
stari mm

ALI

ki veni dobrih Kmerov.


Poleg talianskega poslovenili

GORIŠKI BOGOSLOVCI.

Izdalo družtvo sv. Mohora.

V CELOVCU 1853.

Na prodaj v Celovcu pri J. Leonu,  v Ljubljani pri L er cherju,
v Gorici pri Sobarju,  v Gradcu pri fr'ersI  e 1 n u,  v Mariboru
pri L e jr er ju, v Celju pri Geigerju,  v Radgoni pri W e i »
cin ge r ju, v slov. 'Gradcu pri Z a v a d c k i m u, v Novem mestu
pri V e p u steku,  v Terstu pri S c h i m p f u,- v Postojni pri
Blazniku,  na Dunaju pri Dir n b o c k u , v Zagrebu pri
Županu.

ŠTIRI mm

ALI

ZIMSKI n DOBRIH Mll llll.

* n » * * v *t

* t

K l


Poleg talianskega poslovenili

GORIŠKI BOGOSLOVCI.

Izdalo družtvo sv. Mohora.

V CELOVCU 1853.

Na prodaj v Celovcu pri J. Leonu,  v Ljubljani pri Lereherju,

v Gorici pri Soharju,  v Gradcu pri Fersteinu,  v Mariboru
pri Lejrerju,  v Celju pri Geigerju,  v Hadgoni pri \Vei-
cingerju,  v slov. Gradcu pri Z a v a d c k i m n, v Novem mestu
pri Vep u steku,  v Terstu pri Schimpfu,  v Postojni pri
Blazniku,  na Dunaju pri Dirnbdcku,  v Zagrebu pri
Župan u.

126731

Rad dovoljim k natisu stariga Urbana. V Gorici 20. pro-
senca 1853.

Frančišek Ksaveri,
Nadškof.

KAZALO.

Stran.

I. Večer.  Urbanova družina. Urban sklene, s svojo družino
o zimskih večerih zgodbe sv. pisma blati. Svakinji Spela
in Marička se spet spravite. I

H. Večer.  Gospod fajmošter in Urban se pogovarjata, kako

bi se dali pozimski večeri koristni in prijetni narediti . 7

III. Večer.  Pridni in ljubeznivi Janezek. Kvante nevednih

ljudi čez to, kar je Urban s g. fajmoštrom govoril. Ur¬
ban vbrani škodo, ki jo je potok njegovemu polju delal . 10

IV. Večer.  Urban in njegova družina molijo za verne duše

v vicah. Prazen strah pred prikaznimi.14-

V. Večer.  Radovednost. Obsojenje drugih.19

VI. Večer.  Delavnost, edinost v dobičkih in prrprostost v

obleki Urbanove družine .22

VH. Večer.  Kmet, ki hoče po sili učen biti. Hvala kmetiš-

kemu stanu.  26

VIII. Večer.  Urbanova pazljivost proti gizdosti v pohištvu.
Čednost v hiši; skerb za živino ; korist in škoda paše . 30

IX. Večer.  Špela in Marička se pogovarjate z nekterimi pri-

jatlieami, kako se imajo mladi otroci dobro rediti in zdravi
ohraniti ..34

X. Večer.  Urban svari svoje majhine prevnuke zavolj laži

in svojega vnuka Franceta zavolj ponočnega potepanja . 39

XI. Večer.  Zakladi. Goljufi.43

XII. Večer.  France in Veža sta povabljena na svatbo; nju

obleka in zaderžanje. Veža je zaročniea.47

XIII. Večer.  Usmileni Janezik. Kako vbogiin pomagati . . 53

XIV. Vsakoletni račun , gospodarslvena primera izdavkov in

dohodkov Urbauove družine. Kako je častiželjnost in pre-
raemha stanu kmetom škodljiva.57

XV. Večer.  Skerb za bolno živino in neusmiljeno serce do

domačih bolnikov. Opazke čez moč lune na zemljiške
pridelke.. ....  61

XVI. Večer.  Urban in fajmošter spravita dve sovražne hiši,

ktere ste se med seboj pravdale.66

XVII.  Večer.  Požar skoz nepazljivost enega hlapca. Urbanova

previdnost, razširjevanje ognja zabraniti.70

XVIII. Večer.  Živinski terg. Previdnost Mihova se nevarno¬
sti ogniti.74

XIX. Večer.  Miha in Marička se hočete od družine ločili,

pa spoznata svojo zmoto.81

XX. Večer.  Hudobno kovarstvo proti zakonu Neže. Zakon 85

XXI. Večer.  Jože vtopljen in zopet oživljen. Nauk, kader se

kaj enacega prigodi.90

XXII. Večer.  Hvala Bogu, da je Jože zopet ozdravil. Sitne

obrekovavke.    96

XXIII. Večer.  Učilnica.101

XXIV. Večer.  Bistrovidnost gospodarja v hiši potrebna . . 105

XXV. Večer.  Od bukev, ki govore od poljodelstva . . .111

XXVI. Večer.  Od svilnih mešičkov.116

XXVII. Večer.  Škoda iger in kerčem ..121

XXVIII. Večer.  Madalena, nepokojna in hinavska žena , . 127

XXIV. Večer.  Orožje in njega nevarnost.133

XXX. Večer.  Neprip.uščene pogodbe. Hvaležnost za prejete

dobrote.137

XXXI. Večer,  Zmernost v sreči. Gašper pri Urbanovih . . 146

XXXII. Večer.  Kvante ljudi Urbanu nevošlivih. Gašperjeva

izreja.. . * • • • . • • • . 149

XXXIII. Večer.  Razpartije med zakonskima Nacetom in Mario 154

XXXIV. Večer.  Kako zdravje ohranili ..161

XXXV. Večer.  Cepljenje sadunosnih dreves.167

XXXVI. Večer.  Veliko in krasno posestvo nekega gospoda

v nevarnosti, da bi bilo slabo oskerbovano .....  174
XXXVII. Večer.  Oskerbovanje rečenega posestva se poboljša 181

XXXVIII. Večer.  Krivo odgojenje Tilna.190

XXXIX. Večer.  Tilnovo odgojenje popravljeno in poboljšano 196

XU. Večer.  RaZujzdana mladina.200

XL1. Večer.  Nedeljska šola.. . 205

XLIi. Večer.  Skop hišni gospoda?.209

XUI1I. Večer.  Urban oboli in umerje.215

XLIV. Večer.  Urbanova pohvala.220

KMETOM!

Zimski večeri so dolgi in večkrat tudi dolgo¬
časni. Vi, ljubi moji kmetje! navadno med predenjem
se od marsikaj reči pogovarjale; pa vi sami mi boste
prav dali, ako rečem, da ti pogovori niso vselej ko¬
ristni, in večkrat še vsim prijetni ne: pogostoma ali
se drugi opravljajo, ali se med sabo prepirate, ali se
pa kaj nespodobnega govori itd., kar posebno ljubi
mladini v noben prid ni. Včasi tudi vganjate nepo¬
trebne in neumne šale, si tako dolgočasne večere en-
rnalo okrajšati in prijetniši delati.

Vasi ljubi otroci pač radi poslušajo pripovesti, in
prosijo kogar si bodi, da naj jim jih kdo pripoveduje.
Veči del se najdejo stare vražepolne babele, da jim
začnejo kej pripovedovati. To pa, kar jim pripove¬
dujejo, so navadno neumne pravlice od copernic, ča¬
rovnikov, duhov in strahov in enačili neslanarij več,
ktere ukazeljna in lahkoverna mladina za čisto res¬
nico jemlje, se tako neumnega strahu in pa zmot na¬
vzame, kterih se potlej morda nikoli več ne mora
znebiti. Na ti način vaši preljubi otroci se ne le nič
ne naučijo, temuč njih domiŠljivost in um se spridita,
in večkrat terpi škodo pri tem tudi njih zdravje.

Mi smo se za tega voljo prizadevali, pričujoče
delo posloveniti, in vam tako v roke podati bukve, da

jih, ako vam je volja, o dolgih zimskih večerih s pri¬
dom, iti ako Bog da, tudi z veseljem prebirate. Tu-
kej najdete mnogo prigodkov, reči namreč, ki so se
vam ze prigodile kedaj, ali pa se vam zamorejo pri-
goditi; zakaj sami suhi nauki se ne vtisnejo vselej,
kakor bi imelo biti, v serce bravca ali poslmavca;
dostibolj pa ostanejo rade v spominu prigodbe, kakor
jih najdete v teh bukvah od Urbanove družine. Iz
teh se moremo učiti, kako gre tudi nam v enacih pri¬
mer lejih ravnati. Sprejmite torej, ljubi Slovenci!
radovoljno te koristne bukve, ter jih pogosto prebi¬
rajte j svesti smo si, da bodo vam obilnega sadu do¬
ne s le. /j  Bogom!

L

Urbanova družina. Urban sklene, s svojo družino o
zimskih večerih zgodbe sv. pisma brati. Svakinji
Spela in Marička se spet spravite.

Med gorami, ki Laško in Nemško delijo, so doline, obsajene
z mnogoterim rodovitnim drevjem, ki svoje prebivavce z zem¬
ljiškimi pridelki in z živino redijo. V eni teli dolin je živel
priden in moder kmet Matevž z imenom, blizo petdeset let
star. Bil je svoji družini prav dober gospodar. Njegov stari oče
Urban je še živel, in je bil že v osemdesetem letu. Zatorej je
pak tudi le sin gospodaril, in stari oče je le to delal, kar so
mu še moči pripuščale. Cela družina ga je spoštovala, ki je v
tem Matevža posnemala. Ali ne samo družina ga je spošto¬
vala, ampak tudi cela sosednja, zavolj njegove modrosti in po¬
štenosti , in vsi so ga „stari oce“  klicali; dostikrat so ga v
prepirih tudi za sodnika zvoljevali. Bil je še popolnoma pri
zdravju in čisti pameti, in ni šel na otročji um, kakor se
večkrat pri starih godi; bil je vedno Židane volje, ali tudi
skerben varil dobrega zaderževanja svojih pohišnih in neoskru¬
njene časti svoje družine. V svojem življenju je bil veliko skusil;
zatorej so bili njegovi govori podučivni in prijetni; in Matevž
je sicer gospodaril, ali on se je zmirej po očetovi volji ravnal.

Matevž je bil oče treh sinov in dveh hčeri. Jakob in
Miha, starši sina, sta bila že oženjena; Jakob s Špelo, s ka¬
tero je imel že tri fante: Janezek nar veči med njimi, je bil
Urban. 1

2

enajst let star in je veliko obetal. Miha je imel pa za ženo
Maričko in je bil že oče enega fanta; tretji sin France, dvaj¬
set let star, je bil še neoženjen. Nar veči bči Lenca je bila
omožena v eno bližno vas. Neža pak, njena mlajši sestra,
lepa, poštena in modra, osemnajst let stara deklica, je bila še
neomožena.

Matevž  ni imel velike bogatije. Sama hiša je bila prav
njegova. Od svojih zemljišč je moral veliko najemšino odraj-
tovati, in samo s tem, da sta on in njegov oče bila skerbna
in dobra gospodarja, se je mogla hiša zmirej v dobrem stanu
ohraniti. Strah božji in hišni mir, ki iz strahu božjega izvira,
je bila nar veči bogatija te družine. Ali nekej dni je bil ti
sveti hišni mir en malo zmočen. Ena hudobna sosedna je bila
svakinje Spelo in Maričko eno proti drugi našuntala, da niste
že tri dni med seboj govorile. Vsem v hiši je to močno žal
bilo. Urban in Matevž pak, ki sta nju dobro poznala, sta nekaj
časa molčala, kakor da bi vsega tega nič ne vedela, in sta
le priložnosti čakala, nju na lepo vižo zopet pomiriti in spraviti.

Urban je v svojih mladih letih služil, in si je s svojo
delavnostjo in varčnostjo in pa s pomočjo Matevža in nje¬
govih sinov svojo majhno premoženje spravil.

Ti častivredni starček je bil v svojem stanu prav zado¬
voljen; samo to ga je žalilo, da ni mogel več na polji delati,
kakor drugi. Po leti je še zmirej kaj delal, kar mu je bilo
mogoče, ali čez dolg čas v dolgih večerih po zimi je večkrat
tožil. Po zimi so se namreč bližnji sosedje v njegovi hiši zbi¬
rali, žene so predle, drugi pak so klepetali, se smejali in nor¬
čevali; ali to ga ni veselilo, ker so ali koga opravljali, kar ni
mogel terpeti, ali so norčije vganjali, ki mu niso dopadle, ali
od copernie, od vraž, od prikazen mertvih, od škratov in od
družili enačili praznih basen govorili, in tako otroke strašili.

Urban se je bil čez to že večkrat pri svojem dušnem
pastirju pritožil, kateri so mu svetovali, vsaki večer iz pod-
učivnih in kratkočasnih bukvic svojim ljudem kaj brati. Dali
so mu tudi sami ene bukve, v katerih so bile zgodbe svetega

3

pisma prav lepo popisane. S pervega je Urban sam iz teh
bukvic družini kej bral, ali ker ni dobro vidil in je slab glas
imel, so ga malo poslušali, ja nekteri so clo med branjem
dremali.

En dan mesca kimovca je bila cela družina na polju;
sam Urban je bil domd,, kjer je nekaj na dvorišču posprav¬
ljal. In glej! vsi skupej priletijo domu; e črni oblaki so bili
namreč solnce otemneli, in en vihar je oznanoval, da se imA
kmalo toča čez lepo polje izsuti in ga pokončati. Tudi pa¬
stirčki vsi prestrašeni pripodijo živino domd.

Umni Matevž,  kateri je vedel, kako škoduje, ako kdo
vroč pije, in kateri je vidil, da se ljudje in živina od hitrega
tekanja potijo, je stopil k vodnjaku, ki so ga v dvorišču
imeli, da bi nobeden ne pil. Kadar so bili živino zaperli, so
se vsi okoli starega Urbana  na travnik blizo hiše zbrali, ka¬
teri je prestrašenim govoril rekoč:

„Poglejte otroci moji! ljubi Bog nam žuga, naše polje
pokončati! malo trenutkov je zadosti, da vniči ves naš trud
in prihodni živež; pokleknimo torej in prosimo ga za usmi¬
ljenje/'

Ko so molitev končali, stopi Matevž k očetu rekoč: ,,Ljubi
oče! nevarnost je strašna; ako dovolite, storim jaz Bogu oblju¬
bo, da pojdem z dvema naše družine na božjo pot na sveto
Goro. „Sin“ odgovori Urban „tebe zmirej pri hiši potrebujemo,
mladine pak se ne spodobi pustiti same tako daleč; obljubimo
raji Bogu, da bomo vsaki večer po zimi nekej iz zgodb sv.
pisma brali, iz tistih bukvic, katere so mi gospod fajmošter
podarili.

„Ako pripustite ljubi ded, je rekel sadaj Janezek,  bom
tudi jaz bral, zdaj ker že enmalo znam." „Da“, odgovori
Urban,  boš ti bral; ali bote pak vi drugi pazno poslušali ?“
„Bomo ljubi ded", zaupijejo vsi enoglasno, kar je starega Ur¬
bana močno veselilo.

Med tem se je nevihta zmirej bolj bližala, žene in otroci
so se tresli, kadar je zagromelo in so bežali i? enega kraja

1 *

4

do drugega. Ded jih je pak k sebi klical ter je rekel: „Vmi-
rite se, otroci moji, zaupajte v Boga in prosite ga, in on vam
strah odvzame; ne bojte se groma, ker ni nič druzega kakor
šumeč zrak, in kadar slišite grom, je nevarnost strele že pre¬
tekla; poprej ko slišite strel od puške, je že kroglica na
svojem mestu. Tako je tudi grom znamnje, da ni več strele,
ne nevarnosti. Strela je strašna, in ako nas hoče Bog zadeti,
nimamo druge hrambe, kakor molitev ga potolažiti, če pa
pripusti Bog, da gre narava svojo pot, kar se tudi navadno
godi, tako je verojetno, da ne vdari strela ravno na to me¬
sto , kjer smo mi. Ti pak Janezek! ne stojiš dobro tam pod
tistim visokim drevesom, ker je silno nevarno stati pod dre¬
vesom ob času hudega vremena; stopi tedaj sem k nam.
Strela ima lastnost, da jo visoke reči, kakor so drevje, visoke
hiše in zvoniki na se vlečejo; drevje pak toliko bolj, Če je
mokro in ga veter juga. Tako me je enkrat en dober gospod
učil; ali to uči tudi skušnja."

Med tem je razgnala buija oblake brez kaplice dežja,
solnce je zopet svoje prijetne žarke čez polje pošiljalo in na
nebu se je prikazala lepa mavrica.

Ta lepota narave je vse zopet razveselila; hitro so po¬
zabili strahu, ki so ga poprej občutili, so se polni radosti po
travniku razkropili in se prijazno pogovaijali.

Ali Urban je hotel to okolišino v prid oberniti. Zatorej
reče poklicati žene, katere so šle večerjo pripravljat, in ko so
vsi skupej zbrani, jih takole ogovori: „Zdaj, ki smo vsi sku-
pej, moramo Boga zahvaliti, kateri nas je milostlivo dans ne¬
sreče ovaroval, ki nam je žugala. “ Na to pade on in cela
družina na kolena, vzdigne roke proti nebu in moli: „Milostivi
Bog! grom, strela in toča je glas tvoje jeze čez naše grehe.
Ti, o vsegamogočni Bog! si nam samo žugal in nas nisi kaz¬
noval; zdaj pak nam kažeta solnce in mavrica, tvoje stvari,
tvojo milost in odpuščanje. Odpuščanje torej, o Bog! vpijejo
vsi, odpuščanje in blagoslov nam in našemu polju. 11

5

Po dokončani molitvi, ko so vsi polni veselja, lepoto na¬
rave in nebes gledali, in slavo Stvarnika, od katere jim je bil
Urban govoril, občudovali, reče Matevž: „Ljubi oče, vi ste mi
en dan pravili, da se je po potopu na nebesih mavrica prika¬
zala v spomin mini in sprave med Bogom in ljudmi, kakor je
v vaših zgodbah sv. pisma. Ako je mavrica znamnje mird
med Bogom in ljudmi, ali bi se ne moglo reči, da je znamnje
miru tudi med ljudmi ?“

„Tudi med ženami*' reče hitro Jakob, ter pogleda smeh¬
ljaje se brata Miha, ker je razumel, da hočejo oče dve sva¬
kinji zopet spraviti, brez da bi nju razžalili, in Miha odgo¬
vori: ,ja tudi med ženami!"

Na te besede sta Urban in Matevž resnobno na pričujoče
pogledala; dve nevesti pak ste se pogledale, v obraz zagorele
in oči v tla obernile in malo da ne se nasmehnile. Jakob pak
popade otroka iz naročja svoje svakinje Maričke in ga dene
v naročje svoje žene Spele, katera ga je prav serČno kuše-
vala. Vidivši to Marička, vzame nar manjšega otroka Špele in
ga pritisne s solznimi očmi na svoje serce, potlej hiti k svoji
svakinji, in obe se kušnete v znamnje sprave. Ko vidijo to
trije manjši otroci Jakobovi in Špelini, se začnejo tudi oni
med seboj kuševati, brez da bi vedeli, kaj delajo in skakljati
po travi in prepevati.

Tiho sta stala Urban in Matevž pri tem prizoru, in oči
so se jima solzile; nobeden ni čerhnil besede ali tudi molče
so se vsi razumeli. Urban je hotel govoriti, pa tako je bil
omečen, da ni mogel besedice spregovoriti. Zategavoljo je za¬
čel govoriti Matevž: „PosluSajte me, ljube hčere, jaz vem, da
je hotel hudoben jezik sestriusko ljubezen, ki ste jo ena do
druge imele, vničiti. Ali ni res tako, Marička?

„Da, res je" odgovori ona.

Matevž:  „Kaj ti je pak tista hudobna žena rekla?"

Marička:  „Mi je rekla, da moja svakinja okoli pravi, da
se meni toži delati, da sim mehkočutna, da me je imenovala
gospodično; ker mora ona sama vse težke dela opravljati, in

6

to me je žalilo. Veruj mi ljuba Špela! jaz te vendar nisim
sovražila . 11

Špela:  „Ali veruješ pa, da sim jaz res to govorila?“

Mančka:  Ne, saj vem, da si bila z menoj zmirej zado¬
voljna, in jaz te spoštujem, kakor svojo starši sestro. Tista
žena je mislila, da mi je s temi kvantami vstregla; zatorej me
je potlej za mnoge reči prosila, katere sim ji pak odrekla,
ker se mi je zdelo, da me hoče tako vjeti. Potlej je nisem
hotla več poslušati, še manj pa kej verovati.

.,Tudi meni je enake kvante pravila 11 , reče Špela, „ali
jaz sim jo dobro spoznala; zatorej sim jo hitro odpravila, ter
jej rekla, da nočem od nobenega nič hudega slišati . 11

„Zakaj nisi pak s Špelo govoriti hotla ? 11  reče Matevž Marički.

Maričko spreleti rudeeica, in reče: „Ze zvečer tisti dan
mi je bilo žal, da sim molčala, ali potlej nisim vedela, kako
začeti govoriti ž njo po navadi. Špela se me je ogibala, kakor
sim si zaslužila, in jaz se nisim podstopila, se ji prijazno bli¬
žati. Kakšinkrat sim hotla ž njo govoriti, ali nisim vedela,
kako začeti. Odpusti mi, Špela! Bog ve, da te ljubim, nočem
več hudobnih jezikov poslušati . 11

Modri Urban, kateri je zmirej molčal in to žensko pre¬
piranje poslušal, jima reče zadniČ: „HČerc moje, zadosti be¬
sedi; ve dve ste zdaj zopet sprijaznjene. To vaji ima učiti,
kako se imate vdrugo zaderžati, kadar bote enake kvante
slišale. Ako imate kakšno zamero, poravnajte jo med sabo,
kar bote lahko storile, ker ste obe dobrega serca. Gerdo se
nikoli ne pogledvajte, saj veste, kako je sitno skupej živeti in
ne govoriti. Kakšinkrat se to spreoberne v terdovratnost, ka¬
tera nas celo življenje terpinči. Bog obvari našo hišo razpar-
tije, kakor jo je do zdaj obvaroval. Kadar pride zopet tista
žena, dajte ji, kar potrebuje, ako morete, pa ne poslušajte,
kar bo vama pravila, temuč odpravite jo zlepim. Ljubi otroci!
Bog nam je dans prav dober dan dodelil, zahvalimo ga tedaj
iz celega serca . 11

Potem so šli vsi veseli večeijat.

Gospod fajmošter in Urban se pogovarjata, kako bi
se dali poz-imski večeri koristni in prijetni narediti.

Urban je drugi dan komaj čakal, da je g. fajmoštru po¬
vedal , kar se je bilo zgodilo. Kmalo se mu je tudi lepa pri¬
ložnost ponudila, ko so se proti njegovi hiši sprehajat prišli.

Gospod fajmošter tiste vasi so imeli okoli šestdeset let,
so bili že mnogo skusili, so goreče svojo službo opravljali, z
vsakim radi govorili, oni so ljubili dobre in pobožne kmete
ravno tako kakor gospode, in so se trudili za večni in časni
prid svoje cede; zatorej pa so jih tudi vsi ljubili in visoko
čislali.

Urban jim gre smehljaje naproti in jim reče: „Gospod,
jaz vam kaj veselega oznanim. Tiha razpartija namreč je med
našima nevestama končana in prihodno zimo bomo tiste bukve
brali, ki ste mi jih vi dali, cela moja družina želi to branje
poslušati."

„Prav Urban!" odgovore fajmošter, vi ste dve lepe reči
dosegli. Jaz sicer nisim dvomil, da se bote vaše nevesti hitro
spravile; Marička je mlada in mehkega ali dobrega serca
ravno tako kakor Spela, in skerbi za svojo čast. Mene to
prav veseli; ali kako ste napravili vašo družino, da želi, da
se bo po zimi bralo, kar je ni lani veselilo? Povejte mi; pa
vsediva se poprej na to klop v senco."

Dobremu starčku se je zdaj lepa priložnost ponudila vse
na tanjko povedati, kar je z velikim veseljem storil, in du¬
hovnik so ga do konca prav radi poslušali.

Zadnič mu reko: „Vse je prav in to mene močno veseli.
Jas sim hotel dans k vam priti, da bi bil to storil, kar ste

8

vi že modro dokončali. Samo stari ljudje znajo vsako prilož¬
nost v prid oberniti, ker imajo zvednost, kakor sta vi in Ma¬
tevž storila. Zdaj pa, ko vam je obljubila vaša družina, da
bo zvesto poslušala branje, je treba pomisliti, kako bi se dalo
to tako izpeljati, da bodo zimski večeri vsem koristni in pri¬
jetni. Prevdaijajva, kako in kaj bo naj bolj prav. Jaz po¬
znam vse vaše hišne dobro, ali k vam hodijo tudi drugi: po¬
stavim Tomaž, kateri imd hudoben jezik; Tone, kateri rad
tudi kej gerdih besedi v pogovor zapleta in od svojih prepi¬
rov pripoveduje. Anea je polna vraž in rada od copernic govori.
Kaj bomo s temi začeli? Iz hiše zapoditi jih ne morete, ker
so vaši sosedje in vaša žlahta; jih zmirej svariti je sitno, in
včasih rani nespametno govorenje takih ljudi mladino, da je ne
more nobeno podučenje več popolnoma ozdraviti. “

^Poslušajte, gospod fajmošter! odgovori Urban, veči nad¬
lego mi dela Tone, kakor vsi drugi. Ali to jaz dobro vem,

da, kadar bo vsaki večer brati slišal, nas sam zapusti, on so¬

vraži bukve, in beži pred njimi, kakor pred kačo. On se smeje
čez vse kmete, kateri hočejo brati in jih imenuje „ dohtarje
pri lopati u .  Pa naj pravi, karkoli hoče, da ga le med nami
več ne bomo vidili. Tomaž je dober Človek, in se da pod¬
učiti. Ance pak nobeden nič ne obrajta, ona jih je že dosti
kosmatih povedala, in vsi jo poznajo, kako je babjeverna.
Bomo imeli priložnost, se iz njenih kvant kaj koristnega učiti.
Je bila začela praviti svoje neumnosti trem manjšim otrokom
Jakobovim, kateri so jo radi poslušali, ali jaz sim jo opomin¬
jal in rekel, da nočem tega imeti, ako hoče v mojo hišo doha¬
jati ; in ona je tudi hitro bogala. Na vsako vižo se bojo mogle

nektere reči hitro popraviti. “

„Ce je tako, odgovore fajmošter, se zamorete o zimskih
večerih takole ravnati:

1. Naj prej bi se imele navadne molitve opraviti; če jih
prepozno molite, bi se vtegnilo kteremu dremati. Moli naj se
raj manj ali pobožno: molite postavim ob delavnikih tri božje
čednosti itd.; ob praznem pak en del svetega roženkranca, in

9

pa molite vsi skupej. Če bi dolge molitve molili, bi otroci ne
molili radi in bi nobene koristi ne imeli. Kdor hoče kej več
moliti, bo to lahko sam storil, predenj se vleže spat. Za tri
male fantiče pa naj skerbi mati, da bodo molili, saj je po¬
božna.

2. Med tem, ko bodo žene predle, naj eden bere zgod¬
be svetega pisma. Bere pa naj, kdor ima dober in prijeten
glas, in sicer kakor tirja pomen besed, če je vama težko, to
prav opravljati, naj bere Janezek, moj učenec, kateri prav
dobro bere za svoje leta."

„ Poslušaj e to berilo iz svetega pisma, katero je beseda
božja, bote slišali dosti čudežev božjih in priložnost imeli pre¬
mišljevati čez zgodbe, katere bote brati slišali. Ali zamerkajte
si, da se ne začnete prepirati čez to reči nikoli, in da nikoli
človeški pameti ne podveržete, kar moramo verovati, To bra¬
nje bo tudi novo spodbadanje za vašo pobožnost."

3. „Ker bo tako pervi del vsakega večera Bogu in duš¬
nemu blagoru vas vsib posvečen, začnite vi ali pa Matevž kak¬
šen koristen pogovor čez dobre navade in kristjanske čedno¬
sti , čez posvetno čast, ali kako se ima z bližnjim miro živeti
itd. Bote imeli tudi lepo priložnost se pogovaijati, kako se ima
polje obdelovati, gojzdi obraniti, živina rediti, kako gre prav
gospodariti, kako za zdravje skerbeti. Marsikej bote iz svoje
lastne skušnje povedati vedeli.

Lepo in čedno veselje se nima iz vaše družbe odločiti:
naj govorijo tudi žene in otroci. Ravnajte in imejte se ko
dobri kmetje in nič drugači. Ako bi kteri zmed vas hotel li
pokazati, kako moder in učen da je, bi noben več ne prišel
in vsi bi se mu smejali. Tudi ne teijajte, kaj in kako se ima
govoriti, temuč prosto naj se govori, ali opravljanja in gerdih
besedi ne terpite. Dovolite jim tudi kako majhno pošteno igro.
Brance in Neža znasta lepo peti; naj pojeta in se veselita. 11

Urban je z veseljem vse to poslušal, ter djal: ,,Gospod
duhovni! vaše besede in opomini so mi prav všeč, jaz bi ho¬
tel, da bi bili že tukej vsi Sveti, zato da bi jih mogli spol-

10

niti. Vas lepo zahvalim; ali eno prošnjo imam še: ali nas hote
počastili vcasi s svojo pričujočnostjo ?*

„To se ve da, pravijo, saj sim prišel dostikrat k vam
zvečer; od zdaj pa bom še raji prišel. Z Bogom ljubi moj
Urban!"

UL finim

Pridni in ljubeznivi Janezek. Kvante nevednih ljudi
čez to, kar je Urban s g. fajmostrom govoril. Urban
vbrani škodo, ki jo je potok njegovemu polju delal.

Janezek se je vsak dan k branju pripravljal, in je komaj
čakal, kdaj da bo začel. Svoje bukve je sabo vzel, kamorkoli
je šel. Na paši pri ovcah je zmirej bral, ali sam, ali svojim
tovaršem, ki so razumeli, kar jim je bilo mogoče: v kratkem
je bukve že večkrat prebral. Doma je zmirej kakšno prigodbo
pravil, in je svojim bratcom svojo južno delil, da so ga raji
poslušali. Zmirej je na svoje bukve mislil, katere si je clo po
noči pod zglavje polagal.

En dan ga prosijo nekteri pastirčki, njegovi tovarši, s
katerimi so mu bili stariši hoditi dovolili, ker so bili dobri
otroci, da bi jim svoje bukve en sam večer posodil, da bi jih
svojim starišem pokazali. Janezku ni sicer ta prošnja nič kej
dopadla, in mislil je že, kako bi jim odrekel; ali ker je bil prav
dobrega serca, in ker so mu obljubili, jih ne zamazati in drugi
dan gotovo nazaj prinesti, jim jih da.

Drugo jutro pridejo njegovi tovarši z bukvami na name¬
njeno mesto, ali le počasi se bližajo Janezku in se med sabo
prepirajo. Eden jih poda bukvo Janezku in pravi: „Tukej so
bukve, pa tile jih je en malo pomazal, in uni tam, kateri od
daleč stoji, jih je dal svojim malim bratom, ki so nektere liste
iztergali." Ko vidi Janezek svoje bukve pomazane in stergane,

11

ne reče nič, ali na tla se verže in začne britko jokati, po¬
puste bukve na travi. Pastirčki stojijo plašni okoli njega in se
zgovarjajo: „Jaz jih nisim pomazal 1 ', pravi eden; „pae si jih
ti pomazal", zakriči drugi; „a naka, uni tam le jih je stergal",
zavpije tretji — in vsi se jokajo. Ker pa vidijo, da se ne
da Janezek vtolažiti, se veržejo še oni zraven njega na tla,
in moleč pulijo iz tal travo. Zadnič reče nar veči in nar
hudobniši med njimi: „Veš kaj stori, Janezek? Skri bukve,
in reci tvojim doma, da so ti v vodo padle, in nič se ti ne
bo zgodilo."

Na te besede se vzdigne Janezek, se vpre na laket in
reče seidito: „Tudi lagati bi me ti hotel navaditi? Gospod
fajmošter in moji doma so me učili, da je laž greh, in da
lažnik lahko tat postane. Kadar sim se kej pregrešil, sim
vsakikrat materi povedal, in dedu Urbanu. Nikoli me ne vdarijo,
ker resnico govorim; samo en malo me pokregajo- Tako bom
tudi dans storil. Ali bukve, pravi on na dalej jokaje, bukve
so skažene.“ ....  Potem vzame bukve, in žene svoje ov¬
čice proti domu.

Janezkovi materi je bil oče tistih pastirčkov že vse po¬
vedal, in je bil od gospoda fajmoštra druge bukve dobil, ka¬
tere je nji dal. Spela teče hitro z novimi bukvami na pašo,
potolažit Janezka in med njim in njegovimi tovarši prepir za-
braniti. Ker ga pak počasi in žalostno svojo čedo pred sabo
gnati vidi, se zmisli, da je stergane bukve že moral viditi, ali
njegovo odkritosercnost skusiti, mu noče povedati, da ima že
druge in ga vpraša: Zakaj si se vernil tako hitro?"

„0 mati moja", pravi Janezek jokaje, „poglejte moje
bukve!“

v-

Spela.  „Kako je to, da so stergane in pomazane?"

Janezek.  „ Mati odpustite in posvarite me li. Jaz sim jih
včeraj pastirčkom posodil, kateri so mi jih dans take vernih."

v

Spela.  „Si jim ti zato kaj gefdega rekel, ali kej slabega
storil ?

12

Janezek:  „Ne, tega nisim storil, samo jokal sim. Ozmir-
jal sim jih, ko so mi svetovali bukve skriti in vam reči, da
so mi v vodo padle. u

Spela:  „Ker jih nisi zmerjal in nisi lagal, poglej (mu
pokaže nove bukve) Bog ti ravno take bukve pošlje kakor
perve- “

Ko zagleda Janezek nove bukve, se začudi, poljubi od
veselja materi roko: „Pojdimo jih kazat tudi dedu.“

Špela:  „On že vse to ve; varvaj ovce kakor druge dni,
imej te bukve in uči se jih boljše varvati, tako tudi druge
reči. Potlej poj deva skupej k očetu in dedu. “

Janezek kušne tavžentkrat nove bukve in pase veselo
svojo čedo.

Med tem se je novica po vasi raznesla, da se o vsih
Svetih v Urbanovi hiši nekej nenavadnega prične. Eni so od
tega dobro govorili, drugi so bili Urbanovim nevošljivi, tretji
so se posmehovali, predenj so vedeli, kaj bo. Nekteri so bili
vse narobe zastopili in so rekli, da je Urban bukve tiskati
dal; Tone, sovražnik vseh bukev, je govoril, da se bojo pri-
hodno zimo v Urbanovi hiši dohtarji od lopate  slišali govoriti.
Ena žena je clo okoli trosila, da bo Urban o teh priložnostih
po latinsko govoril. Urbanu so bile vse te kvante znane, ker
se v majhni vasi vse hitro zve, in se je čez te govorice le
smejal.

En dan sreča gospoda fajmoštra in jim pravi: „Ste slišali
gospod fajmošter! kaj se čez mojo prihodnje zimske večere
kvanta? zna biti, da bi ljudje tolikanj ne govorili, ako bi hotel
zvonik podreti, ali vodnjaku vodo odpeljati.“

Fajmošter:  „Urban! ali vi zato kaj porajtate?“

Urban:  „Bi bil pač malo se naučil v 80 letih, ako bi
se čez te kvante v naši vasici čudil; ali da bi zato opustil
storiti, kar se mi prav zdi. Jaz bi mogel več tacih povedati,
pa bo menda ena zadosti: “

„Pred 50 leti, ko sim bil še mlad in čverst, sim bil ku¬
pil tisti gojzd, ki ga vidite tam le na sredi tistega brežiča.

13

Gospodar, ki ga je meni prodal, ga je bil vsega ogolil, ker je
derva iz njega prodajal, tako da je skorej gol ostal. V sredi
njega izvira Studenc, kateri je mirno skozanj tekal, kolikor se
stari spominjajo. Ali ker je bil gojzd posekan, je potok, ko je
v deževju narasel, zmirej bolj okoli sebe ril in zemljo preč
nosil, ker je niso več korenine odveržvale, in na zadnje je
bila že velika grapa; in pri povodnji je polno kamnja, persti,
listja in vej na spodnji vinograd nanašal, kateri je bil slabo
obdelan, ko sim ga kupil . 11

„Izplačam tiste krajcaije, ki sim jih zanj dal, in mislim,
kako bi gojzd in vinograd popravil . 11

„Pustim drevje, da je raslo, in prisadujem, kjer je bilo
golo , zasujem grape in kamnje, skopljem semtertje vodotoke
za dežnieo, vsejem po plazih travo, Vsadim po krasi germovje,
in kjer sim mogel tudi drevje . 11

„Kjer je bil potok tesen, sim v vodotečini kole zabil in
zad kamnja navalil, da ni tako hitro tekel, in take moči imel.
Te dela so bile težke, večkrat sim se pri njih spotil in so
me tudi drago stale. Kaj menite pa gospod fajmošter, kaj so
moji sosedje po vasi od mene govorili? Ti se mi je rugal,
drugi me je pomiloval, tretji pravi, da sim bil do zdaj dober
kmetovavec, zdaj je pa po meni; četerti je primeijal moj
potok človeškemu telesu rekoč: da mu glavo zdravim, ker ga
noge bolijo . 11

„Ko sim en dan ves truden in spehan od dela domu šel,
me eden vstavi in prederzno vpraša, ali hočem potok gor po
brežiČu oberniti. Ako bi ne bil navajen, nič v jezi storiti, bi
ga bil z lopato, katero sim na rami nesel, po glavi cebnil . 11

„Jaz sim pustil kvantati in sim z svojimi doma veselo
delal in odgovarjal: ako nam Bog samo deset let pusti živeti,
bomo vidili, ali sim dobro delal ali ne . 11  In zdaj, pravi star¬
ček veselo, „vidite gospod fajmošter tisti lep gojzd okoli po¬
toka, vidite tudi sadunosno drevje, vidite tudi lepo obdelan in
obvarvan vinograd in potok, kako mirno teče, kakor so ga

14

vidili stari, in ne more več škodovati, ker korenine zemljo in
kamnje deržijo.“

„Boljši bi ne bil mogel storiti", odgovore fajmošter, „vsako
deblo, vsaka veja, vsak list in vsaka travica zaderžuje zdaj
vodo, da potok ne razsaja; trava je lepo kamnje in plaze ob¬
rasla in brani, da se ne meli. Prav, ljubi moj Urban! jaz
prosim Boga, da bi vas naša srenja posnemala in škodo za-
branila, ki jo voda vinogradom in njivam dela, da bi drevje
po grapah in okoli potokov zasadila; ako bi le edinost bila,
in se starega kopita ne deržala. Po zimi pa zvečer bomo de¬
lali, kakor sva se pogovorila; počasi bojo vsi naju načert po-
terdili in znabiti tudi posnemali. Urban, z Bogom!

Ufo imm<,

Urban in njegova družina molijo za verne duše v
vicali. Prazen strah pred prikaznimi.

Ko pridejo vsi Sveti, Janezek komaj čaka, da bi brati
začel. Že zjutrej je želel, da bi bilo zvečer, in tisti dan se
mu je zdel dolg, kakor večnost.

Ko so bili pa povečeijali, jim ni dal mini, dokler so se
vsi zbrali.

Po dokončanih navadnih molitvah pravi Urban: poslu¬
šajmo zdaj našega malega bravca. Vari Janezek, da ne boš
prenaglo bral, nobeden naj ga ne moti, poslušajte vsi zamerk-
Ijivo; zakaj bral bo odlomek iz svetega pisma, to je, iz tistih
svetih bukev, katere je sam Bog Mozesu narekval in drugim
svojim služabnikom, ki so jih pisali, nam božje čudeže ozna-
novati, in nas podučevati. Po branju, ki bo vselej kratko, bo¬
mo govorili, čez kar se nam bo ljubilo, da se le Bog in bliž¬
nji ne žali.

15

„Jaz ne bom terpel govorenja ne proti sveti veri, (kar
se pri vas ne bojim), ne proti poštenosti, ne proti gosposki,
ne proti časti družili ljudi; sicer pa naj vsak govori, kar hoče.“

„Te so novice, ki so v Urbanovi hiši vpeljane, čez ka¬
tere se je po vasi toliko govorilo. Janezek zdaj pa le začni. “

Janezek je zastopno in urno bral. Njega glas, Čeravno
otrošk, je bil vender prijeten in on ga je vedel po pomenu
besed premenjati. Povest od stvarjenja sveta so vsi zamerk-
ljivo in radi poslušali.

Ko je bil Janezek pervo in drugo poglavje prebral, so vsi
želeli, da bi naprej bral, da bi celo povest slišali, ali Urban
pravi: „Zadosti nicoj, častimo vsigamogočnost stvarnika sveta,
ki ga s neskončno modrostjo viža za naš blagor. “

Pri tih besedah se zasliši žalostni glas zvonov, kateri so
juterni praznik oznanovali, namreč vsih vernih duš dan.

„Molimo zdaj, pravi Urban, za verne duše, ki so se lo¬
čile iz naše hiše in žlahte in za vse druge. Moja žena, vaša
mati, ali stara mati, je tam pred sodnikom; tudi moji stariši
in vaši preddedi so tam in kličejo na pomoč. V kratkem bomo
tudi mi k njim šli, jaz naj popred. Pomagajmo jim tedaj nicoj
in jutre, ker bomo tudi mi enkrat znabiti potrebovali, da bi
nam kdo pomagal."

Na te besede padejo vsi na kolena, in molijo dolgo in
goreče za mertve.

Urban in Matevž sta liotla ti večer misli zbranih na resne
reči oberniti, in sta zatorej od lepih čednost rajnce matere,
Urbanove žene govoriti začela. To je cela družina že večkrat
slišala, ali vender so tisti večer vsi radi poslušali, kar je
Urban od svoje rajnce modre in pridne tovaršice pravil.

„Jas sim bil ubog mladenč, pravi Urban, kadar mi jo je
Bog za tovaršico dal. Ker sim nje poštenost in modrost po¬
znal, sim si bil jo hitro zbral, in nje stariši, ki so jo bili v sercu
že drugemu bolj bogatemu namenili, so jo vender radi meni
dali, ker so vidili, da me ima rada, in da sim priden in de¬
laven. Še se spomnim, da je ji moj tast, ko je z  njo v pervo

16

od te ženitbe govoril, rekel: Urban dela rad in se ne peči
s slabimi tovarši; to me zagotovi, da nima napak in da se
Boga boji."

„Bog je našo svatbo blagoslovil; čez 40 let sva skupej
živela. Nikoli me ni razžalila, temuč je bila moja tolažba pri
delu in v britkostih. Z delavnostjo in varčnostjo sva še zmirej
kej na stran djala. Bog nama je dal otročiče, ali sam ti Ma¬
tevž si podpora moje starosti. Nikoli nisi pozabil naukov svoje
matere, katere ti je vedno govorila: Matevž! spoštuj stariše
in gosposko. Se spomniš zadnjih besed na smertno uro: Ma¬
tevž! spoštuj očeta? Ljubi sin, do zdaj si jo bogal: in zdaj
tebi vračajo tvoji otroci in vnuki, kar si nama storil, in meni
še delaš. Taka je bila tudi ranjka žena, Matevž! in vaša mati,
vnuki! tašČini izgled jo je bil nji enako storil. Bog jo je pa
še mlado iz tega sveta poklical."

„ Mir, ki ga imamo med sabo, da nam hišne opravila prav
gredo, in dobro sposobnost naših vnukov so nam gotovo one
z svojo molitvijo zadobile. “

Pri teh serčnih besedah Urbanovih prileti Anca vsa pre¬
strašena, odpre nagloma vrata in kriči na vso moč: „poma¬
gajte, pomagajte!"

„Kaj je, Anca?" vpraša Urban.

Nobeden se ni bil zlo vstrašil, ker so že vsi vedeli, da
se Anci rado v glavi moti.

„Sim vidila, pravi ona, sim vidila vašo vbogo ranjko
ženo."

Matevž:  „Kje ste jo pak vidili?"

Anca: „Stopite vun pred vrata, in nasproti vrat pod zgor¬
njim oknom stoji černo oblečena in z bledim obrazom."

Čeravno sta bila gospod fajmošter in Urban vse hišne
podučila, da ne morejo mertvi svojevoljno nazaj hoditi in se
ljudem prikazovati, in čeravno so vsi Anco dobro poznali, so
se vender žene in otroci sadaj en malo bali.

^Poslušajte, pravi Urban svojim ljudem, in se ne gane iz
svojega mesta. Jaz vas zagotovim, da se Anca moti zdaj, ka-

17

kor se je že sto in stokrat v teh rečeh motila. Jaz bi letel
hitro gledat, ako bi nad tem dvomil; vendar vam hočem po¬
prej reči še eno besedo. Ako bi mogel jaz svojo ljubeznivo
ženo še enkrat viditi, kaj mislite Anca, da bi se bal? Zakaj
bi se neki bal osebe, katera je mene in moje tolikanj ljubila?
Ali bi nazaj prišla nas plašit, ali nam kaj hudega storit? hu¬
dega gotovo ne! Ako bi Bog dovolil, bi se nam prikazala v
nebeški lepoti in svitlobi kakor izvoljena, nas tolažit, ali nas
svarit, nam pokazat radost in veselje, katero zveličani tamkej
vživajo. Bog daj, da bi bili mi vredni, en sam hip jo tako
viditi. Pa to veselje bomo le takrat imeli, kadar se bo naša
duša od telesa ločila. 11

„Pojdiva tedaj gledat, kar ste vidili Anca!“

Prideta pred vrata in iz okna doli je visel en kos do¬
mačega sukna, katerega je bila Spela počernila, in ga je na
okno djala sušit; da bi pa na tla ne padlo, je djala nanj en
kamen. To raztegnjeno sukno je imela uražna Anca za ranjko
Urbanovo ženo.

Urban se verne in se smeji na ves glas, tudi Anca spo¬
zna svojo zmoto in se smeji. Povedala je sadaj tudi, da se je
bala k njim skoz vrata noter priti; ali ker se je bala, da bi
strah za njo ne letel, ako bi šla sama nazaj domu, je bila
nagloma vrata odperla, da je le k ljudem prišla.

Vsi se ji smejijo, brez jo zasramotiti. „Ali veste še“, ji
reče Matevž, „da ste en večer zavolj ene mačke tolikanj
rjuli? 11

Anca:  „Prav dobro to pomnim, ali mačka je imela oči,
kakor dve s vitli zvezdi. “

Matevž:  „In je bila vender le mačka. 11

Anca:  „Je bila mačka, ja, ali jaz bi bila tistikrat prise¬
gla, da je kak mertev, ali pa zlodej sam. 11

Matevž:  ,,Mislite kali, da morejo mertvi in zlodeji se spre¬
hajat hoditi, kadar se jim ljubi? Ako jim Bog dovoli, morejo
priti, pa kdo jih je kedaj vidil? Bog ne pripusti in ne dela
takih čudežev za vsako majhno reč. In ako bi Bogu dopadlo
Urban. 2

18

naše mertve nazaj poslati, ali bi bilo treba jih ravno po noči,
ali kadar smo sami, poslati? Ako se tedaj mertvih po noči
bojite, zakaj se jih tudi ne bojite čez dan? Ako se jih bojite,
kadar ste sami, zakaj ne tudi, kadar ste v družbi? Ali mi¬
slite morebiti, da se mertvi bojijo, kakor vi, in da se ne
podstopijo se prikazati po dnevi, in kjer so ljudje ?“

Modri Urban se oberne k drugim in reče: „Če po dnevi
zamežite, ne vidite nič, kakor da bi bili v temi. Mislite tedaj,
da je noč ravno to, kar je dan tistemu, ki po dnevi zameži;
kdo se pa boji, če meži po dnevi ?“

,,Gospod fajmošter pravijo, da se moramo živih, ne pa
mertvih po noči bati. Ako so mertvi zveličani, bi jih Bog za
naše dobro poslal: ako so pa pogubljeni, ne bo pripustil, da
nam Škodjejo. Janezek povej mi, ker si ravno bral, kako se
kliče tisti, kateri je iz globočine pekla očeta Abrahama prosil,
da naj Lacarja njegovim petim bratom pošle . 11  Janezek odgo¬
vori: „bogatin.“ „Tisti pogubljeni bogatin tadaj 11 , pravi Urban
na dalje, ,je prosil, da bi Lacar po Abrahamovi prošnji k
njegovim bratom poslan bil na svet, jih svarit, da bi se ne
pogubili. Ali Bog mu je skoz Abrahama to odpovedal rekoč:
„ Imajo Mozesa in preroke; tiste naj poslušajo . 11

„Kdor hudega ne dela, naj se ne boji ne živih ne mert¬
vih; kdor pa hudo dela, naj se boji božje in posvetne
pravice . 11

S timi besedami je Urban zbrane potolažil, kateri so
sadaj mirno spat šli.

Radovednost. Obsojenje drugih.

Že dragi večer je moral Urban dovoliti, da je Janezek
več časa bral, ker so zato prosili zdaj možje, zdaj žene in
so več slišati hotli, ko prednji večer. Ko je Janezek od ne¬
pokornosti Eve bral, katera se ni mogla prepovedanega sadu
zderžati in je tudi Adama zapeljala, reče Marička: „Tega ne
morem Evi zanesti, ker je vendar raj (paradiž) pravega in
in pripuščenega veselja imela; zakaj je bila tako kočliva, da
je hotla ravno prepovedani sad jesti, in je tako cel svoj zarod
spridila in v nesrečo pahnila . 11  Druge žene poterdijo enoglasno
besede Maričkine; in vse so Evo nevsmiljeno obsodile.

Urban pa pravi: „Kes je, Eva je močno grešila, in sebi
in nam škodvala, ali vendar ji je neskončno vsmiljeni Bog
ti greh odpustil; ona se je spokorila in se je zveličala. Zato
se čudim, kako ne znate ve ženske njene čeravno grešne ra¬
dovednosti poterpeti . 11  „Poterpeti ?“ pravi Marička, ,jaz ne vem
zakaj bi ji to prizanesla . 11  „Poslušajte žensko 11 , pravi Urban,
„eno prigodbo, katero mi je en gospod pravil, ki jo je v
bukvah bral . 11

„Bogat knez je slišal od mlade žene svojega oskerbnika
ravno to zavzetje čez radovednost uboge Eve. Knez sklene jo
zavoljo tega osramotiti, in zato povabi oskerbnika in njo h
kosilu. Služabniki so jima samima v eni sobi z naj boljšimi
jedmi stregli . 11

„Žena se veseli te visoke časti, ali ko sta se imela k
mizi vsesti, reče njima knezov tajnik: Ljuba prijatla! knez
želi, da se imata vsega poslužiti, kar pride na mizo, samo ti¬
stega pokritega lonca tam na sredi nimata odkriti, ker ga bo
sam gospodar odkril, kadar bo vaju po kosilu obiskal -11

2 *

20

„Tajnik in služabniki gredo preč in pustijo povabljena
gosta sama. Žena reče hitro možu: „Kaj more neki biti poseb¬
nega v tistem loncu, katerega se ne smeva dotakniti? Bova
že potle vidila, draga moja, pravi oskerbnik, kadar pride go-
spodar.“

Žena:  „Zdaj sva sama, čeravno pogledava, ne bo nobeden
tega vedel.“

Oskerbnik:  „Poterpi en malo, kaj nama manjka? Jejva
veselo, tukaj je vsega dovolj. Ne storiva gospodarju krivice,
kateri je naju tako počastil."

Žena:  „Jaz ne morem jesti, ako ne vem, kaj je v tistem
loncu, pusti, da ga odkrijem, saj tako ne bo nobeden vedel."

Naj reče mož kar hoče, žena si ne da mini, dokler ne
vidi, kaj je v loncu, katerega hitro odkrije, misleč da je no¬
beden ne vidi. V loncu je bil pa živ kanarček, ki je zdajci
veselo pod strop sferČal.

„Gorje meni! zavpije žena, kaj poreče gospodar? Za božjo
voljo! pomagaj mi kanarčka vjeti, da ga zopet v lonec de-
neva. Lovita obadva kanarčka, ali vse zastonj, in ravno ko
za njim letata, stopi v sobo knez."

„Kaj delata?" ju vpraša.

„0 gospod!" vpije žena, „odpustite mi mojo radovednost,
jaz se nisim mogla zderžati, da bi ne bila pogledala, kaj je
v tistem loncu."

„ Gospa", reče sadaj knez, „to naj vas uči, imeti usmi¬
ljenje tudi z radovedno Evo. Zmota je zmirej zmota, ali ker
smo tudi mi slabi, ne smemo hitro druzih obsojevati."

Ko je Marička to prigodbo slišala, je spoznala, da ni
prav poprej govorila, in da se moramo vselej, ko slišimo kako
zablodo svojega bližnega, spomniti, da tudi mi lahko za¬
blodimo.

„Ne mislite pa"; pravi dalej Urban, „da imam jaz vsaktero
radovednost za slabo. Radovednost je slaba in dobra. Evina
postavimo je bila slaba, ker je bila božji zapovedi nasproti,
je bila slaba radovednost oskerbnikove žene, ker je gospo-

21

daijevemu zaukazu nasproti bila; je slaba radovednost toliko
žen in dosti mož, kateri hočejo vse pozvedeti, kar se po dru-
zih hišah godi; je slaba radovednost tistih, ki hočejo od dru-
zih vse slišati in se bolj čez hudo kot čez dobro veselijo; je
slaba radovednost tistih, ki so celi dan na oknu, ali na vratih,
da vidijo, kdo gre, kdo pride. Dobra pa in hvalevredna je ra¬
dovednost tistega, kteri se želi kaj koristnega naučiti, ali iz
bukev ali od druzih ljudi; ali kadar kdo svojo nevednost
spozna, in zategavoljo druge popraša, kaj oni mislijo, ali
gleda, kako delajo in ravnajo pridni ljudje, pošteni hišni go¬
spodarji, dober sin, dobra tašča, dobra nevesta itd.“

„ Gospod fajmošter pravijo, da je radovednost dušna la¬
kot, mi jo moramo tedaj z zdravimi in neškodljimi jedmi na-
sititi.“

Ta pridiga čez žensko radovednost je bila tiste žene en-
malo razžalila, rade bi se bile zagovaijale, ali niso hotle se
poskusiti s častitljivim starčekom.

Ker je pa Miha posmehovaje se rekel: „Ali ste slišali
radovedne žene?“ so se nanj spustile. Vse skupej so začele
vpiti in se zagovaijati, in vender jih ni nobeden zastopil, ker
so vse naenkrat govorile in pravile, da so tudi možje ravno
tako radovedni, kakor žene.

Urban in Matevž sta se prav iz serca smejala in Matevž
reče Mihu na uho: „Si jih zdražil, zdaj glej, kak d se jim
ubraniš! “

Ko se je šum en malo polegel, pravi Marička: „Ta je
lepa, da nas moj mož radovednosti dolži! Ne tajim, da smo
mi žene radovedne, ali to terdimo, da so radovedni tudi možje.
Kadar kupi kdo v vasi vole, ali kravo, ali konja, leti hitro
Miha, kakor vsi veste gledat in barat, od kod so, čigavi, ko¬
liko veljajo, koliko so stari, itd. in ni zadovoljen, dokler ni
vsega zvedel. Ni parklja v vasi, da bi ga on ne poznal. Če
stori ktera krava, Miha že teče hitro tele gledat. Miha je
ravno kakor mi žene. Če vidimo na kaki ženi novo obleko,
ali če zvemo, da je dala tkat, si ne damo mini, dokler vsega

22

ne vidimo in pretresemo. Smo radovedne mi, ali tudi ti Miha
si radoveden."

,.Radovedni so vsi, in radovedne so vse", pristavi Urban,
„to ni nič slabega. Mihova posebna skerb za živino je hva¬
levredna in koristna, zatorej je naša živina tako lepo ravnana.
Ne grajam, žene, tudi vaših skerbi pozvedeti, kako se druge
z domačim blagom oblačijo, ker zamorete tako tiste posnemati,
ktere ga bolje napravijo in manj potrosijo. Bodite radovedne
v tacih rečeh, ktere niso prepovedane. Saj vidite, da se jaz
na vašo hvalevredno radovednost opiram, ko vam branje pri¬
pravim, kakor ga sadaj vsaki večer slišite."

¥L mm  ul

Delavnost, edinost v dobičkih in priprostost v
obleki Urbanove družine.

Po dokončani večerni molitvi so sicer vsi zamerkljivo po¬
slušali , kar je Janezek bral, ali nobeden ni bil brez dela.
Žene so predle ali šivale, možje so pa orodje delali, ki so ga
v hiši ali v hlevu potrebovali, ali pa kaj za prodajo, kakor:
jermene, jerbase, mreže, tiče in ribe loviti. Janezek je pa po
branju ljuliko izmed žita zberal, ktero je bilo za seme, ali

pa je ješpren trebil od peska in smeti, da so ga drugi dan

kuhali, in je delal druge enake reči. Urban in Matevž sta

imela skerb, da bi se ne naveličal tega sitnega dela, pri kte-
rem je bilo treba velike poterpežlivosti. Kadar sta tedaj vi-
dila, daje  truden, sta mu drugo delo dala, ali pustila naj
dela, kar hoče. Nar raji je on kako černo podobo svetnikov z
barvami malal. Tacih podob je on večkrat od gospoda fajmo-
štra zavolj svoje pridnosti v šoli dobil. To delo, čeravno za
njegov stan neprilično, ga je vender veselilo, s tem se je

23

učil razsojevati, kaj se eni stvari priliči, kaj ne, in je roke
natanjčnosti vadil.

V nekterih hišah tiste vasi je bila navada, da so stariši
vsakemu pustili, kar je za po zimi izdelane reči potegnil, zato
da so rajši delali. Tako je imel vsaki v hiši svojo posebno
kupčijo in mošno, iz ktere se je plačevala obleka ali druge
reči. Ta navada hišne k delu naganjati, zna v sebi kaj do¬
brega imeti, ali Urbanu in Matevžu ni dopadlo iz mnogih
vzrokov.

Pervič, sta rekla ona dva, dela družina razloček med de¬
lom po dnevi za hišo in med zvečernim za lastni dobiček,
zato dela pervo z manjši pridnostjo.

Drugič se navadijo vsi skerbeti le za svoje posebne do¬
bičke, kar vterdi serca, vgasi iskrenost za občni blagor cele
družine, in zbriše iz sere ljubezen, ktera družino veže, in stori,
da eden drugemu pomaga.

Tretjič, gospodarstvo na svojo roko jih navadi se deliti in
tako postane dostikrat iz ene premožne hiše več revnih.

Tudi se navadi družina, posebno pak žene, delati nepo¬
trebne troške za malenkosti, za lišp, za lepše oblačila, in ko
ni nič več v lastni denarnici, se lahko primeri, da začnejo
zmikati, kar bi imelo biti v prid celi družini. Kdor hoče tedaj
v družini eno samo serce imeti, naj ima tudi eno samo mizo
in eno samo mošno. Tako je govoril Urban.

V Urbanovi hiši se je za celo družino delalo, in vendar
je imel za svoj trud svoje posebno plačilo. Kadar so namreč
žene eno trobo sukna, ali platna, ki so ga same naredile, pred
vsimi na mizo položile, in so vidile, da se tega veselijo, jim
je bilo to za njih trud obilno plačilo, in jih je vnovič k delu
spodbadalo. Matevž je vsim obleko omišloval; kar se je ni
moglo iz domačega blaga napraviti, je kupil, ali zmirej Za
gotove denarje. Obleka je morala po stanu biti; ako ni imel
denarjev pri rokah, so morali poterpeti, na upanje ni hotel
blaga za oblačilo jemati, tudi ni terpel, da bi kdo drugi iz
družine to storil.

24

Neža je bila ravno v cvetečej mladosti. Dostikrat je vidila
o nedeljah v cerkvi pri kaki prijatlici le svilnat robec za
vratom, lepe trake, koravde itd.; sicer je imela vse te reči
tudi ona, ali ne tako lepih. Želela je imeti tudi ona kej ta-
cega, ali vender se ni podstopila očeta prositi, da bi tacih
kupili.

Nje brat France, nar lepši mladenč cele okolice, je bil
v tistih okolšinah, kakor Neža. Drugi mladenči so se o praz¬
nem lepše oblačili, so imeli obleko iz boljše robe in po šegi
naredjeno, Francetova obleka pak je bila zmirej iz domače
robe, vrezana po kmetiško.

France in Neža sta imela več kot vsi tovarši dobre plat-
nine, in nista imela še ob delavnem ne stergane ali vmazane
na sebi, kot drugi po vasi, res da je bila le domača. O praz¬
nem pak se nista mogla primerjati nekterim, ki so mestne šege

V kratkem sta imela iti France in Neža z očetom v
bližnjo vas na svatbo k enemu iz žlahte. Brat in sestra sta
dobro vedela, da bo na svatbi dosti lepo oblečenih mladenčev
in deklin; Neži so bili povedali, da pride tudi Eeza, hči ubo¬
gega kmeta, katera je pa v mestu služila in se kot gospo¬
dična oblači.

France in Neža si odkrijeta svoje želje in pomenkovata,
kako bi mogla od deda kako lepše oblačilo zadobiti; na zad¬
nje skleneta ga skoz svakinjo Maričko prositi.

„Ljuba moja, jima odgovori Marička, jaz se bojim, da ne
opravimo nič. Saj vesta, da ded in oče ne moreta tistih ter-
peti, kteri se hočejo po mestjansko in s kupljeno robo obla¬
čiti. Tudi jaz sim morala več reči na stran djati, kadar sim v
hišo prišla, ktere sim nosila, dokler sim bila neomožena. Ven¬
dar hočemo skusiti, znabit se bo kaj zadobilo."

Zvečer, ko je bil Urban navadno Židane volje, stopijo vsi
trije k njemu in Marička mu plašno in poštljivo željo njego¬
vih vnukov odkrije. Urban ni nasproten tej želji, samo vpraša:
„Kaj bi pa si rada omislila ?“

25

Marička prosi za Nežo barvane čevlje, in vlivano ruto;
za Franceta pa en klobuk po legi, en kratek jopič iz doma¬
čega sukna in dolge hlače, in to zavolj bližnje svatbe in ker
je tako po legi.

„Je prav, odgovori Urban, ali ne gre pa z vama tudi
vaju oče? Da, odgovorita, brez njega bi le iti ne hotla.“

Urban: „Matevžu bom tedaj dal napraviti suknjo s zla¬
timi robmi, meč in peruko na glavo, ker se ne spodobi, da bi
oče po kmetiški oblečen bil, ko so otroci po gosposko oble¬
čeni. Jaz se bom pa tisti dan skril, da vaju ne bo sram, da
je vaju ded kmet. Če vama je tako vleč, vama dam kar
želita."

Urban je te besede s prijazno dostojnostjo izgovoril, in
njih pomen je njih mlade serca zadel, ker niso bili navajeni
se mu zameriti. Marička prosi za odpuščanje, France in Neža
pak se sramujeta in molčita.

„Kaj mislita, jima pravi Urban na dalej, da mi ni mar,
vaju na dan svatbe čedno in za vaju stan spodobno oblečena
viditi? Zaupajta meni, in svojemu očetu, in bota zadovoljna,
kar bi Se ne zgodilo, ako bi se kot leme oblekla. Mi mora¬
mo gledati, kako se modri ljudje oblačijo in te je treba po¬
snemati. Kdor se čez stan oblači, je šema in smešen. Z mojo
debelo pa zmirej čedno obleko in z dobro vestjo, da sim si
jo s pridom in z lastnim trudom pošteno prislužil, sim šel sto
krat pred velike gospode in pred gosposko, in sim bil bolj
prijazno sprejet, kakor drugi po gosposko oblečeni kmetje, kteri
se hočejo z obleko po sili na beraško palico pripraviti in se
kmetiškega stanu sramujejo, kteri stan je vendar vsim nar bolj
koristen. Tista velika smreka v našem gojzdu, pod katero naša
čeda počiva, je nar lepši kinč gojzda, ako bi jo pak v vert
kakega žlahtnega gospoda presaditi hotli, bi cel vert nekako
spačila. France, Neža! jaz vama pravim, da bodita z svojo
kmetiško obleko zadovoljna.

