— ¦< 67 >~— Zeleni Jurij (Podobiea iz Bele Krajine; spisal — e.) ^Hfakih pa ni pod vaškim zvonom, kakeršni so Šaškov JurijSek, Kuretov Peter \'m Mikanov Janez. Vsi trije so jednako veliki, podobni si kakor krajcar krajcarju, živi kakor živo srebro in kaj bi tajil, tudi razposajeni, kar vedo povedati najbolje njih dobri roditelji in drugi sosedje. Po vsej vasi jih je dovolj! Kdo bi se po zimi drsal, kdo kepal, kdo razgrajal po vasi, ako bi ne bilo teh treh uagajivcev! Ees, prava sreča, da je vže tu gorka vzpomlad, da vže zelene polja in travniki in da ženo pastirčki svojo živinico na sočno pažo. Ej, kako se vesele naši pastirji lepe zelene vzporaladi! Saj se začne takrat veselo pastirsko življenje z različuimi igrami, pesencami in pripovedkarni! Koliko srečnih in veselih ur poteče na paši! Ako le kdo, veselili so se vzpomladi naši trije junaki. Na paši so bili saj svo-bodni, na paši so se do mile volje naskakali. naigrali in nakrieali. Tu se ni bilo bati očetove šibe in svarilne materine besede, kakor doma, če so nekoliko glasneje poskoeili. Tii so kozo bili, lovili se po širokem pašniku, delali možice iz blata, in kdo ve, kaj so še vse počenjali. In še nekaj! Veselili so se tudi sv. Jurija, ker takrat gredo kot pastirji po vasi, da dobe za svojo peseneo ukusnih jajec. Ej znali so njihovi želodčki. kako diši in tekne mastno cvrtje! In pričakovali so veselo sv. Jiirija! In ko naposled pride veseli dan sv. Jurija, hm, to ni bilo krika in veselja ne konca ne kraja. Tega dne jih ni podila skrbna mati iz gorke postelje, kakor drugekrati, vže na vse zgodaj so bili vsi trije po konei. Da ste jih videli, kako so hiteli proti bližnjemu gozdu, katerega drevesa so baš pred nekaj dnevi razpro-strla svoje jasno zeleue, svibate liste! Ej, ej Jiirijče — poeakaj no malo! — zaklieal je Janez Jiirijčetu, kateri jo je mahal kakor vojak proti gozdu. — Polža, kaj lezeta. ali bodeta vender kdaj za mano prilezla? — odgovoril mu je oni ponosno in podvostročil svoje korake. — Mi dva, da sva polža — odzval se je Jiiretov Peter, — kaj si pa ti? — In zapel je otročjo peseneo: ,,Jure — v žepu nosi vure I na pašo goni pure, Jure oglediva vure I razgubi pure," — Ali mislite morda, da mu je Šaškov Jiirijče ostal dolžan ? Nastavil se je po-nosno sredi steze in zapel Petru: .,Peter, šeter, kokošar Goni žabe na vršaj, Ka*) je žaba tusta, Peter jo pohrusta." *) Ki, ka, ko = kateri, katera, katero. —»¦< 68 >«-— Potem steče proti gozdu, Peter za njim, a Janez tudi ni ostal na mestu, pobral jo je za njima, in zdajci so bili vsi trije sredi prijetno dišečega gozda. Hitro narežejo se svojimi pipci zelenega brezovega kitja. Janez si naredi iz brezove kože tul (sviralo, na katero pastirji trobijo) in potem hajdi zopet hitro domov. Kdo bi bil zeleni Jiirij, ako ne Šaškov Jurijče? Jiirij je bil vže tako, odkar so mu dali pri sv. krstu sv. Jurija za njegovega patrona, a da bode zelen, obložila sta ga hitro njegova dobra tovariša z narezanim brezovim kitjem od nog do glave. Orez pas in okoli vratu sta ga opasala z zvito trto, a