ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Received: 2017-09-06	DOI 10.19233/AH.2018.24
Original scientific article
SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU MED LETOMA 1528 IN 1531: ORIS ZGODOVINSKEGA DOGAJANJA IZPOD PERESA DVORJANA GIROLAMA MUZIA »IUSTINOPOLITANA«
Tilen GLAVINA
Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija e-mail: tilen.glavina@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Muziova Pisma (»Lettere«) in njegova epistolarna produkcija nasploh predstavljajo osebni pogled na intelektualno oziroma širše zgodovinsko dogajanje 16. stoletja. Njegovi zapisi osvetljujejo bistvo kulturnih in vojaških okolij, v katerih je deloval. Prek korespon-denčne pripovedi koprskega pesnika so prikazani določeni ključni zgodovinski dogodki na ozemlju modenske vojvodine v obdobju tridesetih let 16. stoletja. Poudarek je tudi na srečanju in sodelovanju z Giuliom Camillom Delminiom. Z rekonstrukcijo individualne zgodbe je tako predstavljeno še neobravnavano življenjsko obdobje Girolama Muzia: služenje gospodu Claudiu Rangoneju.
Ključne besede: Girolamo Muzio (1496-1576), Claudio Rangone, 16. stoletje, Giulio Camillo Delminio, italijanske vojne, pisma
IL CITTADINO CAPODISTRIANO AL SERVIZIO DEL CONTE MODENESE CLAUDIO RANGONE TRA GLI ANNI 1528 E 1531: DELINEAMENTI DI AVVENIMENTI STORICI DALLA PENNA DEL CORTIGIANO GIROLAMO MUZIO "IUSTINOPOLITANO"
SINTESI
Le lettere di Muzio (Lettere) e la sua produzione epistolare in generale rappresentano una visione personale degli avvenimenti storici e intellettuali del XVI secolo. I suoi scritti illustrano l'essenza dei luoghi culturali e militari nei quali presto servizio. Tramite la narrazione epistolare del poeta capodistriano sono delineati alcuni principali eventi storici del Ducato modenese negli anni trenta del Cinquecento. Di rilevanza è anche il suo incontro e la collaborazione con Giulio Camillo Delminio. Attraverso la ricostruzione della storia individuale invece è presentato un periodo ancora ignoto di Girolamo Muzio: il periodo in cui presto servizio al signore Claudio Rangone.
Parole chiave: Girolamo Muzio (1496-1576), Claudio Rangone, XVI secolo, Giulio Camillo Delminio, guerre italiane, lettere
575
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
UVOD
Apeninski polotok je od konca XV. in v prvi polovici XVI. stoletja doživel vrsto cikličnih vdorov, začenši s Karlom VIII. Francoskim, ki je na pobudo neapeljskih baronov nameraval prekiniti stoletno aragonsko dominacijo nad Neapeljskem kraljestvom. Pravi namen Karla VIII. je bil izkoristiti krhko ravnovesje in notranje italijanske politične konflikte ter slediti osebni agendi in njegovim interesom na polotoku, kar je nekaterim zaveznikom, kot tudi vojvodstvu Milana in Beneški republiki, hitro postalo jasno. V oziru prežeče nevarnosti francoske nadvlade sta slednja s papeško državo, španskim in angleškim kraljem ter Maksimilijanom I. Habsburškim sklenili Sveto protifrancosko ligo in leta 1495 porazili Karla VIII.
Pet let kasneje je bil severni del italijanskega polotoka ponovno napaden s strani francoskega kraljestva (Ludvik XII.), ki je leta 1503 podjarmil Milano, zahvaljujoč pomoči Beneške republike. Vdor Karla VIII. čez Alpe je naznanil začetek tako imenovanih italijanskih vojn (1494-1559), ki so v naslednjih desetletjih 16. stoletja pustošile renesančno Italijo in popolnoma spremenile politično ureditev, saj so se apetiti za prevlado nad italijanskim ozemljem zaradi razdrobljenosti Apeninskega ozemlja na številne državice, ki so jih branile pretežno najemniške čete in vojaški plačanci, le stopnjevali. Zaradi prežečega scenarija neprekinjenih zunanjih vdorov in izmeničnih menjav francoskih in španskih oblasti so se zanetili številni notranji spori in prehajanja z ene strani na drugo.
Neapeljsko kraljestvo se je tako soočilo z dvema suverenima, francoskim in španskim kraljestvom. Konflikt med tema dvema velesilama se je zanetil predvsem zaradi dedovanja Karla V. Habsburškega v naziva cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in kralja Španije, po katerih si je zajamčil ozemlja Sardinije, Sicilije in Neapeljskega kraljestva. Francoski kralj Franc I. je nato pripravil odgovor s sklenitvijo zaveze z novoizvoljenim papežem Klemnom VII. (iz družine De Medici) s katerim je leta 1526 skupaj s Firencami, Benetkami, Milanom in Genovo ustanovil protihabsburško zvezo (Sveto ligo) iz Cognaca. Reakcija Karla V. je bila odločna in neizprosna. Nad večno mesto je poslal vojsko landsknechtov. Tako je bil Rim leta 1527 deležen ene najhujših plenitev in grozot, katerih posledica močno simbolnega in tragičnega pomena predvsem v kulturnem in družbenem kontekstu je v naslednjih desetletjih pomenljivo vplivala na italijanske intelektualce1 in umetniško diasporo iz Rima na druge italijanske dvore.
Neuspeh protišpanske lige je povzročil določene posledice zaveznici Firenc in Milana. Zaradi oslabitve družine De Medici je prišlo do njihovega izgnanstva in obnove Florentinske republike. Milansko vojvodstvo so zavzele španske čete in predale oblast družini Sforza. S podpisom cambrajskega miru leta 1529 med Karlom V. in Francem I. se je uradno pričela habsburška prevlada nad ozemlji Italije v prvi polovici 16. stoletja.
1 Posebno travmatično z vidika krščanskega sveta je bilo prav razblinjenje mita o večnosti in nedotakljivosti mesta Rim in samega papeža. Kot je Guicciardini zapisal v trinajsti knjigi Zgodovine Italije: »Tutte le cose sacre, i sacramenti, e le reliquie de' santi, delle quali erano piene tutte le chiese, spogliate de' loro ornamen-ti, erano gittate per terra; aggiungendovi la barbarie tedesca infiniti vilipendi« (Guicciardini, 1836, 688).
576
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Kronanje Karla V s strani papeža Klemna VII., kot je velevala tradicija Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je omogočilo papeški družini De Medici drugo priložnost v Firencah. Poleg tega je okronani cesar podjarmil vojvodino Milano pod svojo neposredno oblast, medtem ko je francosko kraljestvo zasedlo Piemont in Savojo.
V oziru zgodovinskih konfliktov in izmeničnih menjav francoskih in španskih oblasti je v luči intelektualnega in umetniškega sveta v prvi polovici 16. stoletja doseglo svoj vrhunec ravno renesančno gibanje. Italijanske vojne je zaznamoval torej tudi čas visoke renesanse, proces umetniške, znanstvene, politične in literarne obnove, ki se je raztezal v razponu dveh stoletij in je temeljil na humanizmu. To gibanje je bilo zakoreninjeno v preteklosti in projicirano v prihodnost s postavitvijo temeljev za razvoj in afirmacijo drugih literarnih gibanj. Eden ključnih vidikov kulturne prenove je bila vizija človeka, usmerjena k individualizmu - človek je skušal na vse pretege potrditi svojo osebnost in edinstvenost. V prvi polovici 16. stoletja se je med pisatelji in literati okrepilo stremljenje po lastni refleksiji dogodkov, ki so jim bili priča kot »gledalci«. Svojim gospodarjem in vladarjem so poskušali ponuditi nov vedenjski in politični model, ki bi omogočil učinkovitejšo upravljanje vladanja in podložnikov. Literarna vzgoja je ostajala osnova novega civilnega modela in umetnost govorništva je bila v središču praktične izkušnje novega političnega subjekta. Zato so v času renesanse posamezniki, ki so bili dejavni tako na dvorih kot v političnem življenju, imeli za nujnost oziroma pogoj prav študij klasične retorike.
Med te renesančne »gledalce« lahko štejemo tudi koprskega meščana Girolama Muzia (1496-1576), ki se je s svojimi potopisi, korespondenco in pismi postavil v samo središče kompleksnega zgodovinskega dogajanja Apeninskega polotoka.
Girolamo Muzio nedvomno zaseda pomembno mesto med intelektualno elito italijanskega renesančnega humanizma, saj je bil kot izobraženec, svetovalec in pesnik zelo iskan dvorjan ter zaščiten od vladarjev, cesarjev in papežev. Njegovo neutrudno literarno ustvarjanje priča o njegovi prepoznavnosti in zadolžitvah, ki jih je imel na najprestižnejših italijanskih dvorih 16. stoletja. S svojim načinom življenja in delovanjem je vzpostavil pomembno mrežo povezav in poznanstev med glavnimi zgodovinskimi akterji na severnem ozemlju Apeninskega polotoka, razklan med Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti Karla V., francoskim kraljestvom Franca I. in težnjami papeške države.
Večji del svojega življenja je namenil tajniškim in diplomatskim nalogam ter pole-miziranju in razpravljanju tedaj aktualnih problematik v obliki korespondence z najpomembnejšimi predstavniki časa. Lahko rečemo, da je deloval s »pisnim dvobojevanjem« na področju aktualnih tem obdobja visoke in pozne renesanse, kot so na primer vprašanje in zaščita katoliške vere pred klicem prenove reformacije, vprašanje italijanskega jezika, oblikovanje vrlin viteške znanosti (t.i. scienza cavalleresca) in koncepta plemenitosti, dvoboja itn. Služil je na raznih dvorih, spoznaval življenje ljudi in pri tem soustvarjal pomembna literarna dela.
Z vpogledom v Muziov epistolarij in njegovo interpretacijo je mogoče postaviti splošne ugotovitve in vzporednice s kompleksnim nastankom pisemske komunikacije 16. stoletja. Model Muziove idealne komunikacije je bil močno vpet v družbene interakcije in sisteme dvorskih diskurzov. Zato so v pričujočem delu uporabljena tako objavljena
577
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
kot arhivska pisma, iz katerih je naracija sestavljena na način, da prikazuje politično in vojaško zakulisje dogajanj v času Muziovega služenja na območju modenske vojvodine v začetku tridesetih letih 16. stoletja.