Vnuka kušneta dedu roko, in sta bila zadovoljna, ako-
ravno nista dosegla, kar sta prosila.

Kmet, ki hoče po sili učen biti. Hvala kmetiskemu

stanu.

Ravno je hotel Janezek začeti brati, ko stopijo gospod
fajmožter v jizbo, in pozdravijo zbrane, ki hitro gor vstanejo.

„Le bodite v miru, pravijo fajmošter, govore en malo z
enim in z drugim, in na to rek6: Janezek! le začni, ako do¬
volite, hočem tudi jaz nicoj z vami biti. w

Adamova zmotnjava, kteri se je po stoijenem grehu bož¬
jim očem skriti hotel, je fajmoštru lepo priložnost dala, čez
muko slabe vesti govoriti, kar so tudi ne z dolgim govorjenjem
kot na prižnici, ampak s kratkimi pa gorečimi besedami sto¬
rili. Po dokončanem branju so se začeli prijazno pogovaijati:
„Kako grejo kej vaši večeri Urban?“ vprašajo fajmošter:

Urban:  „Prav dobro, ali naši navadni prijatli so nas za¬
pustili, samo dva ali trije so bili tukej.“

Fajmošter:  „Da vas nekteri zapustijo, ni nič slabega, ali
to vam morem reči, da se po celi okolici prav lepo govori od
tega, kar se pri vas godi, ker vsi vejo, da ni nič posebnega
ali navadnega, temuč vse le koristno in prijetno. Bote imeli
že družbe, znabiti še preveč. Ravno sim srečal Andreja, kteri
mi je rekel, da pride hitro sem. Se bo morala poterpeti nje¬
gova dozdevna učenost, in njegove čudne besede, katere sproti
kuje, kadar se hoče učenega skazati. On je prav ljubezniv
mož, ali te napake ne more opustiti. Dostikrat sim ga opo¬
minjal, ali vse zastonj. Ako bi se s tem samo smešnega delal,
naj bo; ker pak dostikrat eno besedo z drugo zameni, reče
vse drugo, kakor kar hoče. In tako se vtegne v sitnosti za¬
plesti v svojih govorih, v pogodbah, v listih in pred pravico,
in škodvati sebi in drugim. Pa glejte ga, tu pride ravno. “

27

Andrej:  Dober večer prijatli! gospod fajmošter, ne zame¬
rite vas nisim vidil.

Fajmošter:  „Le sem, Andrej, poglejte, kako prijetno je
tukej zvečer. Škoda, da je branje že končano.

„Ako hočete, odgovori hitro Janezek, bom spet bral.*

Andrej:  „Janezek stori mi to dobro dobroto.“

Fajmošter Urbanu:  „ Je že začel po svoji navadi učeno
žlobudrati.*

Janezek bere en malo, in na to mil Andrej reče: „Ti
bereš prav dobro. Nekdaj sim tudi jaz dobro bral: vsake
bukve sim mogel brati, ako ravno bi bile velike kakor so maš¬
ne bukve. Ko so moj vbogi stric duhovnik še živeli, sim
razumel kako besedo skorej na vsaki strani njegovega brevira,
Čeravno je bilo latinsko. Zdaj sim se že dosti odvadil. Ja¬
nezek, ti boš s pomočjo gospoda fajmoštra priden mladenč; to
je že tvoja fizionimia  kazala, ko so te še povijali in pestvali. *

Fajmošter Janezeku:  „ Andrej hoče po našem reči, da se
ti je na licu vklilo, da boš priden. Ljubi Andrej, govorimo
po domače, da se bomo bolj razumeli.*

Andrej:  - Ako bi jaz bil mogel naprej študirati, gospod
fajmošter, kakor sim želel, bi ne bil ubogi kmetač, ampak ve¬
lik gospod v mestu.*

Fajmošter:  „Kaj menite, daje kmet tako malovreden ? Ako
to mislite, se goljufate! Jaz Štimam in Častim gospode, Če so
pošteni; štimam in Častim kmete, če so pošteni; ali če so hu¬
dobni, žasluži kmet, še bolj pa gospod grajo. Kteri stan je
Bog ljudem odločil? Janezek je ravno prej bral od obdelo¬
vanja zemlje. To je pervo in nar bolj koristno rokodelo, nar
pervi stan — kmetijski stan: od tega živijo kmetje, umetniki,
gospodi in knezi. Brez drugih rokodel bi ne imeli vgodnosti,
brez poljodelstva pa bi ne imeli ne živeža ne oblačila, brez
njega bi ne mogli živeti.*

„Med tem ko zna modri deželski poglavar trud dobrih
kmetov ceniti, in z modrimi postavami poljodelsto povzdigniti,
in s kupčijo pot odpre pridelkom v zvunajne dežele, da se

28

tam v denar preobernejo, pošiljate vi kmetje na mizo bogati¬
nov izbrane jedi, pripravljate svilo, s katero se oblačijo, in se
lišpajo prestoli in altarji.

„Zemlja preživivlja vse, pa nobenega bi ne živila, ako bi
je vi ne obdelovali. Ako je tedaj poljodelstvo bolj potrebno in
koristno, kakor vse druge umetnosti, kdo zamore reci, da je
malovredno? Kaj so bili patriarhi (očaki) in veči del starih
modrianov? So bili kmetje in pastirji."

Andrej posluša in se da prepričati od g. fajmoštra, da
je tudi kmet kaj vreden, ali vender terdi, da so sami gospodi
srečni, kmeti pa nesrečni. Ker fajmošter niso radi se dolgo
prepirali, reče Urban: „Jaz sim slišal dosti gospodov srečo
kmetov zaviditi, in slišim skorej vsaki dan, da kmetje zavi¬
dajo srečo gospodov, in so jim nevošljivi, ker jih prav srečne
menijo. Jaz mislim, da so srečni in nesrečni ljudje med go¬
spodo in med kmeti. Sim star in poznam tudi gospodo. Njih
poslopja, kočije, in gostovanja me ne slepijo več, kakor nekdaj."

„Kadar sim nosil v mesto težko breme zelenjave, jajc ali
sadja, kadar sim ga iz ramen doli na tla postavil, se en malo
odpočiti, in je pred mano kaka lepa kočija poderčala, sim pač
nevošljivo tiste gospode gledal, kteri so noter vgodno sedeli.
Ali kadar sim začel mesto boljše poznavati, in po hišah bo¬
gatih hoditi, s katerimi sim imel opravila, sim vidil, da imajo
nadloge, kakor mi, in še veči. Vem, da jih med njimi več
vzdihava, kakor med nami. Ko smo mi cel dan delali, smo
zdravi, jemo vsako jed radi, in spimo celo noč sladko. Dosti
gospodom in gospam ne dišijo naj boljši jedi; so polni misel,
katere jim ne pustijo spati, in imajo zmirej s zdravniki in z
lekarjem opraviti. „Meni se pa zdi", sklene Urban, „da moramo
z svojim stanom zadovoljni biti, ako hočemo tudi v naši de¬
beli obleki, in v naših slabih bajtah srečni biti; in mislim, da
ima večidel gospodov več misel, zlobe, dolgega časa in manj
zadovoljnosti, kakor mi.“

„Urban, vi dobro govorite", pravijo fajmošter, „kdor do-
polnuje dolžnosti svojega stanu, je časti vreden, kdor je za-

29

dovoljen v svojem stanu je srečen. Ne morejo vsi biti kmeti,
ker morajo tudi oskerbniki pravice, vladarji ljudstva, pravdo-
znanci, zdravniki, kupci in umetniki biti. Božja previdnost je
ljudi po potrebi različno razdelila. V vsih tih razredih je kaj
dobrega in kaj slabega, samo tisti, kakor je rekel Urban,
kteri je s svojim stanom zadovoljen, je srečen, kar ne zamore
na tem svetu biti, ker tukaj ni mesto prave sreče in bla¬
ženosti . 11

„Ne vem 11 , pravijo dalej fajmošter, „ali ste že slišali od
tistega vbogega čevlarja, kteri je v nekem velikem mestu pre¬
bival, in ker ni imel svoje lastne delavšnice, je na ulicah de¬
lal, in si je vsakdanji živež s popravljanjem starih črevljev
služil . 11

„En bogatin, kteri je imel ravno v tistih ulicah njemu
nasproti svoje stanovanje, je z veseljem tega kerpača poslu¬
šal, kteri je delal in si zraven veselo prepeval . 11

„Ali enkrat opazi bogatin, da že nektere dni več ne
poje. Misli, da je bolan in ga reče k sebi poklicati. Kaj to
pomeni, ljubi moj prijate], mu pravi, da ne pojete po navadi?
Ali ste bolni? — Ne gospod, odgovori ta, jaz sim zdrav. Ali
pred nekterimi dnevi sim dobil na lotrii en terno, in od tistega
časa nimam miru, in se mi nič več ne ljubi peti. Sto misli
mi hodi križem po glavi, kar imam tisti denar. Ne vem ali
bi popustil svoje revno rokodelo, v katerem zadovoljno živim,
ne vem ali bi si kupil delavšnico, v kateri bi bolj prikladno
živel, ne vem ali bi se oženil. Se bojim tatov, sim obdan od
prijatlov, kteri me niso hotli prej poznati, in me zdaj zmirej
v pivnico in k igri vleči želijo. Zdaj vidim, da vi bogatini
niste srečni. Če bo meni tako naprej šlo, sim pripravljen tisti
prekleti denar v vodo vreči, ali ga vbogim razdati, da bom
imel zopet mir, in bom brez zamerze delati in peti mogel . 11

»Vidite tedaj 11 , pravijo fajmošter, »da nimamo gospodom
in bogatim zavidati, in da more vsakteri v svojem stanu za¬
dovoljen biti, Če li hoče . 11

30

„Gospod fajmošter! vi ste mi vse prav razložili in sim
tiste misli, kot vi in Urban", pravi Andrej.

Po teh besedah voščita fajmošter in Andrej vsem lahko
noč in gresta domu.

Urbanova pazljivost proti gizdosti v pohištvu. Čed¬
nost v hiši; skerb za živino; korist in škoda paše.

V celem Urbanovem pohištvu je bila kmetiška prostost.
Ni terpel posode, obleke in jedi, Če je bila li kaj čez kme-
tiški stan. Urban in Matevž sta dobro vedela, da se misli
mladine hitro povzdignejo, če se ji li ena majhna posebnost
dovoli. Ako se začne z eno nepotrebno rečjo, se zbudi sto
želj imeti druge, in tako gre naprej brez konca.

Gospodarja bližnje hiše, kteri je otrokom vse dovolil, so
bili napravili sinovi in neveste, da je na dražbi pohištvo prav
dober kup kupil, ktero je bila enega duhovnika tiste vasi. So
mislili, da so dobro kupčijo storili, ali kaj se je zgodilo? Na¬
kupljene stvari razdelč po sobah; ali sobe so se njim zdaj
pregerde za to poliišje zdele, zato sklenejo dve novi dozidati.
Ena reč prikliče drugo, se sozidajo sobe, ali ti mladi pov¬
zdignejo glavo, se hočejo lepši oblačiti in boljši živeti, kakor
do zdaj; zginila je vbogljivost in gorečost za delo, se začnejo
pečati s potepuhi, hiša je šla zmirej bolj pod zlo.

Dediči tiste hiše so prinesli Matevžu veliko zerkalo (ogle¬
dalo) ponujat za dober kup. Neža bi ga bila rada v hiši vi-
dila in se z veseljem v njem ogleduje. „Tega pa ne“, pravi
Matevž, „jaz imam svoje majhno serkalo, da se zamorem briti;
v njem se more tudi družina, preden gre v cerkev, pogledati,
če ima vmazan obraz, nesite mi iz hiše, to ni za kmeta."
Neža se pogleda še enkrat v to zerkalo in vzdihne.

Sl

Kolikor sta Urban in Matevž vso gizdavost sovražila,
toliko sta čednost v hiši pri ljudeh in celo v hlevi ljubila.
Neža je desknat pod z gorko vodo, s stolčeno mavto in s ža-
ganicami pogostoma ribala, vsak teden je mize, skrinje, klopi
in stole, kteri so bili iz belega lesa, oprala, in je očistila okna,
stopnice ali štenge in hišno posodo, nar bolj pak je skerbela
sklede, v ktere se je mleko scejalo, čedne deržati, da bi se
mleko v njih ne skisalo. O praznem so imeli vsi čisto per-
tenino, čeravno debelo, in po leti so po noči vsi srajce preo¬
blekli: „Kdor ni Čist zvunaj, je pravil Urban, kaže, da ni tudi
znotraj čist.“

Stene v sobah je Miha nar manj vsake dve leti pobelil.
Okno so.vsaki dan odperli, tudi po zimi, da so se sobe pre¬
vetrile.

Pred hlevom so bili zmirej košpi (cokle) pripravljene,
ktere je Miha naredil; vsak jih je obul, ko je v hlev šel, da
se ni vmazal v hlevi, katerega je Jakob tako čistil, da jih ni
bilo skorej treba.

Živina je zmirej na suhem ležala. Vsaka je imela svoje
mesto, pokrito z jesenovimi dilami, en malo nagnjeno proti
žlebu, v katerem se je gnoj spravljal. Iz tega se je znesel na
gnojišče, ktero je bilo na dvorišču, daleč od oken, da bi hlap
zdravju ne škodoval.

Krave so bile tako čisto deržane, kakor konji velicih go¬
spodov. Vsaka je ležala na čisti, suhi slami, ktera se je po¬
sušila, če je bila mokra, in kadar je bila zmanjena, so jo ver-
gli na gnoj.

Tako je bila Urbanova živina zmirej čedna, in ker ni le¬
žala v luži do trebuha, ni tudi na bedrih gnoja nosila, kakor
živina druzik zanikernih kmetov.

Zatorej pak je bila tudi zmirej zdrava in rejena. Jakob
ni pustil v hlevi pajčevne, je odpiral večkrat okna, in je tudi
stene pobelil, kadar je bilo potreba.

Iz vodnjaka, kteri je bil na bližnjem dvorišču, je vodo
v hlev vpeljeval, ktera je po kamnjenih koritih tekla, in ži-

32

vina se je bila navadila seno v vodi pomakati, prej ko ga je
jedla, kar je k pitanji prav dobro pomagalo.

Nieoj se začne večerni shod po navadnjem branju z go¬
vorom od živine. Zraven so bili nekteri kmeti iz okolice, eden
izmed njih je bil v nemški deželi in je rekel, da je tam na¬
vada, debelo živino posebno pak krave celo leto imeti v hlevu,
razun nekterih dni o pomladi.

Nekterim se je to velika neumnost zdela. Urban pa je
že druge krate od tega govoriti slišal in reče: „Veste, da jaz
že dolgo časa mislim Nemce v tem posnemati. Ako bi na¬
mesto osemdeset, osem sto let imel, bi se ne sramoval od tis¬
tega se učiti, ki vč več kot jaz.“

„Uzrok tistih, ki pravijo: naši stari so bili navajeni tako
delati, ne velja nič pri meni, kadar vidim, da je koristna in
dobra ena reč. Tako sim storil s cepljenjem osepnic ali rnnj,
Čez katero so eni s pervega tako kričali; tako s vpeljanjem
koruna, kterega so pred malo letmi toliko psovali, in je zdaj
naša sreča. “

Vsi so bili Urbanovi misli nasproti, kakor da bi krivo¬
verstvo terditi hotel, on pa reče: „No, prevdarimo tedaj na
kratkem korist in škodo paše in hleva! Vam rečem, da nočem
vas učiti, in pustim vsakemu svoje mnenje veljati, govorimo
le za krajši čas. Naj stori pa vsak, kar se mu boljši zdi.“

„Od paše imamo sam ti dobiček, da gre manj sena za
kermo. Jaz imam šest krav, ktere so pol leta na paši, če čas
prirajtamo, ko so na planini. Tedaj prihranim še ne celo po¬
lovico klaje, ktero bi jim imel dati, ker jim moram zvečer
sena dati, da jedo po noči; pa naj bo tudi polovica, to je, jaz
prihranim kerme za pol leta. Tedaj redim jaz zavoljo paše
Šest krav namesto treh. Vidite, mu seže tu eden v besedo,
Škodo, ako bi ne gonili past, vi bi redili same tri krave. “

„Počasi prijatel, odgovori Urban, je treba vse slišati. 11
Pretresimo zdaj škodo paše:

1. „Moj pastir zgubi pol leta, se navadi potepati na paši,
se odvadi dela, in se lahko slabih navad druzih pastirjev

33

navzame. Je res, da je manj stroškov, če en govedar živino
cele vasi pase, ali vendar moramo tudi njega plačevati, in
uboga živina pride zvečer trudna in lačna domu, in da malo
mleka in še to je le slabo."

2. „Se zgubi čez dan gnoj od pol leta."

3. „Veči del bolezen dobi živina na paši, ker preveč leta,
skaka in se bije, ker pije gorka, ker jo pastirji tepejo in
kamnjajo, ker jo kače pikajo, ker pije mlako, ker pase stru¬
peno, mokro od rose ali slano in zmerzlo travo itd."

4. „Primera med dobičkom in zgubo je torej lahka; za
prihranjeno seno od pol leta zgubim več kakor je vredno tisto
seno, ker moram plačati pastirja, ali pa enega fanta pol leta
brez dela zastonj rediti, ker je na paši, zgubim gnoja za pol
leta, dobim manj in slabšega mleka, naredim manj masla, manj
sira in sim zmirej v nevarnosti še ob živino priti."

„Na to vižo", reče zdaj eden, „bi vi vender ne mogli
rediti šest krav, ampak le tri." ,,Le počasi prijatel" odgovori
Urban, „če redim krave v hlevu, imam na pol več gnoja, in
če nagnojim travnike, imam na pol več sena, kaj ne? In če¬
ravno bi namesto na pol več, le en tretji del več send do¬
bival, kaj mislite, da bi mi štiri dobro rejene krave, toliko ne
vergle, kot šest skoz pašo shujšanih? Koliko boljši bi bilo
mleko? koliko bolj tolsto maslo in sir? koliko veči teleta?
'Rajtajte en malo, kar bi prihranil na pastirju?"

„Kaj bi pa s pašniki bilo", pravi en drugi, „ako bi vsi
doma živino imeli?"

Urban:  „Zmirej je dobro jih imeti: bi še redilo več ovec
in koz (čeravno želim, da bi nobene koze ne imeli.) Nekteri
pašniki bi se prekopali za njive, drugi bi se potrebili za trav¬
nike, na družili bi se zasadil gojzd. Zadnič bi mi seno, ki ga
na pašnikih zgubimo, na naših bolj nagnojenik travnikih obilno
povemjeno dobili."

„Tudi bi se mogli pašniki deloma vbogim razdeliti, kteri
nimajo zadosti polja. V naši srenji se je tele leta sem dosti
polja naoralo, ali gnoj se ni vendar pomnožil. Tisti, kteri so
Urban. 3

34

toliko travnikov zorali, imajo več dela, morajo več plačevati,
več semen kupovati in pridelk je pri vsem tem le majhen.
Ako bi pa živino v hlevu redili, bi mogli njive boljši gnojiti,
in bi več pridelali. 1 *

„Pred nekimi leti mi je nek prijatel tožil, da mora vsako
leto dosti žita kupiti, in je zato travnik zoral. Jaz sim bil v
ravno ti potrebi in sim vendar vse narobe storil. Sim opustil
eno njivo in sim jo osjal z deteljo, sim redil več živine, sim
pomnožil gnoj in sim na svojih njivah brez večega truda in
pomnoženja semen, več pridelal. Zadnič pak pomislite prijateli,
da je živina sreča kmeta in da deset slabo ravnanih krav
toliko ne da, kakor pet dobro gleštanih.**

Na ti Urbanov govor se vsi zamislijo. „Naj bo“, pravi
eden, „hočemo pomisliti, vaši dokazi niso slabi, kdo ve, da bi
ne znali kej poskusiti ?“

nio mine*

Spela in Marička se pogovarjate z nekterimi prijat-
licami, kako se imajo mladi otroci dobro rediti in
zdravi obraniti.

Nektere pridne žene tiste vasi šo se bile pogovorile, v
Urbanovi hiši kako uro skupej biti, ali one so čakale, da bi
Urbana in Matevža ne bilo doma.

Ena izmed njih, Mica, prav berdka žena, sreča en dan
Urbana na poti in mu reče: „Ljubi boter, jaz in dve moje
prijatlici smo sklenile z vašima nevestama se sniti v vaši hiši,
ali vi možje 1 *, reče Mica in se nasmehne, „nimate zraven biti,
da bi nas sodili.**

„Eavno nicoj**, odgovori Urban, „grem z Matevžem h
gosp. fajmoštru zavoljo enega opravila; vidite tedaj, ker naju

35

že nočete, kaka lepa priložnost!“ — „Ja, pa ti dragi ?- 1  od¬
govori Mica.

Urban:  „Kaj nas hočete vse iz liiše zapoditi? Vi bote v
jizpi, ti dragi pak naj delajo v kuhinji. Tako je vse priprav¬
ljeno za vaš zbor; že se bojo le navadne ženske reči pretre-
sovale: od kokoši in od otrok“ ....

Mica:  „Mislim, da ste jo vganili.“

Ko sta šla zvečer iz hiše Urban in Matevž, pridejo Mica,
Tina in Urša, botre Špeline in Maričkine, ktere ste jih z 've¬
seljem pričakovale, in ste lepega sadja bile napravile jim po¬
streči, ker jih je njima Urban napovedal.

Dragi možje so poslušali z 'njimi navadno branje, so
navlašč Še en malo v jizpi postali in se jim smejali; ali ker
so vidili, da jih žene rade ne vidijo, gredo v kuhinjo, z njimi
tudi dva fanta Mična, ki sta prišla Janezika obiskat.

Zdaj se začne velik krik med ženami, ker so si imele
tisuč reči pripovedovati in ena drugo popraševati. Počasi se
vendar potolažijo in potihnejo, se vsedejo in vsaka vzame
svoje delo v roke, in se jamejo od svojih otrok pogovarjati.
Mica je bila dojka pri ženi enega zdravnika v mestu, in je
prav dobro majhne otroke rediti znala; njeni so bili zdravi in
krepki in so se dali radi učiti.

Tini je bila tiste dni ena kokoš vkradena, in je bila
začela od tega praviti, ali Mica Je. hitro govoijenje oberniti
vedela in ga na pervi predmet zavernila: „Kako gre vašemu
sesančeku“, vpraša Maričko.

Marička:  „Zdaj spi, ali kmalo se bo slišal, je zdrav,
ali nepokojen, joče celo noč...  slišite, kako kriči?“ Marička
vzdigne otroka iz zibeli, in ko vidi Mica, kako je čisto der-
žan, pravi: „se veselim z vami, vaš otrok je močen, ima lepo
lice, je živ. Vas zagotovljam, da je Čednost in lepa naprava,
da mu ruta, s ktero ga pokrivate, dihati pusti, uzrok da se
vam tako lepo redi.“

Marička:  „Ga moram čistega deržati; kaj mislite, da mi
spi, če je pod njim mokro ?“

3 *

36

Mica:  „Vaš je zaslužek, ker ste ga tako navadili. Zani-
kernili in vmazanik mater otroci se navadijo spati tudi v ne¬
snagi, ali hitro se vidi, kako so bledi na licah, so bedasti in
bolehni, in si naberejo veliko podkožnih bolezen . 11

Marička:  „Ljuba moja Mica, nič me ne hvalite, ker me
je svakinja Spela tako navadila, in jaz sim jo bogala, ker 'sim
vidila, kako so njeni otroci zdravi . 11  Mica vzame v naročje
povitega otroka in pravi Marički: „Pripustite, da vas tudi jaz
kaj navadim. Vi povijete tega ljubeznivega deteta pretesno,
povite ga bolj ohlatno, zlasti pa na persih in na trebuhu. Moj
gospodar, tisti zdravnik, je rekel, da izvirajo vse kile in ma-
droni od tesnega povijanja, ko otroci jokajo, so mora trebuh
bolj napeti, če je pak otrok tesno povit, se trebuh ne more
napeti, in s tim napenjanjem se dobi madron, in če ga kdo
že ima, se ne more ozdraviti, če je tesno povit.

Marička:  „Mica! vas lepo zahvalujem, je že tako, kakor
vi govorite, in za naprej bom tudi to storila. Jaz bi rada temu
majhnemu lupežu več časa spati storila; naši možje, kteri ga
tuliti ne slišijo, ga ne pustijo zibati, ne mu v usta ruto s
cukrom in maslom dajati, kakor delajo druge žene, in pri ti
reči jo imam tudi s Spelo, ktera derži z možmi, namesto meni
pomagati. Možem je lahko govoriti, ako bi pa le eno noč
skusili. . .

Dve tovaršici Micine ste tožbo Maričkino pohvalile, in
ste Šle Čez može, kteri nočejo poterpeti, in vendar tudi joka¬
nja ne slišati.

Ali Mica pravi: „Kaj bi rekli, ako bi jaz v ti reči z
vašimi možmi potegnila? Zdravnik, od kteroga sim vam rekla,
ni pnstil otrok ne dolgo zibati, ne jim rute s cukrom dajati.
On je rekel, da otroci sicer zaspijo, če se jih ziblje, ali samo
zato, ker se jim v glavi nekaka smotica naredi, ktera je pak
njenim mladim možganom zlo škodljiva. Rute s cukrom pa ni
pustil za nič, ker (je rekel) je cuker sol, in dlesno vterdi, da
ne morejo tako hitro in lepo zobje rasti, in je uzrok, da potlej
gnijejo, nar več pak ni pustil zato, ker je v bukvah bral in

37

e tudi vidil dosti otrok, kteri so se bili s tisto (kakor je re¬
kel on) prekleto ruto zadušili."

Marička:  „Če pa otrok noče ne spati ne molčati?"

Mica:  „Poslušajte Marička, vsak otrok spi svoje ure,
kadar leži na suhem, če le ni bolan; ako pak mislite, da mu
ne pusti spati kaka bolezen ali gliste, pokličite zdravnika.
Ali ga hočete skorej vsili bolezen obvarvati, ktere otroke za¬
devajo? Popustite mlečni močnik, ker se v njih mladem že¬
lodcu skisa, ker ni vkvasen, in jim zatorej bolečine napravi
in ima druge hude nasledke. Zato včasih jočejo in ne dajo
mira. Namesto tega nekvasnega močnika dajajte vašemu otroku
kvasnega, saj ni nič dražji, namesto moke zribajte kruha v
mleko. Tako ga obvarvate njega bolečin, in vi bote več spati
mogli. “

„Prej, ko sim tistega verlega zdravnika poznala, sim
svojim otrokom teriaka, in druzih pijač, ktere človeka omotijo
dajala, da so mi zaspali, zdaj bi pak take neumnosti ne hotla
vee storiti, ker dobro vem, da otroci sicer zaspijo, ali te reči
jih upijanijo, kar jim močno škodje."

„Tudi mi je tisti zdravnik rekel, da nimam otroka vsaki
krat, kadar joče, dojiti; zakaj vČasi se vtegne jokati, ker ima
prenapolnen želodec, in ako bi ga dojila, bi se mu z mlekom
še bolj napolnil."

„Ko sim se iz mesta vemila, sim tako svoje otroke do¬
jila, tudi sim jih vsakdan v merzli vodi kopala, kakor mi je
bil zdravnik s svojimi delati vkazal."

„Tega pa ne", zakričijo druge žene-, „naj le gospodi
svoje otroke v merzli vodi kopajo, mi pa ne bomo svojih."

Mica:  „In vendar, poglejte, ali nista moja dva mala,
ktera si vsaki dan glavo in telo umijeta, zdrava in močna,
kakor dva medveda? Nimata nikoli ne pošasti ne kašlja, če¬
ravno sim jih vsaki dan po vetru nosila, in zdaj ker sta že
zrasla, ju pustim gologlavna po deži in po snegu hoditi. Ta
veči pak, kterega nisim nikoli kopala, ko je majhen bil, in

38

sim ga zmirej vsakega veterča varovala, hitro pošast dobi, in
tako tudi jaz.“

Ko žene slišijo, da bi se imeli majhni otroci v merzli
vodi kopati, komucajo in Urša pravi: „Jaz hi ne imela serca
svoje otročiče tako terpinčiti."

Mica:  „Kaj govorite neki od terpinčenja? Pomislite, da
ni treba po zimi, da je voda prav merzla, se zmeša enmalo
z gorko. Jaz vas zagotovim, da to otrokom le perve krate
hudo dč, potlej se veselijo tiste male merzlote, ki jo občutijo,
ker so na njo navajeni. Naj prej se zmočijo z eno gobo,
potlej se perejo zmirej bolj, in bodite zagotovljeni, da se ne
bojo branili, temuč še prosili bodo se kopati."

„To kopanje pomaga, da se čisti koža in se krepča, se
čistijo potne luknjice od pota in druge nesnage, ki se je spri¬
jela, in se olajša hlapenje, ktero nas obvarva srab, pošasti,
dosti bolezen in krepča telo."

„Kdor noče otrok kopati, je rekel zdravnik, naj jih saj
z merzlo vodo po celem životu pere."

Po tem pove Tina nesrečo s svojo kokošjo, ki je bila
pa li malenkost, in druge žene so imele dosti opraviti ji žolč
potolažiti. Se je tudi klepetalo čez druge reci, ko pa Mica
vidi, da je že pozno, reče: „Ne zamerite Špela in Marička,
da smo nicoj tako dolgo pri vas." „0, ne!“ odgovorite, smo
žene in smemo več časa klepetati ko možje."

Tedaj pa, pristavi Mica, vam še 'eno po verhu povem:
„Marička! ne imejte svojega ljubeznivega otroka preveč v
toplem, imejte ga gologlavega, in nesite ga vselej na zrak. Z
Bogom!“


Urban svari svoje niajhine prevnuke v a volj laži in
svojega vnuka Franceta zavolj ponočnega potepanja.

Niooj je hotel Urban, da se ima navadno branje bolj
zgodej ko po navad* začeti, ker ga je Jakob prosil, da bi tudi
njegova majhina otroka, Jože in Peter, ktera sta druge večere
zgodej zadremala, zraven bila, in tudi, da bi bili vkupej sami
domači. Urban je namreč hišno mladino posvariti hotel. Ja¬
kobovi fantiči: Janezek, Jože in Peter so bili eno šipo raz¬
bili in so se eden drugega tožili in nobeden ni hotel kriv biti.

Urban in Jakob nista marala ravno za šipo, ali za laž;
in sta vedela, da je Jože, drugorojeni devet let stari sin, jo
vbil. Ti fant je med bratmi bil nar bolj poreden, in je bil že
drugikrat zavolj laži kregan, in ker se je Urban bal, da bi se
legati ne navadil, ga je nicoj očitno svariti hotel.

Janezek je bil vse skusil, brata nagniti, da bi svoj pre-
grešek obstal in po navadi za odpuščanje prosil. Tudi majhni
Peter mu je prigovarjal, ali Jože je stal in se je*jokal v enem
kotu in ni hotel nič delati.

Janezek je slabo in s trepetajočim glasom takrat bral.
„Zadosti, reče na to Urban, stopi zdaj sem ti Jože ! 11  Urban
ga prime za roko, in reče: „Povej resnično, ali nisi ti v okno
kamen vergel?“ — „ Jaz ne 11 , odgovori Jože. Urban pokliče
Franceta, kteri ga je vidil in reče: „France, kdo je v okno
kamen vergel! France:  „Jože . 11  Urban: „Kdo je razbil šipoV“
France:  „Jože.“

Ker vidi fant, da je prepričan, spozna svojo pregreho,
pade na kolena pred Urbanom in reče: „Prosim za odpušča¬
nje in svarjenje.* Urban praša očeta in mater Jožeta in Ma-

40

tevža in vse, ali mu odpustijo; nobeden pa ne odgovori be¬
sede. Ko pak Janezek Jožeta tako jokati vidi, poklekne Se
on pred Urbana in tako stori tudi majhini Peter.

n Jože! reče zdaj Urban, tvoja brata, ktera nista nikoli
legala, prosita za te, jaz ti tedaj odpustim, ali te svariti si
prideržim za tvojo dobro. Kušni roko svojemu dedu, očetu,
materi in vsim, in kušni svoja dva brata.“ On stori to, vsak
mu kaj reče, in tako je bila pravda končana.

Potem so enmalo govorili od bišnih reči; na to se Urban
proti Jožetu oberne in pravi: „Poglej, kdo je v kuhinji," Jože
leti in se verne hitro rekoč: „Je teta Neža." „Kdo ve, ali je
res“, reče Urban, težko je Neža v kuhinji, poglej, ali je res?
„Janezek se verne rekoč: Je teta Neža ja."

..Meni se zdi, da gre dež", pravi Matevž, gre dež ja,
odgovori Jože; „poglej, če je res, pravi Matevž Janezku."
Janezek gre vun in kmalo se verne rekoč: „gre debel dež."
Jože:  „Saj sim rekel tudi jaz, da gre dež-" Urban:  „ti si re¬
kel, da gre dež, da je Neža v kuhinji: ali ti ne govoriš vselej
resnice, si lažnivec, zato ti ne veijemo, in ti ne bomo tako
hitro vervali. Kdor se enkrat zlaže, se mora tudi stokrat zle-
gati, lažniku se komaj to verje, kar se s svojimi očmi vidi."

Jožeta je bilo močno sram, obmolkne, se zamisli in se
začne nevtolažlivo jokati. Sadaj so otroke še posvarili, da naj
vselej resnico govore, in potem so jih spravili spat.

Ti večer je bil za hišne preiskovanje odločen. Po do¬
končanem preiskovanju z Jožetom je prišla versta na Franceta.
On si ni bil pričakoval, da se ima sadaj tudi z njim pravda
začeti. Bil je zal mladenč v dvajsetem letu, za mladenča ne¬
varni starosti: njegov oče Matevž ga ni nikoli iz oči pustil,
in si je prizadeval, ga deleč od hudobnih tovaršev deržati.

Matevžu so bili povedali, da se je France sprijaznil z
enim mladenčem, ki so mu Lukež pravili, kteri ni bil ravno
dosti prida; tudi se mu je dozdevalo, da je to Franceta dva¬
krat po noči iz hiše spravil; njegov prijetni glas ga je bil
ovadil.

41

Urban reče enmalo ostro: „France! ti si vidil, kako ne-
moremo laži terpeti, ti veš, kako človeka in kristjana poniža;
tudi veš, da pelje laž v druge grebe in posebno v tatvino.
Jaz vem, da se ti studi, in si se veselil, ker si vidil, da smo
Jožeta, čeravno nedolžnega fanta posvarili. Zdaj je versta na
te prišla, resnico govoriti: Je li res, da si jo dvakrat po noči
pobrisal in da si se v družbi Lukeževi okoli vlačil?"

Ljubi ded, ogovori France, jaz obstojim svoj greh, res je,
kar mi očitate in prosim za odpuščanje vas in ljubega očeta."

Urban:  „Kde si bil in kaj sta delala z Lukežem?"

France:  „Sva hodila po vasi in sva prepevala. Nisva bila
v nobeni hiši in nisva z nobenim govorila, in pred polnočjo
sim vsakrat doma."

Urban:  „Nisi nikoli slišal, da so drugi mladenči velike
hudobije dopernesli, ker so po noči okoli hodili? da so se stepli
in so v nesrečo prišli ? “

France:  “Sim večkrat slišal, pač.“

Urban:  „Kaj misliš, kako so ti začeli? Zamerkaj dobro
kar ti rečem: s pervega so hodili vun po noči brez vedenja
svojih starišev in so se družili s slabimi tovarši: so zgubili
dosti noči s pohajanjem in petjem brez druzega slabega djanja,
potlej pak, ko so se navadili po noči okoli hoditi, so padali
zdaj v to, zdaj drugo nesrečo in v žalost svojih starišev in škodo
za njih čast, zdravje, življenje in kar je več, za dušo. Ni
dosti let od tega, kar so enega v tepežu na poti ubili; ti si
ga poznal in si ga drugo jutro mertvega na poti vidil, eden
tistih je še v zaporu, ti ga poznaš. Vidiš, kam pripelje ponočno
potepanje!"

„France! to je perva žalost, ki si jo meni, svojemu očetu
in vsi družini storil. Tvoje solze pričajo, da ti je v resnici
žal. Vidiš moje ko sneg bele lase; v ti starosti, potem, ko sim
tolikanj za vas storil, mislim, da zaslužim, da me razveselujete,
ne pa žalostite."

42

France se je jokal, da se je vsim pričujočim smilil; zdajci
poklekne pred deda in očeta, prosi večkrat za odpuščanje in
obljubi poboljšanje.

Sedaj prevzame besedo Matevž in mu reče: „France! ti
vidiš, kako žalosten večer je dans za celo družino! Jožek ne
more še zastopiti, kaj je žalostnemu biti, ali starše razžaliti;
ti pak poznaš eno in drugo, in moreš soditi, kako si svojega
ljubega deda, moje in vsih serca ranil."

„Tvoj pervi pregrešek ti je odpuščen, ali varuj se za pri-
hodno. Tvoje leta so nevarne: in če se pridružiš hudobnim
tovaršem si zgubljen. 11

France je tako serčno žalost pokazal in je svoje obljube
tako goreče ponavljal, da se je večer vender s tolažbo in ve¬
selo sklenil.

Zakladi. Goljufi.

Ker so bili fajmošter zvedeli, da se jih je dosti zbralo
nieoj v Urbanovi hiši, so hoteli tudi oni med njimi biti. Kavno
je Janezek, po dokončanih molitvah , bukve prinesel in začel
brati, ko stopijo v jizpo, kar je vso močno veselilo.

Med drugimi je bil tudi Pavle, kteri je zavoljo opravil
pogostoma v mesto hodil; on je bil prav dober mož, ali močno
lahkoveren.

Je bila zraven tudi An caktera  se po tistem strahu na
vsih svetih, ni bila več v hišo prikazala.

Pavle, kteri je imel polno torbo novic, ki jih je bil iz
mesta prinesel, kjer si jih je bil v pivnici, v brivnici in tudi
na cesti nabral, dostikrat tudi od tacih ljudi, ki so mu jih
obešali in se čez njega šalili. On je sadaj komaj čakal, da bi
k besedi prišel.

43

Nekoliko časa so ga fajmošter zaderžavali, ki so s vsimi
prijazno od hišnih opravil govorili. Zadnič vprašajo Pavleta,
kake novice je iz mesta prinesel? •—• ta odgovori: „Dosti, ali
edna je nar bolj imenitna, eden mojih znancov, katerega ne
smem imenovati, je namreč najdel mesto, kjer je en velik
zaklad zakopan.

Fajmošter:  „Ali ga je pa že naj del ?“

Pavle:  „Ne še, ali blizo je, in malo mu več manjka, da
ga dobi.“

Fajmošter:  „Samo pa, da bi ne zapravljal ne svojega
premoženja ne časa s tim, ko zastonj zaklad koplje; kakor se
prenapetnežem rado godi, kteri zaklade iščejo.“

Pavle:  „0, gospod fajmošter! stvar je gotova, ne manjka
mu druzega, ko en mašnik, kteri bi mogel zarotiti duha, ki
zaklad varje; on se jezi, ker ne more nobenega vdobiti, kteri
bi mu to dobroto storiti hotel, Čeravno mu hoče četerti del
prepustiti."

Fajmošter:  „Jaz sim zagotovljen, da v našem kraju ne
dobi mašnika, kteri bi bil tako bedast, ga v tem podpirati,
ali kteri bi tako hudoben bil, ga goljufati. Ko mi govorite,
ljubi Pavle, od zakladov, ki jih duhovi vaijejo, kteri bi se
imeli s čeznatornimi pomočki iskati, rečem jaz, da je' vaš
znanec neumen, in žal mi je, da mu morem prerokvati, da
bo moral na zadnje s svojimi zakladi beračit, hoditi, ako ho
hotel živeti. Tak konec so imeli vsi, ki so zaklade iskali. Jaz
poznam enega gospoda, ki je zapeljan od goljufov popolnoma
obožal, ker je iskal zaklade, namesto katerih si je zasmeho-
van je, lakoto in siromaštvo nakopal."

„Bog ne da ne od dobrih ne od hudobnih duhov denar-
J ev , kteri so v njegovih očesih smeti, varovati; in ni nobe¬
nemu duhovniku oblasti dal zaklade razodeti."

Pavle:  „Kaj mislite gospod fajmošter, da ni v zemlji
skritih zakladov?"

44

Fajmošter:  „0 ja, se clotiijo v zemlji denaiji skriti o času
vojske, ali od kakega lakomnika; ali tek ne varvajo duhovi in
tudi se ne morejo z nikakoršnim zarotenjem dobiti."

Pavle:  ,,Jaz bi bil ravno te misli, kakor vi gospod faj¬
mošter , ali tukaj že djanje govori. Moj prijate! je nekaj de-
nara že naj del, ni povedal kje, kar tudi ne sme; ali skrivŠi
mi je štiri prav stare denarje pokazal, ktere je najdel; eden
je tudi srebern."

Fajmošter:  „Tih tedaj ni duh varoval."

Na to so se vsi zasmejali in Pavle ni vedel kaj od¬
govoriti.

„Nektere stare dnarje", pravi Urban, „smo tudi mi najdli
v naših njivah. Jaz sim jih enemu gospodu dal, kteri jih
zbira, ali meni ni še na misel prišlo iskati zaklade."

Fajmošter:  „Ni težko, da se kak denar zgubi; kakor
sadaj, tako so jih tudi stari zgubljali; v vojski jih tudi voj-
Šaki dosti pozgubijo, tudi pridejo v smeti in tako se nesejo v
njivo. Tako se zgodi, da se najdejo stari in novi."

Pavle:  „Mož, od kterega vam pravim, je en večer blizo
tistega mesta, kjer je zaklad, enega ognjenega modrasa po
zraku letati vidil. In enkrat, ko je tam do pol noči bil in
pazil, je slišal ketne rožljati in glas mertvih, kteri so pod
zemljo ječali."

Fajmošter:  „Je bil menda opit, ali pa je njegova razgreta
domišljivost vino nadomestvala. Ni ravno redko in je naravno,
da se zlasti v mokrih krajih in po leti kak ogenj po zraku
letati vidi; razgreta domišljivost vam jo more izobraziti ko
modrase, ali kakor si želite. Tako če se vležete po leti na
travo, in gledate oblake, kteri gredo nad vami, se vam bo
zdelo, da vidite voze, kočije, ljudi, konje in vse, kar si vmi-
slite, vidite v oblakih."

„Eno živinče, ki je s ketno iz hleva vteklo in njegovo
bukanje od daleč se vam bo zdelo, ako se vam glava raz¬
greje, v tihoti temne noči rožlanje keten in podzemeljski
glasi, in kar hočete."

45

„Daleč od takih neumnost, ljubi moj Pavle! mislite, da
so mertvi in duhovi v božjih rokah, in on jih ne pusti okoli
po noči, bedake razveselovat, ki zaklade iščejo."

Anca je komej mogla obstati, ko je te fajmoštrove in
Urbanove besede slišala pa vender se ni podstopila govoriti,
akoravno bi bila tavžent reči imela reči, da bi Pavleta pod¬
pirala. Ko so bili pak en malo vsi potihnili in jo fajmošter
pogledajo, misli da sadaj mora govoriti in reče: „Ne zamerite
gospod fajmošter! ali pred nekimi letmi je šel tukaj skozi en
mož, ki je rekel, da zna zaklade z majhnimi potroški najti.
Moj mož me ni hotel takrat vbogati: ali če bi me bil vbo-
gal, bi nama bil tisti mož s samo šestimi zlatmi nar veči za¬
klad pokazal."

Fajmošter:  „Tisti mož je moral biti pač prav bogat."

Anca:  „Za reči po pravici, je bil on ubog in slabo
oblečen."

Fajmošter:  „Zakaj ni on pak narprej za se enega za¬
klada najdel."

Velik krohot cele tovaršije stori Anco vmolkniti.

Fajmošter pak pristavijo še te besedice: „Poslušajte pri-
jatli, jaz vas- hočem navaditi v vaših njivah zaklade najti.
Dobro obdelovajte zemljo, ne zapravljajte svojega premoženja
po nemarnem, služite si z dobrim obnašanjem božji blagoslov,
ta je gotov zaklad, s katerim bote v vašem stanu zmirej
srečno živeli."

Vsi pohvalijo gospod fajmoštrove besede in Matevž se
nasmehne ter pravi: „Gospod fajmošter! Pavle je iz mesta še
drago novico prinesel, bolj važno kot je bila perva."

Fajmošter:  „Prav, Pavle! ali zopet kak drugi zaklad?

Pavle:  „Pripustite mi, da molčim, ker vidim, da moje
novice tukaj sreče nimajo."

Fajmošter:  „Povejte vse, kaj je zato? Saj vem, da ne
zamerite, ako vam jaz kaj vgovorim s prijazno besedo.

Pavle:  „Naj pove pa Matevž, kar sim mu povedal."

46

Matevž:  „Pavle je vkupil v eni sklenčici glasovit pomo-
Ček zoper vse bolezni."

Fajmošter:  „Od enega goljufa, kaj ne?“

Pavle:  „Ne gospod; je bil eden, ki je na tergu se ustil,
ali on- je hitro v začetku rekel, da ni goljuf; on je bil v
Napolji, v Rimu, v Benetkah, v Genutfi in kaj jaz vem kje
še. Je izderi en zob turškemu cesarju in Amerikanski ljudo-
vladi, z eno besedo, on je prav priden mož. Tukaj je sklen-
čica. Je rekel, da bi bil v Rimi; vsako za en zlat lahko pro¬
dal, meni je pak zadnjo, ki jo je imel, za dve dvajsetici dal;
glejte, da je ne vbijete!"

Fajmošter:  „Ljubi Pavle, glejte koliko reči so vam dale
zastopiti."

Vsi razun Ance so se smejali čez Pavletovo neumnost,
in še Janezik je rekel: „Pavle, ako vi vse bolezni ozdravite,
vas bodo zdravniki in lekarji kamnjali."

Urban gleda Pavleta pomilovaje in mu reče: „Poglejte,
ali ni ta človek nar nesramniši vsih goljufov; kako je on
amerikanski ljudovladi zob izderi? Kaj mislite, da je ta taka
kraljica? Povejte vi gospod fajmošter!"

Fajmošter niso mogli govoriti od smeha, in Urban reče
dalej: „Sim slišal enega goljufa, kateri je steklenice prodajal,
in pravil, da je v njih glas zvonov kralja Salamona; en drugi
pak steklenice s zdihleji svete Marije Magdalene. Ali se more
pač kaj hujšega najti? In vender jih je dosti tistim norcarn
prodal, kteri so ga poslušali. Ker so vidili, da se pogostoma
svetnikom odkriva, ktere je imenoval, so bili vsi prepričani,
da je pobožen kristjan, in da ni v stanu jih goljufati." .

„En sam goljuf mi je dopadel pred nekimi letmi. Ta je
prodajal škatljice, v kterih je bila skrivnost (kakor je rekel)
se obogatiti, kdor jih kupi, ako bi škatljice le pred enim me-
scom ne odperl. Eden mojih znancov je eno prav drago pla¬
čal, in ker jo je za en mesec potem odperl, je najdel v nji
en listič, kteri je bil v dosti papirjev zavit, zvezan in zape-

47

čatjen, in na tem lističu so bile s zlatimi čerkami sledeče be¬
sede zapisane: Lenuh! delaj in ne hodi len.

Fajmošter sklenejo zadnjič, rekoč: „Ljubi prijatli in ljubi
Pavle! iskati zaklade je ravno tako neumno, kakor goljufom
verovati. Namesto to svoje zapravljati s iskanjem zakladov je
boljši delati in si gotov zaklad našega vsakdanjega kruha za¬
služiti; namesto oderuhom laži plačevati,, in goljufom naše ♦
zdravje izročevati, je boljši zdravnikom verjeti. “ In tako je
končal večer, in vsak je šel na svoj dom.

m mm

France im Neža sta povabljena na svatbo; nju obleka
in zaderžanje. Neža je v.aročnioa.

Dap svatbe, od ktere smo zgoraj govorili, se je približal.
France in Neža sta zmirej glavo lomila zvedeti, kaka obleka
je njima od očeta in od deda napravljena; ali ona dva sta
bila vse skrivši storila, in samo tisti večer pred svatbo sta
France in Neža svojo novo obleko vidila.

Skoraj cela obleka je bila doma narejena. Neža je med
letom lepo židano robo spredla bila, iz ktere je bila lepa bre-
zasta roba, lepo barvana od dveh svankinj, in Neža je mislila,
da se bo po navadi prodala. Močno se je torej začudila, ko
je obleko iz te robe narejeno vidila, s ktero je imela iti ona
na ženitvanje. .

France je prejel obleko iz modrega sukna, ktero je bilo
lz  nar lepši volne domačih ovec tkano in doma barvano; tudi
,) e  prejel nov klobuk, okoli kterega ste bile svakinji lep rudeč
trak djale. Oba sta dobila tudi Židan, rožnobojen doma tkan
robec, in svakinji ste Neži dosti lepih trakov dale. Čevlje pak
so morali biti iz Černe kože domačega teleta in obleka po

48

kmetiško vrezana. Svakinja Marička je bila Neži na obleko
en nenavadni lišp prisila, kterega je morala na povelje Ma¬
tevža hitro preč vzeti, in on ni hotel viditi več barv trakov.
Neža, ktera je zmirej bila pohlevna, ni čez to žalovala; pogleda
posmehovaje te tiste lepe trake, ki so bili vderžani in reče:
„Vi tedaj bodite doma;“ France si je bil za čevle dve lepe
sreberne zaponke napravil, ktere mu je bil en prijatel posodil,
ali Matevž ju ni hotel in namesto teh je zavezal čevle z dve¬
ma černima trakoma.

Ko sta bila ta dva pridna mlada oblečena, se je ob¬
lekel lepo tudi oče Matevž. Njegova obleka je bila iz debe¬
lega sukna, ali lepo narejena, sive barve, je imel dober klo¬
buk, in dobre nove čevle. Pertenina je bila na vseh treh
prav bela in lepa. Obraz Matevža poštenega moža, in lepe ali
krotke obličja Franceta in Neže so prav lepo bile med tisto
obleko.

Zdaj pride tudi Urban in se veseli, ko vidi svoje ljudi
lepo napravljene. Dva mlada mu roko kušneta, in ga Zahva¬
lita, kar storita očetu ravno tako, potlej ju blagoslovi Urban,
in vsi trije gredo veselo naprej.

Ko so v ženinovo hišo prišli, so najdli že vse povab¬
ljene pri ženinu zbrane.

Ta je bil edini sin pridnega kmeta, kteri se je Anže
klical, in nevesta je bila hči Jerneja, bogatega kmeta, in ni
imela kakor enega samega brata Šimona. Kadar sta se France
in Neža prikazala, so vsi gosti, ki so se med seboj pogovar¬
jali, omolknili, Matevž pozdravi, kakor se je spodobilo, s svo¬
jima otrokoma stariše, zaroČnice in vse druge.

Neža je bila sicer s pervega enmalo v zadergi, ne vedoč
kako se zaderžati, ali ker je potlej priljudna bila z vsakim
in zmirej krotka, ker se ji je na lici nedolžna radost vidila,
ker se je lepo zaderžala in lepo po stanu oblečena bila, sojo vsi
čislali in občudovali. Tudi France, lep in krepek mladenč, je
vsim dopadel, in čeravno ni bil dosti svetu vajen, se ni ven-
der zgubil, in je na vsako vprašanje hitro in zastopno odgovoril.

49

Kmalo so vsi spoznali, da sta med vso mladino Matev¬
ževa otroka nar bolj zanimavne osebe, in vsakteri mu je če¬
stital zavoljo tega.

Reza, uboga deklina, ktera je v svojo nesrečo v mestu
gospa postala, kakor je že rečeno bilo, se je šopirila v obla¬
čilu, ktero je bilo nekaj njeno, nekaj pa na posodo vzeto.

Ta obleka je bila za eno kmetiško dekle pregizdava, za¬
torej je pa tudi Reza sama v enem kotu stala od vsih zane-
maijena. Nekteri, ki je niso poznali, so prašali: „Kdo je tista
gospodična ?“ Ko so pak slišali, da je bči ubogega kmeta, so
si stiskali rame in so jo pustili v miru.

Jernej, nevestin oče, prav bogat mož v svojem stanu,
sorodnik in velik prijatel Urbanove družine, je bil nalaš na¬
pravil, da je na svatbo njegove bčere Matevž s svojo hčerjo
Nežo in svojim sinom Francetom prišel. Jernej je čednosti
Nežine dobro poznal, in jo je bil v svojem sercu že od nekaj
časa svojemu sinu za ženo zbral, kterega je zato včasi seboj
peljal, kadar je k Urbanovim šel, brez da bi bil njemu ali
komu drugemu svoj namen razodel.

Med tem je prišla ura zaročnike v cerkev sprevoditi, kar
so vse v lepem redu storili. Med množico, ktera je gledat
pritekla, so kazali vsi na Matevževa otroka in popraševali:
„Kdo je tisti lepi mladenČ? Kdo je tista lepa kmetica?"

Kadar so se iz cerkve vernili in se je južina priprav¬
ljala, pokliče Jernej Matevža v eno drugo sobo in mu takole
odkritoserčno govori: „Ljubi Matevž, vi ste mi to veselje sto¬
rili, da ste prišli danas na svatbo, kaj ne. Naj bo tedaj dans
ženitvanjski dan. — Ali vi veste, da kadar mi žito požanjemo,
orjemo hitro za drugi pridelk. Dans mi odpeljejo iz hiše mojo
ljubo hčer; jaz moram zatorej skerbeti, da to zgubo popravim,
da svojemu edinemu sinu Simonu pridno nevesto zberem. Pa
kaj je treba dosti besedi? Nam daste vi svojo Nežo, ako se
z  mojim sinom zastopita, tako je sama ona za mojo hišo.
Zato sim vas toliko napravljal jo dans sabo pripeljati."

Urban. 4

50

Matevž:  „Ljubi Jernej, moja hči je uboga in nima dote.'

Jernej:  „Jaz iščem čednosti in ne dote, dobro zaderžanje,
zdravje, veselje za delo; te čednosti najdem pri vaši Neži, in
Neža jih bo našla pri Simonu. Ko se dela, se ima v moji
hiši, čast bodi Bogu, kaj jesti in se s čem oblačiti. Tudi
moja žena je imela malo dote, ali polovico premoženja sim za
Bogom njeni pridnosti dolžan . 11

Matevž:  „Jaz dovolim, če dovoli moj ljubi oče Urban, in
Če se hočeta ona dva vzeti, tukaj imate mojo roko . 11

Jernej:  „Da po pravici povem, je mislil moj sin naBezo,
ali iz nekej besed, ki jih je proti meni govoril, poznam, da
jo je Beza s svojo gizdo že zaigrala. Ona je dobro dekle, ali
njeno oblačilo kaže gospodično, in jaz potrebujem delavcev,
kterim vsaka jed dopade in ki se po stanu nosijo in živijo.
Kakor se kdo oblači, tako tudi navadno misli. Sim jo moral
povabiti, ker nam je v.rodu; mislil sim si tudi, da bo zamo-
gel moj sin obe vkupej viditi, in si eno iz njih zbrati, in jaz
menim, da si je že zbral . 11

Med tem, ko tako govorita, pride Simon en malo žalosten
in prinese v roki en šop .cvetlic. „Oče“, reče Jerneju, „prej
ko smo v cerkev šli, sim hotel Neži te cvetlice dati, ali ona
mi je odgovorila, da jih bo le vzela, kadar ji bojo oče do¬
volili. Pomagajte mi zdaj Matevža prositi, da ji to dovoli . 11
„Ja“, reče Matevž, „naj jih le vzame . 11  Šimon jo pokliče, in
Neža zagori v obraz, ko jih vzame, beži hitro v drugo sobo
in nobenemu nič ne povč, kdo ji je tiste cvetlice dal.

Očeta se pogledata, se posmehneta, si dasta roke in
pravita: „Konec najnega govorjenja bo pa pred Urbanom . 11
Pri mizi ni hotel Šimon Eeze pogledovati, ktera si je vse pri¬
zadela zvedeti, kdo je Neži tiste cvetlice dal.

Šimon je vedno le Nežo gledal; Neža pa si ni upala
njega pogledati, ker je vidila, da jo vsakrat rudečica spreleti.

Potlej so sprejeli nevesto v ženinovo hišo, kjer je bila
zmerna večerja pripravljena. Potem je Matevž še precej zgo-
dej sklenil s svojima strokoma domu iti.

51

Ker je pak slovo vzeti hotel in ni Jerneja nikjer najdel,
se mu je en malo čudno zdelo in Neži je bilo tudi žal, da
ni bilo zraven Simona, zato so domačim rekli, da naj ju po¬
zdravijo.

Po poti so si glavo lomili, kako bi si raztolmačili to, da
ni bilo nikjer ne Jerneja ne Simona; ali kadar pridejo do
svojega doma, se silno začudijo viditi, da jim pridejo z Urba¬
nom vred veselo naproti.

Še le takrat se Neža zmisli, da more kaka za njo ko¬
ristna skrivnost biti, ali to misel je še prikrivala.

„Ljubi Matevž“, pravi Jernej, „sva prišla vašega berkkega
Janezika poslušat, kako zna brati. “

„Aj, se zastopimo“, odgovori Matevž, „vaše zginenje iz
ženinove hiše in da vas nisim mogel pred svojim odhodom
pozdraviti, se mi je čudno zdelo. Zdaj pak mislim, da vem,
zakaj se je to zgodilo."

Jernej:  „Smo zastopljeni. Zdaj se mora še ona vprašati,
ali bo zadovoljna."

Matevž pokliče Nežo na stran in ji naravnost vse povž.
Neža odgovori, da ji Simon močno dopade in da naj storijo,
kakor se jim naj bolj prav zdi.

Potlej stopita pred Urbana in Neža odgovori na njegovo
vprašanje, ali je s to ženitvo zadovolna, kratko takole: „Ljubi
ded in ljubi oče, jaz sim vaju zmirej bogala, vaju volja je
bila zmirej tudi moja. Vi dva sta me svarila, da se imam
pred unim mladeneem varvati, kakor vesta, in jaz sim hitro
bogala. Zdaj mi nasvetjeta Simona, kteri je boljši neveste
vreden, kakor sim jaz, in kterega visoko štimam, jaz ga vza¬
mem z veseljem, zagotovljena, da sta tako mojo srečo napra¬
vila, in jaz vem, da Bog ženitbo otrok blagoslovi, kteri se v
tako težkih zadevah po svetu svojih starišev ravnajo."

Po teli besedah kušneta dva zaročena roke dobrih starih,
in vsi gredč v hišo, kjer so že vsi vedeli od česar se govori,
obdajo Nežo in goste in jim iz serca srečo voščijo.

4.

52

Urban je rekel dve steklenci starega moškata prinesti)
ki je rasel v njegovem vinogradu, kterega je za nenavadne
priložnosti hranil, in govorilo se je čez to nepričakano prigodbo
in vsi so bili Židane volje. Dobri Urban je govoril, se je
smejal in od veselja jokal, in lepo se je vidilo, da se v rado¬
sti stari nar bolj veselijo.

Matevž praša Jerneja: „Kako sta vi in vaš sin nevesto
in družbo popustila, da sta k nam tako nepričakano prišla?

Jernej:  „Jaz sim se bil doma že pogovoril zavoljo tega.
Sim hotel Urbana in vas prestreči. Dans, ki sim svojo hčer
dobro omožil, sim hotil popolnoma zadovoljen biti in svoje
misli, ki mi niso dale miru, vtolažiti, sim hotel svojo družino
v red spraviti. Vas zagotovim, da je moja žena bolj kot mi
na izid te stvari čakala, ker ji je modro in lepo zaderžanje
vaše Neže in njena priprosta obleka silno dopadla.“

Urban:  Neža! ali vidiš zdaj, da sim te dobro obleči

znal?

Jernej:  „Dovoljite mi, da na ravnost povem, da Če bi
bila Neža tako, kakor Eeza olišpana, nismo bili nič storili.
Kmet mora kmet biti, in se vselej takega kazati. Kdor ljudi
le od zvunaj sodi, slabo dela; slabši pa tisti, ki na zvunajnost
nič ne gleda. Sam Bog vidi notranje človeka; mi pak ako
hočemo soditi, ali je jabelko dobro, prej ko ga pokusimo,
imamo na barvo pogledati. Ljuba prijatla, Urban in Matevž!
vajina družina vaju bo zmirej v sercu zahvaliti znala, da sta
jo tako lepo zredila; zdaj vaju morava tudi jaz in Simon za
dobro odgojenje Neže zahvaliti. Ali zdaj je že pozno, prija-
teli! Neža, z Bogom! se bomo že še vidili. Ce dovoljite,
pride Šimon svojo vredno zaročnico veasi obiskat, ali zmirej
kot pošten mladenč, in pričo vas vsili. Kadar prileti ta go¬
lobica v mojo hišo, bo še golobica. S strahom božjim se je
začelo to opravilo in se bo tudi ^ončalo.“

Po teh besedah je dal Jernej Neži lepe koravde in dve
zlate vuhanki.

Urban se je od veselja jokal, roke so si stisnili in se ločili.

Usmileni Janezik. Kako vbogim pomagati.

Špela, mati ljubeznivega Janezika, mu je dajala, ko je v
šolo hodil, za zajterk dva eržena hlebčiča in dva mu je vselej
dala, kadar je iz šole prišel in če je bilo, tudi en malo
sadja.

Od nekaj časa je Špela opazila bila, da ni kot polovico
snedel, in pol je skrivši v žep shranil, ko je pak k mizi pri¬
šel, je bil na pol bolj lačen, in očitno je bilo, da je moral
Janezik kruh drugim dajati.

Mati se je bala, da bi se ne bil navadil ga po nemarnem
zapravljati. En součenec Janezikov ji je povedal, da gaje
vidil skrivši pol svojega kruha dajati ubogemu pa pridnemu
souČencu Gašpeiju, ki mora zavoljo mačohe lakoto terpeti,
med tem ko pride drug nje sin zmirej sit v šolo,

Špela se razveseli usmiljenega serca Janezikovega, povč
to domačem in fajmoštru, da bi na to reč pazili, in začne,
brez da bi bila kej rekla, mu še tolkanj kruha dajati, kterega
je Janezik z Gašperjem zvesto delil.

Gašper je vsakrat svojega malega dobrotnika do hišnih
vrat sprejmel, ali ker je bil boječ, ni šel z njim nikoli v hišo,
tudi Janezik se ni podstopil ga povabiti, da naj pride z njim
v hišo, ker mu je prepovedano bilo, se s kakim posebej spri¬
jazniti. Ta dva fanta sta v celi šoli nar bolj pridna bila. Ga¬
šper je skerbel, da bi se po poti Janeziku kaj hudega ne pri¬
ključilo.

Eajmoštra je en dan grozno veselilo, ko vidi, da si ubogi
Gašper čevle in nogavice zuje, ker je bila vsa cesta pod vodo
in svojega Janezika čez vodo nese, da bi se ne zmočil.

54

Ko je tedaj Špela za gotovo zvedela, da s kruhom tako
ravna, mu reče en dan: „Sneš pak ves ta kruh? Janezik!“
Janezih:  „Ne, mati, pol sim ga vbogemu Gašpeiju dajal.
Prosim za odpuščanje, ker vam tega nisim prej povedal. O,
ako bi vedili, kako Gašper lakoto terpi! On je zmirej jokal,
ko je vidil, da njegov polubrat kruh iz žepa jemlje in ga je.
Jaz sim ga enkrat praSal, zakaj da joče, ali on mi ni hotel
povedati. Jaz sim ga toliko prosil, dokler mi je povedal, da
mačoha svojemu sinu pred šolo kruha daje, njemu pa nič, in
če jo prosi, da ga tepsti žuga.“

Špela:  „Janezik, ti si dobro storil, ali ti nimaš še do¬
brega storiti, brez meni povedati, ker nimaš še potrebne sta¬
rosti, da bi razločiti mogel, kaj je dobro ali slabo, in bi se
ti dobro zdeti utegnulo, kar je slabo.“

„Jaz ti dajem dvojnat del kruha, in iz tega moreš že
spoznati, da tvoje dobro serce do Gašperja za dobro spoznam.“
Janezih:  „Ali mi bote, ljuba mati, tudi zanaprej del tudi
za Gašperja dajali ? 11

Spela:  „Dokler se bo priden fant obnašal, kakor zdaj,
ti storim to veselje. Reci mu, da nas more tudi v hišo obiskat
priti, če mu gospod fajmoŠter in njegova mati pripustita. Vi
dva moreta skupej se učiti, delati in tudi igrati . 11

Janezik kušne materi roko, in prav vesel gre kot po
navadi, se tudi očetu in dedoma zahvalit. Urban ga je čakal,
ga je pohvalil in posvaril kot mati, in mu je nove čevle dal.

