480 Knjižne ocene in prikazil
Sledi poglavje, ki se ukvarja s pomembno tematiko predvsem
za raziskovalce, saj je še kako koristno poznati orodja, s kate-
rimi je mogoče hitreje in enostavneje iskati in zbirati litera-
turo. Obenem pa je to tudi snov, ki nam je vsem še najbolj
poznana, saj smo se že kmalu morali navaditi na virtualne in
digitalne bibliografije na ravni knjižnic. Poseben pomen avto-
rica pripiše OPAC-u (On line Public Access Catalog), ki je po
njenem mnenju na globalni ravni najbolj koristen za iskanje
posameznih tekstov. Nekaj besed nameni čisto konkretnemu
postopku iskanja in v okviru tega razloži še samo masko ozi-
roma obrazec za iskanje.
Vedno pogosteje pa se srečujemo tudi z elektronsko obliko
izdajanja novitet; med njimi izstopajo revije, sledijo pa tudi
monografije, strani, posvečene znanstvenim posvetom, in stra-
ni posameznikov (strokovnjakov) ali institucij. Zadnje poglav-
je pa je namenjeno bankam podatkov, ki so pogosto shranjene
tudi na CD ROM-ih ali DVD-jih, kar gotovo omogoča ogrom-
ne količine podatkov na enem mestu. Za področje antične zgo-
dovine, klasične filologije in epigrafike bi bilo koristno pozna-
ti vsaj te:
- CD ROM The Database of Classical Bibliography/Bibili-
ographie de l’Antiquité Classique, ki vsebuje okoli 250 000 bib-
liografskih zadetkov;
- CD ROM Gnomon Bibliographische Datenbank: Internati-
onales Informationssytem für Klassiche Altertumswissenschaft,
ima podatke o vseh knjigah, ki so bile recenzirane v Gnomonu
od leta 1925 naprej (okoli 200 000);
- Dyabola. Erfassung von Literatur und Objekten der Alter-
tums- und Kunstwissenschaften - banka bibliografskih podatkov,
predvsem za področje arheologije;
- CD ROM Subsidia Papyrologica, ki je sestavljena iz dveh
delov: iz Bibliographie Papyrologique in iz Heidelberger Gesamt-
verzeichnis der griechischen Papyrusurkunden Aegypten, in drugi.
Poleg teh bibliografskih zbirk so pogosto koristne še tiste,
ki vsebujejo čim več podatkov o grški in latinski literaturi. Med
temi si zaslužijo omembo:
- Thesaurus Linguae Graecae. Canon of Greek Authors and
Works;
- Bibliotheca Teubneriana;
- Library of Christian Latin Texts;
- Patrologiae Latinae Cursus Completus.
Zbirke napisov večinoma obstajajo na medmrežju, le nekaj
je takšnih, ki so urejene v obliki CD ROM-a:
- Greek Epigraphy Project;
- Duke Data Bank of Documentary Papyri;
- Inscriptions of the Christian Empire;
- Inscriptions of the Christian Kingdoms;
- A Database of Roman Inscriptions, ki vsebuje okoli 40. 000
napisov, objavljenih v CIL-u VI. Podani so goli napisi brez
komentarja in kritičnega aparata;
- Auxilia Epigraphica, kjer so zbrani rimski napisi province
Britanije.
V zadnjih dveh razdelkih avtorica predstavi še glavna dela
enciklopedičnega značaja in CD ROM-e, ki vsebujejo slikovno
gradivo in zemljevide.
Kot primeren zaključek knjige avtorica na desetih straneh
zbere internetne naslove, kar je v današnjem času v veliko pomoč.
Nekateri med njimi so zaradi hitrega razvoja račulnalniške dobe
že nekoliko zastareli. Gotovo pa je, da so vsi ti naslovi kori-
sten napotek in zelo dobra osnova za delo z elektronskimi viri
za področje antične zgodovine. Ker pa so bili zbrani in ažurirani
januarja 2002, bo danes poleg teh mogoče najti tudi že kakšne
nove strani in novejše projekte.
