25. št.
V Ljubljani, dne 5. septembra 1913.
IV. 1.
Rudar izhaja trikrat na me* »ec in sicer prvi, drugi in četrti četrtek v mesecu z datumom naslednjega dire. Naročnina za celo leto 4 K, pol leta 2 K in četrt leta 1 K. Posamezne številke po 10 v.
■
Reklamacije so proste poštnine. Nefrankirana pisma se ne sprejmejo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo in uprav-ništvo je v Ljubljani Ilirska ulica 22, drugo nadstropje.
Glasilo sloven ^ skih rudarjev.
Kdo jejazlaščen?
čudno logiko rabijo naši nasprotniki, kadar se jim zdi potrebno napasti pragramatične zahteve socialistične stranke in pobijati socializem vobče. Tako je nedavno tega neki katoliški list pisal, da sprememba privatne lastnine proizvajalnih in distributivnih sredstev v kolektivistično, oziroma razlaščenje kapitalistov kakor zahtevajo socialisti, pomeni »tatvino«. In socialisti da vsled tega »priporočajo tatvino«.
Kako modro! Za ljudi, kateri imajo 365 dni v letu možgane na počitnicah, in kateri obenem mrzijo socialiste, a ne vedo zakaj, je taka trditev mastna klobasa, češ: Aha, zdaj vas pa imamo! Vi socialisti bi radi oropli kapitaliste njih lastnine! Vi zastopate tatvino!
Vredno je spregovoriti o tem par besed. Kaj so proizvajalna in distributivna sredstva? Zemlja, rudniki, premogokopi. tovarne, mašine, orodje itd. so proizvajalna sredstva? železnice, parobrodi itd. so pa distributivna sredstva. Ta sredstva obenem predstavljajo kapital. Denar samoobsebi ni kapital; denar le predstavlja faktični kapital, bodisi surovi materija!: zemljo, rudo. les. itd. ali pa izgotovljeno, rabno blago, dobrine.
Kako pa je kapitalist prišel do kapitala? Na kakšen način si je kapitalist prisvojil proizvajalna sredstva? Kdor študira zgodovino kapitalizma in pa razvoj modernega industria-lizma, lahko odgovori na to vprašanje. Gospodujoči sloji so jemali drug drugemu in po staro-in srednjeveških nazorih je bilo to popolnoma pravično, po človeškem in »modernem« pravu tudi. Zgodovina kapitalizma je zgodovina nasilnega razlaščenia drugih, pa naj to zgodovinarji olepšujejo kolikor hočejo.
Pojdimo dalje. Kapitalist danes poseduje rudnik. On ali bivši lastnik je našel rudo; ogradil je dotično parcelo daleč na široko, kolikor se mu je zahotelo in rekel: To ie moje. Seveda, po starem pravu je to pravično! Toda ruda sama na sebi je mrtev kapital in brez vsake koristi, dokler leži v zemlji nedotaknjena. Kapitalist oziroma lastnik rude bi gladu umrl poleg vseh milijonov vrednosti svoje lastnine. ako bi ne bilo neposestnikov — proletarcev — delavcev, ki so voljni dvigati rudo na površje. Ruda zadobi svojo vrednost šele tedaj, ko je izkopana in spravljena na površje. Z drugimi besedami: delavec in samo delavec šele pretvori rudo v faktični kapital in ji da pravo vrednost. Kapitalist najme delavce, da zanj kopljejo rudo; zgradi topilnice, kjer zopet delavec spremeni rudo v kovino; zgradi tvornice. kjer zopet delavec izdeluje iz kovine razne porabile predmete; gradi železnico, katera prevaža rudo in izgotovljen produst naprej. Kapitalist res založi denar. Toda denar predstavlja kapital, katerega je delavec vzel iz zemlje. Ruda sama na sebi, kakor smo rekli, ni vredna nič.
dokler leži v zemlji. Naj kapitalist poseduje rudnine celega sveta, revež je. če se rudnin nihče ne dotakne. Delavec šele, delovna sila je edini faktor, kateri stvarja rabni kapial in vse bogastvo. Kaj pa imajo delavci od tega? Le majčken, majčken del tistega kar ustvarijo. Za vporabo svoje magične delovne, bogastvo tvorne sile, brez katere je ves kapital mrtva stvar, obdržijo le majhno drobtino, recimo dve desetini svojega produkta v obliki plače ali mezde. Ostalih osem desetin dobi kapitalist ne da bi za las vrednosti kaj produciral. Kapitalist vzame delavcu osem desetin vsega produkta le zato, pravi, da je proizvajalno sredstvo: rudnik, tovarna, mašina itd. njegova in samo njegova lastnina.
Tako torej vidimo: da se pod privilegijem privatne lastnine proizvajalnih sredstev izvršuje največje sistematično razlaščenje, kar jih more človek misliti. Današnji mezdni sistem proizvajanja ni nič druzega kakor nepretrgano razlaščenje katerega izvršuje kapitalist nad delavcem. Seveda, kapitalistična pamet, ki se še vedno drži starega, barbarskega nazora, ne more tega zapopasti. Ta nazor je star kolikor je stara privatna lastnina, le forme so spremenjene. Tako na primer je lastnik v starih časih — in še pred 50 leti v Ameriki — kupil delavca z vsem njegovim telesom; delavec (suženj) je bil njegova lastnina ravno tako kakor konj ali klobuk; hranil ga je in oblačil, a če se mu je poljubilo, ga je tudi ubil. Danes kapitalist ne more več kupiti delavca telesno, pač pa kupi njegovo delovno silo. Ker sta pa delavec in njegova delovna sila neločljiva, tedaj kapitalist z delovno silo vred kupi tudi delavca. dasiravno se mnogi delavec tega ne zaveda. Kaj je torej razlike? In kakor je bila svojecasno telesna sužnost nekaj kar mora biti, tako se smatra danes mezdna sužnjost nekaj kar mora biti in ostati na vse večne čase. To je tisti barbarski nazor, kateri še vedno »pana« delavce, da si drugače ne morejo predstavljati sistema — da mislijo, da tako mora biti — da smatrajo kapitaliste za svoje dobrotnike, ki jim dajejo zaslužek in da brez njih bi ne mogli živeti. Po tem nazoru je jeden človek več kot dfrugi; jeden sme celo življenje prelenariti v brezdelju, a drugi mora zanj delati — in vse to vsled privilegija privatne lastnine proizvajalnih sredstev, ki mora biti sveta in nedotaknjena.
Ponavljamo še enkrat in na kratko:
Privatna lastnina vseh proizvajalnih in distributivnih sredstev temelji na krivici, na raz-laščenju. Pridobljena je nasilnim potom. Po naravnem pravu, ki je temelj modernega človekoljubnega nazora, nima noben človek pravice nad življenjem drugega človeka. Moderni in-dustrializem. ki je vedno večji in popolnjujoči faktor v proizvajanju potrebščin, je priklenil delavca na mašino, tako da je današnji delavec del. živ privesek mašine. Ker pa kapitalist po-
seduje mašino in ostala proizvajalna sredstva, poseduje konsekventnoi tudi delavca. S tem; da je delavec mezdni suženj, je obenem; tudi njegovo življenje popolnoma odvisno od kapitalista. Kapital sam na sebi je mrtev, dokler ga delavec ne preobrazi v raben produkt; vsled tega je delavec jedini stvarnik vsega bogastva in pospeševateli kulture. Po vsej pravici torej vse bogastvo, ves kapital, naturni in producirani spada tistim, ki ga preobrazujeio in ustvarijo. Dokler pa delavec tega nima. je razlaščen za plod svoje delovne sile.