Po molitvi in branju, ktero je Janeziku nicoj prav do¬
bro šlo, se je poprejšni govor zopet začel; vsi prijateli in
domači so usmileno serce, ki ga je Janezik pokazal, hvalili.

Poslušajte otroci in prijateli, reče tedaj Urban, jaz se
spomnim, da so moji ubogi stariši dost milošin od dobrih ljudi prejeli.
Samo kadar sim moral v drugi hiši služiti sim jim mogel s prihra¬
njenim kaj malega pomagati. Jaz sim zvest svojim gospodar¬
jem bil, in nisim rok križam deržal. Bog mi je pomagal, in
jaz sim bil v stanu svojim dobrim starišem v njih starosti po¬
magati, in jih nisim nikoli žalil. Jaz sim reven in sim bil vsele

55

dobil vsmilene ljudi. Zdaj tudi nisim bogat, ali Gospod me je
tudi revšine ovaroval. Bog nam je dal, da imamo s čem ži¬
veti, in včasih tudi tistim pomagati, ki so bolj revni kot mi.
Otroci! ne zapustite nikoli ubogega: dobrotljivost je terdna
podstava družine. Ako bi jaz umreti imel, da bi govoriti ne
mogel, vedite, da je moj namen te le zadnje besede reči:
Otroci moji! imejte strah božji in vsmileno serce do ubogih. “

Te besede so segle v serce družine, in že se je slišalo
ihtenje; si Urbana umirajočega misliti, je bila za vse žalostna
misel.

Zato je Matevž hitro za besedo prijel in rekel: „Oče!
si vtisnemo vaše besede v svoje serca, in tudi zgled, ki ga
je nam Janezek dal. Ako smo mi s takim veseljem vsmiljeno
serce tega fanta vidili, kako bo pak Bogu prijetno tisto malo do¬
brega, ki ga revežem storimo! Jezus pravi, da kar ubogim
storimo, tako gor vzame, kakor da bi njemu storjeno bilo.“

Špela in Marička, ktere ste ubogim milošino navadno de¬
lile, in ste prav dobrotljive bile, ste na to opominovanje zve¬
sto pazile, in Marička, kteri se je ta reč en malo preostra
zdela, vgovori: „Vi veste, Matevž, da jaz in Špela dajave po
Urbanovem in vašem povelju ubogajme, kar se vterpi; al pri¬
dejo ubogajme prosit tudi nekteri, večidel vunajni, mladi in
močni in zraven prav sitni ljudje. Kaj se ima s temi storiti?“

Ljuba hči, odgovori Urban, ako morejo ti delati, ne za¬
služijo milošine in jo kradejo ubogim. Vender se more pak
primeriti, da se tudi taka oseba ravno ta čas v veliki potrebi
znajde. Sploh, ako je dobro stoijeno, kakemu ubogajme odreči,
se ima to dobro brez nevljudnosti in brez gerdih besed storiti. “

„Tudi med tistimi, ki so prav potrebni, se mora naj bolj
pobožnega in naj bolj potrebnega od drugih razločiti, in temu
prav obilno dati. Pervi med vsimi, so ubogi, ki so bolni, v
revah in kterih je sram prositi. Samo kjer miloŠina greh pod¬
pira, se nima storiti. Razun tega pak naj vsak raji da, kakor
pa preiskuje, ali je kdo zares potreben ali ne. Saj vitdite, da

56

Bog svoje solnce tudi čez pravičnega in nepravičnega sijati
pusti, in deži čez polje tega in unega.“

„Vender mora tudi pri milošini mera biti. Nas je dosti in
naše moči so srednje. Jaz sim ednega poznal, ki je dosti vbo-
gajme dajal, kadar je pak umeri, ni imel s čem plačati in
dolžniki so zgubili: on ni svojega, ampak to, kar je bilo dru¬
gih ubogajme dajal, in to je tatvina, je milost, ktera vniči
pravico. “

„Mi nismo v stanu veliko vbogajme dajati, ali kdor daje,
mora brez babarije in šuma dajati, če hoče pri Bogu zasluže-
nje imeti. Kdor pred sabo trobi, ko daje vbogajme, ne stori
dobrega dela.“

To Urbanovo govorenje, je sicer dolgo bilo, vender so
ga vsi radi poslušali, naj bolj pak pridni Janezek.

On je imel navado govorenje, ktero mu je bolj k sercu
šlo, in kterega je ali v šoli ali v cerkvi slišal, doma ponav¬
ljati. On je imel tako serčno zastopnost in tak dober spomin,
da je celi pomen na tanjko in tudi večidel besed v glavi der-
žal. Ker so ga Urbanove besede čez usmiljenost do ubogih
močno zadele bile, ga je prosil mu dovoliti, da bi jih smel
ponoviti.

„Ponovi jih le, pravi ded, in pojdi sem na moj stol.“
Janezek ponovi celo govorenje s tako resnobo in tako na
tanjko, in se je tako malo motil, kakor da bi ga iz bukev
bral. Ker je Urban hotel Janezekovo dobrovoljnost do Ga¬
šperja posnemati, in njegovo veselje popolnoma storiti, je rekel,
da bo šel pred sodnika in k Gašperjevi mačohi, in da hoče
njegov oskerbnik biti in za njega skerbeti, ker nima očeta:
»Te zagotovim, pravi Janezeku, da ne bo več lakoti terpel.
Če se bo dobro obnašal, bom zanj skerbel, kakor za svojega
vnuka.“ Zato ga je Janezek tisučkrat zahvalil, in vsi so se
veselili.

Vsakoletni računi, gospodarstvena primera izdavkov
in dohodkov Urbanove družine. Kako je častiželj-
nost in prememba stanu kmetom škodljiva.

Že od več let je bil Urban v svojo hišo hvalo vredno na¬
vado vpeljal, račun deržati čez dohodke in izdavke družine.
Jakob, starši sin Matevža, je zapisoval vse, kar se je na po¬
lju pridelalo in kar se je doma vpotrebilo in kar se je pro¬
dalo živežev. Njegov brat Miha je zapisoval, kar je bilo treba
pri živini, klajo, gnoj itd. Dve svakinji, Špela in Marička,
kterima je Neža pomagala, ste imele zapisano prejo, domačo
robo za oblačilo, dohodke in izdavke za kuretino, in majhne
izdavke za potrebe v kuhinji. So pisale z olovnikom (plajbo-
som), da bi se kej ne pomazalo s černilom, in pa ker je težko
bilo zmirej dobro vrezane peresa imeti.

Matevž pak je pod Urbanovim vodstvom vse zgorej ime¬
novane račune v svoje velike bukve zapisoval, in je deržal
rajtenge od zemljišč, od prejetih denarjev, od vsih dohodkov,
in izdavkov, od pravd, ki so se z drugimi zavoljo pravic, po¬
godb in plačil imele.

Denarnica je bila ena sama, in vsaki vinar je izdajal in
prejemal Matevž doma in zvunej. Vse je v svoje bukve za¬
pisal, zatorej niso pak njegovi sinovi in neveste opustili vsak
svojo rajtengo peljati.

Dvema sinoma je vsako potrebno šumo izročil, ali hitro
sta mu od nje rajtengo dala.

Janezeku so bili veselje pustili, sadje zapisovati, koliko
S( ' ga doma vpotrebi, koliko proda in za nj potegne. Prav lepo
j® bilo njegove bukve viditi. V njih je imel glavne sadne dre-
vesa zarisane, in k tistim, ki so se dobro obnašale, je dolžno

58

hvalo pristavil, tiste pak, ki so malo rodile, je obsodil. To
delo mu je bilo veliko veselje zbudilo, drevje saditi in rediti.

Ako ravno je bila v glavnih Matevževih bukvah natanjč-
na primera dohodkov in izdavkov; je imel vender Urban na¬
vado, zbrati en zimski večer, kadar ni zavoljo slabega vre¬
mena nobeden iz drugih hiš k njim priti mogel, pregledati
vsakterega bukve in račune skupej, kar je veliko pomagalo, da
so vsi bolj za prid družine skerbeli, in se dobrega reda in
varčnosti učili, in da se je v njih koristno natečanjc za
splošno dobro zbudilo. Tudi je bila ta navada koristna, ako
bi imel z drugimi kak prepir čez vkazano delo, čez kup vsake
reči, ali Čez plačilo itd. vstati.

Ravno je bilo ta večer slabo vreme. Po dokončanih navad¬
nih molitvah in branju, ga je Urban za imenovane dela zbral.

Je bila prav lepa reč, vicliti vse s svojimi bukvami k
mizi resno priti, pri kteri je Urban sedel. Vsakteri je želel,
da bi bil povabljen.

Kadar se je bralo, postavimo: tri krave, ki jih je Miha
kupil in klaja, za jih rediti, so veljale toliko, je on hitro po¬
kazal, kar se je za mleko, maslo, teleta in gnoj prejelo. Kadar se
je bralo; predivo za žene kupljeno in tkanje velja toliko, so
one štimano na mizo prinesle trobe platna in pokazale, po
čem je prač: in koliko več bi bilo še slabši veljalo, ako bi
se ga kupilo bilo.

Ker so slišali, koliko se je moralo za obleko in obuvalo
vsakterega izdati, niso se upali odveč prositi in to jih je spod-
badalo, izdavke s kakim dobičkom pridnosti nadomestiti. Vse
to delo je bilo koristno, družino k delu spodbadati in malo izda¬
jati. Vsakteri je hitro vidil, koliko če biti za družino v enem
letu vsakdanje potrebe. Potrebnost marljivega dela, varčnosti
v živeži in oblačilu in zderžanjc od vsakega nepotrebnega iz-
davka so vsi lepo spoznali.

Vsakteri se je veselil, kadar je Matevž na zadnje primero
rajteng bral: „Vsi izdavki, je rekel on, so tako visoki in do¬
hodki jih ne dosežejo, tedaj manjka toliko. Potlej je zrajtal,

59

kar je vsakteri s svojo marljivostjo pridobil, postavimo: Do¬
bički Mihovi pri živini; povikšanje dohodkov od Jakoba; kup
svile, olja, vina, žita in derv; roba za obleko doma narejena,
ali od žen prodana jajca, maslo in kuretnino, ktero so
one prodale; mnogotere dela stoijene v deževnih dnevih, ali o
zimskih večerih; „prodano sadje“, zakriči veselo Janezek,
in pokaže, kar se je zanj potegnilo.

Vse to je dalo ostanek, kteri je bil vzrok splošnega
veselja.

Zadovoljno začne Urban na debelo rajtati, kaka škoda
bi bila za družino, ako bi se li količkaj opustil dobri red,
marljivost za vsakdanjo delo, varčnost, edinost in podložnost,
ako bi se žene lišpati hotle in bi se posli najemati morali.

„Mi“, pravi on, „hnamo upanje v mestu in tukaj v vasi.
Ako bi denarjev potreboval, bi jih hitro dobiti vedel, večkrat
so mi jih ponujali, ali jaz sim že dovolj star, da vem in po¬
znam , kako dolgi težijo. Kdor dolge dela, si zemljišča kupo¬
vati, je neumen, kdor jih pak dela, da po svoji spačeni volji
živeti more, je hudoben. Sama sila more kej tacega izgo¬
varjati." ,

„Ali veste pak, kako se upanje zadobi in ohrani? se za-
dobi s poštenostjo in varčnostjo, in če se je mož beseda.

Upanje pa zgine, kakor sneg na solncu, če se li količkaj v

zlo oberne. Postavimo, ti Miha greš v terg, kupiš in plačaš.
Dosti bi ti jih dalo živino na upanje; ako bi jo ti vzel, in bi
li enkrat ne plačal o pravem času, tvoje dobro ime bi bilo
že preč.

„Jaz plačujem svojo najemšino natanjčno tisti dan, kakor
je bilo dogovorjeno, in nobeno slabo vreme me ne derži na¬
zaj, jo iti plačevat; kaj je treba take sile? so mi dostikrat

gospodaiji rekli. Ali jaz dobro vem, koliko natajnČnost v svo¬
jih dolžnostih veljd. Tako ravnati pa ni mogoče, kjer se v
hiši slaba navada in gizdost vgnjezdi. 11

„Oče“, reče sadaj Matevž, „vaše besede zadosti poterdi
nesreča, ktera je Miklavževo hišo zadela, ki je bila enkrat

60

toliko v časti. Kdo med nami se ne spomni, koliko je bila
enkrat tista hiša šteta? Miklavž, čeravno je imel dolge, je bil
pervi kmet naših krajev, dokler je sam in njegova družina
marljivo delala, se pravd, pivnic in gizdosti varovala."

„So zrasli sinovi, dobri Miklavž jih ni znal v strahu imeti,
so začeli oni v hiši zavkazovati in so ubogega očeta v en kot
stisnili. Se je začelo zidati, pravdati, in pogostoma v mesto
letati; se spremeni kmetiška noša v obleki in živilu, žene so
se hotle lišpati. Med tem so pak vsi nesrečno premembo v
Miklavževi hiši zapazili, kteri ni mogel več pomagati, ker ga
ni nobeden več poslušal. To se je povsod razglasilo, dolžniki
hočejo vsi kmalo plačani biti, in za dolge plačati so se mo¬
rale naj lepši zemljišča pod nič dati."

„Z vbožtvom pride tudi razpartija v hišo. Miklavž, kte-
rega so od vsih krajev stiskali, si je en kratek čas pomagal,
ker se je odertnikom predal, tistim nesrečnim goljufom, ki
hiše snedajo; od tih je tedaj na škodljive in hudobne pogodbe
denarje dobival. Miklavž je umeri iz same žalosti in njegovim
sinom in hčeram ni druga pot ostala, kakor pri druzih kme¬
tih služiti, ali se rokodelstva učiti."

„Jaz sim poznal", pristavi Urban, „drugega kmeta, kte-
remu je prav dobro šlo, in je priden gospodar in vižar svoje
družine bil. Sadaj hodi on po cesti in po ulicah v mestu in
prosi vbogajme. Kako je pak delal? Kadar so njegove hišne
opravila srečno in pogodu tekle, ga je bilo sram biti kmet in
se je s svojimi v mesto preselil. Tukaj se je hitro v gospoda
spremenil. On je bil prav dobro rajtal, kako se bo v dobrem
stanu ohranil, je kupčeval, je dajal denaijo na posodo in zdelo
se je, da je svojo srečo najdel. Ali kmalo se je k njemu
dosti slabih prijatelov pridružilo. Se je začelo v pivnico ho¬
diti, prijateli so govorili: le za en kratek čas, za pol ure, le
kozarc vina med prijateli in nič druzega ne popiti."

„Ubogi mož se je navadil, da ni mogel več brez pivnice

biti.'

61

„Med -tem je njegova družina prosto in po svoji volji
živela. Njegove ženske so se liotle kot gospe nositi. Se je
kradlo v biši, da so se lišpale. Hočem z malo besedami ža¬
lostno povest skleniti: družina je obožala, vse seje  moralo
prodati in iz gospodov niso bili več še dobri kmeti ne, am¬
pak berači."

„Tedaj ljubi moji, sklene Urban, dela, varčnosti, boglji-
vosti, edinosti in strahu božjega vam je treba, ako hočete, da
bo naša uboga družina shajati zamogla. Do zdaj sim s vsimi
zadovoljen. V kratkem umerjem, ker sim zadosti star. Ali do¬
bro si vtisnite v serce to moje opominovanje. Verujte svarilu,
da ne bote prepozno žalostni skušnji verovati morali."

Mo

Skerb za bolno živino in neusmiljeno serce do doma¬
čih bolnikov. Opazke čez moč lune na zemljiške
pridelke.

En grof iz bližnega mesta, mnogo zaslužen in dober mož,
čeravno nagle jeze, kteri je Urbana in njegove ljudi rad imel,
je moral enkrat pri njem zavoljo hudega vremena prenočiti,
ker ni v tisti vasi, kjer je opravila imel, nobenega znanca
imel, in ni druge vgodniši hiše najti mogel.

Tako se mu je bilo tudi druge krate naključilo, in s
čednostjo te družine je bil popolnoma zadovoljen, bil je pa
tudi rad vsredi dobrih kmetov.

Ne Urban ne drugi v hiši se niso dosti plašili tega gosta,
ker so se že dobro poznali.

„ Gospod grof", reče Urban, kakor hitro se je ta oglasil,
»enkrat ste že poterpeli z nami; poterpite tudi v drugo, jaz
vas storim gospodaija naše ubožne hiše."

62

„ Ljubi Urban", odgovori grof, „saj me poznate, recite
valim ženam, da je moja navadna večeija eno jajce, nekaj
kruha, in kozarc vina, ako mi kaj več daste, me razžalite."

Nič druzega mu niso smeli dati.

„Kaj pa delate zvečer?" prala grof.

Urban:  „Mi molimo svoje molitve, potlej bere moj pre-
vnuk Janezik nekaj iz zgodb svetega pisma, potlej se dela, in
se govori z nekterimi prijatelji, kteri nam zvečer tovaršijo
delajo."

Grof:  „Prav, nicoj se hočem tudi jaz v vali družbi
veseliti. “

Med tem pridejo tudi gospod fajmošter, ki so bili zve-
dili, da je grof tukaj, in so hišnim skerb olajšati hotli, častit¬
ljivemu in dobremu gostu kratek čas delat.

Grof se je pridnosti Janezeka čudil, kteri je s tako ur¬
nostjo bral. Potlej so prijazno govoriti začeli. Žene, posebno
Neža, so bile s pervič en malo plašne, ali grof je bil tako
prijazen z vsimi, da so tudi one kmalo in vsi bili veseli,
kot po navadi.

Ali na enkrat prisope en neobtesan kmet iz vasi in
zmoti veselo družbo. Ta neobtesanec je bil Martin. Nobenega
ne pozdravi, ko v hišo stopi, temuč pravi: „Ljubi Urban, sto¬
rite mi za božjo voljo to dobroto, dajte mi en malo olja, in
jelove smole za enega vola, kteri mi je ravno zbolel." Miha
si je to hitro v skerb vzel, teče hitro po prošene reči in se
ponudi z Martinom iti in bolnemu volu pomagati, ako bo mo
goČe.

Urban:  „Ste pa poklicali živinskega zdravnika?"

Martin:  „Moj Bog! sim bil v treh vasčh in nisim nobe¬
nega dobil, vsi so šli v terg; obupati moram, če mi vol cerkne,
pomislite, kaka škoda! Nesem hitro domu, kar mi date, in
potlej poletim še nicoj v mesto po enega živinskega zdravnika,
naj velja kar hoče."

Grof je poslušal in tega ubogega moža pomiljeval. Ur¬
ban pa praša Martina: „Kako se počutijo vaša mati?"

63

Martin:  „Moja mati čutijo bolečine in pluvajo kri.“

Urban: „Kaj pravi pa zdravnik?®

Martin:  „0, moja mati so stari, kaj bi mogel reči? ali
jaz ga nisim klical. Naj se zgodi božja volja! Saj se ji ne
more pomagati. “

FajmoSter: „Saj sim vam včeraj rekel, da hitro zdravnika
pokličete. “

Martin:  Vi ste mi rekli, je res, ali jaz sim moral zmi-
rej v hlevu biti, okolj letati zavoljo vola, in ako bi vi ve-
dili, koliko zdravniki človeka stroškov prizadevajo!“

Grof, ktori je do sadaj molčal, se zadere proti Martinu
kot zdivjan lev. „Kako? zakriči kar more, ti letaš okoli in
zametaš denarje, iščeš pomoči za vola in za mater ne pokli¬
češ zdravnika? Hudobnež! Kadar te je tvoja mati porodila,
je porodila enega psa, ona te je imela zadušiti, prej ko ti je
pervo kapljo mleka dala. Poslušaj me tedaj, nehvaležni pes!
jaz prosim Boga, da bi ti hitro vol cerknil, in vsa živina,
in da bi take nehvaležne sinove ti naj del, kakor si ti proti
tvoji materi.®

Fajmošter in Urban, ktera se nista nad tem svarilom
dosti veselila, sta si prizadevala grofa potolažiti brez Martina
zagovaijati. Grof se oberne proti ženam, ktere je ostrašene
vidil, rekoč: „Poterpite mojo pravično jezo. Večni Bog! Ko
je vol bolan in bolna tudi inati, se zanemara mati in se zdravi
vol ? In ti potepuh! še pobožno zdihniti moreš: naj se zgodi
božja volja? Ali ni morebiti božja volja, da materi pomagaš?®

Martin, kteri ni mislil najti v Urbanovi hiši enega grofa,
in tako jeznega grofa, ne slišati tako ostre pridige, je stal kot
malan bog in na obrazu se mu je vidilo, da se mu je serce
omečilo. On reče z milim glasom: „ Gospod grof! vi imate
prav, jaz pokličem hitro zdravnika®, in mu je roko kušniti
hotel.

Miha mu reče: „ Poj diva, Martin, vi greste k zdravniku,
jaz v hlev z lekom, skerbite vi ža mater in jaz bom za vola.®
Grof se tedaj potolaži in reče Martinu: „Ne zamerite mi oj-

64

strih besed; zdaj ko vidim, da hočete kot dober sin ravnati,
bom prosil Boga, da vam mati ozdravi.®

Martin ni druzega čakal, se nizko prikloni in gre zadovo¬
ljen naprej.

Grof je bil hitro dobre volje in fajmošter mu rekd: „Go¬
spod grof, Martin ni mogel o lepši priložnosti sem priti. On
ima terdo serce in terdo glavo, in mu je to pokreganje prav
potrebno bilo. Jaz bi ga ne bil mogel pripraviti, da bi zdrav¬
nika poklical, naj bi mu nevem kaj rekel. Lakomnost stori
nektere ljudi nevsmiljene.®

Grof:  „ Vedite, gospod fajmošter, da znam tudi jaz prid-
gati. Kaj se vam zdi od moje pridige, žene?®

„0,  gospod grof! reče Marička in se nasmehne, vi ste
nas en malo vstrašili. Jaz sim mislila, da bo po gromu toča
šla, in zares, Martin bi si jo bil zaslužil.®

Grof:  „Ni nevarnosti, jaz se znam razserditi in kričati,
ali še nikoli nisim nobenega vdaril. Moja jeza le hitro preteče
in je pozabljena. Ali kdo bi se ne razjezil, kadar toliko hu¬
dobije sinu najde, mene bi prav veselilo, ako bi k ozdravljenju
tiste vboge žene kaj pomagal, čeravno je ne poznam, in k
pobolšanju tistega nevsmilj enega sina. Ali vender spoznam, da
bi bil svoj namen z veei vljudnostjo doseči zamogel in vas
prosim, me v tem ne posnemati, ali jaz sim en malo pre¬
nagel. “

„Pa popustimo to reč, ktera nam je že preveč dela dala.
Urban, povejte mi, kaka je bila letošna letina?®

Urban:  „Se precej dobra, gospod grof!®

Grof:  „In vender so mi drugi ravno iz te vasi dans re¬
kli, da turšica ni dosti zdajala.®

Urban:  „Nekterim, ki so jo prepozno sadili, ni dobro
rodila, ali kdor je o pravem času sejal, je z njo zadovoljen.
Vam povem, gospod grof, kako je s tem. Imamo tukej ljudi,
kteri nočejo sejati, če ni luna po njih mislih. So čakali na
njo, in tako so nar boljši čas zamudili, so morali v dežji se¬
jati, in so malo pridelali. Jaz sejem brez gledati na luno, kadar

65

je čas in zemlja za to; in hvala Bogu, sim vselej skusil, da
je resnično, kar sim pred nekimi leti slišal in kar nam gosp.
fajmošter zmirej pravijo: da nima luna nič opraviti ne z na¬
šimi njivami, ne z gojzdi, ne z osebami, ne z živino."

Grof:  „Me prav veseli, da gospod fajmošter svoje ljud¬
stvo tako dobro uče. Tudi jaz sim imel mnogo opraviti, prej
kot sim v poprejšnih letih svojim kmetom to misel iz glave
zbil. Posekajte mi tisti gojzd,  sim jim včasih rekel. Gospod,  so
mi odgovorili, ni luna za to. Bo pa dobra sekira za to, sim
jim odgovoril, posekajte. Derva se ne posušijo,  mi odgovorijo.
Jih denemo na solnce in zrak, da se bodo posušile,  jim rečem,
posekajte.  Ker so vidili, da se imam razjeziti, so bogali in mol¬
čali, in jaz sim vsakrat opazil, kako je naravno, da so derva,
da li niso včasu posekane, kadar so sočne, zmirej dobre bile
in so se lahko posušile. Drugikrat sim rekel: jutre sejajte.
Gospod! ni mogoče, ni luna za to. Je pa' zemlja za to,  jim
rečem, in pravi čas, sejajte. Ne bomo nič pridelali! Kaj vraga
ima luna z njivo opraviti ? Skusba naših starih uči tako.
Nisim hotel nevoljen biti in sim jim rajši svoje bukve poka¬
zal, v kterih so bili od več let že od mojega očeta zapisani
pridelki njiv z uzroki obilnosti in pomanjkanja, čas sejanja in
promeni lune; in lepo se je vidilo, da je žito vselej dobro in
obilno dozorilo, kakor je bil letni čas, ali dober ali slab."

„Zdaj čez toliko let so oni previžani, kakor jaz; tudi oni
pravijo: dobro obdelovanje, dobro seme, dobra zemlja, dobro
vreme to je potrebno; na luno pa naj gleda, kteremu se
ljubi. “

Fajmošter, kteri so čez to reč dosti brali, so navodili spise
in skusbe, storjene od več visokih šol in posebno tiste iz Pa¬
riza, strnjene pod Ljudevitom XIV., iz kterih je bilo doka¬
zano, da nima luna nič moči v pridelke.

Urban.

5

ul  i um

Urban in fajmoster spravita dve sovražne hiši, ktere
ste se med seboj pravdale.

Med dvema premožnima kmetoma v vasi se je bila huda
pravda vnela, ktera je enega ali obadva obožati žugala, in'se
je bilo tudi bati, da bi ne bila uzrok hudega maševanja. Hu¬
dobni ljudje so obadva šuntali, ktera sta žc tako razkačena
bila, in vsakteri je imel svojo stranko v vasi.

Urban, kteri je bil druge krate že več sovražnikov srečno
spravil, se je bal, da ne "bo pri teh tako srečen, ker sta bila
toliko razkačena.

Vender vpraša fajmoŠtra za svet, in ,oni so si tudi na vso
moč prizadevali, pravdo končati.

Ko sta se bila s fajmoštrom čez to reč .zastopila in po¬
govorila složno delati, sta skusila tiste osebe na svojo stran
spraviti, ktere so pri eni ali pri drugi strani pomagale. Kadar
sta te omečila in podpikovavce potolažila, nista za drugo s
pervega skerbela, kakor kako bi sovražtvo zadušila med tož¬
nikoma, ako bi bila to dosegla, bi se bila pravda že vgasila.
Ali to je bila težka reč, ker sta se bila že kregala in eden
druzega sramotila.

Urban je nektere krate z obema že govoril in je bil na¬
pravil, da so nju domači spravljenje želeli. To so bili tudi
fajmoster storili, ali dva sovražnika sta se nespravljiva zdela.

Obadveh družina je zdihovala in plakala, ali to zdiho-
vanje in plakanje je več iz jeze kot iz žalosti izviralo. Oba¬
dva sta dosti denaijev v poti in dohtaije izdala, in domače
opravila so bile zanemarjene.

67

Eden izmed nju, z imenom Gregor, je prišel en večer
Urbana obiskat, ker ga je k temu en prijate!, kteri je od faj-
moštra tako podučen bil, napravil. Ali on je k Urbanu prišel
svojo jezo spast in mu sebi strnjene krivice povedat in ga
previžat, da je sprava nemogoča.

Urbanova družina si ni mogla nicoj veselega pomenko¬
vanja pričakovati, ker je pak Urban mislil, da bi imeli pri¬
ložnost spoznati, kaka nesreča je pravda in se je varovati,
je hotel da naj bodo vsi kakor po navadi pričujoči. Pobožne
molitve družine in branje Janezikovo, ktero je Urban navlaš
na razpartijo obernil in spravo med Jakobom in Ezavom, vse
to je Gregorju k sercu šlo, v tisto serce namreč, ki od ne¬
kega časa ni druzega ko jezo in maševanje kuhalo.

„Srečni ste vi“, reče jokaje Gregor, „ki preživite svoje
večere v miru in jih z Bogom začnete! Jaz ne znam več
moliti, in ne vem, kako bi zamogel z razserdenim sercom
Bogu se bližati."

Urban:  „Moj Gregor, kdor poznd svojo bolezen, je na
pol ozdravljen. Kdor ima razserdjeno serce, se mora ravno
Bogu miru in tolažbe približati, da ga ozdravi. Ta pravda vas
toliko greni; zakaj pa ne iščete jo s pogodbo končati?"

Gregor:  „Kako jo mogoče se pogoditi s krivičnim, pre¬
vzetnim, obrekvavnim, divjim Človekom, kakor je moj nasprot¬
nik? Naj gre tudi vse moje premoženje, ali zadostenje hočem
imeti."

Urban:  „Poslušajte Gregor! besedno razžalenje nima s
pravdo nič opraviti, naj se torej od nje loči. Ni treba mešati
tega z unim. Kar krivice zadene, ste mu jih tudi vi dovolj
vernili. Da se tiste proti vašemu dobremu imenu stoijene o
svojem času prekličejo, jaz na se vzamem, druge pak daro-
vajva Bogu skupej, da od njega odpuščanje grehov zasluživa.
Vse na svetu konča, zakaj nima tudi sovražtvo končati?"

„Kar pa vašo pravdo zadene, prepustimo jo dvema po¬
srednikoma, kterima vidva zaupata. Akoravno se že več let
pravdata, bodo vender zadnič li ljudje vašo pravdo razsodili^

5  *

68

ljudje, kterih še ne poznate. Tožba pred pravico terpi dolgo,
stoji mnogo denarjev, in ima negotov izid, med tem pak
ostane med vama sovražtvo, vi ne jeste in ne 'spite v miru,
in zadnič, ko ste že vse svoje zapravili in zdravje zgubili,
zgubite morebiti tudi tožbo. — Pa vaša duša? — Kaj bo,
Gregor? končajmo jo; odpustita si eden drugemu in izvolita
si dva posrednika. Le na to vižo je mogoče vas iz toliko ne¬
sreč rešiti. “

Gregor je deržal zamišljen roko na obrazu. Potlej zdihne,
kakor da bi se iz sna zbudil in reče: „Urban, ako bi jaz
vedel, kako moj nasprotnik misli, bi jaz ne bil nasproti temu
in bi storil, kar vi pravite."

Pri tih besedah stopijo noter fajmošter, ki so bili z Gre¬
gorjevim nasprotnikom Lenartom ravno to storili, kakor Urban
z Gregorjem in ga pregovorili z njimi k Urbanovim priti.
Pustili so pa Lenarta v kuhinji, ker so hotli poprej slišati,
kako se je početo delo že izteklo.

Kadar fajmošter slišijo, da je Gregor pripravljen se spra¬
viti, rečejo: „Ljubi moj Gregor, kdo ve, da ni Bog hotel, da
bi bil ta večer nar srečniši vašega življenja? Lenart je pri¬
pravljen se spraviti in pravdo dvema posrednikoma izročiti."
„Tako mislim tudi jaz", odgovori Gregor, „in zahvalim Ur¬
bana, ki mi je z svojo modrostjo ta kamen od serca odvalil.
Jutre mi stori še to dobroto, da bo z Lenartom čez to govoril.

Fajmošter:  „In ako bi Lenart še nicoj semkaj prišel, bi
bili vi zadovoljni?"

Gregor:  „Toliko boljši! bi sladko nicoj počival, to pervo
noč, po tem ko sim jih toliko v mislih in zdiliovanju zgubil."

Fajmošter:  „Ako bi pa Lenart tovne bil, ali bi ga mo¬
gel noter poklicati."

Gregor:  „Ako je tu, naj pride, jaz sim prav zadovoljen.

Fajmošter gredo vun, govorč z Lenartom samim en čas
v kuhinji, potlej stopita oba noter.

Ko sta se Gregor in Lenart vpervič pogledala, se je v
obeh stara jeza obudila; li merzlo se pozdravita in molčita.

69

Fajmošter jima sesti reko in pravijo: „ Prija tel a moja,
pravda je nesreča za tistega, ki ima prav in za tistega ki
nima prav; za tistega, ki jo dobi, in za tistega, ki jo zgubi.
Lenart! Gregor! vidva sta pametna moža, ali kadar se pravda
vname, se morejo tudi mirni in dobri odveč razgreti, in dosti
jih je tudi, kteri razpartijo bolj podpihujejo, kadar se je že
začela.

„Ni tedaj čuda, ako je vaju pravda v kratkem času
uzrok toliko hudega. “

„ Kakor pak Bog vihaije na morji vmiri, tako zna tudi
človeške serca omečiti, in nicoj rosi njegova milost čez vaju.
Gregor! Lenart! pomirita se! Podajta si roko!

„Pomirita se! pomirita se!“ ponovi Urban; „pomirita se-
pomnita se!“ zavpije cela družina.

Tožnika si podasta hitro roke in izustita: „Mir bodi med
nama! “

Fajmošter vzdignejo roke proti nebesom in zahvalijo Boga,
potem pa rečejo: „Zapišimo ta lepi mir!“ -—• Vzamejo popir,
zapišejo to pomirenje, zapopadejo tudi vzajemno odpuščanje in
preklicanje vsake razžale, in obadva sta se iz serca rada
podpisala.

„Prinesite", reče sadaj Urban, dve steklenici našega
moškata", kteri je bil tudi hitro prinesen in spit na zdravje
spravljenih in sodnikov, in hitro je bila ta veseljapolna novica
tudi dvema družinama spravljenih oznanjena, od kterih so
nekteri hitro k Urbanovim pritekli, da so tega veselja deležni
bili.

Gregor in Lenart sta se vkup vsedla in na nju obrazih
se je nepopisliiva radost brala, ker sta med seboj govorila,
kakor da bi se tožila ne bila, in tako je bilo tudi med nju
domačimi.

Urban, kteri se je vsega tega serčno veselil, in ju je dol-
goČasa sama govoriti pustil, jima na zadnje reče: „Počasi pri-
jatela, vidva sta pozabila, da se še tožita, kaj bota sadaj
storila ? “

70

„Prepustiva jo komu reče Gregor; da, odgovori Lenart,
prepustiva jo gospodu fajmoštru in ljubemu dedu Urbanu.“
„Zivijo!“ zavpijejo vsi z enim glasom, „živijo!“

Fajmošter so hitro razsodbo dali, od ktere se ni moglo
dalej iti, ktero sta oba podpisala, in dva posrednika poterdila.

Z besedami ni mogoče popisati radosti, ktero sta obču¬
tila tožnika, nju družine, fajmošter in Urbanova hiša, vsih ob¬
ličje je bilo spremenjeno. 'Gregor in Lenart sta se zdela
ozdravljena od hude bolezni, ktera je bila- čez nju obraz gerdo
rumeno - černo barvo otožnosti in nevošljivosti razlila. Cela
družba se je zdela, kakor da bi na veseli svatbi bila, in faj¬
mošter so Franceta in Nežo povabili, naj eno lepo hvalno pe¬
sem Bogu zapojeta, kar sta tudi rada storila; ona dva pojeta
naprej in vsi drugi za njima.

Ti dva ljubezniva mlada sta vselej prav lepo pela to
pesem in druge, ali nicoj sta se dva angelja zdela. Ginljivo
je bilo slišati to petje, in viditi, da je tako srečno končana
tista strašna razpertija. Nar bolj ginljiva dobrotljivost se je
pokazala pri odhodu; in vsi so se razšli to noč polni radosti
in so Boga hvalili.

stol im

Požar skoz nepazljivost enega hlapca. Urbanova
previdnost} razsirjevanje ognja zabraniti.

Predni večer, tako veseljapoln zavolje sprave Gregoija in
Lenarta, je končal z občnim strahom zavoljo ognja v bliž¬
ali hiši.

Neumen hlapec jo bil šel v hlev, v kterem je dosti slame
bilo, z prižgano svečo namest s zaporto svetilnico, in je ko¬
maj čas imel vteči pustivši notre vso živino. Velik zubelj je

71

skoz okna in vrata švigal, kterega je sloj še bolj pihal in
kmalo bi se bil tudi bližnega senika prijel, ako bi Urban s svo¬
jimi ljudmi ne bil priletel. On je hitro vidil, da se živina več
rešiti ne more. Ta je bila z verigami privezana, in še misliti
ni bilo veČ v hlev iti, ker je ves v ognju bil. Domači ostra-
šeni in zmočeni niso vedeli kaj počefi in hlapec je bil vbežal.

Sama hiša se' je še oteti mogla. „Le serčno in hitro“, reče
Urban svojim, „Bog nam bo pomagal. Vode! vode!* so vsi
kričali. „Nc, pravi Urban, storite prej, kar vam rečem in pot¬
lej prinesite vode.* In hitro reče vrata od hleva, ktore niso
še zgorele .bile, zapreti in zajedno reče z zemljo in gnojem
dve okni zamašiti, in zvunej je še grive iz bližnega travnika
s sekiro izsekane na vrata in okna djal, da jih je bolj zama¬
šil. Potlej ukaže v bližni vodnjak odeje in rjuhe vreči, jih
za potrebo pripravljene imeti, tudi vsa posoda se je morala z
vodo napolniti, ali te niso potrebovali.

Tako je bil hitro prepih v hlevu zabranil in ogenj je
bil zadušen. Tako je bil hlev nektere ure zapert, da bi se
ogenj zopet -ne vnel, ako bi hitro odperli. Potlej so počasi
vrata odperli, in živina se je mertva in zažgana dobila, ali
skorej vse meso so je moglo v rabo oberniti.

Ako bi Urban nektere minuto bolj pozno prišel bil, bi
bila cola hiša zgorela, in zavolj vetra so bilo tudi bližne hišo
v nevarnosti.

Nicoj pa je prišel gospodar tiste hiše, kjer je hlev zgo¬
rel bil z imenom Mohor, z drugimi prijateli Urbana zahvalit,
in kakor je naravno, se ni od druzega kakor od ognja go¬
vorilo.

Vsi so se čudili, da jo znal Urban tako hitro ogenj po¬
gasiti, namesto ga z vodo pogasiti. „Kaj bi bila voda poma¬
gala? reče Urban, ta bi s pervega pomagala bila, ali ko je
že ves hlev v ognju bil, in od treh krajev prepih dobival, bi
z vodo ognju morebit več moč dali bili, in na vsako vižo bi
bila hiša zgorela. Kjer je mogoče, mora perva misel biti ogenj
zadušiti."

72

„To sim se jaz že v mladosti navadil, ko se mi je bil
dimnik v kuhinji zažgal. Velik veter je pihal, in jaz sam sim
naj poprej ogenj zapazil, kadar je že na dimniki goreč petelin
skakal. Sim pognal na streho ljudi z mokro pertenino, ode¬
jami in z vodo, ali zavoljo moči plamena, kterega je veter
okoli gonil, bi ne bil nobeden v stanu se dimniku približati,
ako bi jaz hitro vratin oken v kuhinji, skoz ktere je prepih vle¬
kel, in ognju v dimniku moč dajal, zapret tekel ne bil; in
pred vrata sim dva moža postavil, da bi kdo ne pdperl."

„Komaj sim jaz na to .vižo prepih vstavil, kteri je vse¬
lej pri ognji, Čeravilo ni vetra, je plamen nad dimnikom že
padel, in se je skorej vgasil."

„Potem je bilo lahko dimnik z dobro zmočeno pertenino
popolnoma zamašiti, in ogenj se je pogasil.“

„Z eno lato sim zmirej bolj dol pehati ukazal in na njo
vlivati, dokler je v kuhinjo, ktera je še zmirej zaperta bila,
padla in tako je bilo vse končano.

„Med tem delom sim pa jaz zmirej na dimnik pazil, ako
bi bil namreč od velike vročine zid počil, bi bil hitro plamen
vun švignil in bi mi trame in les pod streho zažgal, in tako
bi bila moja hiša zgorela. Zategavoljo sim bil jaz pod streho
može z mokrimi cunjami in vodo in dvema lojtrama postavil,
zato da je bilo vse pripravljeno, ako bi treba bilo."

„In ker bi se bile ožgane saje čez streho stresle, sim
hotel, da sta dva moža celo noč na strehi, dva pa zdolej
čuvala. “

„Tako nas je Bog po velikem strahu vsega hudega ob¬
varoval. “ *)

Dosti jih je pravilo od nesreč, ki so se bile zgodile, ko
je v dimniku gorelo, ali v kakem hlevu, in skoz to je dosti
hiš zgorelo in dosti družin popolnama obožalo. Iz vsili pripo-
vest se je vidilo, da pride veči del nesreč iz nepaznosti hiš¬
nih gospodarjev, in hišnih ljudi, nar več pak nemarnih poslov,

*) Hitro in gotovo ogenj v dimniku pogasiti je nar boljši reč,

vreči v žerjavico pod dimnikom pol libre žveplenega cveta.

73

kteri po hramih z gorečimi svečami, svetilkami večkrat tudi z
prižganimi terskami hodijo.

„Med vso domačo posodo, reče Urban, me dobra svotil-
nica nar bolj skerbi. Imam več kakor edno, ali jaz bi raji
hišo brez strehe pustil, kakor brez svetilnice, ktera se more
iznenada tudi za druge naključbe potrebovati, in gorje tistemu,
kteri bi v moj hlev po noči z odkrito svečo šel, akoravno ni¬
mam notre slame. “

„Sim se tudi iz lastne skušnje, iz ravno vam povedanega
primerleja, dimnike čisto deržati naučil, in ne opustim paziti,
da jih skerbno čistijo tudi moji sosedi."

„Za vsako nesrečo imam pak pri tleh obokano stanico,
v ktero se more boljši blago hitroma shraniti in ga ognju
in tatom oteti, tistim hudobnim ljudem namreč, kteri se ne¬
sreče poslužijo zraven še krasti in--ropati."

Eden iz med pričujočih, kteri je po Nemškem kupčeval,
je od več lepih previdnih pomoČkov zoper ogenj praviti začel,
ktere je bil po ptujih krajih zapazil.

On je rekel, da je tako zidane hiše vidil, da ni skorej
mogoče, da bi se zažgale. Strehe, čeravno lesene, imajo na
verhu blizo dimnikov mostiče s kadmi, ktere so zmirej z vodo
napolnjene bile, in ktere pogostoma od pravice za to postav¬
ljeni možje ogledujejo, in s to potjo tudi za Čistost dimnikov
skerbe.

V drugih krajih je bil zapazil, da so zidovi bolj visoki
ko streha, ktera se ne vidi, ker je tako napravljena, kakor
da bi po nji bili razorji nič visokeji kakor je sreden mož, in
Čez te razore so dilje postavljene, da bi se lahko zgoraj hoditi
moglo, ako bi ogenj vstal in tudi se lahko poderlo, ako bi
nevarnost bila.

Tudi je dimnike vidil, čez ktere jo železna streha kakor
en klobuk visela. Ako se je dimnik zažgal, so zgorele late,
na kterih je visela, in klobuk je moral na jamo dimnika
pasti in oginj zadušiti.

74

Sploh pak imajo v veeih mestih gasivnice, pogostne stre-
losvode, in vsi vejo kaj imajo delati, in pravica pazi na tanjko
in ostro na vse, kar zadeva občinsko varnost proti ognji.
Seniki, ali tnala, ali vzidani trami blizo hiše ali dimnikov se
ne terpe. Nobeno poliišje se ne sme zidati, ako ga ni odbor
čez oginj poprej pogledal in poterdil. V vsaki vasi je tam v
srenjski hiši dosti usnjatih veder, sekir, visokih spodej s žele¬
zom okovanih lojter, ktere imajo zgorej dolge železne deržali,
jih pri požaru brez nevarnosti v tla vpičiti in za streho
obesiti.

„ Kolika skerb!“ reče Urban, „in kolika nemarnost pa v
naših krajih! Sim zmirej slišal, da nemška vlada za to, kar
oginj in sploh občinski blagor zadeva, prav dobro skerbi in
da so se v tistih deželah, posebno na Avstrianskcm, lepe po¬
prave vsake sorte vpeljale. Ali tukaj pri nas je v vsili rečeh
zmirej tisto škodljivo domnenje bilo, da je treba delati, kakor
so naši stari delali. Neskončna hvala Bogu, da smo zdaj pod
očetovskim žezlom avstrijanskcga premilostljivega in dobrot¬
ljivega cesarja Franca Jožefa.  Njegovo vladenje skerbi dobrot¬
ljivo tudi za naše kraje, in z modrimi postavami bo vničil,
kjer je treba, tisto škodljivo vodilo : naši stari so zmirej tako
delali.  “

Vsi so to iz serca pohvalili, in razgovor se je končal.

stol  mim*

Živinski terg. Previdnost Mihova se nevarnosti
ogniti.

Urban in Matevž sta en dan od svoje živine govorila in
sta sklenila en par volov prodati in eno kravo zameniti ali
prodati. Vola sta že deset let stara bila in krava je od nekaj
časa vklub vsemu Mihovemu prizadevanju le malo mleka
dajala.

75

Kadar je Urban en jarm dobrih volov imel, je imel na¬
vado ga do devetega ali desetega leta deržati, in je-f navado
tistih kmetov hudil, kteri so svoje že v četertem ali petem
letu prodali, da so kak zlat na tergu več dobili in si potom
mlade kupili. Ti niso pomislili, da imajo za obdelovanje polja
zmirej slabo živino, in da dvajset krat tisti majhen dobiček
zgubijo, kterega so iz prezgodne prodaje potegnili. „Jaz“, je
pravil on, „kupim vole za delo in ne za kupčijo 11 , in on je
imel prav.

V neki daljni vasi je imel terg biti, na kterega so Miha
s tremi živinČeti poslali, in so mu mladega Franceta pri¬
družili , da bi se v zadevah tergov zadcržati in s živino kup¬
čevati navadil.

Sta šla ona dva na terg, in kadar sta nazaj prišla, je
Miha dedu in očetu s temi besedami pripovedoval, kaj je
opravil: „Komaj sva odšla od hiše, že je naju tisti znani žla-
brač in živinski mešetar Juri dotekel, kteri je tudi v terg
šel, in nisva mogla najti izgovora se od njegove družbe lo¬
čiti. Nama ni dal miru, dokler ni zvedil, kaj imam s tremi
živineeti storiti, ktere sim v terg gnal. Meni, meni prepustite
skerb, pravi on, jaz vam že vole prodam, in za to kravo vam
prav dobro kravico zamenim. Kdor hoče dobro kupčijo napra¬
viti, naj pride k meni. Na tergu me vsi iščejo, jaz pa hočem
vas pervega postreči. “

„Jaz pak nisim hotel, da bi me tisti mož služil bil,
kteri bi tisuč hrupov vzdignil in tisuč zvijač napravil bil, in
bi nazadnje gostovanje v kerČmi in nezmeren zapitek tirjal bil.“

„Kaj prašate, pravi Juri, za tista dva vola? Doma, od¬
govorim jaz, so mi zapovedali prašati za nju dva in štirdeset
cekinov in ju za manj kot štirdeset ne pustiti. Imata devet
let ali sta še močna za težke dela. Krava ima osem let, je
imela dost mleka, ali nekej mescov ga daja manj, tadaj vpra¬
šam in hočem za njo osem cekinov.“

„No, bomo pa že dobro stali, odgovori Juri, ako vse
tako na tanjko poveste! Ne zamerite Miha, na tergu se nima

76

tako govoriti, se nima na ravnost resnica povedati. Kadar pri¬
demo tjekej, pustite meni govoriti in vi molčite. Sedem lot,
porečem jaz, imata vola in sedem krava. Pcrva veljata pet¬
deset cekinov, krava pa dvanajst, nekaj se bo se ve da od¬
pustiti moralo. Ste slabo storili, da ste jo davi molzli, ali bom
že jaz rekel, da ima pol škafca mleka. Kdor ne zna svojega
rokodela, bodi doma. Jaz imam zmirej druge pri sebi, kteri
poterdijo, kar jaz rečem, pustite meni skerbeti."

„Ljubi moj Juri, sim mu jaz odgovoril, jaz vem, da
skorej vsi tako na tergu delajo, ali jaz nočem tega delati. Ne
grem zdaj pervikrat v terg; sim že druge krate kupil dosti
in prodal dosti, ali vselej pošteno. Moja vest mi je bolj draga,
ko vsi dobički in raji peljem živino domu, kakor da bi lagal,
ali kterega golufal. Jaz ne grem v terg, kakor kadar moram. “

„Vam povem bolj odkritoserčno, ljubi Juri, ako bi jaz
mešetarje potreboval, bi krivico tistemu storil, kteri mi je druge
krate pomagal, in na kterega se popolnoma zanesem, s kterim
se tudi pri kupčevanju zastopiva. Vas tedaj za vašo posluž-
nost zahvalim."

Jurja ni ta pridiga nio zmotila (je pač težka takega me-
šetarja zmotiti!) in da je pokazal, da se mu ni zameril reče ;
„Meni dopadejo, Miha, vaše misli, in poznam, da tako mislita
tudi vaš oče in vaš ded. Tudi jaz sovražim laž, ali tako go¬
voriti, kakor sim vas učil, ni laž tudi ni mogoče na tergu
lagati, naj se karkoli govori, in veste zakaj ne? ker nobeden
ne veije in nima nobeno verjeti, kar se tam govori."

„Kdor kupuje naj sam gleda kaj kupi, saj ima oči, ako
pa vse verje je njegova škoda. Mi delamo, kar je nam storiti,
prismojenik pa naj domd ostane, razun tega sem tudi jaz, da
moram gledati na vest in da moramo biti kristjani."

a Ne, prijatel, odgovorim jaz, midva se ne zastopiva. La¬
gati za to, ker se ve, da nobeden ne veruje! Bog obvari! te
misli nisem ne jaz ne nobeden v moji hiši."

77

Na te besede je bil Juri en malo jezen, stopi hitreji in
se pridruži k drugim ljudem, rekoč: „Z Bogom! se bomo
vidili v tergu ali pa v kerčmi.“

„V kerčmi, rečem jaz sam pri sebi, naju ne boš vidil
gotovo ne, ker kakor ste mi zapovedali, ne grem nikoli v kerč-
mo, ampak vselej v osebujno ali privatno bišo, akoravno bi
se mi imelo tudi tam slabši goditi. “

Urban in Matevž sta se čez to, kar je Mika pripovedal,
veselila in z njima vsi, ki so bili pričujoči, so njegovo modro
zaderžanje hvalili: „Povej dalej“, reče Urban, in Miha pravi:
Komaj sva na terg prišla, sva Juija precej med množico za¬
gledala in med živino, ki si je na vso moč prizadeval, da je
kako kupčijo sklenil. On naju ni vidil. Je imel pa v rokah
ubogega gorjanca, kteri je en jarm volov kupiti hotel. Zdelo
se je, kakor da bi se Juri tepsti hotel, tako je razsajal, je
kričal, se priduševal, je preklinjal, se je potil, je v uho zdaj
ednemu, zdaj drugemu govoril, in je s persti znamnja dajal
vzdigaje svojo roko nad glavo, in da bi bil tistega moža pri¬
pravil po njegovi volji pogodbo skleniti, ga je pehal, celo s
pestjo bil. Ali jaz hočem dve svete maši,  je on včasi zakri¬
čal. Ubogi kupec je bil oglušen, in ni skorej še ust odpreti
vtegnul. “

„ Pustite, reče kupec, da to živino boljši pogledam —
kako ? kaj ? odgovori Juri, pioglejte mene in ne vola. Jaz sim
vam porok; boljših volov ne najdete dans tukej, sta terdna
kot železo . . . kot železo . . . kot železo! in pri teh besedah
je goijanca v herbet pehal. Ta se je branil in je pri tem, ko
se mu je umika 1 , še zgubil klobuk. Juri pak je njega in pro-
dajavca do kerčme pahal, kjer so se pri kozarcih gotovo po¬
godili. “

Urban se je čez to dogodbo veselo hahlal, potem se oberne
proti Francetu, in pravi: „Kaj se ti je zdelo, ko si pervikrat
velik terg vidil ?“

France:  „Sim bil en malo v strahu, ker so tudi drugi
skorej tako, kakor Juri delali. Meni se je zmirej zdelo, da se

78

zares tepejo, in sim se Miha tiščal, kakor otroci, tudi zato,
ker sim se med množico zgubiti bal.“

„Ni terpelo dolgo, reče Miha na dalej, da sim s pomočjo
našega navadnega mešetaija Lovreta, kupca za vola dobil,
kteri mi je za nju dva in štirdeset cekinov naštel; kravo pa
sim zamenjal s to, ki sim jo domu prignal, in sim še dva
cekina doložil. Saj sta jo vidila, in sta zadovoljna, kaj ne?
Prav, odgovorita Urban in Matevž, dobro si zamenjal, in kar
si dodal, si pri volih dobil. Ali si bil pak tudi ti v kerčmo
vlečen, kakor tisti ubogi gorjan.“

Miha:  „Z malo besedami je bilo vse opravljeno. Ako bi
bil Juija za mešetarja imel, kako bi mi bilo šlo?“

„Po dokončanem opravilu, sim jaz denarje našemu znancu
Stefanu izročil, pri kterem sva tudi prenočila. Pred ko je pa
noč nastopila, sva majceno po tergu okoli hodila."

„Zdaj pa tebi, France! prepustim povedati od mošnjereza
in od tepeža na teržišču."

France se je pri tem opominu stresel in je rekel: -En
mož gerdega obraza in slabo oblečen je bil zraven, kadar
smo se bili za živino pogodili. Ta je bil večkrat blizo naju
in zdelo se je, da navlaš za nama hodi. Mrak je že bil, in
mi dva sva bila med gnječo ljudi, in jaz sim dva koraka zad
za Mihom bil, kar zapazim, da je tisti mož roko v žep^Mihu
ravno vtaknil. Akoravno sim vedil, da Miha nima več denar¬
jev pri sebi, sim vender zakričal: Miha! ■— Tat potegne hitro
svojo roko nazaj in se dela, kakor da bi duhana vzeti hotel.
— Kaj hočeš? me vpraša Miha, in se nazaj oberne. Tat je
bil zraven, in jaz se nisim podstopil druzega reci. Samo sim
rekel: pojdiva proč od tod! in ko sva iz gnječe prišla, mu
ves prestrašen prigodbo povem, in on se je smejal; kaj ni res
Miha?"

Miha:  „Da, smejal sim se, ker je tat tako naletel, in
sim ti rekel: Vidiš France, kako je potrebno, na tergih in v
gnječi pazljivim biti? Tat je segnil v ravno tisti aržet, v kte-
rega me je denarje spraviti vidil, ali tirdi jaz sim bil previden.

79

Iz tega uzroka ne grem jaz nikoli v kerčmo prenočit, po kte-
rili se zvečer taki tiči klatijo. Dosti neprevidnih je bilo okra¬
denih. Meni hvala Bogu! se ni nikoli taka nesreča še naklju-
čila, toliko bolj, ker skerbim, da se domu le o belem dnevu
in v dobri družbi vračam in po poti, prej kot pijem vino,
vgasim žejo z vodo."

„In tepežnica?“ vpraša Urban.

„Tepežnica“, odgovori France, „je bila na teržišču. Kmalo
po prigodbi z mošnjorezom sva vidila, da vsi ljudje proti
enemu voglu teržišča letijo. Jaz sim hotel, da bi Miha z ma¬
no tje šel vidit, kaj je? Ali Miha pravi: Ne, temveč ogniva
se kam drugam, tepež je in ni se treba v nevarnost podati
zavolj radovednosti, in tako sva se spravila iz teržišča. Kmalo
potlej se je zvedilo, da sta se bila dva moža stepla, tudi ra¬
nila, in da so ju vojaki vjeli. Eden izmed radovednih gledav-
cov je z nožem ranjen bil, in ker se je bati bilo, da bi se
tudi streljalo, so bili vsi pričujoči v nevarnosti življenje
zgubiti. “

Kadar je France vse že povedal, reče Urban resno:
„Prav nesreča je, da mora človek včasi v terg iti. Tisti kmet,
kteri se navadi brez potrebe in za kratek čas po somnjih ho¬
diti, je že razdjan on in cela njegova družina."

„Jaz se tresem od nevolje, kadar vidim hišne gospodarje,
kteri, če so v pratiki od enega somnja brali, že svoje opra¬
vila pustijo, se prazno oblečejo, vzamejo palico in gredo, brez
da bi prav vedeli zakaj, na terg čas, denarje in zdravje za¬
pravljat. Ta strast postane enaka strasti za lov, igro in vsako
drugo onako reč. “

„Vi poznate dosti takih nepremišljenih, kterih nočem ime¬
novati in veste v kakih revah so njih družine."

Miha in Marička se hočete od družine ločiti, pa
spoznata svojo zmoto.

Tudi v boljših hišah niso vselej vsi' ene misli, ali moder
gospodar zna ti nadlogi v okom priti, posebno pak kjer so
ljudje dobro izrejetii in pametni.

Nektere osebe nevošljive cvetečemu stanu Urbanove dru¬
žine, so dobrega Miha in njegovo ženo Maričko proti drugim
hišnim podpihovale in njima svetovale, se od unih ločiti in na
svojo roko gospodarstvo začeti. En hudobnež jima je rekel, da
ona dva imata enega samega otroka, Jakob pa tri, in vender
se morajo vsi enako truditi, čeravno ima Jakob pet oseb re¬
diti, ona dva pa li tri. Jakob, kteri ima za polje in gojzde
skerbeti, ima priložnost si zasebno premoženje spraviti, med
tem ko ima Miha preraldočutno vest, kakor da bi za se kaj
obderžal. Po smerti starih dveh bo Jakob gospodaril, Miha bo
pak njegov pastir.

Na tako besedovanje Miha dolgo ni porajtal, ali sčasoma
sta on in Marička vender en malo nanj pazila in lahko se
je spoznalo, da jima nekaj serce teži.

ZadniČ se je tudi duh razpertije v hišo pritepel, in je
vanjo svoje roge vtaknil.

Marički *ni bilo prav, da mora biti tako drugim podložna,
in si je glavo s tisučerimi načerti belila, kako bo enkrat sama
v hiši gospodarila; ravno tako je tudi Miha v mislih si zlate
grade zidal, in je prerajtoval, kaj mu bosta dala ded in oče,
in kako bo s svojim majhnim premoženjem gospodaril. Taki
načerti so se zdeli gotovi in lepi obema. Ker sta pak oba pošteno,
nepokvarjeno serce imela, se jima je vender čudno in težavno

81

zdelo, se li podstopiti misli v djanju izpeljati, nekaj za to,
ker sta deda in očeta in vse druge domače ljudi v resnici
ljubila, nekaj tudi zato, ker bi od te reči cela vas govorila.

Urban je kmalo zamerkal, da Miha in Marička nista prav
pri volji, da jima kej manjka in je tudi Matevžu rekel, kaj
bi neki moglo to pomeniti. Matevž si je torej prizadjal, tej
reči na konc priti, in je na zadnje od ene Maričkine prijate-
lice vse zvedel.

Zvečer, preden so se vsi sošli, sname Urban občinski
mizi eno nogo, ker je rekel, da jo hoče nekej popraviti. Miza
je stala tudi na treh nogah, ali če se je nje kdo dotaknil, se je
prekucnila, sneta noga pa ja stala v enem kotu sobe zane¬
marjena.

Kadar je Janezek brati hotel, je zamerkal, da se ne more
kakor po navadi na mizo nasloniti, in je moral bukve v ro¬
kah deržati.

Kadar je Marička otroka na mizo osloniti hotla, so jo
spomnili, da manjka mizi ena noga, in ona je deržala otroka
v naročji.

Pri večeiji se je morala miza s enim stolom podpreti,
ako so se nje poslužiti hotli.

Miha je skušal nogo popraviti, ali je bilo potreba kleja
(lima), zato je moral drugi dan počakati.

Zadnič je popačena miza vse nadlegovala.

Urban in Matevž sta se veselila, in nista še kazala, da
mislita s tem koga podučiti.

Med tem, ko so še večerjali, pridejo fajmošter. Oni so
vse vedeli in z dedarna zastopljeni bili. Se vsedejo in se ho¬
čejo na mizo osloniti, ali Marička jim hitro reče: „Ne oslo-
nite se, gospod, ker manjka ena noga, in miza se prekucne.

Fajmošter pogledajo pod mizo, potlej rečejo: „Ta miza
je podoba družine, ktera se razparti! ako se en sam ud odloči,
je enak tisti nogi tam v piču, družina pa mizi s tremi no¬
gami. “

Urban.

6

82

Na te besede požene Urban druge na delo v kuhinjo in
obderži samo Miha in Maričko z Matevžem.

Marička, ktera je bila zastopna in urna žena in je pre-
vidila, kaj ima sdaj priti, prestreže fajmoštra in deda, in se z
nar gorši odkritoserčnostjo, ko prava hči svoje in moževe zmote
potoži, kteri ni še besedice rekel, kakor le poterdil, kar je
Marička govorila.

Urban je bil ganjen, kadar je slišal, da je Marički žal,
da so domači oddaljeni bili. „ Recite jim nazaj priti, ljubi ded,
reče ona, „jim bo koristno in se bojo veselili, priča naju
kesa biti. “

„ Oli, Marička!" reče Urban, „jaz vidim da je vender res,
da se med vami nimam nikoli jokati drugači, kakor od ve¬
selja. Vidva ostaneta tedaj rada z menoj in z družino?"

„Ali ja“‘ rečeta enoglasno Miha in Marička; „samo od¬
pustite nama, ljubi ded in ljubi oče!" in sta Urbanu in Ma¬
tevžu roko kušnila.

Kadar so drugi domači v sobo stopili, so bili žalostni in
niso vedili, kaj bi mislili, kadar so vidili, da se jokajo in da
Miha in Marička starima roke kušnjeta.

Ali fajmošter so hitro voljo Maričke spolnili in povedali
vsim, kar se je bilo zgodilo, pa tako, da ni nobenega žalilo.

Marička ni bila s tem še zadovoljna, kar so fajmošter
povedali, ona je hotla tudi svoje razlaganje pristaviti. „Jaz
ne vem", pravi ona, „ali bi midva za res sklenila bila, se od
vas odločiti ali ne. Ker med tem, ko se je nama zdelo, da bi
prav bilo se ločiti, sva grozno žalost občutila, ker sva mislila,
da se imava od vas vsih ločiti, ki se tako radi imamo. Naju
želje so bile strašno navskriž. Jaz sim bila še verh tega tako
nespremišlena, da sim vse to svoji sosednji razodela, ali ven¬
der je bilo prav, da sim ji to odkrila, ker ste tako vi, ljubi
ded in ljubi oče! ložej zvedili, kaj misliva. Kaj porečeta pak,
da nisim naj prej in naravnost vama razodela te reči? Od¬
pustita mi za božjo voljo!"

83

Tedaj reče še Miha: „Miza s tremi nogami, in odlom¬
ljena noga, ljubi ded! me je več in bolj podučila, kakor ve¬
like bukve. Kako sim bil pač zaslepjen! že pri pervih besedah,
ktere so gospod fajmošter govorili, sim zastopil, da so, na naju,
Marička! merili. O ded! kako ste pač ljubeznivi in močni v
vaših svarilih. Vi nas vselej s prepričanjem k pokornosti
vodite. “

„Kaj bi bila začela midva, Marička moja! ako bi se bila
iz hiše odločila ?"

„Ah ne“, odgovori Marička, „ nikoli bi se ne bila mogla
ločiti, ali pa bi bila kot otroci svojo zmoto spoznaje v malo
dneh ponižna in skesana nazaj se vernila."

„Janezik“, reče Miha, „govori ti za naju, povej nam še
enkrat povest od zgubljenega sina, ktero si se tako dobro
naučil.“ Tudi Marička je na tem obstala, in Janezik je že
hotel začeti. Ali Urban ni tega perpustil, „Ne, otroci moji
reče on, „en pregresek, ki sta ga samo z mislijo storila, kte-
remu se je pa vaju serce stavilo, in kterega bi, kakor je ve-
rojetno, v djanju ne bila izpeljala, vaju ne more s zgubljenim
sinom prienačiti. Verh tega vem dobro, da vidva nista nikoli na
to mislila, temuč da so vama prigovarjali ljudje, kteri z ne-
vošljivim očesom srečo naše vboge družine gledajo."

