težko in bolece. Še posebej, ce gre za kolektivno slovo, ko praznino in izgubo deli toliko ljudi, kot v primeru slovesa od clove­ka, ki je za lokalno skupnost naredil toliko, kot je naredil naš castni obcan, profesor Jože Potocnik. 
Slovo, kakršno je današnje, je bolece, ker vemo, da je dokoncno. Nikoli vec ne bomo sliša­li njegovega prešernega smeha ali uzrli njegovih zvedavih oci, s katerimi je vselej prijazno opazo-val in ocenjeval, pohvalil in pograjal, beležil in pomnil. In kako! 
Ravno na slednje smo lahko v Slovenj Gradcu ponosni, kot je bil ponosen tudi sam. Hvaležni, kot je bil tudi on hvaležen, da mu je bilo v Slovenj Gradcu, mestu, ki si ga je izbral za svoj dom, vsa ta dolga leta dano ustvarjati, delovati, prispevati. 
Profesor Jože Potocnik je bil eden izmed pešcice Slovenjgradcanov, ki so v njem izživeli svoje pomembno poslanstvo: narediti naše mesto znano. Narediti naše mesto prepoznano. In nare­diti naše mesto – mesto. Kmalu je namrec pre­poznal pomen mestne zgodovine za našo širšo uveljavitev, bogato tradicijo je skrbno raziskoval, aktualne dogodke pa vestno analiziral, beležil in arhiviral. Tankocuten in zgodovinarsko natancen kot publicist je svojo bibliografijo razširil tudi z lokalno tematiko, se posvetil raziskovanju ljudi, družin, družbene in ekonomske preteklosti tistih, ki so v zgodovini hodili po istih poteh med Uršljo in Pohorjem. 
Sam bom imel na našega profesorja izjemno globoke spomine. Morda precej globlje in pre­cej bolj osebne kot vecina njegovih somešcanov. Poznala sva se prakticno od mojega rojstva, saj sva delila hišno številko v soseski S8. Že kot otrok sem ga opazoval s strahospoštovanjem, saj je s svojo pedagoško karizmo uspešno usmerjal tudi nadobudneže iz soseske, kasneje pa vedoc, da gre za priznanega zgodovinarja, profesorja in pomembnega cloveka. 
Še kasneje, kot eden od nacrtovalcev športnih strategij in snovalcev uveljavitve slovenjgraškega športa, pa sem ga imel priložnost srecevati ob njegovem raziskovanju slovenjgraške športne zgodovine ter z njim razpravljati o poimenovanju športnih odlicij, ki smo jih uvedli. Vesel sem in pocašcen, da mi je bilo dano od rojstva dalje užiti velicino, širino in globino duhá našega profesorja. 
Slovo je bolece, ker smo bili prijatelji. Ker nikoli nismo ne slišali in ne izrekli žale besede. Najbrž ga ni cloveka, ki bi se z njim sporekel. Najbrž ga ni cloveka, ki bi mu kaj zameril. In naj­brž ga ni cloveka, ki ob slovesu ne bi cutil prazni­ne, negotovosti in skrbi ob dejstvu, da se velikani poslavljajo. Da bo sicer še nekaj generacij sledilo gazi, ki so jo utrli v morda najbolj kljucnih obdo­bjih naše moderne zgodovine. Potem pa bodo morda neke prihodnje generacije te vrednote pre­vrednotile, nanje pozabile, morda pa nas bodo celo grajale, kot zgodovinske odlocitve in dejanja veckrat obsojamo tudi mi, saj nanje zremo z dru-gacnimi ocmi, kot so jih videli naši predniki. 
Kakorkoli že bo, ponosni smo lahko, da nam je bilo dano vecino vrednot deliti v letih ustvar­janja za skupno dobro. Vemo tudi, da je bila naša hvaležnost do profesorja Jožeta Potocnika formalizirana leta 2008 v obliki naziva castni obcan, z njim smo se mu zahvalili in prepoznali njegov neprecenljiv in izjemen prispevek. Prav zaradi tega je današnje slovo vendarle nekoliko lažje, saj je (tudi zaradi tega naziva in mnogih drugih odlicij, ki jih je prejel in s katerimi smo se mu zahvalili) vedel, da ga imamo radi. Da ga spo­štujemo. In da ga bomo, ko ga vec ne bo, pogreša­li in negovali spomin nanj. 
In na njegovo zgodovinsko in humanisticno zapušcino. Spomin na profesorja, ki pa je bil tudi 
- ucitelj. In to v pravem pomenu besede: naucil nas je spoštovati, kar smo doživeli; dojeti, kar se je zgodilo, in razumeti to, cemur smo in bomo prica. In ker tega, kar se trenutno dogaja, niti sami ne moremo najbolje absolvirati, bomo pro-fesorje, kakršen je bil Jože Potocnik, profesorje in ucitelje, ki bi dogajanje beležili, analizirali in razlagali, še toliko bolj pogrešali. 
Spoštovani profesor, pocivajte v miru in odpocijte si. Nikoli vas ne bomo pozabili. 
Ob boleci izgubi in slovesu dragega in cenjenega castnega obcana, profesorja Jožeta Potocnika, soprogi Danici ter vsem ostalim svojcem, prijateljem, znancem, somešcankam in somešcanom Slovenj Gradca pa tudi obcankam in obcanom obcine Mislinja, kjer bo jutri ob 11. uri pokopan, izrekam iskreno in globoko sožalje. 
Tilen Klugler, 
župan MOSG 



Profesor, ki je napovedal, kakor se je zgodilo … 
Jože Potocnik, moj dragi profesor v nekdanji ekonomski srednji šoli v Slovenj Gradcu, moj razrednik, moj odvetnik v zbornici, saj sem zaradi svoje nezrelosti zagovor velikokrat potreboval, eden redkih, ki ni menjal strani ceste, ko me je videl v letih, ko so me drugi nehali poznati, da ne bi sami prišli v težave s tedanjo oblastjo, v kakršnih sem sam bil … 
Priseljenec iz Sušaka v obcini Ilirska Bistrica, rojen 4. februarja 1935, ki je bil vecji del svojega življenja bolj Slovenjgradcan kakor vecina teh, ki je bila v tem mestu roje­na in jim je mesto samoumevnost, kakor je njemu bilo izbranost. 
V petek, 9. aprila 2021, se je izpolnila njegova napoved pred štirimi leti, ko je sedel med svojimi dijakinjami in enim dijakom izpred 50 let, ko smo obhajali obletnico mature, še ves v moceh, vsaj za nas, ki smo mogli soditi le po videzu, in je nenadoma rekel: »Tokrat sem zadnjic med vami.« Ko bomo naslednje leto spet sedeli kje skupaj in se spominjali tako pomembnega dogod­ka, kakor je bila za nas matura, med nami ne bo vec tistega, ki nam je vsem bistveno pripomogel, da smo to s takim ali drugac­nim opotekanjem vendar dosegli. Ne bo ga med nami, ko je vse do pred štirimi leti med nami vedno bil, ceprav nismo bili edini, ki 