Ali se torej sme razlaščenje kapitalistov smatrati za tatvino? Ako ti nekdo vzame suknjo in ti skočiš za njim in mu jo vzameš nazaj — kdo je tat, ti ali on? Ravno na ta način se prodktivnemu ljudstvu odvzame svoje pravice, ali je potem to tatvina, če delavstvo zahteva nazaj, kar je bilo njemu vzeto? S preobratom privatne lastnine v kolektivistično bo šele poravnana tisočletna krivica, ki se je zgodila produktivnim slojem; ljudstvo bo dobilo nazaj kar mu gre po naravnem pravu. Proizvajalna sredstva — zemlja, rudniki, premogokopi. tovarne, mašine itd. — bodo skupna last vseh ljudi. Bodoči človek ne bo rekel: To je moje — temveč: To je naše, nas vseh. S kolektivistično lastnino, kj pomeni socializacijo lastnine in socialistični način proizvajanja, nastopi šele pravo blagostanje človeštva.
V interesu vsakega delavca torej je, da deluje za razlastitev kapitalistov. Z drugimi besedami: boriti se mora v socialističnih vrstah.
Poslovanje razsodišč bratovskih skladnic v letu 1911.
Uradno poročilo o poslovanju razsodišč bratovskih skladnic nam nudi nekak vpogled v naše bratovske skladnice, nekak preglej »kakovosti« posebno kar se tiče rudarskega zavarovanja. Uradno poročilo kar tako, nekako ven-dan vrednost sedanjih bratovskih skladnic pre-dočuje in postavlja zakon na prav* drastičen način nasproti praktičnemu izvajanju.
Po gori omenjenem uradnem poročilu je leta 1911. v Avstriji bilo 136 bolniških blagajn, katere so imele 180.708 članov. (Leta 1910. je bilo 140 bolniških blagajn s 178.904 člani) in 152 pokojninskih (provizijskih) blagajn, katere so štele 179.477 članov. (Leta 1910. je bilo 149 pokojninskih blagajn, ki so štele 177.594 članov). Število bolniških blagajn se je skrčilo za
4.	nasprotno pa se je število pokojninskih blagajn pomnožilo za 3.
Poleg 24 tožb, katere so pohajale še iz leta 1910. in so še čakale svoje rešitve je bilo tekom leta 1911. proti bolniškim blagajnam vsega skupaj vloženo 39 tožb. Kar se rešitve navedenih tožb tiče, je razmerje sledeče: Odloženi sta bili
LISTEK.
Od Dunava do Vardarja.
Spisal Hugo Š u 1 e, poslovenil Ivan T o k a n.
(Dalje.)
Popoldan preplavljajo velikanske trope kmetov iz okolice skoraj vse belgraiske ulice, ceste in trge. ki prihajajo, da nastopijo vojaško službo. V vsaki tropi se nahaja tudi kak godec, ki igraje bodisi na gosli, tamburici ali svetoznani harmoniki, povzdiguje navdušeno razpoloženje. Tudi stare bojne pesmi guslarjev nam v potegnjenih melanholičnih zvokih udarjajo na uho. A čudno, vse velikanske množice mož, ki hite iz dežele v mesta, kakor sem to imel tekom drugega tedna priliko opazovati, sestajajo iz samih od dvajset do trideset let sarih ljudi}, skoraj vseskozi močnih postav, katere so, kakor viditi. telesno pač vsi sposobni težo orožja in napore vojske prenašati. Za to sem jih smatral za rezerviste, ki so morda bili na kratkem dopustu in se sedaj vnovič poklicani vračajo zopet pod zastave. Začudil sem se. da so Srbi mogli ob Bregalnici tako močno nastopiti. med tem ko se je mnogo tisočev njihovih
mož mudilo še pri domačem ognjišču. Toda kmalu sem bil poučen, da sem se motil. Stvar pa mi je postala še bolj čudna, ko sem zvedel, da se je vse te mnoge tisoče broječih močnih in cvetočih mladih mož smatralo do sedaj za nesposobne za vojake: Vsi so bili v mirnem času. v katerem vzdržuje Srbija le nekaj čez dvajset tisoč mož pod orožjem, prezrti. Sedaj pa so njihove fizične moči glede sposobnosti za orožje še enkrat preiskali in dognali, da v kritičnih časih ni treba postopati tako izbirčno kakor, v mirnih dnevih, v katerih sicer dvajset tisoč mož zadostuje. Število vseh do sedaj ne sposobnih, ki pa so se kar na enkrat spremenili v sposobne, in ki vseskozi izgledajo tako. da ne bi jih nobena avtrijska naborna komisija pri glavnem naboru pustila bežati, znaša baje sto tisoč mož. In če bi bila morda le polovica tega verojetna, vse eno se človek ne more dosti načuditi. Ali je morda taka balkanska dežela kar se tiče njene vojaške sile naravnost neizčrp-ljiva?
Dva in tri četrtine milj. prebivalcev je štela stara Srbija. Od teh jih pa je. ko je prišlo ob Bregalnici do vnovične bitke že stalo tristo tisoč na bojnem polju in sedaj se tem še najmanj petdeset tisoč orožja sposobnih in kakor sem se na lastne oči prepričal res sposobnih mož 'pridruži! Ali je to mogoče? Ali ni veljalo do
sedaj za nekaj naravnost neverjetnega, da je Prusija leta 1813 postavila proti sovražniku na noge desetino svojih prebivalcev? Ali se ni to smatralo za skrajno napelje sil do skrajnosti razburjenih strasti ljudstva? Sedaj pa je srbski narod vse to prekosil.
Poslal je tekom balkanske vojske na bojna polja več kakor petnajst odstotkov, svojih pripadnikov. in zdi se. da velja 0 Bolgarih in Grkih ravno isto.
Ne da se prezreti, da se vojskujoči se balkanski narodi pojem o splošni brambni dolžnosti na dosedaj nezaslišano mero raztegnili in uveljavili. V Evropi se bo to dejstvo gotovo prej ali slej čutilo. V Evropi, kjer šo vojaški strokovnjaki do sedaj po svojem nazoru in notranjem prepričanju smatrali prav za prav tudi že starejše letnike rezervistov za nekak balast, so z velikim razočaranjem zaznali, da v Srbiji in Bolgariji veteranci, ki so se vojaški službi že davno odvadihli in ki že drugod pripadajo črni vojski, v ognju in na pohodu niso za najmlaišimi vojaki redne vojske prav nič zaostajali. Sicer pa Srbi začetkoma sami niso verjeli, da bodo mogli njihove divizije, ki so jih sestavili iz dvaintrideset do oseminštirideset let starih mož porabljati v bojnih črtah v fronti. Sami so se čudili, da je pri Kumanovem z njimi tako dobro šlo. Seveda so po tozadevni izkušnji postali
dve tožbi, rešene vsied poravnave 5, zavrnjenih 19, v popolnem ugodnem smislu za tožitelja rešenih 16, za tožittelja le deloma ugodno rešeni sta bili 2. končno je še nerešenih tožb ostalo devetnajst.