Kadar sta Miha in Marička to zaslišala, sta začela britko
jokati in z njima se je iz sočutja cela družina solzila. Nar
bolj pak je bila Spela ganjena, ker se je prej bala, da ima
svakinja Marička kaj proti nji, in da se zato ločiti želi.

Fajmošter, ki so bili dolgo molčč poslušali, rečejo na¬
zadnje: „Zahvaljen bodi Bog, kteri stori, da dobro drevje
vselej dobro sadje prinaša. Živite srečni in živite skupej, po¬
božne duše, in ta majhina kriva stopinja naj vas še bolj z
modrimi starci in med vami zedini."

„Kdor ne more s svojimi v miru živeti, stori dobro se
ločiti tako, kakor sta Abraham in Lot storila, vi pak, kteri
se tolikanj med sabo ljubite, zahvalite Boga, da vam ni treba
grenkosti in škode nesrečne ločitve skusiti."

6 *

84

Molče gre sadaj Urban po nogo in jo dene na nje po-
prejšno mesto. Potlej zalivali Boga, se obeme proti Neži in
praša: „Kako stoji golobnjak?*

Neža:  »Je šest golobčikov notri."

Urban:  »Gospod fajmošter, bote blagovoljili jih jutre z
nami pokušati?*

Fajmošter:  »Prav rad."

Urban:  „Kako se obnašajo tvoje jagneta, Janezik?*
Janezih:  »Imam dva, tistega lepega belega, ki zmirej za
mano teka, kot pesek, in enega černega."

Urban:  »Jutre bomo ednega zavžili.“

Janezik  (žalosten); »Ah, morebiti hočete belega?*

Urban:  »Kaj se tebi zdi?“

Janezik:  »Ako zaukažete, saj veste, da je vaše, ali (jo¬
kaje) je tako ljubeznivo" ....  »Ne Janezik", reče Urban, »ne
boš ga zgubil, bomo jedli černega." Vljudni Janezik se je
veselil, in je dedu roko kušnil, rekoč: »Ako dovolite, bom
jaz jutre svojega belega jagneta s cvetlicami in trakmi oven¬
čal, in ga bom sabo pripeljal, kadar bomo jedli; sim ga ravno
včeraj opral in je belo ko sneg. Bo tudi ono z mano veselje
delilo, ker se stric in teta iz hiše ne ločita, in z dvema no¬
gama na tleh in z dvema na mojih kolenih bo tudi ono pri
mizi vljudno stati znalo. Ah, ako bi mu zamogel povedati, da
je skoz mojo prošnjo smerti všlol*

»Prav Janezik, to je lepo", rečejo fajmošter; »prav!"
ponovijo vsi.

Hudobno kovarstvo proti zakonu Neže. Zakon.

Komaj sta bila Neža in Simon, Jernejov sin, v cerkvi
iznenada oklicana, je bila ena družina, ki je imela srednje
premoženje, ktera je Nežo snubiti mislila, od te novice močno
zadeta.

Gospodar te družine je bil Ivan, zvit mož, poln pasjih
muh, kteri je imel več sinov in je želel, da bi njegov pervo-
rojeni, Balant z imenom, Nežo vzel. Njemu je bilo zavoljo
dobre žlahte z Urbanovo hišo in zavoljo posebne čednosti
Nežine. Balant je že dolgo časa po nji zdihoval, ali ker se
je bal, da bi mu odrekla, se ni upal, ji svojega serca odkriti.
Ivan je večkrat skušal od daleč to reč sprožiti, pa mu ni šlo
po želji. Novica, da je Neža že z bogatim mladenčem zaro¬
čena, je bila očeta in sina težko vdarila.

Ivan se je poslužil sredstev majceno nepoštenih srečo
svojega sina skusiti. On je napravil nektere osebe, da so Jer¬
neju pošteno Nežo černile; spet druge je napravil, da so
enake novice čez Jernejeve k Urbanovim donašale. Po vasi
se je marsikej laž slišalo; klepetalo se je brez konca in kraja.
Ivan je še clo prederzno in hudobno ženo, Barbaro podšuutal,
da naj skusi Nežo pregovoriti, da bi Simona ne vzela.

Od kakega dne so v Urbanovi hiši ženina Neže in nje¬
govega očeta čakali; ali nista prišla zavoljo velike žalosti
čez te kvante.

Nekdo jima je namreč pisal, da je Neža svetohljinska,
mehkočutna in nagle jeze, ker so jo njeni starši s preveliko
ljubeznijo zredili.

Neža je vidila, kaj vse svet govori; to jo je tako žalilo,
da sc ni dala potolažiti, ne tolkanj iz straha, da ženina zgubi,

86

kakor veliko več zato ker se ji je zdelo, da je pred vsim
svetom osramotena. Ona je zdihovala in z njo tudi nje dve
svakinji.

Urban in Matevž sta s pozornim in previdnim očesom
na to nevihto pazila, ktere se pa nista mnogo bala.

Se zgodi en dan, da je Matevž, med tem, ko je žalostna
Neža na bližnjem potoku pertenino prala, Barbaro zapazil,
ktera ni imela navade na tistim potoku prati, dans pa je
ondi prala. Kadar ste ostale same, je vidil, da Barbara z
Nežo prav živo govoriti začne, ktera je pak le malo ji odgo¬
varjala. Kavno ko jo je hotel poklicati, vidi, da Neža serdita
na enkrat svojo še ne dobro oprano pertenino pobere, in se
nagloma domu verne.

Matevž ni pustil viditi, da je vse vidil, kar se je bilo
zgodilo, ker je hotel navadno odkritoserčnost Neže skusiti.

Ona je šla k svakinjama, ali hitro sc verne z Maričko
očetu povedat, da se ji je bila na potoku Barbara približala,
in ji Balanta silno hvalila, potlej pa ji rekla, da jo Balant
prosi, nicoj na okno priti, kadar ga bo zaslišala peti, zakaj
Balant ji ima nekaj prav važnega na skrivnem povedati.

„Ko sim to slišala, reče Neža, sim ji odgovorila, da
bom svoje okna še bolj skerbno zaperala, in ga ne poslušala.
Ne zamerite mi Barbara, ji pristavim, če vam rečem, da ne
maram za vaše svete; pojdite svetovat takim deklinam, ki
veste, da so nepoštene , ali ne meni. Mislim, da sim poštena
deklina, in vem tudi, da se ne spodobi pošteni deklini poslu¬
šati ponočnih postopačev. Tadaj mi je hotla dati Barbara neko
pismice, kterega pa nisirn vzela; timveč sim pobrala perilo,
kakor je bilo, in sim se naravnost domu vernila.*

Matevž je hvalil hčer, ki se je v taki nakluČbi tako mo¬
dro in derzno zaderžala, in ko je to pripetilo Urbanu pove¬
dal, sta precej razumela, da izvirajo vse zmešnjave, ki Nežini
sreči nasprotvajo, od Ivana in Balanta, ker je scer cela oko¬
lica hvalila in častila pridno Nežo in se tudi veselila njene
prihodnje dobre sreče.

87

Ali med tem se Neža ni mogla potolažiti zavolj obreko¬
vanja. Ko so tedaj duhoven te reči zvedeli, se podajo zvečer
k Urbanovim in vidši, da je ta pobožna deklina tako splašena in
žalostna, jo tako nagovorijo: „Neža, tvoja občutljivost je časti
in hvale vredna; ta te bo zmirej varovala, da ne boš nikoli
nič storila, za česar voljo bi te drugi grajali. Hudobnih ob-
rekvavnih spisov ali besed se pa kar nič ne boj, ker ti ne
morejo vzeti tvojega dobrega imena. Ali pa vež Neža, kaj je
prav za prav obrekovanje? (Ona zmirej bolj plaka.) Obreko¬
vanje ni nič druzega, ko glas malovredneža, glas hudobneža,
kteri skuša na skrivnem škodovati, se boji pa na svitlo priti.
Obrekovavec je kakor razbojnik, ki si prizadeva drugim čast
krasti, ali jo saj pomanjšati. Obrekovanje ponečasti samo ti-'
stega malovredneža, ki ga piše ali govori. Kteri pametni člo-
pa veruje malopridnemu obrekovavcu? gotovo nobeden. In
koga obrekujejo? malopridnih in hudobnih ljudi' gotovo ne;
obrekovavec časti in spoštuje taiste, ki so njemu enaki v
mislih in djanjih. Obrekovavec razliva naj raji svoj strup čez
dobre in pridne, ktere ravno zato sovraži in zavida, ker so
dobri in pridni."

„Da je taka poštena deklica, kakor si ti, Neža! en malo
žalostna čez tako hudobno obrekovanje, je naravno, ali ven-
ne bi prav ne delala, ako bi čez to preveč žalovala, in si to reč
preveč k sercu jemala. Kdor hudobni svet pozna, zaničuje
take reči, se dela, kakor da bi se nič ne bilo prigodilo, in
štrafa hudobnega obrekovavca s tem, da mora viditi, da nje¬
govo malopridno delo ni nobenemu v serce seglo, pa še manj
kakšnega zbodlo, ker ni nobeden porajtal za njegove besede.
Jaz sam dobro poznam in močno spoštujem nekega imenitnega
redovniškega glavaija (prelata), kterega je bil tudi neki pote¬
puh neko nesramno pismeno obrekoval; ali ti neprestrašeni
gospod vzame obrekovavni list in ga tako le podpiše: Naj se
le na svitlo da;  in ga tako pošle k svojim prijatlom. Vidiš
tedaj, Neža! kako se zanemara tako gerdo obrekovanje, ki
veš, da nisi zaslužila!"

88

S tem modrim govorenjem so fajmošter prav močno vmi-
rili Nežo in vse pričujoče.

Drugi prijatli, ki so tudi ti večer zraven bili, so vender
svetvali, da naj-se pred gosposko zatožijo, kteri so kovali in
razširovali take obrekovanja in druge laži.

„Bog vari, reče Urban, pustimo te, ki nam hudo žele, v
miru, naj se tužijo, kadar bodo vidili, da nam niso mogli nič
žalega storiti." In drugi dan precej, pošle dobrega prijatla k
starišem Nežinega ženina, da jim je vse na tanjko povedal,
kako se godi. Ženin se je na to hitro s svojim očetom Jer¬
nejem podal k Urbanovim. Tukej so se obe strani čez vse
■skrivnosti odkritoserčno pomenkovale, in tu šo se še bolj jasno
pokazale Ivanove in Balantove zvijače. Sklenili so pa prav
pametno, da ne bodo na to obrekovanje prav nič Več gledali,
in tudi obrekovavce v miru pustili.

„Ni treba se čuditi, izusti zdaj Urban, da nam hudobneži
zavidajo, ko se nam količkaj dobro godi. Redko izhaja solnce,
brez da bi se kakošne smradlive mlake proti njemu ne
vzdigovale. Ali kdor ima čisto vest, se ne da od gnusne ne-
vošljivosti terpinčiti, timveČ gre prost svojo pot, in jo zaničuje.

Jaz vidim, veli dalje Urban, tukej dve reči: pervič, da
so malopridneži, ker so tako hudobno proti, nam ravnali; dru¬
gič, da spoštujejo nas in Nežo, ker so se tolikanj prizadevali,
da bi si jo bili pridobili. Ker so se tako hudobni pokazali,
se kaznujejo že sami od sebe, ali ker so si Nežo dobiti že¬
leli, žaslužijo odpuščanje. Zatorej naj se od tega nikdar več ne
govori. “

Potem vzame ženinov oče iz žepa vse pisma, ki so bile
pripravljene za ženitev, in pokazaje jih Urbanu in vsim dru¬
gim reče: „Tukej se vidi, koliko mi je mar bilo za krivo ob¬
rekovanje ; taiste niso bile za' dmzega, ko da smo hiteli naš
namen dokončati. Tukej je že vse napravljeno, zdaj povejte
samo vi, Urban, Matevž in Neža, ali hočete počakati nekaj
dni, da bi svatbo z veliko slovesnostjo deržali? ali se vam

89

bolj poljubi, že jutri ženitov skleniti brez vsih slovesnost in
brez vsega ropota? Jaz sim pripravljen k obojnemu."

Urban postoji nekaj časa pomislovaje, pogleduje Matevža
in Nežo in reče: „Naj razodita to ženin in nevesta sama." Ta
se nekaj med seboj pogovarjata, potem je vsaki med njima
želel in hotel, da bi ti drugi govoril, ali oba sta bila enih
misel, da bi se ženitev podvizala. Zadnjič veli Neža: „ako
ste zadovoljni, obhajamo svatbo brez vsega šuma", kar je tudi
nje ženin poterdil. To je rekla zato, da bi ne bila naravnost
velela, da naj bo precej jutrej, vsi so bili s tem zadovoljni.
In tako je bila že drugi dan ženitev, pri kateri so se sicer vsi
prav serčno radovali, ali kadar je Neža imela oditi iz doma
na ženinov dom, so ona in vse njene tovaršice prav prav ža¬
lovale in plakale, ja clo vsi hišni se niso mogli čez njo zgubo
potolažiti.

Prav lepo je bilo in serce se je vsakemu smejalo viditi
Nežo, kadar je vsa v solzah in plakaje pokleknila pred deda
in očeta, da bi od nju prejela sveti blagoslov in zadnje opo-
minvanje. Po vsi hiši se je odmeval stok in jok, ker so se vsi
le težko od Neže ločili.

Akoravno je bila ženitev dokončana na tihem in naglo-
ma, so vender imele čas kmetice taiste okolice, ki so bile
enakih let ko Neža, da so se zbrale in jo, ker se ni tega nič
nadjala, radostno prestregle in prav serčno razveselile.

Ko je namreč Neža s svojim družtvom na hišne vrata
vun prišla, da bi se na novi dom odpravila, zagleda nenadjema
pred hišo svoje drage prijatelce in dozdajšne tovaršice zbrane,
ki so ji s serčnimi vošili njene prihodne sreče podale venec
nar lepših cvetlic, in so jo tudi nekaj poti do zadnje hiše vasi
spremile, kjer je Neža vse eno za drugo serčno objela in se
od njih poslovila.

Ta prigodba je bila dovoljno povračilo za Nežino žalost,
ki jo je zavolj obrekovanja preterpela, ker je bila sadaj pre¬
pričana, da jo vsi radi imajo in spoštujejo.

Jože vtopljeu in zopet oživljen. Nauk kader se
kaj euacega prigodi.

Žalosten in nesrečen je bil ta dan za dobro Urbanovo
družino; ali Bog je dal, da je še dobro končal.

Jože in Peter, Jakobova in Špelina nar manji sinova,
sta se bila skupej eno četertinko ure ločila od matere, ki je
skerbna na nju pazila, ali je ravno takrat prav silne dela
opravljala. Pa kaj se zgodi? Peter prileti domu ves prestrašen
in zasopljen, jokaje in kliče na pomoč, ali na tako splašeno
vižo, da ga ni mogel noben nič druzega zastopiti, kakor samo
to, da je v pojemanju večkrat imenoval svojega dragega brata
Jožeta. Vsi hišni so ga ravno kar obsuli, ali zastonj so bile
vse popraševanja. Petra ni bilo mogoče razumeti. Po sreči
prime Peter svojega očeta za roko, in ga vleče za seboj proti
bližnji senožeti, kamor so mu vsi sledili, in ko jih je dva
streljaja pod senožet pripeljal, od kodar se je potok vidil, je
jecljaje rekel: „Tukej je doli padel Jože.“ Lahko si je mi¬
sliti, s kako silo in hitrico da so vsi proti vodi planili in vbo-
zega dečka iskali. Akoravno je bil stari Urban mehkega serca
in občutljiv, da je lahko v veselju se zjokal, je bil vender
serČen in neprestrašljiv v silah in nesrečah. Tedaj je tudi
zdaj prav umno zapovedoval svojim vnukom, da naj naprej
po teku vode bredejo iskat, za katerimi je tudi sam s svojimi
ljudmi šel. Tako je povsod skerbno in pazljivo iskal in tolažil
mater, ktera bi bila ravno kar omedlela od prevelike serčne
žalosti. Ne dolgo časa potem so najdli vtopljenega vbozega
Jožeta, kterega je bil dereč potok prinesel do nekega trama,
ki je čez vodo vprek ležal. Oče plane hitro v vodo in ga

91

izvleče; ali pri vbozem otroku ni bilo nobenega znamnja
več, da bi bil še živ.

Urban, mati in drugi, ki so jim sledili, so bili nekaj lo¬
čeni tako, da niso od tega nič vedili. Jakob, nesrečnega oče,
Miha in France so se bili precej med sabo pomenili, vse to
za zdaj zatišati in le počasi drugim naznaniti, ker so skerbno
pazili, da bi ne Urbana, ne matere s tem poročilom močno ne
ranili. Zatega voljo je njima šel nasproti Miha, da bi jima
prav opazno to žalostno nesrečo razodel, in tako jima žalost
sej nekaj pomanjšal.

Ali ena nepremišlena ženska, ki je ravno zraven bila,
začne vpiti: „Jojmeni! jojmeni! Jože je mertev!“ in leti hi¬
trejši kot Miha, ki jo je zastonj nazaj klical, da bi to nesrečo
vsim naravnost ne povedala.

Tako ravnajo scer dobre, pa nepremišlene osebe, in ne¬
srečo še pomnožijo.

Vsa splašena mati Špela plakaje dirja, in z njo vsi kar
jih je bilo, do tistega kraja, kjer je vbogi oče nesrečnega Jo¬
žeta v naročji deržal, in tukej pade oslabljena in omamljena
na tla, kakor mertva. Urban in Matevž si pa vesta kmalo
tudi tukej pomagati, pošleta hitro po zdravnika, ter sta večkrat
slišala, da kakšenkrat je mogoče vtopljenim pomagati, ako se
mu za časa priskoči. Da bi se pa s Špelo predolgo ne pe¬
čala, sta jo prepustila njenemu možu in Mihu, in potem sta
se pospešila, nesrečnega Jožeta domu spraviti, kjer sta mislila,
da mu bosta ložej pomagala, ako je še mogoče pomagati.
Domu pridši jima pove poslanec, da zdravnika ni bilo doma,
ali da vender ni dalječ, kamor je tudi eden ponj letel.

Med tem si niso vedili ti vbozi ljudje kako pomagati in
njih žalost je bila tem veČi, ker so znali, da se človek v
takšnih pripetilih le zdi biti mertev, akoravno je vtonil. Tudi
so vedili, da se zamore takšnim nesrečnim pomagati, pa kako ?
tega ni vedil nobeden, še Urban ne.

Bili so pa vsi te napčne misli, da se mora vbogi Jože
na glavo postaviti, zato da iz njega voda izteče, ktere se je

92

prenapil, in tako so mislili ravnati, dokler ne bi priteke
zdravnik, po kterega so bili v drugič poslali.

Med tem dojdejo pa po sreči famošter, ki so od te grozne
nesreče slišali, in prinesejo seboj bukvice, ki jih je vlada za
enake nesreče izdala. Niso porajtali na jok in žalovanje pri¬
čujočih, temuč rečejo neprestrašeno: „Ne, moji dragi, to ni
prav, da dečka na glavo postavljate. Ubogi vtopljenec nima
vode ne v trebuhu, ne v pljučah, zatorej se more drugači po¬
staviti. Dokler ne pride zdravnik, hitite toliko suknje in pertenine
pogreti, kolikor je mogoče., ogrejte postelj, in ložite opeke in
kamnje v ogenj; tudi grejte okrožnike, ktere zavijemo v suk-
no, da bolj dolgo gorkoto obderže. Zdaj pa slečimo hitro iz
njega mokre oblačila. Život naj se dobro posuši, in naj se
položi v gorko posteljo, kjer bo štiri perste visoko gorek
pepel postrošen, in dobro naj se zavije v gorke oblačila. Me¬
nim, da nismo še vsega zamudili.“

V taki sili se fajmošter ne dajo zmotiti ne od žalovanja
in plakanja uboge matere, ne od druzih okoli stoječih. Nepre¬
nehoma berejo v imenovanih bukvicah, ter pokličejo okoli sto¬
ječih enega zdravega in prav močnega moža, ter mu rečejo:
.Prijatelj stopite semle; z eno roko zatisnite prav dobro temu
fantiču nosnice, in med tem skušajte mu z ustmi v usta z vso
močjo pihati, da bi mu mogli zrak zopet v pljuča pripraviti
in to ponavljajte, dokler vam ne porečem da jenjajte. Drugi
naj s sikalko, ali z pišaljo od zad v čeva zrak in tobakov
dim vpiha, ali pa naj vzame brizgalo, in mu v čevo spravi
prekuhanega tobaka."

„Vi pa, pomigne očetu, sogrejte si dobro roko in der-
gajte neprenehoma z gorkim volnenim suknom otroku rebra,
trebuh in herbet. Tudi znate včasih, pa na lahkoma, z roko
mu pritiskati na kovk in kjer se kosti bolj pregibljajo. Ne pre¬
nehajte prijateli, ako bi to tako tudi kako uro terpelo." —
Me tem, ko se vse opravlja, prisope zdravnik. On vidi ležati
Jožeta, pregleda vse opravila, pohvali, da so vse prav storili,
in vkaže vse to Še naprej delati.

93

Samo še to je zavkazal, da se mora deček z glavo in persmi
bolj visoko deržati. Gorko sukno, s katerim se je život der-
gal, je kadil z vročimi sopuhi; tudi mu žilo na roki odpre,
in ker je le počasi kri tekla, mu odpre še vratno žilico, iz
katere je pa bolj obilno tekla.

Urban ves žalosten je kot zamaknjen stal pri postelji, in
je mirno pazil na vse, kar se je delalo.

Mati je pa neprenehoma jokala in je zmirej vpila: „Kaj
ga pomaga terpinčiti? sej je mertev!“

Zdravnik in duhoven nista pazila na nič druzega, ko na
Jožeta, akoravno je že skoraj dve žalostne uri terpelo. Zdaj pa
se ozre zdravnik k žalostni materi in tolaži, rekoč: „Ne ža¬
lujte, vboga žena; že vidim dobro znamnje, ki se ga še nisim
tako hitro nadjal. Poprej, ko se to prikaže, se mora včasih
več m -  truditi." In glej! Jože je začel dajati neke znamnja
življenja od sebe. Jel je po malem dihati, ustnice gibati, tudi
se je že slišalo biti serce in serčna žila.

„Prijatelji!“ reče zdaj duhoven, „  zahvalimo Boga, ker nam
gre tako po sreči!“ Vsim so se pri teh besedah vderle od
veselja solze. Na to pa zdravnik odgovori: „Je že prav, ali
to delo, ki smo ga začeli, moramo še dolgo ponavljati, ako
hočemo, da se ne bo kaj hujšega godilo." Zatorej je še zmirej
pazil na bolnika, ter je ukazal ga bolj močno greti in prati z
očetom in vinskim cvetom po celem životu; tudi mu je rekel
dati druzih gorkih odej in gorkega pepela. Na zadnjič ga
vkaže še gorko kopati. Kakor hitro je spoznal, da zamore
Jože požirati, mu je rekel vanj počasi vlivati mlačnega vina
in druzih močnih pijač.

Tako je bil Jože kmalo rešen, in zdzavnik, kteri je bil
do zdej zmirej tih in zamišljen, se razveseli, ter radostne be¬
sede izusti: „Sadaj vas zamorem tudi jaz zagotoviti, da se
otroku bolje godi."

Po tem, ko so že skorej tri ure vse z Jožetom poskušali,
je on spregledal, in hitro je začel klicati svojo drago mamko,
po kateri mu ni bilo treba dolgo popraševati, ker mu je zmi-

94

rej na strani bila, ker se je bala za njegovo življenje. Sadaj
oberne dobri Urban svoje oči in svoje roke proti nebesom,
in milo zdilme rekoč: „0 Gospod Bog! Ti nam pošiljaš tuge
in žalosti, kterih smo grešniki zaslužili, ali Ti nam tudi po-
deluješ tolikanj milosti, kterih ne zaslušimo! Tebi darujemo,
o Večni, to žalost, ki smo jo preterpeli, in to pričujoče ve¬
selje, ki je tvoj dar!"

Med tem, ko je tako Urban zdihoval, so vsi pokleknili
in so za njim tiho to molitvico molili; ali Janezik je prosil,
da bi jo smel on sam še enkrat moliti in to je tudi storil od
besede do besede s tako pobožnostjo, da so bili vsi omečeni,
in potlej teče poljubit podobo Križanega, ki je bila nad Jo¬
žetovo posteljo.

Zdaj, ko je še Jože mirno na gorkem in dobro odet le¬
žal, so ostali v njegovi spavnici zdravnik, duhoven, Urban in
vsi hišni, in so se prijazno pogovarjali od enakih prigodb,
kakor so jo ravno doživeli. Tudi so pomilovali tiste vboge
stariše, ki mislijo da je vbogi vtopljenec na enkrat mertev,
brez da bi vedili, da in kako se mu pomagati zamore, ako je
mogoče. „Bog vas vari“, pravi zdravnik, „ljubi moji, pred ta¬
kimi strašnimi prigodbami, ako bi se pa kedaj primerilo, da
bi se kdo vaših sosedov ali znancov vtopil, tako veste, kaj
je početi."

„Na enako vižo, kakor smo zdaj tega vbozega vtopljenca
ozdravljali, se ozdravljajo tudi taki, ki so zadavljeni ali od
razbojnikov, ali pa Če kdo v norosti sam sebe zadavi.

„Ako bi se pa prigodilo, da bi se kdo zadušil v voglje-
nem dimu, ali da bi ga strela zadela, se z njim tako le
ravna:

1. Se odpre mesto, kje je bil zapert zadušenec, in se pre¬
nese na kak odpert kraj, pa nikar ne na gorko, ka¬
kor pri vtopljenib.

2. Naj se mu piše sapa v usta. Med tem morajo vender
Tbiti zaperte nosnice, kakor smo pri Jožetu ravnali.

95

3. Potlej naj se mu pusti kri, da naj teče, in ako se na
roki ne prikaže, naj se mu odpre vratna žilica.

4. Tudi se mu mora brizgati ali kropiti kar je mogoče
merzla voda v obraz, in na persi, in naj se med tem
dergnejo nosnice z ojstrim očetom, kteri se mu lahko
po malem vanj vliva.

5. Ako bi že bil bolnik v stanu požirati, se vanj vlije ne¬
kaj vode z en malo očetom. To je dober in hiter po-
moČek.

6. Se mora dergati z gorkim suknom, ko vtopljenec.

7. Zadnjič naj se mu tudi napravijo brizgala iz tobakovega
dima, kar naj se stori enkrat ali dvakrat, kakor je
treba."

Ko je zdravnik to pravil, so ga vsi pazljivo poslušali.
Fajmošter so pa med tem prebirali svoje bukvice in na zad¬
nje še pristavili, da so ravno ti pripomočki tudi popisani v
imenovanem poduku kr. Austrianske vlade, ki so bili izdani
na Dunaju po zavkazu neumerjoče cesarice Marie Terezie per-
vega rožnega cveta 1766. leta.

Hočem vam tudi povedati, pravi dalej zdravnik, kako je
treba z zmerznjenimi ravnati:

1. „Se ne smejo prenesti v gorko izbo, ker bi scer na
ravnost umerli.

2. Naj se tak zmerznjenec ves dobro pokrije s snegom ra-
zun ust in nosnic, ali pa naj se postavi v merzlo vodo
in naj se potlej zavije v rjuhe, ki so bile v narbolj
merzli vodi namočene. Tukaj naj se nikar ne posluša
na besede neumnih in nevednih bab, ki bi znale proti
temu kaj vgovarjati.

3. Kadar se vidi, da je že oživel, naj se položi v posteljo,
ki pa ni gorka, in tukaj naj se počasi zmirej bolj in
bolj ogreva.

4. Tudi naj se mu vliva v usta mlačnega vina in druži h
močnih pijač."

*

96

„Sadaj“, reče zadnjič zdravnik, „sim vam povedal na
kratkem vse, kar in kako je potreba delati pri enakih ne¬
srečah^

Kadar sta se zdravnik in fajmošter domu odpravljala, so
se jima vsi eden za drngim zahvalovali, in tako je ta žalostni
večer se še dovolj dobro končal.

JMh MMUo

Hvala Bogu, da je Jože zopet ozdravil. Sitne
obrekovavke.

Kakor hitro je bil Jože neke dni potem zadosti ozdrav¬
ljen, so bili sklenili mati Špela, pobožni Urban in vsi domači,
da se pojdejo skupej v cerkev Bogu zahvalit za veliko milost,
ki jim jo je skazal.

Vzdignili so se za tega voljo ob eni popoldne, ker so
mislili, da ne bo nobenega v cerkvi, so podali Jožetu dve
voščene sveči, da naj ju podari presvetemu zakramentu sv.
oltarja, in so se pomikali tiho in počasi, oblečeni v pražnih
oblačilih proti cerkvi. Jože je šel narprej, zraven njega sta
Janezik in Peter cepetala. Ker so bili ti trije dragi otročiči
že poprej podučeni, kako da imajo svoje molitvice opraviti,
so pridši v cerkev pokleknili na ravnost na stopnice velikega
oltarja, za njimi sta pokleknila mati in Urban, in tako so vsi
tiho hvalili bogaboječe in pobožno Vsegamogočnega. Ko so
tako vsi enmalo pomolili, pomigne mati Jožetu, Jože vstane
in položi na oltar sveči, ki ju je poprej poljubil in se kmalo
poverne na svoje mesto, da bi Boga še naprej hvalil.

Med tem se sliši pri cerkvenih vratih veliko ljudi, ki so
notri šli. So bili namreč vsi šolarji, Janezikovi in Jožetovi
součenci, ktere so bili fajmošter pripeljali, da bi se vdeležili
molitev Urbanove družine. To so storili zatč, da bi otrokom

97

bolj k sercu segel nauk, kterega so jim to jutro dali. Oni so
namreč te vboge otročiče prijazno svarili in jili opominjali,
kako se imajo v svojim ladosti nesreč ogibati, in jim je za
izgled Jožetovo nesrečo postavil.

Notri so prišli tihi in mirni, in brez da bi bili kaj motili
Urbanovo v molitev zamaknjeno družino, in so pokleknili v
dve versti na te in uni kraj oltarja. Kadar so nekaj malega
bili zmolili, so fajmošter vstali in jih začeli učiti in svariti,
kako da so dolžni stariše slušati in vbogati, ker bi se jim
vtegnile sicer velike nesreče prigoditi, ako bi jih no slušali,
in posebno da imajo pokorni biti starišem, ako jih svarijo pred
nesrečami, ki bi se jim znalo primeriti pri vodah, pri ognju,
pri strupenih zelišili, pri napčnem skakanju, pri družili raz-
ujzdanih igrah itd.

Kadar so iz cerkvi šli, so vsi ti fantiči obsuli Jožeta,
kterega so veseli domu spremili, kamor so se za njimi podali
tudi ti drugi in gosp. fajmošter sami.

Ali Špela se še ni bila popolnoma umirila po tistem strahu,
ki je bil njeno močno občutljivo serce presunil zavolj nesreče,
ki se je bila njenemu dragemu Jožetu pripetila; temuč vest
jo je vedno grizla in pekla, zakaj da ni bolj skerbno varvala
v tistem liipuvbogega fantička. Vedno si je očitala, da ni bolj
na njega pazila, clo pred ljudmi jo je bilo sram, ki bi misliti
vtegnili, da ona svojih otrok ne ljubi.

Enega večera jo pridejo neke ženske iz sosedšine obiskat.
Kaj je hotla Špela storiti? Ogniti se jim ni bilo spodobno,
torej se je posilila in pri njih ostala. Dasiravno je bila ža¬
lostna in je imela nepokojno serce, se je znala vendar zader-
žati, da ni družtva žalostila in grenila.

Janezik, kteri že več večerov ni nič bral, je prosil, da bi
se mu dovoljilo nocoj, in je brati začel.

Te žene pa, ki bi bile raji kvantale, ko poslušale, so ftied
branjem zehale in tiho med saboj šepetale, in niso na branje
prav nič pazile. Pametni in zviti Janezik se vstavi sred bra¬
nja enega stavka, ter zapre bukve.

Urban. 7

98

,„Ti si priden Janezik*, so djale vse enoglasno, „prav
priden si! Ti bereš, da se je res čuditi, in pravo veselje te
poslušati.*

Janezik pomaja rame- in posmeliovaje se odstopi in z
njim gredo tudi vsi možje vun.

Zdaj je zares začelo kvantanje brez konca in kraja, ena
pred drugo je Jožeta pomilovala, in pravila, kako se veseli,
da je nesreča od veruj ena. Naj sitniši je bila Maruša, ktera
reče: „Draga kuma (botra) Špela, jaz vam ne morem dopo¬
vedati, kako me je vaša nesreča ganila. Jaz sim se hudo
prepirala z Anco in Tino, ki ste vaše prijatelci, ker ste rekle,
da ste vi sami vsega tega uzrok, da namreč zmiraj puščate
potepati svoje otročiče, brez da bi jih kdo varoval.*

„Nisim mogla molčati*, reče druga, „moji sosedi Lucii,
ktera je pred nekej leti, kakor veste, brez varha pustila v
hiši otroka, ki je tamkej zgorel. Kadar je ta namreč čutila,
kaj da se je Jožetu primerilo, začne veselo vekati: ta modra
Špela si je to zaslužila, prav se ji godi! ona ne zna druzega
ko druge grajati in jim očitati, naj zdaj poskuša sama.“

Špela se jo vstrašila teh lažnjivih, hudobnih, nespodobnih
besed, kterim ni bilo nikoli konca, ali ker se je bala, da bi
znala še kej hujšega slišati, izusti: ,,Drage prijatelci, vedve
ste prišle gotovo z dobrim s^rcom, da bi me tolažile; ali ako
bi mogla verovati, da so taiste tri žene tako hudobne in ob-
rekvavne, kakor ste mi jih popisale, bi me velika žalost pre¬
sunila. So morde rekle kakšno majhno reč, ali še to le v
pervem hipu, kadar jim je to nenadjano sporočilo povedano
bilo in brez da bi bile kaj hudega zraven mislile, potem pa
niso več tako govorile."

„ Jaz sim jih več ko jezerkrat skusila, da so dobre žene.
Kakor veste, Bogu bodi čast in hvala, je šlo vse prav, in jaz
vem, da se tudi one iz serca z mano veselijo. Mi pa nočemo
ne slabo misliti in tudi ne nobenega obrekvati; kaj ni res
prijatlici?"

99

Po tem govoru se kumi (botri) pogledate in odgovorite
hitro: „Draga Špela, ravno tako mislive tudi medve, Bog
ovari, da bi kdo kterega obrekval."

„ Pustimo, veli Maruša, „obrekvanje tistemu hudobnemu
Mančnemu jeziku, ktera ne le samo od mene slabo govori,
ampak tudi od družili. Ali sama na se naj gleda, moram
reci....  ali kakor smo rekle, nočemo nobenega opravljati ,* 1  ...
in pri teh besedah naredi z paveom križ čez usta.

„Od Mance", pristavi zdaj ta druga, „bi vedela morda
jaz več povedati, kakor vi, in ako bi začela praviti, bi se
morale čuditi; ali obrekvanje je velik greh, zatorej raji mol¬
čimo iz ljubezni do Boga in do bližnjega."

Špela si ni dala miru, ker ni mogla tema ženama vka-
zati, da bi molčale, zato je pa ona molčala, je pokazala ka¬
kor je mogla svojo nevoljo nad tem govorenjem, je skušala
govorenje na kej druzega zaverniti in močno ji je bilo žal,
da je morala poslušati na tako vižo obrekovati za ne obre
kovati.

Ko je tadaj Marička vidila, kako da se nje žalostna sva¬
kinja nad tem muči, se poda v kuhinjo prosit Urbana in druge,
da bi notri k govoru zopet prišli, in končali nespodobno go
vojjenje teh sitnih žen; zakaj Špela je bila sadaj še bolj ža¬
lostna kot poprej. Ko je Urban notri prišel, mu reče Maruša:
„Boter Urban me dve sve prišle, da bi potolažile najno drago
prijatelco Špelo, ktera pa še močno žaluje, akoravno je Jože
že ozdravil."

Špeli se vternejo solze, na glas so začne jokati, in odide
brez da bi jih bila pozdravila. Marička leti za njo. Gorje ža¬
lostnemu, katefega potolažit pritečejo ncspremišljeni sitneži!
Oni naredijo iz ^ne rane njili deset, in so enaki tistemu, ki

pilia ogenj, da bi ga vgasil, in ga s tem še bolj vžge.

Urban ni vedel kaj početi s tema ženama, ker nju ni

hotel razžaliti, pa tudi nju govorov ni hotel terpeti, kot je

bila storila Špela.

7 *

100

Začele ste hitro zopet svoje kvante, in brez da bi bile
več mislile na Spelo ali na Jožeta, ste grajale vse hiše, ob¬
rekovale vsakega in posebno ste opravljale ženske tiste vasi.

Vsakatera, ki je govorila, je grajala druge žene, sama
sebe pa hvalila, komej je drugih pogreške naštela, je že od
svojih lastnih čednost govorila. Te obrekovavne besede so jima
tekle, ko mlinski kamen. Dokler je njima Urban zmerno in
modro odgovaijal, je malo pomagalo, temveč je bilo še hujši;
ali zdaj se njima drugači oglasi, rekoč: „Moje drage ženi,
veste, da s tukej nikoli ne obrekuje? in tudi veste, da se
nocoj druzega ne dela, kot obrekuje? ako ste zadovoljne, se
hočemo znebiti tega jeziČenja s tem, da ukažem svojemu Ja-
neziku še nekaj malega brati."

„Prav rade bove poslušale", rečete, „on bere tako lepo,
da bi ga vedno poslušal."

Urban si je mislil, da nektere strani njima bojo zadosti
za ju naveličati, in da odidete hitro; kar se je tudi resnično
zgodilo. Med branjem jima je bilo dolgčas, vstanete in se po¬
slovite.

Špela se jima še enkrat prikaže; prej ko ste odšle, in
ju zahvali.

„Lepo bi bilo", reče Maruša odidši, „da kot dobre so¬
sednji bi vas ne prišle obiskovat, da vas tolažive in razve-
selive, kar premoreve. Vzemite za dobro našo dobro voljo. Z
Bogom! “ Še na durih po poslovenju, je imela vsaka še kaj
povedati, zmirej ste slovo jemale, in nikoli se niste mogle od¬
praviti. Ko je to Janezik vidil, vzame zopet v roke svoje
bukvice in reče k dedu Urbanu: „Jaz ju hočem vender enkrat
odpraviti, ako jima berem še en odstavek?" „Ne“, odgovori
Urban, „to se ne spodobi, stoj z mirom!" Med tem ste se
vender zares domu odpravile. «


Učilnica.

Janezik je bil res priden, ali bil je vendar otrok, in ta-
daj kakor so navadno otroci, en malo nespremišlen. Že je
bilo preteklo nekaj tednov, od kar je bil dal zaušnico nekemu
svojemu součencu, ker je bil ta nekemu druzemu ene bukve
vkradel; on je mislil, da je prav storil. Ali učenik, ki je bil
mladega tatiča ojstro kaznil, je tudi očitno v šoli Janezika
močno pokregal, in mu resnobno rekel, da nima pravice svo¬
jega tovarša kaznovati, zažugal mu je tudi veliko kazen, ako
bi se še enkrat kaj tacega storiti prederznil.

Ali kmalo se ubogi Janezik proti tej prepovedi pregreši.
Ker je bil namreč vroče kervi in torej nagel, in ker je bila
doma pri njegovih starišili navada, da se je vsaka laž ojstro
kaznovala, je dal nekemu druzemu svojih součencov zopet eno
zaušnico, kteri se je bil debelo zlagal. Kakor hitro je pa to
storil, mu je bilo precej žal in stopi k razžaljenemu, in ga
prosi da naj nm odpusti, kar jo ta tudi rad storil. Ali drugi
učenci so ga očitno v šoli zatožili pri g. fajmoštru. Fajmoitru
je bilo sicer žal, takega dobrega fantiča kaznovati, ali potrebno
je bilo. Janezik je res pravil, da se je z razžaljenim spravil,
in da mu je ta odpustil; ja sam razžaljeni jo prosil za njega,
da bi mu učenik prizanesli. Ali učenik mu rečejo resnobno in
skorej jezno: „Janezik! pervi pregrešek sim ti prizanesel, ker
se dobro učiš in se sicer dobro zaderžiš; sadaj pa te moram

kazniti. Ti bi se znal enkrat prevzeti in čez druge povzdigo¬
vati, cesar bi te rad ovarval. Ne bom te v zadnjo klop po¬
stavljal, ali to mi moraš storiti: poklekni tukej sred šole pred

vsimi in prosi za odpuščanje Boga, ki si ga razžalil, in so-
učence, ki si jih poliujšal.“

102

Janezik se začne na glas jokati, ali vboga nevtegoma
svojega učenika, stopi iz svoje klopi na sredo šole, kjer doli
poklekne in vse za odpuščanje prosi. Ko nazaj v klop gre,
mu zopet solze po licah tečejo.

Tudi lažnik je naravnost dobil svojo kazen, alj bolj ojstro
in bolj občutlivo. Janezik pride dans pervikrat domu vjokan,
žalosten in močno pobit. Njegov Gašper ga sprejme domu in
se joka z njim.

Vsim učencom se je zdelo, da bi ne bil smel učenik
kazniti Janezika, ker je bil Janezik tako dober, tako pobožen,
in tako priden, in ker je bil lažnivec zaušnico zaslužil, ki jo
je prejel. Nekteri so tudi pravili, da bi bili imeli gosp. faj-
mošter že zavoljo Urbana Janeziku prizanesti, ker so dobro
vedeli, da je Urban od vsili naj bolj spoštovan, in da je tudi
Janezik Ijubej gospod fajmoštra.

Ko je Janezik domu prišel, ga mati vprašajo, kaj da mu
je, ker so ga tako objokanega vidili. Janezik jim vse odkrito-
serčno pove. Pa nič kej prav se jim ni zdelo, da so gosp. faj-
mošter z Janezikom tako ravnali; ali vender te svoje nevolje
Janeziku ne odkrijejo.

Ona ni bila taka nespametna mati, kakor so tiste, ktere
svoje otroke zagovarjajo, kadar jih liočejo učenik štrafati, ali
pa oče; zakaj Špela je dobro vedela, da bi odgojenje njenih
otrok škodo terpelo, ako bi tako ravnala. Zato ni zagovarjala
otrok še takrat ne, kadar se ji je pozdevalo, da jih kdo po
krivem štrafa. Ona je torej resnobno ukazala Janeziku, da naj
to reč očetu in dedom pove, se sam obtoži in zanaprej po¬
boljša.

Janezik vboga koj materi, ako ravno se mu je težko zdelo,
in vsi so ga tako ojstro sprejeli in okregali.

„Ali se še spomniš, mu reče Urban, kako sim Jožeta
zavoljo laži kaznil, kteri je pravil, da ni on šipe vbil? In jaz
ga vendar nisim tepel. In ti, ki nimaš nobene oblasti čez svoje
součence, ti, še otrok, hočeš delati, kakor da bi bil kej več
kakor oni, in si brez ljubezni do njih? Ali ne veš več, kako

103

sim bil s teboj zadovoljen, kadar si pastireeke voljno poterpel,
kteri so bukve raztergali? In kako si pa zdaj neporcden? Go¬
spod fajmošter so bili predobri s tabo, še bolj bi te bili imeli
kazniti. “ To izgovorivši mu Urban že bolj prijazno dalje go¬
vori: „ Janezik moj! kaj bi bilo s teboj, ko bi ti enkrat nagel
in presiljen mladeneč postal? Kaj misliš? ali so ti gospod
učenik z kaznovanjem kej dobrega ali kej slabega storili? od¬
govori mi! to so roči, kterik si se že učil.*

Janezik je obstal, da so mu učenik s tim kej dobrega
storili.

„Ali zakaj je bilo dobro za te, da so te štrafali" , po-
praša Urban Janezika: „Zatorej, ker me hočejo obvarovati, da
ne postanem nagel_ in presiljen mladeneč, in tudi zato, ker so
ho tli dati s tem drugim učencem en izgled."

Urban*  „Ali se ti zdi, da bi škoda velika bila, ako bi
ti enkrat bil nagel in neporoden mladeneč?*

Janezik j  „ Silna velika škoda bi bila, ker bi mnogim ve¬
liko slabega- storiti vtegnil, bi se navadil proti drugim nepo-
terpežljiv biti, ljudje bi me sovražili, in lahko bi sc na ka¬
kega naletel, kteri bi mi stoterno povernil.*

Urban:  „Dobro si odgovoril, ali se pa ne razžali tudi
Bog, Če se z bližnjim gerdo ravna in greši?"

Janezik:  Razžali se ga, to se vč da.

Urban:  Ce pa nadstojnik kakega zavoljo pregrehe kaz¬
nuje, ali razžali tudi on Boga?

Janezik:  Ne, ker ima nadstojnik oblast in dolžnost pre¬
stopnike štrafati in svariti.

Urban:  Jaz hočem, da to reč dobro razumiš.

^Odgovori mi ti Janezik! in odgovorite mi vsi vi: ko bi
učenik Janezika ne bili kaznili, kako bi potlej zamogli druge
otroke kaznovati, kadar sekaj pregreše? Zamorejo li biti dober
učenik, ako so pristrani?"

„Ne, odgovori Janezik, in z njim vsi."

104

„ Prav reče Urban Janeziku; mi dva poj deva dones skupej
v šolo, v nazočnosti součencov učenika zahvalit, zavoljo lju¬
bezni, ktero so ti z kaznovanjem skazali. Si zadovoljen ?“

„ Ja, odgovori Janezik, jaz sim zadovoljeni
Ko se je Urban Janozika za roke peljaje v šoli prikazal,
so bili fajmošter enmalo nepokojni, ker se jim je bilo že več¬
krat primerilo, da, ko so kakšnega otroka po pravici kaznili,
so starši k njim v hišo, ali še clo v šolo prišli, in jim očitali,
da po krivem in preveč otroke« strahujejo.

Sicer se niso fajmošter od Urbana nobenega psovanja bali,
ali njegov prihod jih je vendar nekako nepokojne storil, ker
so se bali, z možem, kterega tako spoštujejo, v kakšno majhno
sitnost priti.

Vedeti, kaj hoče Urban, so se vsi učenci mirno deržali;
Urban pa se spodobno približa in priklone fajmoštru, ter jim
s tihim in spoštljivim glasom govori: ,, Blago voljife dopustiti,
gospod fajmošter! meni in Janeziku, da Vam roko poljubiva,
in vas zahvaliva za očetovsko posvarenje, kterega ste danes
mojemu vnuku dali.“ Zdaj poljubita fajmoštru roko; potlej pa
govori Urban dalje: „Janezik sam spozna, da ste ga iz lju¬
bezni, in v njegovo dobro kaznovali. V svojem in vsih hišnih
imenu pridem vas, gosp. fajmošter zahvalit. Bog vam plati!
Ako bi vtegnul pa Janezik se še kedaj zagrešiti, prosim vas,
štrafajte ga še bolj občutljivo, kakor sadaj.“

Fajmošter objamejo blagega Urbana, stisnejo Janezika
za roko, ga peljejo na njegovo mesto; na to poprimejo zopet
besedo, in rečejo: „Srečnega se moreš Šteti, Janezik, da imaš
tako pametnega deda in tako dobre starše! Pervikrat si bil
kaznjen, ali nadjam se tudi zadnjikrat, ker si boš prizadeval
nikoli več se kej pregrešiti. “

Obernivši se potlej k učencom, rečejo fajmošter nekemu
Jurčeku, svojeglavnemu in upornemu dečku, to le: „In ti Jur¬
ček ! ki me siliš, te večkrat kaznovati, uči se od Janezika,
kako se mora zaslužena kazen za gotovo dobroto spoznati.
Mislite kali, da me veseli vas kaznovati? Več žalosti mi pri-

105

zadene kadar sim prisiljen to delati, kakor vam samim, ali
vaš neprijatelj bi bil, ako bi si ne prizadeval, vas poboljšati.
Za kako leto boste že spoznali, ako zdaj še ne spoznate, da
sim vedno za vaše dobro mislil, kadar sim vas obdaril, ali
kadar sim vas po pravici kaznil. “

Urban je silno rad to kratko svarilo gosp. fajmoštra
poslušal, na to ponovi svojo zahvalo in odide,

llllfo IlSlBo

Bistrovidiiost gospodarja v hiši potrebna.

Zvečer se jih pri Urbanu mnogo nabere. Neki sosedje
namreč z Blažem vred, bogatim kmetom, se za kratkega časa
voljo pri njem snidejo.

Janezik je bral povest od zvestega služabnika Abraha¬
movega, ki je bil šel Izaku nevesto iskat, ktera bi bila njega
vredna, in je dobil Rebeko.

Govorilo se je torej naravno od poslov.

„ Srečni ste pač vi, pravi Blaž Urbanu, ker zamorete brez
poslov opraviti. “

„Res je, odgovori Urban, to sim si vedno želel, in hvala
Bogu! tudi dosegel, da mi ni treba poslov. Pred nekimi leti
sim po dva ali tri posle imel; kakšenkrat si imel prav dobre,
ali velikrat se mi je prigodilo, da sim mislil dobre dobre do¬
biti, in sim na slabe naletel. Med dobrimi, ktere sim imel, ne
morem pozabiti enega, ki se je Korel klical, on je sirota, ni
imel ne očeta ne matere; ko sim si gabil izredil, je bil v vo¬
jaščino vzet. Ljub mi je bil tako, kakor da bi bil moj sin,
pa si je tudi zaslužil. Bog vč, kaj se je po tem z njim zgo¬
dilo ! “

„Ti Matevž se gotovo Še dobro spomniš na Korelna, on
je s teboj v šolo hodil, in sta si bila brata. 1 *

106

Težko je v naših časih dobre posle dobiti, in gotovo je
da, kdor takih najde, dobi velik zaklad. Ali žalibog! tudi jaz
se bojim, da bom prisiljen, v kratkem ptuje pomoči iskati,
ker me je že Neža zapustila, nevesti otročiči zaderžujejo, in
jaz sim že silno star, in ne morem več delati. “

Tudi vam povem, da sim te dni že mislil, si enega po¬
iskati, kterega so mi močno hvalili. Tega sim z nekim izgo¬
vorom k sebi poklical, ker sim ga hotel poprej spoznati; pa
kakor sim vedel, da opravlja gospodarje, ktere je zapustiti
hotel, sim tudi že sam pri sebi rekel: ta hlapec ni za mojo
hišo, ako tudi vse druge dobre lastnosti ima, sim spoznal ptič¬
ka po petji, in mu slovo dal, brez da bi mu bil razodel, zakaj
sim mu k sebi velel . 11

„Tudi so mi eno deklo, kakor prav dobro deklinco pripo-
rocevali, ktera je pa malo pridno mater imela. Jaz pa odre¬
čem, da ne pričakujem dobrega sadu od slabega drevesa, in
pustim pri miru tudi njo. Ker se mi je pa vboga deklina
smilila, sim pomagal, da jo je nje teta k sebi vzela, ktera jo
prav podučiti zamore.“

„Da bi bil tako previdno ravnal, tudi jaz!“ mu seže tu-
kej Blaž v besedo, „vi Urban veste, in tudi drugim je znano,
kaj se mi je pred nekimi leti z posli godilo." „Jaz nisim ni¬
koli prav vedel", odverne Urban, „kaj se je vam godilo, ker
si ne prizadevam drugih reči zvedeti, in tudi je že nekej let
od tega minulo, tako da se le težko na to več spomnim."

Neki, ki niso tega se slišali, prosijo Blaža, ki je bil
nocoj prav Židane volje, da naj jim povč; posebno so pa
ženske radovedne bile.

„No, tako jo vam pa povem", reče Blaž, „ali imejte en-
malo poterplenja, ker je dolga."

„Že je dvajset let minulo od tega, (jaz sim bil takrat v
tridesetem letu, še neoženjen, in brez staršev) kar sim zapazil,
da se mi vedno hujša premoženje, živina in polje."

„Do tistega časa mi delo ni veliko dopadlo, jaz sim ži¬
vel dobro, akoravno še zmirej po kmetiško. Posebnih napak,

107

hvala Bogu! nisim imel; ali za vsako majhno reč sim hodil v
mesto pogledat, in nisim še sveta za dosti poznal. Kadar pa
sim doma ostal, sim zjutra pozno iz postelje ustajal, po dnevu
sim le malo delal, večidel pa semtertje po tergu pohajal, ali v
kakšni štacuni z kvantami med prijatli dragi čas tratil. Ljudje
so pravili, da sim bogat, in jaz sim jim verjel, in sim mislil,
da se moje premoženje ne taja, kakor sneg na solnci, temuč
da je stanovitno in terdno kot medenina. Vse sim za poštene
imel, in tako se tudi na vse zanašal.“

„Imel sim dva hlapca, in tri dekle; perva dekla se je
klicala Mariana in je bila poštena ženska, ki je veliko let v
hiši služila. Že o času očetovega gospodarstva je ona po hiši a
gospodarila, in je imela vse ključe v svojih rokah, samo od
kašče in kleti sim jaz sam ključe hranil.

Naj staršemu hlapcev, ki se je Drejče klical, sim veliko
zaupal; on je kupoval in prodajal živino, žito, vino, svilo, ka¬
dar se meni ni ljubilo se s tim pečati."

„Zdelo se mi je, da gre vse dobro, ali moje premoženje
je pri tem zmirej bolj in bolj pešalo. Zabredel sem v dolg,
pa to me ni skerbelo, ker sim si mislil, da ga s svojim bla¬
gom lahko poplačam. Nisim pazil na dohodke in stroške, in
še le, ko je že bilo prepozno, sim zvedel, da sim obožal, in
da imam skorej več dolga, kot premoženja; da bi tadaj v
sramoti ne ostal, in besedi v obljubah ne primanjkal, sim bil
večkrat prisiljen blago pod ceno prodati, ali pri kakem ožur-
niku pomoči iskati. Dober prijatelj, ki je vedel, kako se mi
godi, me je opominjal, da naj bolj na posle gledam. Ali jaz
nisim mogel verjeti, da me kdo goljfa. Jaz sim veliko več
menil, da prav zvesto za me skerbe, in tako se mi je vedno
slabše godilo."

„Nekega dne, ko sim žalosten svoj stampremišloval, pride
en kapucinar, kteri je bil prav pobožen mož in star hišni pri¬
jatelj, k meni s svojim sobratom prenočit."

„Ko sva se zvečer prijazno pogovarjala, mu natanjko pe-
šanje hišnih opravil razložim."

108

„On stoji enmalo zamišljen, potlej mi pa reče: Dragi
moj Blaž, ko bi ne bili vi bogaboječ, ampak hudoben človek,
bi vam hitro povedal, kaj vam vaše premoženje spodjeda; ker
vas pa dobro poznam, se mora uzrok kje drugot iskati. Poslu¬
šajte ljubi Blaž! reče on dalje, ako mi obljubite molčati, in
storiti karkoli vam porečem, se vam bo v kratkem bolje go¬
dilo, in boste zopet obogateli. 1 *

Ker sim mu obljubil vse storiti, karkoli mi bo velel, po¬
gleda okrog sebe, zapre sobne vrata, ter reče:

„Blaž! jaz si hočem nocoj zaslužiti večerjo in prenočišče,
ki mi ga serčno radi daste; poslušajte, kaj vam je storiti: Ali
• pred vsem drugim vedite, da ni ne sleparija ne copernija to,~ kar
porečem, ravnajte se le po mojem svetu, in zanesite se na me.“

„Jaz sim pa zvesto poslušal, in se nisim kar ganil; in
on govori dalje:

„Vi morate, Blaž moj! dva cela tedna po dvakrat na dan,
in enkrat po noči s svetilnico vse svoje hrame prehoditi, (samo
glejte, da vas ne bo nobeden vidil) in preiskujte vsak kotič
skerbno po celi hiši, v hlevu, v hramu, na kašči; pri tem
vam ni treba druzega delati, kakor da s eno palico pajčevino
potrebite, kjer jo dobite.“

„In potlej?" rečem jaz na to, in komej smeh vderžim,
zakaj kmalo bi se bil zasmejal, da mi je kapucinar tako res¬
nobno leto veleval . 11

„In potlej, poprime on zopet besedo, kadar bote to storili,
pojdite po svojih navadnih opravilih . 11

„Dragi oče! odgovorim na to jaz, vam se ljubi z menoj
šaliti, ali jaz sim v resnici vbožen, in se ne šalim . 11

„Dobri milili pa poterdi še na vso moč svoje besede, me
prosi dobro paziti, in pravi, da sim mu obljubil vse na tanjko
tako storiti, kakor mi on poreče, akoravno bi se mi vtegnilo
čudno ali še clo smešno zdeti . 11

„Obljubil sim mu torej zopet vse storiti. Prihodnje jutro
za rano se poslovi, in me zopet opominja, vso pajčevino cele
hiše preiskati , 11

109

„Raca pečena! pravim sam pri sebi, kaj ima neki ta
mnih s pajki, da jih tako' sovraži? on ni neumen, ampak pri¬
den in pošten mož; hm! Bog ve, da noče s tem kaj druzega
doseči? Naj pa bo karkoli, jaz hočem vender njegove besede
slušati, saj ni težko delo, ki mi ga je naložil . 11

„Zvečer ko so že vsi v spanji bili, se s svetilnico v hlev
podam. Ko noter vstopim, vidim, še prej ko sim pajčevino
poiskal, vola stoječega. Grem bližej vola, in zapazim, da mu
je hlapec verigo zdaljšati pozabil, tako da se vbogo živinče
še vleči ni moglo . 11

„Dalej vidim, da vsa živina v luži leži. Hočem iz kota
stelje vzeti in jim podstlati, kar ošlatam z roko čutaro polno
vina, ki je bila onde skrita; ga pokusim •— tete! sim djal,
to je tisto vino, ki ga v globoki kleti hranim, in kterega še
jaz sam nisim piti hotel, ker je bilo staro in žlahtno. Kadar
sim to dobil, sim ostermel, in se zamislil. Potlej poiščem še
bolj na tanjko pod slamo, in zasačim še kozarec, in lep kos
sira od nar boljšega, ki sim ga pri hiši imel.

„Zdaj sim hitro zavpil: O blagi mnih, pravi in previdni
prijatel! zdaj še le skrivnost pajčevine spoznam! ti si me ho¬
tel pazljivega v hiši storiti, da bi zapopadel, kolikanj je na
tem ležeče, da gospodar sam vse vidi in pregleda. Hitim po¬
gledat po vsili sliranbah s svetilnico, ali ne več zavoljo paj¬
čevine, temuč pozvedit, kje in kako so me posli goljufali . 11

^Pogledam tudi v poslovsko stanje; eden je spal in me
ni slišal, druzega ni doma bilo, akoravno je bilo že polnoči,
in še le potlej sim zvedel, da je večkrat izhajal, in se s paj¬
daši na moje rame po kerčmali potepal . 11

„V kuhinji najdem skorej poln lonec dobrega vina; pri¬
hodnje jutro pa, ko je bil dan napočil, tiho tiho iz posteljo
zlezem, in najdem eno deklo, ko je ravno na vratih dvorišča
eni nepotrebni sosedi kruha in mleka razdajala. “

„Ko sim vse to vidil, mi je zadosti bilo, in nisim več
pajčevine pregledoval. Na kašči, v kleti in po celi hiši sim
vidil znamnja moje nevarnosti, in nezvestobe družili.“

110

,, Manj kal a je verv pri vozu, manjkalo je nekej perila in

veliko hišne posode.pa molčimo od tega in hitimo h

koncu povesti, da vas ne hom dolgočasil. “

„Naj stareja dekla, ni bila vsega tega nič kriva, samo
da je bila, kakor jaz enmalo prenemarna. Ni dobro ključev
hranila, in hlapci so jih po dvoje imeli."

„Ključi novi in ključavnice nove, pazljivost in slovo ne¬
zvestim poslom, dobra volitev druzih, modra in pridna sopruga,
so bile sredstva, kterih sim se sadaj poslužil, vse se mi je,
hvala Bogu, v hiši na boljše spremenilo, in tako mi zdaj do¬
bro gre."

Spomin vsega tega je Blaža tako omečil, da je skorej
zaplakal, in potlej v novič zaupije: „0 preljubi mnih, koliko
ti moram zahvaliti!" — in k prijatlom obernjen reče dalje:

„IIišni gospodarji! ne pozabite vsaki dan, ali če ie treba
tudi po noči, pajčevine iskati. Če je kak posel nezvest, ga
krnalo spoznate. Ako pa zveste posle dobite, dajte jim dobro
plačo, dobro se proti njim zaderžujte, ker jih ne zamorete
nikoli preplačati. Prizanesite mi, ako vas je moja povest pre¬
več zaderžala, pa saj ste jo sami lrotli poslušati; zdaj je pa
dokončana."

„Lep nauk za hišne gospodarje", reče Urban, „ali žali-
bog! vi Blaž ste ga predrago plačali. Zdaj vam pa povem,
ker ste morebiti že pozabili, da sva bila jaz in pa vaš stric,
dober starček, tista dva prijatla, ki sva vas svarila na posle
paziti; ali ne zamerite mi, vi ste bili takrat še mladeneč
enak drugim, ki nočejo dobrih svetov poslušati; moram pa
tudi še to pristaviti, da nisim za gotovo vedel, da vam posli
škodo delajo."

Na to pristavi Blaž: „Kdor ne veijame prijatlu, ki ga
svari, mora v svojo škodo svoji lastni skušnji verovati."

»Častitljivi Urban! takrat sim se navadil, svete starših
ljudi spoštovati. Do tistih dob nisem še starosti tako spošto¬
val, kakor ji gre, ker stari imajo pamet in so skušeni ljudje.

Fin

Od tistega časa pa, ako starčeka zagledam, ga, akoravno se
med mladiče več ne štejem, vendar kakor svojega učenika
častim. “

Zadnjic se Blaž smehljaje poslovi, rekoč: „Lahko noč,
prijatli! pojdimo vsak svojo pajčevino pregledat."

m. imm 0

Od bukev, ki govore od poljodelstva.

Korun.

Jakob, kteri je bil dans v mesti, je prinesel knjigo seboj,
ki je govorila od kmetijstva. Prijatli zbrani so to knjigo ogle¬
dovali, in Urban je veliko dobrega od nje pripovedoval, in
pravil, da je veliko za kmeta potrebnih naukov v nji najdel.

Eden iz med njih, Boštjan po imenu, zlo neotesan, ki se
je vedno starega kopita deržal, prime knjigo v roke, in ko
vidi, daje  spisatelj neki grof, zaupije: „Oj, oj, poglejte! grof
nas hoče kmetijstva učiti! Jaz se moram smejati tem gospo¬
dom , ki niso še nikoli svojih lepih ročič ne pri plugu,, ne s
kopačo umazali, in zdaj hočejo kmete učiti, kako naj kmetu¬
jemo! Oni se umejo na kavo, in na tisto belosivo juho, ne
vem že kako jo kličejo...." „Šokolado“, odgovori, eden pri¬
čujočih.... „res je“, reče Boštjan, „od kave in šokolade
ved<5 kaj povedati; ali kaj bodo oni učili, kako naj mi oije-
ine, sejemo itd.? Naj pišejo oni, karkoli se jim zlubi, mi
bomo ravnali, kakor so ravnali naši starši, dobre volje in
'močnih rok nam je treba, in ne bukev."

Ta možiček se togoti, Urban se pa smehljaje pripravlja,
ga s hladno kervijo zaverniti.

„Ali pomnite še, ljubi moj Boštjan, popraša Urban, na
knjigo, ktero so pred nekimi leti pri nas okoli nosili, ki je

112

kmete korun saditi učila? Koliko vpitja ni bilo zavoljo tega
slišati? Eni so pravili da je korun strupen, drugi, da je za
prešiče ne za ljudi, in skorej nobeden ni kotel Še poskusiti
ne, da bi ga sadil. Zdaj pa, ker podzemljice povsod sadijo, ki
so sreča vsik družin, odgovorite Boštjan! kdo je takrat prav
imel, knjiga, ali vi?“

Boštjan poterdi, da je knjiga resnico govorila.