PISMO KOT MEDIJ PREPOZNAVNOSTI, SAMOPODOBE IN MREŽENJA
Pismo v 16. stoletju ni nujno označevalo humanista, ampak obsežnost in pomembnost odnosov, interakcij in mrež, ki jih je posameznik vzpostavil med intelektualci, visoko duhovščino ali oblastniki oziroma podobo moči in prestiža v renesančni družbi. Torej, rezultat take predstave samopodobe ni bil odvisen od plemiškega naziva, rodu ali finančnega blagostanja, saj je odpiral možnosti razrednega povzpetništva in posledično vertikalne mobilnosti. Zato sta bili selekcija in ločitev »službenih« (d' offitio) pisem (kjer sta vidni gola struktura in vloga služenja) od tistih »prestižnih«, namenjenih za objavo in reprezentacijo osebnih družbenih mrež (ustvarjanje javne podobe pomembnih povezav in poznanstev), nujni za tisto skupino literatov, ki so spadali v dvorne poklice tajnikov, govorcev, svetovalcev ipd. Prva - službena pisma - so neobjavljena, torej hranjena v arhivih, druga - prestižna pisma - pa na knjižnih policah družbenih elit in knjižnic. Pisma kot sredstvo komunikacije (Quondam jih imenuje »arhivska«), ki jih razlikujemo od literarnega žanra pisanja pisem, imajo predvsem dvojno funkcijo pri dvorjanih: prosilno funkcijo (zahteve po finančni podpori ali potrebi določene usluge) in funkcijo prenosa informacij (lahko rečemo obveščevalno funkcijo) (Quondam, 1981, 24-28).
»Obveščevalna pisma« (di informatione) so predvsem poročila z javnih in zasebnih dogodkov, ki jih je literarni dvorjan zbiral v času svoje naloge (negotio). Količina in pomembnost informacij sta bili tudi ustrezno plačani.2 Čeprav je taka tipologija pisem na prvi pogled delovala preveč profesionalno in je bila za avtorja (morda) razlog za sram, saj so predstavljala dejavnost služenja, je tudi ta žanr v tiskani obliki vzbujal pozornost javnosti. Po drugi strani, v primeru razmnoževanja, so izgubljala vrednost unikatnosti informacij. V tiskani obliki pa so taka pisma, z opisi dogodkov, krajev, običajev, osebnosti itn., predstavljala tipologijo »opisnih pisem« (di descrittione) (Quondam, 1981, 28).
Med italijanskimi humanisti, ki so sledili modelu Erazma Rotterdamskega, je bil Pi-etro Aretino, eden od znanilcev žanra italijanskih knjig pisem. Med letoma 1538 in 1557 si je zagotovil primat med sodobniki z izdajo petih knjig pisem, na podlagi katerih sta se ustvarili njegova podoba in zgodba o uspehu. Aretinova pisma so bila jasno znamenje učinkovitosti njegove literarne spretnosti v družbi, na dvorih in pri vplivnežih, ki so mu izkazovali naklonjenost. V dokaz njegovemu »javnemu« prisluženemu prestižu med elitnimi krogi oblastnikov in intelektualcev je bila izdaja zbirke pisem Aretinu iz leta 1551: Lettere scritte al Signor Pietro Aretino da Molti Signori [...].
2 Poleg kvantitete so bile predvsem zaželene kvalitetne informacije iz prve roke. Govorice so namreč bile nezanesljiv vir informacij, a tako pogost, da se je do njega opredeljevalo tudi pravo, še posebno kazensko pravo (Čeč, 2011).
578
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Za Benedetta Croceja (Croce, 1945, 66) so bila natisnjena pisma le modeli lepega pisanja in leposlovnega stila, neustrezni za preučevanje kot zgodovinski vir, saj je menil, da sta bila glavni namen takih tiskanih zbirk (uredniki zbirk so bili večinoma tudi avtorji pisem) izključno predstavitev elegance jezika in di bello scrivere, kar je vzbujalo dvome o sami pristnosti in zgodovinski vrednosti takih zapisov. V sedemdesetih letih 20. stoletja so se raziskovalci socialne in kulturne zgodovine znova zavedali njihove uporabnosti, saj so ponujale široko področje informacij, ki jih je mogoče pridobiti z ustrezno metodologijo primerjave z arhivskimi viri ali analizami humanistične retorike (Asso, 2007, 220).
Dostopne so tako tudi zbirke pisem, ki so že ob izdaji postale historični vir. Na primer Fausto da Longiano je leta 1544 objavil prevod zbirke Cicerovih pisem (familiares), ki so se nanašala na zgodovino in politiko, saj je menil, da so najpristnejše pričevanje tedanjih zgodovinskih dogodkov.
Amadeo Quondam je med svojim študijem izdaje rokopisa Rime cristiane tajnika Luca Contile ter raziskovanjem arhiva v Parmi naletel na Contilovo korespondenco z določenimi znanimi osebnostmi, kot sta bila grof Ottavio Farnese in kardinal Farnese; korespondenco, ki jo je Contile vzdrževal vsaj petnajst let. Spraševal se je, zakaj je pisal določenim osebam, če pa je služil pri drugih gospodih, kaj je pomenila taka neprekinjena korespondenčna mreža, zasičena z informacijami in v rednih časovnih intervalih, in kako so bila ta osebna pisma povezana s tistimi v tiskanih (objavljenih) izdajah. Na podlagi teh vprašanj sta se pojavila sum in hipoteza o Contilovem dolgoletnem poskusu priprave lastne avtobiografije (Quondam, 1981, 19-20).
S Contilovim primerom je Quondam dokazal kompleksnost odnosov med »knjižnico« in »arhivom«, med javno mrežo prek knjig pisem ter med zasebno mrežo z osebnim, pravim pismom, ki lahko dosega stopnjo zaupnosti in unikatnosti, brez namena razmnoževanja - torej zasebno. Arhiv deluje kot prostor zbiranja takih heterogenih komunikacijskih mrež, ki jih je mogoče zbrati tudi organizirano, saj je poleg knjig pisem bilo prisotno tudi zasebno kroženje rokopisnih zbirk pisem. Velikokrat je šlo za prave antologije vzorčnih besedil, transkribiranih in zbranih ravno na podlagi predstave »modela« epistolarne komunikacije v obliki rokopisne knjige. Opozoriti je treba, da tudi taka tipologija zbirke pisem predstavlja subjektivni skupek, kvantitativno relevanten in javnosti skrit, ki ga je nekdo zbiral, prepisoval, ohranjal in širil.
Podoben vseživljenjski projekt si je zastavil Koprčan Girolamo Muzio z izdajo tiskane zbirke pisem Lettere del Mutio Iustinopolitano leta 1551 (posthumno dopolnjene z izdajo leta 1590). Iz slednjih je mogoče sestaviti delno avtorjevo biografijo, kar je bilo v prispevku doseženo in dopolnjeno z zgodovinsko kontekstualizacijo ter primerjavo z drugimi relevantnimi historičnimi viri in zapisi.
V prispevku so poudarjene Muziova druga plat in zadolžitve, ki so bile antitetične idealizirani podobi dvorjana. Muziova pot, ki jo lahko datiramo v petdeseta leta 16. stoletja z beneškimi izdajami Gabriela Giolita, je bila pred njegovim literarnim in založniškim slovesom zaznamovana predvsem z vojnami, tajnimi in diplomatskimi nalogami, obveščevalno službo in tajniškimi opravili. Girolamo Muzio si je s svojimi retoričnimi in pisateljskimi sposobnostmi tako služil kruh s svetovalnimi funkcijami v političnih in verskih krogih na dvorih severnih italijanskih mestnih držav.
579
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Predstavljeno je torej v stroki še neobravnavano Muziovo delovanje, in sicer v času, ko je bil primoran svoje literarno ustvarjanje začasno zanemariti in se posvetiti vojaškim in diplomatskim misijam v vlogi svetovalca gospoda in poveljnika modenskega grofa Claudia Rangoneja. Naracija dogodkov je sestavljena iz arhivskih in knjižnih pisem opusa Girolama Muzia, podkrepljena in kontekstualizirana z zgodovinskim dogajanjem v tridesetih letih 16. stoletja.
SLUŽENJE PRI GROFU CLAUDIU RANGONEJU IN SODELOVANJE Z GIULIOM CAMILLOM DELMINIOM
Girolamo Muzio je leta 1528 zapustil družino Tizzoni3 in odšel v službo modenskega grofa Claudia Rangoneja, znanega italijanskega poveljnika in mecena zaslužnih literatov: Pietra Aretina, Mattea Bandella, Bernarda Tassa in Giulia Camilla Delminia. V času italijanskih vojn je modenski grof Claudio Rangone sodeloval s svojimi najemniškimi četami na strani francoske vojske, ki ji je poveljeval grof François de Bourbon-Vendôme (gospod Saint-Pola), eden ključnih poveljnikov francoskega kralja Franca I. Cilj sta bili francoska prevlada v vojvodini Milano kot strateški in izhodiščni točki prevzema severnega dela Apeninskega polotoka in s tem tudi priprava na napad Neapeljskega kraljestva, ki je bilo dedno špansko oziroma cesarsko ozemlje Karla V.
Po krvavem plenjenju Rima 6. maja 1527, ko so ga izropali plačanci, landsknechti, se je odnos med Karlom V. in Francem I. še bolj zaostril. Leta 1528 se je general Odet de Foix, grof Lautreca, skupaj s Pedrom Navarrom, grofom Oliveta, odpravil na francoski
3 Muzio je pred prihodom v Modeno služil od leta 1524 pri desanskemu grofu Bartolomeju Tizzoniju. Grof Bartolomeo Tizzoni je med letoma 1520 in 1522 zasedal funkcijo cesarskega kapitana v Trstu. Na podlagi datacije Muziovega pisma (Borsetto, 1990, 129) lahko sklepamo, da je bil grof Tizzoni imenovan v cesarskega kapitana pred 25. junijem 1520, ko mu je cesar Karl V. Habsburški podelil investituro desanskega fevda: »Ioannes Bartholomeus Ticionus ex comitibus Decianae comes Clarasci consiliarius noster et capita-neus civitatis nostrae Tergestinae etc.« (Gazzera, 1842, 55, app. n. 31). Tizzonijev predhodnik v Trstu je bil kranjski plemič Nikolaj Ravber, kateremu je cesar Karel V. v zameno za kapitansko mesto podelil v upravljanje, januarja 1521, Socerbski grad (z okoliškimi ozemlji) in kaštelir Črnega Kala. Nato je bila Ravberju v mesecu avgustu 1522 vrnjena cesarska kapitanska funkcija. Grof Tizzoni pa je v naslednjih dveh letih čakal v Kopru na vrnitev v Desano, saj je v tistem času francoska vojska napadla in zasedla njegov cesarski fevd. Glej: (Gazzera, 1842, 56-57; Tamaro, 1924, 62; Tamaro, 1931, 40, 81-82). Muziova razlaga, skladna s Ta-marovimi arhivskimi dokumenti (Tamaro, 1931), je bila: »Fu, dopo la morte di Massimiliano [Maksimilijan I. Habsburški, 12. januar 1519], mandato questo Conte al governo di Trieste [Bartolomeo Tizzoni]; dove essendo stato un tempo ed avendo avuto successore [Nikolaj Ravber], si e ritirato nella patria mia [Koper] e qui e stato alcuni mesi, infin che ha avuto novella della rotta de' francesi, i quali occupavano il luogo suo, ed ora si apparecchia per tornare a casa, ed avendolo io, dapoi che son tornato alla patria [iz Benetk v Koper], tenuto visitato.« (Borsetto, 1990, 129). V Kopru leta 1524je grof Tizzoni predlagal Muziu, da bi ga spremljal konec junija 1524 na španski dvor in v Piemont, na dvor v Desano, kjer bi služil s pomembnimi diplomatskimi nalogami pri ponovni vzpostavitvi cesarske nadoblasti nad Tizzonijevim fevdom. Tako se je Muzio, 25. junija 1524, poslovil od beneškega prijatelja Vincenza Fedelija (bodoči tajnik Signorie): »Fra quattro o cinque giorni ci habbiam [Muzio in grof Tizzoni] da partire, et il viaggio nostro sara su per il Po, si che parecchi giorni passeranno avanti che ci habbiamo da rivedere. La fortuna un di ci fara rincontrare dove hora non pensiamo. Mantenete in voi viva la memoria di me et amatemi che' io ne faro altrettanto di voi.« (Borsetto, 1990, 129).