tako tudi vrhu glave, da je imel na glavi šopek iz kitja, v katerega sta zabodla rdečo svatovsko cvetieo. To je bilo smeha, ker je bil Jiirijček mnogo bolj podoben gostemu grmu, nego-li živemu, nagajivemu Jiirijčku. A kaj je bilo še le, ko sta tovarisa privezala Jurijfiku za ono trto, katero je imel okolo pasa, še drugo trto, za katero je prijel Mikanov Janez in zatrobil na svoj tul, ko so odrinili vsi trije po vasi. Kiiretov Peter s košarico v roki stopal je prvi, za njim je trobil Mikanov Janez in vlekel na trti zelenega Jurija — Šaškovega Jurijčka. Da sem slikar, kar naslikal bi jih, taki so vam bili! Ali evo prve hiše. Pozor! Naši junaki se ustavijo, Janez zatrobi, sosedovi se prikažejo na vratih, a Kuretov Peter začne s krepkim glasom prepevati sledečo pesenco: ,,Prošel je, prošel pisani viizem J), Došel je, došel zeleni Jiirij, D6nesel je, d6nesel, peden dolgo travico, Laket dolgo mladieo. Dajte mu mžsa, da se ne otresa; Dajte mu vina, da ga ne bo zima; Dajte mu pogači, da mu noga poskoei; Lajte inu groš, da vain dojde još; Dajte mu masti, da bo vreden čdsti; Dajte mu s61i, za debele vdli; Dajte mu jajec, da ga ne bo zajec; Dajte mu kruha, da ga ne bi muha; Dajte mu inleka, zeltoa mu obleka. Došel je, došel po daleki poti Po daleki poti, eipeli2) so votli. Dreta mu je v Metliki, šilo mu je v Ljubljani, Dokler to sebžre, cipele razdere. Blato mu je do koMnca, voda mu je do ramenca. Dajte mu dajte, kaj mu premorete, Nima kadi stati pred vašimi vrati. Ki bi biel vse to sebrati Moral bi se ranej stati.3)" In mislite, da je zaman peJ to pesenco? Kaj še! Sosedova mati mu je pri-nesla troje lepih jajec, kakor da bi jib. bila ravnokar znesla kokoška. ') Viizem, vžzem = velika noe. 2) eipeli = črevlji. 8) Takd pojo to peseneo v Gribljah, vasi podzemeljske župnije pri Metliki. Pis. ——< 69 >~— In tako kakor pri sosedovih, bilo je tudi pri drugili vaščanih. Povsod je palo po dvoje, troje jajec v Petrovo prostorno košarico. To bode mastnega cvrtja! Ko bi me hoteli, precej bi se tudi jaz k njim pridružil. Da, ali oni me nočejo, misleč si, skupaj smo Jurija vodili, skupaj se bodemo tudi mastili z rumenim cvrtjem. In prav je tako! * * * V nedeljo popoludne je. Ljudje so se vže davno vrnili od kršcanskega nauka in se razšli po vasi na prijateljske razgovore. A naši trije junaki? Hej, oni vam sede na paši poleg veselo plapolajočega ognja. Živinica jim mirno pase, saj je tako sočna zelena traviea, a oni trije veselo gledajo v ponev, v katerej evrči nekaj rumenega. Ovrtje je! To bode gosposka južina! Peter je prinesel ponev in masti, Janez pšeničnega kruha, a Jurijček — nu, Jurijček je prinesel čutarico, v katero mu je rnati nalila vode in nekoliko kapljic vina. Hm, pod mizojih ravno De bode spravilo to njihovo vino, vender rumenkasto je in po vinu tudi diši. Za take može, katerim aajboJje tekne m]eko in bistra studenčnica je vže dobro. Evo, to je plod njihovega truda. Potolažili si bodo lačne želodčeke, zalili si grlo z viaom v čutariei in — kdo ve, če si naposled še ne zapojo? Srečna mladina! — —