V celotnem okrožju rudarskega glavarstva na Dunaju, v katerem se nahaja 25 bolniških blagajn, katere so v poročilni dobi štele 60.442 članov, ni bila vložena niti ena tožba. Nasprotno pa je bilo v okraju .(revirju) rudniškega urada v, Mostecu vloženih 8 tožb. 7 pa jih je pohajalo še iz leta 1910. Okraj Mostec izkazuje v svojih bolniških blagajnah 27.753 članov. Od navedenih tožb je razsodišče v Mostecu 6 tožb zavrnilo, 5 pa jih je rešilo ugodno. 4 tožbe ob koncu leta še niso bile rešene. Razsodišče okrajnega rudniškega urada v Miesu (Češko) je imelo opravka z 9 tožbami, od katerih je bila ena predno je prišla na razpravo umaknjena, 3 je rešilo ugodno, 3 zavrnilo 2 pa sta ostali nerešeni. — Razsodišče v Zadru (Dalmacija) zaznamuje 24 tožb. med katerimi jih je bilo 13 še iz prejšnjega leta. Rešilo jiih je sledeče: 5 vsted poravnave, 5 zavrnilo, ugodno rešilo 4, ostalo je nerešenih 10. Nadalje izkazujejo še sledeča razsodišča nastopno šitevilo tožb in sicer: Gradec 2, Celje 2, Ljubljana 1, Krakov 7, Praga 4, Falknov 1 in Laket 1 tožbo. Nobene tožbe ne izkazujejo nastopna razsodišča: Plzen, Kut-rra Gora, Budjejovice, Sv. Hipolit (St. Polten), Wels. Brno. Moravska Ostrava, (ki ima 49.680 Članov). Kaezyka, Celovec Hall in Ljubno.
Proti pokojninskim blagajnam je bilo tekom leta 1911. vloženih 410 tožb, h katerim pa je treba prišteti še 296 tožb. ki pohajajo nerešene še iz leta 1910. Skupno torej 706 tožb proti pokojninskim blagajnam napram 827 v letu 1910. Izvzemši onega v Hallu so po teh tožbah prizadeti prav vsi ostali rudniško uradni okraji Ena poojninsa blagajna v Jaslu (Galicija), katera pa ima samo še enega edinega člana, tudi ne zaznamuje nobene tožbe.
V splošnem je bila rešiitev navedenih tožb Sledeča: 48 tožb je bilo umaknjenih, 7 tožb na obsegalo pravzaprav nobene tožbe, 55 jih je bilo rešenih potom poravnave, 157 tožb so razsodišča zavrnila, ker niso spdale v njihov delokrog, 195 so jih potom razsodbenega izreka zavrnila. 116 tožbam so v polnem obsegu ugodila,
12 tožbam so ugodila le deloma, končno je ostalo 116 tožb ob letnem zaključku še nerešenih. Ako odračunamo onih 116 tožb. ki ob koncu leta še niso bile rešene, tedaj je bilo od 590 tožb 193 direktno zavrnjenih in le 116 takih, katerim so razsodišča ugodia. Od 157 tožb, ki so jih razsodišča zavrnila, ker niso spadale v njihov delokrog, jih pripada samo na razsodišče v Mostecu 148.
To pot se je tudi Moravska Ostrava na tožbah v, veliki meri udeležila. Proti tamošnjim
13 pokojninskim blagajnam jih je bilo vloženih 83, h katerim jih je treba prišteti še 20 iz prejšnjega leta. Izmed teh, 34 tožb sploh ni prišlo na razpravo, ker je bilo umaknjenih 26 in se jih je 6 rešilo poitom poravnave. Izmed ostalih je bik) 27 zavrnjenih, 32 ugodno rešenih, 12 tožb pa |e ostalo še nerešenih. Napram letu 1910. zaznamujte Moravska Ostrava v letu 1911. 36 tožb več.
Nenavadno mnogo tožb zabeležuje Zader. Tamkaj se nahaja 1754 bratovskaskladničnih članov,, ki so včlanjeni v, dveh blagajnah in je proti tem dvem blagajnam bilo vloženih 59 tožb. 10 tožb se je rešilo potom poravnave, 20 zavrnilo, 18 ugodno rešeno 11 pa jih je ostalo nere-seron.
Mies (Češko) se nahaja na tretjem mestu. S svojimi 6842 člani v 7 blagajnah, zaznamuje 48
srbski vojskovodji zaupljivejši Ko pa so bili vsi pomisleki preplašeni, so slučaji hoteli, da so morale ravno druge divizije »črnovojnikov« prestati najstrašnejše skušnje vztrajnosti, ki jih je usoda srbski vojski v splošonem namenila. Najslavnejši prehodi preko planin, ki jih zgodovina vojsk omenja, so bili naravnost otroške igrače, napram dvanajst dnevnemu pohodu druge drinske divizije preko visokega, nehod-nega in trdo zamrznjenega ter zasneženega' gorovja v Albaniji. Bila je to pravcata križeva pot. polna strašnih muk. izmed katerih je bila lakota in žeja še najmanjše zlo. Vsak mož je imel pri sebi kruha za dva dni in od tega je bilo treba živeti dvanajst dni. kajti provijantne kolone so bile napadene od divjih Ljumezov, ki so jih domalega uničili, živež pa seveda pobrali. Srečen je bil tisti, ki je v zapuščenih ar-navtskih vaseh našel še kak kos na pol gnile koruze ali kako steblo od prosa, s katerim si je domišljal potolažiti svoj prazen želodec. Pri vsem tem pa so opanki letali od nog kakor cunje in prenočevati je bilo treba v sedlih visokih zasneženih gora. ki so jih prevevali tuleči viharji.
Neki mladi srbski zdravnik, ki se je udeležil tega pohoda kot sanitetni vojak mi je dejal, da so za ljudi druge drinske divizije vse poznejše grozote vojne, ki so jih zakusili na bojnem
tožb, izmed teh je bilo 22 zavrnjenih, 12 ugodno rešenih, 5 pa nerešenih.
Galicija tudi v zadevi bratovskih skladnic ohranjuje svoje znano »gališko« ime.
Izakov je imel v označenem letu pri 9496 članih 66 tožb, izmed katerih jih je razsodišče 23 zavrnilo in 7 ugodno rešilo, 23 tožb je ostalo nerešenih, ostale pa pred razsodišče sploh niso prišle.
Drohohič, istotako v Galiciji, je imel 844 članov in 68 tožb, izmed katerih je tamošndie razsodišče ugodno rešilo 3, zavrnilo 17. 21 tožb je ostalo nerešenih im se izmed ostalih 10 poravnalo mirnim potom, 7 pa umaknilo.
Kar. se tiče tožb pril ostalih razsodiščih naj navedemo sledeče številke:
od teh ni
	Število tožb	prišlo na razpravo	zavrnjene	ugodno rešene	še ne rešene
Praga. . .	. 26	3	3	13	7
Slan^ . . .	. 20	—	9	7	3
Plzen . . .	. 18	13	2	—	3
Falknov . .	. 15	—	10	4	1
Luket. . .	. 7	—	2	&	—
Kutna gora.	. 3	—	1	1	1
Budjejovice	. 5	—	5	—	—
Wels . . .	. 9	1	3	5	—
Brno . . .	. 6	2	4	—	—
Celovec . .	. 4	3	1	—	—
Ljubno . .	. 11	3	6	2	—
Gradec . .	. 11	—	7	1	3
Celje . . .	. 12	1	7	1	3
Ljubljana .	. 3	—	—	—	3
Stanislava .	. 1	—	—	1	—
Na razsodišča v Hallu (Tirolsko) in v Kczyki (Bukovina) ni došlo nobenih tožb. Ono v Sv. Hipoliitu je prejelo dve, izmed katerih je ena rešena potom poravnave, druga pa je ostala še nerešena. One tožbe, ki so navedene v postavki » od teh mi prišlo na razpravo«, je razumeti tako, da so jih tožitelji pred razpravami umaknili, oziroma so bili deloma rešene potom poravnave, deloma tudi da niso spadali v delokrog razsodišč.
