KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO NEZNANA PISMA ŽIGE ZOISA JOŽE ŽONTAR Med arhivalijami gradu Turn, pri Preddvoru, ki jih je prevzel Državni arhiv Slovenije v Ljub- ljani, je tudi ostalina Martina Urbančiča, deda pesnice Josipine Urbančič-Tumosrajske. Pod- jetni Martin tjrbančič je bil do 1. maja 1779. leta oskrbnik graščine Rakovnik na Dolenjskem, nato pa je postal upravnik graščine Brdo pri Kranju, fidejkomisne posesti barona Žige Zoisa. To službo je vršil do svoje smrti (6. junija 1796), dasi je kupil leta 1793 od Venclja pl. Gandina graščino Turn (pod Novim gradom) pri Pred- dvoru. Urbančičeva ostalina obsega med drugim tudi vrsto računskih knjig in spisov brdske zemljiške gosposke ter njegovo korespoodenoo. Med tO' so se ohranila za našo kulturno zgodovino drago- cena pisma Žige in njegovih dveh bratov, Jožefa in Karla Zoisa ter eno pismo Blaža Kumerdeja, ki doslej še niso bila znana.* Pisma Martinu Urbančiču izražajo dokaj intimno razmerje med njim in Žigo. Obravnavajo predvsem tekoče go- spodarske zadeve zemljiškega gospostva in de- loma tudi fužin, odkrivajo pa obenem tudi Žigo Zoisa kot zemljiškega gospoda, kakor ga doslej še nismo poznali. Zois se kaže tot predstavnik fevdalnega razreda, ki je preživljal v drugi polo- vici XVIII. stoletja globoke pretrese. Zato je značilno, kako grenko je občutil Zois poseganje jožefinske absolutistične države v :>:svete in nedotakljive pravice« zemljiških gospodov in kako ga je pretresel izbruh velike francoske revolucije. V pisanju korespondence se kaže Žiga Zois pravega mojstra besede, ki je vešč tudi duhovitega izražanja. Do pisanja je imel veliko veselje. Če bi mu bilo dano na izbiro, pravi sam, bi hotel prej odgovoriti na sto vpra- šanj s peresom, kot na eno edino z jezikom.^ Na podlagi najdenih Zoisovih pisem moremo slediti njegovo delovanje od leta 1779 do 1796, za dobo, iz katere ni bilo doslej dosti znanega. Po 15. januarju leta 1779 je odšel Žiga Zois na daljše potovanje po zahodni Evropi. Doma ga je nadomeščal v gospodarstvu brat Jožef,^ ki je bil lastnik graščin Turn in Kumpalje na Dolenj- skem. V Zigovem imenu je podpisal pogodbo o sprejemu Urbančiča za brdskega upravnika. Iz omenjenih dejstev sledi, da ni mogel biti Žiga Zois v Ljubljani ob času, ko je obnovil Blaž Kumerdej akademijo. Najkasneje maja 1780 se je vrnil Žiga domov.* Močno so ga zavzele skrbi za njegove fužine na Gorenjskem. Podjetjem je primanjkovalo lesa za rudnike in plavže. Poleg tega je naložil vladar fužinarjem na Kranjskem novo naklado od pro- dukcije železa (Frohn). »Če moram plačevati novo naklado, moram imeti les; kdor prejema naklado, mora skrbeti, kje bo dobil gozd, da me bo z njim zalagal. Nočem delati škode zemlji- škim gosposkam, držim se le svoje pravice. V sedanji revoluciji v fužinarstvu me čaka toliko sitnosti, del, ki me jezijo, neznosnih bremen in ovir, ki se bodo> dale težko premagati. Bil bi srečen, ko bi mogel prodati vse fužine za ceno stroškov. Nihče na Gorenjskem ne bi mogel pre- našati nove naklade in uporabiti vse drugo naj- bolje kot tisti, ki je obenem lastnik zemljiške gosposke, v čigar okolišu ležijo fužine. Toda ni pričakovati niti od Segala [lastnika graščine Bela peč], niti od grofov Turn [lastnikov ra- dovljiške graščine], morda prav tako' malo od briksenških knezov [biriksenških škofov, lastni- kov blejske graščine], da bi imeli dovolj de- narja, pameti in veselja za to. Toda rad vidim, če sestavi upravnik [briksenškega gospostva Bled] poročilo za svoj dvor in jih obvesti, da bi kazalo storiti korake, ker veseli bohinjskega fužinarja [Žigo Zoisa], da bi prodal iz jeze svoje fužine. Bodo vsaj tudi