IZ SPOMINOV NA POTRKANOVO KRONIKO
MARIJA STANONIK
Janez Krč, vulgo Potrkan rojen 1. 1869 v Kokri, je prišel L 1895 v Novo vas pri Preddvoru, kjer mu jc teta prepustila majhno domačijo. Sole ni obiskoval, pisanja in branja ga je učil Je župnik v Kokri, in to iz dobre volje, ker so iz njegove družine hodili v cerkev zvonit. Vsaj toliko se je naučil, da je lahko kot vojak sam pisal domov. Ko so ga med prvo svetovno vojsko vpoklicali in poslali k sanitejcem, si je velike črke, ki jih je bil že pozabil, napisal na poseben listek in tega nesel s sabo, da je lahko pisal domov.
Z domačije v omenjeni Novi vasi se lepo vidita Zaplata in Hudičev boršt v njej in novi gospodar je vse od leta li)95 do smrti leta 1949 vsako pomlad opazoval in čakal, kdaj se bo pokazalo prvo zelenje v Hudičevem borštu, in skrbno zapisal datum. Včasih so bukve ozelenele že 15. maja, drugič 20. maja, 25. ali celo 30. maja. Ta nenavadna statistika je trajala celih triinpetdeset let.
Kot izučen mesar je Janez Krč imel veliko dela, ker je bilo v tistem času veliko nesreč pri živini zaradi paše, kjer se jc marsikdaj bodla, nerodno stopila in si kaj polomila, veterinarjev pa ni bilo, da bi ji v takem primeru pomagali. Prav tako si gospodarji sami niso znali pomagati ob ponesrečeni telitvi in je trpljenje živali skrajšal le nož. Se ponoči so zato hodili ponj. Zato je marsikdaj naneslo, da je klal ne le po dvoriščih za koline, ampak tudi po hlevih in jarkih, kjer je nesreča zatekla živino. Njegovo delovno področje so bile vasi Bašelj, vse tri Bele, Breg, Mače, Nova vas, Potoče, Preddvor, Tupaliče, včasih je šel tudi v Kokro in to vse peš. Tudi o tem jc kaj zapisal v »knjigo«, tj. precej debel zvezek, in skrbno vodil statistiko, koliko prašičev je vsako leto zaklal: 140, 150, 160, 170. No, znal je tudi zagovarjati, npr. če se je kdo opekel, zastrupil, ali če jc špičmok pičil živino {Spičmok je strupena miška, da jc še mačka noče, in ima gobček špičast, prašičjemu rilcu podoben.). Tedaj jc «kar na kruh zagovoril«. Tudi obrazce zagovora je imel zapisane v svoji »knjigi«. Kaj vse je še zapisal vanjo, se njegov sin, tudi Janez (roj, 1910), ne spominja več prav natančno. Morda še to, kako je med prvo svetovno vojsko bolnico v Ljubljani obiskala cesarica Cita in je ranjencem in sanitejcem podarila orglice in kako je bil šel nekoč na pustni torek v Kranj in imel bele hlače do kolen, vendar ne od snega, ampak od cestnega prahu, kar po-uieni, da je morala biti tedaj zelo suha zima.
2al pa je to tudi vse, kar je (še) mogoče povedali o Potrkanovi kroniki in njenem zapisovalcu. L. 1949 so namreč podili staro hišo in iz nje niso prenašali v novo starih papirjev, kakršna so bila vse sorte pisma, pisana še v nemščini, in tudi očetovo pisanje je končalo v ognju. Samo tri pisma, ki so se nanašala na dve njivi in en travnik, ki so ga dokupili k domačiji, je bilo pametno shraniti. Pozneje je bilo sinu Janezu že neštetokrat žal, da ujso prizanesli vsaj očetovi »knjigi«, toda nepremišljenega dejanja ni več mogoče popraviti.	'	137
Janez Krč-Potrkan Nova vas, Preddvor (1869—1949)
Kaj je Se mogoče povedati o pisanju Jane2a Krča st. po teh posrednih in skopih podatkih o njem? Predvsem to, kako se nasprotja stikajo. Njegov avtor je reševal živino iz trpljenja z besedo in nožem. Govorjeni besedi je še upal dati tako rekoč earovno moč, a zavedal se je tudi moči pisane, saj se je lotil pisanja, ne da bi ga dobro obvladal. Nasproti statistiki zaklanih prašičev preseneča statistika, ki je na prvi pogled res le vremeno-slovna, vendar pomladno zelenje v kakršnem koli kontekstu vedno deluje tudi estetsko. Zaradi njega je omenjena kronika vredna spomina.
Marija Stanonik
FROM MEMOARS ABOUT POTRKAN'S CHRONICLE
Janez Krč — Potrkan {18G9—1949) from Preddvor was a butcher, but he could also cure animal diseases by putting a spell on a sick animal. He was only hall literate, and yet he wrote an unusual chronicle. Each year he wrote into a special book the date of the appearance of the first spring greenery in Hudičev boršt high above the village. He has written this chroncile for 53 years and at the same time he maintained a statistics about the number oi pigs he had killed each year.
The author of the present article ascertains an unusual juncture of contrasts. Potrkan delivered cattle from their suffering with a word and with a knife. He still dared to ascribe a magical power to the spoken word, but he was also aware of the power of the written word for he had commenced writing 138 without mastering this task entirely.