KULTURA 

bi ga, delovnega in za toliko reci zavzetega, kakor je do konca svojega življenja bil, kam vabili … 
Bil je med nami in nas varno vodil na maturitetnem izletu po Jugoslaviji. Kljub svoji poznejši odklonilni drži do te države, na katero danes nisem ponosen, ceprav se glede žalostnih dejstev nisem motil, niko­li nisem obžaloval te lepe poti, ki je tako bogato dopolnila prav predmeta, ki ju je pouceval: zemljepis in zgodovino. Še danes kuham kavo v džezvi, kupljeni na sarajevski Baš-caršiji. 
… 

Ne morem govoriti za druge, a mene, ceprav njegovega najbrž najtežavnejšega ucenca, prav nic dostojnega njegovega peda­goškega erosa, njegova ljubezniva pozornost nikoli ni nehala spremljati. V prvem letu štu­dija, ko sva s »cimrom« Franjem Mavricem v najini študentski sobi pripravljala gradivo vsak za svoje izpite, je potrkalo na vrata manj hrupno, kakor smo imeli navado trkati študenti. Vstopil je profesor Potocnik, da je obiskal svoja dva bivša dijaka, ceprav nisva bila iz iste generacije in razreda. Zanimalo ga je, kako nama gre, kako je s študijem, kaj misliva, ce prideva do konca. Kdo take reci dela? Pac. Ucitelj, ki je ucitelj ves dan in vsak dan, kakor je to zdravnik, ki je zdrav­nik, kakor je to policist, ki je policist, kakor je to državni voditelj, ki je državni voditelj, kakor je to kmet svoji živini in svojemu posevku, kakor je to oznanjevalec evange­lija, ki je oznanjevalec evangelija in ne clo­veških koncilskih dogovorov, kaj in kako bi bilo treba verovati … 
Njegovo blagohotno spremljanje brez tudi najrahlejšega poskusa krmiljenja v kako drugo smer, kakor je moje življenje hotelo, se je izteklo malo pred izbruhom virusne epidemije, katere najmocnejši zajem je v življenju in naravi držav, kjer so se v nekaj mesecih zgodile spremembe, kakršne se ne zgodijo niti v primeru uspešnih uporov ali revolucij. Šel sem po Partizanski cesti v Slovenj Gradcu v smer gostilne Pri Viliju, kjer sem dvakrat na mesec vodil tecaj med-narodnega jezika za manjšo skupino starej­ših udeleženk. Tedaj zagledam pred vrati garaže v ansamblu vrste drugih garaž profe­sorja Jožeta Potocnika. Njegovega širokega 
KULTURA nasmeha mi ni bilo treba prevajati. Najinih srecanj, vedno nakljucnih, sva se vedno oba veselila. A tokrat sem moral v sebi vendar­le preklicati stavek, ki sem ga rad ponavljal, kadar sem komu pripovedoval o svojem pro-fesorju: »Vsa leta je enak, starost se ga prepro­sto ne dotakne …« Zdaj sem videl, da so se ga leta vendar dotaknila. V obraz, v postavo, v hoji. V govoru ne. Tam je imel tistih nekaj cez 30 let, kakor jih je imel, ko je prvic sto­pil v razred, v katerem sem sedel tudi sam. Nisva kaj dosti rekla. Obrnil se je, se stegnil h košari ob steni in mi dal v roko jabolko. Seveda mi ni prišla na pamet vsa zgovorna simbolika tega dejanja. V zadnje slovo za živega mi je stisnil v roko enega najbolj zdra­vih sadov te zemlje, ki sva jo vsak po svoje orala in vanjo sejala in cakala, da kaj dozori. Nisem mogel vedeti, da mu zadnjikrat recem »hvala«, da mu zadnjikrat podajam roko, da se zadnjikrat, že nekaj korakov naprej na svoji poti, še enkrat ozrem in ga vidim samo še v hrbet. In potem se je prvikrat in zadnji­krat zgodilo, da mi na božicno in novoletno vošcilnico ni vec odgovoril. Prej tega niti enkrat ni zanemaril. Nisem mogel vedeti, da mu ne bom mogel poslati kake svoje nove knjige in da mi on ne bo poslal svoje, kakor sva si jih izmenjavala … Pred leti mi je moj drugi profesor, Tone Turicnik, rekel: »Ucitelj nekaj malega uci s tem, kar pove; veliko bolj uci s tem, kar nare­di. Najvec pa nauci s tem, kar sam po sebi preprosto je.« In ta modrost mi privre na misel tudi zdaj, ko v sebi urejam spomine na umrlega profesorja, brez katerega sam nikoli ne bi prilezel do mature, najbrž do mature v obeh pomenih, do priznanja šolske zrelo­sti na papirju – in do veliko pomembnejše in usodnejše zrelosti v življenju. Glede reci, ki jih je moj letošnjega aprila umrli profesor povedal, nisva bila oba vedno enakih misli. Kar in kako je kot ucitelj delal, in sem ne štejem le njegove uporabe tedanjih ucnih pripomockov, od zemljevidov do episkopa in diaprojektorja, njegovih znamenitih raz­
stavnih vitrin po hodnikih šole v starem Gollovem poslopju, sem predvsem štejem njegovo ravnanje z dijaki zunaj ucne ure ali tudi zunaj stavbe, v katero smo hodili, v tem sem ga moral obcudovati. S tem nas je nau-cil veliko vec, kakor se je morda sam zavedal in kakor smo se najbrž veliko pozneje zaceli zavedati tudi njegovi dijaki. In, v polno potr­ditev Turicnikove pedagoške sentence, nas je najvec naucil preprosto s tem, kdo in kar in kako je oboje bil. Ne da bi moral kaj reci. Ne da bi moral kar koli storiti. Preprosto, da je bil, kdor in kar je bil. In to ni bilo malo. Vsaj zase lahko recem, da ves cas po tistem, ko smo pred skoraj že 55 leti stopili iz avtobusa našega maturitetnega izleta po državi, ki je samo še spomin, to, kar je pri svojih urah povedal, pozabljam in ne vem prav, koliko tega je sploh še ostalo. Vec mi ostaja v spo­minu njegovo delo in delovanje, njegovo rav­nanje z nami in s stvarmi, ki so bile v njegovi domeni. 