580
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
pohod in vojaško obleganje od Genove proti Neaplju. Generalu de Foixu je uspelo obkoliti mesto Neapelj tako na kopnem kot na morju s pomočjo genovske in beneške flote (Chastel, 1995). Vendar se je genovski admiral Andrea Doria, nezadovoljen s potezami Franca I. (predvsem s podelitvijo privilegijev Savoni), dogovoril s Karlom V., da mu zagotovi želene mestne svoboščine. Tako je Doria 4. julija odpoklical svoje galeje z neapeljske obale, ki jih je vodil nečak Filippino Doria. Nekaj dni zatem, 18. julija, je neapeljske vode zapustila še beneška flota in tako se je prekinila francoska blokada na Tirenskem morju. S prosto morsko potjo so lahko cesarski zavezniki nudili potrebno podporo in oskrbo mestu Neaplju. Medtem se je nad francosko vojsko razširila kuga, ki ji je general Lautrec podlegel med 15. in 16. avgustom 1528. Po njegovi smrti je francosko vojsko v Neaplju vodil Giovanni Ludovico, markiz Saluzza, ki je 29. avgusta ukazal umik francoske vojske na sever, vendar ji je špansko-cesarska armada z zasledovanjem ter napadi na jugu italijanskega polotoka zadala dokončen poraz (Morris, 1998, 151).
V podporo zdesetkani francoski vojski je Franc I. avgusta 1528 s severa poslal vojsko pod vodstvom poveljnika Saint-Pola, ki se je pridružil zavezniškim četam Lige z vojvodo Urbinskim, Francescom Maria della Roverejem, na čelu. Skupaj jima je uspelo znova zavzeti Pavio 19. septembra 1528.
Francosko vojsko poveljnika Saint-Pola je nato v bitki v Landrianu 21. junija 1529 pri Pavii porazila španska vojska vojvode Terranove Don Antonia de Leyva. Do sklenitve miru dveh dam (Paix des Dame - med Luiso Savojsko, materjo kralja Franca I., in Margareto Habsburško, teto cesarja Karla V.) pa je grof Vendôme ostal španski talec.
Med avgustom 1528 in junijem 1529 so tako sledila diplomatska dogovarjanja med papežem Klemenom VII. in cesarjem Karlom V. o premirju, ki se je nato sklenil 29. junija 1529 s podpisom barcelonskega sporazuma. Avgusta istega leta je tudi francoski kralj Franc I. podpisal cambrajski mir, ki mu je zagotavljal boljše teritorialne pogoje v primerjavi z madridskim sporazumom, vendar je moral priznati cesarsko vojaško premoč nad italijanskim polotokom. Karl V. je tako dosegel, da ga je papež februarja 1530 slavnostno okronal za cesarja v Bologni (Morris, 1998, 152).
Girolama Muzia, kot nam sam pripoveduje v pismu prijatelju tajniku beneške Signorie Vincenzu Fedeliju4 (XIV. pismo, poslano iz piedmonske Alessandrije), zasledimo tik pred bitko v Landrianu z grofom Claudiom Rangonejem in gospodom Saint-Polom leta 1528 v Pavii, od koder so se odpravili v Alessandrijo. Na pol poti so se priključili vojaški četi vojvode Urbinskega, ki ga je Muzio nato pospremil do Pavie. Muzio v slogu družinskih
4 Sin beneškega zdravnika Alessandra Fedelija in nečak znamenite literatke Cassandre Fedeli je že kot tajnik 13. januarja 1520 stopil v administrativno-diplomatsko kariero beneške kanclerije (Cancelleria ducale). Leta 1533 je zasedel mesto tajnika beneškega senata. Med letoma 1536 in 1546 ter 1548 je bil beneški odposlanec v Milanu in je z redno korespondenco obveščal Svet desetih (Consiglio dei dieci) o političnih dogodkih na lombardskem ozemlju. 24. septembra 1551 je bil izvoljen za ciprskega kanclista, kjer je ostal do novembra 1557. Marca 1560 je bil imenovan za odposlanca pri vojvodi Cosimu I. v Firencah, kjer je sestavil poročilo Relazione di sua ambasciata in Firenze nell'anno 1561, natisnjeno v Relazioni degli ambasciatori veneti al Senato, ki se hrani v beneški knjižnici Marciana (BNM, mss. ital. cl. VII, 707 (= 7815), 146 (= 7413)). Glej še: Degli Agostini, 1754, 557; Cicogna, 1842, 468; Chabod, 1961, 7; Ventura, 1981, 558.
581
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
pisem (lettere famigliari) Fedeliju ni pripovedoval samo o zgodovinskem dogajanju in takratnih vojnah, ampak tudi o vnovični zasedi, ki mu jo je postavila španska pehota med vračanjem v Alessandrijo:
Accade questi giorni passati, che Mons.r di San Polo [François de Bourbon-Vendôme] ed il Duca d'Urbino [Francesco Maria Della Rovere] si abboccarono a mezza strada tra Pavia edAlessandria. Con Mons.r di San Polo era il Conte Claudio Rangone, co'l quale era io andato con pensiero di tornar la sera in Alessandria, si come fecero gli altri, e percid io era in abito solo semplice di cavalcar, e con un servidore a piedi, ma avenne che mi bisognd accompagnar il Duca a Pavia, avendo da trattar alcune cose seco. Mi spedi il giorno seguente, ed il terzo giorno il Duca con lo esercito si levó da Pavia, e nel mover degli eserciti per ordinario i soldati scorrono i paesi. Io mi partí per tornare in Alessandria solo co'l solo mio servidore, non senza gran suspetto, andando pur guatando dattorno se avvenisse che io fossi assalito. [...] io senti dalla parte di dietro un fi[s]chio, e voltomi adietro vidi che di dietro la macchia era uscito un fante con uno archibugio sottomano, e tornato a guardarmi davanti vidi che un altro ve ne era uscito e postosi in su la strada con lo archibugio a posta per sparare, e fuori di quelle case vidi uscire ben da quindici con alabarde, con spiedi e con archibugi; cid veduto mi voltai a què tre, e dissi: 'Fate come me', e spinto il cavallo, trassi la spada ed andai alla volta dell'archibugiero, il quale diede fuoco all'archibugio, e spard, e per la grazia di Dio non toccd niun di noi, ed avendo ogniun di noi tratte le spade, colui si ritiró. (Borsetto, 1990, 154).
V naslednjem pismu Fedeliju je Muzio iz Piacenze opisal potek dogajanja bitke v Landrianu leta 1529. Vojvoda Urbinski se je odpravil z zavezniško vojsko Lige iz kraja Melegnana5 proti San Cassianu in naročil poveljniku Saint-Pola, naj se v enem dnevu napoti v Pavio. Vendar poveljnik ni sledil vojvodovim navodilom, saj se je z Rangonejem in Muziom ustavil v Landrianu, kjer ga je 21. junija nepričakovano napadla in premagala španska vojska Antonia de Leyva, ki je bila v tistem času nastanjena v Milanu (Verri, 2011, 435).6 Claudio Rangone in gospod Saint-Pola sta bila zajeta in odpeljana v Milano.7 Tako tudi Muzio priča v pismu o enem od ključnih zgodovinskih dogajanj italijanskih vojn Svete lige:
Il Duca di Urbino, dovendosi partir da Marignano per andare a Cassiano, aveva dato per consiglio a Mons.r di San Polo, che partendosi nel di medesimo da una badia detta di Vibuldone, dove egli era alloggiato, con le sue genti dovessero in
5	Glej še: Palmisano, 2006, 59-62.
6	Podrobnejši potek bitke je opisan tudi v delu Guicciardinija Storia d'Italia (Guicciardini, 1837, 90-91).
7	Claudio Rangone naj bi avgusta sodeloval kot boter pri dvoboju med Niccolöjem Dorio in Cristoforom Guascom Alessandrinom. Potek dvoboja je opevan v pesnitvi Gabriela Ariosta Singulare certamen: »Intere a decdus armorum, nova gloria gentis | Claudius ä claro Rangönum stemmate ductus, | Certantis quem cura viri mandata tenebat, | Cuspide sublatä damnatum conspicit ensem, | Et subitö exclamat: Quid nön, justis-sime Princeps; | Permutat ferrum, talis lex dicta duobus.« (Borsetti, 1735, 157).
582
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
una giornata passar a Pavia senza formar alloggiamento per camino, ed egli non solamente la fece alloggiamento, ma il giorno seguente ancora si fermd in un luogo detto l'Andriano, dove standosi si ebbe novella, che un cavalier bresciano era stato a spiare come fossimo alloggiati, e quanta gente potevamo essere, e cosí il seguente giorno il S.r Antonio de Leva co'suoi soldati ci venne a ritrovare, mangiando Mons.r di San Polo, ed essendosi fermato per rispetto di un pezzo di artiglieria che per di-ligenzia de'ministri si era impantanato. [...] Ci venne la novella, che il S.r Antonio ci era venuto a trovare [...]. Il Conte Claudio non aveva fatto testa, e che le sue compagnie valentemente combattendo erano state disfatte, ed egli rimaso prigione del maestro di campo, agente spagniuolo. Le bande tedesche, che erano il nervo del nostro esercito, non avevano pure abbassate le picche e Mons.r di San Polo, traboccato in un fosso, rimaso era prigione. (Borsetto, 1990, 156).
Muzio, ki se je na dan bitke odločil jahati s prednjo stražo znamenitega grofa Guida Rangoneja8 (bratranec grofa Claudia Rangoneja), je bil poražen, se je predal in pristal v ujetništvu skupaj z Guidovim tajnikom na otokih reke Pad. Po nekaj dnevih, ko je Muzio porabil ves denar za hrano in ječarje (med 25 in 30 skudov), so ga premestili v zapor mesteca Castel San Giovanni, od koder so ga izpustili:
Io quella mattina mi era posto a cavalcar davanti con l'antiguardia, nella quale erano gli uomini di arme del Conte Guido Rangon, ma uomini di arme disarmati, e mi era accompagnato con l'ambasciador della Sig.ria di Vinegia [Vincenzo Fedeli] co'l quale aveva da desinar quella mattina. [.] Io veramente insieme co'l secretario del Conte Guido fui menato prigione da alcuni, che ne' nostri alloggiamenti erano tenuti prigione. E posta mano alla borsa, trovandomi da 25, o 30 scudi, cominciai dare a lor denari, che spendessero, e che non ci lasciasseropatire. [.] Ci condussero in alcune isole del Po, dove ci tennero tre, o quattro giorni. [.] Al fine, veduto che io non aveva piu danari, si condussero a Castel San Giovanni, luogo dodici miglia lontano da Piacenza, dove mi lasciarono. (Borsetto, 1990, 156).