Ce se s celo stvarjo obširneje pečamo, tedaj le za to, da rudarje na celotno zadevo, katere je za nje velevažnega pomena upozorimo. Da razsodišča bratovskih skladnic igrajo v zavarovanju rudarjev važno in resno vlogo, nam takoj na prvi pogled kažejo gori navedene številke, ki pač dosti jasno govore. Le opazujmo vsakoletno velikansko število tožb in opazujmo tudi, kako se jih rešuje. Te številke nam pač jasno dokazujejo, , da se skuša bratovske skladnice na račun ubožcev, ki so1 v mnogih slučajih brez vsake pomoči, sanirati, ali pa v njih nabirati premoženje. Za to je tudi razumljivo, da upravam bratovskih skladnic ni vseeno kakšni ljudje v razsodišču sede in tam odločujejo. Ležeče jim je na tem veliko, da spravijo kot prisednike v razsodišča take ljudi, o katerih vedo. da bodo kot njihovo slepo orodje vršili nad najubožnejšimi, ki iščejo svojih pravic, največje krivice. Gotovo je. da če bi rudarji skrbeli za to, da pridejo v razsodišča izključno le njihovi zastopniki in ne »prijatelji« uprav bratovskih skladnic, da ne bi bilo potem toliko zavrnjenih zahtevkov in tudi ne toliko zavrnejnih tožb.
Plačilni zakon in službeni red.
V Avstriji smo tega pač že navajeni, da se zakone na vse mogoče načine zavija in razlaga.
V zavijanju postavnih določb se je pri nas razvilo že pravcato mojsterstvo. Umetnikov v tej stroki je toliko, da uprizarjajo včasih med sabo pravcate tekme, katerih se v prvi vrsti udeležujejo tudi »varuhinje« teh postav, avstrijske oblasti, katere so si pri tem poslu pridobili že tako spretnost, da v splošnih tekmah
polju napram doživljajem v Albanskem gorovju. bile pravcate okrepčilne olajšave.
Ali naj obžalujemo, da so ljudske balkanske armade dale oboroženemu molohu velevlasti primer za take možnosti? Gotovo bodemo tudi mi učinek takega napredka občutili, toda militarizem ne bo imel nobenega veselja nad njim. kajti hitreje, kakor je pričakoval, bo njegov konec zapečaten. Ogromne armade v taki obliki morajo obročje v katero se jih sedaj še skuša stlačiti, v doglednem času raztrgati, kajti preočitno se jim pozna, da se je njihova fevdalna forma militaristične organizacije in hir-arhije preživela. Armada, ki v resnici obsega ves narod je mogoča le še kot demokratična ljudska armada in gorje militarizmu, ki bo hotel v razburjenem oceanu oboroženih ljudskih mas uveljavljati svoje staTO. otrpnjeno bistvo.
(Dalje prihodnjič.)
Zahtevajte v vseh rudarskih krajih v vseh gostilnah ,tKudarja“ in „Zarjo“!
dosežejo skoraj brez izjemno vselej prvemistvo. Da se z zavijanjem, kršenjem in namenoma napačnim tolmačenjem zakonitih določil pospešuje grda korupcija, to vse gospodo nič ne že-nira. Vest jih pri tem čedtnem poslu prav nič ne peče, vsaj takrat ne kadar gre za delavce, proii katerim je po njihovem mnenju dovoljena vsaka umazanost in če še tako velika.
Novi zakon o izplačevanju zaslužkov v rud-ništvu, komaj, da je kakor znano kakih deset mesecev v veljavi, že so padli po njem kakor hijene in ga verižijo, da je joj. Prvo priliko so za tako veriženje porabili pri preuredbi službenih redov, ki pa niti še sedaj ni povsod izvršeno, dasi je to bila nujna poslfedica novega zakona.
V okraju rudniškega urada Vi Gradcu (revir Koilach-Vojtsberg) na primer, ko so preureje-vali službeni red, so zastopniki delavcev zahtevali. da tudi novi službeni red mora Obsegati določilo, ki jamči delavcem, da bodo po potrebi dobivali tedenski predujem (Vorschuss) kakor je to bilo zajamčno po starem službenem redu. Podjetniki pa na željo delavskih zastopnikov niso vzeli nobenega ozira in so po svoje sestavljeni službeni red brez gori omenjene zahteve delavskih zastopnikov rudniškemu uradu v Gradcu enostavno predložili v po-trjenje. Ker pa so zaupniki delavcev proti takemu postopanju protestirali in se sklicevali na določbo novega plačilnega zakona, ki pravi, da tam, kjer so že vpeljani krajši plačilni presledki, se istih ne sme podaljšati, to se pravi, da morajo ti krajši plačilni roki obstati v veljavi, je c. kr. rudniški urad v Gradcu dal delavcem za prav in izdelanega novega službenega reda gospodom brez dotične določbe glede tedenskega predujema ni potrdil. To je dalo podjetnikom povod, da so se obrnili na c. kr, rudniško glavarstvo v Celovcu.
Zdelo se jim je najbrže. da je to nekaj nezaslišanega. da se tudi v Avstriji najde rudniški urad. ki slučajno noče biti podjetniška dekla, da bi poslušno pritrjeval protizakonitim željam gospodov izkoriščevalcev.
V nastopnem prinašamo razsodbe obeh rudniških oblasti tako kakor jih objavlja glasilo rudniških posestnikov:
Zakon z dne 17. maja 1912. drž. zak. štev. 107. v svojem I. odstavku določuje, a tam, kjer so upeljani krajši plačilni roki kakor štirinajstdnevni, ki jih določuje zakon, se ti za izplačevanje delavskih plač ne smejo podaljšati. Sklicevaje se na to določbo je c. kr. rudniški urad v Gradcu.odrekel svojo potrditev nekega službenega reda za to. ker ta službeni red z ozirom na uvedbo štirinajstdnevnega izplačevanja celotne čiste delavske plače v smislu zakona, ni vseboval določila prejšnjega službenega reda kar se tiče delnega plačila (tedenskih predujmov).
C. kr. rudniška glavarstvo je na podlagi pri njem vloženega ugovora prvotno razsodbo rudniškega urada v Gradcu sedaj razveljavilo.
V nastopnem podajamo delni izvleček odloka rudniškega urada, kakor tudi razsodbo rudniškega glavarstva v Celovcu glede že omenjene pri njem vložene podjetniške pritožbe. ki v zvezi z gori navedenim razpravlja tudi še o nekem drugem vprašanju tičočem se istotako novega plačilnega zakona.
(Dalje prihodnjič).
Gospodarski pregled.
Cenitev ogrske žetve.
Kupčija z zrnjem in moko ni samo najbolj važna, ampak je tudi najboljše organizirana panoga na svetovnem trgu. Ta kupčija spravlja v kupčijsko zvezo vse narode, vse dežele, ona ne pozna nobenih mej in nobenih zaprek.
Po vsem svetu se prideluje na leto okoli 1200 milijonov meterskih stotov pšenice. Samo ta številka nam jasno govori o obsežnosti trgovine z zrnjem. Če tudi je pšenica najvažnejši življenjski predmet, vendar druge vrste zrnja ne zaostajajo za pšenico. Statistika pravi, da svetovna trgovina preobrača na leto nad 2500 miljonov meterskih stotov zrnja. Velikanski je znesek vrednosti tega blaga. Samo Angleška plača importerjem za importirano zrnje nad 1500 milijonov kron na leto.