Vinko Ošlak 
(Okruški iz pisma, ki ga je Vinko Ošlak posredoval uredništvu Odsevanj in še komu; povzel urednik. Fotografije: arhiv Odsevanj.) 





Naš profesor Jože 
Že kar nekaj mesecev je minilo od njegove smrti, a profesor Jože Potocnik ostaja nekako še zmeraj med nami in to na poseben nacin 
– 
vedno urejen, v obleki ter primerni obutvi 

–
vedno na nivoju, a doloceno odsoten in vca­sih nedostopen. 


Bil je moj ucitelj zgodovine in geografije na Srednji ekonomski šoli – razumevajoc in priljubljen. Posebej do najstniških fantalinov, polnih raznih neumnih vragolij. Lahko smo racunali nanj, da nas bo v zbornici zagovarjal pred drugimi ucitelji in kasneje na hodniku rotil, naj se umirimo in »spravimo k sebi«. 
Še zdaj podoživljam dogodek: kako je vsaj deset sekund mižal, ko je brhka sošolka pred zemljevidom Jugoslavije na vprašanje, katera je najvecja luka v YU, odgovorila, da je to Banja luka. Sploh se ni razjezil in ni »znorel«, samo sapo je zajemal in molcal. 
Kasneje pa, ko sem se zaposlil na »svoji maticni ekonomski šoli«, sva bila prav dobra sodelavca in kolega. 
V marsicem resda nisva bila enakih misli 
KULTURA 

in ne pogledov, vendar pa je bil najin odnos vzajemno korekten. In kakor se mi zdi in koli­kor se spominjam, je imel Jože takšen odnos do vecine kolegic in kolegov. 
Bil je pomemben kronist dogajanja v Slovenj Gradcu in na Koroškem – to je bilo primorsko darilo Koroški; veliko se je udele­ževal kulturnih in drugih prireditev, zanima­le so ga aktualne zadeve in dogajanje. S polni-mi pljuci, kot pravimo, je hlastal za novostmi in atraktivnim ... In bil je zraven! 
O marsicem je rad debatiral, vrednotil in veckrat izražal tudi svoje nestrinjanje. 
Najini dialogi so bili veckrat povsem trivi­alni, kot npr. o nogometu, ki ga je kot šport cenil – sam je bil v mladih letih menda kar dober nogometaš. 
Takšen je bil naš profesor Jože; zame dobrohoten in s tistim nagajivim nasmeškom na ustnicah ... 
franc Jurican 


Dobra tretjina delovnega kolektiva ŠC pred šolskim poslopjem na Štibuhu. V predzadnji vrsti z leve cetrti Jože Potocnik (1991). 
Jože Potocnik, profesor zgodovine, pedagoški svetnik, castni obcan Mestne obcine Slovenj Gradec 
in »rezervni Mislinjcan« 
Dalec nazaj v sedemdeseta leta mi seže 


KULTURA 
svež spomin na zacetke najinega znanstva, on kot že uveljavljeni profesor na srednji ekonomski šoli v Slovenj Gradcu in jaz kot »nadobuden« mlajši kulturni sodelavec v letu 1971 ustanovljeni Temeljni kulturni skupno­sti Slovenj Gradec. Najina takratna obcasna srecanja so bila v precejšnji meri vezana na delovanje Muzeja NOB Slovenj Gradec, v katerem je z veliko vnemo in entuziazmom deloval bivši ucitelj Bogdan Žolnir. Ob kon­stituiranju Obcinske kulturne skupnosti Slovenj Gradec leta 1974 sem postal redno zaposleni tajnik te skupnosti, ki je program-sko in financno usmerjala delovanje obcin­skih kulturnih zavodov in Zvezo kulturnih društev obcine Slovenj Gradec. V tistem casu sva postala s profesorjem Potocnikom tesna sodelavca; kot diplomirani zgodovinar je konstruktivno in angažirano sodeloval v izvršilnih organih skupnosti, zadolžen za zgodovino preteklosti in spomeniško varstvo naravne in kulturne dedišcine. V letih 1982– 1986 je bil predsednik OKS Slovenj Gradec. Meni osebno je skozi vsa omenjena obdobja bil dragocen strokovni sodelavec in svetova­lec pri opravljanju mojih razlicnih funkcij na podrocju kulture. 
Še najbolj mi je v spominu najino prizadevanje za izdajo knjige Spomeniki in znamenja NOB v Obcini Slovenj Gradec (1985). Ni bilo lahko, razlicne pogle­de obcinskih funkcionarjev ZZB SG na Jožetovo avtorsko vsebino in na izbor foto­grafij (spominska znamenja in obeležja NOB) mi je kot zunanjemu sodelavcu uspe-lo poenotiti. Vsekakor je to bila prva knjiga profesorja Jožeta Potocnika o vsebini naro­dnoosvobodilnega boja v Mislinjski dolini. Fotografije sta prispevala Stanko Hovnik in Milan Babic, idejo in zasnovo zbornika pa sem prispeval v soglasju z izdajateljem ZZB NOV SRS, Obcinskim odborom Slovenj Gradec. Moram pa poudariti, da sva s prof. Potocnikom kasneje (leta 1991) opravila še eno pomembno ustvarjalno dejanje, saj sva vsak po svoje »botrovala« izidu monografije Slovenj Gradec in Mislinjska dolina  (1992); Jože kot avtor zapisa Od davne preteklo­sti do danes, jaz pa kot zastopnik založni­ka Galerije N. Kolar, d. o. o. Izdajatelj je bil Izvršni svet Skupšcine obcine Slovenj Gradec. Obenem naj spomnim, da je bil prof. Jože Potocnik predsednik uredniškega odbora obsežnega zbornika Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I. (1955) in II. (1999). 
Sicer pa je moj dolgoletni sosed na Tomšicevi ulici v Slovenj Gradcu imel izje­mno »žilico« za opazovanje ljudi, za beleže­nje posameznih dogodkov (gospodarskih, kulturnih, turisticnih, društvenih itd.). Bil je kronist za marsikaj in velik zbiratelj »starih« fotografij. Mene je skozi nekaj pre­teklih desetletij skoraj tedensko obvešcal o stvareh, ki so polnile izdaje njegovih raz­licnih zbornikov in almanahov (po števi­lu objavljenih sem jih naštel 25). Izjemno pomembno se mi zdi, da imamo Potocnikovi knjigi Slovenj Gradec – ulice našega mesta (2008) in Prispevek k zgodovini turizma v Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini (2008). In ne nazadnje smo leta 2015 docakali tudi Utrinke z mojih poti, avtobiografsko knjigo Jožeta Potocnika, v kateri je strnil zapise o svoji družini in o slovenjegraških družinah, osebnostih in prijateljih. Knjiga prinaša obsežen del podatkov o Potocnikovem peda­goškem službovanju, o razlicnih dogodkih v MO SG, pa tudi o gospodarski in kultur­ni dedišcini Slovenj Gradca in Mislinjske doline. Lepo oblikovano publikacijo (Edi Koraca, ARH DEKO) dopolnjujejo številne fotografije Jožetovih sopotnikov. Ne smemo spregledati, da je v Utrinkih z mojih poti objavljena tudi obsežna bibliografija, ki nas seznanja z objavami clankov izpod njego­vega peresa, spominski zapisi o preminulih slovenjegraških in mislinjskih obcankah in obcanih (Stane Hribernik, Ludvik Pušnik – Janez, Bogdan Žolnir, Marija Popic, Mirko Grešovnik, Francka Gornjec, Slavica Žolnir, Tone Turicnik, Franc Gams – Lenart, Vinko Cajnko, Ivan Uršic, Alenka Horvat, Cveta Šprager, Janez Komljanec …) ter objava clankov, ki so jih drugi napisali o njem (Tone Turicnik, Tomislav Ivic, Helena Merkac, Karin Potocnik, Mirko Tovšak, Aleksandra Cas in drugi). 