„Pra,v tako! reče Urban, tako pripustimo, da pisatelji tudi
kej v časih več kot mi znajo. Se še spomnim, kar mi je že
davno neki prav učen gospod v mestu o tem obziru rekel:
„vi kmetje, mi reče, imate dvojo slabost; vi verjamete zdaj pre¬
več, zdaj premalo. Vsako pravlico, ki jo natiskano dobite, precej
za živo resnico vzamete; ako pa knjiga od kmetiških reči go¬
vori, se vam že sumljiva zdi.“

„Jaz se spomnim, da sim mu tudi jaz takrat odgovoril: Go¬
spod ! na poljodelsto se nar več kmetje umč. Ali on mi je na ravnost
odvernil: nar boljši delavci so kmetje, da jim ni jik ni para, to
vam dovolim, ali sostavo poljedelstva zboljšati ni zadosti obde¬
lovanje, temuč je treba misliti, pretresovati, primerjati, raeu-
niti, in tolikanj družili vednost, ki se samo pri učenih možeh,
ter iz potovanja po ptujih deželah in posnemanja družili dežela
pridobiti zamorejo."

„Ubogi kmet, ki v miru svoje polje obdeluje, nikoli še ne
misli ne, kaj drugaČi ravnati, kakor kar je svoje starše delati
vidil; on ne spremeni nič, in stoji neganljiv pri svoji zmoti
in svojih predsodkih."

„Ako bi si učeni možje ne bili prizadevali, poljodelstva
poprave v druzih deželah storjene, v svojih spisih svetu pri¬
občiti, bi stoletja minule, predenj bi mi kej novega in korist¬
nega se navadili."

„Ne terde pleča, ne močne roke ne zamorejo kmetijstva
zboljšati, ampak globoki razum, ki vse pregleda, knjige pre-
tresuje, in svet dobro pozna. Kmetje so zmirej delali, ali vse
velike znajdbe v prid kmetijstva so dela učenih mož."

113

„Obmolčim in obstojim, da resnico govori, ker sim vedel,
da umetno napravljeni travniki, boljši reja svilodov, in zasa-
jenje tako imenovanih divjih akacjili dreves, so bile od učenih
nasvetovane in priporočevane, ktere, akoravno smo se jih po¬
časi in godernjaje poprijeli, so vendar zdaj od vsih za prav
koristne spoznane.' 1  —

Po tem dolgem govoru se ti v različne misli razdeljeni
možje še nekej prepirajo; zadnjič pa popraša Boštjan, kaj do¬
brega stoji v ti knjigi.

„Cela se mora prebrati, po tem se bo vedilo", reče
Urban, „pa tudi zasluži, da se prebere. Vam hočem pa vendar
v kratkem kej povedati, kar ravno od podzemljic ali krompirja
govori, in je v resnici prav dobro."

„Mi jih sploh sadimo, ali vidili bote, koliko znanja je še
treba. “

1) „Te bukve pravijo, da zemlja korunu nar bolj primerna
je taista, v kteri rež rada rodi, v ilnati zemlji se dobro
ne obnaša; nar bolj pa je dober krompir na svetu, ki
visi.“

2) „Podzemljice v koščike rezane, ki so za seme, morajo

nar manj dve očesi imeti, bolje pa bi bilo, ako bi cele

korune jajčne velikosti v zemljo polagali. Vložijo naj se
v stran brazde eno ped eden od druzega, in pet perstov
globoko pod zemljo. V drug razor, da ne pridejo pre¬
gosti, naj se nič ne stavi."

3) „ Gnoji naj se li z dobro sognjitim gnojem, da podzem-
ljice slabega in zopernega vkusa ne vdobe."

4) „Ogrebejo naj se vpervič, kadar sadika do pol pedi visoko

steblo požene, in takrat se tudi oplevejo. Kadar za eno

ped dorasejo, naj se vdrugič ogrebejo, več zemlje k
njim pristavi, in potlej jih pusti."

5) „ Zrele so, kadar stebla rumene. Takrat se korunica pri
tleh poreže, in živini položi. Osem ali deset dni po tem
se pa korun izkoplje. Izkopan se na solnci več ur pu-

Urban. ^


114

sti, da se posuši, in potlej v hram spravi, kteri ne sme
ne gorak ne vlažen biti. “

„Ondi se hranijo, dokler toplo ne prihaja.“

„Taisti, ki hočejo podzemljice čez leto obderžati, da jih
imajo o času potrebe, jih morajo v moko zmleti, ktera se več
let shraniti da.“

,, Množijo se na mnogotero viž, namreč: “

a) Po kalčh.

„Se v hramu puste, da začnejo kali poganjati. Kali naj
se potlej odlomijo, in več skupej brez meče vsadijo; kadar
začnejo rasti, se šibkejši stebla porijejo, da pregoste ne rastejo.
Meča, ki še ostane, se v koščike razrezana, še lahko sadi,
kakor smo že zgorej omenili. “

b) Z grebenČanjem.

„ Kraj ne stebla korunice, do eno ali pol drugo ped do-
raščene se vpognejo, in z zemljo podsujejo, in sleherni tako
podgrebenČani verh zarodi po dve ali tri podzemljice. “

c) Z mladikami.

„Kadar stebla visokost osem ali deset perstov dosežejo,
se porežejo mladike, ali stebla pri tleh, in se posamezne vsa¬
dijo. Te stebla se primejo, zarodijo po dva ali tri kontne;
glavna sadika pa nove stebla požene, nič ne terpi, temuč do-
nese navaden pridelik. 11

d) S semenom.

„Zrelo krompitjevo seme se v kupec na suh kraj postavi,
Čez neke dni vgreto da vinsk prijeten duh od sebe; potlej se
z rokami zmečka, in v obilni vodi opere, motna voda se
skozi sito precedi, in seme od mesnatega vlečiča, tako odlo¬
čeno , pobere, ki je majhno in dolgasto viditi. Podzemljica,
ktera tri unče tehta, ima do petdeset semenskih zern, ki prej
v senci posušene, se čez zimo s suhim peskom zmešane shra¬
nijo, perve dni aprila pa vsejejo, in potlej se z roko zemlja

115

na-nje naloži. Steblica, ktere na gostem vun pridejo, se tak
izredčijo, da pride eno steblo od druzega dve pedi saksebi.
Porite se zamorejo tudi drugod saditi. “

„Iz semena pridelani koran je debelŠi od navadnega, sorta
se pomladi, zgodnji se od poznega odloči, in se pridobi novo
pleme, ktero se bolj naši zemlji prileže.“

Tukaj se vstavi Urban in reče: „Glejte, koliko lepih
reči, — kterih mi še nismo znali, akoravno smo knjigo, ktera
je pred nekimi leti na svitlo prišla, prebirali. Bila je sicer
dobra, ali ne kakor ta po skušnji izdelana. Prijatli, mi mo¬
ramo misliti, ali, da smo tako prebrisani kmetje, da se nam
ni treba ničesar več učiti, ali pa se moramo v naš prid učiti,
kar še ne znamo. Zdaj poslušajte še, kar na dalje ta knjiga
govori: uči nas namreč, kako je mogoče podzemljiee že mesca
maja zrele imeti; ali bi ne bilo to nezmerna korist za nas?
Pravi tadaj, da Angličani (saj veste kako merzlo je njih pod¬
nebje) imajo nove podzemljiee že mesca maja."

„Kako pa delajo? Oni jih, da bi jim hitro klile, o jeseni
v gorkem kraji v kupe nastavijo, potlej kali v zemljo posadijo
proti poldnevu, kjer je kraj varen pred Severjem. Sadijo jih
prav gosto, in s slamo pokrijejo."

„Perve dni sušca se. jih v navadni daljavi saksebi v suho
zemljo presadijo; če se še mraza ali ponočne zmerzave bojijo,
jih še na dalje pokrivajo; tako jih imajo mesca maja že ve¬
liko zrelih."

Po tem razlaganji pripoveduje Urban veliko družili reči, ki
se iz podzemljic nanraviti dajo, kakor n. pr. papir, močič, sir in lim.
Nar več pa jim je pravil, kako se iz njih kruh peči zamore,
kar so pa že vsi znali.

Sadaj začne prijazen pogovor med okolistoječimi čez ko¬
rist, ktero s koranom obsajeno polje v primeri drugih pridel¬
kov prinaša.

Po dolgem in od več strani pretresenem prevdarku so
sklenili, da ena njiva podzemljic donese toliko sadri, kolikor
tri njive pšenice ali druzega pridelka, z ozirom tudi na razlo-

8  *

116

ček med tekom, ktere ima korun in žito, tako da bi teknila
ena njiva korana toliko, kolikor šest njiv žita, če bi se ne
morala koranu odvzeti polovica zavoljo vode, katero v sebi
ima. Zdaj sklene Urban še zmiraj s knjigo v rokah: pomi¬
slimo obilno korist korana; kako malo truda potrebuje, kako
malo stroškov in zabele, da ga za jed pripravimo, kako varen
je pred točo in sušo, in obstojimo, da nam ni mogel Bog do¬
voliti bolj koristne znajdbe, posebno pa v letih lakote in
dragine.“

„In v . dobrih letinah ne bojo podzemljiee tečna piča za
žival ? perutnina, prešički in goveda se z njim posebno opitajo.
Mleko krave, ktera koran je, in maslo je še. enkrat mastnejši
in obilniši. Osem dni staremu teličku se zamore tudi mleko z
podzemljieno juho mešati.

Vsi pokimljejo z glavo in so bili veseli, da so tako ko¬
ristne bukve v roke dobili.


Od ,minili mešičkov.

Boštjan je prednji večer s knjigo, ktera je od poljodelstva
govorila, tako zadovoljen bil, da je hotel z ravno taistimi pri-
jatli tudi nocoj k Urbanovim priti.

Urban jo je bil celo že sam prebral, in dobro pretresel.
Vidši Boštjana, ga koj s sledečimi besedami nagovori: „Serčno
me veseli, vas tudi nocoj viditi. Brez dvombe vam knjiga,
ktere spervega niste hotli viditi, dopade . 11

Boštjan zagotovi, da je tako. Urban pa govori dalje: „V
ti knjigi sim reči najdel, ktere vas bodo, se bojim, tudi raz¬
jeziti vtegnile.“

„Naka“, odverne Boštjan, „se ni bati, zagotovim vas, da
veliko na-njo zaupam. “

117

„Prav tabo 11 , odgovori Urban, „bomo hitro vidili. Poslu¬
šajte, kaj pravi spisatelj od obdelovanja murvnih dreves in
pridelovanja svile. Pripravite se, ker bote reči slišali, ktere se
vam bodo čudne zdele. “

„Tako začnimo! Pomnite, da zarad časa vam bom v krat¬
kem povedal, kar sim bral.“

„Pisatelj hvali in priporočuje obdelovanje murvnih dreves
in svilnatih mešičkov, in dokaže tudi dobiček, ki se pri njih
imeti zatnore.*

„V tem, pravi pisatelj, najdem, da se naši kmetje enmalo
motijo. Oni svoje polje z murvami preveč nasadč in redijo
veliko svilnatih gosenc, in tako imajo zgubo, namesto dobička. “

Vsi pričujoči kmetje, ki so te besede slišali, so začeli
majati z glavo, in Boštjan, to se vč, ni bil poslednji med
njimi.

Urban pa govori dalje: „Spisatelj pa svoje besede takole
dokaže, ker pravi: Jaz menim, da bi moral kmet naj prej
misliti, da mora živiti sebe in svojo družino. Zato mora naj
poprej skerbeti, da si iz svojih zemljišč potrebnega živeža za-
dobi. Cc je zemljišče slabo ali premajhno, mu je toliko bolj
treba ga pridniši obdelovati, bolj obilno ognojiti, bolj marljivo
delati, da prisili zemljo, karkoli je mogoče, roditi. Takrat še
le naj si kmet prizadeva, na svojem polju svile, vina in dru¬
gih reči pridelati, kadar bo gotov, da ima s čim se preživiti. “

„Kmet, ki ima svile in svilnih mešičkov na prodaj, in
mu žita za živež primanjkuje, je podoben sterganemu in
lačnemu zlatarju, ki zlato za druge obdeluje in prodaja, sam
za-se pa še žganeov nima.“

„Ako je tako, govori na dalje pisatelj, izsekajte iz svo¬
jega polja vse tiste murvne drevesa, ktere v sredi obdelanega
polja rastejo. Vun z njimi, akoravno so velike in lepe! Sekiro
v deblo vsim tim drevesom, in naj se raztešejo za sodiče in
hišno posodo, ali pa naj se v ogenj pomeeljejo. “

Boštjan ne moro tega poslušati, začenja biti nepokojin;
vendar pa se še premaga in molči.

118

,, Pustijo naj se“, govori Urban dalje, samo tiste murve,
ktere po kraji njive rasejo, ne pa tiste, ktere solnce zakrivajo,
in s svojo senco žitu škodvajo; zakaj to ni prav, da se za¬
voljo svile žito pozgublja. “ Tukaj se ne more Boštjan več
zderžati, in torej na vso moč zavpije: „ Lej te, lejte! naš nar
lepši in edini dobiček je proč, če bomo poslušali tele spisa-
telje, ki to reč, kakor zajec na boben zastopijo. 11

Počasi, počasi, ljubi moj Boštjan!“ odgovori Urban, „ po¬
slušajmo , kako spisatelj na dalje govori; on pravi: Pervič
mora kmetovavec škodo prerajtati, ktero mu sence in murvne
korenine delajo. Pod murvo se težavno seje in gnoji, in pa
malo ali nič so ne pridela. “

„Drugič naj se pomisli, koliko se z nogami potepta, ka¬
dar se listje pobira. “

„  Tretjič, kmetovavec, ki veliko svilnih gosenc redi, mora
vse druge poljske dela, nar manj zadnje dni, v nemar puščati,
kakor postavim, ne more turšiee opleti, ne more trave in ljulke
iz žita potrebiti, ne more kositi, kadar je trava nar bolj zrela,
ampak ko je že prezrela in suha, tako da žival take klaje
nima, kakoršine bi zamogla scer imeti; verk tega, kadar se
prepozno seno kosi, je potlej malo otave, in za tretjo košnjo
celo nič. Vse te prevažne dela spadajo ravno v tisti čas, ka¬
dar je nar več opraviti s svilnimi gosencami. Kdor na svilcde
pazi, ne more pa drugo še misliti ne, in to tirnveČ, ker se
večkrat pripeti, da morajo nekteri povsod listja iskati, kterega
jim proti koncu večkrat primankuje, ker ne znajo prevdariti,
za koliko imajo listja. “

„To pa še ni zadosti.”

„V tem času je dela dovolj tudi okoli vinske terte, ker
se jim morajo nepotrebne veje potrebiti; in jaz sim vselej vidi),
pravi spisatelj, da, kjer se mnogo svilodov redi, nobeden tert
ne trebi, tako da ters svoje mladike poganja, in ker se nje¬
gova moč v nepotrebne odrastlike pozgubi, manj grozdja rodi.
Zdaj naj se zgorej razložena škoda čisto preračuni in odšteje
od dobička, kterega svilni mešički donašajo, in se bo vidilo,

119

kako malo čistega dobička ostane, dasiravno se je človek
tolikanj z njimi trudil. Ali to ni še dovolj; kaj je namreč,
ako se sviloprejke slabo ponesejo, in ako so mešički dober
kup? Takrat je vbogi kmet zares pomilovanja vreden. In to
je gotovo, da svilni mešički se malokrat dobro sponosijo kmetu,
ki veliko teh gosenc redi, ker jih ne zamore, kakor gre,
gleštati. “

Boštjan je z obema rokama glavo podpiraje nevoljen za
mizo sedel. Ko je Urban izgovoril, reče tedaj Boštjan: po¬
glejte ga no ! ti nam veleva sadaj , da ne smemo več svilnih
gosenc rediti!" „Ne prijatel!“ odgovori Urban, „spisatelj ne
misli tako, on hvali in priporočuje rejo svilnih gosenc, ali on
hoče, da bi se v škodo družili pridelkov odveč ne redile. “

Ko je pa Urban vidil, da s tim dolgim govorom ni
vsih prepričal, reče na dalje: „zdaj pa na stran knjigo, in
med seboj se pogovaijajmo in prevdarjajmo resnobno, kaj na¬
ša prava korist od nas terja v tej zadevi."

„Kar se mene tiče, dragi prijatli, reče on, vas zagotovim,
da konec leta težko davkov odrajtujem, komej družino pre-
redim, in nimam nikoli sto goldinarjev prihranjenih; vi pa,
ki imate več murvuih dreves in pridelate več svile, kakor jaz,
povejte mi, ali prihranite veliko vsako leto?"

„Smešno bi bilo", reče Boštjan, „ako bi se hotel jaz med
nami znanci za bogatina šteti. Kolikor na leto pridelam, toliko
tudi potrosim, tako je pri meni, in tako je tudi skorej pri
vsih naših kmetih; je pa tudi veliko tacib, ki konec leta še
dolge imajo."

Urban.  „In vendar vi Boštjan dosti svilnih mešičkov iz¬
vedite?"

Boštjan. „Kadar gre po sreči, jih veliko imam, ali ni
vsako leto tako."

Urban.  „In kadar vam po sreči gre, ali si shranite ve¬
liko denarja?"

Boštjan.  „Kako mi je mogoče, kej prihraniti? z denarjem,
kterega za svilne mešičke potegnem, si nakupim potrebnega

*

120

žita, in dolge poplačam. Vsako leto moram za pet ali sest
mescev žita nakupiti."

Urban.  n Ali vam da pa prodaja svilnih mešičkov toliko,
da si zamorete potrebnega živeža nakupiti?"

Boštjan.  „V časih ja, v Časih ne, v časih pa mi še kaj
ostane. Bi mogel reči, da mi v desetih letih svilni mešički
izplačajo to, kar mi na žitu primanjkuje."

Urban.  „ Slišite Boštjan! meni se ravno tako godi, kakor
vam; jaz in vi sva konec leta, če gre vse prav, od naših
zemljišč žita za potrebo pridelala, nekej ga prodajava, zato
da si za sviloprejke vkupiva listja; svilne mešičke na to
prodava, potegneva denar zanje, in za ti denar si morava
zopet žita nakupiti. In naš trud, naše delo, ki ga pri tem
imava, kdo nama ga plača? In kdo nama zgorej omenjeno
škodo poplača? kdo nama poverile škodo, kadar nama s svil¬
nimi mešički dobro ne gre? Govorite Boštjan zagovaijajte se!“

Boštjan stoji zamišljen, in zdelo se je, da na perste
računi.

„Ali hočete, Boštjan!" govori Urban dalje, „še en dokaz,
kterega pa ne berem v knjigi: Povejte mi, med sosednimi
kmeti, med ljudmi, ktere mi poznamo, kteri deloma v naši
planjavi v mehkem podnebju živijo, deloma raztrošeni po hri¬
bih prebivajo, kjer ne rasejo ne murve, no vinske terte; komu
je bolje, nam ali gorjanom? Kadar kakih sto goldinarjev na
posodo iščemo, kamo jih hodimo iskat, v nižavo ali v hribe ?
kdo bolj natanjčno dolge' odrajtuje? kdo boljši živi in je, mi
z našo vedno polento, ali goijani, ki imajo žita, mleka, siro¬
vega masla, sira, prešiče in krave, s kterimi se čez zimo za¬
dovoljno živijo?"

Zdaj vidi Boštjan, da je premagan, ter reče: „Urban!
prijatli! permaruha, ta knjiga govori resnico! svilni mešički
obilno lepega dobička prineso, ali mi smo vender zmirej vbožni
in slabo živimo."

„Tadaj“, sklene Urban, „tadaj so more reči, da naša
prava korist, če jo dobro poznamo, terja:

121

1) Da poskerbimo, kako bi zadosti žita za svoje potrebe
doma pridelovali, da bi nam ne bilo treba ga drago
kupovati.

2) Več živine redimo, torej da zavoljo tega si omislimo
več travnikov, in da bolj za-nje poskerbimo;

3) da kjer je naše podnebje mehko, in zamoremo tudi
svilo pridelovati, tudi murvne drevesa sadimo, toda brez
velike škode druzega žita, in brez overe druzega po¬
trebnega poljskega dela; tadaj bo se ves ali skorej ves
pridelk svilnih mešičkov za čisti dobiček šteti zamogel,
in bo veči, ako se dobro prerajta, kakor dozdajšni, ko
smo neizmerjeno število murv in svilodov redili. “

To izrekši, se Urban ogleduje, in praša prijatle, kaj oni
od tega mislijo ?

Boštjan na to odgovori: „Veste kaj, Urban! da me ta
knjiga počasi spreobrača, da bom prijatel knjigam, in njenim
spisateljem? Kdor je to pisal, ima prav: malo murv, in po¬
trebnega žita, tega nam je treba.“

„Tako je, pristavi Urban; ali naj pervo, naj koristniši, in
nar boljši svarilo, ki nam ga spisatelj daje, in kterega sim
jaz vedno priporočeval je: kmetje! redite dovolj živine. Ja,
dragi moji prijatli, živina, pa dobro rejena in dobro gleštana,
je sreča za kmeta. “

Vsi gredo prepričani domu in nekteri sklenejo imenovano
knjigo si omisliti.

ii ul mm,

Skoda iger in kercem.

Starost blagega Urbana bi bila prav srečna, ako bi ga
ne bilo slabo stanje, ktero je Lenco zadelo, vedno v serci gri¬
zlo. Leuca je bila njegova vnukinja, Matevževa liči. Prej ko

122

se je omožila, je bila nar bolj štimana deklica tistega kvaja,
pošteno izkojena, prav lepega obnašanja, pohlevna, delavna,
vesela, bistre glavice.

S zvijačo neke potuhnjene žene se je pa bila zaljubila v
lepega mladenča iz soseske, ki se je Marko klical. Marko je
bil premožen, bil je tudi dobrega serca, ali bil je pohajač in
nepremišlen človek.

Urban in Matevž sta si na vso mož prizadevala, tej pri¬
jaznosti se staviti, ali kakor je navadno, da, kadar v dimniku
gori, vsi drugi poprej zagledajo, kakor tisti, ki so v hiši, sta
jo bila tudi ona dva prepozno zasledila, prepozno je bilo že,
po sili sta morala privoliti v ti zakon.

Že je dvanajst let minulo, od kar je Lenca z Markom
združena živela, in Bog je njima tudi otroke dal. Perve leta
sta sicer složno in mirno živela, ali potlej se je Marko po¬
bratil s slabimi tovarši, je hodil po kerČmab, malo delal, hudo
igral, pri vinu je za kakega tovarša poroštvo delal, in nasle¬
dek tega je bil, da je za druge plačeval.

Vboga Lenca, kteri je vse to dobro znano bilo, in je vidila,
da hiša zmiraj doli gre, ni vedela, kaj bi počela, se nesreče
ovarovati. K svojim ljudem si ni upala pomoči iskat hoditi,
ker se je bala, da ji bodo oponašali: „Saj si ga samahotla!“

Reva moleč svoje drage otročiče milo pogleduje, in po
cele dneve sama doma solze toči. Velikrat si je prizadevala,
z dobrim oslepljenega moža spreoberniti, ali pajdaži in kratko-
časovanje so ga tako zvezanega deržali, da si je, ko je ura
bila, v kteri je bil navajen v kerčmi sedeti, gnan od nepre¬
magljive moči, hitro tje zopet podal, hudoba ga je že bila za¬
sedla, in kakor je sam pravil, mu ni bilo več mogoče, jo za¬
pustiti. Ljubezen do sopruge in otrok ni bila scer še v Mar¬
kovem sercu pogasnila; ker se je opominjan od dušnega pa¬
stirja, kteremu je Lenca svoje nadloge in težave tožila, nekako
prizadeval, k poštenemu živlenju se vernitl, zapusti za kak
mesec neporedno življenje, ali potlej je zopet zablodel. Na

123

zadnje se je že nemogoče zdelo ga poboljšati, in hiša je že
strašen začetek vbožtva, sramote in revšine že v živo čutila.

Marko od posojevavcev nadlegovan, je bil prisiljen zadol¬
žiti se; da bi svoje dolge poplačal, pridelke je pred časom pro¬
dajal, na posodo jemal pri odertnikib, kterim je moral na mesto
deset zapisati dvajsti, ali pa je bil prisiljen vzeti pol,v de¬
narjih, pol pa v takem blagu, ktero ni bilo za-nj za nobeno
rabo, ali pa v gibljivem imetju, ktero je moral v svojo veliko
zgubo prodajati. Naj bolje hišno orodje, in še clo darila, ktere
so njegova žena pri poroki in otroci pri kerstu dobivali, je
zaigral in zgubil.

Predenj je bila njegova zapravljivost očitna, sta ga Urban
in Matevž, kterima je takrat svoj pravi stan zakrivati znal,
večkrat podpirala, in mu kej pomagala. Ali ko sta spoznala,
da vsaka pomoč njemu storjena ni nič druzega, kakor nov
spodbodek k zapravljivosti, sta nehala ga dalje podpirati, in
sta mu na mesto denarja, kterega je prosil, resnobne opomine
dajala, kterih pa ni hotel poslušati. Smilili so se jima vboga
Lenca in njeni nedolžni otročiči, kterim sta ona in svakinji
skrivši pomoč delila; ali pri gospodaiju, ki vse zapravlja, ni
to nič zdalo; in vboga Lenca je tudi raji kolikor je bilo mo¬
goče poterpela, kakor njih nadlegovala. Žalost te vboge žene
je še ljubosumnost poviševala. Zdelo se ji je za gotovo, da
ji mož ni zvest, in da denarje neki hudobni ženi pritika.

Ali ker se je bala, da bi hudobni jeziki ne opravljali še
bolj že tako nesrečnega moža, ni tega nobenemu razodela.
Ona se ni nikoli pri družili ljudeh tudi čez druge napčnosti
moža pritoževalo, in če ji je kdo, posebno kaka jezična žena,
od njega kaj kvantala, ga je še zagovarjala in njegove slabosti
zakrivala.

Mož ji je zvečer pozno domu hodil, kakšenkrat še clo
o polnoči. Nesrečna Lenca je pa otroke po večerni molitvi
vselej spat spravila, se za kolovrat vsedla in ga čakala.

Dostikrat je Marko zavoljo zgub v igri žalosten domu
prilezel, ali nikoli pijan. Je scer rad pil, ali ni bil še pijanec.

124

Kakšenkrat je ženo zmiijal, ali ker ni bilo njegovo serce do
celega sprideno, in ker je njene lepe lastnosti poznal, posebno
pa ker se je tudi Matevža in Urbana bal, se ni nikoli pre-
derznil roke na-njo stegniti, in jo vdariti. Ko je nekega večera
prav pozno domu prišel, in vidil da se žena joka, ki je nanj
čakala, je tudi on z njo jokati začel, brez da bi se bil upal
jo za uzrok plakanja poprašati.

Lenca je znala več poterpeti, kakor tožiti, in je bila pa¬
metna zadosti, da ni zmerjala moža, posebno takrat ne, kadar
ga je nevoljnega in nekaj od vina zgretega domu priti vidi!a.

Pripeti se neki večer da je Marko z navadnimi tovarši
v kerčmi igral; on zapazi enega soigravca, ki je goljfal, in
zaznamvane kvarte imel; to zagledajo tudi drugi igravci, in
začnejo taki prepir, da orožje iz žepov potegnejo, in malo je
manjkalo, da ni kteri iz med njih življenja zgubil. To nevar¬
nost viditi, zgrabi Marka tak trepet, in taka groza pred igro,
in taisto tovaršijo, da pri tej priči svoje tovarše v prepiru
popusti in domu zbeži: zapriseže se, da ne bo nikdar več v
keremo šel, in ves prestrašen in bled pride domu.

Ko je ob nenavadnem času tako do svoje hiše prišel,
sliši svojo vbogo ženo z otročiči moliti. On se skrije svunej
hiše in posluša, kako njegovi nedolžni pa nesrečni otročiči z
Bogom govore.

Zdelo se mu je, da mu od omenjenih prigodb zbujena in
nepokojna vest takole govori: „Oslepljeni oče! poslušaj, kaj

tvoja soproga počenja in otročiči med tim, ko ti denarje hu¬
dobno zapravljaš in otroke v vbožtvo pahaš. “ — Bilo mu je
kakor da bi se gosto zagrinjalo bilo razstergalo pred njegovimi
očmi, in da ga nova luč razsvetluje.

Med tim ko otroci neprenehoma znotrej molijo, sliši
Marko tri leta starega, otroka, ki je bil tudi nar mlajši in se
je klical Jožek, sledečo in edino molitev zgovarjati, ktero ga
je mamica bila navadila: „Bog! daj mi, da ,bom dragega
očeta in ljubo mamko ljubil in vbogal: dodeli njima milost,
me dobrega dečka in pobožnega kristjana izroditi!“ Od tega

125

vmečeni oče se ne more dalje zderžati, in poljubi hitro v izbo
stopivši tega majhnega dečka ter pravi: „Božic moj! nadjam
se, da je nocoj Bog vslišal tvojo nedolžno prošnjo.“ Na to
prosi ženo, da naj starše otroke spat spravi, in kadar sta
sama z Jožekom bila, Marko poklekne, jo prosi s solzami za
odpuščanje, vzame eno britko martro v roke, in ji tako ob¬
ljubi, da se hoče v resnici in popolnama poboljšati.

Lenca misli, da se ji sanja: spervič se je bala, da je
Marko pijan, ali ko ji je prigodbe tega večera povedal, ji
je veselja serce skakalo, in tako se ji je zdelo, kakor bi bila
novorojena.

Marko poljubi majhnega Jožeta še enkrat, in reče: „Ze
goljfija igravca in prepir sta mi bila oči odperla, ali ko sim
vaše pobožne molitve slišal, s kterimi me je gotovo še za
časa Bog klical, sim se serčno ginjen stresel. Božja previd¬
nost je tebe, majčkeni tri leta stari pridgarček! izvolila mojo
spreobernitev doveršiti; tisto malo besed, ki si jih blebetaje k
Bogu poslal, so mi serce ranile 11 ; in ko to izgovori, ga v na¬
ročje vzame, in zopet poljubi. Lenca je bila vesela tega, ven¬
dar pa ni še popolnoma zaupala Marku, ker se je bala, da bi
vtegnul jutre zopet pozabiti, kar je ravno kar obljubil, zatorej
mu reče, s prijaznim glasom sledeče besede: „0 Marko,

Marko! če ti temu razpčlu, kterega v roki deržiš, obljubiš se
poboljšati, pomni dobro, da Bog v nebesih to obljubo zapiše!
ako pa ne misliš obljube spolniti, obesi precej zopet na cvek
to sveto podobo, in ne kliči čez te in čez nas vse še hujše
nesreče! “

Marko.  „Ah, ne boj se, draga moja Lenca, ti moj sklep
je ves drugačen, kakor tisti, ki sim jih do sadaj delal. Sam
Bog, kteri se je tega Angelčka poslužil (kazaje na Jožeka)
mene k sebi poklicati, mi ga je •vdahnil. Ti boš zadovoljna
z menoj Lenca; ali moj Bog! koliko si zavoljo mene preter-
pela! in kako si zamogla tolkanj preterpeti?“

Lenca.  „V ti težavi me je pogled na ravno tega Kri¬
stusa podperal; govorila sim: Gospod Bog, jaz nisim nedolžna,

126

kakor si bil ti, in tudi toljkanj ne terpim, kolikor si ti terpel!
Tako sim se tolažila, ali pogled na naše nesrečne otročiče
me je večkrat prisilil, da bi se ne zgubila, zopet pri njem
pomoč iskati. “

Marko.  „Ali mi tadaj odpustiš, Lenca ? “

Lenca.  „Da bi ti li Bog tako odpustil; jaz ti že od¬
pustim. “

Marko.  „Poslušaj me, Lenca! jaz želim, da tudi Jožeka
spat spraviš, in da se potem skupej še nocoj podava k dedu
Urbanu, da mu povem, kaj sim sklenil! kakor tudi vsim nje¬
govim ljudem, ker dobro vem, da je tvoja sestra Neža s svo¬
jim možem nocoj tudi tam.“

Lenci se prehiter ti razglas zdi, vendar se noče protiviti,
misleč, da bo nje mož tako še bolj spodbodjen, v dobrem
stanoviten ostati, torej reče: „Ako se ti ljubi, pojdiva;“ in se
podasta k Urbanovim, kjer sta že vse skupej zbrane najdla.

Urban in Matevž se začudita, ko vidita, da prideta tako
iznenada Marko in Lenca vesela in srečna k njim.

Lenca, ki je bila soprugu obljubila, da pove ona novico,
ktero sta povedat prišla, je začela praviti; ali Urban je hotel,
da bi počakala, dokler bi sosedje domu odšli. „Ne“, reče ta¬
krat Marko, „dovoljite ljubi ded, da vsi zvedo, kar sim sto¬
riti sklenil; prepričan sim, da vam bo všeč.“

Tadaj pove Lenca vse čisto, in Marko le takrat kej pri¬
stavi, kadar zapazi, da Lenca premalo pove, in ga zagovarja.

Brez daljnega govoijenja, radost cele družine je bila ne¬
izrekljiva, ker so vsi v Marku odkritoserčnost spoznali, ktera
ni dvomiti dala, da ne bo zopet padel v poprejšne grehe.

Marko pove še enkrat, kako je majčkeni Jožek molil, in
kako ga je to ganilo, in to tako živo popiše, da so se vsim
solze v očeh bliščale.

Urban vstane tiho molče, prime za roke Marka in Lenco
svoja vnuka, in jih stoje v sredi en čas enega po enem bistro
v oči pogleda, potlej jima prijazno reče: „ Moj a otroka! edine
sile in težave, ktere sim v starosti doživel, sta mi vidva

127

napravila. Če so te nocoj končane, kakor se mi zdi, če je
božja volja, bom rad vmerl, ker mislim da moja smert ni več
daleč. “

„Marko, Lenca! dovoljita, da vama jaz in vaju oče svoj
blagoslov zopet podeliva! “

Ona dva poklekneta spodobno, prejmita blagoslov in se
milo jokaje domu verneta.

Marko je bil od sadaj ves drug človek, in je bil dober
hišni gospodar.

Komaj sta Marko in Lenca odšla, se Neža nasmehne,
svojega moža pogleda in pravi: „Simon! ali se bo morebiti
tudi nama enkrat taka godila'?“ Ali Urban odgovori namesto
Simona, in reče: „Simon! od tebe se ne bojim, kar sim z
Markom si skusil; ali dobro si to v serce vtisni, da zamorcjo
slabi tovarši tudi naj boljšega mladenča iz prave poti zpra-
viti. Beži pred tistimi kužnimi ljudmi, ki se po. kerčmah vla¬
čijo, ter čas in premoženje zapravljajo: dva- ali trikrat z njimi
iti, bi zadostilo navaditi se, in tako bi bil zgubljen. Ali ne
mislimo na tak prazni strah, Simon, tako se zaderži, kakor
si do sadaj živel, in vidva bota zadovoljno živela, dokler vama
Bog dopusti živeti na tem svetu. “

IMEL  ¥M®o

Madalena, nepokojna in hinavska žena.

Že nekej dni sem je bila pri Urbanovih neka Madalena,
žena že precej v letih, pa še neomožena, ki je bila nekej v
žlahti z Urbanom. Ona je do sada v neki drugi deželi živela,
ker pa je bila žena nepokojna, je morala večkrat svoje sta-
uovališče premenovati, in je zdaj tu zdaj tamo služila. Na
zadnje je prišla domu in sklenila je pri Urbanovih živeti; pa
Urban, ki jo je dobro poznal, da je svojoglavna, in jo veliko

128

še ni vidil, ji je le neke dni stanovanje v svoji hiši dovolil,
da bi zvedil, ako jo bo mogoče za več časa pod streho imeti,
ali ne.

Koliko je Urban ljubil pravo in stalno pobožnost, ktero
je bil tako dobro v svoji hiši vtemeljil, toliko je svetohlinstvo
in hinavšino sovražil; Madalena pa je bila bolj svetohlinka,
kakor zares pobožna. V kratkem je vse cerkve bližnjih vasi
že obhodila in vse spovednike prebrala, ali nobeden ji ni bil
po volji. Eden se ji je prehiter in prenepoterpežljiv zdel, ker
ni hotel vsili njenih kvant poslušati, drugi je bil predober in
je imel, kakor je ona pravila, preširoke rokave; od tretjega
je pravila, da ni nikoli tistih pobožnih bukev bral, ktere je
ona brala; in vsi skupej, je rekla, nimajo doveršene popolno¬
sti. Zarotila se je tudi, da gospod fajmoštru, kteri jo je bil
pokregal, nikoli ne odpusti. Skorej cel dan o praznikih je
Madalena v cerkvi bila, o delavnikih nar manj po dve uri
tamkaj ostajala, ter pravila, da hoče sveto živeti. Sploh se
ji ni ljubilo delati, in nje želodec, kakor je pravila, ni terpel
ko izbrane jedi, dobro vino in kavo.

Doma je zjutra in zvečer majhne Špeline otroke moliti
učila; ali vbogi otročiči so se pri nji kmalo naveličali, ker
jim je predolgo moliti velela, in vsakikrat jih je učila kako
novo molitev, tako da vbogi otroci na zadnje niso vedeli ne
ene ne druge; in ker so prej z veseljem k molitvi priskak¬
ljali, so zdaj nevoljni k molitvi hodili, če niso po njeni volji
delali, jim je za kazen ukazovala, eno četertinko ure na dolgo
moliti ali brati. Tako se je zgodilo, da se otrokom ni ljubilo
več ne moliti ne brati, ker so si mislili, da reč, s ktero so
bili kaznovani, ne more biti dobra in koristna; tudi jih je s
tim strašila, da pride baubau, in jih preč pobaše, in tako sta
bila otročiča prav strahljiva postala. Sicer pa ni v tem še ves
zleg obstal, in lahko bi se bil kakšen uspeh tudi od tega še
dobil. Ali večji zleg je v ošabnem in silno nemirnem duhu
obstal, ki je v ti ženi vladal. Nje ni nikoli eden žadosti spo¬
štoval; ona ni terpela vgovorov, kar je ona rekla, je moralo

129

biti res; za nevernike je vse tiste imela, ki niso po njeni vo¬
lji delali, in manj ko ona molili. Godernjala je Madalena z
enim ali drugim po cel dan, posebno pa ni mogla pri mizi
koščika požreti, ako ga ni z žolčem mešala.

To ji je pa tudi na zdravju škodilo, ker v jezi povžita
jed želodec obteži. Zato je menda Madalena vedno tožila, da
jo želodec boli, ako ni bilo tudi to le prazen izgovor.

Kmalo je bila s svojim žlabranjem med dobrima svaki¬
njama Spelo in Maričko malo razpertijo napravila, s kterima
je bila zdaj dobra prijatlica, zdaj jima je bila tudi huda, ker jo
je vsaka majhna reč razžalila, in že je po sosednih hišah nektere
hišne zadeve raztrosila, kterih ni hotel Urban, da bi se zunej
hiše razglasile.

V ustih je imela Madalena zmiraj te besede: Vse Bogu
v čast!  — Prav blage in svete besede, ali ona jih je izgo¬
varjala tudi pri vednem obrekovanju, pri svojih babjih pre¬
pirih.

Tudi drugim sosednim hišam je kmalo hoda zavkazovati,
in je zavoljo tega nektere krate pri dušnem pastiiju bila, se
pritoževal, da on tiste kmetice terpi, ktere si lase spletajo na
novo vižo, ktera pa je že od vsili skorej bila sprejeta; tudi
je tožila, da kmetice o praznikih svilnate trake nosijo. Ker
je bila ona medla, suha in gerda baba, s pripognjenim lierb-
tom, ji ni bilo všeč, da niso bile vse ženske take, kakor je
bila ona. S pobesenimi očmi je torej duhovniku tožila, da ji
nektere deklice, akoravno poštene, vendar ne dopadejo, ker se
ji zdejo preveč nališpane. Fajmošter, kteremu je bilo že pre¬
več, da hi se je znebili, ji rečejo: „Ljuba moja Madalena!
sama na-se gledajte in ne na druge; pustite, da za druge tisti
skerbe, ki so za to postavljeni. “ Ker se je pa terdovratno za
to gnala, in ni kotla proč, so ji na zadnje rekli: „Veste kaj,
jaz ne morem storiti, da bi vse žene tako gerde bile, kakor
ste vi.“ Od teh besed je bila Madalena tako razžaljena in
razkačena, da se je vekaje — Vse Bogu v čast!  — zarotila,
da jim noče tega nikoli odpustiti, in tako se je serdita od
Urban. 9

130

njih pobrala, brez da bi se jim kot po navadi globoko
priklonila.

Fajmošter niso sicer opustili pogosto in goreče deklice
opominjati, in so zavoljo tega s previdno gorečnostjo proti ne-
čimernosti in gizdosti v cerkvi pridgovali, ali Madalenina pre-
derznost jih je bila razjezila, ktera je bila komej te dni v vas
prišla in je že kotla biti njih svetovavka in mojsterna
druzih žen.

V nocojšni družbi je Madalena začela hudo obrekovati
gospod fajmoštra; pravila je namreč, kako so jo danes g. faj-
mošter osramotili, pa tega ni povedala, da so jo „gerdo babo“
imenovali, akoravno jo je morda to nar bolj v sercu peklo.

Urban je hitro njeno opravljanje s tim zavernil, da je ji
rekel: „Ljuba moja Madalena! ali niste rekli, da hočete sveto
živeti?"

Madalena.  „Ce je božja volja — Vse Bogu v čast ■—•
mislim sveto živeti."

Urban.  „Ali pa ne verjamete, da kdor hoče sveto živeti,
mora biti tudi ponižen, in pohleven, in da mora ljubezen do
svojega bližnjega skazovati, in predpostavljene spoštovati, in
da ne sme drugih opravljati?"

Madalena.  „Ponižen biti! Sim morda gizdavo oblečena?"

Urban.  „Aj! jaz govorim z vami in ne z vašo obleko:
jaz mislim ponižnost duše, in nc ponižnost zvunajne obleke."

Madalena.  „Ali zamorete reči, da nisim pobožna?"

Urban.  „Tukej vi zavračate govor na vse druge reči,
ljuba moja Madalena! jaz sim hotel reči, da ni zadosti dolgo
moliti, temuč da je treba, da se človek čez druge ne povi¬
šuje, da se sam sebe poboljša, drugo pa spoštuje, posebno pa
dobro ime drugih; nar bolj pa je treba z družino , kjer se
prebiva, v miru živeti, in posebno ne razpartij delati v hiši,
v kteri se živi; ste me razumeli Madalena?"

Te besede, ki jih je Urban z pomenljivim glasom govoril,
so Madaleno tako presunile, da se je od jeze zjokala; potlej
zahvali Urbana, da jo je do sada v hiši terpel, ter mu jezno

131

reče, da ga Vse Bogu v čast! — ne bo več nadlegovala,
ker hoče jutre zjutrej njegovo hišo zapustiti.

Urban jo je mirno tolažil, brez da bi bil rekel, da naj
še na dalej pri njem ostane.

To pa vender ji je rekel, da naj še tri dni pri njem
ostane, zato da se v jezi ne ločita; in tako se je tudi
zgodilo.

Ko ste Spela in Marička slišale, da misli Madalena proč
iz hiše iti, ste sklenile, da bi ne šla nevoljna iz hiše, da ji
boste dale, ena en predpert, druga pa eno ruto. Sicer se je
pa cela hiša to novico slišati veselila. Urban pa si je priza¬
deval slehernega podučiti, da bi Madaleni nič žalega ne rekli
ali ne storili.

Madalena je kmalo po tem prepiru, kakor je pri ženah
navada, zopet bila dobra, in je začela zopet klepetati. Matevž
si je pa pirizadeval, dobremu Urbanu pomagati, in pogovor na
druge reči zaverniti; začne torej od težkih kmetiških del. Pa
Madalena je bila zmirej Madalena in je sploh vse kmete gra¬
jala, da se premalo o delavnikih z molitvijo pečajo. „Hotla
bi, je rekla, da bi slehern kmet vsak dan saj eno uro na
dolgo molil, in zraven tega še pri eni sveti maši bil.*

Tnkej je bil Urban zopet nasprotnih misel, akoravno se
mu ni liotlo, z njo se več prepirati.

„Ne eno uro na dan, je rekel, ampak cel dan se mora
moliti. Bog nam je vkazal neprenehoma moliti. Ali veste,
Madalena, kako mora in more kmet zmirej moliti?"

„On mora zjutra težave celega dneva Bogu darovati,
greha se varovati, marljivo in urno delati, in tako on ne moli
eno. samo uro, ampak cel dan; tako spremeni vse opravila v
molitev, tako dopade Bogu, in tako skerbi za svojo dušo in
za svoje Časne potrebe."

Madaleni je od začetka to modro govorjenje silno do-
padlo, ali na zadnje je nevoljna postala, ter rekla: adaj se

bo zjutra kmet kakor vol k delu podal brez kaj pomoliti?

9  *

132

Urban.  „ Nikar! kdor bi ne molil, bi bil slab kristjan!
Kmet zahvali, ko vstane (tako saj mi vsi delamo) s kratko
in gorečo molitvijo svojega Boga za podarjeno lahko noč; ga
prosi, da bi mu tisti dan proti vsemu dušnemu in telesnemu
zlegu v pomoč prišel, in mu daruje vse dela tistega dneva;
tedaj gre naj pervo k sveti maši, in dela potlej z veseljem,
ker vč, da Bog lenuhom kruha ne da, temuč njegova volja
je, da si ga s potnim obličjem prislužijo, po tistih besedah, ki
jih je Adamu rekel, in v Adamu vesolnemu človeštvu. “

„Zvečer pristavi k navadnim molitvam še kes ali grevengo,
toda pobožno in iz serca. O praznikih spolni, kar je mogoče
vse to, kar zapoveduje sveta cerkev; o zimskih večerih pa
zdaljša po okoljšinah svoje molitve; ali si prizadene, da ne
moli ne mnogo ne predolgo, zato da se mu molitev ne pri-
studi. “

„Tako nas učijo naš gospod fajmošter, in vi Madalena kako
učite vi?“

Madalena:  „Oh, Bog me ovaraj učiti! jaz sim sania pod-
učenja potrebna. —- Vse k časti božji! — pa od koda pride
to Urban, da so pobožni ljudje od mož tako malo obrajtani?“

Urban.  „To pride od tod, ker ste dve sorti pobožnih, in
dve sorti mož. To je: dobč se v resnici pobožni, in dobč se
tudi taki, ki so le na videz pobožni; možje so pa eni dobri,
drugi hudobni. Besnično pobožne spoštujejo in ljubijo vsi dobri
možje; kdor je pa le na videz pobožen, tistega ne spoštujejo
ne dobri ne hudobni. “

Madalena.  „In kak razloček delate vi mod resnično po¬
božnimi, in med tistimi, ki se samo zde biti pobožni?"

Urban.  Velikrat sim od izverstnih pridgarjev, in tudi od
našega fajmoštra slišal, kako se razločijo, in to je prav lahko.

Madalena.  „Mika me to zvediti."

Urban.  „Tadaj poslušajte, v dveh besedah razložim z enim
razgledom. Kadar kdo reče: jaz sim bolan, mu zdravnik žilo
pošlata, in mu jezik pogleda, ako žila navadno in ne prenaglo
tolče, in če je jezik čist, pravi zdravnik, pojdite le, ste zdravi.

133

Tako se tudi z pobožnimi dela: Se on od slehernega z ker-
Šansko ljubeznijo govori, če je ponižen in spraven , zamoremo
reSi, da je resnično pobožen; če je pa obrekovavec, nagle
jeze, ošaben, maščevavec, posebno pa če je, kakor se večkrat
zgodi, skopuh, imejte ga le za hinavca in le na videz pobož¬
nega, in se ne boste v tej sodbi zmotili, če ravno sicer cel
dan moli. Z eno besedo: ponižnost in ljubezen kažete gotovo
pobožnost . u

Madaleua bi bila celo noč klepetala in klepetala, ker se
je pa Urban px*av nerad, posebno pa z ženami prepiral, je s
sledečimi besedami sklenil: „Vi Madalena, ste me nocoj pri¬
silili, da sim kakor kak desetošolec govoril, kar meni ne gre,
in tudi nisim še nikoli tega storil kakor dans; toda zadosti je
že; Madalena in vi vsi: molite in delajte; bodite pobožni, lju¬
bite Boga, skazujte se milostljive, in tako bote pobožni. “
Kadar to izgovori, vošči vsem lahko noč, in tako so se raz¬
šli vsak v svojo posteljo.

Nek malopriden pobaČ, ki se je rad tepel in prepiral,
najde nekega dne Franceta samega na poti in ga praša, ali
bi hotel kupiti prav krasen in srebrom okovan bodeč (sti et).

France ga ni hotel poslušati, ker je bil mladeneč lepega
zaderžanja, in ker je vedel, da njegov oče in ded ne vidita
rada takih mladenčev, ki orožje pri sebi nosijo.

Drugikrat sreča zopet France zgorej omenjenega nepo-
redneža. Ti ga vnovič naganja, da naj to bodalce kupi; France
tudi sadaj ga ni hotel poslušati; ker je pa vendar le silil in
silil, se da spregovoriti, in ga kupi. Hanžar je bil lep, in ako-

134

ravno enmalo predolg, mu je vendar dopadel; ker ga pa no¬
benemu pokazati ni smel, mu je več nadloge, ko veselja delal.

Njegov brat Jakob je zvedel, da ima France to bodalce,
in da ga pod posteljo skriva; on naznani to očetu, in oče
Urbanu.

To zvediti, So se vsi silno prestrašili, in ko se pogovar-
jaje, kako bi bilo nar bolj prav ga posvariti, reče Urban:
..Moja skerb bo, tega novega oboroženca zboljšati; svest sim
si, da se ne bo podstopil iz hiše z bodalcom iti, vendar bo
posvarjen, kakor tiče."

Urban si v kaže bodalce prinesti, in ko je France v pla¬
nino šel, ga je skrivno h kovaču nesel, in rekel iz bodalca
nožnici primerjeno žlico narediti, roča pa in nožnice se ne
takniti; potlej ga nese zopet pred posteljo, kjer je prej bilo,
in ne povč nobenemu, kar je naredil.

Pripovedovalo se je ravno po vasi, da je malo noči prej
neka hiša bližnje vasi od tolovajev napadena in izplenjena
bila, in da so. z hišnimi zlo gerdo ravnali.

Ti večer, ko so bili že odmolili in brati jenjali, začne
Urban od zgorej omenjene prigodbe govoriti, ter pravi: »No¬
benega orožja nimamo, zdaj bi skorej potrebno bilo, ali dobro
skrito, da ne pride mladini v roke. Odgovorita (se obenie k
timu in vnuku) rimata morda vidva kaj V "

Vsi molčijo ko miš. France pa je en malo pomislil, po¬
tem se, je Urbanu približal, in mu djal: »Odpustite, dragi ded,
prelomil sim vašo zapoved, oslepljen v krasoto nekega bodalca
ga kupim, ne pa da bi ga nosil, temuČ mislil sim ga zopet
prodati, ker mi je vedno nekaj na sercu ležalo, da ga imam,
ker sim se bal vas in očeta s tem razžaliti, zatorej sim ga
skritega deržal.“

Urban.  »Pokaži mi ga!“'

France  zleze pod svojo posteljo po-nj in ga plašno Ur¬
banu poda, ki ga je pred se na mizo položil.

Urban.  »Koliko si za-nj dal?"

France.  »Tri goldinarje."

135

Urban.  „K(lor hoče tri goldinarje si pridobiti, mora nar
manj šest dni se potiti. “

France.  „Jaz sim ga mislil, kakor sim že rekel, zopet
prodati. “

Urban.  „Komu? drugemu mladenču, kaj ne? da bi mu
priložnost dal, v kako nesrečo pasti, ali da ga še v ječo ver-
žejo ? In bi ti bilo to v čast, da si prodajavec nevarnega
orožja ?“

Zdaj začne tudi Matevž sina ojstro kregati in povč veliko
nesreč, ktere so se takim godile, ki so imeli orožje.

Urban.  „In ee bi bilo to bodalce majhni otroci našli, ali
bi si ne bili lahko veliko zlega neredili

France (zmoten in tužen): . Nožnica je tesna, in bi ne bili
zamogli bodalce izleči.

Špela ga poskuša izleči, ali ne more.

^Poskusi pa ti!“ reče . Francetu: France . prime z eno
roko nožnico, z’drugo roč bodalca, potegne z vso močjo, in
v roki mu ostane ....  kaj ? žlica!

Na vse gerlo. se je sadaj cela družina zasmejala, med tim
ko. je France se Čudil in radostno pred vsimi z žlico v roki
stal.

Marička.  „Svak! koliko si jih z tvojim hanžarom žc
vbil ?“

Špela.  „S tim bodalcom bi lahko dvoboj začel s tistimi,
ki juhe pred vrata samostanov prosit hodijo. “

France ni vedil, kaj bi odgovoril, tišal je: na zadnje pa
se vendar tudi on z drugimi smeja.

Nikoli niso vidili Urbana, se tako smejati, kakor nocoj,
kteremu se je tudi dobro zdelo, da je France svoj pregrešek
spoznal.

Janezik je bil po leseno žlico šel, da bi Franceta na
dvoboj povabil, ali njegov oče ga še za časa posvari, rekoč:
„Tebi se ne spodobi s tvojim stncotn šale vganjati.“ Dvoje
majčkenih otrok pa se je vendar, ker niso na-nje pazili v
sobnem kotiču z lesenima žlicama bojevalo, ktera reč je tudi

136

Franceta na serčni smeh pripravila. Ker je bil France zares
skesan, in ker ga je želja gnala, deda in očeta vtolažiti, mu
pride Čudna misel v glavo : „Ce ste zadovoljni, jim reče, si
zberem za pokoro, da bom za naprej vselej s to žlico jedel."

Urban, kterega ni veselilo ljudi tužne viditi, je spervič
odrekel, ker ga je pa France neprenehoma prosil, mu je ven¬
dar dovoljil; tako je s to žlico France zmirej jedel, in še
dolgo časa potem so se pri mizi zavoljo tega mu smejali.

Znal je Urban biti resen in po potrebi tudi ojster, toda
ker je pri ti priložnosti spoznal, da nima France veselja do
orožja in tudi ni hotel se z njim sponašati, se inu je zadosti
zdelo ga svariti in en malo se ponorčevati, ker je po pravici
sodil, da bo to dober nasledek imelo. Tako se je torej pravda z
bodalcom končala.

Ko so pa tudi ti večer še drugi prijatli prišli, se je
začel pogovor od razvade, ki se med kmeti pogostoma najde,
in jim je zlo škodliva, namreč da se z lovom'(z jago) pečajo.

„Lov“, začne govoriti Urban, „je za dvojno sorto ljudi,
namreč za velike gospode, ki se hočejo in zamorejo kratko¬
časiti, in za  tiste, ki so vse zapravili, in si nočejo nič prido¬
biti. Kmetu, kateri plug zapusti in puško v roke prime, se
plug kmaio pretežek zdi, in da slovo težkemu delu. Ni morda
strasti, ktera bi človeka od dela bolj odganjala, kakor je lov.
Družina kmetiškega lovca je vedno vbožna, korist lova pa
obstoji v čevljih in obleki, ktere na lovu terga.

„Pa recite vi Filip!" govori dalje Urban, ko se oberne
k nekemu pričujočih prijatlov, ,, vi, ki ste bili nekdaj lovec,
in ste eden naj redkejih, ki so to opravilo zapustili, recite,
ali govorim resnico, ali ne?“

Filip poterdi Urbanove besede, in povč, zakaj da je on
lov zapustil.

„Ni bilo zadosti", govori on, „da je moja družina vedno
bolj božala, ni bilo zadosti, da sim dve bolezni na lovu dobil,
ni bilo zadosti, da sim si levico, v kteri se mi je bila puškina
cevka razpočila, ostrelil; še le takrat sim lov popustil, ko sim

137

po nesreči nekega vbogega pastirček a ostrelil, ki sim menil,
da zajca streljam. Takrat sim svojo puško s treščil, sim vergel
strelivo v vodo, sim popustil lov, sim sam v se šel, in moji
otroci so tako v meni zopet skerbnega očeta dobili. “

Ni ga bilo nobenega med pričujočimi, ki bi ne bil kakš¬
nega žalostnega primerleja kedaj vidil ali slišal, ki se je lov-
com ali tistim, ki strelno orožje po rokah imajo, pripetil;
med drugimi so še dobro pomnili dveh majhnih otrok nekega
vasuega lovca, kterih eden, ko sta brez varha doma bila,
očetovo puško raz zida vzame, na kterem je bila obešena , in
jo je, ker je mislil, da ni nabita, igraje na bratove persi
obernil in rekel: „Zdaj te vstrelim!“ puška pokne in zavali
brata mertvega na tla.

Potem ko so več enakih prigodb povedali, so vsi eno¬
glasno sklenili: Kmetuje treba dati kopačo v roke in ne puške;
poljske dela so za-nj, in ne lov .

ra, lačm,

Nepripusčene pogodbe. Hvaležnost aa prejete
dobrote.

„Oee!‘‘ reče ti večer Jakob Matevžu; „neki mešetar vam
ponuja kupca za svilo, ktero na prodaj imamo, in sicer z do¬
brimi pogoji, le se mi zdi, da bi preveč pošteno ne bilo.
Poslušajte in prevdarite, in glejmo, kaj bodo ded Urban k
temu rekli . u

„Kakšen je pa pogoj ?“ popraŠa Matevž.

Jakob.  „Močno koristen, poslušajte! Neki gospod, ki de¬
narja potrebuje, bi rad svilo po naj dražjem kupu vzel; bi
dodal še v gotovem en goldinar po verhu na vsako libro, za
svilo bi pa dolžno pismo vam naredil, kakor da bi bil naniest
svile denarje od vas prejel.*

138

Matevž.  „In Se dvomiš, ali je ta pogodba poštena? To
bi bila prav gerda judovska odertija. Od takih kupčij ne
smeš mojemu očetu še govoriti ne; Bog ovari! Saj si jih
mnogokrat praviti slišal:, otroci! to malo, kar imamo, smo si
pošteno z svojim trudom brez vse krivice pridobili. Bog nam
ga bo tudi ohranil. “

»Dobro zapomni Jakob! govori dalje Matevž, daje  star
prigovor: Krivično blago je kinalo zgubljeno; na krivičnem
blagu leži božje prekletstvo. “

,,Z kako vestjo moremo mi obresti, in tisti goldinar na-
versko prejeti, potem ko nam taisti gospod svilo naj dražje
plača ? “

Jakob:  »Tudi jaz spoznam, da bi pogodba bila krivična,
ne bojte se, dragi oče, da bi jaz take pogodbe kadaj delal.
Po pravici povem, sam mešetar se je nekako bal, tako po¬
godbo mi ponuditi; toda me je s terdimi besedami oslepil, da
se gospod v taki zadregi najde, da bi brez urne pomoči, naj
bo kakoršna koli, ob svojo hišo prišel; zdelo se je torej njemu
pomagati dolžnost keršanske ljubezni."

„Ljubi moj Jakob! odgovori Matevž, tistega gospoda do¬
bro poznam, on je zapravljivec; kristjanska ljubezen bi bila,
ako bi ga ne bil nobeden z denarji podpiral, Njega dolgovi
stiskajo, v ktere so ga njegove spačenosti zagreznile; če mu
mi svilo damo, jo koj z veliko zgubo proda; da pa o svojem
času nas plača, mora drugod dolg narediti. Tako boža njegova
hiša, in tako se njegovo premoženje zmanjšuje, kterega več
ko polovico mešetarji povžijejo, kteri mu o njegovih vidnih
potrebah veliko stroškov napravljajo, če mu pa včasih kaj
denaija ostane, pozabi na dolgove, in hiti k igri in veselova-
nju. Ako bi treba bilo, bi rad pomagal vbogemu in poštenemu
gospodarju; toda taki možje, kakor je ti gospod, se mi ne
smilijo prav nič. Tudi je treba še voditi, da je pri takošnih
dolžnikih nevarnost vse zgubiti, ali se v pravdo zaplesti, ker
so navajeni na falimente (kakor se sploh pravi) ali na banke-
rote, in akoravno je človek previden, kar le more, ni vendar

139

gotov, da svoj kapital nazaj dobi. In ako bi tudi pogodba ta
ne bila pregrešna, saj veš, da nam je potreben denar, kterega
iz svile skupimo, za davke ali kak drug dolg, kterega moramo
sedaj v kratkem plačati. Oe svilo na upanje prodamo, bi ne
mogli sadaj v pervič dolga o zgovoijenem času plačati, in
tega bi moj ooe na nobeno vižo ne terpeli. “

„Da nas tukej doma in po celej okolici imajo za poštene
ljudi, pride od tod, ker vselej natanjčno o svojem času odraj-
tujemo, kar imamo plačati. Globoko si vtisni ti nauk v serce,
moj Jakob! in sporoči ga svojim sinovom, da po Urbanovi
in moji smerti naša poštena družina, akoravno vbožna, svojega
dobrega imena ne zgubi. “

Ni se bilo še zmračilo, ko je Marička pri oknu delala,
se hitro obernila in rekla: En oficir gre, in zdi se, da jo

proti naši hiši maha.' 4

Vsi so k oknu tekli gledat, in so vidili lepega oficirja ,
ki je bil oblečen v krasni vojniški rudeči napravi z zlatimi
robi, bil je blizo petdeset let star, viditi je bil sicer prav
vojak, ali pri vsem tem prijaznega obraza. Sel je sam in tako
naravnost proti hiši, kakor da bil že večkrat pri Urbanovih.
Urban in Matevž gresta do praga na sproti.

Preden je častnik v hišo stopil, pregleda hitro vse zvu-
nej hiše —■ dvorišče, vodnjak in golobinjak; potem se oberne,
da bi v hišo stopil, sreča pa Urbana in Matevža na pragu.

Žene so se mu vmaknile in poskrile.

„Blagi prijatli, popraša častnik, ali me hočete nocoj pod
svojo streho vzeti? Tukej je list, s katerim me župan k
vam pošlje." Na listu je bilo začerkano: Urban da eno not
stanovanje enemu angleškemu stotniku.

Urban.  „Gospod stotnik, če so hočete moje koče poslu-
žiti, bom vam s vsim rad postregel, kar imam, in ga pelje
v izbo."

Zdelo se je, da ne more stotnik spervega oči od Urbana
proč oberniti; tudi gleda pazljivo Matevža; potlej pozdravi
vse, in popraša Urbana, ali so vsi, ki jih vidi, njegovi.

140

Nar bolj je stotniku Janezik dopadel, kterega je za več reči
popraševal.

Stotnik.  „Žala družina! ali recite mi, kaj ste brez žen?"

(Žene so zvunaj poslušale, in skoz pol odperte duri ku¬
kale). „Naka! odgovori Urban, v biši imam sopruge teh dveh
mojih vnukov, in priključilo se je, da je nekaj dni pri meni moja
vnukinja, hči Matevževa, ki je v zadnjo vas omožena, skozi ktero
ste sem prišli, "

Stotnik.  In zakaj se ne dajo viditi vaše žene ? ali jim je
morda kakšen drug častnik kdaj kej žalega storil?"

Urban.  Prenočili smo kakor je bilo mogoče, že mnogo
Častnikov, ali reči moram , nobeden hišni se ne more kej čez
nje pritožiti. Ne zamerite gospod, one so kmalo tukej, zdaj
jih delo zaderžuje, da vam kej pripravijo za večerjo."

Stotnik  (resnobno). „Oue mi bojo večerjo pripravljale, in
Bog vč ali bojo tako pripravile, kakor jaz želim?"

Urban.  „Prosim tedaj , blagovolite vkazati, kar se vam
ljubi, da li pri hiši imamo. Imamo dva dobra golobčeka, imamo
jajc, grozdja, sadja in dobrega vina. V tem hipu ne vem kaj
druzega dobiti, ne zamerite gospod stotnik! ako vam ne mo¬
rem z drugim postreči."

Stotnik.  „Jaz ne bom jedel ne golobcov in ne jajc, (žene
so to slišale in stralni trepetale). Nocoj bom jedel, ako se vam
ljubi mi napraviti enmalo ješprena in ajdovih žgancev, ako
kej več napravite, se mi 'zamerite; ste me razumeli?"