Navedene številke nam zadostujejo za občudovanje obsežnosti, te kupčije in pa lahkote, s katero trgovski duh obvladuje to kupčijo. Za naše birokrate bi tako delo ne bilo in bi obtičali tako, kakor so na pesku vedno z napravami, ki jih oni vodijo.
Vse prometne naprave, kakor so: železnica in parobrodne proge, brzojavi, telefonske proge, podmorski kablji. se morajo v prvi vrsti zahvaliti žitni trgovini za svoj obstanek in postanek. Saj tako velikanska kupčija zahteva ne samo brzega posredovanja prometa, ampak zahteva tudi najhitrejšega in takojšnjega objav-ljenja tržnih poročil, cen. kupčij, zalog, dovozov in odpošiljatev. V tej trgovini igra tudi po-
ljedielskai statistika v,ažno vlogo. To vidimo najboljše pri nas doma.
TKovina in konsum pričakujeta vsikdar z nestrpnostjo poročil poljedelskih ministrstev, pa naj bo to ob setvi ali ob žetvii. Seveda je ob žetvi zanimanje veliko večje, ker od njenega izida je pač odvisen razvoj cen in kupčije. Glavno ulogo igrajo pri nas seveda poročila ogrskega poljedelskega ministrstva, ker Ogrska mora vedno zalagati avstrijski konsum.
Letos je ogrsko poljedelsko ministrstvo posebno marljivo v svojih' poročilih ter nas je vsak hip osrečalo z novimi cenitvami. Toda vsakokrat je razglasilo manjše številke, kar so posebno hosisti še posebno raztrobili in nam v črnih barvah kazali položaj letine. Trgovski krogi in konsum so pa vsled marljivosti ministrstva in pa vsled neugodnih cenitev postali nezaupljivi. To nezaupljivost pa je povedala še cenitev povprečnega donosa žetve. Ministrstvo trdi. da je nad pet milijonov katastralnih oralov manj obsejanih s pšenico in da vsak oral da povprečno 7.24 meterskih stotov. Ta neugodna cepitev povprečnega donosa gotovo ni upravičena in se od druge strani povprečni donos ceni dokai ugodnejši.
Zategadelj se pričakuje večja množina blaga. in danes se tudi trgovina ne ozira več na uradne cenitve. Trgovina je napravila žalostno izkušnjo s cenitvami ogrskega' ministrstva leta 1910, katerega leta je to ministrstvo trobilo v svet. da pričakuje Ogrska velikanske letine. Konečno pa je imela le srednjo letino in tistih velikanskih množin blaga ni bilo nikjer, pač pa so prišle velike izgube.
Gospodarska vojska.
(Konec.)
Podraženje obuval je v tesni zvezi z novim kartelom usnjarskih tovarnarjev. Sedaj kartel za podplate »zasluži« kar za 100.000 K več na leto kot pred kartelom.
Kai stedi iz tega? Ako se delavci združijo z namenom, da zahtevajo za svoje delo primerno plačo za živež, obleko, obuvala, stanarino in druge življenske potrebe, tedaj je po koncu ves meščanski svet brez razlike vere in narodnosti ter vpije: Gletfte jilupreobjestneže, ki nimajo nikoli zadosti, vse se bo podražilo itd. Da delavci od stalnega podraževanja v resnici ničesar nimajo, tega seveda ne povedo in kadar v danem slučaju delavcem res za kak vinar plačo zvišajo, blago takoj napranupovi-šaoi plači neprimerno podražijo tega tudi ne povedo. Navado imajo., da kadar delavcem povišajo plačo za kakih pet odstotkov, povišajo ceno blagu kar za petnajst ali dvajset odstotkov. Največji del ostane toreji njim. Tako ravnanje je seveda pravcata goljufija in jih je sram, da bi priznali, da se lažejo in javnost slepijo, za to pri vsakem podraženju skušajo javnosti na predrzen način natveziti, češ delavci so vzrok podraženja* ker so zahtevali višje plače. Podobni so onemiu tatu, ki je potem, ko je pokradel, bežal in kričal, primite ga, zato da njega niso prijeli. Včasih tem oderuhom skriti rop. ki ga drugače nad kupujočim ljudstvom pod pretvezo zvišanih plač delavcem nezado-stuje. Tedaj pa se odločijo, kakor oni bandit, svojo žrtev napasti kar pri belem dnevu.
Tukaj na primer, ko se od delavcev za povišanje plače nihče ne gane. najdejo se do-bičkalačni podjetniki skupaj, in preračunajo, da se da dobiček, ki itak ni majhen, še bolj povečati in pomnožiti, če se zedinijo v kartel in potem cene blagu določi in medsebojno konkurenco odpravi. Tako nastajajo karteli, ki po-dražujejo vse, kar se podražiti da. Ti delavno ljudstvo^ pa1 imaš plačati in držati jezik za zobmi. Ce se delavci združijo, za ureditev delovnih in plačilnih razmer, tedaj je to po nazoru te gospode sodomski greh. ako pa se posestniki tovarn in industrijskih podjetij sploh kar-telirajo za pomnoženje dobička, za odiranje ljudstva, za organizirani rop splošnosti, to pa je seveda popolnoma v redu.
Pravijo, vojna je rop. Organizirano odiranje ljudstva, to je tudi rop. Vse iznajdbe na polju tehnike, ves napredek, vse vdinjajo kapitalisti v svojo službo edinole v svrho povečanja profita in za zatiranje in odiranje ljudstva.
Naravno je, da se delavno ljudstvo ne more in ne sme zanašati na nikogar, temveč da si mora pomagati in se braniti samo.
Bog visoko, cair daleko, samopomoč najboljša pomoč. Vendar ta samopomoč mora biti organizirana.
Mi stojimo v vednih gospodarskih bojih. Kapitalisti se združujejo v kartele, si določajo dobiček in diktirajo ljudstvu cene. Delatvno ljudstvo ca se mora združevati p.oti prevelikemu odiranju. Delavno ljudstvo je producent (izdelovatelj) in obenem konsument (kupov a-lec). Na eni strani izdeluje in prideluje vse blago in vse stvari. Kapitalist si osvoja blago, napravi cene, po katerih je delavno ljudstvo
prisiljeno kupovati. Tako je delavstvo izkoriščano prvič kot producent in drugič kot konsument. Zaradi tega se mora delavstvo organizirati kot producent v svojih strokovnih organizacijah in kot konsument v konsumnih organizacijah. Kapitalist ne pričakuje in se ne zanaša na nobeno božjo pomoč, pri njemu je vse kšeft, glavna stvar pa mu je profit. Le delavcu svetujejo, naj Boga prosi, da mu bo šlo bolje. No, vse tiste lepe nauke o potrpežljivosti, o samozataijevanju1 in o božji pomoči naj si kapitalistična gospoda le sama zase obdrži.
Za vsako najmanjše zboljšanje življenskih, delovnih in plačilnih razmer mora delavstvo voditi boj. Gospodarska vojna je sicer ne krvava, ali zato nič manj barbarična. Tisoče in tisoče pridnih ljudi mora trpeti uboštvo, pomanjkanje zaradi draginje, vsled katere postajajo zaslužki povsem nezadostni. Delavstvo je, hočeš nočeš, prisiljeno, gospodarsko vojno voditi. Zato pa je tudi dolžnost vsakega posameznega delavca, da se pridruži organizaciji, da pomnoži to vojskujočo se armado in njeno moč. Tisti pa, ki se izogiba organizacije, tega je smatrati za izdajalca delavskih interesov.