Profesor Jože Potocnik, castni obcan Mestne obcine Slovenj Gradec (od leta 2008 dalje) je prispel v Slovenj Gradec leta 1962. Od takrat dalje je postal Slovenj Gradec mesto Jožeta Potocnika in Danice Planinšec, uciteljice iz Male Mislinje. Še isto leto sta se z Danico porocila in se zaca­sno naselila v garsonjero na Vruncevi ulici ter nekaj let pozneje na Tomšicevo ulico 
11.  Skozi dolgoletno poucevanje na osnov­ni šoli v Slovenj Gradcu je Danica Potocnik postala Vrunceva nagrajenka (za dosežke v šolstvu) in bila vseskozi zvesta spremljeval­ka ter razumevajoca podpornica profesorju Jožetu pri njegovem vcasih kar mukotrpnem raziskovalnem delu … 
Ob tem ne smem spregledati, da je Jože Potocnik gojil izjemno lepe spomine na ljudi in dogodke v Mislinji. Posebej je spo­štoval dolgoletno sodelovanje z Mirkom Grešovnikom (1936–2003), prav tako peda­goškim delavcem, ravnateljem osnovne šole v Mislinji, s clovekom, ki je bil prvi nepo­klicni župan obcine Mislinja po locitvi od obcine Slovenj Gradec (1995). Prijateljstvo z Mirkom Grešovnikom in njegovo soprogo, uciteljico Miro, je bilo družinsko, pristno, pošteno vse do prezgodnje smrti župana, ki je ob neki priložnosti »zaznamoval« Jožeta Potocnika s prijaznim nazivom »rezervni Mislinjcan«. Za vse navedene podrobnosti sem vedel in bil z njimi še posebej natanc­no seznanjen zato, ker sem v obdobju 1994– 1998 predsedoval Obcinskemu svetu Mestne obcine SG in imel z uspešnim županom M. Grešovnikom prijeten in korekten odnos. KULTURA Prof. Potocnik je v preteklosti realiziral še en knjižni dosežek, bil je urednik zbornika Obcina Mislinja (2010). Obsežna publika­cija je imela velik odmev med domacini in bralci, ki živijo v drugih krajih po Sloveniji. Recenzent profesor Francek Lasbaher je v Odsevanjih (79/80, 2010) med drugim zapi­sal: »Mislinjski obcini cestitam za tako velik spomenik kulturi, kot si ga je postavila s tem zbornikom, in naj ji bo v spodbudo za vsaj še kakšen knjižni dosežek.« 
Spominske utrinke bi clovek lahko nizal v nedogled … Njegovo hvalevredno publicistic­no in raziskovalno delo se je ustavilo 9. aprila tega leta (2021), ko nas je presunila žalostna vest o smrti profesorja zgodovine Jožeta Potocnika, Vruncevega, Bernekerjevega in obcinskega nagrajenca MO SG, castnega clana Turisticnega društva SG in svetnika Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije. Na željo ožjega sorodstva je bil 
16. aprila 2021 v mirnem soncnem opoldne­vu, pokopan na pokopališcu v Šentilju pri Mislinji. 
Niko R . Kolar 
Brda nad Turiško vasjo, julij 2021 


Tiskovna konferenca ob izidu zbornika Slovenj Gradec in Mislinjska dolina II; od leve: Mirko Grešovnik, župan Obcine Mislinja, Janez Komljanec, župan MO Slovenj Gradec, in Jože Potocnik, urednik zbornika (1999). 



Po ulicah našega mesta 
v mislih odkrivam stopinje Jožeta Potocnika 
Osebna srecanja z ljudmi, ki se pojavljajo 

KULTURA 
v življenju posameznika, so vedno zaznamo­vana z dolocenimi okolji in dogodki, izjavami ter pogovori, glasbo, pa tudi s knjigami, ki ta srecanja obarvajo ter jih povezana ohranjajo v spominu. In ni nepomembno, da se sreca skriva tudi v besedi srecanje in ne samo v besedi … predvsem v srecanju s clovekom. 
Knjigo Ulice našega mesta, ki jo je Jože Potocnik napisal leta 2008, sem dobil v dar letos, malo po avtorjevi smrti, od direk­torice Drage Ropic v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec (Ronkova ulica 4). Ta posebna knjiga, iz avtorjevega opusa meni najljubša, predstavi ulice Slovenj Gradca z zgodovinskim opisom, predstavitvijo osebe ali dogodka, po katerem je poimenovana, orisom lokacije in fotografijo. V Sloveniji ima tovrstno domoznansko knjigo le malokateri kraj. Za naše mesto jo je priskrbel profesor Jože Potocnik in v njegov spomin je ta zapis opremljen s poudarki imen ulic, kjer so se naše poti križale z njegovimi. 
Jožeta Potocnika sem v Slovenj Gradcu sreceval pogosto, saj sva bila somešcana od mojega rojstva leta 1966, ko sem stanoval v bloku na Celjski cesti 21 nad Koroško tiskar-no, do leta 2003, ko sem se odselil z Ronkove ulice 16 in iz mesta, vendar sem ohranil mnoge stike in aktivnosti v rojstnem kraju, tako da sva se tudi kasneje obcasno srecevala vse do njegove smrti pomladi 2021. Nazadnje sva se osebno srecala na prireditvi ob slo­venskem kulturnem prazniku v Kulturnem domu Slovenj Gradec, na Francetovi cesti 5, v zadnjem letu njegovega življenja pa sva se žal slišala le po telefonu. 