Urban je hitel v kuhinjo ženam povedat, ktere so pa že
vse slišale, da hoče stotnik ravno tako večerjo, kakoršna je
bila v hiši navadna. Žene so pa vendar tudi dva goloba na¬
pravile, ko bi se morda stotniku jih jesti zljubilo.

Prejden je noč nastopila, je hotel stotnik pregledati celo
hišo, dvorišče in hlev; tudi je Urbana prašal, ali ima kaj
lastnega zemljišča. Urban mu je vse povedal, ter mu je tudi
bližnji vinograd pokazal.

Stotnik.  „Vi imate lepo premoženje, Urban!"

141

Urban.  „ Svetil imam že dovolj, ali kaj menite, gospod
stotnik! koliko je zemljišnega davka vsako leto treba plačati,
tako da se mi zde, da sim le najemnik tih zemljišč; tudi imam
nmogobrojno družino, jo pa vender dovolj dobro z božjo
pomočjo prebijemo. “

Stotnik.  „Vi ste v tridesetih letih veliko v hiši prenare-
dili. Takrat ni bilo vodnjaka na dvorišču, hlev je bil majhen;
golobnjak na pol dodelan, tudi imate sadaj več izb.“

Urban je to slišati ostermel, in se podstopil prašati, ali
je že kdaj bil v njegovi hiši?

Stotnik je pa govorjenje na druge reči obernil.

Med tim je noč nastopila, in večerja je bila pripravljena.
Stotnik je rekel, da hoče z družino večerjati; hotel je tudi,
da naj se Urban na svoje navadno mesto vsede, on si je pa
zadnje mesto zbral. Urbanu se je to sicer čudno zdelo, ali
treba je bilo storiti, kakor je hotel oficir, zakaj nobeden njih
ni vedil, kaj neki s tem misli, in zakaj sc tako, akoravno
vedno vljudno obnaša.

On je rekel, da naj tudi žene k mizi pridejo. One tadaj
pridejo, in prosijo za zamero, da so tako slabo veČeijo pri¬
pravile.

Stotnik.  „ Vaša žena, Matevž, je tedaj nmerla?“

Matevž.  „Žalibog! in že veliko let od tega.

Stotnik globoko zdilme in molči.

čez nekolko časa reče častnik: „Urban! ali niste imeli
vi pred tridesetimi leti, če se prav spomnim, enega mladenča,
kteri jo že otrok brez starišev ostal, in kterega ste vi kakor
sirotico v hišo vzeli?"

Urban.  „Imel sim ga da, ime mu je bilo Korel; ni dolgo
kar smo od njega govorili, in tudi se pogostoma od njega po-
menkovamo."

„Vbogi mladenč! k vojaščini so ga vzeli, in Bog vč ali
še živi, in kje da je? že je skorej pet in dvajseto leto, kar
nam ni več pisal."


142

„SerČno sim ga rad imel, tudi je bil prav zvest prijatel
Matevža. “

Stotnik.  „Ako bi ga zopet vidili, ali bi se vam dobro
zdelo, ko bi vam eno zdravico napil ?“

Urban.  „Zdelo bi se mi, zgubljenega sina zopet viditi.“
častnik vzame kozarček v roke, vstane in zavpije glasno:
„Živijo tedaj Urban in vsa njegova družina! Jas sim tisti mla-
denČ!“

Urban.  „Kako ? kaj ste rekli ?“

Stotnik.  „Jaz sim Korel.“

Sam Urban ga je zdajci spoznal, zaveka od veselja, in
se vzdigne.

Stotnik skoči ga objeti, ter pravi: „Oh Urban! oh moj
oče, moj dobrotnik ! “

Vsi vstanejo od mize, obstopijo Urbana in stotnika, ki
se objemata in kušujeta.

Tako se objemajo tudi z druzimi.

Kdo zamore nenadano radost vsili popisati ?

Urban se je zdaj smejal zdaj jokal od radosti in tako
vsi drugi.

Stotnik je sam djal: ,,Moje oči ne poznajo solz ne joka;
ali pri tem tako veselem primerleju jih ne morem zaderževati."

„Zdaj“, pravi Urban, „so se mi še le oči odperle, zakaj
ste liotli sleherno reč vediti, in po hiši pregledovati, zdaj še le
vidim, zakaj ste se vsedli na mesto, kjer ste pred leti sedeli,
in zakaj ste timčas navadno večeijo želeli. Kaj vas pa je
pripravilo, gospod stotnik! do take visoke službe, in kako ste
na Angležko prišli ?“

„Oče! prijatli! odgovori stotnik, vsedimo se zopet za
mizo, in potlej vam v kratkem vse povem."

Urban prosi stotnika se na pervo mesto vsesti.

Stotnik.  „Urban! to je hišnega gospodarja mesto; zatorej
se Vi nanj vsedite. “

Urban.  „ Danes ste vi hišni gospodar. “

143

Stotnik.  „Jaz vas, Urban! za besedo primem. Vi ste mi
priča, da me je Urban hišnega gospodarja postavil. Žene! ali
imate dva goloba? prinesite jih sem!“

Urban je berzo po naj starejega lastnega muškata poslal,
žene so pa goloba, drugih pekarij in zelja napravile.

Jedli in pili so s serčno radostjo.

Proti Urbanu obernjen reče zadnjič stotnik resnobno:

„ Dragi oče! če sim danes jaz hišni gospodar, ali mi do¬
volj ite čez vse zavkazati ?“

„ Karkoli se vam ljubi, “ od verne Urban.

Stotnik.  Prav tadaj; jaz nočem, da bi vi še na dalej pla¬
čevali zemljišnih davkov . 11

Vsi so z odpertimi ustmi poslušali; stotnik pa potegne iz
žepa mošnjico, vzame iz nje tri menilnc liste po tisuč goldi¬
narjev, in jih Urbanu poda, rekoč: „S tem oprostite svoje
zemljišča vsili takih davkov. Srečnega se zamorem šteti, da
zamorem nekako svojo večno hvaležnost vam skazati! Vi Ur¬
ban ste mi bili več kot oče; jaz sim hvaležen sin, in vam
Matevž dober brat in prijatel. Dobra izreja, ki ste mi jo vi
dali, Urban! je vzrok moje sreče: Dobri nauki keršanske vere,
poštenega zaderžanja in časti, ktere ste mi v serce zasadili,
niso iz mojega serca zginili, in ljubezen, ktero ste do mene
skazovali, mi je mehko serce ohranila. Na noben način bi vam
ne mogel meni storjenih dobrot poplačati; blagovoljite tedaj
to maličkost prejeti . 11

„Jaz nimam ne otrok ne žene: Vam Urban sim iz hva¬
ležnosti bližna žlahta; vi ste mi oče . 11  Milo stermenje je vsim
za en hip besedo odvzelo. Med tim je Janezik pervi stotniku
roko poljubiti letel. Na to so ga vsi obstopili, da bi mu enako
storili, ali stotnik tega ni hotel, samo Urbanu je pripustil,
ktori je tudi jeclaje roke k nebu povzdignili, božjo previdnost
zahvalil, in dobrotniku vse dobro sprosil, in potlej vnovič njemu
ginljivo zahvalil.

144

„ Sadaj reče Matevž na skrivnem Jakobu : Vidiš sin moj,
kako nas Bog plačuje, da nismo se v pregrešno pogodbo za
svilo vdali. Pomni v celem življenji ti znameniti večer. “

Ko se je zopet stermenje enrnalo poleglo, jim je stotnik
pripovedoval natanjčno svoje dogodbe. K vojaščini je bil pod
benečansko ljudovlado vredjen. Potlej so ga Turki vjetega v
Carigrad v sužnost gnali. Po dokončani vojski bi bil moral
tudi on se domu verniti, ali mislil je vendar zopet v vojaški
službi ostati. Timčas je neki angležki Lord v Carigradu med
svojimi ljudmi enega Italianca imeti želel. Njegov strežaj, kte-
remu je bil Korci dobro znan, ga priporoči, in je bil tudi v
službo vzet.

Ko se je Lord v London vračal, ga je Korel tudi tjekej

spremil; po njegovi smerti je pa zopet v vojaški stan stopil,

v kterem se je v mnogo bitvali na morju jako znesel, je sto¬
pal od Časti do časti, in se je popel do stotnika.

Bil je v Ameriki, in še clo v izliodnjih Indiah, zdaj je

bil pa na poti od Malte do Londona, v Livornii je pa na
suho stopil, da bi šel Urbanove obiskat.

Po končanem govoru, kterega so vsi, kakor da bi bili
zamaknjeni, poslušali, se stotnik, kterega so se nadjali, da pri
njih čez noč ostane, poslovi, kor pravi, da mora že prihodnjo
jutro s svojim potnim pajdašem bližnjo mesto zapustiti; in
tako jih zapusti čez mero vesele, ali zraven tudi tužne, da
tako hitro odide. Možki in ženske so ga spremili do gostivnice,
kjer je bil svojo kočijo in strežete pustil. Tukej jo je pa, ko
so še enkrat slovo od njega vzeli, in se mu zahvalili, med
njih blagoslovom odrinil.


*

1  iml mm ,

Zmernost v sreči. Gašper pri Urbanovih.

Janezik je bral sveto povest od Mane, s ktero je Beg
svoje ljudstvo v puščavi živil, in od vrelca, kterega jim je na
čudno vižo po Mojzesu v skali odperl. Serca vsih Urbanovih
so bile silno ganjene zavoljo sreče, ktero jim je bil Bog po
stotniku poslal, in branje teli Izraelcom storjenih božjih dobrot
je timveč pomagalo, njih čutje kristjanske bogoljubnosti in
hvaležne pobožnosti obuditi. Cel dan se ni od druzega govo¬
rilo, kakor od stotnika, od njegovih besed in del.

Urban in Matevž sta ga popisovala, kako je bil v mla¬

dosti ves živ, bistre glave in lepega obnašanja. „Nar manjši
miglej mu je zadostil 1 ', pravi Urban, „ga poboljšati, tudi je bil
nevtožliv, Če se je spomnil, da je mene ali druge nekako raz¬
žalil. V šoli in cerkvi je bil naj pridniših eden, šlo mu je

rado v glavo, v keršanskem nauku, v pisanji, v branji in raj-

tanji je vse součence prekosil, in zvečer nam je vse povedal,
karkoli se je ali iz knjige ali od učitelja navadil."

„V svojem zaderžanji je bil skorej angelčku podoben, bil
je že velik mladenč, ko mn je še ljuba nedolžnost iz oči
sijala."

„Nar bolj mu je delo dopadlo. Nikoli ga nisim lenega
vidil. Pri delu je bil vedno jasnega obličja in dobre volje, nar
bolje sredstvo ga razveseliti je bilo, mu kakošno delo vkazati.‘<

„Da po pravici rečem, Korel je bil tudi tebi Matevž! velik
spodbadek, da si se dobro obnašal, kar si tudi vselej storil.
Korel je bil v celej okolici od vsih kakor od nas ljubljen; on
se je družtva nekih razvuzdanih mladenčev ogibal, vendar so
ga tudi ti spoštovali."

Urban. 10


146

„Tako dober in priden mladenč je moral, kamorkoli seje
obernil, srečo najti. Bog čuje nad pravo Čednostjo, in sprem¬
lja dobre s svojo vsegamogoČno roko po vsib njih stopnjah . 11

„Zdi se mi, da ga imam še pred očmi, kadar mu je klic
k vojaštvu došel. Mi smo silno žalovali, on je pa vsakemu,
ki ga je objokoval, blizo te le pomenljive besede rekel: „Mene
cesar kliče; kdor pa svojim predpostavljenim pokornost ska-
zuje, jo Bogu skazuje; zvesto bom služil, in Bog mi bo po¬
magal. In glejte! Bog je v resnici pomagal njemu, in pa
tudi nam . 11

Urbanovi domačini so premišljevali, kako bi imeli oberniti
denar, ki so ga prejeli od stotnika. Ali nobeden si ni upal od
tega, kar so si mislili, kaj Urbanu ali Matevžu povedati; li
med seboj so se pomenkovali in eden je drugemu svoje misli
zaupal. Špela je pravila, da bi se lahko s tim nje Janezik v
mestne šole pošiljal. Marička bi bila rada, da bi se kaka majhna
kupčija začela in ena štacuna odperla. Matevževi sinovi pa so
hotli, da bi z njimi ded kupil en kos zemlje blizo njih hiše,
kjer bi se dale dve sobi sozidati.

Ali Urban, ki si je mislil, da bo vsaki v svoj rog trobil,
odgovori sinu Matevžu vpričo vsili rekoč: „Zdaj, ker imamo
ti denar, ki nam ga je Bog poslal, povej mi, kako misliš, kaj
hočemo z njim početi ? 11

Matevž.  „Tukej se no sme kaj misliti ali dvomiti, mi ga
moramo tako oberniti, kakor je želja našega dobrotnika, nam¬
reč, da se. znebimo zemljišnih davkov in da taiste poplačamo . 11

Urban.  „Ti si prav modro odgovoril, in ravno ta je tudi
moja misel. Mi bi bili pač prav nehvaležni, ako bi ne dopol¬
nili očitno izročene volje svojega dobrotnika; zatorej hočemo
vse dolge poplačati in se taistih oprostiti, in tako bo tisto
malo, kar imamo, naša prava lastnina. Na to bomo tudi z
večim veseljem obdelovali tisto polja, ki bodo samo za nas
rodile in pridelke samo nam dajale; in kadar pride jesen, nam
ne bo treba žalostno gledati, ko do zdaj, ko smo svoje pri¬
delke z dragimi delili . 11

147

Zatorej pa, moji otročiči, poslušajte me pazlivo in vser-
čite si besede, ki vam jih zdaj porečem: „Ta nenadjana spre¬
memba ima v sebi za nas nekaj dobrega in nekaj slabega;
dobro je, ker se oprostimo tako težkih vsakoletnih izdavkov,
slabo je pa, ker bi znalo to nepričakano poboljšanje naših do-
zdajšnih okolišin kakega izmed vas napihniti, in obuditi v
njem častilakomnost , ali pa bi znali mi oleniti in bi ne bili
več tako pridni za delo in tako varčni, ko smo bili do zdaj.
Vsako tako zlo bi bilo zadosti, da se nam ta dobrota v pravo
nesrečo preverue. Jaz poznam nekaj družin, ktere so nesrečne
zatorej postale, ker se jim je bila enaka nenadjana sreča po¬
kazala, kot sadaj nam.“

,,Se li spomniš, Matevž! sreče, ktera je bila pred leti
Matičeta pri lotrii zadela? Ta je bila njega in cele njegove
družine poguba. Dnar, ki se brez truda pridobi, ne terpi dolgo,
razun pri tistih, ki imajo dobro pamet. Matiče je začel precej
zidati, njegove ženske pa so se začele lepo oblačiti in lišpati,
sinovi pa zapravljati. On je stavil še naprej na lotrio, in na
zadnje ji je bil, nekej poprej, nekej poslej, vse nazaj povernil
in njemu ni ostalo druzega, kot napuh in častilakomnost, nje¬
govim pa lenoba in mehkužnost. Zatorej vidite, tudi, da so,
ker so vse zapravili, zdaj na beraški palici, in kar je pa nar
hujše, da so se tudi delo in poterpežlivosti odvadili. “

„Za tega voljo vtisnite si, moji sinovi, dobro v glavo,
kar vam povem: mi bomo jedli, kot tlozdaj, se oblačili, kot
dozdaj, delali, kot dozdaj. Tako ostanemo hvaležni Bogu in
dobrotniku; in tako bo ti dar za nas dobiček in nikakor
škoda. Spomnite se, dragi moji! taisto važne pristavice, ki
pravi: da se je bolj težko braniti proti sreči, kakor proti ne¬
sreči. Dovolj njih se zoperstavlja revam, ali malo njih dobrim
časom.“

Te modre besede so pri teh dobrih ljudeh potolažile
vsako misel od zlatih gradov, in nobenemu se sadaj ni težko
zdelo razodeti Urbanu svoje neumne misli, ki so bili zdaj vse
na ravnost poterte.

10 * .

148

Urban se je čez to veselil in reče: „ Vidite. moji otroci,
kako nesrečni da so ljudje na tem svetu? Kadar nam kakšna
reč manjka, nas naganja želja si jo pridobiti, in kadar si jo
pridobimo, nas muči želja drugo k njej priložiti: tako smo
nesrečni, prejden jo pridobimo in poslej , kadar smo si jo pri¬
dobili. In kdaj bi bil naših želj konec, ako bi jim hotli in bi
jim mogli vselej zadostiti? Nikoli: in kdaj bi bili vender za¬
dovoljni? Nikoli; zdaj vidite, da bi bili tako zmirej nesrečni."

„Tedej se mora hitro v začetku naših želj nesitost ber-
zdati, in se moramo zadovoljiti s tem, kar nam Bog podeli;
potlej se bo veselilo naše zadovoljno serce, in potlej lahko
porečemo: Jaz sim srečen. Kakor v spomladi obrezujemo terte,
da preveč ne izrasejo in se ne pretegnejo, tako moramo krotiti
in vžugati naše poželenje, da se preveč ne vkorenini, in mo¬
ramo zmirej misliti, da se popolnoma sreča na tem svetu ne
najde, temue se moramo zmirej nacij ati, da jo še le na unem
svetu vdobimo."

„In pa“, veli dalej Urban, „vbozih se niste nikar spom¬
nili pri vaših različnih naklepih, ki ste jih med sabo kovali.
Ali jaz se pa na to dobro spomnim. Dragi moji, da božje
dobrote dobro obernemo, moramo tudi proti vbogim ljubezen
skazati." Pri teh besedah pošle na ravnost klicat mačoho prid¬
nega Gašperja, Janezikovega součenca, da bi ji naznanil, da
ga on rad v svojo hišo vzame in da bo zanj kot za svojega
sina skerbel, ravno tako, kakor je že bik s Korelnom storil.
To ponudo je mačoha z velikim veseljem slišala in pripelje
hitro k njemu Gašpeija in mu ga izroči.

Urban prime Gašpeija za roko in ga prijazno popraša:
„Gašper! ali veš, ktera je nar lepši čednost enega dečka?"

Gašper.  „Pokoršina.“

Urban.  „Res, pokoršina; ali boš pa ti vselej pobožen in
pokoren ?“

Gašper.  „Bom, ako mi bo Bog pomagal."

Urban.  „Ali bi hotel, da bi bil jaz tvoj oče?"

Gašper.  „Vas lepo prosim,"

149

Urban.  „Dokler se boš dobro obnašal, bom tvoj oče, po
inoji smerti bo pa Matevž, in tako naprej tisti, ki bo hišni
gospodar. Janezik! glej enega novega bratca; lepo ljubita se
eden druzega; bodita pridna in vbogljiva in imejta zmirej pred
očmi sveti strah božji .* 1

Janezik objame svojega Gašperja, ter mu reče: „Dragi
moj Gašper! nekdaj sim s tabo skrivaje delil svojo južnico;
zdaj pa hočeva vsaki košček med sabo deliti, tudi bova vselej
skup se učila, skupej molila, delala, past gonila, vbogala, in
tudi v pripuščenih urah bova skupej igrala in bova prava
bratca.**

Urban pokliče Špelo in ji reče: „Vi boste od zdaj Ga-
špeiju dobra mati; vam ga kot sina izročim, skerbite dobro
zanjin  Špela ga prevzame kot vsi z velikim veseljem. Z
mačoho se niso vel : ko mudili in tudi niso veliko besed z njo
menjali, ker si ni zaslužila; pa per vsim tem ji Gašper kušne
roko, in jo lepo zahvali, ter od nje sveti blagoslov prosi.

Dobra in pridna mačeha zasluži večji hvalo, kot dobra
in pridna mati; zakaj taista stori iz brumosti, kar stori ta po
naravi; ali taka ni bila mačeha vbozega Gašperja, ki je v
nemar puščala tega prav pridnega fantiča, in je le slabo zanj
skerbela.

spilo f MM*

Kvante ljudi Urbanu nevoslivih. Gašpeijeva
iz, rej a.

Vsaka novica se v majhnih krajih hitro razglasi, ali na
jezer viž, ker se večidel mnogo pristavlja, nekej iz hudobnosti
nekej iz nevednosti.

Ker je bil stotnik Korel tako nenadjano prišel, ker j«
bil Urbanu taki dar podelil in ker je tako nagloma odšel, je

150

bil vzrok sila obilnih kvant, med temi tudi nekej smešnih,
nekej hudobnih.

Dovolj ljudi je navajenih pri takih zgodbah veijeti bolj
lažnjivim novicam, kot resnici; samo kar je neverjetno, oni
veijejo in vselej se verjame raji slabo, kot dobro.

Nekteri so pravili, da je bil Korel že pred nekimi leti
vmerl, in da je bil omenjeni stotnik li goljuf, kteri je pustil
Urbanu ponarejene denarje. Drugi so terdili, da jo bil ti za¬
res Korel, in da so bile menice dobre in pravične, ali da je
Korel copernik, in je najdel en zaklad. Še drugi pa so se
priduševali, da je bil Korel nesramen in gerd cigan, in da si
je tako tolikanj dnara nepošteno pridobil. Nevošljivci so znajd-
vali iti si zmišljevali te obrekvanja; lahkoverci so jim pa
verjeli.

Med tem ko so se mnogi pošteni krajani iz serca veselili
Korelnove in Urbanove dobre sreče in ko so k njemu z serč-
no radostjo hodili se z njim veselit, so se nekteri nevošljivci
terpineili in tngovali, in se niso mogli vmiriti, ker so vidili,
da se tako dobro godi tej pošteni družini, posebno so se iz
iievošljivosti grenile in cedile nektere sosedske žene, kadar so
mislile , da bi znale Špela in Marička prihodnič bolj bogate
biti, kot one, in da se bote morda napihnile. Tudi so že hu¬
dobno prerokvale, da se zanaprej bote bolje oblačile, in tudi,
če bo treba, da bote kotle imenovane biti gospe.

Kolika muka za nevošljive žene!

Se ve, da so morale Anca, Mica, Tina in druge blebe¬
tavke hitro letati k Špeli in Marički ju dražit in žalit z mno¬
goterimi lažnjivimi kvantami, kako da ju druge sosedske žene
opravljajo. Te zmišljave ste vboge in žalostne svakinji jokaje
Urbanu pravile rekoč: „Kaj smo storili mi tistim, da jim je
tako žal, ker se nam dobro godi?“

Ali Urban jima odgovori: „Drage sinahi moje, kaj hočete
početi ? Pustite, naj reče vsakteri, karkoli hoče; slabega, Bog
bodi zahvaljen, po pravici ne bodo mogli od nas govoriti.
Poleti nas ponoči nadlegvajo komarji, kadar prisijc sonce, pa

151

muhe; kdo jih more pregnati? Proti hudobnim jezikom tudi
ni druzega pripomočka, kot dobro zaderžanje in poterpežljivost;
Pustimo jih, naj izlijejo svojo nevošlivost, in zahvalimo Boga,
da smo raji zavidani, kot obžalovani. V kratkem se bojo že
naveličali in potihnili tisti, ki slabo mislijo od dobrega in pra¬
vičnega stotnika , kakor tudi tisti, ki se bojijo, da bi mi pre¬
več po časti ne hrepeneli."

Da bi se ti zavidavci enmalo potolažili in vmirili, ker so
se tako neizmerno gnali, je ukazal Urban svojim ljudem drugi
dan na polji delati in tjekej gnoj voziti. Tudi je zapovedal,
da naj prihodno nedeljo možki in ženske v cerkev gredo, scer
v čednih in pražnib, pa vender ne v naj lepših oblačilih, ki
jih imajo.

Ko so to ti neumneži vidili, ki so mislili, da bo hotla
Urbanova družina zdaj se bahati, gostovati in po gosposko
živeti, so ostermeli in tako se je počasi začela krotiti njih
brozmerna nevošljivost.

Tako je modri in pametni Urban popravil vso škodo, ki
bi jo bilo utegnilo poboljšanje njih stanu napraviti v domišljivosti
njegovih domačih in pri drugih ljudeh.

Med tem se je pridni Gašper, ki je bil nov gost in hra-
njenec te dobre družine, vsemu delu prav lepo vdal, je po¬
snemal svojega Janezika, kteremu ni hotel pri nobeni reči
zaostati tako, da so se vsi veselili.

Zvečer sta se verstila v branji, čez dan sta hodila skupej
v cerkev in v šolo; skup sta delala in včasih jima je bilo
tudi pripuščeno, skupej se radovati in igrati.

Urban se je radoval, kadar je vidil vesela okoli skakati
in igrati. „Kadar sta dopolnila svojo dolžnost 11 , jima reče,
„znasta že en malo se veseliti in poskakati, ali nikoli se ne
smesta proč od hiše odtegniti. Dobri otroci, ki nič slabega ne
delajo, so tudi veseli; ali na dve reči vaju opomnim, na ktere
imate pri igri paziti; pervič da vaju veselje mora hiti zmerno
in spodobno, drugič da, ako sta vroča, ne smesta piti ne vode,
ne druge pijače, da se ne smesta sleči in tudi na hladnem he

152

ostajati, da bi se ne prehladila; zakaj skozi to bi lahko zgu¬
bila zdravje in morebiti še tudi živlenje."

Vsaki dan sta morala oba na polji delati kakšno uro, da
sta tako prosti in čisti zrak vživala, kakšenkrat sta gnala past
ovce, dokler ni še sneg padel, druge krate pa sta druge dela
opravljala, da sta se zmirej bolj navajala vse vremena prena¬
šati, in vse trude in težave preterpeti.

Ni mogoče dopovedati, kako sta ta pridna fantiča z
svojim zgledom pomagala, da sta začela dva manjši Janezi-
kova brata Jože in Peter v dobrem napredovati, ker sta ju s
tem spodbadala, da sta skerbela ju posnemati, kar je bilo
mogoče. Za tega voljo so imeli stariši veliko skerb, da bi se
Janezik in Gašper dobro odgojila, da bi bila lep izgled dvema
manjšima.

Spela, ki je hotla izvediti, ali ima Gašper tudi dobro
serce, ga je pogostoma popraševala, kako da je mačeha z njim
ravnala; ali dobri deček jo je vselej zagovarjal in ni zinil no¬
bene slabe besede proti mačehi; pa tudi ni nikoli pozabil Ja-
nezikovih južnic, ki jih je ti z njim delil, in se je zatorej
Špeli serčno zahvaloval. „Vender si moral večkrat lakot ter-
peti, kaj ne?“ ga pobara Špela.

„Sim terpel res“, ji odgovori Gašper, „ali jaz mislim, da
se večkrat ni spomnila mačeha, da sim tako lačen, in da ni
ifiislila, da imam takšen tek, kakor sim ga imel.“

v

Spela.  „Ali ni res, da te je tvoja mačeha sovražila?

Gašper.  „0 naka! me ni sovražila ne, temveč ona mi
je zadosti dobrega storila, akoravno nisim bil njen pravi sin. 1

„Tetfe, si misli Špela, ti fantič je zares vreden dobrot,
ki mu jih skazujemo!“ Ker je bil tedaj ti vbožič navajen la¬
koto terpeti, je morala dobro paziti, da ni perve dni nikoli pre¬
več jedel, ker bi bil tako lahko zbolel; potem se je začel tudi
zmirej bolj rediti in biti okrogloličen. Tudi so ga bili oskerbeli
%  dobrim oblačilom in z eno novo suknico iz domačega sukna,
ki je bilo en malo bolj debelo sukno, kot so ga nosili drugi
vasni dečki.

153

Fajmošter so se močno veselili čez Urbanovo novo srečo
in čez Gašperjevo preselenje; zatorej pridejo tudi ti večer k
Urbanu, da bi se z njim serčno veselili in Gašperju kak dober
nauk dali. Pozdravivši Urbana, ga precej tako ogovorijo:
„Ljubi moj Urban! vi sejete ljubezen, in žanjete in spravljate
blagoslove. Bog ohrani v vaši družini te vaše dobre misli;
tako si zagotovite pravo srečo na tem svetu in za večnost.
In ti Gašper! vidiš, kako ti Bog plačuje tvoje dobro zader-
žanje in tvojo dobro voljo? Ti nisi imel očeta; in zdaj jih
imaš več, kot enega, imaš več, kot mater, imaš tudi nekaj
bratov. Spoznaj in prevdari to veliko dobroto, ki ti jo je ska-
zala ta hiša, ktera te je za sina prevzela in te rešila rev¬
nega stanu, v kterem si siromak terpel. Ti si dozdaj lepo
vbogal in častljivo spoštoval svojo mačeho; to je bilo prav
lepo slišati; ali zdaj moraš še bolj si prizadevati, da boš svo¬
jim dobrotnikom veselje delal, in tako bodeš vtemeljil svojo
prihodno srečo. Ti si v tej hiši Korlnov naslednik; bodi tedaj
tudi njegov posnemovavec, in Bog te bo kakor njega blago¬
slovil. “ Gašperje pazljivo poslušal, in cel čas se kar ganil
ni; je pokazal pa na svojem obličju, da so mu te besede prav
močno v serce šle, ali njegova strahljivost in sramožljivost mu
ni dala na to nič odgovoriti; zatorej poljubi roko fajmoštru,
Urbanu in vsim drugim; na to poljubi tudi vse svoje majhne
tovarše.

Žene so zdaj povedale fajmoštru vse kvante, ki so se
bilo zavolj Korlna po okolici razširile; ali oni so jih potola¬
žili s sledečimi besedami:

.Nevošljivost, jim rečejo, ne škodi vam nič, temuč škodi
nevošljivcu samemu, ker ga močno terpinči. Tedaj ker se ne-
vošlivee sain sebe kaznuje in vam pa nič ne škoduje, pustite
ga, naj zavida. Gas sam ozdravi te malovredneže, ki od ne-
vošljivosti zjedeni in posušeni na zadnje spregledajo in spo¬
znajo svojo nevmnost. 11

154

Zdaj se pa obernejo fajmošter k Janeziku in mu rečejo:
„Povej svoji mamki, tisto basen od osla, ki je opravljal oro-
slana.“ In Janezik začne:

„Neki dan pride lesica k oroslanu, se mu nizko prikloni
in mu vsa ponižna reče: Vedi, o kralj vsih žival! da te je
danes osel obrekoval in grajal; kaznuj to gerdo žival!“

„Nikar ne, ji odgovori oroslan; ako me osel opravlja, me
s tem časti; kaznil bi ga, ako bi me on hvalil. In ako mi
zavida, mu pustim za kazen tisto njegovo nevošljivost, ki je
med vsimi kaznimi nar hujši , 11

lismnio fiiiio

Raz,partije med zakonskima Nacetom in Mario.

Maria, mlada žena nekega kmeta, ki je blizo Urbanovih
stanoval, prileti vsa objokana z enim otročičem v naročji ti
večer k Urbanu ravno takrat, ko so bili zgodbe svetega pisma
brati zaceli, in jih je tako v njih berilu zmotila, da so ga
morali ti večer odložiti.

Mož jo je bil ravno dobro stepel; in take reči niso bile
v tisti hiši nič novega. Nje mož je bil mlad in nagel, žena pa
ni znala svojega jezika za zobmi deržati, ino je imela slabo
navado, da je vsako besedo mu prejedala. Mož je hodil po-
gostoma po pivnicah, žena je pa v nemar puščala hišne opra¬
vila. Zvečer pa ni bilo druzega slišati, kot prepire in razboje.
Žena mu ni molčala, dokler ni bila po herbtu zbutana. In to
je tako dolgo šlo, da je bilo kreganje in ravsanje vsakdanja
reč.

Ker je bila ta žena tak krik vzdignila, je vse skup pri¬
letelo; ali pustili so jo vpiti in jokati, dokler je imela sapo
in solze.

155

Ona se je prisegovala in priduševala, da ne pojde nikoli
več k možu, da hoče raji od vrat do vrat živeža prositi.

Urban je počakal nekaj, da bi se ernnalo pomirila in
potolažila, in da bi potlej z večji koristjo ji govoril. Hišne
ženske pa so bilo vse prepadene, ko so tako tulenje slišale,
in so natihoma v svojih sercih hvalile Boga, da imajo tako
edinost in tak lep mir s svojimi moži in s celo hišo.

Med tem se je Maria en malo vmirila, da se je lahko z
njo govorilo.

Urban je tedaj vkazal vsim otrokom odstopiti, in počne
rekoč: „Maria! meni se smili vaš stan. vi ste zares nesrečni,
ali kako bi vam mogel jaz pomagati?

Maria.  „Pustite mi, vas lepo prosim, nocoj tukej pri vas
prenočiti, jutre pa pojdem stanovat za vselej k svojim sta-
rišcm.“

Urban.  „Ostanite li pri nas nocoj, ali povejte mi, Maria!
ali bi ne bilo boljši, ako bi jutre z gospodom fajmoštrom go¬
vorili? Morebiti bi vaju znali zopet zjediniti?“

Maria.  „Ne, ne! fajmošter so mojega moža prijatelj in
mu so vsi vdani, in pravijo, da sim jaz vselej kriva in prav
hudobna."

Urban.  „Se motite, Maria! jaz sam sim slišal pred ne¬
kimi dnevi vašega moža tožiti, da fajmošter vam prav dajajo
in da jo z vami deržijo. Iz tega lahko povzamen, da sta oba
kriva; in jaz vam odkritoserčno rečem, kar sim dozdaj svet
spoznal in skusil, sim vselej vidil, da pri nepokoju in prepi¬
ranju med možem in ženo sta oba več ali manj kriva. Maria!
jaz vidim, da vam te moje odkritoserčne besede niso po misli;
ali samo to recite mi, ali bi vas mož tepel, ako bi mu na
vsako ne vdgovarjali, in ako bi znali molčati, kadar je mož
jezen in togoten ?“

,,Veni dobro, da vas bi ne smel mož tepsti, ker nima
pravice; tudi zna biti, da vas večkrat po krivici tepe; vam
privolim, da pretepati osebo, ktero mu je dal Bog za tovar-
šico in za mater njegovih otročičev, je živinsko, hudičevo delo;

156

ali, draga moja Maria! ali bi vam ne bilo ložej molčati, kakor
biti tepena. “

Maria se milo z,ajoka in odgovori: „Tedaj tudi vi daste
prav mojemu možu?“

„Nikar! reče Urban. Jaz pravim le, če je vaš mož hu¬
doben, zakaj ga še bolj dx - ažite? zakaj bi ga vi ne premagali
s pametnim zaderžanjem? zakaj se mu zoperstavite, ko veste,
da je tako nagle jeze ? in zakaj raji ne molčite, kadar ga vi¬
dite togotnega?"

Marija je na zadnje spoznala, da ima v tej reči Urban
prav, in obljubi, ako bi še z možem skup živela, da bi kakšno
besedo zaderžala in bolj molčala; „ali ne, ne, pristavi ona,
me ne bo vidil nikoli več v svoji liiši! “

Nace in Maria sta bila že tako navajena se kregati in
tergati, da ni bilo več misliti, da bi se še kdaj zjedinila. Nace
se je sicer proti drugim ljudem spodobno in priljudno obnašal,
ali doma se je zdelo, da nima v sebi druzega, kot žolč; zmi-
rej se je deržal resno in neprijazno, zmirej je godernjal in ner¬
gal, zmirej je vpil in se kregal z vsimi v hiši, in bolj se je
kregal za reči malovredne, kot za velike. Tudi je bil s vsimi
svojimi ojster, samo pesa je miloval, kar pa ravno vboga Ma¬
ria ni mogla terpeti.

Med tem je Nace vedel, da. je Maria iz hiše všla, in da
se je podala k Urbanovim. Njegova jeza se je bila nekaj vlegla
in potolažila, in zdaj mu je bilo prav žal, ker se je bal, da
bi se ta reč ne razglasila, in da bi drugi dan se po vsi okolici
od tega ne govorilo.

On je tedaj sklenil po njo iti in jo nazaj pripeljati, ali
poprej se je dobro oborožil z poterpežljivostjo, ki mu je bila
k 'temu činu sila potrebna; zakaj on je že naprej vedel, da
bo imela žena v drugi hiši več serčnosti in derznosti, mu se
protistaviti in mu odgovarjati.

Ko je Matevž Naceta vgledal, da jo sem proti hiši maha,
pove to vsim in mu gre nasproti, da bi vbranil, da bi se kej
nespodobnega ne zgodilo. Med tem pa Urban Mario vedno

157

tolaži in opominja, da naj bo poterpežljiva in da naj se toliko
ne jezi.

Nace pride v hišo, pozdravi vse, in Urban ga precej ogo¬
vori rekoč: „Dragi moj Nace! jaz se nadjam, da,pridete v
. mojo hišo z dobrim namenom, in da nočete žalostiti moje dru¬
žine. Vsedite se.“

Nace se tedaj vsede dalječ od svoje žene, in govori mir¬
no in pokojno z vsimi od vse drugih reči. Maria pa tiho molči
in svoje oči pobesi.

Urban se je delal, kakor da bi nič ne vedel od tega,
kar se je bilo s tema dvema godilo; on je skušal nalaš od
veselih reči govoriti in je pravil take šale in smešne stvari,
da so se Nace in vsi drugi razun Marie na glas smejali. Maria
se je silila, da bi se ne smejala; zakaj ona je hotla svojemu
možu pokazati, da je razžaljena, in po pravici reči, ona je
imela prav.

Na zadnje pa Urban pove eno tako lepo, da se je mo¬
rala tudi Maria posmejati, in sadaj so se vsi serčno posmejali.

Modri Urban je imel že tako navado, da je serca poto¬
lažil poprej, kakor jih je skušal spraviti in združiti; in pri
dovolj njih mu je šlo po sreči, da je svoj namen dosegel s
tem, da se je zmerno in pošteno pošalil, ali brez da bi kte-
rega s tem kej razžalil; tako je že spravil več njih, ki so si
bili prav veliki sovražniki. „Zakonske, je pravil on, je lahko
pomiriti, samo če se ni med nje vgnezdila ljubosumnost ; 11  pri
Nacetu in Marii pa ljubosumnosti ni bilo. Nacetov nar veči
pregrešek in njegova nar veči napaka je bila pivnica in pa
nagla jeza; Maria je pa imela predolg jezik; tudi ni dovolj
skerbela, da bi bilo v hiši vselej vse čisto in vsaka reč na
svojem mestu. Ona je imela v hiši vse semtertje verženo; no¬
bena reč ni imela svojega odločenega mesta, in včasih je mo¬
rala iskati po vsi hiši, zdaj škarje, zdaj metlo, zdaj naperstnik,
zdaj iglo in takšne reči, ktere je kjer si hodi v hiši od sebe
devala, kakor hitro jih je rabiti jenjala. Na tako vižo ni mo¬
gla vediti, ako ji je kdo kaj vkradel; vselej je dolgo Časa

158

iskala, prejden je kaj našla; in tako je mož še tisto kratko
poterpežljivost zgubil, ki jo je imel. Nesnažnost njena pa je
bila taka, da je bila groza. Nje otrok, ki je bil prav lep, ni
bil nikoli prav čist, in ga je pustila ležati v zibeli, ki je od
nesnage smradljiva in polna bolh bila; ona je raji ležala, kot
da bi mu bila prala srajčice in drugo perilo. Tudi mu ni ni¬
koli slame preložila, temue se je zadovolila vse na sonce vun
razpeti, in pol suho, pol mokro nazaj notri znesti in mu tako
njegovo majhno postelico napraviti.

Ona sama je imela na sebi kakšno vmazano capo, in po
hiši se je vidilo povsod blato. Ker ni v svoji spavnici nikoli
oken odperla, da bi jo čisti in zdravi zrak prevetril, je Smer¬
dela, da bi se človek v nji zadušil; njene zagrinjala oken pa
je bila pajčevina.

Včasih je vendar spavnico pometla, ali smeti je sprav¬
ljala ali pod omaro, ali pa v en kot. V hiši je bila vsa po¬
soda vmazana od dne do dne. Maria se je le v hiši razčesa-
vala, in tako je večkrat naj del mož v kuhnji ali lase ali muhe,
ali pajke, ali košičke cunj; in Maria je tudi ti večer pri Ur¬
banovih svojo nesnago na znanje dala, ker je svojemu otro¬
čiču čistila obličje s slinami in nos pa z perstmi, kadar ste
ga hotle kušniti Špela in Marička. Ali ta reč se je tima
dvema snažnima kmeticama tako gnusila, da ga niste kušnile.

Naj bo žena, karkoli lepa, ako ni čedna in snažna, je
ne more nje mož ljubiti, ako ima le kaj občutljivosti v sebi,
in .tudi je ne morejo drugi ljudje hvaliti.

Zdaj pa poglejmo zopet naša dva zakonska; ona sta bila
sicer še nekaj jezna in napeta, ali že močno pripravljena se
vmiriti.

Urban si začne tedaj prizadevati, kar mu je bilo mogoče,
da bi ju spet spravil, ali poprej pokliče Mario na stran, in jo
na štiri oči ogovori rekoč: ^Poslušajte, Maria! Maria! jaz ni¬
kar še ne dvomim ne, da doživim to srečo, vas še nocoj spra¬
viti in vmiriti z vašim možem; ali kako morete tako zanemarati
snažnost v vaši hiši?“

159

Maria.  „0 moj Urban! jaz vas zagotovim, da hitro v
začetku ni bilo tako. Jaz sim zgubila vse veselje do dela in
snažnosti, od kar me moj mož tako tepe. Zapuščena in za-
nemarana ženska ne vč, kaj bi imela storiti, in jaz sim ravno
v tem stanu in spoznam dobro, da sim močno kriva. “

Urban.  „Ali vi preveč odgovarjate možu?“

Maria.  „Vem, ali veste to pride od tod, ker me zaničuje."

Urban se verne zopet k tem drugim in reče: „Prijatli

moji, ti večer hočemo viditi, da pojdeta še zadovoljna domu;
ali k temu je bilo treba, da se poprej dobro zastopimo. Že
vem pri eni meri, zakaj da se kregata in kavsata; mi morata
pa obetati, da storita, kar vama rečem. 11

„Je že prav, odgovorita oba, bova storila, kar mislite, da
bo za naju dobro in prav.“

Urban.  „Pred vsim pa vprašam, ali se zamore ti večer
vse odkritoserčno govoriti, in da nimamo eden druzemu nič
zameriti ali za zlo vzeti; ne jaz vam, ne vi meni."

Tudi to sta oba poterdila.

Urban.  „Je prav, tadaj povejte mi vi, Nace! in potlej
Maria! samo eno ali dve nar večji krivici, Čez ktere se imate
pritožiti.“

Naae.  „Jaz bi hotel, da bi moja žena bolj skerbela za
snažnost, in da bi mi ne odgovaijala in godernjala, posebno
kadar sim jezen. 11

Maria.  ,, Jaz imam več, ko trideset tožb. 11

Urban.  „Vsi ste mi obetali, da mo boste vbogali; jaz no¬
čem nič, kakor dve, ali naj poglavitniši. 11

Maria odgovori jokaje: „Toraj vam samo eno povem, in
ta je, da bi se moj mož pivnic ogibal in taiste zapustil. 11

Urban.  „Maria! verujte mi, da sama ta je gotovo zadosti
za vsim tridesetim pomagati. 11

,. Tedaj reče Urban, obernivši se k obema, pravda je kon¬
čana. 11

„Ni res nič“, mu seže hitro v besedo Maria močno jez¬
na; „pravda ni še končana. Imam še nekaj za vprašati."

160

Urban.  „In to je?“

Maria.  ,,Da mora mož ravnati z menoj saj tako, kakor
ravno s psom.“ Pri teh besedah se Maria začne na glas jokati.

Cela družba omolkne in ne da še sape od sebe, in Urban,
kterega je bilo močno v serce zadelo to ojstro in nepričakano
vprašanje, pogleda z vso resnostjo in ojstrostjo Naceta v obraz,
kterega je bila rudečica spreletela, in mu reče ves ginjen in
prestrašen: „Oh, Nace! te besede vaše vboge žene mi persu-
nijo serce.“

Na to se tudi Nace začne jokati; in Urban izusti: „Je
zadosti. Zdaj ni druzega treba, kot razsodbe; in kdo ima
soditi ?

Oba enoglasno zaupijeta: „Vi, Urban, vi!“

„Nikar, odgovori Urban, ker je svoje prijazno obličje spre¬
menil v častitljivo ojstrost.“

„Jaz vama dam sodnika, ki je bolj nepristran in bolj ne¬
dolžen od mene; in on ima v mojem imenu vaju soditi." Ko
to izgovori, vzame Marii iz naročja otroka, ga jima pokaže, in
jima z strašnim glasom pravi: „Ti, ti ima biti vaju sodnik,
ti zali priljudni otrok je sad vajne ljubezni in vajne kervi.
Jaz podam njemu oblast, ki sta jo meni dala. Oče in mati!
ali raztergajta na košičke tega angelca, kteremu manj slabega
storita, kakor da bi ga med svojimi vednimi razpartijami iz-
redila, ali pa iz ljubezni do njega, marveč pa iz ljubezni do
Boga, ki vam ga je podaril, odpustita si eden drugemu vsako
zamero in žalost, ki sta jo si do sedaj napravljala, in pobolj
Bajta se.“

Oba zakonska sta objela otroka in jezerokrat ga kuše-
vala, in- sta eden drugemu si odpustila.

„Zdaj, reče Urban, sta vredna biti stariša in reditelja te
ljubeznive stvarice; nata ga, in kadar bi se imela zopet kre¬
gati in zmerjati, poglejta ga v oči, in ako imata kaj starišne
občutljivosti in kristjanske ljubezni v sebi, se bota gotovo
vpokojila."

161

Oba sta se zjokala, in sta tergala eden drugemu otroka
iz rok; in to viditi, je vse serčno ganilo, posebno pa ženske,
ki so vse solze točile.

„Toraj“, veli dalej Urban, „ali obljubite vi Nace! da za¬
pustite za vselej pijančevanje? in vi Maria! da boste vse v
vaši hiši bolj v redu in bolj snažno deržali in da ne bote
dražili in jezili svojega moža z bodečimi odgovori?"

„Obljubiva“, izustita oba, Nace je hotel priseči pred
božjo martro.

„Počasi", reče Urban, „z prisegami! Častite in spoštujte
prisego, in častite in spoštujte tudi Boga! Položite roko na
serce svojega dragega otročiča, in njemu naredite terdno in
stanovitno obljubo; on je odmenjen biti, ravno kar hočete, ali
vaše veselje, ali pa žertva vaših razpartij." Kakor je jima
bilo vkazano, sta oba storila in ko sta se Urbanu jezerokrat
zahvalila, sta se vernila domu vesela in prijazna, ker sta tako
reči v slavju nesla svojega majhnega edinorojenca; in se vč,
da sta potem zadovoljna in srečna živela.

Kako zdravje ohraniti.

Urban je kakšenkrat bolehal; v trebuhu ga je grizlo in
iz se je dajal; pa krnalo mu je bilo boljši.

Njegovi domači so zavoljo tega prosili zdravnika, da bi
ga prišel en večer obiskat, ali z drugim izgovorom.

Toraj pride ti večer z gospod fajmoštrom, ki so Urbanu
rekli, da hoče tudi gospod zdravitelj slišati, kako Janezek
bere.

Urban zagledavši zdravnika, se prav razveseli, ter mu
pove, daje  občutil neko bolečino v trebuhu, proti kteri mu
je zdravitelj marsiktere pripomočke nasvetoval, ali on je bo-

Urban.

162

tel tudi viditi lonce in druge kuhinske posode; in ko jih pre¬
iskuje, najde en bakren lonec, ki ni bil dobro s kositrom pre¬
vlečen. Na to reče k Urbanu: „Zna biti, da je ti vzrok vaše
bolezni, morebiti jeste iz te posode?" In res je to bilo. Žen¬
ske so scer na to dobro pazile, vendar so bile tudi te posode
se poslužile iz pozabljivosti: ali sedaj so je naravnost h kot¬
larju poslale, da bi je pokositril.

Urban je Spelo samo v obraz pogledal, in ta se na rav¬
nost zjoče. Zatorej je pa ni nič posvaril; sama pa je pove¬
dala, da so tudi drugi v liiši taiste dni tožili, da jih trebuh
boli, in da je tudi njo in nje otročiče noter grizlo, vendar ne
tako močno kot Urbana.

Ko je Janezek jenjal brati, so se začeli vsi prijazno po¬
menkovati, in zdravitelj popraša:

„Ljubi moj Urban! kako ste ravnali, da ste se do zdaj
pri takem zdravju in moči ohranili?"

Urban smehljaje se odgovori: „Jaz sim si na vso moč
prizadeval, da bi le zdraviteljem in lekarjem nobenega zasluž¬
ka in dobička ne dajal."

Zdravnik.  „To je prav, Urban: ali da ste to dosegli, kako
ste delali in ravnali?"

Urban.  „To vam na kratkem povem. Ko sim bil mlad,
sim bil majhne in šibke postave. Moj oče so mi vedno vele¬
vali delati, ali zmerno, in so mi vselej odločili take dela,
ki so bile moji starosti primerne; tako, so mi pravili, bodeš
zmirej bolj močen in terden. Ali veš, so djali, zakaj da je
tvoja desna roka moČneji od leve? zato. ker se bolj trudi in ker
jo bolj pogostoma rabiš. Te besede so se mi resnične zdele,
in se mi zdi še zdaj, da je tako."

„Prav tako je, odgovori zdravitelj."

Urban.  ^Poslušajte tadaj, kako sim ravnal, da sim zmi-
raj zdrav ostal:

1. „Sim se, kar sim le mogel, ogibal lenobi, jezi in posebno
naj gerši strasti nečistosti, in tako sim si obvarval od
svoje mladosti moč in zdravje."

163

2. r Him si prizadeval, da sim bil vselej vesel in pokojne
vesti, v nadlogah in težavah sc nisim nikoli preveč ža¬
lostil, v sreči in blagostanju so nisim nikoli napihnil in
prevzel. “

3. „Nisim nikoli preveč žerl, temuč sim le po malem jedel
in zvečer raji manj kot več; tudi sim vselej prav po¬
časi jedel in vse dobro žvečil. “

4' „Tudi sim imel vselej, kar je bilo mogoče, Čisto in
snažno obleko. “

5. „Nisim nikoli nič pil, kadar sim bil zasopljen in od
dela močno vroč.“

6. „Merzla čista voda je bila moje vsakdanje zdravilo, da
sim ložej prebavljal; vina sim pa po malem pil, ali
taisto vselej dobro in zdravo. “

7. „Sim prevetril vsaki dan svojo sobo, tudi po zimi, in
se nikoli bal merzlega in hudega vremena. 11

S. „Zadnjič pa, kar mi je nar bolj vstreglo, da sim zdrav
ostal, so bili moji domači ljudje, kijih tukej vidite; oni
me niso nikoli razžalili in razserdili; ako bi me bili
razžalili, bi morebiti ne bil mogel prenašati; Bogu bodi
zato čast in hvala! “

„Vi pravite prav“, veli zdaj zdravnik, „dušne žalosti in
tuge so nar večji strup človeškega živlenja. Vse mi prav do-
pade, kar ste mi povedali in jaz bi ne vedil kaj pristaviti,
ako bi imel podučiti kmeta, kako da naj ravna, ako hoče
zdrav in močan biti in ostati. “

Tukej se tudi fajmošter oglasijo rekoč: „Tadaj če niso
Urbana njegovi ljudje nikoli žalili, kakor je tudi res, moramo
verovati, da mu je s tem Bog posebno poplačal spoštovanje in
posebne skerbi za svoje stariše; zakaj Urban je več let pri
drugih ljudeh služil, zato da je svojim starišem zamogel več
pomagati, in vsak krajcar, ki si gaje  zaslužil, je skerbno
hranil, in ni nikoli nič zapravljal. Božji blagoslov je bil zato¬
rej nad to hišo in bo tudi še na dalej v njej ostal.“

11 *

164

„Kar zdravje zadene", priloži zdravitelj, „se mora reči,
da kmetje male zanj slterbe."

„Oni prav malo skerbijo že za zdravje svojih otročičev;
nekteri v svoji mladosti nečisto in nesramno žive in si v nar
lepšem cvetu svojih let svoj život kvarijo in slabe, in si tako
napravijo, ali zgodno smert, ali hitro starost, in so, kadar bi
imeli biti nar boljši korenjaki, na duši in na telesu revni in
bolehni; zlo si škodujejo taisti, kteri se pri delu preveč nape¬
njajo: ali bolj ko vse to mi je pri kmetih, ki jih obiskujem,
v njih boleznih zopema nesnaga, ki jo po njih hišah najdem.
Pri taki nesnagi ni skorej mogoče, da bi tudi naj krepkejši
možaki zdravja ne zgubili; in kadar kdo v taki hiši oboli, se
prav lahko vname kužna bolezen, ktera se sprijema in lahko
med sosede razširja."

„Ni dolgo časa od tega, ko sim hudo okregal in ozmer¬
jal neko žensko, ki je imela sila bolnega moža. Najdem vbo-
zega bolnika v naj hujšem stanu, ker je bil vžival mnogotere
zdravila, ktere so mu sosedske babe bile nasvetovale. Ko se
cnmalo okoli ogledam, me zapusti nanagloma moja že tako
•kratka poterpežljivost, ker vgledam neke pobarvane steklence,
ktere na ravnost skozi okno izmečem. Pogledam potlej bolnika,
ki je ves potau med dvema vmazanima in skorej černima rju¬
hama ležal, ktere morebiti že več mescov niso bile preme-
njene in oprane. Na to pokličem ženo v kuhinjo, da bi me
bolnik ne slišal, in tukej se začnem vpričo vsili domačih nad
njo hudo togotiti, rekoč: (ne zamerite mi nespodobnih besed,
kterih bi se zdaj sramoval, ali vender takrat se jih nisim
mogel zderžati): Živina in ne žena! ji rečem, ako se podam
v tvoj hlev, mislim, da ne najdem tvojega prešiča v taki ne¬
snagi in v takem smradu ležati, kot tvojega moža! Kako ho¬
češ, da ozdravi bolnik, ki se v taki nesnagi poti?"

„Žena vsa jirestrašena, je hitro skočila po dve čisti ljubi
in je hotla na ravnost leteti, da bi jih bolniku preložila, kar
zopet na njo zavpijem: „Oh ti gerda baba! ni res, ti bi ga
hotla še vmoriti, ki mu hočeš zdaj ljuhe menjati, ker se ravno

165

nar bolj poti? in bi mu preložila te dve mokri rjuhi, ki bi
nja pbt zopet zaperle? (ta žena je hranila svoje perilo v tako
mokrem kraju, da se je zdelo, da je ravno kar iz vode po-
tegneno). Jaz sim vekal kot zdivjan, in ona je bila vsa zme¬
šana, se je jokala in ni vedela kaj početij

„Zdaj še le se mi je jeza enmalo polegla, in primem z
lepa rjuhi, ju vkažem ženi raztegniti čez ogenj, in kakor hitro
ste bile zadosti suhe, ju vkažem dobro ogreti, ter ju potlej na
posteljo djati velim. Se sim hotel pogledati uni dve rjuhi, ki
je iz postelje potegnila; joj! kakšna groza! Sim moral hitro
bežati, da bi ne bil kake še bolj neumne besede v moji jezi
proti ženi izustil."

Pred njih hišo in ravno pod njih oknom, in pred durmi
je bila na dvorišču smerdljiva mlaka, v ktero se je vtekala
gnojnica, ki je kužila in kvarila ves zrak, ki so ga dihali.
Jaz bi bil tisti dan razsajal in klel, kot en turk, ako bi ne
bil na ravnost proč zbežal."

„Vendar mi je šlo potlej po sreči, da sim storil, tisto
dvorišče počistiti in posušiti, da so drugde jamo za hlevne izteke
in gnoj napravili, in da so bolnika bolj snažno deržali, ker
sim jim žugal, da jih zapustim, ako me ne bodo vbogali; in
tako je počasi bolnik ozdravel."

„Po zimi in kadar je merzlo, najdem ne le v eni, ampak
po več hišah v sobi, kjer bolnik leži, goreče voglje, ki je celo
za zdrave nevarno in Škodljivo; tudi najdem obešene mokre
oblačila in mokro perilo, in celo mokre čevlje okoli peči su¬
šiti. Sarno para, ki puhti iz teh reči, je sobi zadosti nezdrava.
Ali kaj se hoče početi? Se mora po sili zgubiti poterpežlji-
vost, ali se mora imeti terdo serce za take ljudi, ki tako za-
nemarajo svoje zdravje in živlenje. “

Zdaj povejo tudi fajmošter, kako da so se bili pred ne¬
kimi dnevi tudi močno razjezili zavolj nekih ženk, ktere so bili.
dobili pri eni vbogi bolni, ki jo ravno vmirala, v takem številu,
da so se hotle pomastiti, in ktere so se bile tukej znajdle in.
zbralo ne iz ljubezni do bolne, tcmuč iz zgolj radovednosti.

166

Vboga terpinka je bila tako nadlegovana od sopuha, od hlapu
in od blebetanja tolikanj bab, da ni mogla Se dihati ne in bi
se bila ravno zaduSila. Fajmošter najprej poprašajo, ali so vse
te blebetavke navajene bolni streči ? in ena od njih odgovori,
da ne, in da so le zatorej se zbrale, ker so slišale, da že rav¬
no vmira. „ Zadosti slabo bi že bilo, rečejo fajmošter, ako bi
toliko njih ji streči prišle, ker ji zrak pokvarijo, kterega vbo¬
ga vmirajoča dihati mora, in ker jo nadlegovajo s svojimi
kvantami; ali še jezerokrat slabši, ker so prišle samo zavolj
radovednosti; vun se poberite vse, jim rečejo, in so jimvkazali
hitro proč iti. “

„ Ali obernimo se zopet k vam, Urban “, veli zdravitelj:
„ nikar ne dvomite, da vam, kakor hitro boste porabili to pre¬
pisano zdravilo, na ravnost odjenja bolečina v trebuhu; vaše
ženske so že pridne in pazlive zadosti. Kakor sim vam vkazal,
naj bo vaša posoda zmirej prav vredjena in narejena, potlej
ni strahu, da bi se vse prav ne godilo. Vendar varujte se

v bakreno posodo kislih reči, kot ocet, kislo zelje, ali pa oso-

lene jedila devati; in nobene jedi ne pustite dolgo v kotlovini,

kakor hitro jo bote od ognja potegnili.“

„Ako bi se še kedaj enake nesreče primerile, kar pa
Bog obvari, naj bolnik kar more mleka pije, dokler zdravitelj
ne priteče, in ti pripomoček vstavi slabe nasledke."

Žene pa so se bile močno vstrašile zavolj tega, kar se

je bilo zavolj kotlovnih posod zgodilo, in so zdravitelja po¬
slušale tako pazlivo in mirno, kakor da bi v cerkvi pridigo
poslušale.

Ko je Spela slišala, kako da se je bilo z ženo omenje¬
nega bolnika zgodilo, se je od strahu tresla, ker se je bala,
da bi tudi z njo zdravitelj ravno tako ne delal, ali fajmošter
so bili zdravitelju že rekli, da tako občutljivi ženi je zadosti,
da spozna svoj pregrešek, ki je bil pervi in zadnji.

Tadaj so začeli od družili reči govoriti, da se je ona
enmalo oddahnila, in tako je tudi ta večer mirno končal.

a o a iiio

Cepljenje sadunosnih dreves.

Napočil je enkrat dan, kterega je Janezik že dolgo željno
in nepoterpežljivo pričakoval, ker mu je bil obetal neki vert-
nar iz mesta, da ga pride obiskat, in učit, kako da se imajo
drevesa cepiti. Akoravno ni bil Se pravi čas za ceplehje, seje
hotel Janezik vendar navaditi še zadosti zgodej , da bi se že
o pervi spomladi mogel veseliti, ker je mislil na svojem trav¬
niku velike drevesa nasaditi.

Vertnar pregleda dobro travnik in vertič, in izrije potlej
nektere divjake sadunosnih drevesc z koreninami, ter jih pri¬
nese v sobo, da bi tamkej jih poskusil cepiti. Tudi je bil
sabo iz mesta prinesel obilno cepičev žlahtnih dreves.

Ali prejden je svoje delo začel, jim je lepo razložil ve¬
liko vrednost in veljavnost sadnih dreves in koliko si zamore
družina s sadjem pridobiti, naj bo da ga doma za svojo po¬
trebo porabi, ali pa da ga proda.

Tudi jih je učil, kako da se sadje kuha, naj bo ali za
zdrave ali za bolnike; kako da se iz sadja nareja žganje in
še clo vino; napovedal jim je pa tudi, kak dobiček da se
zna imeti celo iz gnilega sadja, ker se iz njega ocet napravi
in na to so nar bolj žene pazile in dobro se jim je zdelo, da
to izvedo, ker so dosadaj gnilo sadje vselej zamotavale.

Vsi so obstopili vertnaija, ter ga pazljivo poslušali, ali
nar bolj so njegove besede na uho vlekli France, Janezik in
Gašper, kteri se niso celi čas od njega ločili.

Fred vsim pa, pravi zdaj vertnar, je treba, ako hočete iz
dveves korist in dobiček vživati in veselja z njim imeti, da
si odločite eno sodišče  za taiste drevesca, ki se imajo cepiti,
ktere drevesa hočemo tudi, da se ložej zastopimo, divjake

168

imenovati. Ni prav vzeti za ceplenje divjakov iz gojzda ali
drugih takih krajev, ki imajo grenak sok, ki ga tudi podelijo
sadju; pa so navadno tudi preveč stari, ali saj se prav ne ve,
koliko let da štejejo že.“

»Divjaki za ceplenje se naj bolje tako le pripravijo: V
jeseni zberite si gorak solnčni kraj, ki je pa dobro očiščen
od vse trave in od vsih drugih rastlin, in ondi vsejajte sadne
piljke in peške; pa še bolji bi bilo, ako bi se v zemljo vtak¬
nil sam sad, akoravno bi še poleti bilo, in posebno se to do¬
bro kaže pri taistem sadju, ki ima kosti; treba je pa za to iz¬
brati' naj bolj zrelega. Tudi se znajo imenovane piljke in
koščice čez zimo dobro ohraniti v suhem pesku, da se v
spomladi sejejo; vender je bolje ako se v jeseni sejejo.“

„ Drugo leto pa se morajo ti divjaki, ki so iz koščic zrastli,
poriti, ter se jim korenike porežejo in v drugi kraj po tri
čevlje saksebi presadč; tukej morejo ostati še dve leti, in
potlej se presade, kjer so jih hoče imeti. 1 '

»Ni treba jih vsaditi preveč globoko; tudi se, mora pa¬
ziti, da se vsaka jamica okoli korenik z zemljo napolni, ktera
pa se ne sme zatlačiti, ako se hoče, da dobro veržejo. Že
samo s tem delom bodete dobili dobro sadje, zakaj že samo
presajenje jih že poboljša in požlahtni."

»Ali brez vsega dvoma je nar boljši viža dobro in žlahtno
sadje si pridobiti, da se drevje cepi. Jaz sim sabo prinesel
prav dobre bukvice, ki nam razlagajo, kako da se mora cepiti,
ako si hočemo dobrega sadja pridobiti. Divjak pa se zatorej
cepi, da bi boljši in žlahtnejši sadje rodil. In cepiti pa se
zna na več viž; ali občne in v navadi so tc tri:

1. „V precep ali sklad.

2. Med skorjo ali v zakožo.

3. S popkom. “

»Tedaj vam hočem eno vižo za drugo razločno pokazati
in po vsakem razložcnju bomo tukej poskusili cepiti, da boste
znali na pomlad že sami popolnama in ročno cepiti."