□DaaaoaaDaaaDDaDaDaDaDaaaaDaaaaaDaaa
Tovariši rudarji, pozor!
Kakor vsako leto izide za slovenske delavce tudi letos žepni koledar. Cenjene naše podružnice in vplačevalnice naj priano nabirajo odjemalce in ga za leto 1914. že sedaj naroče.
Izdala ga bo založba »Zarje", stal bo kakor vsako leto 1 krono.
Naroča se pri upravi »Zarje", Ljubljana, Še-lenburgova ulica št. 6.
Skrbite za to, da bo imel vsak rudar žepni Koledar „Zarje“ za leto 1914.
DDaDaaaDanaaaaaaDDaaaDaaaaDoaDtaaaaDa
idrijskemu delavstvu.
Odkar se je delavstvo našega rudnika prebudilo iz stoletne letargije, čuti veliko več potreb kot njegovi predniki, odnosno oni delavci, ki danes niso več aktivni. Malo žita. dostikrat prav slabe kvalitete, nekaj trhlega kuriva in par kron v gotovini mesečno, to je omenjenim zadostovalo. Ce so bila stanovanja delavca borno opremljena, obleka Za nedeljo in delavnik ena in tista, otroci strgani, žene na porodih in družina v bolezni, v pomanjkanju, to ni zge-nilo našega rudarja. Mislil /e. da je to božja volja in slepo se ji je vdajal. Se več; tudi dejanski terorizem, palice., robote In nečloveško priganjanje, kar je bilo za idrijskega delavca vsakdanja reč, ni zdramilo našega rudarja. Ni si znal pomagati, jlasi je čutil, da je tako postopanje nečloveško. Tako je šlo leto za letom, desetletja. stoletja vedno enako težko. In kako je bilo v kulturnem in političhem oziru? Ce so bile volitve, je volil delavec, če je sploh voliti smel. na komando rudniške gospode. Ko pa so nekdaj nekateri delavci volili nasproti ukazu rudniške gospode, so bili spodeni iz službe. In zopet je zavladal mučen mir v političnem življenju idrijskega delavstva kot poprej.
Ko se je osnovalo okrog leta 1884. v Idriji »Delavsko bralno društvo«, se je pričelo v krogu teh društvenikov nekoliko več družabnega življenja. Društveno življenje se ni razvijalo, da bi bilo v prid delavstva, ker je bilo vodstvo društva v rokah inteligentov, ki so izrabljali delavce samo za svoje namene, ne da bi delavstvu pokazali njihovega sovražnika in način, po katerem naj se bojuje proti njemu. Proti temu društvu so ustanovili pozneje še »Katoliško družbo« z namenom, da spravi še nezavedne Idrijčane v svoj tabor in jih vpreže za cilje rimskega klerikalizma. Ali kakor je bil idrijski delavec konservativen in ponižen proti svojemu izkoriščevalcu, rudniškemu erarju, tako je bil flegmatičen tudi za družabno življenje že obstoječih društev. Vzrok seveda je bil ta. da sta obe društvi nastopili samo z velikim pompom, nista pa se dotaknili vprašanja, kako naj delavstvo pridobi sredstva za take priredbe. Cesar nista mogli storiti ne klerikalna, ne liberalna stranka, tega se je polotila socialna demokracija okrog leta 1900.
Nastop socialne demokracije je bil težak, ali v našem delavstvu se je zbudila potreba po boljšem življenju z vso silo po dolgih letih su-ženstva. Delavstvo je tekom nekaterih let socialna demokracija vzgojila v disciplinirano četo. zvesto samemu sebi. Zato je pridobilo delavstvo tudi vidne uspehe v gmotnem, gospodarskem in političnem oziru. Vzlic temu, da sta obe buržvazni stranki, zlasti njih voditelji, skušali za vsako ceno škodovati socialni demokraciji. Z boji proletariata je pa naraščala tudi njegova izobrazba. Delavstvo je začutilo potrebo po vsem, kar zaželi človek, ki se zaveda syojega človečanstva.
Zadnji čas pa opažamo med našim delavstvom brezbrižnost za izobrazbo, za stanovske zadeve in sploh za vse. karkoli zamore po-
speševati ugoden razvoj delavčevega položaja. Kakor hitro se je le nekoliko izboljšal položaj našega delavstva, so nekateri začeli devati roke križem in so popolnoma pozabili, da še dolgo ne moremo doseči tega. kar nam gre po vsej pravici in so se zadovoljili z drobtinami. V sili je med delavstvom odkritosrčnost, bratstvo in ljubezen do bližnjega. Kadar sila izgine, ne pozna več brat brata in bojevnik ne svojega voditelja, nasprotno, kdor se bori za druge, ga zapuščajo v mirnih časih. Taka nehvaležnost se opaža tudi v Idriji nasproti razredni rudarski organizaciji. Jadikovanje posameznikov o slabih gmotnih razmerah delavcev v Idriji, je le posledica večjih potreb bolj izobraženih ljudi. Oni. katerih se še vedno drži prirojena zadovoljnost prednikov, čutijo ne potrebe po izobrazbi, ne po izboljšanju gmotnega položaja. Tudi v Idriji je še veliko delavcev, ki so z malim zadovoljni in mislijo, da se doseže vse brez boja in organizacije. Pred kratkim sem govoril z višjim rudarskim uradnikom, ki mi je dejal: »Delavstvo ie svojih slabih razmer samo krivo, ker noče biti edino v svojih zahtevah in zmerno pri delu; uradniki se ravnamo le po delavstvu, od katerega ie odvisna sedanjost in bodočnost idrijskega rudnika.«	1.	Š.
Zapisnik
seje velikega odbora rudarske zadruge v Ljubljani z dne 6. julija 191.3. Kraj zborovanja: pisarna c. kr. rudniškega urada v Ljubljani.
Začetek ob 10. uri dopoldne.
Navzoči: dr. Anton pl. Schoppel. zadružni predsednik in a) udje prve skupine c. Kr. dvorni svetnik L. Bilek, Idrija, nadinženir J. Randa, iSt. Janž. ravnatelj rt.. Sixt. Labini in rudniški upravitelj 1. Stockel, Kočevje.
Odsoten, toda pismeno opravičen H. Kren, J esenice.
b) udje druge skupine: T. Filipič, načelnik druge skupine, Idrija. T. Brus. odbornik druge skupine. Idrija. J. Kogej, odbornik druge skupine, Idrija. A. Kraker. odbornik druge skupine. Kočevje, in P. Bučič. odbornik druge skupine, La-binj.
Kot zastopnik c. kr. rudniške oblasti pristav O. Draš. zapisnikar tajnik A. Arko.
Predsednik konštatira. da so bili vsi člani velikega odbora pravilno povabljeni ter da je seja sklepčna.
Dnevni red:
1. Štirinajstdnevno izplačevanje delavcev.
2. Slučajnosti po š 62 zadružnih pravil.
Predsednik Schoppel izvaja:	Ker	se	je
vsled truda enega dela delavstva ustvaril zakon. kateri predpisuje štirinajstdnevno izplačevanje delavcem, in ker pa ta postava ne ugaja ne podjetnikom in tudi ne večini(?!) delavcev, je načelnika prve skupine, c, kr. dvornega svetnika Bileka označena okolnost privedla do tega, da je po nasvetu rudarske zadnuge za Tirolsko in Vorarlberško. poslal okrožnico, naj izjavijo njihovo mnenje o tem zakonu.