8 Guido Rangone (1485-1539), sin Niccolöja Rangoneja in Biance Bentivoglio, je bil eden najznamenitejših italijanskih poveljnikov 16. stoletja. Kot vojak je po smrti očeta Niccolöja, gospoda Modene, začel služiti kot načelnik v Bologni pri družinah Bentivoglio in Estense. Ker so čete papeža Julija II. izpodrinile družino Bentivoglio iz Bologne, je Guido ostal brez zaščitnika in se odločil za služenje pri Beneški republiki. Na beneškem ozemlju je od očeta podedoval fevd v Cardignanu, zato se je Guido v imenu Serenissime tudi bojeval proti četam Cambrajske lige papeža Julija II. V naslednjih letih je Guido kljub značilnemu spreminjajočemu se zavezništvu in rivalstvu med papežem, Beneško republiko in francoskim kraljestvom ostal zvest beneški poveljniški plačanec. Od leta 1514 je služil papežu Leonu X., kjer mu je bilo podeljeno poveljevanje tako imenovanih »stotih sulic« (100 lance). Bil je vpoklican, da utrdi papeško oblast nad Parmo, in leta 1526 je postal guverner papeške vojske. Leta 1532 mu je markiz Vasta ponudil pogodbo, s katero bi vodil tritisočglavo pehoto in tako postal poveljnik cesarskih čet na italijanskem polotoku. Vendar je ponudbo zavrnil, saj je želel poveljevati celotni italijanski pehoti. Zato je izrekel zvestobo francoskemu kralju Francu I., ki ga je leta 1536 imenoval za načelnika francoskih čet na italijanskem polotoku, kjer je vodil vojaško kampanjo v Piemontu. Delo Achilleja Marozza Opera nova chiamata Duello iz leta 1536 je posvečeno ravno Guidu Rangoneju (Benatti, 1983; Calore, 1983; Panini, 1978; Montanari, 2005; Padovani, 2012; Shaw, 2014, 128-129).
583
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
V Piacenzi je Muzio našel zatočišče pri grofu Paolu Scottu, možu ene od Rangoneje-vih sester, od koder je poslal pismo Fedeliju in mu priznal razočaranje nad izidom bitke: »Io son rimaso cosi poco satisfatto, che io non penso di piu dover praticar tra eserciti armati.« (Borsetto, 1990, 156).
Sklepamo lahko, da je bilo to obdobje za Muzia predvsem čas vojskovanja, zaradi česar je bila njegova literarna produkcija okrnjena. Če se naslanjamo na navedbe Man-zuolija, ki v svojem delu Descritione dell'Istria poudari trditev, da naj bi francoski kralj Franc I. Muziu podelil vojaški čin maitre de camp (polkovnik), bi bilo mogoče razumeti, da je imel Muzio tudi intenzivno vojaško kariero: »Dopo liberato il Re Francesco lo volse [Muzia] a suoi stipendi, facendolo Maestro di Campo sotto la condotta di Monsu di S. Polo.« (Manzuoli, 1611, 91). Vendar Muzio takih nazivov in vlog ni nikoli omenjal; lahko pa trdimo, da je dejavno sodeloval v vojaški diplomaciji kot posrednik in govorec ter nosil meč. Ni pa zaslediti, da bi se fizično udeleževal bitk. Pomembno je poudariti tudi dvoumno politično držo dvorjanov, kot jo je Muzio izkazoval vse svoje »vojaško« obdobje. Njegova politična drža je bila odvisna od usmeritve mecena oziroma vladarja in kraja (dvor oziroma mestna država) njegovega služenja. Če je v prejšnjih letih ponujal svoje storitve habsburškemu cesarstvu (1515-1519), je v tem času sodeloval s Francozi proti Karlu V. Vendar je bilo pri Muziu jasno, da je sledil politiki papeške države, ki je bila v času vojn Svete lige iz Cognaca na strani francoskega kraljestva. Verjetno se je že v tem obdobju oblikovala v Muziu politična drža oziroma ideja o italijanski unifikaciji pod papeško državo, ki sta jo ogrožali cesarska prevlada in verjetno združitev pod Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti.
Po sklenjenem cambrajskem miru se je grof Claudio Rangone po februarju 15309 napotil na francoski kraljevi dvor Franca I. v spremstvu Muzia in Giulia Camilla Delminia, kjer je slednji predstavil svoje literarno delo Teatro della memoria (Gledališče spomina):
[M] a trovandomi io [Muzio] poi a Modena in casa del Conte Claudio Rangon, il qual do-veva andare alla corte di Francia. Giulio Camillo, la fama del cui Teatro era gia sparsa, e Franc.co Re di Francia ne aveva avuto novella, e conceputo desiderio, Giulio Camillo dico, venne a Modena, co'l Conte insieme andammo in Francia. (Borsetto, 1990, 138).
Giulio Camillo se je rodil v Portogruaru med letoma 1480 in 1485. Oče naj bi izviral iz takratnega južnega dalmatinskega območja, iz antičnega mesta Delminium (Županjac oziroma Duvno - današnji bosanski Tomislavgrad), od tod verjetno vzdevek Delminio.
9 Grof Claudio Rangone je 4. februarja 1530 poslal iz Modene pismo Aretinu, v katerem mu je obljubil, da bo dostavil modenske maske: »Signor Pietro: Da mess. Tomaso ho inteso quanto desiderate di aver delle ma-schere da Modona [...] secondo il desiderio mio, per lo presente portator non le vi abbia potute mandar, per non ce n'esser ora in tutta questa citta (essendo state levate da mercatanti, e per la maggior parte portate a Bologna, dove tutte quelle corti ed altro ora non attendono che a giuochi et a feste) non percio son io voluto rimanermi di scrivervi questa in iscusazion mia, e farvi intender che quanto piu tosto sia possibile, le faro fare e manderolevi.« (Landoni, 1873, 70-71). Tudi Giulio Camillo Delminio je bil februarja še v Bologni, kjer je bil priča dvojnemu kronanju Karla V., torej 22. in 24. februarja. Iz njegovih pisem razberemo, da se je Camillo pridružil Muziu in Rangoneju v Modeni, od koder so se 18. maja 1530 odpravili v Francijo.
584
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Prve humanistične študije je opravil v Benetkah, kjerje spoznal vseživljenjskega prijatelja Muzia in skupaj sta obiskovala predavanja Benečana Niccoloja Dolfina. Giulio Camillo je v Benetkah spoznal tudi Erazma Rotterdamskega in nato postal profesor retorike v Vidmu, kjer je bil včlanjen v razne akademije ter dobil možnost preučevanja astrologije in kabale. Zasedal je tudi profesorsko mesto na univerzi v Bologni. Bil je filozof, literat, eru-dit, poznavalec orientalskih in klasičnih jezikov, zagovornik ciceronskega sloga in znan predvsem po svojem Teatro della Memoria (Gledališče spomina), utopičnem projektu o retoričnem gledališču s kabalističnim ozadjem.
Prenos umetnosti spominjanja iz antike v renesanso je od 16. stoletja dalje omogočil razvoj prvih umetnih sistemov spomina. V nasprotju s tradicionalnim konceptom gledališča, kjer gledalec v parterju opazuje dogajanje predstave na odru, je Giulio Camillo v svoji ideji gledališča spomina predvidel, da je gledalec postavljen v središče odra ter tako vključen v samo »dogajanje« predstave, ki poteka okoli njega. Njegovo gledališče naj bi obsegalo celovito videnje kozmosa. V pripravi je imel prototip lesene odrske konstrukcije, sestavljene iz lesenih okvirjev, predstavljajočih si mnemoničnih astroloških ter mitoloških simbolov in podob (pretežno slike Tiziana in Francesca Salviatija), na podlagi katerih bi si gledalec s spominjanjem ustvaril predstavo o raznih fazah stvarjenja sveta, zajetju človeškega vedenja in odkrivanju univerzalne resnice. Mnemonični proces je bil tako kodificiran in strukturiran skozi sheme spominskih in simbolnih asociacij naslikanih podob, ki bi nudile različne interpretacije. Njegova ideja o gledališču (opisana v traktatu Idea del Theatro, posthumno izdanemu leta 1550) naj bi se tako tudi konkretizirala z izdelavo lesene konstrukcije v obliki amfiteatra, dovolj velike za vstop vsaj dveh gledalcev hkrati. Konstrukcija bi bila opremljena z upodobitvami faz stvarjenja vesolja (kozmos). Gledališče naj bi slonelo na sedmih stebrih modrosti, ki bi vsebovali vse človeško vedenje. Stebre so krasile upodobitve planetarnih bogov oziroma arhetipskih podob nebeških teles, ki so obkrožale središče - idejo spomina, naravnano proti ilustriranemu vesolju. Tako opazovanje podob in simbolov iz središča naj bi sprožilo proces spominjanja ter vodilo k razumevanju in pomnjenju vesolja kot celote. Giulio Camillo je takole opisal gledališče spomina:
Noi seguendo 1'ordin della creation del mondo faremo seder ne primi gradi le cose piu semplici, o piu degne, o che possiamo imaginar essere state per la disposition divina avanti alle altre cose create. Poi collocheremo di grado in grado quelle che appresso sono seguite, talmente che nel settimo, cioe nell'ultimo grado superiore sederan tutte le arti et faculta, che cadono sotto precetti, non per ragione di vilta, ma per ragion di tempo, essendo quelle come ultime da gli huomini state ritrovate. Nel primo grado adunque si vedranno sette porte dissimili, percioche ciascun Pianeta in figura humana sara dipinto sopra la porta della a lui destinata colonna. (Camillo, 1550, 14).
Vendar njegova pobuda o novem konceptu gledališča spomina ni dosegla epiloga. Tudi konstrukcija ni nikoli bila opravljena. Edino poznano pričevanje o obstoju makete prototipa Camillovega gledališča je predstavil Vigilius ab Aytta (Wigle van Aytta van Zwichem) v pismu Erazmu Rotterdamskemu:
585
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Sl. 1: Naslovnica L'Idea del Thea-tro Giulia Camilla Delmina, 1550 (Gledališče spomina).
L'opera é in legno, segnata con molte immagini e gremita di ogni parte di piccole cassette; e vi sono diversi ordini e gradi. Egli [Giulio Camillo] ha assegnato il suo posto a ogni figura e a ogni singolo ornamento, e mi ha mostrato una tal quantitá di carte che, sebbene io abbia sempre sentito che Cicerone é la piu ricca fonte dell'eloquenza, difficilmente avrei pensato prima che un autore potesse contenere tanta roba o che dai suoi scritti sipotessero mettere insieme tanti volumi. [...] Egli [Giulio Camillo] chiama questo suo teatro con molti nomi, dicendo ora che é una mente e un'anima artificiale, ora che é un'anima provvista di finestre. Pretende che tutte le cose che la mente umana pud concepire e che non si possono vedere con l'occhio corporeo, possono tuttavia, dopo essere state raccolte con attenta meditazione, essere espresse mediante certi simboli corporei in modo tale che l'osservatorepud, all'istante, percepire con l'occhio tutto ció che altrimenti é celato nelleprofonditá della mente umana. (Turello, 1985, 68).