169

„Pred vsim pa si morate dobro v glavo vtisniti sledeče
opazke:“

„Drevesa, kterih sad ima na sredi kost, kakor breskve,
Črešnje, marelice, češplje itd. se morajo cepiti kmalo konec
mesca svečana, ali nar bolj pozno perve dni sušČa.“

„Jabelka, hruške itd. se cepijo bolj pozno, to je mesca
malega travna, in sicer v precep ali v sklad. Te drevesa se
lahko cepijo tudi mesca velikega travna, ali takrat med skorjo
ali v zakožo, vendar morajo cepiči, kteri so za to namenjeni,
biti poprej odrezani, kakor začnejo poganjati, in tako se hra¬
nijo v skrinci polni zemlje, ktera pa ne sme biti ne preveč
mokra, ne preveč suha. - '

„S popkom se sme cepiti tudi v sredi mesca rožnega
cveta, ali še bolj pozno, sred velikega serpana.“

„ Kadar pride čas ceplenja, ni treba gledati ne pratike
ne lune, temuč izvolite si za to delo suho in tiho vreme. “

,, Vzemite si cepiče od predzadnjega leta od lepih, zdra¬
vih dreves, ki po navadi rade redijo; tudi jih ne smete re¬
zati ob mokrih dnevih: in vzemite jih od bolj visokih vej, ki
so proti poldnevu obernjene in kterih les je že zadosti močen
in zrel. Taiste rastljike, ki so zadnje leto močno pognale, in
kterih popki daljeo eden od druzega stoje, niso za to delo,
ker več let nič ne rodijo; vzemite si tedaj kratke in lepe
cepiče, ki imajo obilo popkov in blizo skupej.“

„Ako je deblo, ktero hočete cepiti, drobno in tenko, ne
pustite cepiču več ko tri popke; ako je srednje, štiri; ako bi
bilo pa debelo, pet. “

,Gledajte pa, da je deblo ravno in lepo, da ima skorjo
gladko in zelenkasto, ko ga bodete odsekali ali porezali, pa¬
zite na steržen, da bo čist in zdrav. Ako se vidijo okoli ster-
žena černikaste pike, ali ako je celo steržen čern, podrezite
deblo bolj nizko, in ako še potlej take znamnja vdobite, za-
veržite ga. “

,,Naj bolj prava debelost drevesa, ki ima biti cepljen, je
en palec, vendar zna biti tudi bolj debelo ali bolj tanko.

170

Kadar je deblo en palec debelo, odrežite ga, kadar boste ce¬
pili, en čevelj nad zemljo; ako je bolj debelo, odrežite ga pri
eni meri bolj visoko do Sest čevljev, ako bi bilo kot roka
debelo. Pri starih, odrašenih in bolj močnih drevesih se cepijo
kakšenkrat veje. “

„Ako bi bilo pa preveč debelo deblo, ktero se ima ce¬
piti, se mora cepiti med skorjo ali za kožo, ker bi precep
vtcgnil vcepljeno mladiko tako pritisniti, da bi jo zmastil, in
da bi tako ne mogla roditi. “

»Bolj ko je deblo debelo, močneji morajo biti cepiči; na
bolj tanko deblo se denejo tudi šibki cepiči, kteri pa morajo
imeti popke goste. “

„Kutino drevo se lahko cepi z hruškovimi ali jabelčnimi
mladikami, kakor je komu všeč. Kostenice se primejo na ko-
stenicah. Na hruško se vcepi hruška, na jabeiko se ima vce¬
piti jabelko. Tudi se mora paziti, da se denejo cepiči na bolj
zdravi kraj drevesa, kjer je skoija brez madeža, tako da nič
ne zaderži rodivnega soka, ki teče iz korenin na ravnost gor
pod skorjo. “

Kako se v precep ali v sklad cepi.

„Se odreže deblo ravnovažno z eno za to delo priprav¬
ljeno žagico; in ste že skozi in skozi do konca odžagali, pri-
jenjajte in potegnite žago nazaj, da ne skazite skorje, zarez
končajte pa z dobro nabrušenim nožičkorn. Tudi pogladite
s tim nožičkorn dobro ves zarez. “

„Potem položite nožiček na štorčik, ali ne ravno na ster-
žen, ampak celo blizo njega, in prerežite deblo na dva kosa.“

„ Sedaj pa primerite cepič in ga porežite na obeh stra¬
neh pod popkom, ki ima biti naj bližej debla, ali pazite do¬
bro, da steržen ne poškodovate, tako se ga mora rezati
vprek po obeli strah toliko časa, dokler so na zadnje do ster-
žena pride, tako da je spodnji del cepiča ojster, kot cn nož.
Od zareza vmi do ojstrega konca porežite cepiča skorjo z oj-
strim peresnikom, da ostane samo zdoljna koža, ki je zelena;

171

in scer ne na obeli straneh, temnČ na taisti samo, ki pride
do debi ovega steržena.“

„Ko ste to naredili, deržite s svojim nožickom odpert že
narejeni kroj, in potisnite notri cepič, ter nožiček vun poteg¬
nite. Gledajte prav pazljivo, da se prime in zjedini čepičeva
skorja z deblovo. Ako bi se pa primerilo, da bi bila dcblov.i
skorja debeleji od cepičeve, takrat omenjeno pravilo ne velja;
takrat pa se mora prileči cepič z deblom tako, da zamore sok
iz debla naravnost teči v cepič. Pokrite potem kroj z kosci •
kom zelene skorje in zamažite dobro vse zareze z rumenim
voskom zgorej in na obeh straneh, da ne bi deževnica notri
vlekla. Tudi morate vse ovezati z platneno cunjo ali pa z
drugo rečjo, in oviti vse z bekami, ki so po dolgič prikrojene,
ali pa s celimi bekami, ako niso debele, vendar jih ne smete
močno zategniti. “

Kako se v skorjo ali v zakožo cepi.

„Kakor smo že opomnili, ni treba na tako vižo cepiti,
kakor takrat, kadar je deblo debelo in da je že spomlad
nekaj naprej, in je drevje že sočno. “

„Na tako deblo se denejo dva ali tri cepiči potem, ka¬
kor je deblo debelo ali tenko. “

„Se poreže deblo prek in se zarez pogladi, kakor smo
že zgorej rekli.“

„Cepič se vreže samo na eni strani, in sicer na taisti, ki
je nasproti popku, ki mora biti nar bližej debla, in se ravno-
važno vreže le tako globoko, kakor je enega noža herbet de¬
bel, se pa dobro paziti mora, da bi se z zarezom steržen kaj
ne poškodoval. Potlej se pa naprej zarezuje in sicer vprek,
dokler se ne pride do steržena, in dokler dolejni konec cepiča
špičast postane. “

„Z kostenim ročnikom noža, ki pa mora biti ojster, se
odrine deblava skorja od losa na tistem mestu, kjer se misli
cepič vtisniti. Zdaj se prime cepič in se med lesom in skorjo

172

notri poriva, dokler se ne osloni na deblo gorejni zarez, ki
pa mora biti ravnovažno vrezan, kakor smo povedali."

„Na zadnje se pa oveže vse, kakor sim vam že zgorej
pravil, z voskom in cunjami."

Kako se s popkom cepi.

„S popkom se cepijo drevesa še le vsred rožnega cveta,
ali pa v začetku velikega serpana. Pervi cepiči poženejo kaj
majhnega že taisto leto; drugi pa še le drugo pomlad. Bolj
gotovi, da ostanejo, so cepiči, ki še le drugo pomlad pogan¬
jajo ; zakaj kar čez jesen pervega leta požene, ostane zmirej
tenko in slabo, in lahko prihodno zimo pogine. Popek mora
biti od taistega leta popolnoma zrel in lep; tak popek se iz¬
reže naj ložej iz cepiča, ki je mehak in močno sočen; tudi
veja, kamor se ga mislite vtisniti, mora biti lepa, zdrava in
mehka. “

„Da pa popek iz cepiča izrežete, primite cepič z levo
roko; zberite si nar lepši popek, ki ga na njem najdete, ob¬
režite ga na tri kraje tako, da nobeden teh treh zarezov ni
večji kot ovseno zerno."

„ Z ojstrim ročnikom noža odločite ročno popek od ce¬
piča, ter dobro pazite, da ne ostane na cepiču notrajno pop-
kovo zernice. Ako bi se to primerilo, bi popek ne mogel več
kaliti, in se mora toraj proč vreči. Ko ste to storili, prere¬
žite skorjo debla ali veje, kjer hočete cepiti, vprek in potlej
po dolgič, da dobi zarez podobo čerke T. Z kostenim ročni¬
kom noža odločite tako prerezano skorjo od njenega lesa;
vtisnite notri popek in pokrite ga s skorjo, ki ste jo bili od
ločili. Zdaj pa ovežite in opasajte vse nad in pod popkom s
cunjami, in kadar konec enega mesca vidite, da se je popek
prijel, odrežite enmalo zopet, da bo sok ložej tekel."

„Tako cepiti je nar bolj svečer in kadar je vreme tiho
in brez vetra."

„Pervo pomlad potem pa odrežite proč celo deblo ali
celo vejo precej odzgorej nad vcepljenim popkom."

173

„Tjakaj imate vse tri nar bolj navadne viže cepiti. “

„Je tudi še ena druga viža, veli naprej vertnar, ki meni
prav dopade in ki je naj ložej. Zberite si tenko deblo in po¬
iščite si cepič, ki je enake debelosti; odrežite oba enmalo
vprek in gladko; položite ju skup in ovežite jih, kakor sim
vam že povedal. “

Med tem, ko je vertnar vse to razkladal, je tudi vsako
reč skušal in kazal, in je dal poskusiti vse to Francetu in
Janezku, ki sta ga pazljivo poslušala.

„Prejden pa jenjam, reče vertnar, vam hočem še razlo¬
žiti, kako drevesa presajajo. “

Ti nauki so sledeči:

„Ako ste kako mlado drevce vcepili, ga morate tri leta po¬
tem kam drugam presaditi, da bo v novi zemlji lepši poganjalo
in močneji prihajalo. “

„Kadar drevo izkopljete, pazite dobro, da ne poškodovate
korenik; korenike, ki se vam zdijo preveč dolge, odrežite jih
raji z kervačem, kakor da bi jih odergali."

„Sploh se je vselej spričalo, da je bolje presajati v jeseni,
kot na pomlad."

„Kadar pa zopet sadite drevo, gledajte posebno na to:“

1. „Odrežite drevesu, ki ga hočete presaditi, skorej celo
in popolnoma tisto korenino, ki na ravnost doli vleče in
odrežite mu z ojstrim nožičkom vse drobne in kosmate
korenine, ki so blizo debla in ki so zmečkane, ali pa
če so na koncu zdrobljene, zakaj te pahnejo potlej vun
vse holj močne in čverste. Ako je kaka večji korenika
raztergana, pokvarjena in oškodovana, odrežite jo, da
ne škodi celemu drevesu."

2. „Ne vsadite drevesa preveč globoko; vender deni te ga
pri eni meri dva persta nižej od poprej. Globokost naj
ne bo ne prevelika, ne premajhna."

3. „ Se mora dobro paziti in modro delati, kadar se kore¬
nike po versti okoli razdelujejo in vredujejo, zakaj ako
so korenike lepo razširjene, se tudi veje lepo širijo,"

174

4. „Ne pustite prav nič praznega prostora med korenikami,
in ne zadovoljite se, ako le z motiko ali z lopato vse
dobro napolnite, temuč ogrebite korenike tudi s rokami.
Vendar ne smete zateptati in potlačiti zemlje, ktere
okoli ali po kraj eh nasujete, temuč naj ostane rahla. “

5. „Naredite tako, da bo drevo tako stalo, kakor je bilo pred
presajenjem, da bo namreč proti poldnevu obernjen
ravno tisti kraj , ki je poprej tudi tako stal; zatorej bi
bilo prav, da bi zaznamvali drevo, prejden ga izkopljete.“

6. „Pristavite tudi mlademu drevescu en kol, da se nanj
oslone in opre; ali le umno gledajte, da drevescu ne po¬
kvarite kake korenike, kadar bote kol nastavljali. “

7. r Ako je drevo na prostem polji, ogradite ga s ternjem,
da ga živina ne objeda; tudi namažite ga z žajfenco,
da ga zajci ne ogradijo."

France in Janezik sta se iz serca veselila čez te pravila
in čez te nauke, in sta se za nje serčno zahvalila vertnarju.
Ker je pa tako veselje in izkrenost pri tih fantičkih za sadjo-
rejo vidil, jima je podaril zgorej imenovane bukve, ki so bolj
natanjko in obširno od vseh teh reči govorile.

mi l mmh

Veliko in krasno posestvo nekega gospoda v .nevar¬
nosti, da bi bilo slabo oskerbovano.

Nekaj malo milj od Urbanove vasi je bil krasen grad,
kamor se je vsako leto neki bogat in dober žlahtnik, ki je
bil gospodar tega grada, po navadi iz mesta preseloval s svojo
mnogoštevilno družino in z obilnimi gosti, da se je tukej na
kmetih ena dva mesca poleti nekaj odahnil in poveselil. Pri
gradu je bila krasna kapelica, prijetni verti, prav lepo izdelan
hlev in mnogo živine, veliko polja in več kmetiČkih hiš, kjer

175

so žlahtnikovi najemniki stanovali; vse to je obdajalo grad in
je stalo okoli njega.

Ti gospod je bil že močno star in proti vsakemu prijazen,
pohleven, ljubezniv in dobrotljiv; ali on jo bil premalo za
svoje reci skerbljiv in je preveč pokoj ljubil; zatorej je tudi
zanemaral opravila svojih kmetij in svojih najemnikov. Ti so
že dolgo časa iz lastne skušnje dobro poznali gospodaijcvo
dobrotljivost, zatorej so ga častili in prav spoštovali in mu
zvesto služili, posebno ker jih je lepo vodil in vladal priden
opravnik ali oskerbnik, Kocian po imenu, kteremu ni bilo
para, mož, ki je bil vse Časti vreden, dobro izučen, prijazen,
dober kristjan, delaven in priden, in prav skerbno vdan in
goreč za pravi blagor svojega gospodarja in vsili najemnikov.

Kocian je bil zapisan v kmetijsko družtvo, in je znal
umno v svoj prid in v svojo korist obračati nauke, ktere so
učeniki te tako važne vednosti dajali. On se ni terdo deržal
starega kopita, kadar je zvedil za kej boljšega, in se tudi ni
dal precej zmotiti od novih znajdeb, ker je vsako reč pre¬
mislil in poskušal poprej, ko jo je vpeljal. Njegov voditelj je
bila poskusba, in njegov nar bolj pogodni svetovavec je bil
Urban; zakaj njegov gospod, ako ga je opravnik čez kako
opravilo vprašal, ni druzega mu odgovarjal, kakor: „Jaz ne
vtegnem in se na vas, Kocian, v vsem zanesem; premislite vi,
in naredite sami, kakor se vam prav zdi;“ — gospod je bil
zadovoljen, da je o pravem času svoj denar dobil.

Velika versta podob, kipov in starega orožja, bogato bu-
kvišče, in obilna zbirka denarjev in medalj iz pretečenih sto¬
letij, silno veliko število ptujili zelišč in redkih rastlin , velika
in dobro vredjena zelišarska zbirka v bližnjih vertih z enim
lepim sprehajališčem, skakajoče vode, cvetlice vsili plemen, in
sadje, ki je zorilo v taistem gradu, je veselilo žlalitnika in
njegove goste, kadar so se tukcj sem prišli sprehajat. Na vse
drugo je gospodar le slabo ali nič gledal.

Ta nemarnost bi bila gospodaiju draga, ako bi bil imel
kakega druzega oskerbnika; ali ti, ki ga je imel, se je tako

176

trudil, da so bile vse opravila in dela o pravem času in po
sreči storjene, akoravno je bilo posestvo neizmerno veliko.
Kocian je skerbel, da je povsod med kmeti gospodaril strah
božji, mir, delavnost in pridnost, in da so bili vsi zadovoljni,
gospodar in oskerbnik, kmeti in posli.

Ali nekaj časa sem se je bilo vse spremenilo. Edini žlaht-
nikov sin, ki je vso Europo obhodil, se je domu vernih Bil
je mladenč dobrega, blagega serca, ali nagel in vroče kervi,
poln prenapetih misel in zmot; zato mu ni nič dopadlo, kar je
doma vidil; kar je bilo pa domače, je zaničeval, še celo gnu¬
silo se mu je; hvalil pa je le to, kar je vidil na Nemškem,
Francoskem, Angleškem itd. akoravno je vse le nanagloma in
poveršno pregledal.

Vsaki reči in vsaki osebi je vedil najti mladi gospodičič
pogreške in pomanjkanje, in nič ni bilo po njega misli in po
njegovih mladih prijatlov; toraj je mislil vse spremeniti in
prenarediti.

S temi krivimi in neumnimi mislimi se ni znal prav za-
deržati proti vbogim in dobrim kmetom, pa še manj je vedil,
kako da se zemlja obdeluje; vendar je prevzel prav vesel in
z veliko gorečnostjo gospodarstvo grada in vsili kmetij, ker
ga je njegov oče zmirej silil in pregovarjal, ki je hotel, da bi
njegov sin kaj opraviti imel in no zmirej pohajal.

Tedaj se poda pervikrat na svoj grad, kamor ga je sprem¬
ljal mlad žlahtnik, njegov nar veči prijatelj, ki si je bil pa še
manj od njega skusil in znal, kako da se polja in kmetijo
obdelovajo. Tjekej pridši ju je dobri oskerbnik povsod peljal,
ter je hotel jima vse pokazati in razložiti, ali ona sta povsod
naprej hitela in letala, brez da bi bila na njegovo govorenje
pazila. Sta hotla pogledati vse kmetiške hiše, ki so bile temu
gradu podložne in vse ljudi, ki so ondi stanovali, kjer sta
marsikteremu kakšno zarobljeno vprašanje dala, brez da bi
bila pa na odgovor počakala. Ko sta vse pregledala in pri
vsaki reči svojo nevoljo kazala, sta se v kočijo vsedla in
odšla. Po poti pa sta se med sabo smejala rekoč: „Pej te

177

bodi! kaka nesnaga in gnusoba! Tukaj je še vse po starem,
ljudje so nevtesani in neumni, mladost divja, oskerbnik je
trapast, celo posestvo je neprijazno in. pusto!“

„Moja skerb bo sadaj“, pristavi zdaj mladi žlabtnik, „vse
te reci oživiti; ali naj poprej moram dobiti pravega in žive¬
ga pravnika, potrebne so mi tudi nektere kmetovške družine
bolj olikane, bolj izurjene, bolj prijazne in prijetne, saj take,
kakor so kmetje, ki so blizo mesta. “

Potem, ko je večkrat prišel mladi gospodičič svoje po¬
sestva obiskovat in ko se je včasih tudi tukaj zaderževal in
pomudil, je vbogi oskerbnik Kocian vidil in spoznal, da ga
gospodar kislo in neprijazno sprejema. Zatorej se je tudi moč¬
no prestrašil in je začel žalovati. Kadar je pa ti pridni oskerb¬
nik k novemu gospodarju prišel, da bi se z njim pogovoril in
pomenil, kako da se morajc^prihodne dela opraviti, mu je mladi
gospodičič le merzlo in nepristojno odgovarjal: „Bomo že na¬
redili, bomo že naredili.“ Zadnjič mu enkrat tako le reče:
„Konec leta bo treba odpraviti in posloviti, kar je starih."
Ker je bil pa Kocian že močno pri letih; se je hitro spomnil,
da mu jo je hotel podsoliti, da bi znal namreč tudi njega
odgnati.

Te besede je izustil tudi proti nekterim najemnikom in
proti kakemu rokodelcu. Vsi ti so bili hišni gospodarji in
očetje, zatorej so se prestrašili in so začeli žalovati. Vsi ti
tadaj z oskerbnikom vred se podajo enega dne k Urbanu, da
bi njemu svojo žalost odkrili in svojo serčno britkost mu to¬
žili, in da bi se z njim pomenili, kaj da imajo v teh stiskah
početi, ker so vedeli, da jim bo Urban modro svetoval.

Urban, ki jih je vse dohro poznal, jih tolaži in jim sve¬
tuje, vse z poterpežljivostjo in voljno prenesti, in jih zagotovi,
da se že sčasoma vse na bolje spremeni, ako bo on mogel
enkrat s starim in dobrim žlahtnikom govoriti. „Ali“, pristavi
zdaj Urban, „jaz vam moram odkritoserčno reči, da ne grem
rad k gospodu v grad, nekaj zavoljo moje silne starosti, nekaj
ker se rad ne priklanjam tolikanj hlapcom, služabnikom in
Urban. 12

178

hišnikom; zakaj od enega do druzega tih poslov se mora ho¬
diti in jih prositi, prejden je mogoče z žlahtnikom govoriti, in
ti vsi so bolj napihnjeni in visoki, kot sam gospod; zakaj ti
gospod je prav dober. Poslušajte, kaj se mi je bilo enkrat
zgodilo: Ko sim se bil enkrat v taisti grad podal ne za kako
svoje opravilo, ampak ker me je rekel gospod žlahtnik k sebi
poklicati, ki se je imel čez marsiktero opravilo z menoj po¬
govoriti, pridem tje in me pustijo čakati ti hlapčoni na stop¬
nicah v mrazu med lovskimi pesi, ki so mi po nogah skakali
in nad menoj lajali, da jih je bilo strah viditi in slišati, pa
vendar je bilo še dobro, da me niso oklali. Med tem jememo
šel zdaj eden zdaj drugi služabnik in je prevzetno memo mene
šel in komej me pogledal, ker me je za kakega berača deržal.
Zadnjič sim se prederznil še enega poprositi, da bi me pri
gospodu napovedal, ali te me je jgerdo pogledal in mi nepri¬
ljudno odgovoril: „No, kakšna sila? Gospod ima zdaj druge
opravila, počakajte!" Sim tadaj še nekaj počakal, dokler ni
zadnjič prišel star in bolj priljuden služabnik, ki me je hitro
napovedal pri gospodu, kteri me je prijazno in serčno veselo
sprejel."

„Od tistega časa nisim bil nikoli več v tistem gradu, kjer
tako krivico delajo temu dobremu gospodu, ako ravno gospod
sam za to ne ve."

„Pač res je, da se ošabnost ne udobi samo pri visocih
ljudeh, ampak pogostoma tudi pri siromacih, kteri obdajajo go¬
spodarje, ki jih malo ali nič ne poznajo; zato je resničen
pregovor, ki pravi, da ošabnost je rastlina, ktera ne rase na
krasnih višavah hribov, ampak rase in poganja v nizkih in
smerdljivih mlakah."

„Ali vernimo se na naše govorjenje, reče dalje Urban.
Povem vam, da ti predobri gospod se pogostoma tukej memo
v svoji kočiji pripelja in večkrat je on tako prijazen, da se
vstavi, in me k vraticom svoje kočije pokliče, da z menoj kej
pogovori, včasih blagovoli celo, vun stopiti in se v mojo hišo
podati, in pri tej priložnosti skazuje veliko prijaznost do vsih

179

mojih ljudi, sosebno pa do Janezika. O taki priliki vam bom
zamogel pomagati, ljubi moji prijatli, in jaz vem, da skoz to
bom enako pomagal tudi vašemu dobremu gospodarju. On ne
ve vsega, in ne pozna natanjko svojih ljudi; jaz pa hočem
brez vse zamere z njim čez vse to govoriti, in vem, da rad
sliši, kadar se mu kej odkritoserčno povš, dasiravno ne dobi
vselej odkritoserčnosti pri svojih podložnih."

Kocian.  „Vtsdite, predragi Urban, da je že nekaj dni, kar
se je pri mladem gospodu razun zgorej omenjenega žlahtnika,
njegovega prijatla, brez vedenja njegovega očeta še ptuj mla-
denč z svojo ženo vred vrinil. Ona dva imata res prebrisane
glavice in se nosita lepo po gosposko, ali kakor sim slišal,
sta ona doslej ljudi okoli po svetu sleparila, in tudi zdaj sta
malovrednim potepuhom podobna; zdi se mi, da sta klatovi-
teza. Pravijo, da skušata pri mladem gospodu, ki je dobrega
serca, pa še premalo skušen, službo oskerbnika zadobiti. Zato
se mu prilizujeta in vsak večer, kadar je tukaj, ga kratkoča¬
sita s svojimi norčijami, s petjem, godbo ali muziko in dru¬
gimi ročnimi igrami. Ze se jima zdi, da opravljata že to službo,
in zato si upata semterfje ukazovati kmetom, ter svoje povelje
dajata z zaničevanjem, zasmehovanjem in celo z žuganjem, jih
posloviti. Dozdaj imata prebivališče še le v kerčmi, kar jima
berž ko ne le mladi gospod plačuje, in kakor se vidi, mislijo
starega gospoda, očeta, prositi, da bi ju v to službo vzel, so¬
sebno ker obetata, najemšino in robotništvo na rame vbogili
kmetov znamenito povikšati."

„Ako bo tako, bi morali jaz in nekteri ubogi najemniki
ob kruh priti, in se po svetu podati s trebuhom za kruhom."

„Kaže se celo, da ti slepar, ki se prešerno Sokrata ime¬
nuje, želi edini najemnik celega posestva biti, in si vse druge
kot sužnike podvreči, da bo zamogel storiti in ukazovati, ka¬
kor se bo njemu poljubilo, ne pa, kakor bi se gospodarju
ljubilo. “

„Priložiti moram še, da žena tega potepenca hoče že
poslužena biti zdaj od ene zdaj od druge izmed vbogili kmetic,

12 *

180

in da ji v dar donašajo cvetlic, sadja, jajc, pišeta, golobe itd.
Tudi veli marsikakemu najemnikovih otrok s pismi celo skriv¬
nimi v mesto tekati, ter jim zažuga, da naj ji odgovor prine¬
sejo, tudi ji morajo po več pisem skupej in celo težke zvezke
nazaj prinašati; namesto plačila pa jim da kako lepo besedo,
in se ne brani, ako jo v svoji priprostosti žlahtno gospo
imenujejo. “

„Nje mož si je rekel vsako jutro mleka za kavo (kafč)
od enega bližnega najemnika donašati; donašal mu ga je pa
najemnikov sin. Ali ko je ti grozni Sokrat zvedel, da ima ti
najemnik lepo hčer, reče enega jutra proti mladenču, ki mu
je mleko prinesel: Ostani ti zanaprej doma, in mleko naj mi
tvoja sestra nosi. Oče to slišati, ki je bil umen in pameten
mož in dober reditelj , mu ne pošle več ne sina, ne hčere, ne
mleka. Ko je pa pozneje na cesti omenjenega Sokrata srečal,
ki mu je leto očital, mu odgovori v kratkih besedah

„Moja hči je moja hči!  -— Sokrat se urno osukne, mu
herbet oberne, in gre svojo pot. Tudi je treba vediti, da ju
ni še nikoli noben vidil ne v cerkvi, ne v grajski kapeli, kjer
je mladi gospod vsaki dan pri sveti maši. Tako vidite ljubi
moj Urban! v kaki zadregi se zdaj znajdemo. Vender nočem
misliti, da bi se dali stari grajšak od teh sleparjev premotiti."

Urban.  „Od teh reči sim že nekaj čul, ali ne dvomite,
dragi gospod Kocian, se bo že pomoč zadobila. Potolažite tudi
uboge kmete. “

„Vem tudi, da že marsikdo je z očetom mladega gospoda
govoril v tej zadevi, toda le na kratkem in zamolčaje več
reči; ali nadjam se, da nam bo Bog pomagal,"

Oskerbovanje rečenega posestva se poboljša.

Dva dni potem, ko se je z verlirri opravnikom prijazno
pogovarjal, je bil dobri Urban ves zamišljen in pobit. V serce
se mu je vsmilila nesreča tolkanj dobrih kmetiških družin, in
bolela ga je škoda in žalost, ki je imela zadeti častitega sta¬
rega žlahtnika, kakor tudi njegovega mladega, malo skušenega
sina, ki se je dal goljufati. Ali, poglej! Janezik priteče urno
k njemu, in mu reče: „Ljubi ded, poglejte, kočija se bliža,
zdi se mi, da se žlatnik pelje.“

Urban.  „Prav imaš, njegova kočija je; pojdimo doli, da
ga pozdravimo; pa če se bo vstavil, prikloni se, in pojdi proč,
zakaj jaz moram nekej z njim samim govoriti. “

Ko žlahtnik Urbana zagleda, ukaže vstaviti, stopi iz ko¬
čije, objame Urbana, potle tudi Janezika in reče: „Urban moj!
prav všeč mi je, da vas vdobim brez dela, ker imam govoriti
z vami na štiri oči; toda želim, kakor veste, da je moja na¬
vada, vašo ljubo družino popred pozdraviti, in potem so bova
sama v izbo podala.“

Urban.  „Vi mi skažete veliko čast, žlahtni gospod, jaz
sim vselej pripravljen, vam vstreči.“

Žlahtnik.  „Ker sva tedaj sama, vas prosim, podpirajte
me s svojo bistroumnostjo. Pozdeva se mi, akoravno za terdno
ne vem, da z mojim posestvom se nič kaj dobro ne godi.
Pervi uzrok tega, da ne bom lagal, je moja nepazljivost, moja
želja, pokojno in v miru živeti, moja lenoba. Prezgodaj sim
neskušenemu sinu, kakor ga dobro poznate, oblast dal, da naj
on gospodari, in zdaj že vidim, nasledke svojih pregreškov. Vi
pa, ljubi Urban! veste bolje od mene, kako se na mojem po¬
sestvu godi, in tudi vem, da ima moj verli opravnik Kocian

182

vse zaupanje v vas, kakor tudi vsi moji kmetje, ki jih on
vodi. Moj sin ni nič kaj zadovoljen z verlim oskerbnikom
Kocianom, čigar zaslug, ne pozna, in zdi se mi, da misli
oskerbnika in nektere kmete odpraviti, in druge vzeti. Pa
njegov sklep je otročji, prenagel, krivičen in škodliv ne samo
mojim podložnim, ampak tudi meni, moji vesti, časti, in moji
koristi. “

„Pecite tedaj, dragi Urban! kako bi se moglo temu v
okom priti, brez da bi se kak šum med ljudmi, kaka nečast
mojemu sinu, žalost in škoda nedolžnim kmetom napravila?
Opravnik Kocian, Čigar vrednost dobro poznam, mi je ljub in
drag, njega ne pustim nikoli od sebe proč. “

Urban.  „Žlahtni gospod! Vi bi ložej mene podučili, ka¬
kor pa jaz vas; ker pa vender želite, mojo misel slišati, bla¬
govolite popraviti, kar bi jaz vtegnil narobe ali zarobljeno
povedati. Jaz sim slišal od enega človeka, ki je bil te dni v
mestu, da te reči vse natanjko vedo vaši žlahtni stričniki, mo¬
dri in pametni gospodje, in vem tudi, da jim ta reč zlo k
sercu gre, pa nimajo oblasti, se v to vtikati. Ako bi vi, žlahtni
gospod! za dobro spoznali, enega ali dva teh gospodov, kakor
lanskega leta, sem v grad povabiti, z izgovorom, da hočete
lov napraviti, in o tej priliki jih prositi, da bi vas z vso
previdnostjo v ti reči podpirali, bi vtegnilo vse prav iti. Jaz
mislim namreč, da bi bilo pred vsim potrebno, mladega go¬
spoda, vašega sina z močnimi dokazi k boljemu spoznanju
pripeljati, potem bi vi žlahtni gospod! brez dvombe ob krat¬
kem dosegli, kar želite, ker ima mladi gospod dobro serce in
razum, le skušnje mu še manjka, in tudi nima tukej nobenega,
ki bi mu zamogel ali hotel dobro svetovati. “

Žlahtnih.  „Resnično, vreden vaše modrosti je pripomoček,
ki mi ga svetujete; hvala naj vam bo za-nj, in brez zamude
ga hočem izpeljati. Med tem pa potolažite verlega Kociana in
moje dobre kmete."

Potem stopi žlahtnile prav zadovoljen zopet v kočijo, in
se verne v mesto.

183

Kmalo potem so bili žlahtni stričniki na lov povabljeni
in oni so tudi z veseljem obljubili priti. Prišli so tedej celo
trije, ker so sabo vzeli nekega žlahtnika, svojega prijatla, ki
je bil dober lovec in jak pesnik, tako da je celo brez vsega
pripravljanja in iz nenade v stanu bil, karkoli bodi prav
smešno popevati. Le ti gospodje so za mladega žlahtnika po¬
polnoma prilični bili.

Stari žlahtnik je ostal še v mestu, in je svojega pervega
strežnika s primernimi naročili naprej poslal, da je z oskerb-
nikom Kocianom vred vse pripravil, kar je bilo potrebno za
sprejetev in postrežbo žlahtnih loveov.

Potem ko so nekoliko lovskih hlapcov s pesi in lovskim
rogom naprej poslali, prijezdijo pred nočjo do grada. Tukaj
jim mladi gospod naproti pride, in polni radosti se podajo v
grad, kjer je obilna večerja na-nje čakala, ktero je izverstni
žlahtni pesnik z večerno godbo, ki so jo bili umetni godci na
velikem dvorišču napravili, še prijetniši storil.

Smešni Sokrat in njegova žena sta menila, da bo ti ve¬
čer za nju večer radosti in veselja. Ker sta tedaj mislila, da
sta neobhodno potrebna, se jima je čudno zdelo, da jima ni
nobeden nič rekel, in sta čakala vsa pripravljena v pražnji
obleki, žena z nališpanim obrazom, vedno se nadjaje, da bota
skoraj poklicana tj e, kamor sta toliko hrepenela priti ....
kar se pa ni zgodilo.

Drugo jutro je bilo prav zgodaj vse živo v gradu, in
kmalo zatrobi lovski rog, ter vabi proti bregu pot nastopiti. S
hlapci je šlo nekoliko psov, in na dvorišču so deržali konje
pripravljene za žlahtno gospodo in za nektere lovske poma-
gavce. Ko so pa ravno odriniti imeli, stopi nepoklicani Sokrat
v kratki obleki ves derzen pred mladega gospoda, ki ga pa
merzlo in skoraj smehljaje se popraša: , ;  Ali hočete na lov
iti?“ „Ne znam jezditi“, odgovori Sokrat, „vas zahvalim 11  in
jezdici vsi odrinejo.

En neporeden konjar na to precej Sokratu reče: „Ce

hočete za njimi iti, je že tukej napravljen konj, ki je sam še


184

ostal." Ali en dober starček, ki je bil zraven, mu ga je od¬
svetoval, ter mu povedal, da tisti konj je grozno bud, da se
ga vsi bojijo, in da bi ga vtegnil prekucniti. Slepar se je
toraj žalosten domu vernil, kjer je njegova žena jeze jokala,
in nepotrebne lišpe proč devala.

Lovska radost je tim lepši končala, ker so precej veliko
postreljali. Mladi žlabtnik se je s svojimi gosti v mesto vernil,
kteri so se, ker sta Sokrat in njegova žena dalječ od njih
bila, obširniši in ne zastonj z mladim gospodom pogovarjali,
ter mu tudi verh tega dobre svete dajali, ker so vidili, da je
on v teh treh dneh zaupne in vesele prijaznosti posebno pri¬
pravljen bil, se njim zaupati.

Stari žlabtnik, njegov oče, vse to zvedši, se je razveselil,
in drugi dan je sina na stran poklical, ter ga izpraševal, kako
se kej v gradu godi.

Sin.  „Ti trije dnevi so prav veselo minuli z lovom, ki
ste ga nam vi, gospod oče! pripustiti blagovolili. Sicer se še
sem ter tje kaka napaka godi, ki jo dosihmal še nisim poznal.
Jaz vidim sadaj, da se še nisim ne opravil ne ljudi zadosti
poznati naučil."

„Nikoli niso ljudje odkritoserčno z menoj govorili, ali
žlahtni moji bratranci, dasiravno v mesti prebivajo, so vse
natanjko vedili, in mi'odkritoserčno vse povedali. Prosim vas,
oče! ponovite mi svoje zapovedi in poduke."

Oče.  „Naj bo, kar je bilo, je bilo; pomislimo zdaj če¬
ravno nekoliko prepozno, za naprej. Vidiš, da skoz dve leti
sim te k svoji in tvoji škodi vbogal, in ti po tvoji glavi to
važno posestvo vediti pustil. Nektere reči so šle narobe; uzrok
sim toliko jaz, kolikor ti. Veseli me pa, da si spregledal. Tedaj
reči, kaj ti je zdaj storiti? govori!"

Sin  (ganjen in s pobesenimi očmi). „Častiti gospod oče!
spoznam svojo prenaglost, in svoje pregreške; ponižno vas
prosim, da mi dobrotlivo odpustite, in da, kar premorete, te
napake popravite."

185

Oče. »Dragi sin! ti si vidil veliki svet, kakor sim ga tudi
jaz v svoji mladosti vidil; ti si vidil in v svojo korist obemil
znanstveno in druževno omiko mnogih narodov, si se soznanil
z visokimi plemenitniki, in se vdeležil žlahtniških vaj v jezi¬
kih, v znanju lepih umetnost in gledišnih iger; ali tukaj, ako
hočeš kmetiško posestvo prav voditi, je treba še vse drugih
reči. Prav dobra in neprecenljiva je scer izurnost, ki si jo si
pridobil; vednosti, ki si jih nabral, so pravi zaklad; ko se pa
premisli, da vsaka reč ni za vsak kraj, je treba z malim za¬
dovoljnemu biti, in prevdariti, kje smo, kake dolžnosti imamo,
v kakih zadevah se znajdemo. D alej se mora paziti, kaj za-
more in kaj ne zamore dati to podnebje, ta zemlja, ti ljudje
ki jo obdelujejo. To so reči, kterih se ne moreš drugod učiti,
kakor samo tukaj in skoz večletno poterpežljivo in vedno paz¬
ljivost, kakor menim, da sim ti že pred dvema letoma pravil. “
„Če hočeš vender ha kratkem glavne pravila, po kterih
se imaš ravnati, poslušaj : “

1. „Naj bo opravnik dober kristjan, in bo gotovo tudi pra¬
vičen, delaven in uren.“

2. »Naj bojo dobri kristjani naši kmetje, ki so tudi hišni
očetje, in resnično nam bojo zvesti, dobri reditelji in
varhi svojih otrok, in zvesti podložni; polja bojo dobro
obdelane, in mi skerbno in natanjko plačani."

3) »Naj bo pa tudi gospodar dober kristjan, umen, dobrot¬
ljiv, zraven tega pa previden in pazljiv in tak naj bo
tisti, ki njega nadmestuje; naj ne povikšuje čez mero
najemšine ali teže, in naj ne zaničuje ali slabo ima ubo¬
gih kmetov, brez kterih ne more noben gospod obstati;
naj jih prijazno posluša, ako noče, da bodo nemi ali
mutasti, ali kar bi še slabši bilo, celo lažnjivci, naj pazi,
da se bodo tudi njegovi strežniki in drugi služabniki po
človeško proti njim zaderžali. “

„To je, dragi sin! kar ti je za zdaj potrebno. Vem, da
verli oskerbnik Kocian, čez kterega se nisim toliko let, odkar
je namreč pri meni v službi, nikoli nič pritožiti imel, se boji

da bi ga ti poslovil, in je zategavoljo ves žalosten in pobit;
ravno tako se bojo nekteri kmetje, kterih obnašanje pa ho¬
čemo natanjko preiskati, in potem še le se bo kaj zavoljo
tega sklenilo. Ali predin se eni družini kruh odvzame, in jo
na golo pot pahne, naj se žlahtnik, če hoče pošten mož in
dober kristjan biti, en malo v duhu v njih stan postavi, naj
se dobro prepriča njenih pregreškov, ako so se taki res zgo¬
dili; in naj leto z vso resnobo prevdari, ali bi ne bilo brez
sloveza s kako bolj mehko kaznijo pomagati. To terja ljube¬
zen in pravičnost. Tako bi se tudi mi želeli, ko bi v njih
stanu bili. “

„Nar ložej se v tem obzira resnica zve od gospoda faj-
moštra, od učitelja spodnjih šol, od gospoda zdravitelja, ki je
močno prebrisan mož, zlasti pa od verlega Urbana, kteri kar
razumnost vtiče, med kmeti nima para. On ni naš podložni, in
vender, če je treba, in da se ga priljudno popraša, zna prav
pametno in odkritoserčno govoriti. “

„  Povedali so mi, da nek neznan ptujc, po imenu Sokrat,
nekaj časa sem s svojo ženo okoli našega grada postopa, in
ker se mu dozdeva, da ga ti rad vidiš, pravijo, da si priza¬
deva tisto oskerbništvo v roke dobiti; da se celo prederzne,
pokoršino in spoštovanje od prostih kmetov terjati, ki zdihujejo
in stokajo, ker se boje Kociana zgubiti, kterega kot očeta
ljubijo; nar bolj pa se bojijo zaničevanja nesramnega ptujca.
Kaj praviš ti k temu?“

Sin.  ,, Tisti človek mi je kak večer kratek čas delal, nje¬
gova žena pa mi je s svojo sitnostjo zoperna bila. Zna scer
biti, da si je ti človek v svoji glavi zlate gradove domišljeval,
toda jaz bi ne bil nikoli, čeravno sim bil ves vnet vse spre¬
meniti, tako nespameten, da bi bil mislil, ga za oskerbnika
vzeti, in upati, da bote vi neznanemu sleparju oskerbništvo
tega posestva izročili; tudi mu nisim nikoli uzroka dal, si le
misliti, da mu bom to službo oskerbel. Spoznam za svojo
dolžnost, vas s spoštovanjem vbogati, častiti gospod oče! in
brez vašega dovoljenja nočem nikoli nič tacega storiti. Zatoraj

187

naj le gresta ta dva ptujca, kamor hočeta, z kterima bi jaz
lahko ne vedil kaj početi, “

OČe. „Tako je pa že vse dokončano, zdaj je moje serce
umhjeno, in naš verli oskerbnik, kakor tudi vhogi kmetje
bodo zopet zadovoljni; ako hi vtegnil kdo iz med njih nepo-
reden biti, mu bomo slovo dali, kakor sim dozdaj z drugimi
večkrat storil, toda kakor gre in ne s silo. Kdor izmed njih
ima kako manjši napako, bo v mojem imenu od gospoda faj-
moštra z lepimi pa resnobnimi besedami opominjan. Ti častit¬
ljivi gosp. fajmošter, ki jili boš že zmirej bolje spoznal, so
mož velike vrednosti, ljubljeni od ljudi, in se ne vtikajo, kamor
jim ne gre. Imel boš na njih iskrenega, pa umnega učenika
ljudstva, modrega srednika v potrebah, in radi se bojo ponudili
za vpeljanje lepega reda, ki si ga boš po pravici želel, in
tako boš samemu sebi marsiktero zopernost prihranil, ktero
domače sitnosti vzrokvajo, ki navadno kmetiške družine več¬
krat v nepokoj pripravljajo, in ki jih oni s svojo ročnostjo,
brez da bi se ti kaj vtikal, vkrotiti zamorejo, kakor bi bilo
pregrešno življenje, ponočno potepanje mladenčev, razpor in
kregi med zakonskimi, tepežnice, tatvine, pijančevanje, žadol-
ženo obožanje hišnih očetov, nezmerno lišpanje in lepotičenje,
vraže, tožbe, nemarno obiskovanje cerkve in šole, neubogljivost
otrok itd. Vse to so reči, ki jih boš sam po moči med na¬
šimi kmeti popraviti želel, če jih ljubiš, in če ti je njih blagor
ua sercu, kar ti posebno priporočim; toda pri vsem tem boš
silno potreboval gospod fajmoštrove podpore, ktero ti bojo z
dobrim sercom radi podelili. Vem scer, da ne ti, ne on ne
bota zamogla vsih napak odpraviti, vender bo veliko dobrega
strnjeno, ako nam le bo moč jih zmanjšati. “

„Ali zadosti je tega! Ko bo enkrat uni slepar odšel, ki
mu še za pot kaj podariti hočem, se boš v grad povernil, in
iz med mojih strežnikov in drugih služabnikov take izbral, ki
so ti bolj po volji, V kratkem bom tudi jaz za tabo prišel."

I

188

Sin  (sadaj očetu roko poljubi in reče:) ,Zahvaljen bodi
Bog, jaz sim tega prav vesel, in si bom na V3ak > vižo priza¬
deval, tudi vam gospod oče! dolžno veselje napraviti."

Od tistega Časa je mladi gospod vedno več skusil v
kmetovavskih in gospodarskih rečeh, in med tem ko je med
nar bolj plemenitnimi in omikanimi žlahtniki v mestu slovel,
je tudi postal prijatel kmetijstva, kmetov, ki so mu zemljo ob¬
delovali, in verlih rokodelcov, kterim je bil za res podpora in
radost, ker je pogostoma grad obiskoval, in se več časa ondi
zaderžaval, in vselej priljuden in prijazen se skazal, enako
ljublen kot njegov oče, in enako dobro od vsih poslužen. S
zaupanjem, ktero si je pri vsih svojih kmetih sadaj pridobil,
mu je bilo mogoče, da je že samo z eno besedo marsikakega
nepridneža v strah djati zamogel, in z marsikako pošteno ve¬
selico, ki jo je o praznikih po končani službi božji kmetiškim
mladenčem kakšenkrat dovolil, ali marveč sam priskerbel, jih
je pivnice in drugih grešnih veselic odvadil.

Enkrat, ko je bil mladi žlahtnik nekaj dni z nekterimi
služabniki v gradu, se je govorica raznašala, da akoravno po-
licia skerbno čuje, ktera pa ne more zmiram povsod biti, se
po noči okoli klati truma tatov, in da napadajo zdaj eno, zdaj
drugo stranskih in samotnih hiš na deželi. Ti tatovi niso bili
scer kervožejni razbojniki, ki bi bili koga ubili, temuč so po
noči lahko na duri terkali, kakor da bi dobri prijatli bili, in
so priljudno in na tihoma tistemu, ki je skoz okno pogledal,
govorili: r Ako vam je vaše premoženje ljubo, verzite nam
doli skozi okno toliko  (so rekli koliko)  v popir ali v cunje
zavitih goldinarjev, brez da bi hrup zagnali ali duri odperli;
storite nam to precej, če nočete, da vam vašo hišo v tem
hipu zažgemo. “ Pri teh besedah so že pripravljene bakljo
kazali.

Ti klateži so vse vboge kmete in rokodelce, ki so v
kmetiških in nasamnih hišah stanovali, v strah djali. Eden
izmed teh je roparje s streljanjem prepodil; ali oni so so
kmalo umeknili, in čez nekej tednov, ko se že ni več na-nje

189

mislilo, so mu ponoči senik zažgali. En drugi jim je moral,
ker denara ni imel, vso zlatino in srebernino, granate in ko-
ravde, ki so jih uboge žene v hiši imele, doli vreži.

Mladi gospod to slišati, se spomni, da je svoje dni vidil,
kako so si na Nemškem tisti, ki v samotnih kmetijskih hišah
prebivajo, zastopljeni s pravico in med sabo, vzajemno pomoč
in varnost zoper ponočne roparske sile donašali, kakor tudi
zoper ogenj.

„Vsaktera teh hiš“, pravi mladi gospod, „ima na verh
strehe zvončik, ki ima namen, da s svojim glasom po dnevi
vsakterega po različnosti vdarkov, ki se storijo, ali pa delavce
k mizi kliče, ponoči pa pomeni njegov glas silno potrebno,
urno pomoč. Vsi tisti, tudi iz daljnih hiš, ki zvoniti slišijo,
vrejo od vsih krajev skupej, in če ognja ne vidijo, spoznajo,
da so tatje, in pridejo dobro orožjeni, če ne drugači, z veli¬
kimi koli, sekirami in vilami. “

„ Zvončik vstraši tatove veliko bolj kot puška, ker zvonec
vse ljudi cele okolice na noge spravi, in zaderžuje bežajoče
roparje, da so v nevarnosti, zasačeni in pravici izdani biti. “

Zatoraj je mladi žlahtnik oblast od gosposke, in dovo¬
ljenje od očeta sprosil, in je nad streho vsake kmetiške hiše
zvonec postaviti ukazal, kterega bi vse druge hiše lahko sli¬
šale, nad grajsko streho pa je bolj velikega djati zapovedal,
ter vsem potrebne nauke dal, in še pristavil, da o takih pri¬
likah se nima nobeden nič muditi, če je mogoče predpostav¬
ljenim čez to potrebno naznanilo dati.

Te naprave so vsim lepo dopadle, in vsi so obljubili,
urno bogati.

Mladi žlahtnik je po gospodu fajmoštru precej velike pri¬
pomočke vbogim bolnikom in nemočnim starčekom delil, je
naj pridniši med učenci podaril, in od svojega očeta, starega
žlahtnika en vsakoleten štipendi v prid dveh jakih in prav
dobrih mladih učencov sprosil.

Srečni tisti kmetje, ki imajo take gospodarje!

mmt immo

Krivo odgojenje Tilna.

Dobro odgojenje otroka, sosebno če je edini, je silno te¬
žavno za vsacega očeta, ali za mater udovo in premehkega
serca skoraj nemogoče.

Kar čudoredno ali moralno odgojenje zadeva, leži vse
na zgodnjem začetku, da se namreč otrok urno ubogati na¬
vadi, kakor hitro zamore reči razločevati, in poželeti ali ne
poželeti. Gorje tistemu, ki si ne prizadeva, otroka voljo kmalo
v pervi mladosti na pokornost navaditi!

Skusila je to Agata z edinim svojim sinom Tilnom. Že
v mladih letih je ona udova postala, je bila zala in premožna
žena, in se ni hotla v drugič omožiti, akoravno bi bila lahko
storila, ker so se ji nekteri bogatini ponujali. Ona ni hotla vse
svoje žive dni na nič druzega več misliti, kakor na to, kako
bi svojega ljubega Tilna dobro izredila, kteremu je bil oče
lepo premoženje zapustil.

Med vednimi skerbmi matere je Tilen, kar zadene na¬
ravne lastnosti, srečno rastel: bil je nar lepši in nar bistro-
umniši otrok celega tistega kraja, vselej dobro rejen, snažen in
dobro oblečen. Druge matere so bile Agati zavidljive; „Ali
Agata 11 , so djale, „lahko tako dela, ker ima enega samega in
zraven tega še tako premoženje; mi pa bi ne imele ne časa,
ne moči, kaj tacega z našimi otroci storiti. “

Agata sama si je tudi mislila, da jo morajo druge za¬
vidati, in zdelo se ji je, da je naj srečniši mati na sveti, kar
pa ni bila, ker je Tilen komaj štiri leta star zavoljo njene
prevelike prizanesljivosti že svoje slabo nagnenje očitno razo¬
deval. Svojim prijatelcam je imela Agata vedno z velikim ve-

• 191

seljem kaj lepega (in večkrat prav nespodobnega) povedati,
kar je njen Tilen rekel ali storil; in Tilen je pogostoma k
svoji nesreči take pogovore sam slišal.

Pustila ga je samega po tergu tekati in z vsakim otro¬
kom igrati.

Če se je kaka druga žena k Agati pritožiti prišla, da je
Tilen kakega njenih otrok sunil ali stepel, je ona, brez da bi
bila reč preiskala, Tilna zagovaijala, daje  nedolžen, uni pa
kriv, ter ženo še po verlm okregala, in še celo pričo Tilna.

Doma ni bil Tilen nikoli vajen vbogoti, marveč je vselej
mati njega vbogala. „Veliko premlad je še, se je zgovarjala
Agata; kar reče in stori je otročja norčija in brez nobene
važnosti; precej ko bo en malo odrasel, ga hočem že podučiti. “
Kadar ni Tilen svojih molitev opraviti hotel, in pri vsaki
drugi priliki, kadar je na materne ukaze z besedo ne!  odgo¬
voril, ga je ona začela prositi, in če se je fantič le še branil,
ga je z kakim sadjem ali drugim darilom k pokoršini ganila.

Ko je pa, kar se je le prerado zgodilo, še bolj terdo-
vraten bil, mu je nespametna mati sladkarije, vina, in celo
rožolina dajala, ki je otrokom pravi strup za telo in za dušo.
Na tako vižo je uboga žena, brez da bi sama vedila, ga za
njegovo nepokoršino plačevala, in tako storila, da je vedno
manj vbogal; ker je sina navadila, da je nepokoren bil, zato
da je kaj boljšega od matere dobival.

Agata je sinu vse dovolila, kar koli je poželel; če mu
pa kadaj ni liotla kmalo vstreči, je Tilen šobe napel, ali se z
obličjem v kaki kot izbe obernil, in je bil precej vslišan. Če
ni hotel pri mizi kake reči jesti, je mati kmalo v kuhnjo
tekla, mu kaj druzega boljšega napravit.

Od hišnega hlapca se je Tilen zlo prav gerdih besedi in
nespodobnih izrekov naučil.

Agati se je dobro zdelo, kadar je nje bistroumni Tilen
hlapca nespodobno zmerjal, ali mu kak gerd primek dal; še
ona sama ga je s smehom učila, kako naj mu še lepši (kakor
se je nji zdelo) imena daja.

192

Ko je dosegel starost, v kteri po navadi druge v šolo
pošiljajo, ga je mati enkrat noter peljala, ali potlej ni hotel
nič več od tega vediti; in kakor hitro je slišal šolo imenovati,
je začel jokati, in tudi ni bil več vanjo poslan.

Ker je Tilen od mladega tako slabo navajen bil, je tudi
v ti razmeri, kakor je rastel, vsaki dan hujši, neporedneži,
terdovratniši prihajal. Vsi so že z žalostjo to spoznavali, razun
oslepljene matere, kteri se je sin še vedno premlad zdel, da
bi ga svarila. Zastonj so jo fajmošter večkrat opominjali. „Da
svojega Tilna serčno ljubite", tako so jo enega dne nagovorili,
„lahko razumim, ker ste mu mati. Tudi jaz ga iz serca lju¬
bim, in ako bi ga vi ne ljubili, ki ga imate edinega sina, bi
vas ne mogel čislati. Toda vi veste tudi, ali bi imeli vsaj
vediti, Agata! da prava ljubezen je tista, ki išče pravi blagor
ljubljenca. Pomislite, da v odgojenji je včasih ojstrost pravo
znamnje lubezni, dobrota pa sovražtva. Ce toraj s svojo preo¬
bilno prizanesljivostjo storite, da vaš Tilen nepokoren, terdo-
vraten, ošaben in z eno besedo hudoben postane, recite mi,
ljuba moja Agata! ali mu s tem kaj dobrega storite? In če
morate obstati, da s tem slabo zanj skerbite, in da slabši bi
ne mogli zanj skerbeti, ker ga s tem v večno nesrečo nape¬
ljujete, ali ga v resnici ljubite? Odgovorite mi na toi"

Agata nevoljna odgovori: „Gospod fajmošter, moj Tilen
nima še šest let; pogreški te starosti se po moji misli še lahko
prizanesejo, v svojem časi ga že bom boljšala: kdaj če ga
svarim, joka in noče nič jesti, kaj hočete, da z njim začnem?
Ce vzamem šibo, da bi ga tepla, se ihti kot gat, in mi vse
polno zbodljivih besed reče; kaj še! pred nekoliko dnevi, ko
smo kosili, in ker sim mu vilice, ki jih je igraje pokonci s
špico proti očem deržal, na pert položiti velela, si je v glavo
djal, da jih tako deržati hoče; vzamem šibo v roko, in on
je pomeril vilice, mi jih v glavo zagnati. “

Fajmošter.  „Kaj ste pa vi takrat storili?"

Agata.  „Sim ga morala pustiti, da je storil, kar je hotel."

193

„0 mati, mati! zavpijejo fajmošter, ako tako hudo naglo
ne popravite, gorje vam, in še bolj goije vašemu Tilnu!" To
je napaka, ki ne more s časom in s starostjo zginiti ali jenjati,
temuč rastla bo zmiraj bolj, in postala neozdravljiva. Jaz ni-
sim do zdaj vedel te prigodbe z vilicami; in to je z drugim
znamnje, da nikakor več časa zgubovati. Zdaj se vam smili
viditi, da vaš otrok en malo solz potoči, ki se v teh letih
kmalo posušijo ; ali joj, koliko jih bota oba enega dne poto¬
čila, in kako grenkih!"

Agata.  Kaj mi je tedaj početi, gospod fajmošter?"

Fajmošter.  „Jaz ne terjam druzega od vas, kakor da sto¬
rite to, kar že mislite delati, namreč da ljubite svojega Tilna,
toda kakor sim vam že rekel, s pravo ljubeznijo prizadevaje
si precej na vso moč, da bo vbogal. Vender bojim se, da vam
zavolj vaše prizanesljivosti, kakor tudi zavolj Tilnove navade
ne bo več moč tega izpeljati. Morda boste skušali ga pod
vreči, ali ne boste imeli serčnosti delo doveršiti, ki bi moralo
za vas težko in grenko, za-nj neprenesljivo biti; in z nepopol¬
nim, slabo speljanim početjem bi ga vtegnili še hujšega, in
nepoboljšljivega storiti. “

Agata jokaje.  „ Tedaj ni več pomoči za mojega Tilna?"

Fajmošter.  „Zakaj ne, vendar je potrebno, da enmalo
samo sebe premagate. Cujte Agata! vi želite od Tilna pokor-
šino, ali ni res? — Ja, reče Agata; prav, odgovorijo tajmo-
šter, jaž pa želim v tem hipu pokoršino od vas, in potem bomo
gotovo vse popravili. Povejte, ali se vam otroci Urbanove
družine dobro izrejeni zdejo?"

Agata.  Prav dobro: so nar boljši otroci tega kraja."

Fajmošter.  „ Ali bi ne hodi tudi vi, da bi vaš Tilen tudi
tako postal?,,

Agata. „0  Bog daj! potlej bi bila resnično srečna žena,
kakor sim si v svoji zmoti doslej mislila."

Fajmošter.  „ Tedaj poslušajte mojo misel. Jaz sim že za-
stopljen z verlim Urbanom, ki mi, čeravno je po pravici ve¬
liko težavo previdil, svojim dobrim vnukom neporednega tovarša
Urban. 13

194

pridjati vender ni odreči hotel, kar sim ga vroče prosil. Če
ste vi, Agata! zadovoljni, denimo Tilna nekoliko mescov v hišo
vašega poštenega sorojaka Urbana: on ga vzame.“

„Tilnova silna mladost je vam za izgovor, da ga niste
strahovali, in njegova mladost je meni pomagala, da sim za-
mogel Urbana in Špelo pregovoriti, ga k sebi vzeti, ker sim
jima dokazoval, da se ni zavoljo njunih majhnih otrok nič bati.

„Res je Špela Še enmalo preplašena, zavolj taiste nesreče,
ki se je bila njenemu Jožetu primerila; in res da ima razun
svojih otročičev še majhnega Gašperja, da zanj skerbi iz lju¬
bezni do Urbana; ali ona bo vender prevzela skerb, tudi na
vašega Tilna paziti in ga lepo svariti in učiti. Kadar bo vaš
Tilen enkrat v taisto hišo prišel, da ga bodo ti dobri ljudje var-
vali in zanj skerbeli, kjer bo med drugimi nepoznanimi ose¬
bami živeti moral, mu bodo že Urbanovi otroci s svojim lepim
izgledom naprej svetili; tako vas zagotovim in on sam bo lo-
žej se vdal, tako da ne bo treba veliko s hudim in ojstro z
njim ravnati; kmalo se bo sam od sebe poboljšal, zakaj on
bo moral le to delati, kar bodo drugi delali, in tako postane
on počasi dober in priden in se bo tudi rad učil. Potlej ga
boste imeli, kakor si ga voščite in z majhnim trudom ga
boste zamogli takošnega obderžati, ker ga boste lahko po
svoji volji berzdali, in tako bo počasi serčno v dobrem napre¬
doval in enkrat srečen postal. “ Agata ni vedela temu svetu
kaj odgovoriti; zatorej tiho molči in stoji kot kamen, in se ne
gane; solze ji zaidejo oči in poznalo se ji je, da ji to ni bilo
všeč in bi rada se zoperstavila. Ko nekaj časa tako pomolči,
reče jokaje: Gospod fajmošter jaz vmerjem od žalosti, ako se
ločim od svojega Tilna; in je tudi preveč mlad, da bi zamo-
gel ločen od mene živeti; dve leti bom še skušala z njim; ali
se poboljša v tem času, ali pa ga izročim Urbanu."

Fajmošter se niso zadovoljili s tem izgovorom, pa tudi
jezili se niso, ker so dobro vedeli sousmilenje imeti z to ženo, ki
je veliko, ali slepo ljubda svojega sinka.

195

„Agata! jo zopet prijazni fajmošter ogovorijo, jaz vidim
v našem vertu rasti nekaj že precej velikih in močnih dre¬
vesc, ali eno rase krivo; tudi vidim dva mlada in tenka dre¬
vesca, ki sta vsako k svojemu kolu privezana. Zakaj ne pri¬
ložite taistemu krivemu enega kola? in zakaj ste ga posta¬
vili tistima dvema tenkima? Zakaj ne počakate še nekaj let,
da bi ju potlej poravnali? Vboga drevesca sta še preveč
mlada?"

Agata.  „Dobro zastopim priliko, gospod fajmošter! ali
meni sebi razpoči serce! jaz ne morem Tilna od se pustiti."

Fajmošter.  „0 nespametna mati! kaj tako slepo ljubite?
za božjo voljo, spomnite se svojega nesrečnega soseda Vin¬
cenca, ki že več let v temni ječi koperni; spomnite se in
vzemite si izgled od njegove nesrečne matere, ki jo imate
zmirej pred očmi. Ona je tega svojega sina prenespametno
ljubila, in mu je odveč prizanašala; in ko je odrasel, ji ni s
svojim obnašanjem druzega delal, kakor žalosti, je vse za¬
pravil, tako da je zdaj na beraški palici. Ali še vse to ni
bilo zadosti, na zadnje se je še tako pozabil in prederznil,
da jo je pretepal. No Agata! saj ne bote svojega Tilna v
daljno ptujo deželo dali, saj ga bote imeli zmirej pred očmi! 11
Te besede so bile Agato zmagale; ona se je enmalo jokala,
potlej je prosila fajmoštra, da bi ji ne zamerili njene serČne
žalosti in mehkega serca, in tako je v ti nasvet privolila. Tudi
sta bila naravnost sklenila, da se hitro drugi večer podasta k
Urbanu, kteremu bosta Tilna izročila: „Draga Agata! rečejo
fajmošter, zdaj vidim, da ljubite svojega drazega sina. Bogu
bodi vsa čast in hvala! ne dvomite, da bodete prav zadovoljni;
pustite meni to skerb. .Tutrej zvečer vas bom sam k Urbanu
peljal. 11

13 *

Tilnovo odgojenje popravljeno in poboljšano.

Kakor je bilo pogovorjeno, sta se ti večer gospod faj-
mošter in Agata z Tilnom podala k Urbanu, kteri je nalaš
tako napravil, da je mali Tilen najdel hišne otročiče, ko sp
se ravno z lesenimi in pobarvanimi podobami igrali in se prav
serčno veselili. Akoravno je bil Tilen od vsih lepo pozdravljen
in prijazno sprejet, je -vendar spervič le od dalječ te fantiče
pogledoval, posebno pa njih podobe, in jih je že zavidal za¬
voljo njih veselja. Otroci so ga povabili, da naj se k njim
pridruži, in kmalo se je tudi Tilen lotil z njimi igrati in se
veseliti.

To viditi, je bila njegova mati prav vesela, in gosp. faj-
mošter so iz tega začetka sodili, da bo šlo vse po sreči. Med
tem, ko se je Urban pogovarjal s gospod fajmoštrom, z Agato
in drugimi, ki so bili pričujoči, so otročiči zmirej se veselili
in glasneji prihajali; ali ko so bili naj bolj veseli, jim reče Ur¬
ban : „Otroci! zdaj je zadosti!“ jim pobere vse podobe in jih
v svojo omaro zapre, in konec je bil igre. Njegovi mali pre-
vnuki niso bili s tem prav nič nevoljni, temuč so ga hitro
lepo zahvalili, da jih je tolikanj časa igrati pustil, in so pri
vsim tem veseli ostali. Tilen se je pa temu začudil in pre¬
strašil. „ Vidite 11 , rečejo zdaj fajmošter skrivši k Agati, „kako
je treba otročiče navaditi, da so pokorni, vbogljivi in ukažclj-
ni? Ako bi bili vi v svoji hiši le kako veselje svojemu Tilnu
prepovedali in ga posvarili, ali bi se bil tako vdal, kakor tile
otroci .? 11

Med tem so prinesli na mizo nekaj sadja. Ko so se vsi
okoli mize vsedli, so otročiči tiho in mirno stali blizo svoje
mamke Spele, ktera jim ni nič sadja podala in otroci je tudi

197

niso prosili. Jedli pa so sadje fajmošter, Agata in vsi priču¬
joči razun otrok. Tilnu se je to čudno zdelo. Doma bi bil on
k skledi skočil in iz nje popadel, kar njemu bolj dopade, in
ako bi ne smel tega storiti, bi bil iz celega gerla vekal in
tulil; ali tukaj se je moral zderžati, kakor njegovi mali to¬
variši.