Julijana VISOČNIK
Epigrafia di confine. Confine dell’epigrafia. Atti del Colloquio
AIEGL - Borghesi 2003. M. G. Angeli Bertinelli, A. Donati (ur.).
Epigrafia e antichità 21. Fratelli Lega Editori. Faenza 2004.
440 str., številne fotografije med besedilom.
Delo, ki ga predstavljamo, je nastalo kot rezultat medna-
rodnega kolokvija latinske epigrafike, ki je potekal v Bertino-
ru (univerza v Bologni) od 10. do 12. oktobra 2003. Njegova
glavna tema je bila epigrafika meje (in meje epigrafike), a ne
samo v fizičnem pomenu, temveč v kulturnem, socialnem in
političnem smislu. Kolokvij in publikacijo, ki je pred nami, so
udejanjili s pomočjo AIEGL (Association Internationale
d´Épigraphie Grecque et Latine) ter univerz v Bologni in Genovi.
Zbornik obsega triindvajset prispevkov najboljših evropskih
epigrafikov, ki so sodelovali na omenjenem kolokviju. Vsi se
posredno ali neposredno navezujejo na njegov naslov, pa naj
bo to z novimi napisi ali odkrivanjem drugačnih vidikov, ki jih
lahko osvetlimo prav z epigrafiko; tako se meja oziroma meje
vede prestavljajo vedno dlje, področje, ki ga pokriva, postaja
vedno širše. Na tem mestu si je torej umestno postaviti vpra-
šanje, kje so, če sploh so, meje epigrafike.
Prvi je uvodni članek M. Mayerja o epigrafiki na mejah.
Pri tem upošteva epigrafske dokumente, nastale na mejnih
območjih. Že prvi članek pokaže, da so se avtorji namenili
spretno krmariti med epigrafiko na mejnih ozemljih ter meja-
mi, znotraj katerih deluje veda. Ker bi bilo predstavljanje vseh
prispevkov preveč dolgotrajno, naj izberem samo nekaj tistih,
ki so še posebej pritegnili mojo pozornost.
F. Mainardis je predstavila leta 1998 najdeno posvetilo Saturnu,
ki izhaja s teritorija mesta Iulium Carnicum. Ker le-ta pred–
stavlja mejno območje, tako v teritorialnem kot tudi v kultur-
nem smislu, je avtorica svojo predstavitev z lahkoto vpela v
zahtevan okvir. Kult boga Saturna se povezuje še z drugimi
božanstvi, predvsem v religioznem kontekstu mejnih območij.
Božanstvo je bilo najbolj poznano na prostoru Recije, tudi z
epitetom patrius, katerega namen je bil poudariti pomen v lokalnem
panteonu. Prisotnost Saturna lahko potrdi hipotezo o obstoju
svetišča trgovcev na tem mejnem prostoru.
M. Reali govori o latinskih napisih iz Alta Laria in iz Chiavenne,
ki sta pripadala municipiju Comum. Območje sodi med naj-
bolj severne dele, ki so še sodili v rimsko Italijo (Italia Roma–
na). Kot takšni imajo določene posebnosti (paleografske, ono-
mastične - avtohtona imena: Nulio Peldurio, kulti - kot npr. Iuppiter
Reinimus in drugo), ki jih avtor predstavi. V apendiksu pa zbere
napise, ki jih je pri svojem preučevanju upošteval.
Starosta nemške epigrafike, W. Eck, nas prestavi na mejno
območje Rena, ob katerem so vzpostavili mrežo kastelov, ki
pa so pripomogli tudi k nastanku civilnih naselbin. Leta 1985
so na mestu vrat kastela Geldube našli gradbeni napis, ki se
nanaša na vladavino Postuma, začetnika galskega posebnega
cesarstva. Njegovo celotno ime se je glasilo Marcus Cassianius
Latinius Postumus; na napisu, ki je ohranjen samo fragmentar-
no, lahko preberemo samo Latinius, a je bilo to dovolj za re-
konstrukcijo besedila, ki jo poda W. Eck.