na Tirolskem vedeli, da so fužine naprodaj in da je možno dobiti oni dve v Bohinju za okoli 100.000 gld. ali nekaj manj«.'' Kmalu nato je potožil o isti zadevi Urbančiču: »Sedaj ima tako ali tako priti do tega, da bo moralo dodeliti višje rudarsko sodišče lastnikom fužin potrebne gozdove za jamsko oporno tra- movje in za napravljanje oglja. Tudi bo moralo ukazati, da bo razsodil fiskal vse tiste spore, ki so sedaj med lastniki fužin, zemljiškimi gospo- skami, soseskami in posameznimi kmeti. Kajti osnovni zakon, na katerem temelji nova naklada, je lastninska pravica deželnega kneza nad vsemi rudami, ki so v zemlji, in nad vsemi visokimi . in črnimi gozdovi, ki stoje na njeni površini. On daje enim pravico kopati in drugim sekati: zato moramo plačevati to novO' naklado. Če pa smo to dolžni, nas mora pri enem in drugem ščititi. To je podlaga vsega rudniškega regala. Tu na Kranjskem sta si gospod in kmet dežel- noknežje pridržane gozdove protipravno lastila, jih sekala, krčila, pretvarjala v planine, jih delila in na vse mogoče načine z njimi slabo ravnala. Poleg tega pa sta imela do njih brez- številne zahteve, zaradi njih zmede, pravde in zmote. Zato mora najprej presoditi vse to redna komisija, ki bo pregledala gozdove in potem odločila, kaj naj ostane deželnoknežji gozd in kaj naj pripada hubam ali gosposkam«.* Po povratku iz tujine leta 1780 je hotel Žiga Zois vsiliti podložnikom svoje gosposke Brdo noivo pogodbo glede tlake. Ker je bila dosti ne- ugodnejša kakor prejšnja, so kmetje ugovarjali. Zois je pisal: »Nisem mislil, da bodo podložniki tako predrzni. Ne odstopim od svojih načel, kajti nočem biti odvisen od diskrecije podlož- nikov, pač pa naj oni odvise od moje diskre- cije«.' Ker nekaj kmetov kljub grožnjam ni ho- telo pristati na pogodbo, so čakali na Brdu s formalno sklenitvijo dogo^vorov, ker je želel Zois, da se še te hube »ponižajo pred njim«.* Žiga Zois je zahteval nato od podložnikov, ki niso sprejeli pogodbe, da opravljajo dnevno tlako. Zaradi tega so se brdski kmetje pritožili na dvor. Februarja meseca 1782. leta je prispel s pošto v Ljubljano pest debel zavoj dvornih odločb v samih podložniških pritožbah, toda 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 81. 1. Žiga baron Zois rešitve v brdski zadevi še ni bilo zraven. Go- vorili so, da je bilo čez 200 kranjskih kmetov na Dunaju. »Če preudarim zadevo s svojim malim razumom, se še kar vedno bojim, da bo prišlo do hujših ravnanj s strani kmetov. Oni hočejo mnogo več, kot jim more dati cesar, niti jim hoče dati. Na koncu, ko se bodo o svoji zmoti skoraj prepričali, bo še marsikdo tako nesrečno neumen, da se bo hotel tolči z deželnim knezom, tako kot se sedaj z zemljiškim gospo- dom in potem se bo težko' končalo v miru. — Z moje strani si želim kmalu plohe, da bo moglo nato zopet sijati sonce«." Dvorna resolucija se je glasila za Zoisa ne- ugodno. Zato je vložil proti svojim podložnikom tožbo. Nato pa je odpotoval v začetku meseca julija 1782. leta v zdravilišče Spa v Belgiji." (Iz Mainza je pisal pismo Urbančiču v »kranj- ščini«."). Pred tremi leti ga je začel namreč na- padati protin. Toda trajnejšega uspeha ni do- segel z zdravljenjem. Ze leta 1785 je tožil Urban- čiču, da ga protin zopet nadleguje." Ob koncu leta 1782 je bila izrečena sodba "proti brdskim podložnikom. Štiri kolovodje kme- tov so odpeljali v kaznilnico v Ljubljano. Pod- ložnikom, ki so se upirali opravljati tlako, je ukazal odšteti poveljnik vojaške eksekucije po 30 udarcev, vojaki pa so jih dali vsakemu še 20 povrh. Zemljiški gospod Zois je vzel kolovodjem njihove kmetije in jih prodal drugim podložni- kom.