Muzio je torej Camilla Delminia prvič srečal in spoznal v Benetkah, v času mladostniškega študija pri Raffaelu Regiu.10 Takrat je Muzio služil pri beneškem plemiču Niccoloju
10 Muzio je leta 1520 zapustil Koper in se odpravil v beneško šolo kanclerije sv. Marka na predavanja gramatike in latinske retorike Raffaela Regia. V 15. stoletju so mladi beneški patriciji začeli obiskovati pa-dovsko univerzo (Studiopadovano), šolo logike in filozofije pri Rialtu ter katedro studia humanitatis v šoli kanclerije sv. Marka (Nardi, 1963; Nardi, 1979).Po smrti Benedetta Brugnolija je Raffaele Regio zasedel katedro gramatike in retorike na humanistični šoli sv. Marka do svoje smrti leta 1520: »Confirmantes cum Senatu nostro electionem per istam Universitatem factam superiori isto tempore, de persona paestantissimi
586
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Dolfinu, ki ga je želel Delminio spoznati. Dolfin je predstavljal pomembno politično in literarno veličino v plemiški beneški družbi. Za Muzia in še posebno za Camilla je bil Dolfin ključna referenčna osebnost pri razvoju in ozaveščanju literature volgare in študiju pesnikov, kot sta bila Boccaccio in Petrarca.11 Muzio je znova, v skladu s svojo naravo in poslanstvom, deloval v vlogi posrednika med Camillom in Dolfinom:
L'origine dell 'amicizia nostra [med Muziom in Camillom] fu in Vinegia vivendo ancora il Regio, del quale io era auditore. Essendo egli adunque capitato in Vinegia, ed avendo sentito, che io era molto amico, e servidore di ms. Nicold Delfino, uomo principale negli studi di questa lingua, e desiderando di prender l'amicizia sua, venne a me liberamente a pregarmi ch'io volessi prendere questo carico, il che fece io più che volentieri. (Borsetto, 1990, 138).
Druščina je prispela junija 1530 v Saint-Jean-de-Luz, kjer so francoski plemiči in dvor čakali na slavnostno izpustitev kraljevih sinov, ki je bila v sklopu dogovora madridskega traktata iz leta 1526. Na tem kraju (na današnji meji med Španijo in Francijo) je bila organizirana izpustitev obeh kraljevih sinov, princa Françoisa in Henrija, španskih talcev, proti zajetnemu izplačilu več vreč zlata, ki naj bi jih prevažali s tridesetimi osli. O tem zgodovinskem dogodku je pričal Muzio:
Ce ne andemmo in Francia, e vi ci trovammo al tempo che recuperati furono i figli del Re, e che la sorella dell'Imperadore venne moglie al Re Fran.co in cambio di trenta muli carichi d'oro, che passarono di là. Questo cambio fufatto ad un luogo detto San Giovanni de Luz, ad una acqua che parte i confini del Regno di Francia da quello di Spagna, che è alle radici de' monti Pirenei, dalla parte dell'Oceano. (Borsetto, 1990, 138).
Muzio se je skupaj z Rangonejem in Camillom pridružil francoskemu dvoru v Parizu, da bi se udeležili poroke med cesarjevo sestro Eleonoro Habsburško in francoskim kraljem
et eruditissimi Viri Raphaelis Regii ad lecturam Rhetorica latinae in isto nostro dlorentissimo Gymnasio, loco q. Calphurnii, eidem cum Senatu nostro praedicto constituimus salarium florenorum centum in anno, et ratione anni.« (Degli Agostini, 1752, 70).
Konec 15. in začetek 16. stoletja so bili tako med najbolj aktivnimi humanističnimi učitelji ravno Raffaele Regio, Giovan Battista Egnazio in Vettor Fausto, ki so tekmovali za visoke profesorske pozicije preko javnih govorniških nastopov in razprav (King, 2014, 239).
11 Dolfin je poznal tudi Antonia Mezzabarbo, ki je bil med prvimi Muziovimi učitelji na Rabu. O prijateljstvu med Dolfinom in Mezzabarbo priča pismo, ki ga je Dolfin iz Benetk poslal Mezzabarbi in je natisnjeno v zbirki pisem Nuova scielta di lettere di diversi nobilissimi huomi [...] (Pino, 1574, 117). Med redkimi objavljenimi deli je bila redakcija Boccacievega Dekamerona, ki je izšla leta 1516 v Benetkah. Posthumno so izšle nekatere njegove rime in zbirke pesmi, leta 1538 v Rime del Brocardo et d'altri authori, leta 1548 v Rime di diversi nobili uomini et eccellenti poeti ter leta 1551 v Rime di diversi eccell.mi autori. Dolfin je umrl leta 1528. Tako je Pietro Bembo, tesni Dolfinev prijatelj, iz Padove v pismu Vettoru Soranzu 8. maja 1528 sporočil: »La partita del nostro buon Delphino havea io inteso prima per lettere del mio Avila; la quale m'ha recato quel dolore, che devea. Gran danno certo et grande ingiura n'ha fatto la morte a torne quello cosi chiaro et cosi gentile huomo della nostra Citta; et il quale tanto honore et tanta utilita tuttavia rendeva a questa lingua.« (Bembo, 1809, 126v). Glej še: Dolfin, 1904, 28; Elwert, 1958, 167-170; Floriani, 1980, 142.
587
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Francem I., ki je bila tudi dogovorjena v sklopu madridskega traktata. Poroka je bila sklenjena 4. julija 1530 (Kemp, 2007, 112). Svečani prihod kraljice in kraljevih sinov v Pariz ter slavje v čast sklenjenega cambrajskega miru iz avgusta 1529 je spremljal pester program viteških turnirjev in zabav od 23. julija 1530:12 »Noi qui siamo stati al cambio del tesoro fatto con la Reina Leonora e co' figliuoli del Re; siamo stati alla solenissima entrata di Parigi, a quindici giorni di giostre e di tornei, ed a nozze suntuosissime.« (Borsetto, 1990, 159).
Muzio je opisal še eno zanimivo prigodo iz Francije, in sicer v pismu bivšemu učitelju Giovan Battisti Egnaziu13 (pismo XVII, iz Pariza) o pogovoru z dvema inženirjema oziroma arhitektoma, Francescom da Pontremolijem in menihom dominikanskega reda (verjetno znamenitim Fra' Giocondo), v hiši francoskega humanista in pravnika Guilla-uma Budeja (1467-1540). Predmet razprave je bilo projektiranje Cesarjevega mostu po izdelanih modelih omenjenih arhitektov:
Di Francia vi scrivo, padre mio, e voi credete che io sia in Italia. Qui venimmo insieme co 'l Conte Claudio Rangon, Giulio Camillo ed io. Giulio Camillo per occasion del suo Teatro, per lo quale il Re lo ha tolto alla sua corte. Io per compagnia del Conte. E vi scrivo per darvi novella del Budeo con una tale occasione. Alla corte di questo Re e un ms. Franc.co da Pontremoli, tenuto grande ingegniero, ed ha fatto un suo modello del ponte di Cesare. Poi ci e capitato un frate dell'ordine di San Domenico [Fra' Giocondo?], che ne ha fatto un altro. (Borsetto, 1990, 158).
Žal Muzio ne razkrije imena drugega inženirja, razen tega, da je bil pripadnik reda dominikancev. Sklepamo lahko, da gre za znanega projektanta mostov Giovannija Gioconda, imenovanega Fra' Giocondo,14 ki je dolga leta služil na francoskem dvoru ter naj
12	O poteku svečanosti glej: Visentin & Nicolas, 2007, 267-272.
13	Giovan Battista Cipelli (Egnazio) je bil duhovnik, filolog in učitelj, ki je zaradi finančnih težav vodil v svojem domu zasebno šolo retorike in si kaj kmalu prislužil veliko poslušalcev med nadobudnimi učenci. Pretežno je učil interpretacije klasičnih latinskih in grških avtorjev iz izvirnikov v kodeksih, ki je bila po njegovem prepričanju edina pravilna in možna interpretacija vira. Za beneško republiko je opravljal razne razgovore v vlogi govornika. Bil je tesen prijatelj z Aldom Manuzijem in član akademije Aldina. V korespondenčnem odnosu je bil na primer z Benedettom Ramvertom, Erazmom Rotterdamskim, Petrom Pavlom Vergerijem ml., Paolom Giustininom, Bernardom Navagerom, Pietrom Valerianom in drugimi. Njegov najodmevnejši traktat je De Caesaribus libri tres iz leta 1516. Poleg učenja se je ukvarjal tudi z urednikovanjem tiskanih izdaj klasičnih avtorjev, opremljenih z uvodi in filološkimi komentarji. O njegovem podrobnejšem delovanju glej: Degli Agostini, 1745; Tiraboschi, 1792, 1493-1496; Petrusi, 1973, 479-487; Ross, 1976; Mioni, 1981.
Po Regiovi smrti avgusta 1520 je beneški senat septembra sklical natečaj za javno katedro govorništva. Po Muziovi pripovedi je tudi sam aktivno pripomogel k izvolitvi Giovana Battiste Egnazia, saj je slednji decembra istega leta nastopil v vlogi učitelja. Pred tem se je Egnazio potegoval tudi za mesto predavatelja grškega jezika. Nastopne govore je imel 7. in 9. oktobra 1518. Vendar je 16. oktobra odstopil z glasovalne liste za učiteljsko mesto zaradi spletk drugih kandidatov: »[V]enne in Colegio pre' Batista Egnatio a dir non vol esser balotato a la lectura greca, et lezera quando vora la Signoria senza alcun premio, e continuando si conoscera le archimie [spletke] de' altri« (Sanudo, 1889, 122). Katedro grškega jezika je nato istega dne zasedel Vettor Fausto (Sanudo, 1889, 108, 110; Sanudo, 1890, 69, 456; Cicogna, 1827, 439; Ross, 1976, 536-556).
14	Glej: Masselli, 1838, 645-668; Maffei, 1731, 262-266, še posebno pismo Domenica Maria Pellegrinija, beneškega prepisovalca Muziovega kodeksa, iz leta 1793 (Campori, 1866, 298-301).
588
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
bi projektiral več pariških mostov na reki Seni pri katedrali Notre-Dame in most Petit-Pont. V času svojega francoskega službovanja je gojil humanistične in filološke študije z Guillaumom Budejem, Gianom Lascarisom (Janos Laskaris) in Iacopom Sannazzarom. Fra' Giocondo je izdal tudi delo Julija Cezarja C. Julii Caesaris Commentarii de bello Gallico et civili. Ejusdem librorum, qui desiderantur, Fragmenta, kjer Cezar v 4. knjigi (8. in 9. poglavje)15 opisuje izdelavo lesenega mostu na reki Ren, ki ga je rimska vojska prečkala ter tako dosegla in napadla Germanio. Verjetno se je razprava med Muziom, Giocondom, Francescom in Budejem nanašala ravno na možnost izdelave tega »literarnega« mostu Julija Cezarja.