Jožetova žena Danica je bila konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja moja uci­teljica v petem razredu v Osnovni šoli Franja Vrunca na Štibuhu (Šercerjeva ulica 7). V tistem obdobju sem stanoval v stanovanju v bloku, kamor smo se preselili v šestdesetih letih (ulica Heroja Vrunca 8, danes Vrunceva ulica), kjer je bila moja in bratova otroška soba natanko pod ateljejem slikarja Karla Pecka. Takrat sem pogosto hodil od doma na obiske v sosesko S8 k omi in drugim sorod- nikom, ki so stanovali, kot Danica in Jože Potocnik, v bloku na Tomšicevi 11 v tretjem nadstropju, mimo vrat njunega stanovanja. Na stopnišcu ali pred vrati smo se mimali bolj poredko. Pogosteje sva se s Potocnikom srecevala na Tomšicevi ulici, a najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek iz leta 1991. Takrat sem tudi sam stanoval v soseski S8, ki so jo poimenovali Polje, na Kajuhovi ulici 3. Tistega lepega dne sem šel cez dvorišce med bloki in vrtcem, ki stoji na mestu nekdanje­ga pokopališca, skozi prehod na Tomšicevo ulico med vhodoma 5 in 7, in tam sem pri številki 7, kjer ima v stanovanju tudi atelje slikar in grafik Franc Berhtold, srecal Jožeta Potocnika. Takoj ko sem ga pozdravil, me je prijazno nagovoril s svojim pojocim glasom: »Smo brali v naši Sodobnosti, lepo, lepo. Cestitam!« Nekoliko presenecen sem obstal, profesor pa se mi je smehljal in mi rahlo pokimal. V reviji Sodobnost mi je namrec Ciril Zlobec objavil cikel pesmi Idoli odha­jajo in zraven še avtorjev portret, kot je bilo v navadi pri tej reviji. Jože Potocnik, ki je kot široko razgledan intelektualec Sodobnost prebiral, mislim, da je bil tudi narocnik, mi je dal vedeti, da je prispevek prebral in da je obenem vesel zame. Ponos je zalebdel v zraku in morda sem se šele takrat zares zavedel dosežka, ki ga je predstavljala objava v osre­dnji slovenski literarni reviji. In tudi predsta­vitve pesniške zbirke Pegaz prebija zvocni zid z Zlobcevo spremno besedo, ki je izšla leto kasneje, se je profesor udeležil. 

Da, Jože Potocnik je znal delovati pozitiv-no in spodbudno: ceprav dolgoletni pedagog, ni bilo v tem njegovem odnosu prav nic peda­goškega ali bog ne daj pokroviteljskega, prej veselje in srcno navdušenje, kakršnega je gojil tudi do svojega zgodovinarskega raziskovanja ter publicisticnega delovanja. Iz lastnih priza­devanj je vedel, da tovrstni dosežki niso sami po sebi umevni in da so potrebni delo, trud, razmislek ter volja, da se na koncu kaj izkri­stalizira, pa naj gre za clanek, esej, prozo ali pesem. 
Tudi kasneje je ob srecanjih na kulturnih prireditvah v galeriji, muzeju ali knjižnici, kjer smo se najpogosteje srecevali, s svojim vedrim in optimisticnim tonom pogosto kar naštel sogovornikove nazive, bistvene karak­teristike ali odlike in mu s tem dal vecjo velja­vo ter izkazal spoštovanje, ceprav je bilo po splošnih manirah pricakovati obratno, sploh med nama, ampak on je bil gospod. Sam sem mu navadno po seriji nazivov: pesnik, ure-dnik, oblikovalec … z nasmehom odkimaval in godrnjal, ceš da mi bo še špeh zrasel. A on je vztrajal in z roko odmahnil ter simbolicno odrinil lažno skromnost ter med prikimava­njem zateglo dodal: »Ne, nee …« v smislu, da je treba vrline negovati in jih z diskretnim obcutkom tudi samozavestno izpostaviti. KULTURA 

Spomnim se tudi obeh profesorjev Toneta Turicnika in Jožeta Potocnika, kako sta v tan-demu prihajala po opravkih ali na korekture v Koroško tiskarno, ki se je z lokacije v Tovarni meril na Francetovi cesti, kjer danes stoji Spar, preselila v prostore nekdanje pekarne na Glavnem trgu, kjer je danes steklarstvo. Drug drugega sta naslavljala s profesor, a to ni bilo ne vzvišeno in tudi ne uradno, nekaj hudomušnosti je bilo v tem, kancek ponosa in zadovoljstva, rada sta bila profesorja, to je bilo njuno poslanstvo. Ceprav generacija, dolgoletna prijatelja in sodelavca, pa sta bila pri uporabi racunalnika zelo razlicna. Za raz­liko od Jožeta je Tone novo tehnologijo hitro usvojil in zacel urednikovati ter lektorirati s pomocjo osebnega racunalnika, krtacne odti­se – kot je rad s starim tiskarskim tehnolo­škim izrazom imenoval korekture Odsevanj – sva pogosto predebatirala v njegovem, s knji­gami bogato obloženem kabinetu, kjer so bile knjižne police po celi dolžini najdaljše stene od tal do vrha polne knjig. Poleti sva kramlja-la tudi na terasi Turicnikove hiše na Kajuhovi ulici, kjer je imel v ohišnici mizo, okrašeno z barvnim mozaikom Karla Pecka, in tam sta se profesorja z ženama pogosto družila. 
Jože Potocnik je kljub vsemu ostal vse življenje neomajno analogen, racunalnik kot delovni pripomocek, ga ni preprical. To se je sicer pokazalo kot neprakticno predvsem pri urejanju knjig, konkretno pri izdelavi obsežne 400-stranske monografije Obcina Mislinja v letu 2010, kamor me je Potoški, kakor mu je pravil Turicnik, predlagal in povabil za oblikovalca ter tehnicnega urednika, saj mi je zaupal že zaradi prejšnjih sodelovanj pri studiu in založbi Cerdonis (Grajska vas) in predvsem skupnega dela pri Odsevanjih. 
Jože Potocnik je imel sicer svoj bogat arhiv, ki ga je hranil tudi v svoji garaži na Partizanski poti, iz svojih map je dokumen­te fotokopiral, kar za kvaliteto reproduk­cij, ki je zaradi tega nekoliko trpela, a tudi za delovni proces, ni bilo najbolj prirocno. 
Kasneje med delom smo ugotovili, da so nekateri Potocnikovi dokumenti edino, kar sploh imamo na voljo, tako da smo potem sprejeli kompromis in objavili ta material v knjigi, ceprav se mu je zgodovina poznala tudi vizualno, ter v kolofonu zapisali opom-