** Zaman so se nato pritožili brdski kmetje. Pravdni spis je sestavil Peter Kumerdej, bivši upravnik belopeške graščine, ki je tedaj bival v Stražišču pri Kranjn, kjer je poročil Marijo Jožefo roj. pl. Garzarolli, vdovo po Florijanu Chrobatu, lastniico stražiškega dvorca.*^* (Dme- njeni Kumerdej je večkrat posredoval v podlož- niških zadevah. Tako je prosil Urbančiča za prepis kupne pogodbe nekega brdskega podlož- nika, toda upravnik mu ni hotel ustreči. O odklonilnem odgovoru je poročal Zoisu: »Do- bra beseda pri teh ljudeh nič ne pomaga«." Po neki drugi neuspeli pritožbi brdskih podložnikov je pričakoval Zois, »da bodo nehali poslušati podložniki zakotne pisarje.« Pri pri- tožbenem spisu je sodeloval brez dvoma zopet Kumerdej. Koncept je popolnoma po njego- vem okusu. S tem upa opozoriti vladarja in ga zapeljati k odločnim besedam, se je pa zelo viteško varal«.Se leta 1786 je opoizoril v spomenici Kumerdej oknožni urad na zatira- nje brdskih podložnikov." Številna so bila področja Zoisovega znanstve- nega prizadevanja. Tudi pri zanimanju za ži- valstvo se kaže njegova mecenska dobrota in želja spodbuditi druge za znanstveni študij. Leta 1780 je poslal Hacquetu, tedaj profesorju na ljubljanskem liceju, veliko jezersko raco za nje- govo zbirko domačih ptičev ter črnorjavo sovo, za katero je trdil Zois, da je redka, do tedaj nova, neznana, neopisana in da je še ni opazil noben prirodoslovec. Hacquet je nameraval nato preiskati vse vrste gorenjskih sov. Zato je na- ročil Žiga Zois svojim lovcem, naj shranijo vse sove, ki jih bodo ulovili in naj jih pošljejo v Ljubljano. »Treba je učenjakom prispevati. Ko- ristna posledica je morda majhna in daljna, toda v nasprotnem primeru ni nobene«.*' Zois se je zanimal tudi za Cerkniško jezero in se je peljal tja, da bi videl jezero, ki je ravno odtekalo.*** Zois je našel razumevanje za vsako tehnično novost. Nekemu prijatelju Val- terju je bil za botra ob njegovem poletu z balonom." Žiga Zois je rad botaniziral. Ko je imel delo pri fužini v Mislinji (pod Pohorjem), je sporočal bratu naravoslovcu Karlu, da se ozira pri vsa- kem sprehodu po iploščevici (peltaria aliacea), toda niti te, niti kake druge rastline ni zagledal, ki bi vzbujala pozornost. Ni pa bil doslej še v znatnejših višinah in jih tudi ne bo tokrat prestopil.^" Tedaj je bil v modi grajski vrt s številnimi drevoredi in geometrično urejenimi gredicami, z rastlinjakom za tuje sadike ter z ribnikom in senčno uto, kot ga je imel tudi Zois na Brdu. Sadike je naročal baron iz Holandske in Anglije. Ob neki priliki je dobil seme rabarbare iz vrta kirurga Antona Makovca. Do svojih vrtnarjev je znal biti Žiga Zois strog: »Kako so fantje vendar prevzetni? Komaj znajo zavezati solato, že hočejo biti mojstri in znajO' komaj položiti grbasto rušo ali gojiti nekaj limoninih dreves, ne da bi se naučili elementa vrtnarskega jezika, še manj pa umetnosti! Dobri mojstri za kapu- cinske vrtove Stanovski odborniki so dobili leta 1782 nalog, naj dajo na novo natisniti stari Florjančičev [Ivan Dizma Floriantschitsch de Grienfeld] zem- lje\iid dežele Kranjske. Za bakrorezno stiskalnico so rabili dva lesena valja. Predsednik kolegija stanovskih odbornikov je zaprosil Zoisa, da bi ju nabavil kar v grobo izdelanih kosih z Gorenj- ske. Baron je takoj naročil mizarju na Brdu, naj najde dva aH tri primerne kose ter jih čimprej pošlje v Ljubljano, naj stane, kar hoče.-^ Anton Linhart je veljal Zoisu po letu 1790 za prisrčnega prijatelja. Poleti je bil večkrat s svojo družino Zoisov gost na Brdu. Leta 1791 je naročil mecen Zois 500 odtisov zemljevida iz njegove Zgodovine iz Augsburga. Ko to sporoča 189. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO prijatelju, ga zagotavlja, da »lahko naroči še toliko ali še več izvodov, če želi, saj imamo še časa dovolj«.23 Posledica stalnih reform v drugi polovici XVIII. stoletja je bila poplava raznih patentov, okrožnic, objav, tabel in predpisov. Zois, ki je imel smisel tudi za humor, se je iz tega takole ponorčeval: »Od običajnega prijatelja sem dobil zopet priloženo tabelo in opombe, iz česar se vedno bolj vidi, da še ni upati na konec del in nadlog in da bomo še imeli palico kamera- listov nad vratom. Čudim se, da se ne puste Turki tabelardzirati. Korenjaki plačujejo edino davek na glavo in nesejo včasih še glavo na- prodaj. Mi živimo brez nevarnosti in bomo tako lepo in stokrat preračunani, da se nas mora vendar zavidati«.^^ Drugič je menil bolj resno: »V tem kameralnem predpisu kot v mnogih drugih uredbah, ki pritekajo iz tega vira, nisem našel nič kot prazno besedičenje, kar se mi iz- redno gnusi.«^^ O svojih premoženjskih razmerah je sodil Zois leta 1788, da je nastopilo kot povsod tudi pri njem pomanjkanje denarja.^' »Moji časi za nakup posesti sO' mimo, ne zaupam fisku nikoli več«." V letih 1788 do 1792 je prebil Žiga Zois večino časa od pomladi do jeseni na Javorniku, v Bo- hinjski Bistrici ali pa v Mislinji, pri svojih fuži- nah, kjer je gradil nove plavže. »Za fužine sem se lotil toliko tveganega, kar me mora privesti zopet do moči ali vreči popolnoma k tlom. Pri gradnji plavža [na Javorniku) sam vršim nad- zorstvo, kot da bi bil mojster. Prisiljen sem cele ure pogrešati pisalno mizo ter moram biti pri ognju, ker me je zapustil stari topilec Sulcex, izdelovalec mehov pa slabo streže. Zato se je novi (poskus, ki se je opiral na njuno sodelova- nje, toliko ponesrečil, da ni napredovalo delo dlje kot poprej, hkrati pa je bilo otežkočeno. Vse odvisi edino od neutrudnega in bistrega opazo- vanja, kako mi bo možno zboljšati talilni pro- ces zaradi napak, ki se primerijo. Brž ko bom dosegel to siK>znanje tu, moram hiteti v Mislinjo, da priredim tamošnji plavž v ta namen in ga prižgem. Brž ko bom videl tam uspeh, pride na vrsto že gradnja plavža v Bohinjski Bistrici«.^' Ob teh poslih je bil Zois na Gorenjskem na- vzočen ob slovesnem obhajanju košnje v rovtah, na gorenjskem pustu, kakor to imenuje sam. Nekaj sto plesalcev in plesalk je nastopilo ob spremljavi le dveh gosli.^s Ob takih prilikah je mogel spoznati domače običaje in pesmi ter najti pobudo za zapise narodnih pesmi v svoji zbirki viž. Ko je bil leta 1789 zaposlen Zois na Gorenj- skem in Štajerskem pri gradnji plavžev, so šle h kraju priprave za uvedbo novega davčnega sistema pri zemljiških gosposkah, kar bi občutno oškodo;Falo zemljiške gospode. Vse to' je Zois bridko občutil, ko je potožil Urbančiču, da je »"se- daj ime dominij ponižano do zasmeha«.'" Vedno nove uredbe, pa zopet razveljavitve, so povzro- čale negotovost ter razburjenje tako pri zemlji- ških gospodih kot pri podložnikih: »Ta trenutek sem dobil Vaše [UrbančioevoJ sporočilo o po- novnem razveljavljenju tabel in o vsem drugem in o neprestanih zmešnjavah in kopičenju del, ki jih skoraj več ne morem razumeti. Njihov konec bo povzročil morda hujše posledice, kot se nikomur niti ne sanja. Ponovno Vas [Urban- čiča) pooblaščam, da napravite zame vse, kar se da napraviti in popustite kmetom, kjer je le mogoče, da jih obdržimo za prijatelje«.^' V tem času so dospele tudi vesti o revoluciji na Francoskem. »Po mojem mnenju gredo stvari tako daleč, da bi bilo treba le majhne iskrice, pa bi bilo kmalu vse v ognju. Prehod k nam bo preko Tirolske. S tem postavljam načelo za Brdo, da se naj ravna pri vseh stvareh z naj- večjo popustljivostjo, da ne bi zbudili nevolje. — Moramo torej popustiti in žrtvovati zaradi j SL 2. Grad Brdo pri Kranja 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA skupnih interesov tudi naše resnično, neodsvoj- Ijivo pravo«.'