dimo in kmalu vsi skačemo po gozdu, 
da Doberemo plen iz pasti in da si 
spet naložimo na hrbet skrinjice in 
skopee. 
Kmalu je ves vod obremenjen. Za-
pojemo še veselo pesem, potlej pa 
krenemo domov. V duhu preštevamo, 
koliko nam vrže polhovina, in se ve-
selimo slaslnega cvrtja. 
Nad nami šumi naš mogočni, pre-
lepi gozd in sova nam skovika bud-
nico. 
Velikonočni običaji v Brdih. 
Onstran Soče leži prelepa deželica 
briška. V bregovih Brd zelenijo braj-
de (vinogradi), cvetejo črešnje in rož-
nati šopi breskovega drevesa, vmes so 
tu in tam zamolklozelene oljke in gr-
mi lavora. Vrhu gričev so cerkvice in 
vasice, v njih biva živahni, veseli bri-
ški rod, ki ljubi pesem, godbo in svojo 
zemljo. 
Tod so se ohranile stare lepe nava-
de. Dih velike noči se začuti že na 
cvetno nedeljo, ki ji pravimo oljčni-
ca. Po bregovih ima gospodar oljčne 
grme, zdaj nareže šibe za snop. Kdor 
oljke nima, mu jo daruje sosed. V 
snop dekleta lepo povežejo oljčne ši-
be in lavor. Na oljčno nedeljo si dečki 
navežejo velike snope na hrbet in jih 
nesejo v cerkev. Vsaka hiša, vsaka vas 
se hoče postaviti z največjim in naj-
lepšim snopom. Blagoslovljeno oljko 
zatakne mati za zakonsko posteljo ali 
za sveto podobo. 
Veliki teden je resen in svet. Na 
veliko sredo pri večernicah čakajo 
dečki pred cerkvijo. Ko ugasne na ve-
likem svečniku zadnja sveča, — zna-
menje, da je umrl Kristus — začnejo 
dečki udrihati s palicami po deskah, 
ki so razložene pred cerkvijo. »Hodi-
mo tuč žagance!» smo se vabili na ta 
žalni obred. 
Na veliki četrtek zadrdrajo <-kle-
petci» (raglje). Takrat se začne veli-
ki post, ki traja, dokler se na veliko 
soboto spet ne oglasi farni zvon. Ko 
ta zazvoni, matere brž umije jo otroke. 
To je najbrž spomin na tiste čase, ko 
so na veliko soboto krščevali odrasle. 
Prav kot pravi pesem: 
„ Sonce na oblije, 
grehe z nas izmije!" 
Na veliko soboto dečki nosijo sveti 
ogenj od hiše do hiše. Že poleti so si 
narezali z dreves gobe, jih dobro osu-
šili in ohranili. Nabodeno na žico in 
žarečo nosijo zdaj gorečo gobo po hi-
šah. 
V nedeljo je vstajenje, zelo zgodaj, 
navadno še v polmraku. Že ob dveh 
zjutraj se razlega od cerkve do cer-
kve ubrano pritrkovanje, ki je paša 
posebnost. Fantje pritrkovalci znajo 
razne viže. Tako udarjajo Kozanci: 
«Tuci Tona, tuci Blaž, 
jest ne morem, ti ne znaš!» 
Pa tudi bolj hitro in poskočno: 
«Tam na placu je tentava...» 
Kakšna pa naj bo ta skušnjava na 
trgu pred cerkvijo, če ne sladki ko-
lači, ki jih ponuja črnooblečena Fur-
lanka, ki kliče in vabi: «Colasus, co-
lasus!» 
Za velikonočni zajtrk postavi go-
spodinja na mizo vse najboljše, kar 
hiša premore: slastni pršut, jajca, 
hren, zraven pa še pinco in gubanico, 
v kateri so orehi, rozine in pinole. 
Vso zimo so otepali polento, danes 
mora biti na mizi razkošje. Otroci 
dobijo «meniha», pleteno štručico, ki 
ima za glavo jajce. 
Popoldne po večernicah je vse ve-
selo. Mladina se zbira v gruče in zbi-
va z novci pirhe. Pevci zapojo, go-
spodarji se pogovarjajo o časih in 
davkih ter pokušajo žlahtno vino, ki 
mu ga na svetu ni enakega.