Za nekaj časa poda Špela Janezku sadja, ter mu reče:
„Tukaj prejmi in razdeli si z otroci!“ Janezek izbere lepši
sad za Tilna in za svoje brate, za se pa obderži bolj slabega.
To se je Tilnu tudi čudno zdelo, vendar pa ne zoperno , ker
je že prav rad imel Janezika, Jožeta, Petra in Gašpeija. Ko
je Agata že v tem kratkem času vidila, kako modro in pa¬
metno se tukaj otroci gojijo, jo je začela vest gristi in peči,
ker je spoznala, da je sama bila kriva, da je bil njen sin
tako slabo in napčno odgojen, ali vendar se je zraven tudi
močno veselila, da sta modri fajmošter in dobrotljivi Urban
tako pametno osnovala, da bo nje sinek tudi kaj dobrega se
navadil.

Agata se oberne na. zadnje k fajmoštru in k Urbanu in
jima prijazno reče: „Zdaj pride nar težej reč, jaz se moram
domu odpraviti; in kako bo mogoče Tilna tukaj obderžati ?“

Fajmošter.  „Nar težej delo je že s tem storjeno, da
smo vas, Agata! prepričali; ali zdaj, ko ste zadovoljni, pustite
vse drugo opraviti pridnemu Urbanu, ki je žc za to priprav¬
ljen in podučen. Bote vidili, kako se vaš deček, akoravno
razvajen, vender pregniti da in voditi, ako se zna z njim le
kolikaj modro in ročno ravnati."

Ko so tako govorili, so prinesli za večeijo otrokom po¬
gačo na eno postransko mizico. Janezek se vsede in reče:

„Tilen! midva hočeva vkupej sedeti; vsediva se! <!  odgovori
Tilen, in tako se vsih pet vsede, ter začnejo klepetati, sme¬
jati se in veselo jesti.

V tem hipu niso otroci mislili, ali Tilen ostane tukej ali
ne; oni so mislili na pogačo in na nič druzega.

198

„Jutrej, začne sadaj Janezek, po Soli nam bo zopet dal
dragi ded naše podobe, s katerimi si prav lep oltarček na¬
pravimo. Mi imamo prav lepe lončiče s suhimi cvetlicami,
pozlačene svečnike, dva zvončica, in vse polno druzih lepih
reči. Pred tem oltarčkom bomo lepo molili in tudi kako pesem
zapeli . 11

Tilen.  „Kdo vam je tolikanj lepih reči dal ? 11

Janezek.  „Smo jih v dar prejeli v šoli . 11

Fajmošter se sadaj k otrokom približajo in rečejo: ,,Ja¬
nezek ! ktero delo boš dal Tilnu, kadar boste naredili vaš lep
oltarček ?“

Janezek.  „Tilen bo, kadar bo treba, zvonil taista dva zvon¬
čica, glejte ju tamkej!“

Fajmošter.  Tilen! ali si zadovoljen s tem, da boš zvo¬
nil ? 11

Tilen.  O ja, prav zadovoljen sim, to imam naj raji . 11

Fajmošter.  „Ali oltarček bote napravili šele po šoli. In
med tem, ko se bodo tvoji tovarši v šolo podali, ostaneš ti
sam tukej ?“

Tilen.  „Jaz bi rad z njimi šel . 11

„Res, res, zavpijejo vsi otroci, pojdemo vkupej; in tako
so veseli svojo večerico povživali .' 1

„Zdaj, reče Agata, vidim, da smo vse dosegli, Bog bodi
pozdravljen ! 11  in brez da bi bila Tilnu kaj povedala, se
zmuzne iz sobe z fajmoštrom, z Urbanom in z vsimi dru¬
gimi, in potem, ko se je jezerokrat vsim zahvalila, se je vsa
potolažena in skorej vesela domu podala. Vendar je njeno
serce bilo raneno, da se je morala od svojega Tilna ločiti.
Čez to se pa nobeden ne bo čudil, kdor kolikej pozna občut¬
ljivost maternega serca.

Skozi neke dni se je Tilen lepo zaderžal in se prav do¬
bro učil, nič manj, kakor vsi njegovi mladi tovarši, tako da
ga je cela hiša rada imela in prav zadovoljna z njim bila.
Ko se je bil pa hiši bolj privadil, ter bolj serčen in derzan
postal, je začenjal biti večkrat svojoglaven in muhast, kakor

199

je bil poprej. Špela se je tega enmalo vstraŠila, ali Urban
jo oserči rekoč: „Nič ne skerbite zavoljo tega; Tilen je sadaj
enak človeku, ki je ozdravil po veliki bolezni; on je že ozdrav¬
ljen, ali vendar se vidijo na njem še znamnja prestane bolezni,
ki bodo pa tudi kmalo zginile. Pustite meni to skerb; samo
pomagati mi morate, in to porečem vsim drugim domačim.
Bote vidili, kako ga poboljšamo, brez da bi ga ojstro kazno¬
vali ali scer odveč v žalost pripravili/ 1

Nekega dne je Tilen prosil, da bi ga iz hiše pustili, in
ker mu niso tega privolili, je šobe napel in se dolgo jokal.
Noben hišnih pa ga še ni poprašal, zakaj da joče. Viditi, da
mu jok nič ne pomaga, se počasi potolaži; in hitro poprosi
Špelo, da bi mu sadja dala; in ker mu je tudi to prošnjo od¬
rekla, jo prenese in poterpi voljno in mirno. Potlej poprosi,
da bi mu neke bukvice dala, ktere mu Spela rada in precej
poda, rekoč: „Ker nisi jokal, ko sim ti sadja odrekla, zato
na bukvice!"

Nekega dne se je Tilen branil v šolo iti, ker pravi, da
ga glava boli. Špela se dela, kakor da bi mu verjela in mu
veli se hitro v posteljo vleči; ali v postelji cel dan ostati mu
je bilo tako dolgočasno, da mu ni nikoli več enaka misel v
glavo padla.

Tilen se je včasih prepiral in skregal s svojimi malimi
tovarši, in je hitro letel jih tožit. Urban je tej napaki tako v
okom prišel, da je vsim enako kazen naložil, kakor zatoženim,
tako tožniku. Vendar Urban ni tako ravnal, kadar se je kdo
zatožil zavoljo večega pregreška; pri takem je znal resno kaz¬
novati, da jih je poboljšal.

„Jaz sim bogateji od vas“, je Tilen enkrat svojim tovar-
šem očital. Ko Urban to zve, hitro sporoči Agati, da bi ga
prišla sto goldinarjev na posodo prosit, s kterimi bi en dolg
plačala, ki ga je resnično imela. Agata pride in ona je znala
vpričo Tilna vse tako umno napraviti, in svojo stisko na
znanje dati, da je Tilen ostal močno osramotcn in ponižan.

200

Ker so zmirej tako ravnali, se je mali Tilen očevidno
vsaki dan zmirej bolj poboljšal in v kratkem so ga bili prav
dobrega in pridnega dečka napravili.

Dva cela mesca nista še pretekla, ko je bil doma, v cerkvi
in v šoli prav priden in učljiv-, ni čisto nič več nadlegoval
in žalostil Urbanove družine, temveč jo je vsaki dan bolj. raz-
veseloval; vsi so ga ljubili in eden pred drugim ga k dobremu
spodbadali.

Cela okolica se je tega veselila, narveč pa in posebno
gospod fajmošter. Kako se je pa mati tega veselila in kaj je
njeno materno serce pri tem občutilo, si je ložej misliti, kakor
dopovedati.

Tilen je celo leto ostal v Urbanovi hiši; in ko se je bil
konec leta k materi nazaj verni!, je vedno bolj spoštoval svojo
mater; zavoljo tega ga je Bog blagoslovil in je postal pošten
mladenč, pobožen kristjan in srečen sin ene bolj srečne matere.

4  sil ¥ mm

Ra/jijidana mladina.

Lojze, hudoben mladeneč, sin nekega revnega čevlaija,
je bil več let proč od doma; potem se je zopet domu vernih

Ti je prišel oblečen po gosposko, in je prevzetno pripo¬
vedoval svoje slavne dela priprostim kmetom, ki so mu vse
verovali.

Preden se je bil od doma odpravil, je bil dober mladenč,
ali ko se je vernil, je bil ves razujzdan, hudoben in ošaben.

Njegov oče ga je bil pred nekimi leti peljal v mesto,
da bi se tukej bolj izučil in izuril v svoji umetnosti, in ga
je tukaj izročil nekemu mojstru, od kterega je vedel, da svoje
rokodelstvo dobro in pridno zna, ali brez da bi se bil zmenil za
to, ali je tisti mojster tudi prav kristjan ali ne.

201

Ti mojster je bil pa neki bezbožen in razujzdan mož;
enaki njemu so bili njegovi delavci in ueenei, in takšen po¬
stane kmalo tudi Lojze. Cez nekaj časa je zapustil Lojze

svojega mojstra, samo za to, ker se mu ni ljubilo več pri

njem ostati, je tudi več drugih mest obhodil, brez da bi bil

kaj svojim od tega domu sporočil.

Sadaj, ko je spet doma bil, je prevzetno okoli hodil, ka¬
kor da bi bil Bog ve kaj, je pripovedoval po hišah in kerč-
mah jezer neumnost, in zarobljeni ljudje so ga radi poslušali,
ter mu verovali in se njegovimi kvantami čudili.

Nekteri kmetovski fantje, ki so se imeli za bolj modre
in bolj prebrisane glave, so ga okroževali in Lojze je bil njih
učitelj. Ko so to njih stariši zvedili, jim je bilo iz serca žal,
ker so vidili, da jim ti hudobnež možgane razgreva in nape¬
ljuje, bolj svobodno in po svoji volji živeti. Tudi je nekterim
brati podajal neke bukve, ki jih je bil sabo prinesel, in ki so
bile polne ostudnosti in hudobij. Še le več on jim je pravil,
da so v tej deželi, kjer oni živijo, vsi nevedni, neumni in polni
vraž; da drugod po sveti, kjer je on bil, se lahko po svoji
glavi živi; kar se hoče, misli in govori; da ni treba veli¬
ko gledati na to, kar pravijo duhovni in kar ukažejo stariši,
tudi ne na besede starcov, ki hočejo vse bolje vediti in znati
i. t. d..

Z eno besedo, njegovi pogovori in njegove načela so
bile prava kuga, ker je govoril zdaj zoper sveto vero, zdaj
zoper vladarstvo, zdaj zoper domovino, zdaj zoper pošte¬
nost.

Zavolj takih govorov so se bili Lojzetovi kužni tovaršii
nekteri pošteni mladenči sami od sebe ognili; drugi so bili
svarjeni od svojih starišev in so vbogali; ali nekteri so
pa vendar po sili pri njem ostali, ker so bili njegovih mi¬
sel. Zvečer se je Lojze zaderževal po kerčmah, ker je pravil,
da se hočejo tukaj skup bolj veseliti, kakor pri dolgočasnim
in nadležnem Urbanu.

202

Lojze se je pri vsim tem kakšinkrat podal tudi v cerkev
k službi božji; ali tukaj se je obnašal tako gerdo in neote¬
sano, da je bilo oj ! zmirej s svojimi bližnjimi prijatli čenčal
in se posmehoval, je okoli zijal, kot v gledišu, je okoli migal
in mahal, da je še druge pobožne in bogaboječe kristjane v
njih molitvi motil. Po cerkovnem opravilu se je vstavljal pred
cerkvijo, in je začel ali od pridige govoriti in jo pretresovati,
ali se taistim posmehovati, ki so iz cerkve hodili.

Med tem so fajmošter nemirno okoli hodili in marlivo ba-
rali, da bi kaj bolj spoznali tega novega raztresvavca novih
in groznih hudobij, in tudi je prišlo k njim veliko skerb-
Ijivih očetov, ki so bili splašeni in žalostni čez to nesrečo, v
ktero je imela njih mladina zabresti, in so fajmoštra milo pro¬
sili, da bi poskušali to hudobijo vstaviti in vkrotiti. Pred vsim
so se fajmošter prizadevali v roke dobiti tiste nesramne bukve,
ki smo jih že poprej omenili; in te so prejeli od Urbana, ki
jih je bil vzel nekemu mladenču, kteri jih je imel ravno brati.
Potlej pokličejo k sebi Lojzeta, ali Lojze ni hotel k njim priti,
temuč jim namesto tega prešern odgovor da. Ko so fajmošter
tako hudobijo vidili, so se skerbno pomenkovali z Urbanom
in z drugimi poštenimi vasjani, kako bi bilo mogoče, prepri¬
čati vbogo mladino, ki se je oslepljena od Lojzeta zapeljati dala,
da bi se od Lojzetove kužne tovaršije odtegnila. In glej! po¬
prej, ko so mislili, je bil Lojze v malo dneh od vsih zapuščen
in sam.

Nadušenje, ktero v majhnih okolicah vsaka nova oseba
pridobi, če zna le kolikaj jezik brusiti, je kmalo gledč Lojzeta
jenjalo, in se spremeni tako, da so ga spervega zanemarili, pot¬
lej pa celo zaničevali. Tedaj se je Lojze pokazal vsem tak,
kakor je v resnici bil, namreč reven in spačen čevljar in za¬
peljivec vboge mladine; akoravno so poprej priprosti ljudje ga
kot Boga častili, so se sadaj vsi sramovali, da so ga poprej
spoštovali in častili; vsi so se ga ogibali, in akoravno ni bil
navajen po cele dni delati, ni vendar še toliko dela dobil, da
bi bil le nektere ure vsaki dan šivati mogel. Že je bil na več

203

krajih dolžan, njegove oblačila so začele biti eapinaste in ljuk-
naste, tudi mu je večkrat potrebnega živeža manjkalo in je
začel medleti.

Se le stiske so Lojzetu oči odperle, da je spoznal, koliko
da velja dobro ime in koliko škoduje človeku, hudobno živeti.
On je tedaj spregledal, njegova neumna prevzetnost je bila
ponižana, bil je vkroten in spametil se je.

Ko je namreč Lojze vidil, da je ga vse zapustilo, da se ga
vse ogiba in zaničuje, se ga loti neka zanj prav koristna ža¬
lost in tužnost; vest ga začne grizti in peci, ko se zmisli, da
je iz rok dal taiste ostudne in bezbožne bukve; in ko jih je
nazaj terjal s tem namenom, da bi jih sožgal, je zvedel, da
jih je Urban v roke dobil; ni pa zvedel, da jih je ti že faj-
moštru izročil. Ves nemiren in žalosten sklene tedaj Lojze se
ti večer podati k Urbanu, da bi svoje bukve nazaj terjal. V
Urbanovo hišo stopivši najde vse skupej zbrane, ker so po¬
slušali Janezkovo branje, ki je govorilo od Jožefa, Jakobovega
sina, ki so ga bili njegovi bratje v vodnjak vergii. in potlej
ptujim kupcom v sužnost prodali.

Lojze vse spoštovavno pozdravi; Urban mu pomigne, da
naj se vsede, in tako je poslušal tudi on z drugimi pazljivo.

Po branju je Urban priložil koristne in ginljive opazke, ki so
globoko segale v Lojzetovo že poterto in omečeno serce, kar
je bilo Urbanu prav po volji.

Vsim je bilo zoperno in neprijetno, da je bil Lojze pri¬
čujoč; in nobeden ni mogel zapopasti, zakaj da z njim dobri
Urban tako lepo prijazno ravna, ker se je proti njemu prav pri¬
ljudno in prijazno obnašal.

Zadnjič pokliče Lojze Urbana na stran, in ga spoštljivo
in vljudno po svojih bukvah popraša.

Urban mu resno odgovori: „In kaj bi hotel s temi buk¬
vami početi ?“

Lojze.  „Jih bom sožgal. “

Urban.  Ali govorite resnico?

Lojze.  ,,Sožgati jih hočem vpričo vas in vpričo vsili. “

204

Urban.  „Kako ste se, ljubi moj Lojze, tako na enkrat
spremenili ?“

Lojze.  „Oh, Urban! tiste bukve so pobujšale narprej mene,
in potlej tolikanj družili skozi in zavolj mene! Hudobniši od bra¬
tov pobožnega Jožefa, kterega zgodovino smo zdaj slišali, sim
zapeljal in pogubil s taistimi bukvami mnogo bogaboječih mla-
denčev, svojih nesrečnih prijatlov. Zdaj pa me peče hudobija,
ki sim jo storil, se kesam, hočem življenje poboljšati. “

Urban.  „0ix, ako vam te besede od serca gredo, Lojze!
bodi Bog jezerokrat. zahvaljen! Lojze! vi ste bili strah vsim
starišem, ako se k boljemu življenju spreobernete, je' še čas
pohujšanje tolikanj vbozih mladenčev popraviti, in vaše pobolj-
šanje bo pomagalo več, kot vse pridige, jih k dobremu za-
verniti. “

Lojze. „  Poiščite tedaj bukve, da jih naravnost sožgemo."

Urban.  Lojze moj, bukve imajo v rokah gosp. fajmošter."

Lojze obmolči pri tej novici, pobesi glavo in zdihne glo¬
boko.

Urban se je razveselil, ko je vidil, da je tako žalosten
ti capinasti modrijan; in ker je spoznal, da je sadaj pravi čas
ga še bolj k dobremu spodbosti, veli dalej: „Se nadjam, da
niso še nesli fajmošter bukve k deželski pravici."

,,Goije meni! zavpije tedaj Lojze za božjo voljo, Urban!
ako bi bil še čas, skusite, da bi se to ne zgodilo! Jaz sim
razžalil fajinoštra, ko so me bili k sebi klicali, sim jim ošabno
in nespoštlivo odgovoril; oni se bojo nad menoj maševali."

Urban.  „Nikar, vi ne poznate našega fajmoŠtra, oni se
ne bojo maševali; ali njih dolžnost je, se z vso močjo protista-
viti, da se take kuge ne širijo, in ako ste fajmoštra razžalili,
so morebiti ravno zavoljo tega enmalo počakali ....  Ali glejte
gospoda fajmoštra, ravno nas pridejo obiskat."

Fajmošter so zvedili, da je skesani Lojze ti večer pri
Urbanovih; tadaj se tudi oni tje podajo, ves prijazni in vljudni
v izbo stopijo in prinesejo bukve sabo v žepu.

205

Hitro sperva se je Lojze prestrašil, ali ko je slišal, da
so bukve še v fajmoštrovih rokah, se je potolažil.

Med tem pove Urban fajmoštru poboljšanje in kes tega
nesrečnega mladenča, ki jih je zdaj milo prosil, da bi mu od¬
pustili prederzno obnašanje in zaničevanje, ki ga je njim skazal.
Tudi jih poprosi, da bi mu pripustili storjeno pohujšanje po¬
praviti, prihodno nedeljo nesramne bukve pred cerkvijo očitno
sožgati.

Fajmošter pohvalijo Lojzetovo misel, se razveselijo čez to
nenadano spremembo, ga prijazno in ginljivo opominjajo, ter
ga serčno objamejo; ali pri vsim tem niso dovoljili, da bi se,
kakor je Lojze želil, te bukve očitno pred cerkvijo sožgale.

Ker je pa vendar Lojze pri tem terdno obstal, rečejo
fajmošter: „no! naj se sožgejo, ker so tega vredne, pa naj
se sožgejo tukej v hiši. u  To se je zgodilo v kuhinji pred vsimi,
ki so ti večer bili; in kakor hitro je bil ogenj bukve snedel,
se je žalostnega Lojzeta obličje razjasnilo. Kleče prosi zdaj
Boga za odpuščanje in vsih zavolj svojega hudobnega obna¬
šanja, ter gotovo poboljšanje obeta; tudi prosi fajmoštra, da
bi ga s svojim opominjanjem in nauki podpirali; in v resnici
se je od taistega dneva lepo in izgledno zaderžal,. in je po¬
pravil vse dano pohujšanje.

Nedeljska sola.

Kakor hitro je bil razglašen cesarski modri ukaz zavolj
vpelanja nedeljskih šol, ktera reč je bila za taiste dežele nova
in neznana, so si prizadevali in trudili gospod fajmošter, ki
so nje veljavnost in korist dobro poznali, da bi spodbodli mla¬
dino tistega kraja, ki so že otroško šolo končali, in že zadosti

206

veliki bili, da bi jo radi obiskovali, stariše pa, da bi njih v
tem podpirali.

Fajmošter so dobro vedeli, da so začeli nekteri neumneži
in zaroblenci, kakor hitro so naznanilo to slišali, godernjati in
proti nji klepetati, in da so si prizadevali jo vbraniti, poseb¬
no pri bolj odrašeni mladini, ki že tako ni bila veliko pri
volji, svoje navadne igre in veselice z nedeljsko šolo zame¬
njati. Med temi neotesanci je bil naj pervi Anton, velik boga¬
tin, ali narveei nevednež, poln svojih neumnih muh, in nava¬
jen hitro razsoditi čez taisto, kar ni razumel in vedel.

V manjših krajih hoče biti kmet, ki je nar bolj bogat,
tudi nar bolj moder in učen; in akoravno je trapast in ima
prazno glavo, se mu mora vendar veliko njih podvreči za-
volj samopridnosti in dobička, se pred njim ponižujejo in hva¬
lijo vsako tudi nar bolj zarobljeno reč, ki jo bogatin hoče.
llavno tak je bil Anton. Fajmošter so delali, kakor bi nič od
blebetanja proti nedeljski šolski ne vedeli in ne slišali. Oni so
le vse za šolo pripravljali, dokler bi bilo vse v redu, da bi
šolo odpreti in začeti mogli. Ti začetek so liotli narediti oči¬
ten in slovesen, zato da bi mladina veselje do nedelske šole
dobila, in pa, da bi stariši in tudi protivniki obmolknili.

Fajmošter oznanijo prihodno nedelo zbranemu ljudstvu
v cerkvi takole: „ Dan as popoldan po službi božji se začne
v navadnih učilnicah za fante in dekleta nedeljska šola, ki je
od našega dobrotljiga cesarja ukazana; k tej imajo priti vsi
taisti mladenči in deklice, ki so že delavne šole obiskovali.
Za danas ni treba prinesti sabo nobenih berilnih bukev temuč
samo, kar je za pisanje potreba. 8

„Pol ure potem pa, ko bo šola že začeta, želim, da bi
prišli gledat to šolo tudi vsi taisti stariši, kteri imajo kaj skerbi
za svojo mladino, ali jim priporočim tiho in mirno v šoli biti.“

To oznanenje brez vsega druzega pristavka, in pa rado¬
vednost, kako so fajmošter svoje priprave za to šolo naredili,
je spodbodlo mladino in veliko starišev, da so v šolo prišli.

207

Fajmošter so prijazno okoli sebe nabrali mladenče, in tako
je storila v svoji šoli učiteljica z deklicami. Mir in spoštova¬
nje je bila edina reč, ki so jo od pričujočih terjali, in vsi so
se tako spodobno zaderžali, kakor da bi bili v cerkvi.

Potem opomnijo fajmošter na kratkem tim mladenčem,
ki so že brati in pisati znali, vse taisto reči in vse taiste ved¬
nosti, kterih še ne poznajo, in ki so jim vender potrebne, ako
hočejo, bodi si v poljodelstvu, ali v rokodelstvu, kej več znati,
kot navadni svet: „kdor je neumen, pravijo oni, potepuh ali hu¬
doben, živi nesrečno in umerje nesrečno na širokem svetu med
omikanimi ljudmi; pošteni pa, zvedeni in pametni ljudje od¬
nesejo z častjo, z dobičkom in z zasluženjem pred Bogom in
pred svetom. “

Potem so ukazali fajmošter vun potegniti eno skrinico,
ki je bila ondi napravljena, in so veleli na stene obesti mnogo
plemen strupenih' trav in rastlin, ki so rastle na senožetih
in hostah, kterih ene so bile zavolj mehkega podnebja še ze¬
lene, druge pa posušene in ohranjene. Te vse so pokazali
eno za drugo vsim, dokler jih niso vse poznali in jih lepo lo¬
čili, tako da bi se znali jih varovati in se jih ogibati. Tudi
so temu razlaganju pristavljali marsiktero nesrečno zgodbo, ki
se je primerila pastirjem in drugim ljudem, ki so jih iz ne¬
vednosti povžili. „Te rastline in te travice, rečejo fajmošter,
vidite zdaj same na sebi, kakor zvunaj rasejo, ali jaz sim si
dal tudi njih podobe napraviti, ktere bom vedno izpostavljal
v tej šoli, da jih hote vedno pred očmi imeli, in jih več ne
pozabite, temuč da jih lahko vsakemu pokažete." Med tem pa
pošlem te zelišča še v šolo dekletam, da jih bodo tudi one
poznale. Prihodno pomlad jih pa hote še lepši vidili. “

Ko so se tako fajmošter trudili, in ko so mladenči paz¬
ljivo pregledovali te škodljive rastline, se jih je že bilo na¬
bralo v šoli več očetov, ki so tako tihoma in spoštovavno v
šolo stopili, da jih niso fajmošter še slišali ne.

Ko so jih tedaj zapazili, so ponovili vse, kar so dozdaj
učili, in tudi oni so radi poslušali, in si nauk dobro v glavo

208

vtisnili, ker so tako nekaj novega in prav koristnega zvedili,
in so tadaj močno hvalili to novo šolo.

„Prihodno nedelo, rečejo fajmošter, k svojim učencom,
vam bom naznanil bolj navadne in lahke pripomočke zoper
ostrivpljenje, ako bi se primerilo kakemu, da bi kej takega
vžil, ker ni imel priložnosti, kjer bi te rastlina spoznal."

„Zdaj pa zapišite si vsi v svoje knjige imena in kratki
popis teh škodljivih rastlin; drugikrat pa bomo pisali omenjene
pripomočke. Konec leta bo vaša knjiga zapopadla, mnogo ko¬
ristnih reči."

Med tem je tudi učiteljica dekleta učila, in jim na krat¬
kem domače in hišne opravila razlagala, in kako da si z malo
dnarom vsak lahko doma taiste barve napravi, ktere kmetje
za svoje oblačila rabijo, in ktere morajo dozdaj barvarjem
drago plačevati. Tudi je njim pokazala nektere rute, postelj-
ske odeje in drugo robo za oblačila, ki jih je sama s takimi
barvami doma pobarvala. Zatorej jih tudi povabi, da bi drugi
dan tudi v njeno stanovanje prišle, da bodo same vidile, kake
so vse te dela.

Tudi v tej šoli je bilo več žensk pričujočih, ki so se
čez take nauke kej radostile. Danas teden, reče učiteljica,
vas bom učila in vam bom narekovala, kako da. se napravljajo
juhe in druge redke in lahke jedi z malimi stroški za zdrave
in za bolne, in vam tudi povem, kako da se zamorejo prav
napraviti."

Poprej ko so to nedelo fajmošter šolo sklenili, so opom¬
nili svoje učence, da naj se prihodno nedelo poskerbijo z drugo
knjigo za pisanje, ki mora imeti okoli petdeset strani; strani
naj imajo svoje številke, in na koncu naj bo abcedno kazalo,
že naprej jim povejo, da jim bojo pokazali, kako se priprav¬
ne gospodarske bukve naredjajo. Tudi so ukazali, da bi si
omislili neke majlme bukvice, ki govorijo od umetno naprav¬
ljenih travnikov, da bi jih v šoli prebirali.

To je bilo zadosti, da se je že tisti večer slišalo po vsib družinah
in po celi vasi jezer hval čez to novo nedelsko šolo. Vsi so si želeli

209

Antona srečati, da bi ga ozmerjali in mu očitali njegovo ob¬
rekovanje; ali ker mu je že vse to naznanjeno , je bil sam,
kot vsi drugi, prepričan od koristi nedelske šole, in jo je pred
vsimi nar bolj hvalil. On se je celo tisti večer k Urbanu po¬
dal, ker je vidil, da se tamkej fajmošter znajdejo, da bi jih
tudi on za novo šolo pohvalil.

Ti večer je bilo družtvo Urbanovih prav številno, in
se ni od druzega govorilo, kot od nedelske šole.

Anton je koj preklical, vse, kar je poprej proti šoli go¬
voril. „Jaz sim mislil, pravi on, da se ne bo druzega delalo,
kot mladina dolgočasila z branjem in računanjem; in torej že
naprej vidil, da se v drugo nobeden več v to šolo ne poda.
ali zdaj spoznam, da se učijo prav potrebni predmeti, ki so
vse časti in spoštovanja vredni, in sim tega prav vesel. “

Fajmošter.  Dragi moj Anton! vi ste vidili, da je svitli
Cesar sam ojstro zaukazal take šole napraviti, in vi ste
se jim tako protivili, brez da bi jih bili poznali? Ali
zdaj jim niste več nasprotni in to je že zadosti. Jaz se
spomnim, da sim slišal več od vas samih in od druzih hišnih
gospodarjev pravične tožbe, da se je vboga mladina poboljšala
in popačila nekaj let sem v zaderžanju. Povejte mi, ako
ni res, da so ravno nedelje in prazniki za njo nar bolj nevarni?
Kakor hitro je bila božja služba v cerkvi opravljena, so se
vašim sinovom odperle šole pregreh, iger, nespodobnega vas-
vanja, ponočnega potepanja, kreganja in prepirov, Zdaj pa, če
nam pojde po sreči, da mladina ljubezen do uedelne šole dobi,
akoravno ne bomo mogli vsih hudobij izkoreniti, bomo jih
vendar nekaj vbraniK. Nagla in vroča mladina hoče imeti
kako posebno opravilo, kadar nje život počiva; ako sc jim
tedaj kaj dobrega pred oči ne postavi, se obernejo k slabemu. “
„Ali ne le samo v zaderžanju se bo naša mladina po¬
boljšala, temuč si pridobi tudi drugih dobičkov skozi to
šolo.“

„Skozi večkratno poskušnjo taistega, kar so se v otročji
šoli naučili, in kar so že nekteri morda pozabili, bojo znali,

14

Urban.

210

za zmiraj bolj ročno brati, pisati in računiti. Tudi se navadijo
vredjene gospodarske knjige špogati, narejati spise, ki so hiš¬
nemu gospodaiju vsaki dan potrebni, da jim ne bo treba se
na druge zanašati in jim hišne skrivnosti in opravila
razodevati. “

„Tudi gospodarstvo zadobi skozi to velike dobičke, ker
se jim bodo marsiktere potrebne in koristne svarila dale. Si¬
novi in hčere se privadijo s časom bolj v čaker hoditi, ker
ga bodo znali boljši oberniti v pohišne in polje-ke dela; bolj
bodo delavni, pridni, izurjeni in bolj izvedeni, in tako bodo
poprej svojih starišev podpora. S Časom postanejo tako tudi
boljši hišni gospodarji in gospodinje, in bolj vgodni za lepo
učiti in rediti svoje prihodne otročiče. “

Glejte, kako se je nadjati, da se skozi to novo šolo vstavi
napčnost dandanašnega obnašanja mladine, da bo mladina ved¬
no boljši."

Urban.  „ Gospod fajmošter! jaz vam hočem pokazati eno
znamnje svojega veselja in dopadenja nad to novo šolo s tem,
da vas bom v vsaki potrebi podpiral, in da napravim kako
darilo, s kterim se bodo obdarovali tisti nedelski šolarji in šo-
larce, ki se bodo nar lepše obnašali v nedelski šoli."

Anton.  „Tudi jaz hočem kaj dati za šolske darila."

Vsi drugi so ravno tako obetali; in fajmošter vzamejo
eno polo popirja, in jim reko, da naj precej podpišejo, da
bodo ob svojem času storili, kar so ravno obljubili, kar so
tudi storili. Gospod fajmošter so hotli še druge hišne gospo¬
darje pripraviti, da bi šoli kej pomagali; oni so torej vse pri¬
čujoče lepo zahvalili, da so tako pripravni za šolo kaj storiti,
in potem so se mirno razšli.

Skop hišni gospodar.

„ Srečna tista družina,' ki ima dobrega, modrega in um¬
nega gospodarja!"

^Pomilovanja pa je vredna tista, v kteri skopec gospo¬
dari ! “

Tako je ti večer rekel Janez, ko se je pri Urbanu mnogo
od gospodarstva govorilo. Leti Janez je bil star mož, ali
pravi izgled lakomnosti; on sam pa ni vedel, da je lakomen,
temuč je celo mislil, kakor vsi pravi skopini, da je odveč dar-
ljiv. Pri teh tako resničnih ali pri Janezu tako smešnih be¬
sedah so se vedili Urban in drugi možje smeha zderžati;.
ženske pa so se na glas zasmejale, ki so bile že tako nava¬
jene, se iz Janeza norca delati in mu njegovo lakomnost oči¬
tati; in Janez jim tega ni prav nič zameril, ker je vse le za
šalo vzel prepričan, da se ta reč njega ne dotika. In kako bi
se ne bila smejala Marička tem tako čudnim Janezovim bese¬
dam? in kako bi bilo mogoče, Speli jezik zavezati, da bi ne
kej čez to rekla? Ali Janez ni za to, kar so te ženske delale
ali govorile, nič maral in se je zraven še sam smejal.

Janez je bil v svoji mladosti res zapravljivec , potlej pa,
ko je že mož bil, posebno pa na svoje stare dni se je bil
ves spreobernil tako, da je bil nar večji skopin in da ga ni
vest nič pekla, akoravno je od posojenega dnaija več obresti
terjal, kakor postava pripušča, za česar voljo ga je bila tudi
enkrat pravica že kaznovala.

On je imel veliko družino, ktera ga je močno sovražila
in zmirej goljufati si prizadevala, ker ji je bil nevsmiljen in
brezdušen gospodar. Njegova edina skerb je bila, kako bi
svoje denaije pomnožiti mogel; ne bil bi izdal enega goldinarja,
ako je bil imel ravno enega svojih živlenja rešiti. V njegovo

14  *

212

Liso se ni nikoli poklical noben zdravitelj; za vsako silo kake
bolezni je Janez napravljal neko pijačo iz bezgovinovega cvetja
in nekaj sterdi; ali pa je porabil nekaj terpentinovega ali
hudičevega olja: družili stroškov ni hotel imeti.

Gorje tistemu, ki ga je prosil, da naj mu kupi obleko
ali obutev! Vendar ni on nič rekel, kadar je vidil, da so vsi
v njegovi hiši lepo in čedno oblečeni; njemu je bilo zadosti,
da ni vedil, od kod da denar dobijo, in da mu ni bilo treba
slišati, da bi ga kaj prašali, oni so kradli in so morali krasti,
če niso hotli capinasti in stergani okoli hoditi. Tako so se
bili vsi k svoji nesreči navadili domače tatvine; med sosedi
so bili pa taki, da so take doma vkradene reči skrivši jim
prodajali, in pri tem svoj velik dobiček imeli.

Kazun tega so vsi žena in otroči na upanje jemali in se
zmirom bolj zadolžili, da se je bilo bati, da bo enkrat celo
blago zapravljeno.

Pri Janezovi mizi se je malo in slabo jedlo, in še pri
tem je Janez vedno godernjal, da so mu odveč požrešni. Zve¬
čer pa, kadar se je že on spat podal, so ogenj vnovič zaku¬
rili, žene so doma kuhale in cverle, sinovi so hodili pa v kerČ-
me se gostit.

Kadar je bilo treba kaj v hišo potrebnega kupiti, kakor
posodo, živino, hišno orodje in druge take reči, ali kadar je
bilo kaj v hiši potrebnega popraviti, ni mogel nikoli zadosti
nizke cene dobiti, in nikoli se niso z prodajavcom pogodili,
brez da bi bili žena ali sinovi se vmes vtikali in mu prigo-
vaijali, da naj le navlaš dober kup da, ker mir bodo oni po¬
sebej že kej pridjali. Tako so dovolj reči silno drago plačali;
ali Janez je bil že zadovoljen, da le ni tega vedil.

Pri vsim tem je rad v cerkev hodil in je prav pobožno
molil, in noben vasjan ni bil toliko krati pri službi božji, kot
on. In ta reč je bila vzrok, da so se nekteri še bolj nanj
zanašali; in ti je bil morebiti tudi edini namen njegovih
molitev.

213

Ako bi bilo treba za molitev kej plačati, kdo ve, ali bi
bil tako pridno in marno molil ?

Ker so od njega na posodbo denar jemali samo taki reveži,
kteri si drugače niso pomagati vedili, in ker je on svoj denar
naj raji posodil taistim, od kterih je upal nar več vdobiti, je
moral večkrat velike zgube terpeti in se v pravde zaplesti.

Ti večer tadaj, od kterega govorimo, je ženskih smeh
Janeza bil primoral, da je skušal dokazati, da on ni bil ni¬
koli skop, temue' da ima veliko vsmilenje do vbozih hišnih
gospoclaijev, kterim v silah in potrebah rad priskoči in pomaga.

„Saj veste, pristavi on, kaj sim zadnjikrat svojemu komu
Drejčetu storil. On je bil tako zadolžen, da so mu ravno
imeli posojavci njegovo edino njivo vzeti. In jaz sim mu po¬
magal in rešil njega in njegove otročiče, ker sim mu posodil
nekej sto goldinaijev.“

Urban.  „Ali pa mislite, Janez! da vam bo v stanu kmalo
dolg poverniti."

Janez.  „Ako mi da njivo, me poplača; drugači ne vem,
kako bi mi mogel plačati. “

Urban.  „Na tako vižo zgubi Drejee vendar svojo njivo,
in Bog ve (zdihne sam pri sebi) po kaki ceni! Janez! ako
hočete storiti dobroto temu revežu, mu morate pustiti svoj
denar saj nektere leta, dokler si ne bo kaj pomagal, ali saj
dokler ne proda dobro svoje njive. V kratkem obroku enega
leta ne more nobeden v naših krajih njive kupiti in jo precej
izplačati. “

Janez.  „Ako bi imel tudi jaz, kakor vi, enega angleškega
častnika, ki bi mi prinesel tri tavžent goldinarjev, bi lahko še
bolj dolgo čakal. Ali jaz imam veliko družino, in jo moram
pošteno rediti s svojo marnostjo in s svojimi žulji.“

Urban.  „Meni se prav v serce smili taisti dolžnik, in vi
bi mu lahko pomagali!“

Janez.  „Tudi meni se smilijo moji dolžniki. Zmirej
Boga prosim, da bi jim pomagal, da bi mi zamogli svoje dolge
poplačati. Ali jaz ne morem zametati svojega blaga. To je

214

vendar čudno! vsi mislijo, da sim bogat, in kdo ve,' da me
nimajo nektori celo za skopega Človeka? Urban! jaz vam povem
po pravici, da konec leta, akoravno varčno živim in nič ne za¬
pravljam, še sto goldinarjev ne morem na stran odložiti. Ako
bi bil skop, bi se morali moji dohodki vsaki dan bolj množiti.
Vse nesreče me preganjajo: zdaj zgubim en dolg, zdaj eno
pravično pravdo; jaz delam dobro vsim in vsi me sovražijo,
me sovraži pravica in me obsoj.uje krivega, me sovražijo celo
moji dolžniki! Urban, jaz sim pač nesrečen človek!“

Urban.  „Ljubi moj Janez! tukej sto nekaj rekli, kar me
primora govoriti, akoravno sim bil namenil od tega molčati,
zakaj jaz malo urnim, pa tudi nisim za to postavljen, da bi
vas podučil. Ljubi moj Janez! vi pravite, da vas sovražijo
vsi in celo vaša domača družina? Oh, res je, da ste prav
nesrečen človek! Ali reči se mora, da ste si tega sami krivi,
ker ravnate brezdušno s temi in z unimi; druge ljudi dražite
s krivičnimi pogodbami, domače pa s svojo preveliko ojstrostjo.
Vi silite dolžnike, da vas preganjajo skozi pravico, svojo dru¬
žino pa, da vam skrivaj e kar si bodi zmika in odnaša , in da
se tako slabega navadi. Tako ni čuda, da vam vaši trudi in
žulji nič ne izdajo, da vaše premoženje ne rase in se ne
množi. Janez! ne zamerite mi, da vam tako odkritoserčno
in naravnost govorim, to stori moja starost, ki sim blizo dvaj¬
set let stareji od vas; jaz bi ne bil smel vam morebiti še
tolikanj ne očitati; vas prosim, ne silite me, da bi nam vse
to bolj na tanko razložil, ker tega gotovo ne bom storil.
Kdor preveč struno nateguje, mu struna poči, in kdor preveč
stiska, ni dober gospodar. Vi imate zastopnost, da umite,
imate oči, da vidite, samo ie storite; tako se ne bote nic bali
pravice. “

Janez razžaljen in ves iz zebe: „Kako?' Kaj ste rekli?
Kaj ? jaz delam krivične pogodbe z drugimi ? Ali jaz sim
proti svojim preterd, preojster? Ali jas odveč obrest terjam?
Urban! ali mi skažite, kar ste rekli, ali.“

215

Urban je zmirej pravdi da samo lakomniki in pijanci se
ne dajo poboljšati, zakaj ko s starostjo vse druge pregrehe
prejenjajo, se te dve pomnožite; in za tega voljo ni hotel
Urban ti večer nobene besede več izustiti, da bi Janeza spre-
obernil in še teh malo besed mu je bilo žal.

Urban oboli in uinerje.

Že nekaj dni sem se je Urban slabega počutil in je pri¬
hajal šebkeji kot po navadi; je spal malo, in vse jedila so se
mu zdele plehke in neslane. Zadnjič ker mu je bilo vedno
slabši, se jo moral v posteljo vleči.

Družina se je te bolezni vstraŠila; ali ker se ni zdela
bolezen nevarna, so se vsi nadjali, da ga bodo kmali spet
zdravega vidili.

Ako bi bil Urban velik gospod, bi se ne bil razveselil
tako skerbljive poslužbe in serčneji od taiste, ki so mu jo
vsi domači skazovali. Pokličejo hitro zdravnika, kteremu se
pa ni zdela ta bolezen nevarna. Fajmošter, ki so ga pogo-
stoma obiskovali, se tudi niso kot zdravnik nič bali, da bi
Urban ne ozdravil.

Urban pa je vse dragači mislil, ker je občutil, da se
njegov konec naglo bliža. Ali pri vsim tem je bil vendar
neprestrašen in ni nobene žalosti kazal; samo je hotel, kar je
bilo mogoče, svojim iz glave spraviti preobilno in nepotrebno
žalost.

Ko so vsi mu prigovaijali, da naj ne bo žalosten, ker
bo kmalo ozdravil, jim je on odgovarjal: „Naj bo, kar Bog
hoče, z menoj; Bog mi jo dal živlenje, Bog je tudi gospodar
mi ga zopet vzeti. Jaz sim dolgo živel, in sim živel zado-

216

voljno; če Bog hoče, da naj umerjeni, zakaj bi ne umeri za¬
dovoljen ?“

„Vi mi pravite, da ni strahu in nevarnosti, in tako pravi
tudi zdravitelj; ali jaz sim se navadil, da ne čakam pri svo¬
jih opravilih nikoli do zadnjega; in kako bi mogel biti nema¬
ren pri tem, kar tiče izveliČanje moje duše? Ljubi moj Ma¬
tevž ! reče na to k sinu, ter ga za roko poprime, poklici mi
hitro spovednika; jaz želim pred vsem svete zakramente pre¬
jeti in se z Bogom spraviti, da ne boste vi zavoljo tega v
skerbi, ali da bi nb bilo enkrat prepozno. Ljubi moj Matevž!
jaz sim se navadil umreti. Kadar se enkrat z Bogom spra¬
vim, bomo vsi eno skerb manj imeli in bomo ložej veseli."

Zenskim so se solze vternile, ko so sližale, da Urban
želi prejeti svete zakramente. Urban pa jim s prijaznim 'oblič¬
jem in prav serčno reče: „Moje hčerko, jaz želim prejeti svete
zakramente, in vi se jočete? Oh, veselite se z mano vendar
in storite tudi meni veselje, da vas ne bom tako žalostnih
vidil.“

„Zakramenti ne umorijo človeka, temuč so nebeško zdra¬
vilo za dušo, in če Bog hoče, tudi za telo. Jaz tudi želim,
da bi me v sveto poslednje olje djali, ker mi ne dopade na¬
vada, ga prepozno prejeti. 11

„Vtisnite si dobro ti nauk, moje hčere in moji sinovi,
v serce, ako vam Bog pošlje kako hudo bolezen, ne mudite
se precej po svetih zakramentih prašati in jih prejeti. Jaz
sim vidil večkrat bolnike, kterim domači niso vedili, kako
jim naznaniti, da naj svete zakramente prejmejo; tako svarilo
se dovolj krat odnaša tako dolgo, dokler ni bolnik več v sta¬
nu jih prav prejeti, ali pa da zavda večkrat velik strah domačim
in bolniku samemu.“ Med tem pride tudi zdravnik; tudi on
spozna, da je bolezen že precej huda in pove to reč Ma¬
tevžu. “

Kmalo potem pride tudi spovednik, prinese Urbanu pre¬
sveto popotnico, ktero je cela. okolica do hiše spremlala; faj-
mošter ga pri tej priči položijo tudi v sveto poslednje olje.

217

Potem so obstopili vsi njegovo postelj, in Urban pogleda
proti nebesom in izdihne z posebno radostjo in s prijaznim
obličjem rekoč: „Zdaj pa poklici me li, o moj Bog in moj
Gospod! kadar je tvoja presveta volja, ker se nadjam, da sim
popolnoma tvoj.“

Zdaj se oberne k sinu Matevžu in mu reče, da je svoje
zadnje sporočilo ali oporoko (testament) storil že dolgo prej,
in da se znajde, v gosp. fajmoštrovih rokah. Urban je tudi
svaril sina in vnuke, da naj storijo tudi oni, kadar bodo gos¬
podarji, svojo oporoko, dokler so še zdravi, da bi kje po
nesreči brez oporoke ne umerli: „Tudi je prav, jih dalej
opominja, da se poprej testament naredi zato, da se o času
hude bolezni nima več takih posvetnih skerbi, in da se ložej
na Boga in na izveličanje svoje duše misli. “

Pri postelji so sedeli tudi fajmošter, ki so vse poterdili,
kar je Urban govoril.

Urban je ostal vedno neprestrašen, in govoril zmirej od
svojega bližnjega konca, kakor da bi ti ne bil druzega kot
pot v boljši deželo.

Njegov glas je enmalo oslabel, ali njegov duh je bil
vedno pri svoji moči. On je deržal na svoji postelji in več¬
krat tudi v svojih rokak božjo martro, in to je imenoval svojo
moč in tolažbo.

Urbana so moči vedno bolj popuščale, in ko se je sam
tega zavedil, je zbral še enkrat vse svoje moči, in pokliče
blizo k sebi vso svojo družino. Ko so vsi postelj obstopili,
se oberne k g. fajmoštru in jih poprosi rekoč: „Moj dušni
pastir, blagoslovite me, da bom zamogel tudi jaz svojo družino
blagosloviti. “

Ko so ga tadaj fajmošter blagoslovili, se oberne k doma¬
čim in jih ogovori s temi besedami, pri ktereh se je pa moral
večkrat odahniti in počivati: „Ljubi moji sinovi in hčere! vi
ste me vselej ljubili in vbogali, vi ste bili zmirej moje veselje;
vaši sinovi in sinovi vaših sinov vam povernejo vse, ako jih
le dobro kristjansko izvedite, “

218

„Vidim svojo bližnjo smert; ali sveti zakramenti, s kate¬
rimi sim sadaj pokrepčan, storijo, da se je ne bojim.

.Bog me kliče k sebi; ali jaz so ne ločim popolnoma
od vas, ker vam pustim v vaših sercih vtisnjene dobre nauke
in svarila, ki sim vam jih skušal vselej vcepiti-; deržite in
ohranite jih dobro. Jaz vam zapustim mir, v kterem ste do
sadaj živeli. Jaz vam zapustim čast, ki je po duši naj pervi
zaklad. Zapustim vam tudi tolikanj premoženja, da se lahko
preživite, akoravno ni veliko; ali vse je pridobljeno brez vse
goljufije, brez da bi bili vbogi zavoljo tega zdihovali, pridob¬
ljeno je namreč z mojimi in z vašimi trudi in žulji.“

„Vam priporočam sveti strah božji, vsmilenje in ljubezen
do vbozih in do sirot; mir, pridnost, marnost, varčnost in pri¬
stojno spoštovanje do predpostavljenih. “

„Primite moj blagoslov, in Bog vam daj tudi svojega.
Prosite in molite za me; jaz bom tudi molil za vas. V krat¬
kem nas bo Bog zopet zjedinii v nebesih, kjer se bomo zopet
vidili in kjer ne bomo nikoli več zdihovali."

Zdaj da Urban serčno ginjen blagoslov vsim, ki so ga
klečč prejeli pobožno z obilnimi solzami in s silnim jokom.

»Zdaj pa počivajte enmalo, ljubi Urban! rečejo fajmošter,
vi se preveč trudite."

Ali Urban je bil žalosten, da mora molčati, in prosi faj-
moštra, da bi mu privolili, da bi smel še kakšno besedo svo¬
jim reči.

On je zmirej za roko deržal svojega sina Matevža in mu
je rekel: „Dragi moj sin! od sadaj naprej bodeš ti opravljal
svoje in moje opravila, bodi dober hišen gospodar in ohrani
v njej strah božji."

Urbanu se je ganilo serce vsakikrat, ko je pogledal Ja-
nezika in pogledal ga je večkrat.

Ko njegova mati to zapazi, ga pelje bližej k postelji.
Urban ga prime za roko in mu reče: »Ljubi moj Janezik!
vbokaj svojega deda Matevža in svoje stariše; blizo so leta,
da boš zal mladenč, leta nevarne; glej, da te ne zapeljajo

219

hudobni tovarši; varuj se jih skerbnu iu prizadevaj si, dati
dober izgled svojim manjšim bratcom in Gašperju.

Jakobu pa, Mihu in njunima ženama je priporočal mir,
edinost, pokornost proti Matevžu in dobro izrejenje njunih
otročičev. Potem je ukazal, da naj še France pristopi, kte-
rega je svaril pred nevarnostmi njegove mladosti; in na zadn jo
reče vsim: „Ali mi obljubite storiti vse, kar sim Vam pripo¬
ročal?" Obljubimo, dragi ded, so vsi djali, in Urban jim pravi:
Bodi Bog zahvaljen! Bog naj vas blagoslovi!

Ko je bil to izgovoril, je hotel zopet sam z fajmoštrom
ostati, da bi še nekaj ž njimi samimi govoril in da bi pripo¬
ročil fajmoštru svojo dušo in svojo družino.

Ko so za nekaj časa potem g. fajmošter spoznali, da je
blagi Urban še bolj oslabel in da že umira, pokličejo v stanico
vse domače, ktere pa prejden so noter stopili, takole svarijo:
„Zdaj pripravite se gledati smert pravičnega; nikar se ne
vstrašite, temuč molite zanj, stopite noter tiho in mirno, ne
jokajte in nikar ne tulite, da mu ne boste nadležni; namesto
tega zdihujte zanj k Bogu."

Tadaj vstopijo v stanico vsi in začnejo zanj moliti; Ur¬
ban je že zgubil besedo, že ni pogledal več nobenega, in
kmalo po tem se je zdelo, kakor da bi bil zadremal, tako je
mirno umeri v naročji g. fajmoštra, ki so brez vsega šuma
iu hrupa njegovo dušo Bogu izročevali.

Strašno so vsi vekali in jokali, ki so vidili, da je že
dušo spustil; in fajmošter sami močno žalostni so bili v
veliki zadergi, ker niso vedili, kam so prej oberniti, ali koga
poprej tolažiti, zakaj po vsili hišnih kotih se je odmeval ža¬
lostni krik in nevtolažljiv jok.

Oni so jih spervič v miru pustili, da so se izjokali, in
le previdno tolažili, kjer so vidili, da kdo preveč žaluje.

Med tem so se zbrali nekteri umni možje iz vasi pri
Urbanovih, kterim so fajmošter precej povedali, kaj sc je zgo¬
dilo in zakaj se vsi jokajo; na to pa so ž njih pomočjo tola-

220

žili to dobro družino, da so kot dobri kristjani se v voljo
božjo vdali in se na zadnjič popolnoma vmirili.

Na zadnje so vsi skup začeli prav pobožno in milo mo¬
liti in zdihovati za dušo rajnkega: g- fajmošter pa so vsim
še enkrat priporočili kristjansko vdanost v voljo božjo, in so
domu odšli.

im.  lafim,

Urbanova pohvala.

Pri pogrebu se je pokazalo, kako močno da je cela oko¬
lica Urbana ljubila in spoštovala.

Vsi vasjani in okoličani so se sošli in zbrali, ni bilo dru-
zega slišati kot jok in stok pričujočih.

Žalost nevtolažljive družine se je mešala z hvaležnimi
občutki njih mehkega serca, kadar zo vidili tako občno ginjenje.

Ako bi ne bilo viditi tako obilnih solz, bi se ne bilo
vedilo, alj je to pokop ali slavodobiten odhod; zakaj reči se
mora, da je čednost Urbanova bila sadaj poslavljena z solzami
vsih deželanov.

Ti večer se je bilo zbralo v Urbanovi hiši silno veliko
prijatlov in med njimi so bili tudi gospod fajmošter. Ni se
čuditi, da je bila cela družina vtopljena v britko žalost; ali
naj bolj se je bilo čuditi Janeziku in njegovemu Gašpeiju,
pri kterih dveh se je žalost naj bolj razodevala. Samo jokala
nista, kakor delajo drugi otroci, temuč Janezik je zmirej pra¬
vil in ponovljal vse, kar je Urban govoril in delal, dokler je
še živel.

Vsi so eden pred drugim pripovedovali Urbanovo izgledno
in lepo živlenje; obe nevesti ste pravile reči od njega, da se
je vsakemu poslušavcu serce mečilo; ali konec njih besed je
bil vedno jok in stok,

221

Zdaj poprimejo besedo fajmošter, ki bi bili radi zavernili
žalujoče na druge reči in so zaceli govoriti od Urbana (zakaj
drugega kej govoriti, bi ne bilo primerno okolišinam), ali oni
so hotli od njega take reči povedati, ktere bi bile vsih poto¬
lažile in razveselile; tadaj rečejo: „ Urban, blaga duša, je bil
izgled moje cede v cerkvi, doma, in povsod. On je bil v res¬
nici pobožen, in zraven tega poln vsmilenja in prave ljubezni
do bližnjega; njegova modrost je bila vedna šola hišnim gos¬
podarjem; ali med vsemi njegovimi lepimi čednostmi sim nar
bolj občudoval njegov dušni pokoj, s katerim je znal krotiti
vsako žalost, ki bi se bila še bolj nenadjano primerila, ali ki
bi bila še bolj silna. Neki dan ga sreča neki malopridnež
in ga začne očitno na ulici zmeijati z nesramnimi in hudob¬
nimi besedami. Drugi ljudje, ki so zraven bili in ki so to
slišali, so hotli tepsti napihnjenega hudobneža. Urban pa jih
prosi, da bi se potolažili; in je mirno poslušal, dokler se je
hudobnež izkričal. Potem mu pohlevno iu mirno reče: Prija¬
telj, ali imate še kej reči? Jaz vam bom na to drugikrat od¬
govoril, kadar ne bote tako jezni, zakaj sadaj bi me ne razu¬
meli. Mož se vmiri; drugi ljudje, ki so bili priča, so ga
prepričali, da ni imel prav, in še taisti večer se je podal k
Urbanu ga za odpuščanje prosit. “

„Sadaj mi pride na misel, pravijo dalej fajmošter, tudi
še drag prigodek, ki mi je tudi neizmerno dopadel. On ni
mogel takih terpeti, ki so druge dražili, razpartije napravljali
in druge opravljali. Pride k njemu enkrat mož in mu reče:
„Urban! vi ljubite in spoštujete tega in tega, in mu tudi ska-
zujete kako dobroto, ali pa veste, da vas ti nehvaležnež
opravlja, in da okoli trosi, da ste prevzeten in častilakomen
mož, ki bi rad gospodoval čez celo okolico ? “

Urban se posmeji in reče tožniku: ^Prijatelj! morebiti
ga niste dobro zastopili; kdo ve, ali je tisti mož ravno to
hotel reči, kar ste vi zastopili?*

„Prav tako je rekel, odgovori uni, in se vam lahko pri-
sežem. “

222

Urban.  „ Morda je rekel, zna biti pa vendar le za smeh
in v šali? “

„ Nikar, pravi tožnik, on je rekel zares, in je serdito in
jezno od vas govoril.“

Urban.  ..Zna biti res, ali to je gotovo govoril lev kaki
kratki nevolji in brez premislita in potlej se je gotovo kmalo
zavoljo tega skesal. “

Malopridnež nevoljen čez to Urbanovo pohlevnost in po-
terpežljivost, pravi sam pri sebi: ..Kako je pač ti človek tor-
dovraten in svojoglaven! ne morem ga napraviti, da bi se
razjezilzatorej se jezen od Urbana pobere, ter mu pri od¬
hodu reče: „Ako nočete verjeti, pa pustite, da naj vas pre¬
ganjajo!«

„ Glejte pristavijo zdaj fajmošter, kako je bil Urban moder.
Taisti malopridnež je menil, da bo razkačil Urbana proti
nekemu svojemu neprijatlu, in da ga bo imel za orodje svo¬
jega maščevanja, je ostal pa sam osramoten.«

„Nekaj druzega prav lepega se tudi še od Urbana spom¬
nim , pravijo dalej fajmošter. Takrat, ko so se tukej vstano-
vile normalne šole, se je posebno Blaž močno stavil in se
ustil proti tej novej napravi, in reče enkrat k Urbanu: In
kaj se bodo otroci učili v tej šoli več, kot v dozdajni? Se
bodo učili, mu odgovori Urban, med drugimi rečmi tudi to,
da se ne sme soditi čez reči, ki se jih ne ve in ne spozna.«
Blaž omolkne in zavemo govor na druge reči.

„In kaj se vam zdi, reče sadaj eden iz zravenstoječih,
od taistih spomina vrednih Urbanovih besed, ktere je izustil,
ko je enkrat najdel na ulici nekega bogatega kmeta, ki je pre¬
klinjal in -zmerjal nekega vbozega moža. On se temu približa
in mu na uho pošepta: Prijatel! ne ravnajte tako hudobno s
tem revežem. Ali ti odgovori Urbanu rekoč: da njemu ni nič
mar za tega potepuha. A uaka! ni res, reče Urban, mi ne
smemo zasramovati in zaničevati nobenega. Lahko se primeri,
da vam zna biti ravno ti revež enkrat potreben. Ti mož, ki
je bil napihnjen zavoljo svoje akoravno ne silno velike boga-

223

tije, odgovori Urbanu smehlaje in zaničevale, da on nima po¬
trebe nobenega, in Se manj enega berača in capina. Ne dolgo
časa potem, se je voz sena nanj zvernil, in on bi se bil pod
njim zadušil, ako bi ne bil pritekel ga rešit ravno tisti revež,

ki je bil ravno ondi blizo, in ki ga je hitro izpod sena izvle¬

kel. Zdaj se spomni ti prešernež Urbanovih besed, in spozna,
da nobeden ni tako velik, da bi zamogel reči: „Jaz ne potre¬
bujem nobenega “

Fajmošter se zdaj obernejo k domačim, ki niso mogli
jenjati jokati in plakati, in jih po očetovo skušajo tolažiti, ter
jih zagotovijo, da se smejo nadjati, da je pobožni Urban že

vzet v veselje večnega plačila, kterega si je vedel zaslužiti in

zadobiti s svojo resnično bagaboječnostjo in s svojim izgled-
nim življenjem; tam bo sadaj on njih zagovornik in besednik,
in bo Boga vedno prosil za svojo ljubo družino. In h koncu
jim rečejo: „Hočete li. zopet viditi svojega ljubeznivega deda?
hodite po njegovih stopinjah, posnemajte njegove čednosti, in
bote enkrat pri njem. Med tem pa molimo pridno za njegovo
dušo.“

Potem pa primejo za roko Janezka, ki se je zdel nevto-
lažljiv in mu rečejo: „0 razveseli in oserči se, ljubi moj Ja¬
nezek ! ded Matevž te ljubi, kakor te je ljubil Urban; tvoji
stariši te ljubijo serčno, in jaz te bom tudi ljubil, dokler se
boš tako hvalovredno obnašal, kakor do sadaj; dajaj lep iz-
gled svojim bratom in svojemu Gašperju. Tako bodeš veselje
svojih dragih starišev, in bodeš vselej srečen. Tvoj dragi ded
Urban bo gledal iz nebes na tvoje lepo zaderžanje in bo vse¬
lej tvoj besednik pri Bogu.“

Niso mogli ti dobri ljudje dopovedovati in naspočitati vse¬
ga tega, kar je Urban govoril in delal, dokler je živel. Poto¬
lažen in oserčen nekaj od teh pogovorov žalostni Matevž,
pove tudi on nekaj: „Neki dan, reče on, sim bil s svojim
očetom v mestu v neki gosposki hiši, kjer je neki hudobni
gospod vse mestjane opravljal in pravil, da ga cela taista pre¬
kleta (tako je on djal) dežela sovraži. Moj oče je poslušal in

224

je molčal, kakor tudi jaz, ker sva bila tukaj zavolj svojih
opravil in sva stala v enem kotu. Potem ko se je bil tisti
gospod že precej izkričal in izpuhtil, se obeme zadnjič k mo¬
jemu očetu, iu mu reče: „Kaj pravite na to vi prijatel, ki se
mi ■ zdite mož bistre glave ? od kod pride to, da me cel svet
sovraži ?“

Moj oče se je pohlevno branil odgovoriti, ali ker je le
vanj silil, mu reče: „Moj gospod! jaz ne vem, kaj bi vam od¬
govoril na te reči, v kterih sim neveden, ali tako pri eni meri
se mi zdi (ne zamerite mi, ako odkritoserčno povem), ali da
mora biti cel svet hudoben, ali da ste vi hudobni. “ Ti gospod
ostermi, in vsi drugi so se močno zasmejali, ker so razumeli
resnico teh besed.

„Kako so lepe — pristavi nek drugi tiste Urbanove be¬
sede. — Ako hočeš eno muho ubiti, ti ni treba topa! — On
je svaril nespametnega gospodarja, ki se je zmirej kregal in
prepiral s svojo družino in z drugimi. Za tega voljo, ker so
ga zmiraj slišali godernjati in se kregati, so se mu vsi tako
privadili, da se ga ni noben več bal in še manj pa vbogal. “

Eavno temu človeku je neki dan Urban rekel: „ Prijate!!
vaše vedno godernjanje in kreganje je enako mlinu, ki nikoli
ne počiva. Vi se pritožujete, da se vas noben človek ne boji;
to je res gerdo in slabo, ali vsega tega ste vi sami krivi, ker
ste jih navadili tako, kakor sc navadi mlinar spati v vednem
ropotu mlinskih kamnov. Vaše vedno kreganje je ravno tako,
kakor da bi nikoli ne kričali; molčite včasih pri majhnih re¬
čeh, in potem vas bodo bolj spoštovali, kadar se bote pri veli¬
kih in važnih rečeh oglasili. “

„En sam prigovor blagega Urbana, rečejo gosp. fajmošter,
je že zadosti, ga pohvaliti. Ce se mu je namreč kedaj pri-
godila kaka nesreča, ali na polji, ali pri živini, ali kje drugod,
je vselej rekel: — Velika Skoda! pa vender ni Se smerten
greh.  — Tako je imel navado pri svojem govorenju in pri
svojem delu, pred očmi imeti in se spomniti, da nobena ne¬
sreča ni veči od greha. “

225

„Prijatli! naj bo zadosti nocoj, da ne bomo preveč nad¬
ležni tej žalostni družini. Molimo za dušo blagega Urbana.
Hišni gospodarji, ki me tukaj poslušate, posnemajte njegov iz-
gled; in vi moji dragi, rečejo fajmošter k domačim, potolažite
in oserčite se, in mislite, da bo Urban vaš vedni besednik pri
Bogu, ako vi ne pozabite dobrih naukov, ki jih je zapustil."

Sadaj rečejo g. fajmošter bolj resno še tele besede: „Ve-
liki gospodje potrebujejo, kadar umerjejo , v kamen ali v bron
vrezanih grobnih napisov, da se njih spomin bolj dolgo med
vnuki ohrani. Mi hočemo vsekati v svoje serca bolj stano¬
vitno, kot v kamen, taiste besede, ktere hočemo svojim mlaj¬
šim zapustiti

„ Urban je bil pravi izgled dobrih in modrih kmetov.  “

Tako se je ta družba vsa ginjena razšla med občnim
piskanjem pravične žalosti in serčne tolažbe.

Konec.

Urban,

15

Natisnil Janez Leon.

■'f

Natisnil Janez Leon, 1854.


v\.:. , V -