Na to so došle sledeče izjave:
1. Josi£_Pavlin v Ljubljani: V občno korist bi bilo. ako bi se mesečno izplačevalo in to naprei obdržalo. Nova uredba sili podjetnika poostriti prodajalne pogodbe, posebno pa se potežavi trgovina s premogom, ker bo vsled tega zakona ceno treba povišati.
2. Avgust Unger. Litija: »Pri naši žgalnici imamo že več časa polmesečno izplačevanje, katero se pa ne dotika postave z dne 17. maj-nika 1912. držav, zakona štev. 107. tako. da smo bili tukaj sprememb obvarovani. V. vsakem slučaju pa sem pripravljen v interesu podjetnikov pridružiti se akciji v smislu Tirolske in Vorarlberške.«
3. Bela Motnik. Premokop (Karel Amon): »Mi izplačujemo delavce kakor preje, to je mesečno. ker delavci to. žele. (!) Izjavljamo, da smo tudi mi za mesečno izplačevanje.«
4. Krpana, ravnatelj H. Sixt. (Premokop Trboveljske premogokopne družbe pri Labnju v Istri): »Mnenju zadruge za Tirolsko se pridružujem, tudi z ozirom na naše razmere je skupna akcija umestna.«
5. E. Novak. Celje (Brezovica pri Mirni) predlaga, naj se štirinajstdnevno izplačevanje ne izpreminja v polmesečno. temveč odstrani naj se ga sploh in zahteva vnovično uveljavljenje odredbe zakona z dne 23. majnika 1854, drž. zak, štev. 146, ki jo obsega § 20 b. Novi zakon pokoplje delavcu čut za red. ker mu daje večjo priložnost s pijančevanjem denar zapravljati. dokaz temu je to. da je konsum (kupovanje) alkohola za 30 % poskočil. Denar se družini odtrga in ta je potem slabo rejena. Za državo in za podjetnike je zelo važno, da ima solidno in zadovoljno delavstvo, posebno če se ima delavstvo v njegovem smislu socialno povzdigniti ter priti do premoženja (!) in inteligence. S tem za prakso nevporabljivim zakonom pa se pridnemu in mirnemu delavcu ni izkazala nobena dobrota in tudi polmesečno obračunavanje ni korak do boljšega. Oni go-
spadie. kateri po leta dolgo poznajo razmere delavcev, administrativno (upravno) delo v podjetjih in trgovske navade, bodo rekli, da ta zakon ne ugaja in se mora odpraviti.«
6. Bremogokop »Adria«, Britof-Vrem (Avgust Prister): »Tudi v mojem malem podjetju sem opazil male nedostatke. ki jih kot mali podjetnik še bolj! čutim, ker nimam celo vrsto uradnikov na razpolago, za to so moji uradniki skozi ta zakon močno obremenjeni z delom, ne da bi imeli delavci kak izdaten dobiček od tega. S predplačilom pred zadnjim izplačevanjem 50 bili delavci zadovoljni.«
7. Trojana (M. Glasener): »Mi smo prav tega mišljenja kot rudarska zadruga za Tirolsko. Odstranitev štirinajstdnevnega izplačevanja je tudi želja naših delavcev (?). žene delavcev žele mesečno plačo v svrho rednega gospodarstva« (!).
8. Št. Janž: »A. Težavnost sedanjega izplačevanja vpliva na celotno podjetje, knjigovodstvo itd. na velikansko neugoden način. B. Spomenica delavcev:
Delavstvo premogokopa v Št. Janžu se čuti z uvedbo štirinajstdnevnega izplačevanja v njih največjih interesih oškodovano. Tako izplačevanje daje le male svote. ki ne zadostujejo za pokritje večjih redno se ponavljajočih izdatkov in je tudi nemogoče večje svote si prištetih (!) izplačevane na ta način je tembolj neprijetno, ker kupujemo naše potrebščine pri obrtnikih, ki svoje zaključke in obračune samoumevno na podlagi navadnega leta. oziroma mesečno sklepajo in tudi ob teh dobah od nas denar zahtevajo. Mi bi vrnitev k stari plačilni navadi z enim polmesečnim predplačilom z veseljem pozdravili, ker bi nam zlasti potem preje možnost bila dana. enar prihraniti (!!). Tudi smo mnenja, da pomeni ta postava skrajšanje naših pravic glede samoodločevanja in svobode. ki so nam sicer potom državljanskega zakona zajamčene z našim delodajalcem plačilne pogodbe za nas na ugoden način sklepati.«
9. Ivan Wokung. Šmartno pri Litiji: »Z mnenjem rudarske zadruge za Tirolsko in Vor-arlberško se popolnoma' strinjam.«
10. Kranjska Industrijska družba. Jesenice, se strinja z mnenjem rudarske zadruge za Tirolsko in Vorarlberško.
11. Josip Matič v Celju ravno tako.
12. Premogokop v Kočevju: »Ta postava je zbudila tudi pri našem delavstvu največjo nezadovoljnost (!). vedno se slišijo pritožbe, da vkljub zvišanega (!) zaslužka ni več mogoče gospodariti, konsum pijače se je znatno zvišal in s tem tudi vse slabe posledice.
13. Idrija se strinja z mnenjem rudarske zadruge za Tirolsko in Vorarlberško. toda krajevni delavski odbor ni za mesečno izplačevanje kakor je bilo popreje.
Predsednik nadalje pravi, da ie k uspešni akciji zoper to novo postavo zelo važno slišati tudi mnenje delavstva, zatorej prosi zastopnike delavcev, naj tudi oni izjavijo svoje mnenje.
Odbornik Tomaž Filipič pove. da odbor druge skupine ne more k temu dati nobene izjave, ker za to je zakon, katerega so si rudarji s pomočjo svojih zastopnikov težko priborili. Vendar pa, ako odbor prve skupine, to so gospodje podjetniki in njih pooblaščenci, vedo. da imajo povsod večino proti novemu zakonu, nai puste o stvari tajno glasovati, da se bodo o tem prepričali.
Nadalje opozarja T. Filipič, da predpise §§ 206 a in 206 b. ki jih vsebuje nova postava, podjetniki oziroma njihovi namestniki tudi v našem revirju ne izpolnjujejo. Tako n. pr. se opaža, da se ne izplačuje v šihtni dobi. kakor je čas izplačevanja vštevati v čas šihta in da v nekaterih krajih (Kočevje) izplačujejo zaslužek v, »markah«, kar ni dopustno, ker ie proti-postavno.
Odbornik Kraker pravi, da bodo delavci glasovali za1 štirinajstdnevno plačo, ker iim ie boli prikladna kakor pa mesečna. Kar se pa tiče predujmov (Voršusov). ki so Uh preje dobivali. so bili odvisni o dobre ali slabe volje šihtmojstra.
Upravitelj Stockel zavrača Krakerjevo mnenie in pravi, da ako se slučajno neopravičeno kaj takega pripeti, se vsak delavec lahko pritoži (aha!) pri vodstvu rudnika.
Sploh se je o celi zadevi vršila zelo obširna razprava in končno sklenilo, da se bo tozadevno pri posameznih rudnikih pustilo glasovati.
Tom. Filipič predlaga konec razprave o prvi točki1 in vpraša, kdo da bode .vodil glasovanje.	v
Dvorni svetnik Bilek predlaga, naj vodijo glasovanje delavcev krajevni delavski odbori in to zaradi tega. da se ne bo moglo reči. da se strankarsko postopa. Sprejeto.