O dogajanju v mejni deželi, sicer na drugi strani imperija,
govori M. F. Petraccia Lucernoni, ki je vzela pod drobnogled
Egipt (predvsem ozemlje okoli Mons Claudianus), vojsko v njem
in dokumente, ki se nanjo nanašajo. Rimska vojska v Egiptu je
namreč med najbolje dokumentiranimi provincialnimi vojska-
mi v rimskem imperiju sploh. Poleg literarnih in epigrafskih
virov, ki so na razpolago povsod, je v Egiptu nastalo veliko
število papirusov in popisanih črepinj (ostraca), ki vsebujejo
številne podatke o ustroju rimske vojske. Posebnosti slednjih,
ki so jih našli v okolici Mons Claudianus (Gebel Fatireh) - nahaja
se v puščavi, približno 500 kilometrov južno od Kaira, je av-
torica predstavila izčrpno in z zanimivim pristopom.
Širjenje krščanstva je prodrlo na vsa področja življenja, tako
ni nič nenavadnega, da tudi epigrafski dokumenti pričajo o
tem. H. Solin nas popelje v svet epigrafike krščanske dobe, ki
je zelo počasi razvijala svoje tipične formule; mnogi elementi,
ki so bili značilni za poganske napise, pa ostanejo še dolgo v
Ocene_BASS_kratke.pmd 15.11.2006, 13:21 480

481 Knjižne ocene in prikazil
rabi. Nekateri so bili celo v nasprotju s krščansko doktrino
(kot npr. formula D M: Dis Manibus - Božanskim Manom), a
je bila na nagrobnikih tako zelo zakoreninjena, da se pogosto
pojavlja tudi na t. i. krščanskih napisih. Na samem začetku
članka H. Solin zanika obstoj krščanske epigrafike in krščan-
skih napisov. Trdi namreč, da v bistvu obstaja samo določeno
število napisov, ki so jih postavile ali osebe s poklicem znotraj
krščanske cerkve ali tisti, ki so se opredelili kot kristjani. Ti
napisi pa se v tehničnem smislu ne razlikujejo od poganskih.
Na popolnoma nov teritorij se prestavi F. Beutler, ki je svoj
razmeroma kratek članek namenila ženskam na ozemlju Av-
strije v rimski dobi. Ženske študije nasploh so v zadnjih letih
pridobile na pomenu, postajajo pa tudi vedno bolj popularne
kot predmet študija za tiste, ki se ukvarjajo z antiko (tudi pri
nas, npr. M. Sunčič (ur.), Plutarhove ženske, zbirka Dialogi z
antiko, Ljubljana 2004). Obravnavani prispevek se ukvarja z
mejnim področjem epigrafike na mejnem območju rimskega
imperija. Na ta način kar na dveh nivojih zadosti smernicam
kolokvija in je v tem pogledu prav gotovo nekaj posebnega med
prispevki v zborniku.
Sledita prispevka, ki prinašata novo odkrite napise; avtor
prvega je M. Buonocore, ki je pripravil predvsem neobjavlje-
ne, pa tudi že objavljene napise (z novim branjem oziroma
novimi podatki) Abbruzza. Avtorji drugega (M. L. Manca, L.
Cenciaioli, L. Sensi) so se posvetili napisom v cerkvi S. Maria
Maggiore v Asissiju. Napisni spomeniki izvirajo iz prostora
pod cerkvijo, kjer se skrivajo rimski ostanki, na katerih je zras-
la sedanja cerkev. Predstavitvi cerkve in zgodovine izkopavanj
sledi kataložni del; v večini primerov gre za večje ali manjše
fragmente, kar je glede na naravo najdišča mogoče pričakovati.
Čeprav nisem predstavila vseh avtorjev in njihovih član-
kov, bi iz kratkega orisa vendarle moralo biti razvidno, da zbornik
prinaša sila različne prispevke; avtorji obravnavajo različne
tematike, z različnih vidikov, na raznih območjih ... Vsem pa
je skupno, da se tako ali drugače dotikajo meja; v uvodu je
bilo sicer zapisano, da niso samo fizične (teritorialne) meje
tiste, ki naj bi nas zanimale. A je potrebno priznati, da je veliko
več avtorjev izhajalo prav iz teh in da je manj tistih, ki so se
ukvarjali s socialnimi in kulturnimi. Konkretne ločnice so vendarle
veliko bolj oprijemljive, zato jih je lažje uporabiti za izhodišče.
Kolokvij in pričujoči zbornik s tem morda nista popolnoma
zadostila vodilu in motu, ki so ga imeli organizatorji, gotovo
pa sta botrovala nastanku mozaika na temo meja, kjer je vsak
od prispevkov zanimiv kamenček v njem.
Julijana VISOČNIK
Early Geographers. - The Period of the Roman Conquest, F.
Bence, P. Kovács (ur.). Fontes Pannoniae Antiquae I. Buda-
pest 2005. 251 str.
Madžarska strokovnjaka za antično zgodovino sta se od-
ločila zbrati in objaviti vse antične (grške, latinske, pa tudi
sirske) literarne vire ter napisno gradivo, ki tako ali drugače
omenjajo Panonijo. Prvi dve knjigi, ki se ukvarjata z začetnim
obdobjem (samo osvojitvijo in tvorbo province Panonije), sta
avtorja objavila že pred nekaj leti v madžarskem jeziku in z
madžarskim prevodom virov. Ugotovila pa sta, da sta knjigi
mednarodnega pomena, zato sta zdaj pred nami v angleškem
jeziku, a brez prevodov. Opustitev prevajanja virov v enega izmed
svetovnih jezikov lahko razlagamo in delno opravičimo z dejstvom,
da ti prevodi v angleščino že tako ali tako obstajajo, le poiska-
ti je potrebno tistega, ki ga v danem primeru nekdo potrebuje.
Kljub temu pa ob branju dela dojemamo izpust prevodov kot
primanjkljaj, saj bi ob tako natančnem zbiranju vseh antičnih
virov, ki omenjajo dogajanje v Panoniji, pa tudi v sosednjih
pokrajinah, upravičeno pričakovali, da bodo tudi prevedeni ter
tako dosegljivi čim širšemu krogu bralcev. Bralcem, v večini
primerov strokovnjakom na področju antične zgodovine, ki v
današnjem času pogosto sploh ne znajo več latinščine in gršči-
ne, bi tako olajšali delo in prihranili čas.
Vsi posamezni odlomki so obravnavani po sledeči shemi:
1. latinski/grški tekst; 2. izdaja (teksta); 3. literatura (o avtor-
ju oziroma o temi, na katero se odlomek nanaša); 4. komentar
(zgodovinski, vsebinski). Avtorja sta projekt zastavila široko,
saj predvidevata izid devetih zvezkov serije, kjer bi bili posa–
mezni odlomki obdelani po zgoraj navedeni shemi. Prvi del je
posvečen zgodnjim geografom ter času osvojitve Panonije do
smrti cesarja Klavdija (54); drugi se ukvarja z zgodovino Pa-
nonije do leta 166; markomanske vojne in čas do leta 192 bodo
tema tretjega dela; naslednji bo namenjen letom Severov (193-
235); peti bo obravnaval vire v povezavi z vojaškimi cesarji
(do 284); šesti bo navajal vire za čas tetrarhije (do 312); na–
slednji se bo posvečal času Konstantinove dinastije (do 363);
predzadnji bo prikazal vire za Valentinijanovo dinastijo (do
395), zadnji del pa bo posvečen propadu province (do 582).
Vire, ki so obravnavani v prvem delu, lahko razdelimo na
pet večjih sklopov; v prvem, najkrajšem, so zbrane prve omembe
pokrajine (Primae mentiones regionis); sledijo geografski pis-
ci, ki opisu province namenijo več besed (Scriptores geographi-
ci provinciam amplius describentes); največji del zavzemajo
zgodovinski pisci (Opera historica); ta vsebuje vse večje latin-
ske in grške zgodovinarje. Sledi krajše poglavje, ki prinaša
zgodovinske podatke o Panoniji v pesniških delih (obenem je
to edino poglavje, ki nima latinskega naslova, kar pusti vtis,
kot da bi bilo naslov Historical data in poetic works pretežko
prestaviti v latinščino); zadnje poglavje prinaša pomembne napise,
ki omenjajo Panonijo (Inscriptiones).
Prve omembe Panonije najdemo pri grških pesnikih: Hezi-
odu, Ajshilu, Pindarju in drugih grških piscih: zgodovinarju
Herodotu, Skylaksu ter Apoloniju Rodoškem. Poleg grških avtorjev
pa so zbrani tudi latinski, ki posredujejo samo drobne notice:
Cezar, Nepot, Krisp, Varon in Horacij. Naslednji sklop, v katerem
so zbrane geografske vesti o Panoniji, je gotovo bolj pomem-
ben in kot takšen zavzema veliko več prostora. Poglavje začne-
jo Strabon, Pozejdonij in Pomponij Mela; sledi jim Plinij Sta-
rejši, ki je v svoji obsežni Naturalis Historia zapisal mnogo takšnega,
kar je za zgodovino Panonije, Norika in drugih pokrajin ter
provinc odločilnega pomena in na čemer sloni zgodovina (ter
geografija) antičnega sveta, kot jo poznamo danes. Nič manj
pomemben ni geograf Klavdij Ptolemaj, ki mu avtorja nameni-
ta veliko pozornosti. Kakor poprej pri Pliniju je komentar obsežen;
na osnovi njegovih podatkov avtorja pripravita tabele o raz-
daljah med posameznimi kraji in delitvi sveta. Sledi še nekaj
manj pomembnih avtorjev; med njimi prvič tudi viri iz Sirije
(Liber Generationis), ki sta jih avtorja za razliko od ostalih
opremila tudi s prevodom. Sirski avtorji prinašajo sicer le krajše
notice, ki pa jih vendarle ne smemo zanemariti, saj so lahko
dopolnitev ali potrditev že poznanih dejstev.
Odlomki zgodovinskih del, ki omenjajo Panonijo, so nasta-
li pod peresi najpomembnejših latinskih in grških zgodovinar-
jev, pri čemer naj omenim samo nekatere: Cezar, Livij, Velej
Paterkul, Valerij Maksim, Plutarh, Tacit, Svetonij, Apijan, Kasij
Dion in drugi. V svojih delih so Panonijo omenjali tudi cerk-
veni pisci: Hieronim, Evtropij in Orozij. V delih pesnikov pa
je največ zgodovinskih podatkov v zvezi s Panonijo mogoče
najti pri Ovidiju in Lukanu.
Preostali so še napisi, med katerimi ima gotovo posebno
mesto Monumentum Ancyranum (Res Gestae Divi Augusti), kjer
je cesar Avgust ovekovečil svoje dosežke, tudi na ozemlju Ili-
rika, kamor moramo v njegovem času šteti tudi ozemlje Pano-
nije. Poleg napisov uradnega značaja (Fasti Romani) avtorja v
izbor uvrstita tudi nekatere privatne. Za nas so še posebej zanimivi
ILJug 303 in 304 ter AIJ 173, ki so iz Emone. Pri tem je prese-
netljivo dejstvo, da avtorja Emono, kljub trdnemu dokazu (mejnik
pri Bevkah) o upravni uvrščenosti k Italiji, še vedno obravna-
Ocene_BASS_kratke.pmd 15.11.2006, 13:21 481