Muzio se je po zaslugi Camillove družbe lahko znova (a le za kratek čas) posvetil literarnim in pesniškim vajam. Med literatoma sta se spletla prijateljska vez in medsebojno spoštovanje:
[F]ra verdi prati, ed ombrosi boschi era il nostro diporto, e Giulio Camillo ed io per ordinario ci riducevamo ogni giorno sotto quelle ombre (che era la stagion di state) con nostri libretti, e con carta, e con inchiostro, e leggendo e scrivendo dispensavamo piacevolmente le nostre ore [...]. O che dolce vita fu quella, dolcepiu assai di quella, che facemmo dapoi nelle gran citta e ne'palagi reali. (Borsetto, 1990, 138).
Noi in quel tempo [...] andammo in Francia insieme; et quivi insieme vivemmo pare-cchi mesi; dove egli fece alquanti Sonetti, et alcuni versi latini. (Muzio, 1590, 171).
Na pariškem dvoru sta Muzio in Camillo spoznala tudi italijanskega pesnika Luigija Alamannija, s katerim sta stopila v pesniško in slovstveno tekmovanje.16
Alamanni (1495-1556) je bil vpleten v zaroto (congiura) proti kardinalu Giuliu de' Medici (bodočemu papežu Klemenu VII.) leta 1522 z namenom zamenjave medičejske oblasti v Firencah. Vendar državni udar ni uspel in Alamanni je skupaj z Zanobijem Buondelmontijem zapustil republiko.17 Iacopa da Diaceta in Alamannijevega soimenjaka
15	Poglavje 8: »Caesar Rhenum transire statuit; bujusce rei causa Caesaris nuntii ad hostes missi: Ubii Au-xilium a Caesarepetunt«. Poglavje 9: »Ratio, juxta quam pons est fabricatus, ut exercitus transduceretur« (Del Campo, 1804, 92-93).
16	Podrobneje glej: Giaxich, 1847, 16-17.
17	Tako je pričal tudi Firenčan Filippo de' Nerli: »Laonde andavano costoro pensando, per imitare gli anti-chi, d'operare qualche cosa grande, che gl'illustrasse; e fermarono l'animo a fare una congiura contro al Cardinale, e non considerarono bene nel congiurare a quello, che il Machiavello nel libro de' suoi discorsi [Discorsi sopra la prima deca di Tito Livio] aveva scritto loro sopra le congiure, che se bene lo avessero considerato, o non l'avrebbero fatto, o se pure fatto l'avessero, almeno piu cautamente proceduti sarebbono. Furono i capi di tal congiura Zanobi Buondelmonti e Luigi Alamanni; disegnarono costoro d'ammazzare il Cardinal de' Medici, e cosi ridurre la citta a governo libero, e rendere al popolo la liberta, come l'aveva innanzi al 1512. [...] Fu preso un certo cavallaro, che portava ambasciate, e lettere di Battista della Palla a congiurati, mediante il quale ebbe il Cardinale qualche notizia de' disegni di costoro, e fu, dopo l'esame del cavallaro, preso di giorno, e pubblicamente Jacopo da Ghiacceto giovane nobile, e molto letterato, dall'e-same del quale ebbe il Cardinale notizia dell'ordine di tutta la congiura, e se il Ghiacceto era preso di notte, e piu segretamente, s'avevano prigioni gli altri congiurati, o almeno Zanobi a man salva, perche egli, ed io eravamo in piazza, quando fu preso il Ghiacceto, e mi ricordo, che Zanobi si parti da me tutto travagliato,
589
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
(morda sorodnika) pa je florentinska oblast ujela in 7. junija 1522 obglavila ter razpisala tiralico za Alamannijevo in Buondelmontijevo življenje v višini 500 skudov. Prvo pribežališče dveh banditov so bile Benetke in nato francoski Lion, kjer je bil Alamanni sprejet na dvor Franca I. Leta 1527 se je vrnil v Firence, med začasno zamenjavo oblasti družine Medici do njenega vnovičnega zavzetja leta 1530, ko je moral Alamanni znova pod okrilje francoskega kralja (Cummings, 2004, 155-156).
Naslednja zgodovinska osebnost, ki jo je Muzio imel možnost spoznati ali vsaj poslušati na francoskem dvoru, je bil Anne de Montmorency,18 francoski maršal, tako imenovani Veliki učitelj in upravnik kraljeve milice. Z njim je stopil v stik, ko je Giulio Camillo med sprejemom pri kralju Francu I. predstavil svojo vizijo in idejo Gledališča spomina: »Ebbe poi audienza dal Re, presente il Gran maestro, che poi fu Contestabile. Stettero piu ore insieme, ed il Re mostro d'aver inteso, e molto ben conceputo nell'animo, quello, che sopra il suo Teatro Giulio Camillo gli aveva ragionato.« (Borsetto, 1990, 139).
Iz Muziove pripovedi je možno tolmačenje, da je že na opisanem srečanju Giulio Camillo predstavljal verzijo osnutka oziroma rokopis svojega dela Idea del Theatro1"9 (ki je izšlo leta 1550, po Camillovi smrti), s katerim je napravil močan vtis na kralja Franca I.:
[E] domandd [Franc I.] a Giulio Camillo dove avrebbe trovato in quel suo libro parole da trattarvi, e Giulio Camillo ritrovo i luoghi e gli li mostro. Dapoi Giulio Camillo disse al Re: 'Sire, se non vi e noia, io desidero di chiarirmi se ben mi avete inteso'. 'Fatelo', disse egli. Ed egli: 'Voi vi dilettate tanto della caccia? S'aveste da scriverne, dove ricorrereste in questo volume?'. Ed il Re in se raccolto, ed alquanto pensato, diede di mano al libro, e trovd il luogo da parlar della caccia. Laonde si vide che il Re il tutto aveva compreso. (Borsetto, 1990, 139).
Zaradi navdušenosti nad novo zamislijo je francoski kralj že septembra 1530 poslal Camilla v Benetke in mu plačal 600 skudov, da bi natisnil delo Idea del Theatro v njegovo čast (česar Camillo v času svojega življenja ni izpolnil): »[E] percio che egli ha avuto dal Re seicento scudi per venir a Vinegia.« (Borsetto, 1990, 159).
Muzio in grof Rangone sta se medtem še zadržala na dvoru v gradu Amboisa in v Parizu.20 Iz Amboisa je Muzio poslal Koprčanu Otonellu Vidi pismo, v katerem mu je poročal o dveh dogodkih. Prvi se je nanašal na pariški dvor in opisuje akvilejskega kanonika Candida, ki je kralju Francu I. želel ponuditi v odkup marmorni kipec boginje Venere. Ker kralj ni kazal zanimanja, je kanonik od Vide zahteval Muziovo pomoč in priporočilo. Muzio, ki je dobro poznal osebnost francoskega kralja in je vedel, kako vzbuditi zanimanje takega vladarja, je sestavil eklogo, kjer je opevano božanstvo Marsa, v človeški obliki, vladalo francoskemu kraljestvu. Venera v spomin na minulo ljubezen obišče Marsa ravno
allorchè ci fu detto tal caso esser seguito, e cosi ebbe Zanobi agio colla fuga a salvarsi, e Luigi Alamanni, che si trovava alle possessioni di Figghine di Giovanni Serristori suo cognato, essendo avvisato dal caso del Ghiacceto, si potette medesimamente salvare.« (Nerli, 1728, 138-139).
18	O figuri Anna de Montmorencyja, le grand maître, glej: Thierry, 2011.
19	Muzio v pismu izrecno omenja Camillovo knjigo: »in quel suo libro«.
20	O Muziovem potovanju in bivanju v Franciji pričata pismi 141 in 142 (AST, Carli, b. 1403).
590
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
v trenutku, ko se ta bojuje z merjascem, in v spomin na tragično Adonisovo smrt tako prestraši Venero, da se ta spremeni v marmorni kip.21 Eklogo je Muzio naslovil: Venere Egloga I. Al Christianissimo Re Francesco sopra una statua di Venere fatta di marmo, che gli fu portata di Italia in jo tudi objavil v svojem delu Egloge leta 1550 v Benetkah (Muzio, 1550, 101v-105r). Muzio je nato pesnitev izročil Benedettu Tagliacarneju (znanemu kot Theocrenus), ki je bil takratni učitelj kraljevih sinov, da jo predstavi Francu I. in razkrije, kdo mu je podaril Venerin kip. Francoski kralj, očaran nad Muziovo pesnitvijo, naj bi Candida bogato poplačal za Venerin kip (1500 skudov).
Pismu je sledila še zanimiva prigoda iz Amboisa o živalskem boju, ki mu je bil Muzio priča:
[Q] ui son chiusi in una grotta due leoni maschio e femina, ed un di fu aperto il leone e messo a prova con un mediocre toro, il quale al leone diede di molte cornate senza che egli ne facesse risentimento. Tanto importa la nutritura, che egli da pargoletto fu posto in quella grotta, ne naturapud star contra il costume 2 (Muzio, 1550, 160).
Muzio in Claudio Rangone sta se vrnila v Modeno leta 1531. V grofovi hiši je Muzio ostal še nekaj mesecev, kjer je znova srečal Giulia Camilla. Ta ga je seznanil z osnutkom apologije (Apologia),23 ki bi ga izdal v bran svoji ideji Gledališča spomina: »Egli [Ca-millo] era in casa del Conte Claudio a Modena, il quale mosso dal bisbiglio che si faceva per Italia contro il suo Teatro, mi mostro, che scriveva una Apologia, pregando il Re, che contentare si dovesse, che egli il potesse dare in luce.« (Borsetto, 1990, 140).
Iz Modene je Rangone poslal Muzia na službovanje h grofu Galeottu II. Picu della Mirandoli, sinu Lodovica I. Pica, v mestece Concordia. Galeotto Pico je Muziu obljubil letno rento stotih skudov ter poplačilo stroškov služabnika in jahalne poti. Ponudba se je Muziu zdela mamljiva, saj je predvideval, da bi tako imel več možnosti lastnega literarnega ustvarjanja in posvetitve študiju: »Il S.r Galeotto mi richiese che io dovessi andare a vivere in sua compagnia, e mi ordino una provisione di cento scudi l'anno con spese di servidore, e di cavalcatura, dove io vivro molto ozioso, e reputai questo partito proprio di me, che desidero piu di studiare che avanzare.« (Borsetto, 1990, 173).
21	Muzio je izhajal iz vsebine Adonisovega mita v Ovidijevi epski pesnitvi v deseti knjigi »Metamorfoz«. Po mitu, ko je Venera preživela noč z lovcem Adonisom, ga je skušala prepričati, naj se odpove lovu tistega dne. Ker je bila zora in je božanstvo ljubezni Amor še spalo, se je Adonis lahko brez zadržkov napotil na lov s psi v gozd, kjer ga je nato tragično pokončal merjasec. O kipcu Venere glej še: Caruso, 2013, 30-31; Cooper, 2013, 131.