KULTURA bo, da je pretehtala zgodovinska vrednost in da objavljamo dokumente v kvaliteti, ki je pac na voljo. Vsekakor pa je bilo z Jožetom Potocnikom veselje sodelovati, saj je bil vse­skozi navdušen, marljiv in skrben ter vedno spoštljiv in prijazen. Še vedno ga slišim, ko primerja in presoja s svojim priljubljenim rekom: »Staro z novim, novo s starim.« Med našimi aktivnostmi pri reviji Odsevanja sva pogosto pokramljala o pokro­viteljih, podjetjih in podjetnikih, ki jih je Potocnik angažiral za podporo reviji, sam pa je o njih prispeval zapis oziroma predstavitev podjetja. Ogromno delo je opravil pri reviji in v kasnejših letih, ko na vodilnih mestih v pod-jetjih ni vec sreceval svojih ucencev in kultu­ri naklonjenih ljudi, je obcasno potožil, da si je pete obrusil in dobil na dlaneh žulje od kljuk na vratih pisarn, na katere pritiskal, žal cedalje manj uspešno v smislu dogovorov za sponzorstva. Scasoma je te aktivnosti opustil in z grenkobo komentiral novo zgodovinsko obdobje kapitalisticnega razvoja naše družbe. Iz prispevkov o podjetjih in Potocnikovih raziskovanj zgodovine posameznih tovarn so kasneje nastale monografije oziroma publika­cije o delovanju in razvoju razlicnih podjetij in vcasih je to žal edino, kar je od njih ostalo, cetudi so imela dolgoletno tradicijo in uspe­šna obdobja poslovanja. V spominu ostajajo Tovarna usnja, kjer sem konec osemdesetih v Uteksu na Pohorski cesti opravljal pripravni­štvo, pa Prevent na Kidricevi cesti, ter Adient 
– prej NTU in Johnson Controls (Pod gra­dom 1), kjer sem še v casu socializma krajši cas delal v proizvodnji in je to nekoliko nav­dihnilo tudi moje literarno ustvarjanje, pred­vsem prvi razdelek knjige Med soncne kroge sedem, ki je izšla nekaj mesecev preden se je Jože Potocnik poslovil in je potekala pred­stavitev v slovenjgraški knjižnici nekaj mese­cev kasneje brez njega … in je bil, kot zvesti redni obiskovalec kulturnih prireditev z nami v duhu in kasneje na ulicah našega mesta v blagem spominu. 
Ne tako dolgo nazaj mi je Jože Potocnik 
zaupno omenil, da ima tudi za Blaža mapico, kar je pomenilo, da spremlja moje avtorsko ustvarjalno in kulturno delo ter zbira izrezke iz casopisov ter gradivo arhivira v samostoj­ni mapi z mojim imenom. Torej mi je odprl dosje, za katerega upam, da je tudi edini. In teh osebnih map ter drugega gradiva je imel marljivi profesor Potocnik za obsežno domo­znansko zbirko. Gotovo bi si zaslužil, da bi ob Tretjakovi, Soklicevi in še kateri zbirki, Koroški pokrajinski muzej v svojih prostorih na Glavnem trgu uredil in primerno prezen­tiral tudi Potocnikovo zgodovinsko/domo­znansko zbirko, podobno kot je nastala na Šolskem centru Slovenj Gradec na Štibuhu (Koroška cesta 11) Turicnikova knjižnica, v katero so romale knjige s preobloženih knji­žnih polic v njegovem delovnem kabinetu. 
Gotovo bi bila garaža za osebni avto­mobil na Partizanski cesti kot dislocirana muzejska enota, ceprav tehnicno ne najbolj primerna lokacija za hrambo, za predsta­vitev izvirne Potocnikove garažne zgodo­vinske domoznanske zbirke in lastnikovega neumornega entuziazma izjemno inovativ­na muzejska lokacija. To bi bil dostojen in svojevrsten poklon v duhu knjige Utrinki z moje poti, ki izcrpno predstavi tako avtorja kot njegovo delo v mestu Slovenj Gradec ter Mislinjski dolini. Morda bi s tem spominom ulice našega mesta, kljub odhodu korakov Jožeta Potocnika, odmevale nekoliko manj samotno. 
blaž Prapótnik 


Jože Potocnik vodi po razstavi Slovenj Gradec in Mislinjska dolina v knjižnici (8. december 1999). 



Knjižnicarke o srecanjih z Jožetom Potocnikom 


Ko prižigam svetilko spomina 
Ko prižigam svetilko spomina in zace­njam uvod k tem vrsticam, se mi za hip zazdi, kot da sem ga poznala od vekomaj. Vidim ga, prihajajocega mi nasproti, po naši, Tomšicevi ulici. Tu sva se srecevala najpogosteje, prav­zaprav odkar vem zase, ko sva postala blo­kovska soseda v naselju S8. Že takrat je bil v naših otroških oceh in ušesih spoštovani gospod profesor. Tako so ga namrec vsi ime­novali. V mojih petnajstih zaletavih mladih letih je postal moj srednješolski ucitelj zgodo-vine. Danes moram priznati, da me je takrat zgodovina zanimala dosti manj kot kasneje v življenju, a vseeno se ucnih ur spominjam kot zanimivih, še raje se spominjam ekskur­zij, vsakoletnih popotovanj z avtobusom na Gosposvetsko polje, h knežjemu kamnu … Priznam, šla sem bolj zaradi druženja, da pac je bil šolski dan drugacen, lepši, bolj vesel … Ker bil je, peli smo na avtobusu in bili raz­igrani, vcasih tudi še potem, ko bi morali vneto prisluhniti vsebini, a gospod Jože je bil blag do nas tudi v svojem karanju in nas je, tudi najbolj nemirne, vsako leto znova vabil med izbrance tovrstnih ekskurzij. 
Spominjam se tudi, kako se je vselej zavzel za dijake, za tiste najbolj problematicne, bila sem prica vsaj dvakrat, ko je šlo za las, ali naj se dijaku in spet drugic dijakinji izda ukor pred izkljucitvijo ali naj se le-ta kar izrece. Slišim ga v njegovem pocasnem govoru: »Pa kaj bomo s tem naredili, dajmo še pocakat, saj bo …« In res, bilo je, za oba primera se je izkazalo, da se je izplacalo. 
Ko sem 9. aprila letos na petkovo popol­dne na Facebooku zasledila objavo o njego­vem odhodu in prebirala nebroj komentarjev 
o spoštovanem profesorju, ki je tolikim ostal v milih spominih, sem najprej pomislila na to, kako se je v srca ljudi zapisal s svojim bla­gim znacajem. 
Leta 1998 sem se zaposlila v knjižnici in pricela z delom na domoznanskem oddelku – takrat so se najine poti pricele spet križati in so se križale iz leta v leto vse bolj. 
Kot obiskovalec je bil Jože Potocnik stal­nica v knjižnici vse do zadnjega. Prihajal je kot bralec, vcasih tudi le po knjige za ženo 
KULTURA 