2.	Slučajnosti.
Pri ti točki so delavski zastopniki grajali razne nedostatke pri rudnikih, nakar so gospodje odgovorili, da spada to v delokrog krajevnih delavskih odborov ne pa pred veliki odbor.
Nato je predsednik sejo ob pol 12. uri opoldne zaključil.
Predsednik: Dr. Anton pl. Šopell, s. r.
Zapisnikar: Anton Arko, s. r.
Dasi nas miče. vendar pa nam topot ne preostaja prestor, da bi podjetniški manever in njihove izjave po zaslugi užigosali. Bodemo to starih prihodnjič. Za danes rečemo le toliko. da se je predstoječa gorostasna hinavščina izvršila v prosviitljeni dobi leta 1913 v Ljubljani.
Rudarji, agitirajte med svojimi tovariši za pristop v strokovno organizacijo, in širite povsod „Rudarja“ in „Zarjo“.
Dopisi.
Trbovlje. Nečloveško postopanje in priga-njaštvo paznika Kanglerja pod obratnim vodstvom gospoda Piča na novi pralnici presega že vse meje dopustnosti. Ni dosti na tem. da uboge delavke za vsako stvar in nai si že bode še tako malenkostna' grdo ozmerja, jim vrhtega še prav pogostoma- preti s zaušnicami in odpustom iz službe. Ako se ubogi trpini, ki nimajo plečet, kur. jajc itd., da bi jih »mazali« gospod^ Piču pri njem vsled sirovega postopanja Kanglerja pritožijo, jih gospod Pič enostavno prav po pasje iz pisarne zapodi. Takim šikanam. kakor na novi pralnici pod zloglasnim vodstvom iženirji Piča in priganjačem Kanglerjem delavstvo v Trbovljah sploh ni nikjer podvrženo. Ako se te razmere ne bodo odpravile in ako ravnateljstvo kakor tudi rudniška oblast v tem oziru ne bodo napravili red. se bode delavstvo obrnilo do Kovača. To naj bo gospodom, povedano.
Velenje. Ker odide blagajnik podružnice Unije rudarjev avstrijskih sodrug Anton Hladin dne 4. septembra t. I. na 28dnevno orožno vajo k vojakom, plačajo nai ta čas vsi naši člani svoje tedenske prispevke sodrugu Železniku ali pa sodrugu Valenčaku.
Razne vesti.
Drobne novice. V Bosno in na Hrvaško se je zanesla kolera. V Bosni pojenjuje. zato pa se nevarno širi po Hrvatskep. Gre za pravo azi-jatsko kolero. — V Pulju se je dne 21. avgusta na strelišču pri preizkušnji nekega novega topa iz Škodove tovarne zgodila strašna nesreča. Top ie imel pri zaklopu napako, vsled česar se je pri poizkusnem strelu zgodila eksplozija. Trije, topničarji so bili ubiti, trije med njima dva civilna delavca težko ranjeni, več drugih, med njimi inženir Sil od Škodove tovarne. lahko ranjenih. Med težkoranjenimi je bil tudi predsednik mornariškega urada pod-admiral Lanjus grof Wellenburg, ki je bil na obeh nogah tako hudo ranjen, da so mu morali obe nogi odrezati, in je umrl. Blazno oboroževanje se torej tudi že na visoki gospodi začenja maščevati. — Volkov, ki so se v zadnjem času naselili na zgornještajerskih planinah in tam kmetom povzročajo velikansko škodo, še niso mogli zaslediti. — Občinskega uradnika v Roveretu na Tirolskem: Karla Korardija so vojaške oblasti v Rivi zaradi špijonstva prijeli in zaprli.
Nezgoda y šentjanškem rudniku. Rudar Janko Gorenjec je 19. avg. dopoldne zažgal v jami dve mini, od katerih je pa dobil le malo materiala. Hotel je nabasati zato še dve drugi že izvrtani mini na vrhu navpičnega rova. Naenkrat zasliši rudar Borštnar, da kliče Gorenjec z vsega grla na pomoč. Pogledal je kvišku in videl, kako se drži Gorenjec z obema rokama za klin lestve, život pa mu visi nad neizmernim prepadom. V tem trenotku je padel na dno rova Go-renjčev klobuk in trije kakcr srednje buče veliki kosi premoga. Borštnar se je komaj umaknil v stranski rov, da ni bil zadet. Ker ni več padalo, je šel pogledat, kaj je z Gorenjcem. Videl je, da visi še vedno nad prepadom in da z nogami nikakor ne more na lestev. Gorenjec ga je tudi prosil, naj mu gre za božjo voljo hitro djati noge
na lestvo, ker jih sam ne more in ga moči v rokah zapuščajo. Borštnar je splezal po lestvi navzgor in mu potegnil noge na klin lestve, toda Gorenjcu so noge popolnoma odpovedale: nič se ni mogel upreti nanje. Borštnar ga je moral po lestvi dol do rova skoraj nesti. Od tam so odpeljali Gorenjca na dom in poklicali zdravnika, ki je konštatiral, da ima Gorenjec zlomljen križ (vretenico) in da je ves spodnji život od pasu navzdol popolnoma mrtev in neobčuten. Oddali so Gorenjca v bolnišnico. Če Gorenjec okreva, tedaj bo ostal spodnji del života najbrže popolnoma mrtev in ne bo mogel nikdar več hoditi
Naznanila uredništva.
Trbovlje. Sodrug A. U., prihodnjič.
Velenje. Ker je članek v zadnjem »Rudarju", v kolikor se peča z rudarskimi uniformami zbudil precej nejevolje, zlasti ker ima tudi nekaj naših članov še uniforme, v pomirjenje izjavljamo, da dotični članek ne pohaja od nobenega našega funkcionarja v Velenjem in da člankov, oziroma dopisov, ki ne bodo podpisani vsaj od enega naših znanih funkcionarjev, v bodoče sploh ne bomo več objavljali. Naknadno smo tudi izvedeli, da so mnogi rudarji, kar se tiče njihove uniforme, v mnogih slučajih popolnoma nedolžni, ker jim je bila pogostoma od njihovih predpostavljenih vsiljena. Sicer pa bomo ob priliki na podlagi zgodovinskih podatkov postanek rudarske uniforme nepristransko popisali. Iz navedenega vsakdo lahko pač posname, da ni bil in ni namen koga žaliti. Naše tovariše pa poživljamo, da se ne puste od nikogar begati, kajti očividno se hoče stvar od gotove strani izrabljati. Nam je pač vse eno, če ima kdo uniformo ali ne.
Svarilo!
Koder se prodajajo ponaredbe, naročite pristni
naravnost od izdelovalnice
pod naslovom:
Rastlinska destilacija .FLORIAN’
v Ljubljani.
Post avnovarovano.
Ljubljana
Dunajska cesta št. 17
priporoča svojo bogato zalogo
šivalnih strojev
za rodbino in obrt. DPisalni stroji
T7"©znsb feolesa,.
Ceniki zastonj in frauko.
n.ažslrri'
KOLINSKO CIKORIJO!
!Z?slpoxočei£no
;'lz TmT-KTB SloTrega-slse Tovaine I^j-u-Toljsirai.
V
Izdajatelj in zalagatelj M. Č o b a 1 v Zagorju ob Savi. — Odgovorni urednik Ivan Tokan v Ljubljani. — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani,