___   302   -----
Šolske reči.
Omeniti imamo sedaj gimnazijo v Novem mestu^ v kteri so učitelji verli očetje frančiškaoi iQ ktera kot pohlevna vijolica cvete v domovini naši, pa na vsako stran hvalevredno spolnaje svojo važno nalogo* Da! res pohlevna vijolica; zakaj že dve leti ji ni dovoljeno, da bi, kakor vse druge gimnazije, konec leta izdajala šolski letnik (program) in sveta povedala, kako je ravnala skozi leto. Nadjamo se, ako ni ravnopravnost le prazna beseda, da bo prihodnje leto drugač; svesti pa si tadi moremo biti, da tadi v novomeškem programu bomo brali marsikter mičen sostavek, zlasti o slovenskem jezika, ker vemo, da ima novomeška gimnazija skozi in skozi sposobne možake za to, kakor je gosp. Horvat in dr.
Učencov je štela letošnja gimnazija 220. Učilo se je po tistih pravilih kakor v Ljubljani; za slovenščino se je storilo, kar le je bilo mogoče. Da pošteni narodni doh živo veje v tej ^imnazii,   vidi se iz besede, ki jo je konec leta
ob daritvi   daril   govoril   učenec   h:   8.   razreda ,   nadepolni Jož. Ljobič.   Glasil se je govor ta,ko-le:
^^Ni ga večega veselja za blaženo mater, kakor viditi, da se njeni otroci lepo gojijo, čversto rastejo, po duhu in telesu krepko razvijajo in napredujejo v izobraženosti.
Veliko je bilo veselje materi Slovenil v starodavnih časih, ko so njeni sinovi krepko napredovali, v dašni is telesni blaženosti živeli in se dalječ po podonavskih okrajnah razprostirali.
Zgodovina nam priča, da so Slovani pervotni »tanov-niki v Evropi, da so bili Slovani že ob Mozesovih časih za tatranskimi gorami; pa tudi zgodovina nam priča, da so Slovenci pervi slovanski narod z Bulgari vred, ki so prišli čez Donavo sem v nase kraje že zdavnej pred Kristusovim rojstvom.
Drugi narodi, vojski udani, so derli naprej v divjih četah, sosede jarmili in tlačili, jim blago ropali: tudi Slo-vence je gnala osoda naprej; al Slovenci, že po natori krotkega značaja, so se preseljevali, da bi puste okrajne spreminjali v rodovitne polja, da bi si v lastnem trudu živež pridelovali, s sosedi pa v miru živeli.
Stanovali so nekdanji Slovenci z lastnimi knezi v deželi, ki je še dandanašnji zemlja slovenska: al ta zemlja je bila nekdaj vse veča. kakor je sedaj. Njih meje so segale od sinje Adrije do dereče Donave; od iztočja Save čez Koroško, Stajarsko in Solnograško do bistrega Ina — pač lepa širjava! Glas našega krepkega jezika je odmeval po panonskih ravninah, po noriških planinah; sladka pesem, očitalnica mehke čuti slovenske, se je glasila po zelenih dolinah in vieocih hribih. To ti je bila prilika, jezik izobraževati! Pesem zahteva mehke čuti, gibčne govorice; pesem mehča čuti in izobražuje jezik. Slovenci so in so bili mehke čuti, pevni narod; so pa že tudi takrat besedo gladili: kajti zgodovina nam pravi, da se je med novejšimi jeziki, slovenski jezik najprej izobraževati začel. Imamo pa tudi med vsemi Slovani najstareje spomenike, ki segajo v deseto, daf celo v osmo stoletje, ki so nam priča, da je bil naš jezik nekdaj bogateji v besedah in izrazih, urniši v oblikah kakor je sedaj. Pa nemila osoda ga je v izobraženji ovirala, da 60 ga prehiteli drugi!
Ti stari Slovenci, miroljubno in poljedelno narodče, mirni in delavni kot Slovani sploh, so ee pa tudi radi po-prijemali keršanske vere; kajti spoznali so, da le ona deli stanovitno enakopravnost in vesvoljno pravico , ter se slovenskemu značaju najbolje prileze. Materi Slovenii je došlo tudi to veselje, da so Slovenci pervi kristjani bili med vsemi Slovani.
Hodili so v slovenske pokrajne že pred ozuanovavci iz Laškega in Nemškega; al niso imeli pravega pospeha, kajti jezika niso umeli ter po tolmačih govorili: oznano-vavci so bili iz dežela, s kterimi so se Slovenci boriti morali; prinesli so svete resnice, pa tudi davke in tlako; Slovenci so čislali dari, pa sovražili darivca.
Po tem še le je nastopila doba pravega veselja za mater Slovenijo, ko so bili poklicali slovenski knezi Ra-tislav, Svatopluk in Kocelj sveta dva brata Cirila io Metoda v naše dežele. Ona sta prinesla sv. vere luč, pa tudi prave omike ključ. — Učila sta Slovence moliti, pa tudi brati; stavila sta cerkve, pa tudi šole; po slovenski sta maševala, po slovenski opravljala cerkvene obrede. Ciril je zložil abecedo, slovenskemu jeziku primerno in izverstno, kakoršne še dandanašnji noben evropejski narod nima. Kraali sta si zbrala 50 učencov — slovenskih sinov; sta ž njimi delala in pisala, sv. pismo prestavljala. In tako po širokem ob enem času z uspehom delati je bilo takrat lahko mogoče , kajti slovenski jezik je bil izobražen, Slovenci so bili še skupaj, ter imeli enake običaje, enako govorico, čeravno po dolgi legi sveta nekoliko različne narečja. Cirilove prestave bo bile lastnina celega slovenskega naroda. In če se iih še dandanašnji Slovenci,  Slovaki  in Bulgari priavo-
jujejo, imajo pač vei prav, kajti bili so uelidaj vsi eo o ar o d.
Tista doba je bila pač najslavnisa doba sloveDskeg:a slovstva, Dajvcče veselje za mater Sloveuijo; al žalibog! terpela je le kakih trideset let.
Kmali so se vzdignile na slovenskem obnebji hude nevihte. Nemci so si svojili panonske pokrajne, čes, da so jih oni pervi obdelovali, zakaj bi vžival Gerk sad njih truda ID znoja. Solno^radški Aldvin in pasavski Hartwih sta tožila Id obrekovala Metoda, da krivo vero uči, da poje mašo v barbarskem jeziku. Akoravno je opravičil Metod pred papežem svojo reč, akoravno je papež poterdil slavonske obrede, ter postavil Metoda za panonskega nadškofa (metro-polita); pa vse to oi poiuairalo nič. Suntali so Svatopluka, duhovne preganjali, slovenske knjige žgali, da! celo za-perli so bili Metoda v Solnogradu na tri leta. Najbolj razgrajal je Vihing, uotriški škof, ki ni hotel biti podložen Metodu; kajti hrepenel je po metropolitstvu. Gorazd, Metodov naslednik, je pobegnil v Bulgarijo, drugi duhovni, še čez 200 jih je bilo, so se razkropili po Bulgarii, Serbii in oa Rusko, ter odoeeli sabo knjige.
Na to prihruje se huja nevihta. Nemški knezi so napadali že prej panonske dežele. Arnulph se je sperl s Sva-toplukom, ter poklical divje Madjare na pomoč. Prihruli so divjaki v groznih četah in podjarmili Slovence. Nekaj Slovencev se je umaknilo proti Karpatom (sedanji Slovaki), nekaj jih je ostalo v stari Panonii, kakor priča še dandanašnji jezik okoli Blatenskega jezera, ki je čisto našemu podoben; nekaj jih je šlo naprej proti jadranskemu morju po Kranjskem. Sedanji Kranjci so oddelek tistih starih Panoucev („unmittelbare Descendenten der Panonier'', pravi Šafafik''). Tako so razkropili Madžari Slovence, zaterli ker-šanstvo — ,5iu tota Panonia non una apparet ecclesia'' — piše neki bavarski škof papežu, zadušili milo slovenščino. Krotka slovenščina se je morala umakniti nemški zavidnosti, madžarski oholosti, in tako je zaspala slovenščina po panonskih okrajnab za dolgo doigo časa.
Zaspala je slovenščina po naših krajih, zaspala pa ni bila drugod. Sorodni slovanski sosedje so gostoljubno sprejeli pregnano sestrico. — Ko so druge slovanske narečja bile v zibeli nevednosti, se je zibala naša slovenščina kot krasna devojka v lepi izobraženosti. Je pa tudi krasna, da ji rojen Nemec, učeni Schiotzer, hvale odreči ne more, ki pravi: ,,Als ich Legenden und (Jebersetzungen griechischer Kirchenvater in der siavischeu Kirehensprache las, erstaunte ich tiber deu Reichthum, die Pracht und Kruft derselben in Klang und Ausdruck". Krasno sestrico so sosednji Slovani z veseljem sprejeli, izobraženi slovenski jezik so vpeljali v božjo službo Dalmatinci, Serbi, Bulgari, nazadnje tudi Rusi; in še dandanašnji je čislajo in spoštujejo, in akoravno se loči od njih narečja, se je raje uče, kakor jo popravljati; še dandanašnji rabi kakih 50 milijonov Slovanov stari naš jezik v obredih pri božji službi. V Rusii ji je došla celo taka čast, da so jo v pisavo vpeljali, kajti bila je navada po Ruskem do čara Petra Velikega, po ruski govoriti, po slovenski pisati. Slavni Nestor je pisal svojo kroniko v slovenskem jeziku, bolj ko je Rus izobražen bil, raje je rabil slovenske besede.
Je pa tudi ta čast za našo slovenščino nekoliko tolažbe ia povračila za neizrečeno tugo in nesrečo, da je bila pregnana iz svoje domovine. Kot Fenis v puščavi živi nespre-minjena pri svojih sestricah; ona ni mati druzih slovanskih narečij; ona je le najstareja med sestrami, ker je bila perva Izobražena; ona je le govorica nekdanjih Panoncov — naših prededov, zatoraj jo po pravici imenujemo: staroslovenščino. Kot miieua mati svoje otroke se ozira nazaj v staro domovino.
Si pa tudi zapuščena hčerka doma brez blažene matere opomoči ni mogla. Več kot 600 let je bila brez dušne hrane. V slovenskem jeziku se ni več učilo, nič pisalo, nič bralo. Slovenski   jezik se  je slišal le še pri   mirnih čedah,   okoli
domačega pohištva in pa v veži Božji. Bolj izobraženi so se poprijemali tuje omike, so posnemali tuje šege in tujo obleko, in trosili tuji jezik — se ve, da se je tudi borni kmetic raje po mogočnem grajšaku obračal. V takih okoliščinah si hči stare Kirilice pomagati ni mogla; al vse ne-vgode je zaterle vendar le niso; pod trulim truplom je klila iskra Slovenije, značaj narodov je ostal diovensk, narod je terden in keršansk, kakor o Metodovih časih. Govorica ee je nekaj spremenila; al hči je še podobna stari Kirilici.
Perva zarja bolje dobe je zasijala mladi slovenščini v 16. stoletji. Trubar je pervi začel po slovenski pisati. Ž njim so delali: Dalmatin, Krel in Bohorič. Al ti možaki niso delali iz ljubezni do slovenščine, ampak le da bi tisto svojo ^,reine Lehr^' hitro zatrosili med Slovence; niso delali v narodnem duhu, ampak na nemški podlagi; so oblekli slovenščino v tujo obleko, ter so jo po nemških pravilih osnovali in ,,artikel^ vsilili. Hitro se je bila zbudila slovenščina; al kot blaga devojka vidi, da ji še ni čas vstati, trudna predolgega spanja   glavo   položi   in  zopet zadremlje.
Kar — dan napoči, zarja zašije. Vodnik zakliče: Slovenija vstani! Slovenija vstaja in zdiha; kdo kliče na dan? Vodnik pristopi in spravi Slovenijo na noge; Vodnik je občutil mile glase Vile slovenske , je strune vbral in v narodnem duhu zapel; Vodnik je slišal, kar je pela Sloveuija in narodne pesme pobirati začel. Vodnik je sprevidil, ktera mera se najbolje prileze slovenskemu duhu, in je vzel gerški ,,Choriamb" za narodno mero, ki ji pravimo: Vodnikova mera. Vodnik je pokazal krasoto in bogastvo slovenskeira jezika; osnoval je pravila skladno pisati, pokazal je pot, jezik množiti, kajti on je nabiral besede po deželi in vaseh, po starih knjigah in drugih narečjih. Zasledil je stezo proti pravemu viru, šel je naprej in prišel do Moskve. Tamkaj je najde! sestro  naše slovenščine.
Pridruži se Vodniku krepki junak, slavni Kopitar. Delala sta z združenimi močmi; kar je bil napeljal pervi, je izpeljal drugi. Napadel je Kopitar „germanizme", iztrebil j^artikel", pokazal prednost slovenskega jezika v razločbi veršivnih in nedoveršivnih glagolov, in potrebil stezo, ki jo je bil Vodnik zasledil; kajti on je pojasnil zgodovino stare slovenščine, ter pokazal, ktere matere hči je naša slovenščina. Najdel je hčeri zapuščeni mileno mater. Odkazal je vir, kje si mora pomoči iskati tisti, ki se hoče temeljilo izobraziti v slovenskem jeziku.
Je pa tudi v resnici staroslovenščina močen vir. Ona ima veliko besed, ki so sedaj ali čisto pozabljene, ali jih rabimo v drugem pomenu, ali pa le še odrastlike imamo, korenina pa je vsahnila; ima čversto izražene in gladko olikane oblike. So ve, da mertvih obuditi ni mogoče, ali kdor so hoče temeljito izuriti v slovenskem slovstvu, se mora poprijeti staroslovenščino. Kar je vterjeno v starem, mu bo pravilo za nove reči. Stare oblike mu bojo temelj novega poslopja; vidil bo pa tudi, koliko smo vstran zašli, koliko lepih izrazov in krasnih oblik smo zgubili. DaSje že tudi sama radovednost gnati mora vsakega dobrega sina, pozvediti, kako so govorili naši prededje v starih časih, v devetem in desetem stoletji. Vsaki ukaželjni mladi Slovenec, ki se zave narodnosti slovenske, naj bi se poprijel tega uka že tudi iz ljubezni do stare matere. Slovenščina preganjanje terpi, kar je umeri Metod, vsaj mi, njeni otroci, ji ne delajmo žalosti!"
Ko je mladi govornik sklenil čertice zgodovinske je za letos slovo vzel od svojih sošolcev. Zahvalil se je še serčrs* Njih Veličanstvu presv. cesarju, ki pravičen oče hoče biti vsem narodom svojim , in učiteljem svojim za milo njih skerb, ter slavo zapev^ši iskrenim zagovornikom slovanskih pravic: dr. Tomanu, Černetu, dr. Riegerju itd. je končal svoj zanimivi govor.
------    303    ------