Danico, pogosto pa prelistavat dnevno caso­pisje ali kopirat prispevke iz casopisja, ki ga je imel narocenega na dom. Vselej je naredil vec kopij – za seznam vseh, na katere je pomi­slil, da bi jim nekoc ob priliki utegnil dolocen clanek prav priti oziroma koristiti. Nikoli ni pozabil vprašati, ce smo shranili tudi mi za domoznansko zbirko. Vsa leta mojega domo­znanskega dela mi je bil gospod Jože tako rekoc prva pomoc. Kadarkoli se je izkazalo, da v naši zbirki ne posedujemo dolocenega prispevka, clanka, glasil … sem najprej pokli­cala njega in komaj kdaj se je zgodilo, da mi ne bi mogel pomagati. Še kadar se je, se je potem zavzel, trudil brskati za informacijami in iskati rešitev še on. A nismo se obracali nanj le Slovenjgradcani in prebivalci njemu tako ljube Mislinjske doline, dobro so vede­li zanj vse od Velenja do Radelj ob Dravi in širom po Koroški. Neprecenljivo je njegovo delo in njegova zbirka, dosledno, natancno urejena ter kronološko ali po vsebinskih kri­terijih zložena v naslovljene mape. V zadnjih mesecih življenja, ko je najbrž v sebi že slutil, da prihaja cas odhoda, nam je – knjižnici, kot je vselej z nasmeškom obljubljal, da bo nekoc naše – predal v trajno hrambo kupe tovrstne­ga gradiva. Kolikor vem, pa so tematske mape romale tudi med posameznike in dolocene institucije, podjetja, zavode, na katere pac se je nanašala zbrana zbirka prispevkov. Vse je domislil, premislil, na vse pomislil. 
Prihajal je v knjižnico tudi kot zvest obi-skovalec prireditev, kot komentator le teh, in tisti, ki nikoli ni pozabil pohvaliti, cestitati, redko, a vendarle, tudi povedati, ce mu ni bilo všec. Tukaj je sestankoval, se sreceval s clani uredniškega odbora Odsevanj, kadar so kovali nacrte in iskali rešitve in možnosti, da revija obstane navkljub financnim tego­bam. Koliko poti je samo opravil in s svojim dobrim imenom priskrbel donacije! Aktivno je deloval še v drugih društvih: Turisticnem društvu, Društvu upokojencev, Koroškem zgodovinskem društvu … Zmenkarije v knji­žnici so bile vecinoma ustvarjalno prijatelj-ska naveza med ustvarjalci kulturnega življe­nja v našem kraju, z gospodom Andrejem Makucem, Nikom R. Kolarjem, Blažem Prapótnikom, Poldiko Bezlaj … leta nazaj naj-veckrat z gospodom Tonetom Turicnikom. 
Knjižnica je bila obema na pol poti od 

KULTURA doma in skoraj si upam reci, da sta se teden­sko ali svoj cas tudi veckrat dobila tukaj, kaj pustila pri izposojevalnem pultu drug za drugega, narocila knjižnicarkam predajo, vcasih tudi kakšna konkretnejša navodila. Zaposlene smo ju takole za med seboj skraj­šano preimenovale v Potoškega in Turiškega, ko je en dan sodelavka v naglici narocevala popoldanski izmeni, da je Turiški nekaj pustil za Potoškega. Cisto spontano se je med nami skrajšanjka prijela kar sama od sebe. In ko se enkrat prime, se kaj rado zgodi, da ti uide tudi v prisotnosti navzocega. In se je zgo­dilo. Ko je vstopil gospod Potocnik, mu je kolegica preko pulta že sporocala: »Gospod Turiški vas že caka pri okrogli mizi!« Kako se je smejal! In ko sta odhajala, sta vedela že oba. Odtlej sta, vsaj v knjižnici, tudi sama povpraševala po Turiškem in Potoškem. Tako njima kot nam pa se je ob tem vsakic prikra­del nagajiv nasmešek na obraz in vsem nam ostaja prigoda v prisrcnem spominu. Naša druženja zaobjemajo predvsem cas po upokojitvi, ki jo je po 40 letih pedagoškega javnega dela docakal 1988. leta. Odtlej se je še posebej posvetil zbirateljstvu in pisanju pri­spevkov o Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini ter zbiranju podatkov in proucevanju krajev­ne zgodovine. Nastajale so številne razstave s podrocja zgodovine, geografije, kulture, ob obeležitvah jubilejev društev, podjetij, šol in drugih kulturnih ustanov, ki smo jih postavili tudi v knjižnicah Slovenj Gradec in Mislinja. Nemalokrat je z njimi ali s svojimi prispevki popestril tudi druge prireditve, ki so se odvi­jale pri nas – literarne vecere, še posebej pa predavanja, ki so se nanašala na zgodovino in družbeno aktualno problematiko. Kot pisec zapisov o znanih Slovenjgradcanih, esejist, razpravljalec in dokumentarni zapisovalec je Jože Potocnik svoje prispevke objavljal v vseh pomembnejših koroških glasilih, zbornikih, tednikih ter v casopisih Delo, Vecer in dru­gih ter sodeloval pri domala vseh pomemb­nejših zbornikih in glasilih Mislinjske doline ter publikacijah, ki so izšle ob obletnicah in 
priložnostih raznih društev, zavodov in pod-jetij. Kot samostojne monografske publika­cije so izpod njegovih rok nastale: Utrinki z mojih poti, Spomeniki NOB ter Ulice našega mesta in smo jih v knjižnici vsakic premierno pospremili na pot med bralce. 
Njegov prispevek k domoznanstvu in arhivski zbirki o Slovenj Gradcu, njegova zavest o pomenu zgodovinskega spomina, zvestoba in natancnost zbiratelja, njegova drža, doslednost cloveka, ki ni menjal kri­terijev in principov, ga zapisuje med najbolj zaslužne obcane našega mesta. Velika sreca je, da ga je usoda naplavila v naše mesto, da ga je sprejel za svojega in se nastanil v tej pokrajini, da je v zavetju Uršlje gore ustvaril svoj dom, da je tukaj preživel svoj vek. 
Nazadnje iz množice košckov spomina sestavljam podobo in izriše se lik cloveka, ki je z ljubeznivo milino in prijaznostjo razsve­tljeval pot, kadar je prihajal cloveku nasproti, in razsvetil prostor, kadar je vstopil vanj. V vsakem cloveku je luc. Eni je ne vidijo. Jože jo je vselej videl in opozarjal, da jo je treba znova prižigati, kadar pojenja. Svetil je v naša življenja s svojim blagim, dobrovoljnim zna-cajem. Svet je utihnil tisto petkovo popoldne in naenkrat je dan postal tih, kot postane vse­lej tih ves planet, ko odide velik clovek. 
Pogrešamo vas, dragi, spoštovani profe­sor, pogreša vas knjižnica in pogrešajo vas ulice našega mesta. 
draga Ropic 


Predstavitev knjige Utrinki z mojih poti ob avtorjevi 80-letnici: Edi Koraca, Jože Potocnik, Helena Merkac in Andrej Makuc, 2015. 