^ O vstaji v Belgiji 1789. leta in izgubi dežele za Avstrijo je sodil Zois, da ga to »kot pravega rodoljuba neizrečeno^ boli, kajti velik denarni vir za našo državo je usahnil in je nenado- mestljiv, če osvojimo tudi ves turški kontinent do Carigrada«.'^ Ko je preklical Leopold IL leta 1790 jožefin- sko davčno regulacijo, je povzročilo to nemire na deželi. >Iz poslane objave okrožnega urada se vidi, da ni le mene posebej, ampak tudi obla- sti same malo strah. In kako bi moglo pač dru- gače biti? Čas nas bo naučil, da se ne bo pustilo ljudstvo več dolgo s seboj igrati«.'* Zoisu ni ugajalo, da soi po nekem sporočilu nameravali vpeljati tedaj v celjskem okrožju preki sod, »kajti po mojem mnenju ni treba gnati trpine do skrajnosti in se je treba izogibati ogorčenja. Raje vidim, da izostanejo dajatve na Brdu, kot pa da bi najmanjše tvegali s prisilnim izterja- vanjem«." Po letu 1790 je Zois, ki mu je bilo tedaj komaj dobrih 40 let, vse pogosteje tožil, da mu vedno bolj primanjkuje zdravja. Mučil ga je protin, po- gosto ga je bolela tudi glava. Oktobra meseca 1793 je pisal Urbančiču, da je mogel delati nekaj ur s peresom in da se danes počuti bolje kot običajno, toda »moje noge me nočejo nesti niti en korak daleč. Pošteno sram me je bilo, ko sem šel iz hiše preko Brega v ladjo in iz ladje v hišo, ker sem moral vsekakor pustiti, da sta me pod roko peljala dva čolnarja«.'" Leta 1795 je v svoji bolesti hrepenel, da bi mogel še enkrat videti Brdo in ljubo Gorenjsko.'' OPOMBE i. Pisem Žige Zoisa Urbančiču je 79 datiranih in 6 brez datuma. Začenjajo se s 24. majem 1780 in segajo do 20. aprila 17%. Dalje je eno pismo Žige neznancu zaradi lovca na fa- zane liz Prage iiz leta 1775, 5 pisem Jožefa Zodsa iz leta 1779 ter i pisma Karla Zoisa Urbančiču iz let 1786, 1787, 1788 ter eno slovensko pismo podložnika Tomaža Bohinca iz Predoselj, ki prosi Žigo, da ga vzame v službo na Brdu. Kumerdejevo pismo, v katerem prosi za nekega brdskaga podložnika, je iz leta 1796. V Urbančičevi korespondenci je bilo tudi pismo Antona Tomaža Linharta, nadoivljeno nanj, ki ga je objavil Al. Gspan, Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I. (1950), 320 Ln 574; Seznam zapuščine Žige Zoisa in pregled literature o njem prim. rpri Fr. Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809, AZU, Korespondence pomembnih Slovencev L, Lj. 1959, 7 si. — 2. ZU (Zois Urbančiču) 24. 2. 1788. — 3. Prim. proitokole brdske graščine. — i. ZU 24. 5. 1780. — 5. ZU 20. 12. 1780. — 6. ZU 20. 12. 1780. — 7. ZU 7. 12. 1780. — 8. ZU 20. 12. 1780. — 8. ZU 20. 12. 1780. — 9. ZU 17. 2. 1782. — 10. Potr- dilo 1. 7. 1782. — 11. UZ (Urbančič Zoisu) 17. 9. 1782. — 12. ZU 10. 5. 1785. — 15. ZU in UZ iz let 1780—1784. — Ha. Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in dem Matriken des Herzogtums Krain, Gorica 1905, 567; matične knjige župnije Šmartno pri Kranju. — U. UZ 18. 1. 1784. — 15. ZU 10. 5. 1784. — 16. UZ 9. 2. 1785. — 17. ZU 20. 12 1780. — 18. ZU 15. 8. 1781. — 19. ZU 6. 6. 1784. — 20. ZU 20. 6. 1789. — 21. ZU 18. 2. 1785. — 22. ZU 17. 2. 1782. — 25. ZU 24. 5. 1791. — 24. ZU s. d. — 25. ZU 20. 1. 1788. — 26. ZU 24. 2 1788. — 27. ZU 29. 8. 1788. 28. ZU 3. 5. 1790. — 29. ZU 25. 7. 1788. 50. ZU 27. 12. 1789. — 31. ZU 22. 8. 1789. — 32. ZU 30. 8. 1789. — 35. ZU 27. 12. 1789. — 3^. ZU 2. 4. 1790. — 55. ZU 14. 7. 1790. — 56. ZU oktobra 1793. — 5?. ZU 28. 7. 1795. Vse omenjene arhivalijc so v DAS. .ji 191