22	Podoben opis živalskega boja med levi in bikom zasledimo v kroniki renesančnega zgodovinarja Landuccija, na Trgu della Signoria v Firencah leta 1540: »E a di 27 di frebraio 1540, fu menato due leoni in Piazza de Signori, in due gabie come due stie e, quando gli cavarono fuori delle gabie, un toro gli ando incontro e uno lione prese uno salto e saltogli in su la schiena e non gli fece male nessuno, e l'uno ando in la e l'altro in qua e non dissono mai piu nulla l'uno a l'altro. E molti cani grossi che v'erono non gli dissono mai nulla.« (Landucci, 1883, 376).
23	Šlo naj bi za Camillovo delo Discorsi in materia del suo theatro, ki ga je posvetil Gabrielu Trifoneju in drugim plemenitašem. Tudi to delo je izšlo v Benetkah (1552) po njegovi smrti v okviru Di m. Giulio Ca-millo Tutte le opere, cioe Discorso in materia del suo theatro. Lettera del rivolgimento dell'huomo a Dio. La idea. Due trattati: l'uno delle materie, l'altro della imitatione. Due orationi. Rime del detto.
591
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
ZAKLJUČEK
Koprski renesančni humanist Girolamo Muzio je bil že od svojih kariernih začetkov in kasneje v življenju v rednem stiku z dvorsko realnostjo, ki je bila označena in določena v neposrednem odnosu s »terenskim« delom in posebnimi nalogami svojih gospodarjev oziroma mecenov. Vizija humanističnega kontemplativnega življenja, ki bi Muziu zagotovila želeno spokojnost in vdanost literarnim študijam, je bila le oddaljen cilj in dosežena le v redkih primerih za časa njegovega življenja. S pričetkom političnih nemirov leta 1494 na italijanskem polotoku je bil Muzio v prvih desetletjih 16. stoletja aktivno udeležen na različnih nivojih vojaških odprav. Njegovi neposredni odzivi na politične situacije in okolje ter njegova vloga v določenem zgodovinskem dogodku so skrbno zabeleženi in opisani v pismih. Funkcija in namen tako oblikovanih pisem je bila predvsem posredovanje informacij v obliki detajlne reportaže (v tem primeru vojaških odprav) vladajočim oziroma mecenom, z vključevanjem lastnih peripetij, dogodkov in pogledov na določene situacije »s terena«, ki bi lahko utrjevale pot k naklonjenosti in priznanjem vladajočih elit. Zagotovo je bila Muziu v pomoč prva humanistična izobrazba, pridobljena v Kopru, tako da je skupaj z leposlovno obliko pisanja in dodajanjem zanimivih osebnih izkušenj končno besedilo pisma že spominjalo na krajšo novelo. Muziova korespondenca je tako zabeležila potrebo, po kateri je dvorjan stremel, in sicer nujnost komuniciranja in obenem priložnostno pisati bralcu na zanimiv in razvedrilen način. Lahko domnevamo, da je Muzio že v obravnavanem obdobju (1528-1531) skrbno in premišljeno sestavljal pisma z namenom izdaje zbirke pisem, ki so zagledale luč sveta šele po dvajsetih letih. Ne moremo pa trditi, ali je bilo tako ravnanje le dolgoročna želja ali le pričakovanje pravega trenutka za objavo le-teh. Dejstvo je, da mu je v naslednjih letih njegovo neprekinjeno službovanje na italijanskih dvorih onemogočalo priložnost in potreben čas za ureditev zapisanega materiala, pripravo na tisk in izdajo, vsaj ne do leta 1550, ko se je v ta namen (končno) napotil v Benetke.
Muzio ni bil klasičen humanistični filolog, ampak si je delil usodo večine sodobnikov na dvorih, ki so se trudili za lastno finančno preskibljenost. Obenem pa je, kar je zadevalo literarni, intelektualni in politični sistem, ostajal v mišljenju in delovanju neomajen: njegova dela pričajo o splošnem prepričanju 16. stoletja, da je humanistično izobraževanje v podrejenem položaju - »na razpolago« - in v službi vladajočega. Seveda je prevladovalo tudi pričakovanje, da je gospostvo cenilo tako znanje in nosilce le-tega - humaniste. Vendar bi bilo iluzorno sprejeti enoznačno trditev, da je bil intelektualec cenjen le zaradi svojega znanja, temveč so se od njega pričakovale tudi druge uporabne in konkretne spretnosti, ali bolje rečeno vrline, ki so segale na področje diplomacije, svetovanja, tajništva, obveščanja, tutorstva, govorništva in tudi prava. Vse našteto so bile možne kategorije poklicev in uslug, ki jih je lahko humanistični intelektualec ponujal svojemu gospodarju. V največ primerih pa je bila prav vloga tajnika najbolj iskana in zaželena na italijanskih dvorih 16. stoletja, predvsem zaradi nalog politične narave. Zato je možna generalizacija take politizacije pisem s strani številnih intelektualcev, med katere lahko štejemo tudi Muzia, v odnosu do centrov moči usmerjena v stično točko zagotavljanja spoštovanja vredne pozicije in uveljavljenja sebe kot subjekta v strukturi moči, ki je posledično odpirala možnost družbene vertikalne mobilnosti.
592
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Seveda je treba upoštevati tudi izvorni družbeni status in razred slehernega intelektualca, saj Muzio ni pripadal fevdalnemu plemstvu in zato ni mogel igrati na karto prednosti priimka (svojega je šele uveljavljal), ampak je posedoval le koprski meščanski status (po beneškem vzoru) in kot outsider je le stežka in postopoma karierno napredoval na najpomembnejših dvorih italijanskih mestnih držav.
Ni dvoma, da lahko Muziova biografija služi preučevanju, kako so se intelektualni sistemi zapletali v politiko moči, in pripomore k osvetlitvi pomena tajniškega poklica ter potrebo po preučevanju minornih figur in akterjev italijanskega humanizma. Dokaz tega je njegova nazadnje objavljena in dodelana biografija iz sredine 19. stoletja (Giaxich, 1847) - resnejše celovitejše interpretacije in analize njegovega dolgoletnega delovanja na zgodovinskem prizorišču 16. stoletja pa še niso bile opravljene. Zato je ključnega pomena kartiranje kariernih vzorcev posameznih dvorjanov tega obdobja, ki so zapustili svojo sled v italijanski literarni tradiciji. Muzio predstavlja ključen primer intelektualca, ki se je soočal z realnimi razmerami dvorskega življenja. Z njegovo pomočjo razumemo še drugo plat takega poklica, ki je bila podrejena služenju in nenehnemu iskanju stabilnega finančnega prihodka. Zaradi de facto omejitve »vezanosti« in dolžnosti do gospoda in podrejene vloge na dvoru je bilo renesančne ideale težko doseči. Če ne drugače, mu je prek tiskane produkcije izpod njegovega peresa, ki se je širila v »svet«, uspelo pokazati raznolikost študijev, ki se jih je lotil. In to, kot pravi, ne samo s pesništvom, ampak tudi z državno politiko, viteško znanostjo, ljudskimi običaji, moralnimi in religijskimi, na meji s teološkimi zadevami, ki so v drugi polovici 16. stoletja dobile nove razsežnosti v novi kulturi protireformacije.
Njegovega delovanja ne moremo omejiti le na eksistencialno funkcijo služenja za mero finančne preskrbljenosti, ampak tudi na iskanje odnosov do nosilcev moči in kulture. Preko mreženja in ohranjanja pisnih korespondenc s ključnimi akterji je Muzio potrjeval sebe (kot individuum) in svojo vlogo v italijanski družbi. Z objavami zbirk svojih avtorskih tiskanih »družinskih« pisem (lettere famigliari) je jasno dokazal kompleksnost medsebojnega prepletanja dopisnikov in odvisniških odnosov dvorjan -mecen, ki so se vrstili v vsem njegovem dolgem življenju (1496-1576), ko je služboval pri različnih gospodih in dvorih italijanskih mestnih držav: pri tržaškem škofu Petru Bonomu, markizu Vasta Alfonsu d'Avalosu, Claudiu Rangoneju, Galeottu II. Picu della Mirandoli, Ferranteju Gonzagi, Ercolu II. d'Esteju, Guidobaldu II. Urbinskem vojvodi, papežih in kardinalih. Od leta 1521 je bil priča kompleksnim in težkim zgodovinskim okoliščinam političnega in religijskega življenja tako italijanske kot evropske stvarnosti. Obenem pa je na teh velikih dvorih sodeloval pri kulturnem razvoju visoke renesanse in njenem zatonu v protireformaciji ter sklepal pomembna prijateljstva s sodobniki in vplivna poznanstva, kot je bilo le-to z Giuliom Camillom Delminiom. Njegova kariera literarnega dvorjana, tajnika, svetovalca, govorca, posrednika, mediatorja, teoretika in diplomata ter raznolikost tiskanih literarnih del predstavljata vrednost osebne bilance življenja, izkušenj in odnosov. Zato lahko kritična obdelava njegove zapuščine številnih literarnih del in raziskovanje njegovega delovanja prispevata k širšemu razumevanju italijanske dvorske družbe 16. stoletja.
593
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
A KOPER TOWNSMAN'S SERVICE TO THE MODENA COUNT CLAUDIO RANGONE BETWEEN 1528 AND 1531: AN OUTLINE OF HISTORICAL DEVELOPMENTS AS PRESENTED IN THE LETTERS OF THE COURTIER GIROLAMO MUZIO "IUSTINOPOLITANO"
Tilen GLAVINA
Science and Research Centre Koper, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenia e-mail: tilen.glavina@zrs-kp.si
SUMMARY
Girolamo Muzio was a courtier who paved the way to his literary career with his service to various aristocrats, clergymen and army leaders. Before he penned his poems and other texts, he had to prove himself as a secretary, diplomat, and councellor to Italian commanders. One of his many masters was Count Claudio Rangone, for whom he worked between 1528 and 1531. The article uses Muzio's archival (or "official") correspondence and his ("prestigious") letters from his book "Lettere" as a historical source of narrative in order to construct his individual story and place it in the context of the 16th century Italian wars. The aim of such methodological approach is to shed light on Muzio's role of a secretary of both aristocrats at Italian courts and military commanders on battlefields. When working for Rangone, Muzio had the opportunity to converse with the famous Italian philosopher Giulio Camillo Delminio, best known for his concept of Theatre of Memory, described in his work L 'Idea del theatro ("The Idea of Theatre"). Following Rangone's order, the two men-of-letters visited the French court of Francis I. As a courtier, Muzio was split between the loyalty to Charles V, Francis I and Pope, and so he had to become a master of diplomacy, cunningness and political adaptation. The establishment of a correspondence network between social and cultural elites, and continuous intertwining of literary writing, intellectual discussions and battlefield experience were part of the reality and destiny of this Italian courtier in the first half of the 16th century.
Keywords: Girolamo Muzio (1496-1576), Claudio Rangone, Giulio Camillo Delmino, 16th century, Italian wars, letters
594
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
VIRI IN LITERATURA
AST, Carli - Archivio di Stato di Trieste (AST), Fondo Carli (Archivio Municipale di Capodistria) (Carli), (mikrofilm) b. 1403.
BNM - Biblioteca Nazionale Marciana, Venezia, Manoscritti, mss. ital. cl. VII, 707 (=7815), 146 (=7413).
Camillo, G. (1550): L'Idea del Theatro dell'eccellen. M. Giulio Camillo. In Fiorenza, apresso Lorenzo Torrentino impressor ducale.
Manzuoli, N. (1611): Nova descrittione della provincia dell'Istria. In Vinegia: apresso Giorio Bizzardo.
Muzio, G. (1550): Egloghe del Muzio Iustinopolitano divise in cinque libri [...]. In Vinegia, Gabriel Giolito de Ferrari e fratelli.
Muzio, G. (1590): Lettere del Mutio Iustinopolitano: divise in quattro libri, de' quali il quarto vien nuovamente publicato [...]. In Firenze, nella stamperia di Bartolommeo
Sermartelli.
Pino, B. (1574): Nuova scielta di lettere di diversi nobilissimi huomi [...]. Venetia, [s.n.].
Asso, C. (2007): I libri di epistole italiani: uno schema di lettura. Costabissara, Angelo Colla.
Bembo, P. (1809): Opere del cardinale Pietro Bembo: Lettere. Milano, Dalla Società tipografica de' Classici italiani.
Benatti, G. (1983): Famiglie nobili e patrizie nelle terre del ducato di Modena. Modena, Lions club.
Bologna, C. (1991): Il "theatro" segreto di Giulio Camillo: l'Urtext ritrovato. Venezia Cinquecento, I, 2, 217-271.
Bolzoni, L. (1984): Il teatro della memoria. Studi su Giulio Camillo. Padova, Liviana.
Bolzoni, L. (2012): Il lettore creativo: percorsi cinquecenteschi fra memoria, gioco, scrittura. Napoli, Guida.
Borsetti, F. (1735): Historia almi Ferrariae Gymnasii [...]. Ferrariae, Pomatelli.
Borsetto, L. (1990): Lettere inedite di Girolamo Muzio tratte dal codice Riccardiano 2115. Rassegna della Letteratura italiana, 94, 1-2, 99-179.
Calore, M. (1983): Spettacoli a Modena tra '500 e '600: dalla città alla capitale. Modena, Aedes muratoriana.
Campori, G. (1866): Lettere artistiche inedite. Modena, tipografia dell'erede Soliani.
Caruso, C. (2013): Adonis: The myth of the dying god in the italian renaissance. London, Bloomsbury.
Chabod, F. (1961): Storia di Milano nell'epoca di Carlo V. Torino, G. Einaudi.
Chastel, A. (1995): Il sacco di Roma, 1527: od prvega manierizma do protireformacije. Ljubljana, ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Chiodo, D. (1997): "E cio che non è lei": sapienza "esposta" negli scritti di Giulio Camillo. Giornale storico della letteratura italiana, CLXXIV, 573-580.
Cicogna, E. A. (1827): Delle inscrizioni Veneziane. Volume 1. Venezia, presso Giuseppe Picotti.
595
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Cicogna, E. A. (1842): Delle inscrizioni Veneziane. Volume 5. Venezia, presso Giuseppe Orlandelli.
Cooper, R. (2013): Roman antiquities in Renaissance France, 1515-1565. Farnham, Ashgate.
Croce, B. (1945): Poeti e scrittori del pieno e del tardo Rinascimento. Bari, Laterza.
Cummings, M. A. (2004): The Maecenas and the madrigalist: patrons, patronage, and the origins of the Italian madrigal. Philadelphia, American philosophical society.
Čeč, D. (2011): Funkcije govoric in njihovih nosilcev v podeželskih skupnostih. Acta Histriae, 19, 4, 703-728.
Degli Agostini, G. (1745): Notizie istoriche spettanti alla vita e agli scritti di Battista Egnazio. V: Calogerà, A. (ur.): Raccolta d'opuscoli scientifici e filologici, vol. XXXIII. Venezia, appresso Simone Occhi, 1-191.
Degli Agostini, G. (1752): Notizie istorico-critiche intorno la vita e le opere degli scrittori Viniziani. Venezia, appresso Simone Occhi.
Degli Agostini, G. (1754): Notizie istorico-critiche intorno la vita e le opere degli scrittori Viniziani, Tomo II. Venezia, appresso Simone Occhi.
Del Campo, P. (1804): C. Julii Caesaris commentarii de bello Gallico, et civili, ejusque fragmenta, et alia quaecumque exstant [...]. [Madrid], Benedicti Cano.
Dolfin, L. (1904): Una famiglia storica. I Dolfin attraverso i secoli, 452-1797. Genova, Tip. Della Gioventù.
Elwert, W. T. (1958): Pietro Bembo e la vita letteraria del suo tempo. V: Valeri, D. et al. (ur.): La civiltà veneziana del Rinascimento. Firenze, Sansoni, 127-176.
Floriani, P. (1980): Grammatici e teorici della letteratura volgare. V: Arnaldi, G. (ur.): Storia della cultura veneta: Dal primo Quattrocento al Concilio di Trento, III, 2. Vicenza, Neri Pozza, 139-181.
Gazzera, C. (1842): Memorie storiche dei Tizzoni conti di Desana e notizia delle loro monete. Torino, Stamperia Reale.
Giaxich, P. (1847): Vita di Girolamo Muzio Giustinopolitano. Trieste, I. Papsch & C. Tip. del Lloyd Austriaco.
Guicciardini, F. (1836): Storia d'Italia. Libro XVIII, Cap. III. Firenze, Tipografia Borghi e compagni.
Guicciardini, F. (1837): Storia d'Italia di Francesco Guicciardini alla miglior lezione ridotta dal professore Giovanni Rosini, VIII. Capolago, Elvetica.
Kemp, W. (2007): Transformations in the printing of royal entries during the reign of François Ier: the role of Geoffroy Tory. V: Russell, N. & H. Visentin (ur.): French ceremonial entries in the sixteenth century. Toronto, Centre for Reformation and Renaissance Studies, 111-132.
King, M. (2014): Venetian Humanism in an Age of Patrician Dominance. Princeton, Princeton University Press.
Landoni, T. (1873): Lettere a Pietro Aretino, I. Bologna, G. Romagnoli.
Landucci, L. (1883): Diario fiorentino dal 1450 al 1516. Continuato da un anonimo fino al 1542. Biblioteca di carteggi, diarii, memorie, ecc. Firenze, G. C. Sansoni.
Maffei, S. (1731): Verona illustrata, II. L' Istoria Letteraria osia La Notizia De' Scrittori Veronesi. Verona, Vallarsi & Berno.
596
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Masselli, G. (1838): Le opere di Giorgio Vasari. Firenze, D. Passigli.
Mioni, E. (1981): Cipelli, Giovan Battista. V: Dizionario biografico degli italiani, XXV. Roma, Istituto della Enciclopedia italiana, 698-702.
Montanari, G. (2005): Guido Rangoni: un condottiero fra Evo Medio e Moderno. Mo-dena, Il Fiorino.
Morris, T. A. (1998): Europe and England in the Sixteenth Century. London, Routledge.
Nardi, B. (1963): La scuola di Rialto e l'umanesimo veneziano. V: Vittore, B. (ur.): Umanesimo europeo e umanesimo veneziano. Firenze, Sansoni Editore, 93-140.
Nardi, B. (1979): Letteratura e cultura veneziana del Quattrocento. V: Vittore, B. (ur.): Storia della civiltà veneziana. Firenze, Sansoni, 181-204.
Nerli, F. (1728): Comentari de' fatti civili occorsi dentro la città di Firenze dall'anno 1248 al 1537. Augusta, Apresso David Raimondo Mertz e Gio. Jacopo Majer.
Padovani, G. (2012): Guido III Rangoni: gusto e committenza nella Parma farnesiane del Seicento. Diplomska naloga. Firenze, Università degli studi di Firenze, Facoltà di lettere e filosofia.
Palmisano, V. (2006): Gian Giacomo Medici, marchese di Marignano. Melegnano, Gemini grafica editrice.
Panini, F. (1978): Cronica della città di Modena. Modena, Franco Cosimo Panini.
Petrusi, A. (1973): Giovan Battista Egnazio Cipelli e Ludovico Tuberone Crijeva tra i primi storici del popolo turco. V: Vittore B. (ur.): Venezia e Unghiera nel Rinascimen-to, Atti del 1. Convegno studi italo-ungheresi. Firenze, Olschki, 479-487.
Quondam, A. (1981): Le »Carte Messaggiere«: retorica e modelli di comunicazione epistolare: per un indice dei libri di lettere del Cinquecento. Roma, Bulzoni.
Robinson, K. (2006): A Search for the Source of the Whirlpool of Artifice: The Cosmology of Giulio Camillo. Edinburgh, Dunedin Academic Press.
Ross, J. B. (1976): Venetian Schools and Teachers from Fourteenth to Early Sixteenth Century: a Survey and a Study of Giovanni Battista Egnazio. Renaissance Quarterly, 29, 4, 521-566.
Sanudo, M. (1889): I diarii di Marino Sanudo [...] Tomo XXVI. Venezia, F. Visentini.
Sanudo, M. (1890): I diarii di Marino Sanudo [.] Tomo XXVIIII. Venezia, F. Visentini.
Shaw, C. (2014): Barons and Castellans: The Military Nobility of Renaissance Italy. Leiden, Brill.
Tamaro, A. (1924): Storia di Trieste, II. Roma, A. Stock.
Tamaro, A. (1931): Documenti inediti di storia triestina. Trieste, Editoriale Libraria.
Thierry, R. (2011): Anne de Montmorency: grand maître de François Ier. Rennes, Presses Universitaires de Rennes.
Tiraboschi, G. (1792): Storia della letteratura italiana dall'anno MD all'anno MDC, vol. 4. Modena, Società Tipografica.
Turello, M. (1985): Lo stato delle ricerche su Giulio Camillo Delminio. Quaderni Uti-nensi, III, 5-6, 63-100.
Turello, M. (1993): Anima artificiale: il teatro magico di Giulio Camillo. Tricesimo, Aviani.
Vasoli, C. (1975): Notarelle intorno a Giulio Camillo Delminio. Rinascimento, XV, 293-309.
597
ACTA HISTRIAE • 26 • 201S • 2
Tilen GLAVINA: SLUŽENJE KOPRSKEGA MEŠČANA PRI MODENSKEM GROFU CLAUDIU RANGONEJU ..., 575-598
Vasoli, C. (1984): Uno scritto inédito di Giulio camillo "De l'humana deificatione".
Rinascimento, XXIV, 191-227. Ventura, A. (1981): Scrittori politici e scritture di governo. V: Arnaldi, G. & G. Folena (ur.): Storia della cultura veneta. Dal primo Quattrocento al Concilio di Trento, vol. 3. Vicenza, Pozza, 513-563. Verri, P. (2011): Storia di Milano. Hillsborough, Aonia edizioni. Visentin, H. & R. Nicolas (2007): French ceremonial entries in the sixteenth century.
Toronto, Centre for Reformation and Renaissance Studies. Yates, F. A. (1966): The Art of memory. Volume III. London, New York, Routledge.
598