Prostornina spomina 
Prostornina spomina je cudežna, zave­dno ali nezavedno vsrka vase neomejene kolicine besednih zvez, stavcnih struktur, razlicnih podob, personificiranih oblik … zdi se, kot da se je marsikaj zgodilo samo zaradi življenja samega. In to samo zato, da se nekoc iztece v vecnost. 
Tam vas išcem, tam vas vidim, profesor Potocnik, nekje med šolskimi klopmi, potem med knjižnimi policami, ker Vi ste vedno iskali, zapisovali, kopirali, izrezovali … spo­štljivo, prijazno, z obcutkom. 
Nastajale so »škatlice«, polne informacij, podatkov, razlicnih pomembnih življenjskih zgodb, zanimivih dosežkov …  Za vsakega nekaj. 
Stare fotografije, pozabljeni obrazi, hiše, ki jih ni vec in tiste, ki so ostale v novi pre­obleki, nikoli uhojene poti, železniška proga in ljudje ob njej … To je bila naša razstava Mislinja skozi cas, to je bilo naše druženje, midve Mislinjcanki in gospod Jože. Mislinja je v njegovem srcu zasedala cisto posebno mesto.
 In ko se bomo vrteli naprej in naprej … do konca vrstice, bo tam nekje dalec med tihimi utrinki naših, vaših poti, pomembno samo eno dejstvo, da vas bomo vedno imeli radi. 
darja hribernik 

Težko je pripraviti kratek zapis, v katerem bi primerno orisali vse, kar dolgujemo pro-fesorju Jožetu Potocniku, zapisovalcu naše, slovenjgraške zgodovine, sicer pa tudi velike-mu zagovorniku Knjižnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Ne smemo pozabiti na nje-gov prispevek na domoznanskem podrocju, ki nikakor ni zanemarljiv. 
Nanj imamo vsi lepe spomine: kako je s svojo prijaznostjo, vecnim optimizmom in vedrino popestril vsak obisk pri nas. Vedno smo ga z veseljem sprejele in poklepetale z njim, upam, da tudi on z nami. 

Miša Javornik 

S profesorjem Jožetom Potocnikom 

KULTURA 

sem se prvic srecala pri prvi uri zgodovine v prvem letniku Srednje  ekonomske šole v Slovenj Gradcu. Ker me je zgodovina vedno zanimala, sem sodelovala tudi pri njegovem zgodovinskem krožku. Ko sem se kasneje zaposlila v Knjižnici Ksaverja Meška, so se najine poti zopet srecale in smo skupaj s sodelavko Darjo Hribernik pripravili kar nekaj razstav, tudi v knjižnici v Mislinji. Vedno je rad rekel, da je bil tudi malo Mislinjcan, saj je njegova prva zaposlitev bila ravno na OŠ Mislinja. Ce sva bili ob nje­govem obisku v naši knjižnici z Darjo ravno pri izposojevalnem pultu, pa se je rad pošalil in je ob pozdravu velikokrat dodal: »To sta pa moji Mislinjcanki«. 
Ostali bodo lepi spomini in hvaležna misel za vse, kar me je v vseh teh letih naucil. 
Kristina Oder 


Štejem si v posebno cast, da sem poznala in kasneje tudi malo bolje spoznala Jožeta Potocnika, spoštovanega profesorja, ki me je s predanostjo svojemu poklicu navduševal že v srednji šoli. Najine poti so se srecale spet cez nekaj let, ko sem se zaposlila v knjižnici 

KULTURA in kmalu prevzela tajniške posle v novousta­novljenem Kulturnem društvu Odsevanja. Zelo lepo sva sodelovala, poklepetala o reviji Odsevanja, o financni podhranjenosti revije, vedno je bil optimisticen in preprican, da so vsi ljudje dobri. Ko je prihajal v knjižnico kot obiskovalec, pa je veckrat z nasmeškom potr­kal na vrata moje pisarne in prijazno prosil za kakšno uslugo. V mojem spominu ostaja kot velik clovek z dobrim, nežnim srcem. 
cilka Sedar 
Profesorja Potocnika osebno prej nisem 
poznala, sem pa prvic prišla v stik z njim 
na svojem delovnem mestu, torej v knjižni­
ci. Spomnim se ga kot rednega obiskovalca, vedno dobrovoljnega gospoda z veliko zna­nja o zgodovini Mislinjske doline. Venomer je nekaj zbiral, prebiral, dokumentiral ter predajal svoje široko znanje zgodovine naših krajev vsem, ki so izkazali zanimanje za to. Pogrešali bomo njegovo milo osebnost in zavidanja vredno znanje, ki ga je tako rad delil z nami. 
Tadeja Kotnik 


Profesor Jože Potocnik je bil izjemna osebnost, ustvarjalen in široko razgledan clovek. Z vsem spoštovanjem se ga spomi­njam zaradi njegove tople clovecnosti in ga cenim kot velikega strokovnjaka na podrocju zgodovine. Ceprav ni bil nikoli moj profesor, vem, da je bil odlicen predavatelj in razume­vajoc ucitelj, ki nikoli ni poudarjal svojega statusa, ampak bil vselej osebno skromen, brez vzvišene drže. V pokoju je nadaljeval s svojim raziskovanjem, šel na teren in se veli­kokrat oglasil v knjižnici. Svoje ugotovitve, dognanja in mnenje je vedno rad podelil z nami, knjižnicarkami. Vsem, ki smo kakor­koli imeli priložnost sodelovati z njim, se je za vselej vtisnil v spomin. S svojim delom, zagnanostjo, pozitivno energijo, dragoceno cloveškostjo in skromnostjo se je za vedno zapisal v naša srca. 
Alenka Obretan Mestek 





KULTURA 

Lucija Stramec Platana, 2017, tuš, papir, 42 x 30 cm 



76 ODSEVANJA 119/120 

Lucija Stramec Narava, ki se giblje, 2016, akril, platno, 70 x 50 cm 
Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov.